cena 6 din
7. aprila 1979
j
gfMii
/ *
/
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Vojko Černelč, odgovorni urednik: Bojan Samarin	El^O^Tl^OS^T ^ ^ —leto XXXVIII
Miran Potrč o stališčih sindikatov o pridobivanju in razporejanju dohodka na zasedanju družbenopolitičnega zbora slovenske skupščine
Izhodišče je lahko le eno: odvisnost od ustvarjenega dohodka in prispevka delavcev k dohodku
Berite na tretji strani
r

Pripomoček za sestavo poročil o poslovanju
Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije, Služba družbenega knjigovodstva v Sloveniji bodo te dni poslali poziv vsem samoupravnim organom, osnovnim organizacijam Zveze sindikatov in poslovodnim organom temeljnih in drugih organizacij združenega dela v naši republiki v zvezi z obravnavanjem in ocenjevanjem rezultatov svojega dela in poslovanja organizacije združenega dela za prvo četrtletje, polletje in po
devetih mesecih. Poziv opozarja na naloge, ki izhajajo iz zakona o združenem delu, hkrati pa je pripomoček — vodilo za sestavo informacije oziroma poročila, saj podrobno razčlenjuje in pojasnjuje, kaj vse morajo poročila zajeti, da bodo lahko delavci celovito in čim bolje obravnavali gospodarjenje in poslovanje ter se na podlagi tega smotrno in samoupravno odločali za ustrezne ukrepe in sploh uspešno sodelovali tudi pri planiranju.
Seja republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije
Ocena in napotki
V sredo se je v Ljubljani na plenarnem zasedanju, ki ga je vodil predsednik Vinko Hafner, sestal republiški svet Zveze sindikatov Slovenije. Njegovi člani so uvodoma obravnavali in sprejeli oceno, družbenopolitične aktivnosti pri obravnavi zaključnih računov 1978. V nadaljevanju seje so se dogovorili o družbenopolitični aktivnosti in nalogah sindikatov pri sprejemanju pla-
nov za naslednje plansko obdobje-
Veliko pozornosti je bila na tej seji deležna informacija s seje predsedstva sveta ZSJ o uresničevanju pobude predsednika Tita o nadaljnji demokratizaciji in kolektivnem vodenju v orga-niz ZSJ. Pobudo so člani RS ZSS podprli in obenem sprejeli napotke, kako idejo uresničiti tudi v slovenskih sindikatih.
Potem ko so se člani republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije seznanili z vsebino družbenih dogovorov, ki jih je na zadnji seji sprejelo predsedstvo RS ZSS, so sprejeli še finančni načrt republiškega sveta Zveze sindikatoav Slovenije za leto 1979.
Več na 2. str.	M- G.
Letošnjega 1. aprila dneva brigadirjev, nismo le slovesno, ampak že delovno proslavili. Ta dan tudi ni bil poseben mejnik delovnih akcij mladine v letošnjem letu, saj so se nekatere, posebno lokalne akcije stekle Že pred časom, zvezne in republiške pa se bode) začele v mesecu juniju. Priprave nanje potekajo skozi vse leto. Letošnje leto je že osmo zapored, ko spet organiziramo mladinske delovne akcije. Kot kaže bo tudi še posebej živahno in plodno. Že podatek, da se bo zveznih in republiških M DA v Sloveniji udeležilo 5.200 mladincev skupaj s tistimi na lokalnih akcijah pa več kot 20 tisoč mladih, dokazuje da vloga prostovoljnega dela stalno narašča. Te akcije so danes oblika konkretne aktivnosti mladih pri krepitvi našega družbenoekonomskega sistema in vzgoje mladega človeka, so pomemben element socialistične solidarnosti, krepitve bratstva in enotnosti, izražanje humanosti in samoupravnih odnosov. Letos bodo mladi delali na zveznih delovnih akcijah: Posočje 79, Kozjansko 79 in Suha krajina 79; na republiških; Brkini 79, Slovenske gorice 79, Kožbana 79, Goričko 79, Istra 79, Bela krajina 79 in Kobansko 79. Poleg teh pa bo v Sloveniji še več lokalnih delovnih akcij.
S seje predsedstva sveta ZSJ
Pritožbe opozarjajo
Lani in v prvih dveh mesecih letošnjega leta so jugoslovanski delavci naslovili na sindikalno organizacijo kar 2.0()0 pritožb, izmed katerih jih je bilo okoli 70 odstotkov povsem upravičenih. V vsebinskem pogledu gre v teh pritožbah največkrat ža probleme iz delovnih odnosov, prihajajo pa iz takih okolij, kjer samoupravni odnosi niso urejeni, kjer samoupravni akti niso usklajeni z zakonom o združenem delu, ali od tam, kjer subjektivne sile he delujejo. Tako so ugotovili na minuli seji predsedstva Sveta zveze sindikatov Jugoslavije, ki ji je predsedoval Mika
Špiljak, in hkrati poudarili, da je odnos sindikatov do pritožb treba spremeniti, ker je bil doslej vse preveč klasičen. »Organizacije sindikata pa se morajo v delovnih kolektivih bolj posvečati težavam svojih delavcev«, je v razpravi poudaril Mika Špiljak. »Delovati morajo torej preventivno, kajti le tako jim ne bo treba gasiti požarov, ki jih povzročajo različne nepravilnosti ali porušene pravice.« Sindikat mora torej imeti do teh problemov politični odnos, delovati pa mora zlasti tam, kjer je vir vseh nesporazumov in odstopanj. V razpravi je bilo izrečenih tudi
precej pikrih besed na račun počasnega reševanja pritožb, še zlasti tistih, ki pridejo do sodnih organov.
Na seji predsedstva so razpravljali tudi o delovnem besedilu resolucije o svobodni menjavi dela v družbenih dejavnostih. Delegati so vztrajali pri tem, da morajo v bodočem dokumentu dobiti več poudarka osnove in merila, na podlagi katerih menjavamo delo, manj pa oblike in institucije s tega področja. V prihodnje pa je treba bolj uveljaviti tudi tako menjavo, pri kateri ne bi bilo posrednikov.	D. K.
KAJ SMO STORILI
Kolektivno
vodenje
Zasedal je republiški svet Zveze sindikatov Slovenije	Razprava o »stališčih«
Gospodarjenju >na pamet< sSopSe vendar enkrat odzvonilo
Damjan Križnik
Milan Govekar
Marjan Horvat
Misel predsednika Tita o kolektivnem vodenju in odgovornosti, ki jo je izrekel na 8. kongresu Zveze sindikatov Jugoslavije konec lanskega novembra v Beogradu, odpira mnogotere razsežnosti in aktivnosti pri nadaljnji krepitvi samoupravljanja in družbenih odnosov z enim samim, a bistvenim ciljem — utrjevati odločilen položaj delovnega človeka v naši socialistični samoupravni družbi. In če je že ta predsednikova pobuda prišla na dan prav na najvišjem delavskem zboru, potem je razumljivo, da so prav sindikati tisti, ki so prvi poklicani k uresničevanju te misli, je menil eden izmed delegatov na minuli seji republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije.
Kaj smo v sindikatih storili pri uresničevanju te Titove pobude od tistega novembrskega dne?
V svetu Zveze sindikatov Jugoslavije se je takoj začela živahna aktivnost. Po več razpravah je nastal odlok o organizaciji in načinu dela sveta ZSJ, njegovih organov in svetov, novi poslovnik sveta ZSJ in novi poslovnik predsedstva sveta Zveze sindikatov Jugoslavije. Ti dokumenti, s katerimi se sedaj seznanjajo sindikalni aktivisti v vseh naših republikah in pokrajinah, so seveda ena izmed osnov za usklajevanje aktivnosti. To je pa seveda ne pomeni, da so v republikah in pokrajinah medtem, ko so čakali na »zvezno podlago« —
čakali. Povsod so podprli idejo predsednika Tita o nadaljnji demokratizaciji in kolektivnem vodenju in tako ali drugače začeli z ustreznimi organizacijskimi in drugimi pripravami za uresničitev te pobude v lastnem okolju.
Kako je v naši republiki?
Takoj po zveznem kongresu se je sestala komisija za statutarna vprašanja RS ZSS, ki je misel o kolektivni odgovornosti in vodenju vgradila v statut ZSS. Če je šlo tedaj še nekoliko lažje, potem nas odslej, po besedah Vinka Hafnerja, ki smo jim lahko prisluhnili na seji RS ZSS v sredo, čaka še bolj premišljeno in odgovornejše delo. Zdaj ne gre več le za obliko, pač pa za vsebino. Prav zato čaka komisijo, ki so jo imenovali na tej seji, toliko bolj odgovorno delo. Do konca tega meseca mora namreč pripraviti izhodišča za konkretno uresničevanje te pobude v slovenskih sindikatih, do katerih bi se lahko predsedstvo oziroma republiški svet ZSS opredelila in jo še pred počitnicami posredovala v javno razpravo. Komisija bo delala po usmeritvah sveta ZSJ, do katerih na seji sveta RS ZSS niso imeli bistvenih pripomb, ter po stališčih CK ZKJ in CK ZKS.
Ptujski sindikati in gospodarjenje ’78
Tudi brez planov dosti ovinkov
Majda Gajzer
Ko so člani predsedstva občinskega sveta ZS Ptuj na zadnji seji obravnavali analizo gospodarskih rezultatov po zaključnih računih ža minulo leto, so med drugim poudarili, da se slabosti gospodarjenja tega obdobja prenašajo v tekoče leto. Tako ni pričakovati, da bodo kazalci gospodarske uspešnosti v tem letu bistveno izboljšani. Za lansko gospodarsko leto je bilo značilno prekomerno zadolževanje, zabeležili so tudi neodgovoren pristop k planiranju in razna druga odstopanja. Poleg tega pa se gospodarstvo otepa s problemom 90 % izrabljenosti osnovnih sredstev.
Ptujsko gospodarstvo je v zadnjih letih sicer beležilo nekoliko hitrejše približevanje nekaterih ekonomskih kategorij k republiškim poprečjem, vendar se je to zaustavilo v letu 1978. Kljub temu pa je bila razporeditev dohodka v občini za posamezne namene ugodnejša kot v republiki, slabša je le delitev čistega dohodka za osebno in skupno porabo ter za razširitev materialne osnove dela in sredstva rezerv.
V tem obdobju se je celotni prihodek povečal za 20 odstotkov, dohodek pa za 22 odstotkov. Manj je razveseljiv podatek, da delitev ustvarjenega dohodka ni bila skladna z dogovorjeno občinsko politiko, uskla-
jena ni bila tudi rast sredstev za osebne dohodke v primerjavi z rastjo dohodka.
Za minulo gospodarsko leto je tudi značilen padec reproduktivne sposobnosti gospodarstva, predvsem zaradi povečanja negospodarske porabe. Nujno je, da se obe porabi, gospodarska in negospodarska uskladita.
Predsedstvo občinskega sveta je ob obravnavi analize gospodarjenja v minulem letu opozorilo tudi na že znano dejstvo, da veliko delovnih organizacij nima srednjeročnih planov in tudi ne letnih planov. V tem času je v občini stekla široka akcija priprav na srednjeročne in dolgoročne plane. Zato bo potrebno zaostriti odgovornost na tem področju, da ne bo ponovno prišlo do podobnih odstopanj. Nekateri člani predsedstva so tudi povedali, da niso redke delovne organizacije, ki nimajo planov za leto 1979. Vprašanje je, kako bodo ocenili rezultate gospodarjenja za prvo tromesečje letos in jih primerjali s planom, če so brez njega. Ob tem so zadolžili vse osnovne organizacije sindikata, da ob obravnavi rezultatov tromesečja temeljito preučijo tudi analizo zaključnih računov ter pregledajo uresničevanje ukrepov za izboljšanje gospodarjenja, ki so bili sprejeti v akciji »zaključni račun« v mesecu februarju.
RS ZSS se je na plenarni seji v sredo seznanil z informacijo s seje predsedstva sveta ZSJ o uresničevanju pobude predsednika Tita o nadaljnji demokratizaciji in kolektivnem vodenju v organih ZSJ, jo podprl ter hkrati začel z organizacijskimi in drugimi pripravami za uresničitev te pobude tudi v slovenskih sindikatih. (Več v današnji rubriki »Kaj smo storili«). Republiški svet je prav tako prisluhnil informaciji o družbenih dogovorih, sprejetih na zadnji seji predsedstva, sprejel pa je tudi finančni načrt RS ZSS za letos.
Sicer pa je republiški svet ZSS na tej seji obravnaval in z nekaterimi dopolnitvami tudi sprejel predlog ocene družbenopolitične aktivnosti pri obravnavi zaključnih računov za 1978. leto. Oceno v celoti objavljamo v današnji prilogi »Sindikati«. Zato le na kratko: podobno kot teden dni prej na seji predsedstva je tudi tokrat razprava pokazala, da je obravnava analiz gospodarjenja v lanskem letu pomenila eno najpomembnejših in navkljub nekaterim slabostim nadvse uspešno akcijo ZSS po njenem 9. kongresu. Ob njej se je med drugim potrdila in v bistvenih postavkah tudi dokazala aktivna zavzetost za uresničevanje bistvenih določil zakona o združenem delu. Razen v odpravljanju ugotovljenih slabosti in pomanjkljivosti (o tem smo pisali v zadnji DE v rubriki »Kaj smo storili«) pa je bist\ eni namen nadaljnjih prizadevanj sindikatov na tem področju, da obravnavanje rezultatov gospodarjenja preraste v nenehno prizadevanje za stabilizacijo gospodarjenja. Prav zato bodo sindikati na vseh ravneh svoje organiziranosti sistematično spodbujali analiziranje uresničevanja planov in s tem gospodarjenja tudi ob vseh periodičnih obračunih. Seveda njihova akcija v vseh okoljih ne bo enako razvejana. Tam, kjer se v bistvenih točkah uresničujejo načrti na zborih delavcev, v sindikatih in skupinah in podobno razprave ne bodo tako poglobljene, kot pa tam, kjer bi se ali se kažejo resne slabosti. V takih primerih, posebej v TOZD, ki poslujejo z izgubo ali na meji rentabilnosti, pa sindikat zahteva v bistvu enako poglobljene razprave, kot smo jim bili priča med akcijo »ZR 1978«. In še za nekaj gre: zlasti razprave ob periodičnih obračunih za prvih devet mesecev letošnjega leta naj bi v vseh
okoljih pomenile tudi temeljno pripravo za oblikovanje planov za naslednje leto. To seveda ni zgolj sindikalno, ampak širše družbeno hotenje. Prav zato bodo RS ZSS, Gospodpodarska zbornica Slovenije in SDK Slovenije prihodnjih dneh poslali skupno pismo vsem sindikalnim organizacijam, poslovodnim in samoupravnim organom v naši republiki.
»Deset točk« o planiranju
Področje planiranja je ena najvažnejših strateških nalog sindikatov v naslednjem obdobju. Med drugim bo na to temo uglašena tudi letošnja konferenca Zveze sindikatov Slovenije. Osnovni namen vseh prizadevanj sindikatov na tem področju je, da bi ob aktivnostih, povezanih s pripravljanjem in sprejemanjem planov za naslednje srednjeročno obdobje, vendarle pomagali ustvariti kar največ pogojev za to, da bi delavci v dejansko postali temeljni nosilci načrtovanja v TOZD in v družbi sploh.
O tem, kako to doseči, je republiški svet Zveze sindikatov Slovenije sprejel program aktivnosti pri uveljavljanju družbenega planiranja. Njegovo vsebino bi lahko povzeli v desetih točkah. Med drugim gre za to, da delavci s plani morajo predvideti pogoje ustvarjanja in delitve dohodka, obenem pa morajo celovito načrtovati razvoj. Pogoji ustvarjanja dohodka, predvideni dohodek in obveznosti v zvezi z združevanjem sredstev in razporejanjem dohodka zato morajo pomeniti temeljne sestavine planov prav vseh subjektov planiranja. Pri tem bodo sindikati vztrajali v zahtevi, da bi plani — od temeljnih organizacij do družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnosti — odražali celovit interes delavcev za njihov vsestranski razvoj, torej njihove pravice, obveznosti in odgovornosti s tega področja.
V času nastajanja planov bodo sindikati zatorej še posebej zagotavljali pogoje za istočasno in usklajeno pripravo, sprejemanje in uresničevanje razvojnih planov ne glede na raven načrtovanja oziroma nosilce planiranja. Z zavzemanjem za usklajene skupne interese in potrebe bi se torej vse bolj približevali uresničitvi enega bistvenih pogojev našega razvoja, da namreč načrtujemo v mejah realnih možnosti, da pa te plane potem tudi do-
sic^.	ijemo. Zato ne
preseneča posebej poudarjena naloga, da morajo samoupravni sporazumi o temeljih planov postati osnova planiranja za naslednje srednjeročno obdobje v vseh primerih združevanja dela in sredstev, še posebej pa pri sprejemanju planov krajevnih skupnosti, kjer živijo delavci.
V stališčih RS ZSS o planiranju je med »desetimi točkami« prav tako poudarjeno prizadevanje, da bi plani samoupravnih organizacij in skupnosti dosledno temeljili na že sprejetih samoupravnih sporazumih in dogovorih o osnovah planov ter da bi spoštovali vse cilje in obveznosti, o katerih so se s temi sporazumi in dogovori že odločali delavci v TOZD. S svojo politično aktivnostjo bodo sindikati seveda spodbujali delavce k doslednemu uresničevanju dogovorjenih in sprejetih ciljev, nalog in obveznosti. V samoupravnih organizacijah in skupnostih pa bo sindikat še posebej mobiliziral delavce, da bi po sprejemu republiškega zakona o sistemu družbenega planiranja z njim čimprej uskladili svoje akte oziroma statute.
Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije je, razumljivo, opredelil tudi konkretne ukrepe za izvajanje nalog s področja uresničev anja družbenega planiranja na vseh ravneh sindikalne organiziranosti. Ker celotno gradivo objavljamo v današnji prilogi »Sindikati«, bi omenili le eno opozorilo: aktivnosti pri pripravljanju novih srednjeročnih planov ne smejo odvrniti pozornosti delavcev od tekočih problemov in nalog v letošnjem in naslednjem letu tega srednjeročnega obdobja. Da bi zagotovil tako aktivnost bo RS ZSS spodbujal in podpiral vsa družbena prizadevanja, da bi organizacije združenega dela, ki za to srednjeročno obdobje še niso sprejele svoji planov, te dokumente takoj sprejele — vsaj za zadnji dve leti tega srednjeročnega obdobja. Tudi to bo prispevek k prizadevanjem, da bi se letošnja akcija »zaključni računi 1978« uveljavila kot stalna aktivnost delavcev pri mesečnem, četrtletnem in letnem ocenjevanju njihovih rezultatov dela in gospodarjenja.
Premalo ali dovolj časa za razprave?
Komu zvoni?
Že ob razpravah v okviru »akcije zaključni računi '78« je bilo precej pripomb glede prenapetih rokov, kar naj bi vnaprej onemogočalo dobro pripravo in nato tudi izvedbo zadolžitev. Ob oceni aktivnosti ob obravnavi lanskih zaključnih računov bomo verjetno slišali nekaj podobnega, saj dobesedno pravi, da »osnovne organizacije ZS morajo vztrajati, da bodo poročila o gospodarjenju v prvem letošnjem četrtletju pripravljene najkasneje do 16. aprila 1979. leta.«
Oceno v celoti objavljamo v tej številki, ki ima datum 7. april. Teoretično je torej na voljo deset dni, da se poslovodni organi TOZD, ki so nosilci naloge, seznanijo s tem sklepom in pripravijo ustrezna gradiva. V praksi bo časa manj, kajti vmes sta dva »konca tedna«. S te strani vzeto je rok res kratek. Vendar moramo vedeti, da je tako pot poglobljenega obravnavanja (periodičnih) rezilltatov gospodarjenja uzakonil že zakon v združenem delu. Kdor je »prisluhnil«
/
takrat, je lahko ustrezno načrtoval svoje delo. Navsezadnje pa je res tudi to, da ne bo nobena »tragedija«, če bi kje »malo« — za nekaj dni zamudili. Pomembneje je, da v zavest vseh nas (ne samo poslovodnih organov!) mora prodreti spoznanje, da se nekatere vsebinsko podobne, čeprav ne vselej enako obsežne in zahtevne dolžnosti ponavljajo ob vnaprej določenem času. Izkušnje pa uče, da kolesje steče, ko ga enkrat poženemo. Zlasti za to pa zdaj tudi gre.	M. G.
Vse kaže, da so se v lendavski in ljutomerski občini lotili razprave o stališčih RS ZSS o pridobivanju in razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke po vloženem delu in rezultatih dela z vso resnostjo, z veliko zagnanostjo in, ne nazadnje, tudi s temeljitimi ocenami dosedanjih razmer v združenem delu v zvezi s to poglavitno tematiko samoupravnega odločanja delavcev. Načelnih pripomb na prva dva dela stališč nimajo, saj menijo, da sta ti dve poglavji v resnici neke vrste »oživitev« nalog, ki jih ima sindikat pri uresničevanju zakona o združenem delu. In ker je bržkone temu res tako, v obeh občinah izpostavljajo zlasti tiste probleme v »svojem« združenem delu, kjer najbolj šepajo. V Ljutomeru je v žarišču problematika dohodkovnega povezovanja primarne kmetijske proizvodnje s trgovino, kjer je še preveč stopicanja na mestu in premalo zavzetosti pri oblikovanju dohodkovne verige v agroživilstvu. Ob težavah kovinske industrije v tej občini pa velja povedati, da delavci v razpravah opozarjajo posebej na neurejen sistem cen, ki omogoča zviševanje surovin in reporudukci jskega materiala, medtem ko so njihovi izdelki pod družbeno kontrolo cen. Škarje pri ustvarjanju dohodka se zategadelj vse bolj zapirajo.
Tudi v Lendavi niso zadovoljni z uresničevanjem načel o pridobivanju skupnega prihodka. S težavami se srečujejo celo v tistih temeljnih organizacijah, ki so v tej občini »doma«. Mislimo na Gradbenika, Obrtno komunalno podjetje in Varstroj, ki se ne znajo (ali pa nočejo!) dohodkovno povezati pri gradnji objektov, kjer vsi sodelujejo. Nič kaj rožnati niso tudi dohodkovni odnosi v INI — Nafti, saj ima lendavska delovna organizacija Nafta urejene dohodkovne odnose le s trgovino, na drugih področjih pa čaka vse družbene dejavnike v tej sestavljeni organizaciji še mnogo dela. Tem in podobnim vprašanjem namenjajo v razpravi sindikati lendavske občine največ skrbi. Na osnovi spoznanj, ki jih bo prinesla razprava, pa bodo oblikovali tudi akcijske načrte za delo osnovnih organizacij sindikata v vseh samoupravnih organizacijah.
S tretjim delom stališč (»sindikalna lista«) pa v lendavski io ljutomerski občini niso povsem zadovoljni. Pripombe v javni razpravi zadevajo predvsem prehiter »prelom« s starimi določbami sindikalne liste, saj se bojijo, da se bodo v praksi pojavljale že znane težave pri izplačilih iz sklada skupne porabe. Regres za dopuste, izdatki za tople obroke in še kaj po njihovem mnenju ne bi smeli biti v tolikšni meri odvisni od ustvarjenega dohodka. V Lendavi celo pravijo, da smo s tretjim delom stališč storili korak nazaj v sindikalni politiki do teh vprašanj. Nekakšen instrument za obvladovanje teh izplačil bi seveda morali imeti. Zato bodo verjetno v pomurski regiji kaj kmalu oblikovali tudi svoj družbeni dogovor o izplačilih iz sklada skupne porabe oziroma v breme materialnih stroškov.
Miran Potrč o stališčih sindikatov o pridobivanju in razporejanju dohodka na zasedanju družbenopolitičnega zbora slovenske skupščine	(II.)
Izhodišče je lahko le eno: odvisnost od ustvarjenega dohodka in prispevka delavcev k dohodku
V zadnjem tednu minulega meseca seje sestal družbenopolitični zbor slovenske skupščine. Na zasedanju zbora je podpredsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Miran Potrč spregovoril o uresničevanju družbenoekonomskih odnosov pri pridobivanju in razporejanju dohodka ter o prizadevanjih slovenskih sindikatov, da bi pospe-
-	šili uveljavljanje določil zakona o združenem delu na tem področju družbene preobrazbe. V prejšnji številki smo povzeli prvi del .uvodne besede podpredsednika RS ZSS, tokrat pa objavljamo drugi del njegove razprave.
' 'J
Vsaka temeljna organizacija mora Jetos razporediti več dohodka za akumulacijo, kot ga je
-	lani' .oj
• * j j iffiolH'
. Izredno pomembno je, kako na podlagi teh načelnih opredelitev zagotoviti, da bomo v neposredni aktivnosti na področju razporejanja dohodka in čistega f dohodka, ki je pravica predvsem temeljnih samoupravnih subjektov, v temeljnih organizacijah združenega dela, dosegli tudi dejansko uresničitev vsakoletne re-solucijske usmeritve, da je potrebno sredstva za akumulacijo povečevati hitreje kot sredstva za osebne dohodke in skupno porabo delavcev. Vemo, da v dosedanji praksi teh usmeritev
f nismo uspešno uresničevali. To usmeritev pa moramo uresničiti v letu 1979, ki smo ga v vseh družbenih dokumentih opredelili za leto stabilizacije.
Glede na to, da doslej v družbi nimamo objektiviziranih meril, na podlagi katerih bi lahko za posamezno temeljno organizacijo združenega dela opredeljevali družbeno sprejemljiva razmerja v delitvi dohodka in čistega dohodka, da tudi planiranje pogojev ustvarjanja in razporejanja dohodka v temeljnih organizacijah združenega dela in v družbi še ni dovolj razvito, sodimo, da je za zdaj potrebno zagotoviti, da bo vsaka temeljna organizacija združenega dela v letu 1979 razporedila več dohodka za akumulacijo kot v letu 1978. Zahte-vaipo torej, da morajo delavci ob planiranju in razporejanju dohodka in čistega dohodka primerjati strukturo delitve dohodka in čistega dohodka v preteklem letu z delitvijo v tekočem letu. Se pravi, da morajo ugotoviti, kolikšen del dohodka in čistega dohodka je bil namenjen v strukturi za posamezne namene porabe (razširitev materialne podlage dela, rezerve, osebne dohodke, skupno in splošno porabo). Ta struktura delitve mora biti v letu 1979 ugodnejša kot v letu 1978. Ustvarjeni dohodek mora biti v večji meri namenjen za razširitev materialne podlage dela.
Qd skupne metodologije bi imeli več škode kot koristi
Pri delitvi sredstev za osebne dohodke želimo zagotoviti enak družbenoekonomski položaj delavcev in tudi enake možnosti za prisvajanje sredstev za osebne dohodke. Zagotoviti moramo, da bodo imeli delavci za približno enako količino opravljenega dela in enake rezultate v dohodku tudi enak^osebni dohodek. Osnove, ki opredeljujejo, kakšen je delež, s katerim posamezno delo, naloga in opravilo sodeluje v delitvi skupne mase sredstev za osebne dohodke, določajo sistemi in metode ugotavljanja zahtevnosti del in nalog v
organizacijah združenega dela. Družbeno bi bilo gotovo sprejemljivo, če bi že lahko opredelili skupne osnove za ugotavljanje zahtevnosti del in nalog. Toda ugotovili smo, da stanje v družbeni praksi tega še ne omogoča. V temeljnih organizacijah namreč ne upoštevajo dovolj zahtevnosti dela, konkretnega znanja, ki je potrebno za posamezno delo, konkretnega vpliva, ki ga ima to delo glede na svoj položaj v proizvodnem procesu na rezultate dela in konkretnih pogojev dela, hkrati pa v praksi pogosto tudi nekritično uporabljajo različne metode. Zato bi bilo nerealno in tudi družbeno škodljivo, ko bi na hitro sprejemali kakršnokoli skupno metodologijo. Sodimo, da bi to imelo za posledico, da bi to metodologijo v organizacijah uporabljali nekritično, posledica tega pa bi spet bila, da bi se v vseh organizacijah združenega dela uveljavilo nekaj skupin del in nalog, ki bi bile v enako vrednotene, čeprav bi bilo konkretno delo po posameznih organizacijah zelo različno. S tem pa ne bi prispevali k utrjevanju načela delitve po konkretno opravljenem delu in njegovih rezultatih, temveč bi ustvarili pogoje za novo obliko plačevanja po nazivih in delovnih mestih, kar bi bilo škodljivo. Zato smo se izrekli za to, da je potrebncroblikovati skupne metode v delovnih in sestavljenih organizacijah, da je potrebno razvijati skupne metode v panožnih sporazumih in da je potrebno v vseh teh metodah Uveljaviti čimbolj neposredno vse zahteve, ki jih terja konkretno delo, ne pa splošne nazive. Ko bo uveljavljena takšna aktivnost, bo mogoče in nujno postopoma oblikovati tudi določene skupne osnove.
Merila ne morejo biti za vse delavce enaka!
Zagotoviti želimo, da bodo vsi delavci dobivali osebne dohodke glede na učinkovitost svojega
dela, torej ne po delih in nalogah, ki naj bi jih opravljali, ampak po tem, kako jih dejansko opravljajo in koliko z njimi prispevajo k skupn.m rezultatom dela. Ta zahteva je v stališčih jasno zapisana. Pri tem pa sodimo, da glede na položaj, ki ga imajo v delovnem procesu posamezne skupine delavcev, predvsem delavci v neposredni proizvodnji, upravno-administrativni delavci in strokovni delav ci v družbenih dejavnostih in v delovnih skupnostih skupnih služb. Ne bi bilo smotrno zahtevati, da bi za vse te delavce uporabljali iste osnove in ista merila.
Poudarjamo, da za vse delavce veljajo načela zakona o združenem delu, ki zahtevajo, da se konkretni delovni prispevek ugotavlja po količini, kvaliteti in gospodarnosti dela, da pa merila, kako se ugotavlja količina, kvaliteta in gospodarnost, ne morejo biti za vse delavce enaka. Pri vseh delavcih tudi ugotavljanje količine, kvalitete in gospodarnosti opravljenega dela ni enako pomembno pri ugotavljanju učinkovitosti njihovega dela. V sindikatih mislimo, da je za delavce v družbenih dejavnostih in na upravno-administrativnih delih količina opravljenega dela manj pomembna od njene kvalitete, predvsem pa od vpliva, ki ga ima to delo na rezultate dela v temeljnih organizacijah združenega dela, to je na povečevanje produktivnosti dela in dohodka, zniževanje stroškov in podobno.
V sistem delitve sredstev za osebne dohodke moramo vgraditi tudi ustvarjalnost in minulo delo
Sodimo, da so nujni premiki na področju uveljavljanja delitve sredstev za osebne dohodke na podlagi ustvarjalnosti pri delu in na podlagi minulega dela.
Na področju ustvarjalnosti terjamo, da se dokončno uveljavi spoznanje, kako je potrebno vsako ustvarjalnost upoštevati v sistemu delitve sredstev za
osebne dohodke. Mislim, da je to pomembno tudi zato, ker so danes še vedno pogoste razprave o tem, ali ustvarjalnost nekega delavca, ki mu je to delovna naloga, vključuje pravico pridobivanja osebnega dohodka tudi na podlagi ustvarjalnosti ali ne. Veliko je-razprav o tem, ali naj bi priznavali samo oblike ustvarjalnosti, ki imajo naravo tehnoloških inovacij, ali pa tudi vse druge oblike in pobude, ki prispevajo k večjemu dohodku ali zmanjšanju stroškov ter k večji produktivnosti dela. Zato je to temeljna usmeritev, ki jo moramo uveljaviti v ustreznih samoupravnih splošnih aktih organizacij združenega dela. Pri tem terjamo, da zaradi spodbude in ustvarjanja ustreznega družbenega vzdušja posebej izkazujemo del sredstev za osebne dohodke na podlagi ustvarjalnosti ne le delavcu, ki je s svojo ustvarjalnostjo prispeval k povečanju dohodka, takšno poročilo bi moral enkrat na leto dobiti vsak delavec. V njem bi mu morali prikazati, koliko so se zaradi ustvarjalnosti drugih delavcev in s tem tudi povečanega dohodka povečala skupna sredstva za osebne dohodke in s tem tudi osebni dohodki vseh delavcev. S tem bi dosegli motiviranost vseh delavcev za večjo ustvarjalnost.
Kar zadeva minulo delo, je naša temeljna usmeritev, da je mogoče dosledno uresničevati izhodišča zakona o združenem delu. po katerih ima delavec pravico do deleža sredstev za osebne dohodke iz minulega dela le, če so njegova vlaganja dala konkretne rezultate v povečanju dohodka. in to takrat, ko so takšni rezultati ustvarjeni in le tedaj, če bomo uveljavili načelo, da pri vseh novih vlaganjih vnaprej predvidimo rezultate vlaganj in tudi vnaprej predvidimo, kolikšen del tako pričakovanih rezultatov bo namenjen delavcem za sredstva za osebne dohodke na podlagi rezultatov minulega dela.
Nič več določanje višine zneskov, še vedno pa usmerjanje uresničevanja interesov delavcev
Kar zadeva delitev sredstev sklada skupne porabe, v sindikatih sodimo, da je nujno potrebno zagotoviti, da bodo delavci tudi s sredstvi sklada skupne porabe gopodarili v mejah ustvarjenega dohodka in glede na konkretne interese, ki jih imajo delavci v posameznih organizacijah pri zadovoljevanju nekaterih svojih potreb iz sredstev sklada skupne porabe.
Če hočemo uresničiti te temeljne usmeritve, potem mislimo, da ni več sprejemljivo opredeljevanje kakršnekoli višine za posamezne namene. To pa ne pomeni, da ne bomo tudi v bodoče družbeno usmerjali urejanja teh interesov delavcev.
Sodimo, da je potrebno v nadaljnji aktivnosti doseči napredek tudi na področju vsebine in vloge samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja na področju razporejanja čistega dohodka in delitve sredstev za osebne dohodke. Sporazumevanje o skupnih osnovah in merilih za razporejanje čistega dohodka ter za delitev sredstev za osebne dohodke v sestavljenih organizacijah združenega dela in v dohodkovnih povezavah ni razvito. Tudi v delovnih organizacijah marsikje ni celovito ali je le formalno. Ugotavljamo tudi, da se družbeno dogovarjanje v družbi kot celoti ni uveljavilo niti v planih, niti v posebnih družbenih dogovorih. Doslej smo delno razvili le sporazumevanje v panogah, kar pa ni dovolj. Ker tudi vsebina tega sporazumevanja ni ustrezna, nam sporazumevanje in dogovarjanje o razporejanju čistega dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke ne daje ustreznih učinkov.
Zgraditi moramo celovit sistem družbenega dogovarjanja in sporazumevanja
V sindikatih mislimo, da bi zato morali začeti graditi celovit sistem družbenega dogovarjanja in sporazumevanja, ki bo temeljil na neposrednem sporazume-van ju in dogovarjanju v delovnih organizacijah, v sestavljenih organizacijah in dohodkovnih povezavah. Tu naj bi se oblikovale skupne osnove ih merila za razporejanje čistega dohodka in za delitev sredstev za osebne dohodke. Panožni sporazumi naj bi opredeljevali predvsem nekatere skupne, za panoge specifične kazalce primerjanja poslovne uspešnosti, ki bi predstavljali eno od osnov za konkretno odločanje delavcev v temeljnih organizacijah. Ti sporazumi naj bi dobili pomembnejšo vlogo pri oblikovanju skupne metodologije, skupnih osnov in meril za ugotavljanje konkretnega prispevka posameznega delavca k rezultatom skupnega dela, saj se v organizacijah združenega dela pojavljajo konkretna dela, ki jih je mogoče primerjati med seboj, ker so istovrstna ali vsaj zelo podobna. Razviti bi morali tudi sistem družbenega dogovarjanja v republiki. Zato predlagamo
sklenitev družbenega dogovora v republiki, ki naj bi:
—	opredelil temeljno usmeritev nadaljnjega razvoja sistema delitve sredstev za osebne dohodke in za razporejanje dohodka,
—	opredelil vlogo planiranja in družbenih planov na tem področju,
—	opredelil vlogo družbenopolitičnih skupnosti na področju razporejanja dohodka, posebej za odgovornost skupščin občin za družbeno ustrezno razporejanje dohodka v organizacijah združe-riega dela,
—	opredelil konkretno vsebino in vlogo panožnih sporazumov in sporazumov v dohodkovnih povezavah,
—	opredelil naj bi vlogo sporazumov in planov v svobodni menjavi dela na področju razporejanja dohodka,
—	zagotovil tudi obveznosti podpisnikov, vštevši družbenopolitične organizacije, za njihovo aktivnost pri nadaljnjem reševanju nekaterih sistemskih vprašanj, ki so v zakonu o združenem delu le načelno opredeljena, vendar njihova neposredna uporaba v praksi terja konkretnejše in za neposredno prakso bolj prilagojene in sprejemljive rešitve,
—	opredelil naj bi potrebo po enotni metodologiji usmerjanja in spremljanja oblikovanja in razporejanja dohodka,
—	predvidel tudi ustrezni organ podpisnikov, ki bi stalno spodbujal in usmerjal vse podpisnike dogovora k doslednemu izpolnjevanju prevzetih obveznosti in k nadaljnjemu dograjevanju sistema sporazumevanja in dogovarjanja na področju oblikovanja in razporejanja dohodka ter delitvi sredstev za osebne dohodke.
Predlagana stališča sindikatov so v organizirani in široki javni razpravi, ki je zajela delavce v združenem delu in vse družbene dejavnike, dobila polno podporo. Hkrati je razprava dala pomembne spodbude za njihovo dopolnitev, predvsem pa za organiziranje konkretne aktivnosti za njihovo uresničevanje.
Razprava na družbenopolitičnem zboru Skupščine SR Slovenije bo gotovo pomenila nov pomemben prispevek. Današnja razprava in sprejeta stališča in priporočila zbora bodo izjemnega pomena za naše nadaljnje delo, saj bodo skupna opora vsem družbenim dejavnikom za organizirano akcijo v družbeni bazi, brez katere ne moremo pričakovati pomembnejših premikov pri uresničevanju načela delitve po delu.
/	'	N
NAJNOVEJŠE V DRUŽBOSLOVNI ZBIRKI ZALOŽBE DELAVSKA ENOTNOST!
V mesecu dni so v družboslovni zbirki založbe Delavska enotnost izšle štiri pomembne knjige:
Dr. Marko Bunc: MARKETING V ZDRUŽENEM DELU
— Področje plasmaja Cena: 390 din
Lenart Šetinc: TEMELJI SAMOUPRAVNEGA SISTEMA INFORMIRANJA
Cena: 190 din
Dr. Lojze Sočan: POT V GOSPODARSKO RAZVITOST
(Problemi dolgoročne razvojne usmeritve Slovenije)
Cena: 360 din
Dr. Vladimir Sruk: FROMMOVA HUMANISTIČNA VIZIJA
Izvirna slovenska študija o velikem humanistu Cena: 290 din
Knjige lahko naročite na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4.
V_____________________________________________________________________J
Neupravičen očitek, da je zasnova funkcionalistična
Humanistična razsežnost usmerjenega izobražeranja
Komunist za DE
V razpravah o preobrazbi vzgojnoizobraževalnega sistema se zlasti o zasnovi usmerjenga izobraževanja pojavljajo kritične pripombe pa tudi poenostavljene razlage, ki dokazujejo, da so še vedno zakoreninjena različna pojmovanja in različno razumevanje bistvenih smotrov predloga revolucionarne in daljnosežne preobrazbe šolstva v skladu z našim socialističnim samoupravnim razvojem. V kritikah se kažeta dve skrajnosti — na eni strani vztrajna opozorila, da koncepcija usmerjenega izobraževanja odpira pot funkcionalizmu in utilitarizmu, kar je značilnost šolskih reform kapitalističnih držav in potrošniške družbe. Pojavljajo pa se tudi posamezni ugovori na zasnovo, katerih korenine so v pragmatizmu in prakticizmu, ko ponekod izražajo bojazen, da bo nova programska struktura v srednjem usmerjenem izobraževanju omejila obseg strokovno teoretičnega, zlasti pa praktičnega pouka, na katerem je nekoč pretežno temeljilo zlasti šolanje vajencev. To šolanje smo podedovali iz nekdanjih obrtnih oziroma tako' imenovanih nižjih strokovnih šol, kjer je dolgotrajen uk v obrtnih delavnicah prevladoval nad strokovno teoretičnim izobraževanjem in sodobnim praktičnim poukom, zlasti pa je bil skromen obseg splošne izobrazbe.
Kdor se je pripravljen poglobiti v predlagano programsko strukturo usmerjenega izobraževanja ter primerjati količinski obseg in vsebino skupne vzgoj-noizobrabene podlage, ki bo zagotovljena vsakomur pri nadaljnjem izobraževanju po končani osnovni šoli, potem bo lahko ugotovil, da bo za več kot 80 odstotkov mladine v prihodnje zagotovljena višja splošna izobrazba kot doslej, preostala slaba petina učencev, ki sedaj obiskuje gimnazije, pa tudi poslej ne bo prizadeta v obsegu splošne izobrazbe. Ker predmete in vzgoj-noizobraževalna področja osnutkih novih predmetnikov razvrščajo drugače kot dosedanji predmetniki, se lahko tudi nestrokovnjak kaj kmalu prepriča, da bodo skupine obveznih pa tudi fakultativnih izbirnih predmetov iz skupne vzgojno izobraževalne osnove že v drugem letu in v naslednjih letih srednjega usmerjenega izobraževanja omogočale nadaljnje poglabljanje splošne izobrazbe, ki bo podlaga za splošno strokovno in specialno stpekovno izobrazbo v posam^zifi usmeritvi. Dejansko s tetfi omejujemo prostor za nekdanje ročno delo, kakršno je nekoč prevladovalo pri praktičnem uku, ki je imel v preteklosti prevelik obseg. Dejansko se bo okrepila splošna in širša strokovna izobrazba, ki ima trajnejšo vrednost in bo kot dolgoročna naložba v znanje prispevala svoj delež k intelektuali-zaciji vsakršnega dela.
Največja vrednota skupne vzgojnoizobrazbene osnove je humanizacija vzgojnoizobraževalnega procesa. Širša splošna in višja kulturna raven vzgojnoizobraževalnega programa za vse, ki se bodo izobraževali v katerikoli usmeritvi, bo nedvomno omogočala slehernemu samou-pravljalcu, da bo lahko z večjim znanjem bolje uresničeval svoje pravice in dolžnosti.
Vzgojnoizobraževalni proces, ki bo bolj upošteval sposobnosti in nagnjenja posameznika, bo bržkone bolj human kot šolanje po povsem enakem predmet-
niku za vse, ko se niso mogle razviti in uveljaviti učenčeve sposobnosti, pomembneža nadaljnje uspešno izobraževanje za določeno stroko. Ali je bolj human in smotrn sedanji gimnazijski program, ki neredko prešibko razvija in izoblikuje dejanske sposobnosti in interese neredkih učencev. Ali ni del vzrokov za nemajhen opis v naših visokih šolah tudi v slabi pripravi za nadaljnje izobraževanje v dosedanji vsesplošni pripravljalnici — gimnaziji. Saj prav absolventi gimnazij v veliki večini nadaljujejo šolanje na visokih šolah in prestavljajo najštevilnejšo skupino mladine ob vstopu v visoke šole. Zanimiv bi bil podatek, koliko gimnazijcev si, denimo, v zadnjem desetletju ni pridobilo zaključene izobrazbe in so se zaposlili v administraciji najrazličnejših skupnih služb, v bankah itd.
Enostransko poznavanje zasnove usmerjenega izobraževanja se kaže tudi v skrajno poenostavljenih pojmovanjih, da je usmerjeno izobraževanje zgolj ali predvsem usmerjanje vpisa učencev po končani osnovni šoli v posamezne usmeritve in smeri. V nobenem družbenopolitičnem dokumentu o preobrazbi vzgoje in izobraževanja in v predvideni normativni ureditvi usmerjenega izobraževanja ni nikakršne podlage za domnevo, da v prihodnje pri vpisu ne bi upoštevali predvsem sposobnosti in nagnjenj učencev ter na tej podlagi njihove svobodne odločitve za izbiro poklica. Razumljivo pa je, da je zavoljo pomanjkanja strokovnih kadrov različnih profilov na posaijieznih področjih združenega dela potrebno spodbujati vpis v nekatere usmeritve in smeri izobraževanja, med drugim tudi z odpiranjem večjega števila oddelkov na šolah ter s kadrovskim štipendijami. Pri tem pa se zavedamo, da so vzroki za deficitarnost strokovnih kadrov na nekaterih proizvodnih področjih predvsem zunaj šolstva ter da teh problemov ne bomo uspešno rešili samo z usmerjanjem vsakoletnega vpisa učencev in študentov.
V nobeni deželi ne prepuščajo stihiji šolanja mladine in izobraževanja strokovnih kadrov. Čeprav v mnogih organizacijah združenega dela še nimajo izoblikovanih kadrovsko—izobraževalnih potreb kot sestavine svojih razvojnih planov, le ne moremo mimo kadrovskih potreb na posameznih področjih združenega dela bodisi v materialni proizvodnji ali v družbenih dejavnostih. Perspektivnih kadrovskih potreb nedvomno ni mogoče ugotavljati le s seštevki potreb posameznih organizacij združenega dela. Zavedamo se, da so kadrovske projekcije precej bolj zahtevna naloga. O načrtovanju kadrovskih in izobraževalnih potreb v združenem delu ter o širših družbenih potrebah po izobraževanju, izboljševanju izobrazbene strukture prebivalstva in zaposlenih, o izobraževanju kot dolgoročni naložbi v razvoj itd. bi bilo potrebno znova spregovoriti, čeprav smo že doslej lahko prebirali o tem tehtne prispevke v našem tisku. To je pomembno še zlasti sedaj, ko oblikujemo izhodišča za prihodnji srednjeročni družbeni plan.
Pri nadaljnji obdelavi besedila bodočega zakona o usmerjenem izobraževanju bo verjetno potrebno med drugim izboljšati tudi besedilo tistih določil, ki bodo urejala podlago za določanje vsebine, obsega in zahtevnosti vzgojnoizobraževal-nih programov. Izhodišče za takšno opredelitev vsekakor ne more biti samo ali predvsem razvid del in nalog v temeljni organizaciji združenega dela, temveč skupne družbene potrebe in vrednote, potrebe človekovega osebnega razvoja, razvoj socialističnih samoupravnih odnosov, razvoj znanosti in tehnologije ter tekoče in razvojne potrebe delovnega procesa. To je v zakonskem osnutku veliko bolje izraženo v 37. členu kot pa v 5. členu temeljnih določb.
Tako zasnovani vzgojnoizobraževalni programi onemogočajo nekdanje ločevanje splošne in strokovne izobrazbe v dve povsem ločeni skupini oziroma v
dva pola v vzgojnoizobraževal-nem procesu, ki si med seboj nasprotujeta. Takšno razlikovanje je v današnjem času nesprejemljivo. Podcenjevanje ali precenjevanje enega dela te izobrazbe, umetno iztrganega iz integralnega in celovitega vzgojnoizobraževalnega programa, je nesmiselno. Vedno bolj očitno je namreč spoznanje, da so nekoč tipični splošno izobraževalni predmeti tudi neločljiva in nujna sestavina strokovne izobrazbe, tako kot so določena splošna strokovna znanja vse bolj sestavina splošne izobrazbe in kulture. Meja med obema področjema je vedno manj očitna in pomembna. Podobna spoznanja so očitno tudi pri sodelovanju med različnimi strokami, ko snujejo interdisciplinarne vzgojnoizobraževalne in raziskovalne programe.
Če s tradicionalnimi merili opredeljujemo pojem, obseg in vsebino vzgoje in izobrazbe v srednjem usmerjenem izobraževanju, ne moremo priti do zadovoljivega sklepa, ki bi ustrezal današnjemu času in spoznanjem o integralnosti vzgoje in izobrazbe. Zasnovi usmerjenega izobraževanja ni mogoče očitati funkcioanlizma in pragmatizma, če vzgojo in izobraževanje pojmujemo kot sestavino združenega dela. Vzgajanje in izobraževanje celovite osebnosti za delo, samoupravljanje in kulturno življenje so neločljive sestavine vzgojnoizobraževalnega procesa.
Zato pri obravnavaju osnutka zakona posameznih še ne povsem izoblikovanih rešitev ne kaže presojati iztrgano iz celovite zasnove usmerjenega izobraževanja. V strpni, konstruktivni in demokratični razpravi bomo nedvomno laže prišli do odgovorov na pereča vprašanja in se dogovorili o reševanju problemov, ki se bodo pojavljali pri uresničevanju preobrazbe vzgojnoizobraževalnega siste-ma-	Boris Lipuiič
IZ PRAKSE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA
Piše: Ivan Žužek
Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka
Kadar je delavec prizadet v svojih pravicah, ima pravico zahtevati varstvo pravic. Ta zahteva je vezana na rok, ki ga določa zakon o združenem delu (člen 221) na 30 dni od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice oziroma od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica. Rok za ugovor zoper odločbo disciplinske komisije je določen v statutu temeljne organizacije in je lahko krajši od 30 dni, vendar ne sme biti krajši od osmih dni od vročitve odločbe. Tudi za sodno varstvo zoper dokončno odločbo temeljne organizacije, je predviden rok 30 dni, ki teče od dneva vročitve take dokončne odločbe.
Delavec pa lahko iz upravičenih razlogov zamudi rok, ugovor ali zahtevo za varstvo pravic pa vloži po izteku zakonitega roka. Samoupravni splošni akti ne predvidevajo v takih primerih vrnitve v prejšnje stanje, zato v temeljnih organizacijah take zahteve za varstvo pravic oziroma ugovore zavržejo" kot prepozne.
V postopku pred sodiščem združenega dela pa velja pravilo, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje tistemu udeležencu, ki je rok zamudil iz upravičenega vzroka. Predvsem se pojavljajo v praksi tisti vzroki, ki zadevajo bolezensko stanje udeležencev, nujno potovanje itd. V teh pri-
merih sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, s tem, da ugotovi pravočasnost pritožbe oziroma predloga. Seveda so po zakonu določeni roki, kajti udeleženec mora podati predlog za vrnitev v prejšnje stanje najkasneje v roku 15 dni, ko je zvedel za zamudo. Če preteče tri mesece od dneva zamude, vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče zahtevati.
Ker se pravila postopka, ki veljajo pred sodišči združenega dela, smiselno uporabljajo tudi v postopku pred organi v temeljni organizaciji, je potrebno tudi pravila o vrnitvi v prejšnje stanje upoštevati pred organi v temeljni organizaciji.
Sodišče združenega dela je ugotovilo, da samoupravni organ v temeljni organizaciji ni ravnal pravilno, ker je zavrgel zahtevo za varstvo pravic, ki jo je vložil delavec sicer po izteku zakonitega roka, vendar z opravičilom, da je zamudil iz upravičenih razlogov. Če so bili razlogi res upravičeni, potem bi se morala zahteva obravnavati kot pravočasna, razen v primeru, če je delavec vložil zahtevo po izteku petnajstdnevnega roka, odkar je zvedel za zamudo, ali pa če je preteklo od zamude zakonitega roka več kot tri mesece. V takem primeru pa se delavec ne more sklicevati na upravičene vzroke zamude.
Nadomestilo osebnega dohodka za čas suspenza in pravica do plačila razlike
Delavec, ki je odstranjen z dela iz temeljne organizacije zaradi uvedbe disciplinskega postopka (ali zaradi pripora oziroma kazenskega postopka), je upravičen do nadomestila osebnega dohodka, ki je enako polovici zneska poprečne mesečne akontacije osebnega dohodka v preteklih treh mesecih, (člen 163 zakona o delovnih razmerjih). Delavec prejema nadomestilo ves čas, dokler je v suspenzu, in če mu je v disciplinskem postopku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, do dneva vročitve dokončne odločbe, to je do dneva, ko mu preneha delovno razmerje. Če mu je izrečen kakršenkoli drug disciplinski ukrep, potem preneha suspenz z dokončnostjo odločbe o diciplinskem ukrepu, če ni bil že prej ukinjen, in do tega dne gre delavcu nadomestilo osebnega dohodka.
Delavec je upravičen do razlike do polnega zneska osebnega dohodka, ki bi ga dobil, če bi bil na delu, takrat, ko je disciplinski postopek zoper njega ustavljen ali pa je s pravnomočno odločbo oproščen. Do razlike pa je tudi upravičen, če mu je izrečen kakršenkoli disciplinski ukrep, razen ukrep prenehanja delovnega razmerja, (člen 165 zakona o delovnih razmerjih). Kot je navedeno, delavcu preneha delovno razmerje, če mu je
dokončno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, vendar tudi ta ukrep nima takega učinka, če je pogojno odložen. V praksi se je pojavilo vprašanje, ali je delavec, ki mu je bil disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložen, upravičen do plačila razlike osebnega dohodka.
Sodišče združenega dela SR Slovenije je zavzelo stališče, da je delavec upravičen do polnega zneska osebnega dohodka, ki bi ga dobil, če bi bil na delu tudi fa-krat, če je sicer delavcu izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, vendar mu je ukrep pogojno odložen. Delavec se po končanem disciplinskem postopku vrne na delo, kajti delovno razmerje mu bo prenehalo le v primeru, če bo pogojna odložitev preklicana, preklicana pa bo, če bo v pogojni dobi znova huje kršil delovne obveznosti. Po mnenju sodišča delavec torej do razlike osebnega dohodka ni upravičen le tedaj, če mu zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa preneha delovno razmerje. Delavec se torej ne vrne na delo po končanem disciplinskem postopku in tudi razlike do polnega zneska osebnega dohodka ne more zahtevati.
Sindikat in prekinitev dela
Poti in stranpoti naše samouprave
Nataša Pobega	Jože Antolin	Vida Prinčič
Štefan Praznik	Lidija Mohar-	Franci Polak
Grgurevič
Jože Tavčar	Tone Lipovšek	Brane Mišič
Janez Voljč
Prekinitve dela resda nimajo nič skupnega z našo samoupravo in nikakor ne morejo biti način za urejanje tako imenovanih konfliktnih situacij, pa vendar jih je bilo lani v organizacijah združenega dela na Slovenskem dvakrat več kot prejšnja leta (108), v njih pa je sodelovalo 5.872 delavcev ali 0,81% vseh zaposlenih.
Iz nedavne informacije Raziskovalnega centra za samoupravljanje pri RS ZSS in republiškega sekretariata za delo o prekinitvah dela v minulem letu je razvidno,*da je tak način urejanja sporov, kljub pomembnemu povečanju števila prekinitev in udeležencev še vedno izjemen: podatki, ki smo jih objavili v prejšnji številki našega lista, vendarle opozarjajo, da bomo morali v bodoče vsi skupaj posvetiti prekinitvam dela večjo družbeno pozornost, saj so eden najpomembnejših kazalcev izrednih razmer, ki so se v nekaterih organizacijah združenega dela tako zaostrile, da jih niso več urejali po redni samoupravni poti. Zapisali smo tudi nekaj neposrednih povodov, zaradi kate- . rih so delavci prenehali delati — od nizkih in prenizkih osebnih dohodkov, do neurejenih odnosov v organizacijah združenega dela. Toda ti povodi (v 82 % primerih gre za nepravilnosti pri delitvi osebnih dohodkov) so le »zadnji izziv«, tista poslednja kaplja, ki je kanila v prepolno čašo. Resnični družbeni vzroki za nastajanje sporov, ki jih delavci ne rešujejo po samoupravni poti, so veliko globlji in o njih so pred dnevi govorili za »okroglo mizo« v našem uredništvu:	Franci
Polak, član sekretariata RS ZSS, Jože Tavčar, direktor Raziskovalnega centra za samoupravljanje pri RS ZSS, Vida Prinčič, sekretarka republiškega odbora sindikata delavcev kovinske industrije, Štefan Praznik, sekretar republiškega odbora gradbenih delavcev, Brane Mišič, sekretar republiškega odbora sindikata delavcev gozdarstva in lesne industrije, Nataša Pobega, sekretarka sveta za razvoj samoupravljanja pri RS ZSS, Lidija Mohar-Grgurevič, strokovna sodelavka raziskovalnega centra za samoupravljanje, Jože Antolin, predsednik konference osnovnih organizacij sindikata v kranjski Savi in Tone Lipovšek, predsednik konference osnovnih organizacij sindikata v kamniškem Titanu.
Iz obšširne in bogate razprave, mnenj ocen in pripomb sindikalnih delavcev, ki so se udeležili naše okrogle mize, bom povzel nekaj najpomembnejših misli.
Globoko so korenine
V informaciji je rečeno, da so prekinitve dela »zelo kompleksen pojav in ga je treba obravnavati z različnih aspektov«. Povzročajo jih številni vzroki, »ki so heterogeni in izraz globjih družbenih nasprotij.« Res je težko ločevati vzrok in povod za odločitev delavcev, da bodo prenehali delati, res pa je tudi, da marsikje enačijo povod z vzrokom in tako odrivajo dejanske pro-> blen.e na stranski tir. Ti resnični problemi pa izvirajo iz protislovij v sodobnem razvoju naše družbe, ki ni idealna in brezkonflikt-na. Prekinitve dela so realnost v sedanji si pnji razvoja materialnih in družbenih odnosov, in po pravilu nikoli niso usmerjene proti samoupravljanju.
Predsedstvo CK ZKJ je lani sodilo, da so glavni vzroki za prekinitev dela naslednji:
1.	V procesu demokratizacije družbenoekonomskih odnosov obstajajo tudi pogoji za reprodukcijo birokracije in krepitev tehnokratsko-menežerskih odnosov v delovnih organizacijah in v družbi, kar je latentni izvor prekinitev dela.
2.	Prekinitve dela so tudi rezultat zaostalosti socialistične zavesti delov delavskega razreda, kar je pogosto omogočalo lažje mobiliziranje tistih zahtev skupin delavcev, ki kot družbene hočejo vsiliti posebne, ozke, egoistične in parcialne interese.
3.	Prekinitve dela se pojavljajo v razmerah nezadostne razvitosti materialne podlage samoupravljanja in so pogosto izraz nezadostne razvitosti družbenoekonomskega in političnega sistema. Konfliktne situacije imajo izvor tudi v objektivnih težavah posameznih delovnih organizacij pri razvoju proizvodnje ce mora prilagajati zahtevam tržišča.
4.	Konflikti pogosto preraščajo v prekinitve dela tudi zaradi neustrezne družbene akcije samoupravnih in vodilnih organov ter odgovornih dejavnikov v družbenopolitičnih skupnostih kakor tudi zaradi nezadostnega idejnopolitičnega delovanja komunistov, sindikata in drugih družbenopolitičnih organizacij.
Ti razlogi se po mnenju Lidije Mohar-Grgurevič v celoti ujemajo z osnovnimi vzgibi, ki pogojujejo prekinitve dela na Slovenskem. Če jih podrobno razčlenimo, ugotovimo, da so se za ta ukrep odločili tam, kjer struktura samoupravljanja ne omogoča samoupravnega delovanja
večjega števila delavcev, pri čemer prihaja do odtujenosti pri odločanju o pogojih in rezultatih dela, torej tudi tam, kjer delijo dohodek ne glede na rezultate dela in kjer dopuščajo neupravičene razlike v pogojih za pridobivanje dohodka, pa tudi tam, kjer je organizacija dela slaba, delovne razmere težke, težaven materialni ter socialni položaj delavca v neposredni proizvodnji in premajhna socialistična zavest delavcev.
Predvsem pa velja ugotovitev, da se družbene razmere pri nas — za katere je značilen nenehen boj, da bi delavski razred dejansko prevzel vso oblast in gospodaril z družbenimi sredstvi ter imel odločilno vlogo v političnem in družbenem odločanju — še niso toliko spremenile, da bi povsem odpravili prekinitve dela, ki pa seveda nimajo nič skupnega s stavkami v kapitalizmu.
Pomanjkljivosti samoupravne prakse
Udeleženci naše razprave so opozarjali na konkretne pomanjkljivosti samoupravne prakse. Marsikje še vedno trdi jo, da so delavci prenehali delati, ker so preslabo informirani (in to drži), toda dogaja se, kot je rekla Nataša Pobega, da so delavci o sklepih samoupravnih organov zelo dobro informirani, ker pa teh sklepov ne uresničujejo, pride do sporov. Izglasujejo pravilnik, ko ga začnejo uresničevati, pa ugotovijo, da ni v skladu z njihovimi interesi.
Po mnenju Jožeta Tavčarja je predvsem pomemben podatek iz informiranja, da je 97 % delavcev, ki so prenehali delati, iz ne-
posredne proizvodnje. Družbenopolitične organizacije in samoupravni organi premalo vedo, kaj se dogaja med delavci, premalo je neposrednega samoupravljanja in preveč upravljanja z ljudmi. Kakih 54% prekinitev je bilo v industriji, predvsem v industrijskih središčih s staro delavsko tradicijo. Torej tudi tam še niso vsi delavci v položaju, da bi dejansko vplivali na dogajanje v kolektivu, še zlasti pa ne na delitev osebnih dohodkov, ki je ponekod kljub vsem našim nedavnim prizadevanjem še vedno nekakšna tarifna politika ne pa delitev po delu. Poprejšnji sistem jc omogočal in terjal zgolj individualno bitko za večjo storilnost in boljši proizvodni rezultat, zdaj ko uveljavljamo zakon o združenem delu, pa skušamo uresničiti takšno delitev, ki bo spodbujala tudi večji kolektivni dosežek in enakopraven položaj temeljnih organizacij. Tem novostim se delavci upirajo, še zlasti pa se upro, če jim nove normative predpišejo. Zgodilo se je, da so delavci pismeno zahtevali sestanek, pa ga ni bilo. Potem so prekinili delo in sestanek sklicali sami. Razlikovati bi torej morali tiste prekinitve — in teh je največ — ki se končajo ob koncu sestanka, od večdnevnih izsiljevanj skupin delavcev, ki terjajo večje »plače« in *e nočejo vrniti na delo, dokler jih ne dobijo.
Do hudih sporov pa prihaja tudi zato, kot je dejala Vida Prinčič, ker v organizacijah združenega dela ob sprejemanju novih pravilnikov marsikdaj izračunajo, da bo dohodek večji, ko pa je dohodek manjši, je »prepir v hiši«.
V nekaterih delovnih organizacijah zmotno mislijo, da se morajo v samoupravljanju vsi ukvarjati z vsem. Ne zavedajo se osebne odgovornosti za uresničevanje sklepov pa tudi ne odgovornosti individualnih poslovodnih organov in strokovnih služb. Pri vsem tem pa je sindikat premalo aktiven, in zgodi se, da strokovni delavci porečejo sindikalnim aktivistom, naj se ukvarjajo z ljudmi, s »strokovnimi problemi« gospodarjenja in delitve pa se bodo sami.
Seveda pa tudi drži, da vsak spor še ni negativen samo zato, ker je pač spor. Je že tako, da včasih ni mogoče razrešiti problema brez spora. Toda razreševati bi jih morali »na dogovorjeni način,« je dejal Franci Polak. Položaj delavcev je različen. Ponekod laže ustvarjajo dohodek, drugje teže, tam, kjer se problemi nakopičijo in konflikta niso pravočasno rešili, se delavci odločajo za prekinitev dela in tako pospešijo urejanje spora.
Zato pravimo, da bi morali samoupravni dejavniki in družbenopolitične organizacije v združenem delu spremljati, analizirati in sproti urejati konfliktne situacije. Izkazalo se je namreč, da najprej pride do zaostritve tam, kjer še niso v celoti zaživela določila zakona o združenem delu, ki zadevajo urejanje tistih sporov, katerih ni bilo mogoče urediti po redni poti. Tudi to je eden izmed vzrokov za prekinitev dela. Marsikje so v statute
zapisali, kaj je potrebno storiti, če pride do takšnega konflikta in kakšna je vloga sindikata pri tem, toda teh določil ne spoštujejo; nikjer pa še niso zapisali v samoupravne akte, kaj bodo storili, če pride do prekinitve dela, čeprav so predlog takšnih določil pri republiškem svetu že pripravili.
Predvsem pa bi morali zagotoviti, da vsak samoupravni organ nenehno nadzoruje učinek svojega dela, ocenjuje, kako uresničujejo sklepe in kako obravnavajo in upoštevajo predloge posameznikov in skupin. Velike spremembe, ki jih je prinesel zakon o združenem delu, še niso dovolj prodrle v statute. •
Po mnenju Toneta Lipovška je ocena, da sindikat zgolj po nevihti ugotavlja vzroke, dokaj pavšalna. Res je, da bi lahko bolje deloval, toda problemov je toliko in tako hitro se pojavljajo, da bi sindikalni delavec moral imeti »nekaj fakultet«.
Se veliko je slabosti in težav
Med drugim bi v organizacijah združenega dela morali proučiti, ali nam nova tehnologija in novi načini dela prinašajo samo večje storilnost ali tudi večjo utrujenost? Kako odpraviti prepad mec strokovnjaki i.t delavci? Kako že na univerzah pripravljati bodoče strokovnjake za delo med delavci? Zakaj je pri nas kar 60 % delavcev nekvalificiranih in polk-valificiranih in kakšne so posledice dejstva, da samo 10 % povečanja proizvodnje gre na račun boljšega izkoriščanja zmogljivosti, 90% pa na rovaš zaposlovanja. Kakšna naj bi bila vloga mojstrov in preddelavcev, ki so še vedno »deklica za vse«.
In še veliko je takih vprašanj, je dejal Jože Antolin. Sindikalnega delavca pošljemo enkrat na leto na seminar, potlej pa naj se ubada z vso zamotano problematiko.
Brane Mišič je dejal, da delitev osebnih dohodkov omogoča tudi takšne anomalije, da ima »novopečena« pisarniška delavka večjo »plačo« kot izkušen delavec v neposredni proizvodnji. Torej še nismo uveljavljali načela »za približno enako delo približno enako plačilo«. To ne velja samo za odnose v delovnih organizacijah, pač pa tudi za razmere v panogah in med njimi. So dejavnosti, ki so v težavah in ne vedno po svoji krivdi. Položaj je tak, je pripomnil Jože Antolin, da nekaterim organizacijam združenega dela ostane »po težkih mukah« le nekaj milijonov (ali pa še to ne) in če se še tako trudijo, ne pridejo na zeleno vejo.
Vendar to dejstvo ni vplivalo na lanskoletno prekinitev dela 430 delavcev v kranjski Savi. O kateri smo v našem listu že pisali, zato bomo tokrat spregovorili le, kaj se je dogajalo potlej.
Takoj po tem dogodku so v Savi podrobno proučili, zakaj je prišlo do prekinitve dela, naredili so tudi sociološko analizo vzrokov in ugotovili: v tej enoti so pretežno mladi delavci, ki so se še vedno premalo vključevali v samoupravljanje, izmenovodje
se niso učinkovito uprle nergačem, sindikat ni ustrezno reagiral. Med udeleženci so bili tudi vodje sindikalnih skupin. Sklenili so, da bi v bodoče že dokaj dobro informiranje uredili tako, da bi sleherni delavec res dobil samo nujno potrebno in razumljivo informacijo, okrepili so dejavnost sindikalnih skupin, ki so' bile premalo samoinciativne, organizirali so izobraževanje neposrednih vodij, da bodo vedeli, kako urejati medsebojne odnose, zamenjali šo nekatere vodje sindikalnih skupin. V statutu pa doslej še niso zapisali, kako bodo v bodoče urejali prekinitve dela, če bi do njih prišlo.
Ta izkušnja, o kateri nam je pripovedoval Jože Antolin, je spodbudila tudi razmišljanje Toneta Lipovška o vzrokih za prekinitev dela v kamniškem Titanu, kjer se je pred tedni odločilo za ta ukrep 230 delavcev temeljne organizacije Livarna, v kateri je 530 zaposlenih. Tudi tu se je vihar hitro polegel, povod za prekinitev dela pa je bil v tem, da so z novim načinom delitve osebnih dohodkov skušali poleg količine nagrajevati tudi kvaliteto in gospodarnost. Delavci, ki so prej dobili na račun količine lahko tudi 100% več, zdaj pa le do 40 %, so se temu uprli, čeprav so na referendumu množično podprli predlagani pravilnik.
Tudi pri njih so se dogovorili, da bodo ponovno pregledali ves dosedanji način delitve in upoštevali pripombe delavcev.
Uresničimo sklepe kongresa slovenskih sindikatov
Ta dva primera smo navedli zgolj zato, da bi opozorili vse družbene dejavnike v delovnih kolektivih, da kaže bolje zastaviti akcijo za odpravo vzrokov, ki povzročajo krizne situacije. Pa tudi, kot je dejal Štefan Praznik, povsod velja vedeti, kakšen mora biti način ponašanja in ravnanja subjektivnih sil v reševanju konfliktnih situacij. Res je, da so prekinitve dela našle marsikatere sindikalne organizacije nepripravljene in to dejstvo nas opozarja, da čimprej uresničimo sklepe lanskega kongresa slovenskih sindikatov ter zagotovimo, da bo sindikat postal last delavcev, ki naj v njem uresničujejo svoje interese. Če bo torej sindikat pravočasno prisluhnil razmeram v kolektivu in začel urejati spore po samoupravni poti, k temu urejanju pa pritegnil tudi vodstva podjetij, strokovne službe in občinske dejavnike, potem bo prekinitev vedno manj. Najbolj učinkovito orožje proti takšnemu načinu urejanja sporov pa je prizadevanje sindikatov za uresničevanje našega delovnega programa, ki zagotavlja bolj učinkovito samoupravljanje in tudi večje zadovoljstvo delavcev.
Kaj menijo o stališčih republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije v novomeški občini
Še marsikaj bo treba dopolniti
Marjan Horvat,
Ivo Kuljaj,
Ciril Brajer
Odmevu na stališča RS ZSS o pridobivanju in razporejanju dohodka ter uveljavljanju načel delitve po delu in rezultatih dela smo tokrat prisluhnili v novomeški občini. Pogovor je stekel na občinskem svetu ZSS Novo mesto, kjer so poleg Marjana Pu-rebra, predsednika medobčinskega sveta ZSS Dolenjske in Jožeta Žuniča, predsednika sindikatov v novomeški občini, zbrali še: Janez Novak in Boris Zajc, predsednik oziroma sekretar konference sindikata v Krki, Jože Turk in Janez Slapnik, predsednik konference sindikata in vodja informativne službe v 1MV ter Jadran Žnidaršič, predsednik sindikalne konference v Novolesu.
V novomeški občini poteka javna razprava o stališčih slovenskih sindikatov v izvršnih odborih osnovnih organizacij sindikata. Dolenjci so namreč prepričani, da so prav izvršni odbori tista cedila, kjer se bodo stališča — delavskim potrebam ustrezno — prečistila. To pa je po njihovem mnenju tudi nujno, saj s tako zahtevnim gradivom ne kaže iti pred delavce, kajti vprašanje je, če bi sicer dosegli svoj namen.
Strnimo najprej novomeška razmišljanja o prvem poglavju stališč, ki govori o pridobivanju in razporejanju dogodka.
Že rezultati v praksi
Že ob analiziranju uresničevanja določb zakona o združenem delu so v novomeški občini ugotavljali, da se novi odnosi na področju pridobivanja in razporejanja dohodka prepočasi uveljavljajo. Okrog štirideset temeljnih organizacij v tej občini ni sprejelo pravočasno vseh potrebnih samoupravnih aktov, na osnovi katerih bi delavci lahko zares odločali o pridobivanju in razporejanju dohodka v skladu z hotenji ustave in zakona o združenem delu. Še zlasti pa velja pripomba o neurejenosti samoupravne zakonodaje za svobodno menjavo dela med delovnimi skupnostmi skupnih služb in temeljnimi organizacijami združenega dela. Do vidnega napredka na tem področju je prišlo v Novolesu, kjer so po besedah Jadrana Žnidaršiča dolgo tuhtali, kako oblikovati skupne službe, da bodo racionalne, vendar pa tudi učinkovite pri opravljanju nalog, ki so jim jih zaupali delavci v temeljnih organizacijah združenega dela. »Znebili smo se klasičnega sektorskega načina organiziranosti v delovni skupnosti skupnih služb, vse tiste dejavnosti, ki sodijo v temeljne organizacije smo vrnili v »bazo«, komercialo pa smo konstituirali kot temeljno organizacijo združenega dela, ki na osnovi samoupravnega sporazuma s temeljnimi organizacijami v Novolesu, pridobiva dohodek«, nam je dejal Jadran Žnidaršič.
Janez Novak iz Krke pa je nadaljeval: »V Krki smo delovno skupnost skupnih služb zmanjšali na najmanjšo možno mero. Čeprav smo oblikovali najnujnejše elemente za oblikovanje sredstev za osebne dohodke v delovni skupnosti, še vedno iš-
Marjan Pureber
Boris Zajc
čemo nove, boljše rešitve, da bi delavci zares dobivali osebni dohodek po vloženem delovnem prispevku. In ker klasičnih skupnih služb ni več; smo tiste dejavnosti, ki so bile v njih prej organizirane, vsebinsko in formalno spremenili v temeljne organizacije združenega dela. To velja za TOZD Marketing in TOZD Inštitut, ki kot dejavnosti posebnega družbenega pomena v Krki pridobivata dohodek na osnovi svobodne menjave dela.«
Vsi naši sogovorniki so se strinjali, da so stališča, še zlasti pa prvi del, zelo dobra osnova za akcijo vseh družbenih dejavnikov za poglabljanje samouprav-^ nih odnosov pri pridobivanju in razporejanju dohodka. To velja tudi za skupne naložbe in pridobivanje skupnega prihodka na osnovi sovlaganj. V Krki so se že dogovorili, da bodo s petnajstimi dobavitelji in kupci na osnovi načel o sovlaganju zgradili nove zmogljivosti v bazični industriji, v IMV pa skupaj z železnico gradijo industrijski tir do svoje tovarne.
Navkljub sorazmerno ugodni oceni pa stališčem v novomeški občini »zamerijo«, ker so premalo jasna in akcijsko naravnana tedaj, ko moramo opredeliti naloge sindikata v boju za enakopravnejše pogoje gospodarjenja v agroživilstvu. Še bolj kritični pa so do sprememb v bančništvu, saj so se banke po mnenju Jožeta Žuniča le formalno preoblikovale v skladu z zakonom o združenem delu, odnosi do gospodar-
Janez Slapnik
stva pa so še vedno stari. »Tu bi morali biti mnogo bolj akcijski, morda tudi bolj nestrpni do prepočasne vsebinske preobrazbe bančništva,« je dejal Jože Žunič. Vsi ostali sogovorniki pa so mu pritrdili.
Jadran Žnidaršič pa zameri stališčem, da tedaj, ko govorijo o objektivnih okoliščinah, če kdo ne dosega normalnih gospodarskih rezultatov in ko trdijo, da so osebni dohodki v soodvisnosti od ustvarjenega dohodka, te »objektivne okoliščine« niso zadosti natančnozapisane. »S tem se bomo v sindikatih morali slej ko prej spopasti, saj slišimo vse preveč izgovorov za slabo gospodarjenje zaradi objektivnih okoliščin! Zdi se mi celo potrebno, da bi kar po vrsti našteli najpomembnejše elemente, na osnovi katerih bomo lahko sodili, kdaj so v resnici krivci za slabe rezultate objektivne okoliščine, kdaj pa premajhna odgovornost delovnih kolektivov in tistih, ki so odgovorni za vodenje poslovanja je pribil Jadran Žnidaršič.
Brez prave harmonije.....
Pričakovati je bilo, da bodo imeli Novomeščani veliko povedati o drugem poglavju stališč slovenskih sindikatov, ki govori o delitvi sredstev za osebne dohodke. Naše pričakovanje je bilo utemeljeno tembolj, ker, kot kaže, novega sistema nagrajevanje po delu in rezultatih dela še nikjer niso izpeljali tako kot bi bilo treba. Če mislimo drugače, si
Jože Turk
delamo utvare. Na dlani je, da se sestavljale! samoupravnih aktov s področja delitve soočajo z mnogimi vprašanji ter da bo minilo še nekaj časa, preden bo tudi dolenjski delavec dejansko nagrajen po rezultatih vloženega dela. Navzlic temu pa so naši sogovorniki o drugem poglavju stališč povedali bore malo, kar s povedanim ni ravno v najprijetnejšem sozvočju.
Ko smo povprašali Jožeta Žuniča, kaj ima pripomniti novomeški sindikat na začrtano politiko zveze sindikatov o delitvi sredstev za osebne dohodke, smo zvedeli, da izvršni odbori sindikalnih organizacij stališča v glavnem podpirajo. Po njegovih besedah nekatere organizacije združenega dela zanima, kakšna je tista višina najnižjega osebnega dohodka, ki je višja od z zakonom zajamčenega osebnega dohodka. Skratka, v novomeški občini se zavzemajo, da bi najnižji osebni dohodek opredelili bolj jasno. Poleg tega je Jože Žunič podčrta! tudi pripombo, ki je prišla na občinski svet ZSS Novo mesto iz DO Gorjanci. V tej organizaciji združenega dela bi namreč radi videli, da bi težke pogoje dela konkretneje opredelili in jih seveda tudi ustrezno ovrednotili. Kajti, bojijo se, da čez čas ne bodo dobili več delavcev, ki bi bili pripravljeni opravljati dela in naloge na tako imenovanih težjih delovnih mestih. Pripombe iz dolenjskih organizacij združenega dela zadevajo še minulo delo in nagrajevanje
Jadran Žnidaršič
inovacijskega dela. Tudi tu, je menil Žunič, bo treba merila bolj jasno opredeliti. Predvsem velja to za minulo delo, medtem ko bi si morali glede inovacijskega dela biti na jasnem, kako je z nagrajevanjem »poklicnih izumiteljev« in tistih, ki v razvidu del in nalog nimajo zapisane inventivne dejavnosti.
»Pri nas v IMV«, je poudaril Janez Slapnik, »smo sestavili posebne skupine, ki bodo naredile spisek vseh razhajanj med opredelitvami stališč in našimi samoupravnimi akti s področja delitve. Hkrati bodo te skupine do konca prvega polletja tega leta oblikovale tudi konkretne rešitve, ki naj bi premostile sedanje slabosti. Dehivec v IMV ve, kako je nagrajen, čeprav to ne pomeni, da imamo na področju novega sistema delitve vse postorjeno. V zvezi s tem nam bodo stališča prišla marsikje prav.«
Janez Novak ga je takole dopolnil:
»V Krki imamo sistem nagrajevanja dokaj izdelan. Ne trdimo pa, da ta sistem tudi dejansko deluje. Ogromne rezerve se skrivajo še v gospodarnosti dela, kjer bomo morali tudi iz izstališč »izcediti« vse, kar bi nam prišlo prav.«	C
Jadran Žnidaršič je razmišljal o solidiirnosti, ko je treba znotraj delovne organizacije pokrivati izgubo kake TOZD. Tudi na tem področju bo treba po njegovem mnenju sindikalno politiko jasneje opredeliti.
Odmev šele pričakujejo
Ko smo spregovorili še o tretjem delu stališč RS ZSS o pridobivanju in razporejanju dohodka ter uveljavljanju načel delitve po delu in rezultatih dela, se je pokazalo, da je v novomeški občini resnično »tretji«.
Jože Žunič je takole povedal:
»Ko smo na občinskem sindikalnem svetu načrtovali razpravo o sindikalnih stališčih, sem na osnovi izkušenj s sindikalno listo pričakoval, da bo prav tretje poglavje pritegnilo največjo pozornost. Razprava pa se je ustavila pri prvem in drugem poglavju in na tretjega do zdaj nismo dobili nobene konkretne pripombe. Bilo je le nekaj načelnih, ki pa so po moji oceni bolj plod nerazumevanja.«
Povprašali smo, če so sindikati v Novem mestu že uspeli zgraditi tolikšno zavest, da se delavci bolj poglobe v področje pridobivanja dohodka in manj v njegovo delitev:
»To delno drži, res pa je tudi. da razprava še ni segla tako daleč. Letos imamo še možnost, da področja sindikalne liste urejamo po starem in to nam daje leto dni časa, da bolj temeljito obdelamo prva dva vsebinska sklopa stališč. Po tem bomo lahko tudi v tretje poglavje posegli bolje usposobljeni, kar je povsem logično. Tretje poglavje je namreč še kako odsisno od tega, v kolikšni meri bomo uspeli urediti prvi dve, predvsem pridobivanje dohodka.«
No, nekaj skupnih mnenj so naši sogovorniki iz treh novome-.ških organizacij združenega dela le oblikovali. Menijo, da sindikalna lista ni uspela doseči enotnosti v zveznem merilu in boje se, da tega tudi stališča ne bodo uredila — čeprav je že čas za to, saj razlike vzbujajo vse večje nezadovoljstvo. Strinjali pa so se, da so stališča pomemben napredek in da z njihovim uveljavljanjem ne bo nobenih težav: — seveda le, če bo pridobivanje dohodka takšno, kot smo si ga zamislili.
Za zdaj v novomeškem združenem delu še ni nobenega odmeva na tretji sklop stališč, vsi pa so nam zatrdili, da ljudje še nimajo prave predstave, kakšne spremembe bi le-ta lahko povzročil. Stališča bodo po njihovem mnenju torej odjeknila šele tedaj, ko jih bomo začeli uresničevati. Takrat pa bo moraj^biti sindikat še kako buden, saj^o st ljudje na določene stvari pač navadili. Naprej sd vedeli, koliko jim za kaj pripada. Prav je, da se nekatere socialne kategorije spremene v dohodkovne, vendar tu ni dobro presekati kar na hitro. To mora biti temeljito pripravljen in voden proces. Vši so bili prepričani, da čez noč ne bi smeli uvajati korenitih ' spfg-] memb — in pa, čimbolj enotne bodo morale biti. To naj bi zagot tovili panožni ali občinski družbeni dogovori. Res je panožne lažje doseči, vendar bo potrebno tudi usklajevanje na občinski ravni. Delavec v Novolesu na primer, si ne beli glave, kako in koliko si dele v Meblu, še kako pa povzdigne glas, če opazi razliko v sosednji delovni organizaciji.
O stališčih samih so predstavniki IMV, Krke in Novolesa menili, da so načelno v redu. Niso pa nakazala poti, po katerih bi lahko rešili nekatera vprašanja, s katerimi se ubadajo že nekaj let. Opredelitve, da se bo »republiški svet ZSS zavzemal...« res lepo zvene, kaj malo pa pomagajo delovnim organizacijam, ki si že leta prizadevajo urediti nadure, nočno delo, jubilejne nagrade.....
Janez Novak	Jože Žunič
KDO JE KDO
EDEN PASTORE ZERO vodja gverilcev v Nikaragvi
Sredi šestdesetih let se je v severovzhodnih goratih predelih srednjeameriške države Nikara-gue rodilo gverilsko gibanje, ki si je nadelo ime generala Sandina, vodje odporniškega gibanja, ki se je od leta 1927 do 1933 bojevalo proti ameriški okupaciji. Sandina je zahrbtno umoril prvi izmed diktatorjev dinastije So-mosa, ki že dobrih 40 let z živalsko pohlepnostjo po bogastvu, slepo vdanostjo interesom ameriškega velekapitala in nasiljem vlada nikaraškemu ljudstvu.
O sandinistični fronti za nacionalno osvoboditev Nikarague
je svet malo vedel, vse dokler ni lani malodne zrušila dinastijo Somosov. Posebje odmevna je bila akcija sandinističnih gverilcev — 25 jih je bilo — v kateri so zasedli parlament sredi prestolnice Manague, v katerem je bilo v času napada kar 3000 ljudi, večinoma privrženih diktaturi. Akcijo je zasnoval in vodil gverilski veteran »Zero«, katerega pravo ime Eden Pastore je pesniški povsedonim v deželi, kjer je rojen največji latinskoameriški pesnik Ruben Dario.
Pastore ima 43 let; že več kot dve desetletji je politični aktivist. Vsi, ki so se kdaj srečali z njim, pravijo, da je neverjetno odločen in sposoben, kar ne more zakriti niti njegov briljanten humor. Najprej se je šolal na jezuitski gimnaziji, študij pa je nadaljeval na medicinski fakulteti v Guadalajari v Mehiki. (Bil je torej me-dicinec, tako kot najslavnejši med latinskoameriškimi gverilci »Che« Guevara). Ze med študijem je nemalokrat prijel za orožje in v nikaraških gorah netil upor proti Somosovi diktaturi, da bi se po številnih porazih gverilcev vračal na fakulteto in jo po petih letih tudi končal. Okrutnosti diktature se spominja že iž časa, ko je bil star komaj sedem let, kajti Somosova nacionalna garda je pred njegovimi očmi ubila njegovega očeta. Tradicija v sandinistični fronti narekuje, da poveljnika sleherne akcije označijo z ničlo — zero in Pastora je zato prevzel vzdevek »Zero«. Pastora in sandinistična fronta še nista rekla zadnje besede.
B. K.
TA TEDEN V ŽARIŠČU
%
ISLAMABAD — V Pakistanu so kljub številnim pozivom in protestom državnikov iz vsega sveta usmrtili nekdanjega predsednika vlade Zulfikarja Alija Buta. Končno odločitev je izrekel pakistanski predsednik general Zia Ul Hak, ki ni pomilostil bivšega ministrskega predsednika, s tem pa seveda potrdil smrtno kazen, ki mu jo je po dvomljivih sodnih procesih izreklo vrhovno sodišče. Buto je bil obtožen političnega umora, toda očitno je, da je sedanja odločitev predsednika Haka prav tako politična, saj je z njo za vselej odstranil s prizorišča glavnega političnega tekmeca. Ne Butova ljudska stranka ne precejšnji del prebivalstva in tudi vojske gotovo ne bodo mirno prenesli Butove usmrtitve.
PEKING — Kitajska je hkrati, ko je Sovjetsko zvezo seznanila z uradno rezveljavitvi jo sporazuma o prijateljstvu, zavezništvu in vzajemni pomoči, ki sta ga pred 29 leti podpisala Stalin in Mao, predlagala pogajanja o izboljšanju medsebojnih odnosov in reševanju problemov. To je izzvalo veliko presenečenje, saj je Sovjetska zveza po smrti predsednika Maa nekajkrat predlagala ta pogajanja, tudi na najvišji ravni, vendar jih je Kitajska zavračala. V svojem predlogu Kitajska prvič ne postavlja nikakršnih pogojev za začetek pogajanj. Ob tem se zastavlja
predvsem vprašanje, ali gre za spretno propagandno gesto ali pa misli Kitajska zares.
KAIRO — Obisk izraelskega ministrskega predsednika Begina v Egiptu je po splošni oceni minil v haldnem, strogo protokolarnem vzdušju, nad katerim Izrael ne skriva razočaranja. Po egiptovskih virih so pogovori vsebovali »palestinsko vprašanje; poziv drugim arabskim državam, naj se vključijo v mirovni proces in še nekaj nerešenih vprašanj v zvezi z umikom. Izraelcev s Sinaja.« Pogovore o teh vprašanjih naj bi deželi nadaljevali na raznih ravneh. Med Beginovim obiskom je med opazovalci zbudilo razna ugibanja dejstvo, da ves čas obiska ni bilo na spregled egiptovskega premiera Halila. Slišati je bilo govorice, da je iz protesta odstopil.
WASHINGTON — Zahodne tiskovne agencije se sklicujejo na vire pri ameriškem obrambnem ministrstvu in poročajo, da bodo ZDA in Sovjetska zveza v kratkem podpisale nov sporazum o omejevanju strateškega oboroževanja (SALT 2).
KUWAIT — Po tridnevnih pogajanjih predsednikov Severnega in Južnega Jemena, ki s6 sledila pravcati vojni med državama in posredovanju Arabske lige, sta le-ta podpisala sporazum o združitvi v enotno državo. Državljani naj bi o tem odločali na referendumu.
----i----i-i__-—• - v '
Kadrovske štipendije po novem
OD SOBOTE DO SOBOTE
Predlog družbenega dogovora o štipendijski politiki v SR Sloveniji predvideva, naj bi si pridobili pravico do kadrovske štipendije poslej tisti, katerih dohodek na-družinskega člana v družini prosilca ne presega 75 odstotkov neto osebnega dohodka na zaposlenega v SR Sloveniji. Le izjemoma se lahko podeli kadrovska štipendija mimo navedene omejitve, če za študij določenih programov ni dovolj ustreznih kandidatov.
Prav to določilo je bilo na ponedeljkovi seji skupne komisije podpisnic samoupravnega sporazuma o štipendiranju na ravni republike precej polemično obravnavano. Nekateri so menili, da ta omejitev ni potrebna, ker so pač izhajali iz občin, kjer na razpise kadrovskih štipendij za nekatere poklice sploh ni odziva, ali pa je sila skromen. Črtati takšno določilo (omejitev) pa bi seveda pomenilo odpreti vrata kadrovskih štipendij tudi vsem tistim, ki bi brez štipendije prav tako materialno zmogli študij. Je torej vendarle treba povedati, da je doslej marsikdo tudi lagodno zapravljal denar, ki ga je sprejemal kot kadrovsko štipendijo. Končno določilo, ki govori o tem, da je možno podeliti kadrovsko štipendijo izjemoma tudi mimo omejitve, če za določen študij ni dovolj ustreznih kandidatov, je torej kar dovolj. Socialni kriterij je treba spoštovati (preverili bodo le še enkrat, ali je sedanji cenzus najprimernejši!), omogočiti pa seveda tudi to, da kadrovske štipendije ne bodo ostale neizkoriščene, če zanje ne bi bilo dovolj »social-
nih« prosilcev. Seveda pa je tudi tiste, ki so imeli pomisleke do omejitve cenzusa potrebno razumeti, saj so svoje stališče oblikovali tudi pod vtisom, da so letošnji razpisi za novince v usmerjeno izobraževanje marsikje že omenjali prednost vpisa za tiste, ki imajo kadrovske štipendije.
Sedanji predlog samoupravnega sporazuma predvideva za določanje višine kadrovske štipendije samo kriterij učnega uspeha, in to v večji stimulaciji kot doslej (doslej 350-850 točk, poslej 400-1080 točk). Predvideva pa tudi dodatek 200 točk za tiste poklice,v katerih je izrazito pomanjkanje kadrov. Tak dodatek h kadrovski štipendiji za študij suflicitarnih poklicev je poznal že dosedanji samoupravni sporazum. Vendar so ta dodatek lahko prejemali vsi štipendisti na manj razvitih območnih, ki so študirali suficitarne poklice (ugotovljene na ravni republike). Dogajalo pa se je, da »republiško proglašeni deficitarni poklici« povsod niso bili deficitarni, v tem pa se je pokazal tudi nesmisel takšnega »republiškega opredeljevanja«, kajti v marsikateri občini ali regiji je v resnici primanjkovalo mnogo drugih poklicnih profilov.
Novost predloga samoupravnega sporazuma je Zdaj v tem, da bi naj nosilci celotne štipendijske politike opredeljevali deficitarne poklice sami za občino in tudi regijo. To pa bo terjalo, da bodo štipenditorji skupščini delegatov udeležencev samoupravnega sporazuma na svojem območju pravočasno in utemeljeno predlagali poklice ali smeri študija, za katere naj se prizna dodatek. Enako bodo v tej skupščini oce-
njene tudi potrebe po kadrih, ki jih primanjkuje na manj razvitih območjih.
Predlagane rešitve so prav gotovo bolj sprejemljive od dosedanjih, seveda pa bodo zahtevale resnejše načrtovanje kadra tako v kadrovskih službah organizacij združenega dela kot v samoupravnih skupnostih in družbenopolitičnih skupnosih.
Novost predlaganega samoupravnega sporazuma je tudi v tem, da sedanji predlog ne upošteva več kriterija »hitrost študija«. Ta kriterij je odpadel, ker je izgubil svojo stimulativnost. potem ko je spremenjen študijski režim in ko je spretnost študija že pogoj za vpis v naslednji letnik. Pač pa predlog predvideva možnost, da bi tisti štipendist, ki bi predčasno uspešno končal študij, prejel kot enkratno nagrado štipendijo za ves čas, ko bi mu šla po pogodbi.
O določilih, ki predvidevajo stimuliranje učnega uspeha, smo že govorili. Novo pa je tudi to da bo v vseh prvih letnikih kadrovska štipendija enotna (za učenca 480 točk, za študenta 650 točk) in ne bo več upoštevan učni uspeh po končani osemletki izi-roma končani srednješolk Tudi ta izenačitev pravzaprav pomeni izenačevanje pogojev za študij, kajti znano je, da zlasti iz nerazvitih območij prihajajo na višjo stopnjo študija mnogi mladi ljudje s slabšimi učnimi uspehi, kar pa je bilo tudi pogojeno s slabšimi delovnimi pogoji šol, ki so jih obiskovali in z različnimi drugimi socialnimi vplivi okolja, v katerem so živeli in se šolah.
S. G.
Nedelja, 1. aprila
Dan mladinskih delovnih brigad, ki je pomenil začetek letošnjih delovnih akcij, so slovesno in delovno proslavili v mnogih mladinskih organizacijah. Tako kot drugod po državi, so se ta dan zbrale delovne skupine mladine v Mariboru, Bohinjski Bistrici in drugod na prostovoljno delo.
Ponedeljek, 2. aprila
V Ljubljani je bilo delovno posvetovanje predsednikov občinskih in medobčinskih odborov ZZB NOV, na katerem so obravnavali tekoče naloge v organizaciji in podprli zamisel o kolektivnem vodenju in odgovornosti.
— Na Gospodarskem razstavišču so odprli mednarodni sejem Alpe-Adria, na katerem razstavljajo razstavljala iz treh sosednjih držav.
— Republiški štab za civilno zaščito je obravnaval naloge organizacij civilne zaščite pri graditvi zaklonišč.
Torek, 3. aprila
"Predsedstvo SRS je na svoji seji obravnavalo tekoče naloge pri razvoju splošnega ljudskega odpora, obrambne priprave in naloge družbene samozaščite.
— Predsedstvo sveta ZSJ je na svoji seji začelo razpravo o nalogah sindikatov pri uresničevanju svobodne menjave dela.
Sreda, 4. aprila
Na seji je RS ZSS ocenil družbenopolitično aktivnost pri obravnavi zaključnih računov za lansko leto, ki jo je spodbudilo ZK, organizacije sindikata pa so prevzele svoj del odgovornosti in jo uspešno opravile. Na seji so med drugim obravnavali tudi naloge in vlogo sindikatov v družbenem planiranju in podprli idejo p kolektivnem vodstvu, odgovornosti vodstev in demokratizaciji odnosov v kadrovski politiki.
Predsedstvo skupščine SRS je med svojimi obiski v regijah obiskalo občine koroške regije. Na skupnih pogovorih, ki jim je pri-sostvoval tudi predsednik skupščine Milan Kučan, so ocenili dosedanje delo v delegatskem iri' skupščinskem sistemu ter obrav-1 navali probleme, ki se pojavljajo na tem področju.
b
Četrtek, 5. aprila r
V Beogradu je bila seja CK ZKJ,na kateri so obravnavali aktualna politična vprašanja uresničevanja politike neuvrščenosti in naloge ZK. Uvodno raz-' pravo je imel Josip Vrhovec, sekretar za zunanje zadeve SFRJ. Na seji so obravnavali tudi pobudo tovariša Tita o uvedbi kolektivnega dela, odgovornosti in na-daljni demokratizaci ji družbenopolitičnih odnosov. Uvodno razpravo je prispeval član predsedstva CK ZKJ Vidoje Zarkovič.
4.
Petek, 6. aprila
Svet za kulturo pri RK SZDL Slovenije je obravnaval predlog učnega načrta umetnostne vzgoje v skupni programski zasnovi usmerjenega izobraževanja in problematiko vzgoje in •izobraževanja v umetniških aka?, demijah.
Po kongresu italijanskih komunistov
Čas sprememb
Branko Kastelic
»KPI mora na oblast — spremembe napočil je čas« — to geslo, ki so ga vzklikali delegati ob zaključenem govoru generalnega sekretarja Enrica Berlin-guerja na 15. kongresu KPI je pravzaprav tudi eno osrednjih sporočil komunistov v sedanjem trenutku italijanske družbe in države, ki sta najkrajše rečeno— v znamenju nove politične krize (in novih predčasnih parlamentarnih volitev, ki bodo 9. ali 10. junija), gospodarske krize in groženj terorizma.
Razumljivo je, da je dal osrednji pečat razpravam in sprejetim dokumentom odgovor italijanskih komunistov na izzive, ki jih zastavlja sedanji politični in gospodarski položaj v državi;. V duhu demokratičnosti, samokritičnosti in kritičnosti so poudarili, da se želijo in morejo bojevati za politično in gospodarsko stabilnost in prevzeti temu ustrezno odgovornost za nadaljnji razvoj. Berlinguer je v zaključnem govoru jasno osvetlil vzroke najnovejše politične krize. Krivec ni številčna moč posameznih političnih strank (to je bil očitek socialistični stranki), marveč odklonilno in negativno stališče krščanske demokracije do sodelovanja s komunistično partijo. Za Berlinguerja je edina možna pot v prihodnost politika nacionalne enotnosti. O možnosti leve alternative (vlade, ki bi jo ustanovila levica) ni govoril, kar
je zgovorno pokazalo, da je italijanska levica dodobra razcepljena, zaradi česar se zdi takšna možnost italijanski partiji v sedanjem trenutku upravičeno neuresničljiva. Z drugimi besedami — komunisti so na minulem kongresu realno ocenili razmere v Italiji in pokazali, kako je mogoče rešiti težave.
Na kongresu so sprejeli nov statut partije, ki zahteva od komunistov, da sprejmejo kot obvezujoč le politični program partije in da v skladu z njim tudi delujejo. Namesto nekritičnega učenja »marksizma-leninizma« predpisuje statut poglabljanje študija zgodovine in idejne dediščine italijanske partije in vsega delavskega revolucionarnega gibanja. Novi centralni komite naj bi se sestajal pogosteje, hkrati pa naj bi veliko bolj upošteval potrebe in priporočila partijskih aktivistov, kar bo nedvomno okrepilo vezi med partijskim vrhom in bazo.
Posebej velja opozoriti tudi na 60. tezo, ki govori o zaščiti manjšin v Italiji. Slovenski delegati so uspeli s svojim dopolnilom, ki jasno govori o tem, da se morajo italijanski komunisti zavzemati za globalno zaščito slovenske narodnostne skupnosti v Furlani-ji-Julijski krajini. Tudi sicer je kongres opozoril, da slovenska manjšina še vedno čaka na glo-
balno zaščito, da naraščajoči šovinizem in iridentizem v Trstu ne ogrožata le sožitja med Slovenci in Italijani, marveč tudi demokracijo.
Italijanski komunisti so na minulem kongresu vnovič potrdili svoj »e\ rokomunistični« odnos do mednarodnega delavskega gibanja, ki v bistvu pomeni privrženost pravici do samostojne, neodvisne, lastne poti v socializem. Svoboda, mir in socializem so gesla zunanje politike KPI, ob katerih so stvarno ocenili mednarodne probleme, tudi najnovejše. V okvirih mednarodnega položaja je generalni sekretar Berlinguer govoril tudi o pomenu osimskih sporazumov in pozitivno ocenil razvoj dobrih sosedskih odnosov med Italijo in Jugoshivijo, k čemur je dodal pozitivno oceno izvirne poti razvoja jugoslovanske družbe in gibanja oziroma politiki neuvrščenosti. Na kongresu je bilo tudi sicer poudarjeno, da italijanski komunisti cenijo pomen politike neuvrščenosti in odločno nasprotuje sedanjim poskusom razdeljevanja, podpihovanja nasprotij in »uvrščanja« neuvrščenih držav.
V oblake je treba streljati že pred točo
Disciplina?
O delovni disciplini nemalokrat govorimo ali pa tudi ne. Zadnje čase — vsaj tako se zdi — je govorjenja nekaj več, kako in kaj se bo pa v prihodnje premaknilo »v smer konkretnih ukrepov« pa zaenkrat še ne vemo.
Ko smo si malo ogledali glasila delovnih organizacij, smo opazili, da gre tudi pri njih krivulja poudarkov delovni disciplini bistveno navzgor. Seveda, če potem v TGA Kidričevo ali kranjski Savi na veliko pišejo o disciplini in odgovornosti na delovnem mestu, s tem še ni rečeno, da je pri njih — v primerjavi z drugimi — šlo že vse čez kritične meje in da zato bijejo plat zvona. Pomeni pač, da so sklenili resno zgrabiti razgrajajočega bika (največkrat se mu po domače reče alkoholizem) za roge in mu razložiti, da zanj nikakor-ni prav primerna arena za ekshibicije tovarniška hala.
Spveda je ob tem vprašanje, kakšen je dejanski učinek javnega objavljanja vseh tistih Franceljnov in Pepetov, ki so »dne tega in tega v ugotovljenih količinah« prinesli pijače na delovno mesto. In ga tam s kolegi ali sami seveda tudi popili... Navsezadnje je tudi res, da je javna obsodba vselej boljša kot molk ali razreševanje »pod odejo«.
. Morda je resnejši primer tam — nekaj smo o tem slišali v trboveljskem rudniku — kjer se disciplinske komisije sploh ne upajo obravnavati prestopnikov, ker se ustrašijo groženj z maščevanjem. Na zdravje!
Tokrat smo za uvod zavili v jeseniško železarno, da vidimo, kako je kaj pri njih in kaj pravijo. Kasneje bomo zavili še kam drugam...
Ciril Brajer
Alkoholizem, sumljivi bolezenski izostanki, jutranji zaspanci in tisti, ki se jim preveč mudi domov na kosilo — to so osnovne stvari, ki v jeseniški železarni in verjetno še marsikje krnijo delovno disciplino. Vse to ni ravno preteč oblak nad železarno, da pa se meglice ne bi zgostile v nevihtno gmoto, so na te pojave še kako pozorni.
V boj proti delovni nedisciplini, ki se zna kaj hitro razbohotiti, se zavzeto vključuje tudi sindikat. Zavedajo se, da disciplinska komisija s svojimi ukrepi še zdaleč ne zadostuje. Na te negativne pojave gledajo kot na družbeni pojav, na kršilce pa kot na ljudi, na katere je potrebno neprestano vplivati, jih prepričevati, usmerjati in vzgajati.
Stefan Ščerbič, predsednik sindikata jeseniških železarjev, nam je takole opisal disciplino v svojem kolektivu:
»Velika večina je res dobrih delavcev, ki se zavedajo svoje odgovornosti do dela, sodelavcev in do družbe. Med njimi pa se seveda najdejo tudi takšni, ki jih ne zlepa ne zgrda ne moremo prepričati, kaj je njihova dolžnost. Jasno je, da mora delo normalno teči in če kdo lenari, če pride na delo vinjen, morajo pač tovariši poprijeti tudi zanj. To pripelje včasih tako daleč, da so dobri delavci obremenjeni v tolikšni meri, da je ogroženo njihovo zdravje. Pa preglobok pogled v kozarec in plavi ponedeljki niso vse — sindikat si pri nas močno prizadeva utrditi zavest, da je temeljno vprašanje discipline tudi izpolnjevanje planskih obveznosti. Vsak delavec bi se moral zavedati, da je od tehnološke discipline odvisen dohodek delovne organizacije,
njegov osebni dohodek in naš nadaljnji razvoj. Če bi uspeli zagotoviti red na tem področju, ne bi bilo časa za zamude, pijačo, neizkoriščanje delovnega časa in naprav... Prav tu so skrite največje rezerve, tu moramo iskati možnosti za dvig produktivnosti, o čemer toliko govorimo in pišemo.«
Štefana Verbiča smo vprašali tudi o vzrokih za takšne neljube pojave, pa še to nas je zanimalo, po kakšni poti iščejo v jeseniški železarni rešitve:
»Ker so kršilci delovne discipline predvsem mladi ljudje, sem prepričan, da je osnovni vzrok presitost. Mnogo jih je, ki se ne zavedajo, kako trd boj in delo sta bila potrebna, da smo ustvarili vse, kar imamo. Niso krivi le mladi. Naša družba je verjetno malo grešila, ko smo tako hitro dosegli visok standard in pri tem pozabili na vzgojo, kulturo — tisto človeško, ki ustvarja prave, socialistične odnose med ljudmi. Zavedati bi se morali, da je danes mlademu človeku skoraj vse po-
nujeno na pladnju. To je povsem v redu, a že v šoli in kasneje bi morali posvetiti več pozornosti oblikovanju samoupravne zavesti.«
Strnimo še ukrepe, ki naj bi okrepili delovno disciplino:
V boju z alkoholizmom že žanjejo prve uspehe, saj se zavedajo, da ni dovolj, če takšnega človeka pošljejo na zdravljenje. Ko se vrne na delo, se mu je potrebno posvetiti bolj kot drugim delavcem. Čeprav je to morda
novo breme za vodilne in sodelavce, vedo, kako pomemben je vsak član naše družbe in kako se takšna žrtev obrestuje. Odgovornosti vodilnih delavcev ne vidijo le v delovnem procesu, temveč tudi v oblikovanju medčloveških odnosov. Zato želijo ustvariti aktivne delovne skupine, ki bi spremljale in usmerjale delo in življenje vsakega člana.
»Namišljeni bolniki« so poglavje zase. V železarni je zaposlenih približno 6700 delavcev in samo v mesecu februarju je bilo 1233 obolelih. Od tega števila je bilo 13,6% »neopredeljenih« bolnikov. To seveda ne pomeni, da so vsi ti »simulanti«, česar se zaveda tudi kontrolor, ki preverja, kako bolniki spoštujejo zdravnikova navodila. Najprej si ustvari celovito sliko o delavcu, šele potem ga obišče na domu. Ti »obiski« nikakor niso dolgoročna rešitev — le-to iščejo v železarni v dobro organizirani in opremljeni zdravstveni službi in seveda spet v samoupravnih odnosih v kolektivu. Pokazalo se je namreč, da je veliko manj bolezni in »bolezni« med starejšimi delavci kot med mlajšimi, ki še ne čutijo prave pripadnosti kolektivu. Nekaj težav imajo tudi z delavci iz drugih republik, pravzaprav z zdravstvenimi ustanovami iz njihovih krajev. Nemalokrat se namreč zgodi, da ti delavci odidejo za nekaj dni domov, vrnejo pa se čez dva, tri mesece — z zdravniškim potrdilom seveda! Seveda pa posploševanje ni na mestu. Dobro vedo, da morajo drugače obravnavati domačine, ki si kašelj takoj preženejo s čaji in domačimi zdravili, delavec, ki stanuje v samskem domu, pa verjetno res prej zboli.
»Inovacija« na inovacije
Glosa
Zajca ni bilo več v grmovju
Igo Tratnik
Inovator. Že sama beseda pove, da gre za človeka, ki misli, dela nekaj novega... Z drugimi besedami to tudi pomeni, da imamo opraviti z ljudmi gibčnega duha. Menda tudi zaradi tega ni nič presenetljivega, če odbor za inventivno dejavnost pri ZSS zelo dejavno in množično zaseda in je na njegovih sejah vedno slišati obilo zanimivosti.
Pred dnevi smo tako »naleteli« na takole razmišljanje:
»Vrednotenje inventivne dejavnosti se nemalokrat ustavi pri spotakljivem vprašanju (natančneje bi ga lahko opredelili kot zavist), kaj sodi v delovno obveznost in kaj ne. Torej, če vodilni delavec pogrunta nekaj novega, je to njegova delovna dolžnost. Odgovor na tako zastavljeno vprašanje dobimo seveda zelo hitro s številom inovacij. Katastrofalno malo jih je, saj slišimo pripombe: zakaj naj bi se vendar trudil, če mi pa plača teče? Če bom pa naredil kaj novega in boljšega, jih bom dobil pod nos, da je bila to pravzaprav moja delovna dolžnost!«
Če si ogledamo dilemo malce z drugega konca, bi lahko trdili, da ima pri nas odprto pot v vrste inovatorjev predvsem tisti, ki je zelo pomankljivo ali pa sploh ni strokovno usposobljen. In če potem takemu »polpismenjaku« kapne kaj novega v glavo (po možnosti s področja, na katerem niti približno ne dela), je to inovacija.«
Potem se pa čudimo, če pravih inovacij ni in ni in smo po številu inovacij relativno in absolutno na repu evropske lestvice, če odštejemo »obvezno« Albanijo...
Poznamo pa še drug primer, ki je sicer močno izjemen, vendar zanj tudi ne bi mogli reči, da je zlat že zaradi tega, ker se zlato močno blešči.
Neki izredno uspešen direktor je prijavil lepo število inovacij in — roke na srce — nobenega dvoma ni, da je imel do tega polno pravico. Približen račun pokaže, da bi mu na račun inovacijske dejavnosti morali izplačati blizu 140 starih milijonov, vendar je možakar lepo glasno in jasno povedal, da ne mara denar-
ja, da mu gre samo za to, da »se ' ve«, od kod je kaj prišlo, kako je nastalo in kdo je kaj prispeval k rasti in razvoju delovne organizacije. Saj denar ni vse in — moralna veljava tudi nekaj velja...
Vse lepo in prav, vendar roki kljub vsemu otrpneta sredi giba, da bi odločno zaploskali v priznanje. Zastavlja se namreč zanimivo vprašanje, ali je takšno stališče res do kraja pošteno. Ne mislimo na trenutke,ko se tak direktor sooča sam s seboj ali pa ko si mora priti na čisto, ce si s takim svojim stališčem ni pretirano prilastil teže za takrat, ko »teža« odloča pri posameznih sklepih poslovodnih in samoupravnih organov?
Dobro, malce smo teoretizirali... Zunaj teorije pa je prav gotovo vprašanje, ali tako »metanje zaslužnih nagrad čez ramo« ne gre v škodo drugih inovatorjev v delovni organizaiji. Tistih, ki so, in tistih, za katere si menda vsi želimo, da bi prišli na plan.
Ivo Kuljaj
Ondan sem se pogovarjal s predsednikom nadzornega odbora neke krajevne skupnosti, ki je prej nerazvita kot razvita, vendar to niti ni pomembno. Pripovedoval mi je, kako so v njegovi krajevni skupnosti sprejemali zaključni račun.
»Sem v hudi stiski«, je tožil. »Zaključni račun naše krajevne skupnosti za minulo leto smo obravnavali in sprejeli na zadnjem zboru občanov. To se je zgodilo tako, da je blagajnik nametal kopico številk in smo potlej o njih razpravljali. Pa se mi je zdelo, da pravzaprav ne moremo o ničemer razpravljati, saj si niti številk nismo zapomnili, kaj šele, da bi vedeli, kaj pomenijo. In sem torej vstal ter dejal, da se zaključni račun najbrž ne sprejema tako, še zlasti letos, ko naj bi o številkah razmišljali in ugotavljali, kaj je bilo dobrega v našem gospodarjenju in kaj ne. Dodal sem tudi. da se le tako lahko vedemo kot gospodarji naše družbenopolitične skupnosti. Krajani so postali pozorni na moje besede in kaj kmalu so imeli tudi drugi precej povedati.
Vse skupaj ni kaj dosti zaleglo, kajti zaključni račun smo morali sprejeti, ker smo bili v precejšnji časovni stiski. Da pa bi bil volk sit in koza cela, smo ustanovili nadzorni odbor, ki ga poprej v krajevni skupnosti nismo imeli in ki naj bi pregledal poslovanje ter zaključni račun krajevne skupnosti za minulo leto in o svojih ugotovitvah poročal na naslednjem zboru občanov. Za predsednika so izvolili mene. Res se je potlej nadzorni odbor pod mojim vodstvom zavzeto lotil dela, vendar je lahko samo ugotovil, da mu zajca ne bo uspelo pognati na piano, ker ga že zdavnaj ni več v grmovju. Lahko smo namreč le ugotovili, da številke držijo, medtem ko nam niti približno ni bilo jasno, če se za njimi skriva dejansko opravljeno delo. In še nekaj smo odkrili, svet naše krajevne skupnosti je namreč posloval mimo banke, kar po domače pomeni, da so najrazličnejše »obrtnike« plačevali kar na roko. Bančnega nadzora torej ni bilo, prav tako pa nismo imeli domače kontrole. Dobra tla — za mahinacije! Ko smo o tem pov-
prašali vodstvo krajevne skupnosti, smo zvedeli, da občina za takšen način poslovanja ve, vendar miži na eno oko. To pa zato, da bi nam ostalo čimveč sredstev, kajti v nasprotnem primeru bi kajpak morali plačevati davščine. Kakih 400 tisočakov se je v naši krajevni skupnosti obrnilo »na roke« brez vsakršne družbene kontrole, ker občini menda takšno stanje ustreza, kajti sicer bi bili bržkone krajevni možje preglasni na sejah zbora krajevnih skupnosti. Ob vsem tem ne vem, kaj mi je kot predsedniku nadzornega odbora storiti...«
Tako je povedal predsednik, nas pa zanima, če je takšen način poslovanja brez učinkovitega družbenega nadzora, kjer občina miži na eno oko in kjer so možne mahinacije, nepisano slovensko pravilo, ali je opisan primer v slovenskem prostoru le izjema.
Sindikat
in varstvo pravic
delavcev
Janez Dolničar:
Marjan Horvat
Janez Dolničar je lani zagovarjal svoje diplomsko delo na pravni fakulteti s področja vloge sindikata pri varstvu pravic delavcev. Tematika mu ni bila tuja, saj se je vsak dan srečeval kot sekretar medobčinskega sveta zveze sindikatov ljubljanske regije z vprašanjem, kako v praksi uresničujemo »zaščitno« funkcijo sindikata, kje so dileme pri uveljavljanju pravne vloge sindikata v samoupravni praksi in kje odpori samoupravnemu urejanju področja delovnih razmerij v združenem delu.
;— Zakaj ste izbrali takšno tematiko za svoje diplomsko delo?
— Prebiral sem poročila sodišč združenega dela, družbenih pravobranilcev samoupravljanja pa tudi v temeljnih organizacijah združenega dela ni malo primerov, ko ne vedo natanko, kakšna je vloga sindikata pri varstvu pravic delavcev. Čeprav smo v zakonu o združenem delu, v zakonu o delovnih razmerjih in tudi v kongresnih sklepih zveze sindikatov zapisali naloge osnovnih organizacij pri varstvu pravic (jasno smo opredelili tudi pravila vedenja v takih primerih) pa v življenju opažamo, da se sindikalne organizacije zelo čudno vedejo tedaj, ko je potrebno delavca ali pa skupino delavcev zaščititi. V samoupravnih aktih pogosto manjkajo določbe o nalogah sindikata na področju varstva pravic v temeljnih organizacijah združenega dela in v delovnih skupnostih pa tudi tiste, ko je delavca treba braniti na sodiščih združenega dela. Zelo natančno pa so po navadi zapisani vsi postopki, ki jih morajo ubrati disciplinske komisije, ki se navkljub prizadevanjem, da postanejo nekakšna tovariška razsodišča, spreminjajo v podaljšano roko poslovodnih organov. In ker je temu tako, v praksi zanemarjamo sklep kongresa, da morajo osnovne organizacije sindikata sodelovati v postopkih presoje o delavčevih samoupravnih pravicah oziroma odgovornostih, da morajo izkoristiti vse možnosti za razrešitev sporov znotraj temeljnih organizacij združenega dela. To me je spodbudilo, da sem se lotil v svoji diplomski nalogi vloge sindikata na področju varstva pravic delavcev.
— Sindikalne organizacije ne opravljajo svojih nalog na tem področju?
— Ne! V kongresnih sklepih smo zapisali, da je treba spore in konflikte reševati po samoupravni poti, pri čemer morajo sindikalne organizacije začenjati postopke za odpravo vzrokov za delovne spore. Komentar k zakonu o delovnih razmerjih pravi, da mora sindikalna organizacija dati svoje mnenje, ko gre za delovni spor iz medsebojnih razmerij delavcev v združenem delu. Če pa tega mnenja ni — res je, da je nujno tudi oceniti, kako je takšno mnenje vplivalo na odločitev organa, ki odloča o delovnem sporu — v praksi sodišča ne jemljejo tega kot kršitev v postopku. Pravno bi lahko rekli, da ni treba zahtevati stališča sindikata tudi tedaj, ko gre za najtežje primere, kajti pogosto ugotovimo, da gre za »nebistven« vpliv na postopek. Sindikat si kajpak tega ne sme privoščiti, čeprav je treba tudi dodati, da morajo sindikalni funkcionarji v temeljnih organizacijah natančno oceniti,
kdaj naj na podlagi zakona o delovnih razmerjih sindikat ne da mnenja, saj lahko kaj kmalu bistveno kršijo pravice delavcev pa tudi odgovarjajo za vse posledice, ki nastajajo zavoljo tega. Ko sem pregledoval spise sodišča združenega dela v Ljubljani, sem ugotovil, da osnovne organizacije sindikata najpogosteje niso dale svojega mnenja v zvezi s spornimi zadevami. Sodišče je takrat, ko je menilo, da potrebuje za svojo presojo mnenje sindikata oziroma njenega predstavnika, le-te vabilo na zasedanja. Toda predstavniki osnovnih organizacij se kljub vabilom pogosto niso udeleževali obravnav. Na ta način se je sodišče želelo izogniti kršitvi postopka, seveda pa formalna navzočnost predstavnika sindikata ne more biti dovolj. Želimo si, da sindikat dejansko sodeluje pri obravnavi delovnih in drugih sporov z mnenji, ki so se poprej izoblikovala na demokratičen način v sindikalni organizaciji.
— Kaj če so sindikalne organizacije preveč povezane s poslovnimi organi?
»To večkrat slišimo za vodstva sindikalnih organizacij. Pa ne za vsa, saj dokazov za takšno trditev, denimo, ni mogoče najti v Litostroju. V tej delovni organizaciji mnenje sindikalnih organizacij ni bilo vedno enako mnenju poslovodnih organov. Bilo pa je poenoteno v tistih primerih, ko je šlo za dejanske kršitve delovnih obveznosti, pa tudi tedaj, ko je sodišče združenega dela odločilo v prid delovni organizaciji. Menim pa, da so mnenja osnovnih organizacij sindikata tudi v Litostroju še preveč splošna.«
— Kaj pa pravne službe v organizacijah združenega dela? Koga varujejo?
»Pred tedni so na seji mestnega sveta ZS Ljubljana rekli, da se ukvarjajo predvsem s gospodarskimi spori. S tem se strinjam, saj le redko kje naletimo na primer, da bi pravne službe v resnici pomagale delavcem. Na tem področju bo treba napraviti carski rez in delavcem v teh službah povedati, da niso v mezdnem odnosu z direktorjem temeljne organizacije združenega dela, temveč da združujejo delo z drugimi delavci v temeljni organizaciji. Iz medsebojnih razmerij delavcev v združenem delu izhaja vse. To pa pomeni, da morajo pravniki v temeljnih organizacijah združenega dela seznaniti delavca, ki je v delovnem sporu, z vsem, kar zadeva njegov primer. Odkrito in pošteno mu mora povedati, kakšne možnosti ima v postopku za varstvo pravic, ne pa da le birokratsko premetava akte z odločbami. Tudi na tem področju čaka sindikat kot razredno in množično politično organizacijo delavcev mnogo obveznosti.«
— V osnovnih organizacijah sindikata kaže najprej začeti na področju varstva pravic delavcev?
»Sindikat se mora v svojih mnenjih in v primerih, ko zastopa delavca, zavzemati za to, da bo postopek tekel v skladu z zakonom in da bodo v njem varovane vse delavčeve pravice. V primerih, ko sindikat zastopa delavca, je treba opozoriti na vse okoliščine, ki gredo v prid delavcu. To pa ne pomeni, da sindikat ne bi mogel imeti o sporu drugačnega mnenja kot delavec, ki zahteva varstvo pravic.«
Fotointervju
Kaj ponujate?
Sindikat na sodišču?
Koliko problemov?
In kaj naprej?
Ob desetletnici revije »PRIMORSKA POJE«
Neustavljiva rast
Letos je že desetič izzvenela najbolj množična revija pevskih zborov »Primorska poje«. Ta revija najbolj množično in najglasneje proklamira enotni kulturni prostor primorskih Slovencev.
V dnevih od 4. do 31. marca je na desetih koncertih nastopilo 111 pevskih zborov, od tega 40 zamejskih. Koncerti so bili na italijanski strani v Miljah pri Trstu, v Proseku pri Trstu, v stari. Gorici in v Čedadu. V matični Sloveniji so bili koncerti v Postojni, v Divači, v Ajdovščini, v Kobaridu, v Braniku in v Kopru. Zaključni in enajsti koncert je bil 31. marca v Trstu. Na tem koncertu je nastopilo devet izbranih zborov z vse revije, ki so pokazali kvaliteten programski vrh; pevska zbora iz Ukev v Kanalski dolini in iz Barnasa v Benečiji pa sta v Trstu častno zastopala Slovence iz Benečije in iz Kanalske doline. Pokrovitelj zaključnega koncerta jubilejne revije je bila deželna vlada Furlanije in Julijske krajine ter je s tem svojim dejanjem primorskim Sloven-
cem javno priznala enotnost kulturnega prostora.
Revija Primorska poje je tako množična in tako glasna, da je tudi ni bilo mogoče preslišati in Primorci trdijo, da ni to samo področna revija, ampak je njen obseg veliko pomembnejši. Tej reviji bi republiške kulturne institucije morale posvetiti več pozornosti, kot jo posvečajo. Revija Primorska poje utrjuje nacionalnost tam, kjer jo še vedno nekateri zanikavajo. Primorci s tem v zvezi ugotavljajo, da bi prav zato morala ta revija uživati večjo materialno pomoč pri vzgoji kadrov in pomoč pri programski usmerjenosti, ne nazadnje pa tudi pri organizaciji in izvedbi. Jasno je, da so zamejske pevske tradicije Trsta, Gorice in tudi Benečije nudile bogato podlago za revijo Primorska poje pred desetimi leti. V teh letih pa so navedena področja svojo pevsko dejavnost podvojila v kvantiteti in jo tudi kvalitetno občutno dvignila. Stalno naraščanje števila zborov in kvaliteten ter pro-
gramski napredek na Primorskem — vse to je zasluga prizadevnih organizatorjev SPZ Trst in Združenja pevskih zborov Primorske.
Bilanca ob desetletnici revije Primorska poje izkazuje 68 revijskih koncertov, 424 zapetih zborovskih skladb, sodelovalo pa je na teh koncertih 168 pevskih zborov. Zbori, ki so nastopali na vseh revijah, so ob 10-letnici prejeli častno diplomo. Revija Primorska poje pa je spodbudila tudi sporedno akcijo; številne krajevne skupnosti hitijo z obnovo in celo z novogradnjami kulturnih domov po vsej Primorski, tudi v zamejstvu. S tem bodo ustvarili boljše materialne in prostorske možnosti, ne le pevskim zborom, temveč tudi drugim kulturnim dejavnostim, ki utrjujejo našo nacionalno zavest v vsem našem kulturnem prostoru.
Samo šole naj
nam ne mečejo v obraz
Tomaž Iskra
Pričevanje delavk v TOZD Elektrode v jeseniški železarni je osupljivo. Nič manj kot oglušujoč ropot v rezalnici med stroji. Če se hočeš pogovarjati z delavkami, moraš vpiti na ves glas. Redke so med njimi, ki zdrave dočakajo pokoj. Plača pa globoko pod slovenskim popreč-| jem. Vsi delavci TOZD Elektrode se tega zavedajo, vsak bi rad, da bi se že premaknilo, toda vrednotenje del in nalog napreduje silno počasi, delavke pa delajo še kar naprej po starem: po ocenah nekdanjih delovnih mest...
»V naši temeljni organizaciji nas je 250 zaposlenih«, pravi tovariš Stojan, vodja, »od teh imamo 170 zaposlenih žensk. V poprečju so pod osnovnošolsko izobrazbo. Seveda je razumljivo, da se ne morejo ob svojem delu izobraževati. Nenehno si prizadevamo, da bi delavkam olajšali delovne razmere. Delno smo uspeli z ukinitvijo nočne dnine, s posodobitvijo novih linij z avtomatiko. Zlata bi bila vredna pa-kirna naprava, toda drage investicije banka ni podprla. Potrebe po delavkah so zelo velike, žal pa smo jih morali nedavno tega od 100 sprejeti samo 12. Starejšim delavkam smo tako omogočili boljše delovne razmere na novih strojih.«
V obratu rezalnica in oplašče-valnica tako buči, da še sam sebe ne slišiš. Z delavko Miro Graj, rezalko elektrod, sem se umaknil v pisarno. Sprva ji je bilo malce nerodno začeti, ko pa je bila ob njej sodelavka iz sindikata, je povedala:
»25 let sem v elektrodnem oddelku. Imam sedmo plačilno
skupino (5.600,00 din). Toda to je ena izmed najvišjih plač med delavkami. Druge so v peti in šesti plačilni skupini, nekatere pa celo v tretji in četrti. Pri minulem delu so delavke, ki delajo 20 do 25 let, prikrajšane. Veste, pridejo nove za isto plačilo, me imamo pa že precej načeto zdravje. Nobena delavka ne dočaka pokojnine povsem zdrava. Vse se prej ah slej invalidsko upokojijo. Za težko industrijo, je 35 let predolga delovna doba.«
Pomikam se ob rezalni liniji. Delavke se sklanjajo nad železne zaboje in nalagajo šope elektrod. Odsotno gledajo predse. Tovarišico Betonovo, kontrolorko, po/nam že dlje. Prav ona me je spodbudila, da sem prišel v njihov obrat.
Okrog naju se nabere skupina starejših delavk in delavcev. Anica Hribar, oplaščevalka elektrod, 15 let v elektrodnem oddelku, 21 let v železarni, zaslužek blizu 4.000,00 din: »Samo šole naj nam ne mečejo v obraz. Dovolj smo plačali med vojno, bili smo lačni... Pri strojih mam ne pomaga nobena šola, le delovne izkušnje in leta, leta. Delavke sploh ne vemo, za kakšno stimulacijo. Ne, za ropot in prah nismo stimulirane. S točkami smo pa na istem kot tiste, ki šele pridejo... Ali naj zdaj na stara leta hodim v šolo, kdo bo pa skrbel za otroke, kdo bo doma pospravljal...«
Milka Pogačar, oplaščevalka: »Obljubili so nam premije, potem pa iz tega ni bilo nič!«
Nekdo me pocuka za rokav. Moški srednjih let se z resnostjo
zazre: »Sem predsednik sindikata. Bi se lahko pogovorila v pisarni, tu se nič ne sliši, saj vidite.«
Stanko Sedlar, predsednik sindikata, 13 let v elektrodnem oddelku: »Naš plan ni ravno majhen: 19.000 ton na leto. Na dan moramo proizvesti 70 ton. Lani smo veliko delali na proste sobote. In kaj se je zgodilo: nekatere delavke so zavoljo cenzusa izgubile še otroški dodatek. Da potem delavke izgubijo voljo do dela, mi menda ni potrebno posebej dokazovati. Veste, če re-zalka dela na elektrodah, mora ročno premetati 4 do 5 ton na dan!
Vsa ta vprašanja so bila že večkrat na samoupravnih organih in vodstvu temeljne organizacije, v družbenopolitičnih organizacijah, vendar bob ob steno. Nič se ne premakne ali pa gre po polževo...
Pa še to naj povem: vsi mislijo, da je elektrodni obrat eden izmed lažjih. Prav nič ni lažji od obratov hladne valjarne na Javorniku, Beli ali Jesenicah. Težji obrati so samo še plavž, jeklarna in elektropeč. Vse te plačilne skupine, ki jih imajo sedaj delavke, izvirajo iz časov, ko smo imeli proizvodnjo le 500 ton letno, in iz časov stare miselnosti, da je za žensko dobro vsako plačilo. ..«
T

Predsedstvo sveta Zveze sindikatov Črne gore
Krotiti cene — kako?
Komisije predsedstva sveta ZSJ o predlogu resolucije o svobodni menjavi dela
Nekaj dobrega in potrebnega
Fehim Kajevič
Obveščanje v združenem delu ter gibanje cen in življenjskih stroškov sta bili osrednji vprašanji na nedavni seji predsedstva zveze sindikatov Črne gore.
Na podlagi vpogleda v vsebino tovariških časopisov in načina objavljanja informacij v njih lahko sklepamo, da se postavke v zakonu o združenem delu počasi uresničujejo, je v uvodu poudaril Vladeta Cvijovič. V združenem delu v Črni gori je 30 časopisov, 17 razglasnih postaj in posebnih oblik informiranja, kot so: bilteni, informativni pregledi, oglasne table in drugo. Preobrazba sistema obveščanja pa zaostaja in se le počasi otresa tradicionalnosti. V združenem delu zelo pogosto obravnavajo to opravilo kot postransko stvar, neredko kot propagandno in »prosvetitelj-sko« dejavnost. Prav zato so na seji opozorili na nujnost po-družbljanja sistema obveščanja v združenem delu.
Predsednik sekcije novinarjev
tovarniškega tiska Milan Stojo-vič je povedal, da imajo nekateri novinarji pri tovarniških časopisih komaj po 3.500 dinarjev mesečnega dohodka, enajst redakcij od skupno trideset pa ima lastne pisarne. Pogosto se dogaja, da so direktorji cenzorji, ki odločajo o tem, kaj sme v časopis in kaj ne. „ Predsednik sveta ZS Črne gore Emin Dobardžič je razpravo o tem sklenil z besedami, da tovarniška glasila lahko zelo prispevajo k odpravljanju pomanjkljivosti in da je obveščanje ustvarjalni proces, ki mora delovati in živeti v združenem delu.
V razpravi o cenah so poudarili, da finančni rezultati za lani kažejo, da je 108 TOZD v gospodarstvu in negospodarstvu končalo z izgubo, ki dosega 1.270 milijonov dinarjev. Skrb pa zlasti povzroča dejstvo, da naraščajo cene osnovnim življenjskim potrebščinam. Letos so te cene višje v primerjavi z lanskimi za 12,5%.
Obstaja nevarnost, da bomo
predvideno rast cen za vse leto dosegli že v prvi polovici leta, do konca leta pa bi se življenjski stroški še bolj povečali. Sindikat ima na tem področju pomembno nalogo. Imeti mora glavno vlogo pri sprejemanju sklepov o cenah, poznati mora resnični položaj v določeni panogi, osebne dohodke zaposlenih in gibanje storilnosti. Onemogočiti je treba tudi razne prekupčevalce, ki zelo vplivajo na divjanje cen, s tem pa tudi na življenjske stroške. Nujno je tudi večje povezovanje proizvodnih organizacij s predelovalno industrijo in trgovino. To bi namreč zagotovili višjo stopnjo enotnosti in organiziranosti v preskrbi tržišča.
Zorica Bosnič — Vujadino vič
Razprava o predlogu resolucije o svobodni menjavi dela v družbenih dejavnostih, ki je od konca prejšnjega leta v javni razpravi in na katero je v skupščino Jugoslavije prišlo več kot 250 predlogov, dopolnil in priporočil, se bliža koncu. Javna razprava je ta dokument znatno obogatila z rešitvami iz prakse, tako da je ponujeno besedilo dobro in zato ga lahko sprejmemo. To so menili člani komisij predsedstva sveta ZSJ za razvoj samoupravljanja in politični sistem ter za razvoj dohodkovnih odnosov in sistem delitve sredstev za osebne dohodke in člani odbora za delovanje _ samoupravnih interesnih skupnosti pri predsedstvu zvezne konference SZDL Jugoslavije.
Resolucija naj bi bila sprejeta konec junija ali v začetku julija. Takšno usmeritev v sindikatih podpirajo. Kakovost resolucije je v tem, da so njeno izhodišče dohodkovni odnosi v združenem delu, to pomeni da potrebujemo
takšno menjavo dela gospodarstva in družbenih dejavnosti, v kateri bo delavec v združenem delu v položaju, da bo odločal o svojem dohodku tudi mimo tovarniške »porte«. S to resolucijo bo podprta svobodna menjava v pogojih neposrednega združevanja dela in sredstev, pri čemer pa ne bosta zanemarjeni solidarnost in vzajemnost. Solidarnost in vzajemnost pa je treba vgraditi v ta dokument tako, da bi izhajali iz družbene narave dohodka, pomeni, da bi imeli ekonomsko kategorijo.
Bistvo sedanjega stanja je treba iskati v še zmeraj pretirani vlogi države na tem področju in zato je deetatizacija odnosov pravzaprav temelj za svobodno menjavo dela. Ustava je postavila okvire za nove odnose, republike in pokrajini pa so obdržale stare zakonske regulative davkov in prispevkov na tem področju in zato je ostalo malo prostora za svobodno menjavo dela. Prav tu je treba tudi poiskati raz-
like v praksi in različne težnje v republikah. Z resolucijo je to potrebno jasno povedati oziroma zahtevati reformo republiških in pokrajinskih zakonodaj na področju zadovoljevanja skupnih potreb.
V resoluciji je potrebno jasneje določiti tudi vlogo SIS, saj je očitno, da te skupnosti zdaj samo koncentrirajo sredstva združenega dela. Prek njih je treba zagovarjati načelo istih pogojev pridobivanja dohodka v družbenih dejavnostih. Delitev v teh dejavnostih pa mora temeljiti na osebnem prispevku vsakega posameznika k rezultatom dela.
Posebnega pomena je tudi to, da so vsi udeleženci v razpravi opozorili, da odnos svobodne menjave dela, ki ga določa reso-lucij^ni samo ekonomski ampak tudi družbenopolitični odnos. To pomeni, da ni dosledne menjave dela brez popolnejšega vpliva družbenopolitičnih organizacij, kar prav tako mora dobiti svoje mesto v tem dokumentu.
Naši razgovori
Predsedstvo sveta Zveze sindikatov Kosova
Vsak dan sveže cene Delovno ob jubilejih
Rajko Vujatovič
Ko se je nedavno podražilo meso, je neki duhovit mesar v Karlovcu prve kupce ljubeznivo pozdravil z besedami: »Ali želite sveže meso ali pa sveže cene...« V najbolj gledani televizijski oddaji »Izbor v sredo« je znani beograjski homurist povedal tistim, ki hodijo na tržnice, v mesnice in trgovine, da bi kmalu lahko razpisali nagradno igro, v kateri bi bil prvi zadetek avtomobil, dobil pa bi ga tisti, ki bi našel izdelek, ki ga še nismo podražili. Pa dajmo šalo na stran, saj vsa zadeva sploh ni smešna, ker ugotavljamo, da ritem cen ne pojenjuje. Strokovnjaki opozarjajo, da lahko v primeru, da se bo to nadaljevalo, resno ogrozimo politiko stabilizacije.
Bralca ne bomo trpinčili s številkami, kateri izdelki so se samo
v tem letu podražili in za koliko, niti ne s številkami, za koliko so cene narasle v vsem letošnjem obdobju in koliko je predvideval načrt. Da bi razumeli, za kaj gre, je dovolj, če zapišemo, da smo v prvih dveh mesecih izkoristili skoraj tretjino dovoljenega povečanja cen v vsem letu. Torej, če bomo nadaljevali tako kot smo začeli, bo »kvota« v šestih mesecih izkoriščena, v drugi polovici leta pa bomo morali planska predvidevanja prekoračiti in to za enkrat. To je sicer grob račun, za katerega k sreči ni nujno, da je točen. Vendar pa nas sili k sklepom, ki niso daleč od zdrave logike.
Zakaj je tako?
Vzrokov je več, najslabše pa je, če mislimo, da vzroke za
takšno stanje lahko odpravijo zvezni izvršni svet ali pa republiške vlade. Nič lažjega ni kot je to, da vlade cene zamrznejo. S tem pa bi prišli v sistemsko protislovje. Morda bi o tem morali več razmišljati vsi nosilci sklepov in politike. V tem smislu je treba razumeti tudi nedavno izjavo direktorja zveznega zavoda za cene Zorana Pupovca, da so mnogi sporazumi samo po naslovu samoupravni. Ne bi več naštevali, saj je že to dovolj za spoznanje, da se moramo poglobiti vase. Prav gotovo pa je zelo blizu resnice tisti časnikar, ki je nedavno zapisal, da se nam vse draži, le dogovori postajajo vse cenejši.
Tomislav Radič
Predsedstvo zveze sindikatov Kosova je na nedavni seji najprej sprejelo program dejavnosti ob 60r letnici ustanovitve KPJ, SKOJ in revolucionarnih sindikatov. Podpredsednik sveta Ramo Alihajdari je uvodoma poudaril, da so ti jubileji izjemna priložnost za analiziranje prehojene poti našega revolucionarnega gibanja. Sem sodi zgodovinski prispevek in vloga KPJ, revolucionarnih sindikatov, SKOJ in drugih družbenopolitičnih organizacij Jugoslavije v boju za bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti kot tudi za graditev socialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, neodvisnost in mir v svetu.
Alihajdari je nato poudaril, da imajo jubileji poseben pomen
tudi zato, ker jih bomo praznovali v letu idejnopolitične dejavnosti za uresničevanje pobude tovariša Tita o kolektivnem vodenju. Zveza sindikatov se bo zavzela, da bi jubileji dobili delovno, mobilizatorsko in ustvarjalno naravo. To bomo dosegli z večjimi prizadevanji za izpolnitev proizvodnih načrtov, povečanje storilnosti, izboljšanje delitve po delu in rezultatih dela.
Program dejavnosti predvi'-deva številne manifestacije, kot na primer tradicionalen zlet kulturne ustvarjalnosti delavcev Jugoslavije, delovna proizvodna tekmovanja, odpiranje razstav inovatorjev, slovesno bodo proslavili dan rudarjev ter pripravili več drugih tekmovanj.
Na seji so razpravljali tudi o nekaterih problemih financira-
nja stanovanjske graditve, o toplih obrokih in regresu za letni oddih. Po zakonu o združenem delu, zakonu o ugotavljanju in razporejanju skupnega prihodka in dohodka se sredstva za skupno porabo, sem-sodijo tudi sredstva za stanovanjsko graditev, družbeno prehrano in regres za oddih, izločajo izključno iz čistega dohodka temeljne organizacije združenega dela. To pomeni, da bi vse TOZD, ki poslujejo z izgubo ali pa na meji rentabilnosti, ostale brez sredstev za te potrebe. Zato se bo zveza sindikatov Kosova zavzela za to, da bi v 82. člen vnesli prehodno določilo, po katerem bi temeljne organizacije tudi letos zagotovile sredstva za omenjene potrebe vsaj v takšnem znesku kot leta 1977.
V »Risnjaku« uresničujejo zakonska načela s področja delitve
Predsedstvo sveta Zveze sindikatov Makedonije
Delijo
po rezultatih dela
Nezaposleni, vendar izbirčni
Delavci v gostinskih objektih TOZD »Zagreb«, ki posluje v delovni organizaciji »Risnjak«, v Zagrebu uspešno uresničujejo določila zakona o združenem delu, ša zlasti tista, ki govore o delitvi sredstev za osebne dohodke. V tej TOZD so nedavno tega dokončno opustili ocenjevanje delovnih mest in uveljavili ugotavljanje vrednosti del in opravil. Tako so na primer delo natakarja z analitično oceno razčlenili v več faz, od katerih vsaka prinaša določeno število točk.
O kakovosti dela, ki io ocenjuje neposredni vodja oddelka, se potlej v samoupravni delovni
skupini pogovorijo vsi, tako da lahko oceno vodje tudi spremenijo. Vrednost točke se spreminja iz meseca v mesec, kar je odvisno od ustvarjene mase sredstev za osebne dohodke, ki jo določajo v polnem spoštovanju panožnega sporazuma.
Zdaj si prizadevajo, da bi rešili tudi vprašanje stimulacije v ustvarjenem dohodku iz osnove minulega dela, kjer še nimajo izdelanih meril.
Pravilnik o delitvi je torej v tem kolektivu živ akt, kar je v marsičem pripomoglo, da so na tem področju že zabeležili dobre rezultate. Dohodek so v primer-
javi z letom poprej povečali za približno 40 odstotkov, kar pomeni, da so povečali tudi fizični obseg dela. Delavci se zavzemajo za spremembe v organizaciji dela, da bi s tem dosegli še večjo storilnost dela. Delavec v tej TOZD je prejel lani v poprečju 5.500 dinarjev na mesec, kar je nad poprečjem v panogi. Omeniti velja, da nastajajo razlike v osebnih dohodkih delavcev izključno na podlagi rezultatov dela.
Branko Stančevski
Čeprav zaposlovanje prehiteva predvidevanja pa je v Makedoniji še precej ljudi nezaposlenih. V zadnjih letih namreč vse več ljudi išče zaposlitev. Zveza sindikatov Makedonije skupaj z drugimi organiziranimi socialističnimi silami posveča veliko pozornost zaposlovanju. V zadnjem obdobju so se predvsem ukvarjali z ukrepi, s pomočjo katerih bi ustvarili objektivne možnosti za omilitev sedanjih virov nezaposlenosti, ,in sicer tako, da bi razširili materialno osnovo dela, odprli nove proizvodne obrate, bolje izkoristili sedanje zmogljivosti z uvedbo druge in
tretje izmene V proizvodnji ter razvili malo gospodarstvo, ki daje lepe možnosti.
Predsedstvo Zveze sindikatov Makedonije ugotavlja, da je kljub uspehom potrebno še marsikaj storiti za reševanje problema nezaposlenosti. Evidenca o ljudeh, ki bi se radi zaposlili, ni odsev dejanskega stanja. Mmgi nočejo prijeti za delo, ker jim ne ustreza kraj in bi šli radi drugam, nekateri pa so prijavljeni kot nezaposleni zato, da izkoriščajo določene pravice, v resnici se pa sploh ne želijo zaposliti.
Na seji predsedstva so govorili tudi o ustvarjanju možnosti za
zaposlovanje delavcev, ki so zdaj v tujini. V Makedonijo se vrača največ delavcev — petina od skupnega števila vseh povratnikov. Reševanje njihovega statusa je toliko težje, ker ima Makedonija še zmeraj status nezadostno razvite republike in majhne možnosti, da bi v doglednem času omogočila zaposlitev tem delavcem. Delavci, ki so se vrnili, se želijo zaposliti predvsem v družbenem sektorju, kjer pa so možnosti zelo omejene. Treba se je bolj zavzeti za angažiranje še vseh drugih možnosti, zlasti v zasebnem sektorju.
Mejniki razvoja ljutomerske občine
Kako pomagati manj razvitim krajem
Cilj: prodor Olajšave niso prava rešitev v svet
Ciril Brajer
Vinko Blatnik

Kljub nekaterim pomanjkljivostim je akcija »zaključni računi 1978« v ljutomerski občini vendarle dosegla svoj osnovni namen. Pokazala je namreč vse boljši odnos do obravnavanja gospodarjenja, dosežke marsikje že kritično ocenjujejo, obveščenost je večja... V obravnavo rezultatov gospodarjenja so delavci iz neposredne proizvodnje vnesli številne nove sveže misli in pobude.
Čeprav so razprave pokazale, da se je samoupravna organiziranost združenega dela v tej občini okrepila, pa delavci še premalo odločajo o razširjeni reprodukciji in njihova vloga pri uresničevanju dohodkovnih odnosov je premajhna. Prav to je eden osnovnih vzrokov, da produktivnost dela prepočasi raste, da so gospodarska gibanja premalo stabilna in delitev družbenega proizvoda ni usklajena.
Ocena gospodarjenja v organizacijah združenega dela in v drugih skupnostih občine Ljutomer kažejo, da se svobodna menjava dela med porabniki in izvajalci ni dovolj uveljavila. Interesne skupnosti pač še niso postale mesto, kjer bi se lahko soočale in usklajevale koristi vseh dejavnikov. Značilno je, da je bila akcija »zaključni računi« uspešna skoraj v vseh gospodarskih TOZD, zataknila pa se je pri SIS in v družbenih dejavnostih; ali se v akcijo sploh niso vključile ali pa o njenem uresničevanju občinskemu sindikalnemu svetu niso poročale.
Delavci so še vedno usmerjeni predvsem v razporejanje dohodka, nikakor pa ne obvladujejo dohodkovnih odnosov v celoti. Čeprav so lanski delovni uspehi večji od predlanskih, je kar precej ovir, da bi bili še večji.
- J J 'V
Tako zaradi pomanjkanja strokovnih kadrov zaostaja organizacija, kakovost in uspešnost
dela. SIS za zaposlovanje bo morala pospešeno in smotrno načrtovati ter usklajevati kadrovske potrebe v združenem delu, le-to pa bo moralo ob takšni usmeritvi postopno usmeriti naložbe v kapitalno intenzivne. Celotno investicijsko politiko bodo morali spremeniti tako, da bo vsaka naložba smotrna in učinkovita, saj so delavci marsikje ugotovili, da naložbe niso dobro začrtane, njihovo uresničevanje se zavlačuje in s tem draži. Uspešnejše gospodarjenje ovira tudi visok bolniški stalež. Težave so tudi v kmetijstvu, ki je s kovinsko industrijo najmočnejša panoga v občini Ljutomer. V marsikateri razpravi so delavci zahtevali drugačno oblikovanje cen — solidarnostno pokrivanje izgub namreč ni teklo tako, kot so si zamislili, predvsem tam, kjer so izgube posledica neurejenih tržnih cen in restrikcijskih ukrepov. Iz razprav je izzvenelo, da tako oblikovane cene povzročajo neopravičene možnosti pridobivanja dohodka, ni pa bilo pobud, kako bi to vprašanje lahko rešili.
Motnje v proizvodnji je v nekaterih delovnih sredinah povzročalo tudi pomanjkanje reprodukcijskih materialov, zaloge so se kopičile, nepotrebno so rasla obratna sredstva... Lepe uspehe pa so ponekod dosegli z varčevanjem in drugimi stabilizacijskimi ukrepi, ki jih bodo tudi v bodoče uveljavljali. Vse uspehe in slabosti, ki jih je pokazala analiza lanskega gospodarjenja, bodo upoštevali v letnih gospodarskih načrtih in takoj bodo stekle priprave za nov srednjeročni načrt. Pri tem bodo upoštevali sprotne analize že sprejetih temeljnih planov.
niz
,\n ,i -ob
nji
xPj
JJ	PRAVKAR izšlo
Osnovne organizacije sindikata obveščamo,
da so v zbirki knjižnice SINDIKATI pravkar izšle naslednje brošure:
št. 15: KLUBI SAMOUPRAVLJALCEV IN SKUPNOST KLUBOV SAMOUPRAVLJALCEV SLOVENIJE
št. 16.-17: 8. KONGRES ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE — v dveh delih.
Brošure naročite na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, oz. jih lahko neposredno kupite v naši knjigarni na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
--------------------NAROČILNICA ----------------------
Pri TOZD DELAVSKA ENOTNOST nepreklicno naročamo ___ kom. knjižnica SINDIKATI št. 15 in
___ kom.knjižnica SINDIKATI št. 16—17. Naročeno pošljite na
naslov:______________________________________________
Naročeno, dne___________ p. št. kraj:________________
Račun bomo poravnali v 15 dneh po prejemu brošur.
Žig	(podpis nsrotnlka — Čitljiv)
Kadarkoli razpravljamo o deležu velikih organizacij združenega dela in močnih industrijskih središčih v pomoči manj razvitim krajem, je slišati predloge, da bi morali organizacijam združenega dela nuditi različne olajšave, ki naj bi jih spodbudile za investiranje v manj razvita področja. Vprašanje pa je, ali je to res najboljša in najkrajša pot, po kateri naj bi prihajala pomoč.
Dosedanje izkušnje z olajšavami niso dobre. Številni novi obrati v manj razvitih krajih so se takoj potem, ko so olajšave ugasnile, znašli v težavah in izgubah. Zato bi bilo bolje, če bi se gospodarstvo tudi v manj razvitih krajih razvijalo izključno po ekonomski logiki in se tako postavilo na lastne noge. Kje je torej treba iskati rešitve? Kakšno proizvodnjo razvijati v manj razvitih področjih? Nedvomno bi to morala biti predvsem proizvodnja, ki ima najboljše možnosti za razvoj glede na surovine, delovno silo, razporeditev proizvodnih zmogljivosti in vse drugo. Izkoreninjati je treba prepričanje, da je
odpiranje delovnih mest v najrazvitejših okoljih vedno najcenejše, kar ni resnica, saj pogosto iz oddaljenih področij vabijo delavce v razvita področja, ne da bi jim pri tem zagotovili normalne življenjske razmere.
Znano je, da lahko delovne organizacije, republike in pokrajine 20% sredstev, ki so jih dolžne vplačevati v sklad za razvoj nezadostno razvitih republik in pokrajin, porabijo za združevanje z gospodarstvom iz manj razvitih krajev in vplačajo v sklad samo 80 % sredstev. Združeno delo pa je o tej možnosti in prednostih premalo informirano. Se ne ve za poti, s katerimi bi s skupnim vlaganjem, proizvodnjo in prodajo lahko pridobilo večji dohodek. Razlogi za to so predvsem zapiranje v okvire občin, pokrajin in republik, pa tudi pogoji združevanja niso najboljši, procedura je komplicirana, premalo pa so tudi na obeh straneh zainteresirani za takšno povezavo.
Iz Slovenije se vkljub težavam vse več TOZD vkl jučuje v go-
spodarstvo drugih republik, pri čemer je zlasti pomembno, da opuščajo klasične kupoprodajne odnose in vedno pogosteje združujejo delo in sredstva za skupne naložbe.
Gospodarstvo naše republike se je odločilo za vrsto projektov: ljubljanski Lek in kosovski Far-fmakos sta zgradila na Kosovu tovarno bizmutovih soli (pri čemer je Lek od skupno 52 vloženih zagotovil 15,7 milijona sredstev, Slovin in Agrokosovo pripravljata skupno naložbo v obnavljanje vinogradov na Kosovu (od skupno 75 milijonov investicij jih bo Slovin zagotovil 20%), Gorenje Velenje in tovarna elektromotorjev Djakovica pripravljata skupaj z italijanskim kooperantom razširitev zmogljivosti te tovarne za 600.000 elektromotorjev itd.
V proizvodnjo termoelek-trične energije na Kosovem bo Slovenija verjetno vložila 9 milijard dinarjev, od česar pričakujemo dobavo 600.000 megavatov električne energije letno. Ljubljanska Termika pripravlja
Združevanje gostinskih in turističnih organizacij Šaleške doline
oblikovanje posebne TOZD v Prištini in gradnjo nove tovarne tervola v BiH — njena predračunska vrednost znaša 200 milijonov dinarjev — in še ene v Novem Marofu s predračunsko vrednostjo 180 milijonov dinarjev. Peko načrtuje gradnjo obrata za proizvodnjo obutve na Hrvaškem, Beti je na Hrvaškem že zgradila obrat za proizvodnjo konfekcije, s hrvaškimi konfek-cionarji pa uspešno sodeluje tudi Labod. Tudi naša industrija aluminija pripravlja skupne naložbe s svojimi partnerji na Hrvaškem.
Lisca se je integrirala s Teksil-kolorom iz Babušnice iz Srbije, s čimer je ta 200-članski kolektiv prebrodil krizo in zdaj rentabilno posluje, Gorenje je delovni organizaciji Unije v Srbiji odstopilo proizvodnjo štedilnikov, SOZD Ekom iz Ljubljane pa se je vključila v razvoj proizvodnje transformatorjev v Mladenovcu.
Bodočnost je v povezavi
Marijan Lipovšek
V Šaleški dolini so že več let razpravljali o nujnosti povezovanja gostinskih delovnih organizacij, da bi zagotovili hitrejši, pa tudi skladnejši razvoj te gospodarske dejavnosti. Komisija občinskega sveta ZSS za združevanje dela gostinstva in turi-zma je skupaj z izvršnim svetom skupščine občine Velenje naposled vendarle pripeljala akcijo do konca. Ob obravnavi rezultatov gospodarjenja za leto 1978 so na sestankih delovnih skupin in na zborih delavcev v gostinskih delovnih organizacijah hotel Paka Velenje, Kajuhov dom Šoštanj. Pod gradom Velenje in v rekrea-
cijski enoti komunalnega centra Velenje razpravljali o združevanju v novo delovno organizacijo Gostinstvo — turizem Velenje.
Pobudo za združevanje dela in sredstev Oziroma za povezovanje v novo delovno organizacijo so povsod sprejeli. Menili so le, da bi se morala v novo delovno organizacijo Gostinstvo — turizem Velenje vključiti tudi velenjska Rdeča dvorana kot nosilka turistične ponudbe. Verjetno bi morali o tovrstnem vključevanju in povezovanju razmišljati tudi v trgovski delovni organizaciji Vino Šmartno ob Paki ter v komercialnih delih obratov družbe-
nih prehrane. Seveda pa združe- -vanje dela in sredstev na področju gostinstva in turizma ne sme ostati omejeno le na občino Velenje, pač pa mora povezovanje zavzeti širše območje. Pri tem mislijo zlasti še na nadaljnje povezovanje z gostinskimi in turističnimi organizacijami združenega dela iz Gornje Savinjske doline.
Le na ta način bo namreč mogoče zagotoviti kvalitetnejšo turistično ponudbo, pospešiti razvoj poslovnega turizma, za katerega ima Velenje vse možnosti, prav tako pa tudi povečati nočitvene zmogljivosti. Bodoča de-
lovna organizacija Gostinstvo — turizem Velenje pa bo lahko zagotovila tudi skladnejši razvoj tovrstne dejavnosti v prihodnje, zagotovo pa tudi primernejšo samoupravno organiziranost ter boljši samoupravni položaj de- / lovnega človeka.
Pričakujemo torej lahko, da bo združena gostinska in turistična dejavnost, za zdaj res da samo v okviru Šaleške doline, pomemben spodbujevalec razvoja tovrstne dejavnosti v prihodnje, ne samo v občini Velenje, pač pa tudi na širšem območju.
Prodajne cene ovirajo razvoj
Nande Žužek
Elektro strojno podjetje Tiki je enovita delovna organizacija, ki od letošnjega I. januarja, posluje v okviru SOZD Gorenje. Izdeluje električne in plinske' bojlerje, plinske etažne peči in prezračevalne naprave. Delovna organizacija je najpomembnejši jugoslovanski proizvajalec električnih bojlerjev, saj z njimi zadovoljuje kar 60% potreb domačega trga. Je tudi edini proizvajalec plinskih bojlerjev in etažnih peči, medtem ko je brez konkurence tudi kot proizvajalec prezračevalnih naprav za stanovanja.
Tiki je ustrezno razširil izbiro izdelkov in močno povečal obseg proizvodnje, vendar pa je podjetje tehnično in tehnološko v zaostanku, saj je opravilo komaj pol poti v smeri zaželene avtomatizacije proizvodnih postopkov. Da bi nadomestil zaostanek pri posodabljanju proizvodnje in organizacije, se je delovni kolektiv odločil za združitev z večjo
proizvodno asociacijo, v kateri bi .obstajale zadovoljive možnosti združevanja dela in sredstev. Analiza je pokazala, da je najustreznejša organizacija za uresničevanje teh razvojnih ciljev sestavljena organizacija Gorenje.
Skupaj s strokovnimi službami Gorenja so poslovni in samoupravni organi DO Tiki že izoblikovali dolgoročni program razvoja, ki obsega ogrevanje sanitarne vode za stanovanja, naprave in aparate za ogrevanja stanovanja ter naprave in aparate za prezračevanje stanovanja in ekologijo stanovanjskega zraka. Vsa ta področja so prilagojena za vse štiri vrste energije, to je električno, plinsko, sončno in zemeljsko energijo.
Tako za posodobitev obstoječih kot tudi za uvajanje novih programov so potrebna znatna vlaganja. Problemi pa sc začenjajo pri zagotavljanju virov financiranja teh naložb. Prav na področju bele tehnike namreč
stroški naraščajo dosti hitreje kot prodajne cene. Zlasti v proizvodnji bojlerjev so materialni stroški udeleženi z nenormalno visokim deležem, namreč s 85 %, medtem ko drugod po svetu smatrajo za normalen delež teh stroškov v strukturi cene, ki ne presega 60%. Ostalih 40% odpade na novo ustvarjeno vrednost.
V kolikšni meri to nesorazmerje med stroški in cenami izdelkov pritiska na dohodek, je videti iz podatka, da so se lani nabavne cene reprodukcijskega materiala in tujih storitev zvišale kar za 12%, medtem ko so se prodajne cene izdelkov DO Tiki zvišale poprečno le za okrog 5 %. Tako velikih notranjih rezerv, s katerimi bi lahko kljubovala inflaciji stroškov, ta delovna organizacija ne premore, čeravno drži, da bi z boljšo organizacijo in nadaljnjimi prihranki materiala in energije kolektiv lahko nadomestil manjši del izgubljenega dohodka.
V pripravi je akcijski program, ki naj bi pripomogel k povečanju prihodka in k znižanju poslovnih stroškov na eni strani ter k čim-smotrnejšemu izkoriščanju razpoložljivih sredstev in delovnega časa. V ta namen uvajajo projekt industrijskega inženiringa. Na temelju vrednostne in časovne analize namreč uvajajo sistem standardnih časov, popularneje imenovan sistem »socialno pravičnih norm«, ki delavcem omogoča, da ob enakih naporih in pogojih enako dosegajo norme. Po drugi strani pa v Tikiju pripravljajo uresničevanje programa, kako z obstoječimi tehničnimi zmogljivostmi ustvariti čimvečjo proizvodnjo glede na to, da je povpraševanje po izdelkih iz programov DO Tiki mnogo večje od razpoložljivih proizvodnih zmogljivosti.
1
Izobraževanje, kultura, znanost
Ob Predlogu za izdajo zakona o odrski kulturni dejavnosti in o posredovanju kulturnih prireditev
Gledališka posebnost premalo opredeljena
Franček Drofenik
Združenje dramskih umetnikov Slovenije je uskladilo stališča, predloge in pripombe slovenskih gledaliških delavcev (še posebej umetniških ansamblov) v zvezi s predlogom za izdajo zakona o odrski kulturni dejavnosti in o posredovanju kulturnih prireditev.
Za uvod želimo povedati, da se Združenje dramskih umetnikov Slovenije zavzema, kako je nujno izdati poseben zakon o gledališčih, ker smo prepričani, da je naše področje dela in dejavnosti dokaj neurejeno. Ta posebni zakon o gledališki dejavnosti bi moral obravnavati resnično dokaj zapleteno in izjemno težavno ter specifično delo, ki ga gledališča opravljajo. Zlasti slednjemu — specifiki gledališkega dela — velja posvetiti v zakonu vso pozornost.
Ustvarjamo novo vrednoto
Kakšne so naše pripombe in predlogi?
Sedanji predlog za izdajo zakona že v naslovu izenačuje posredovanje gledališke predstave z njenim uprizarjanjem: obravnava gledališče kot posredovanje dramskega besedila.
Gre za na videz nepomembno razliko, vendar menimo, da v tej razliki tiči bistvo našega gledališkega dela (tehnologije). Ko gledališki delavci uprizarjamo dramsko besedilo, ustvarjamo NOVO VREDNOSTO, to ustvarjanje pa se razlikuje od organizacije njenega dostopa, distribucije, razporejanja te vrednote. Vse specifike našega dela pa temeljijo v tehnologiji uprizarjanja in prav te kaže natančneje opredeliti v zakonu.
Zato predlagamo, da naj bi sprejeli poseben zakon o posredovanju kulturnih prireditev, medtem ko naj bi preostalo pro-olematiko urejali do sprejema osebnega zakona o odrski kul-irni dejavnosti s sporazumi.
Ugotavljamo, da ni dovolj ra-vidna zveza med prvotnimi Tebami za izdajo zakona in med sedanjo obrazložitvijo predloga za izdajo zakona o odrski kulturni dejavnosti in o posredovanju kulturnih prireditev. Za gledališko dejavnost in naše delo ne vidimo dovolj in zadovoljivih rešitev. Tako nismo povsem prepričani, da po predlogu za izdajo zakona o odrski kulturni dejavnosti in o posredovanju kulturnih prireditev ne bi tak zakon nikomur nalagal novih finančnih bremen. Tako pa je rečeno v V. preamuli sedanjega predloga za izdajo zakona; to pa je v nasprotju z novimi nalogami, o katerih govori IV. preambula predloga za izdajo zakona.
Zavzemamo se za enakopraven družbenoekonomski položaj gledaliških igralcev in delavcev v gledališčih (ne samo samostojnih umetnikov), kajti le-ta je lahko podlaga delovanja, razvoja in sanacije gledališke dejavnosti na Slovenskem. Medsebojnega sodelovanja gledališč ne podpira skoraj nobeno predlagano zakonsko določilo. Izenačevanje pogojev dela med gledališči pa se časovno vse bolj odmika. Zasnova enotnega slovenskega gledališkega prostora ni finančno ovrednotena in tudi že v prvotnih tezah ni dobila svojega mesta.
Smo za poseben »gledališki zakon«
Zato predlagamo, naj bi najprej sprejeli zakon o enotnih osnovah za svobodno menjavo dela, šele
marveč bo urejanje vseh nalog gledališč terjalo dodatna sredstva.
Glede na vse to predlagamo, naj bi v posebnem gledališkem zakonu natančneje opredelili tudi status obstoječih gledališč, ki imajo že svoje naloge kot nacionalna (v enotnem slovenskem kulturnem prostoru), kot matična (domicilna za zunanje sodelavce — svobodne umetnike, za gledališke amaterje), kot dramska, repertoarna. Zato seveda ni dovolj opredeljevati le pogojev za ustanavljanje in upravljanje gledališč, ampak je potrebno opredeliti predvsem pogoje za delovanje teh gledališč.
O prvotnih Tezah za izdajo zakona o odrski kulturni dejavnosti in o posredovanju kulturnih prireditev je razpravljal tudi aktiv zveze komunistov pri Združenje dramskih umetnikov Slovenije ter sprejel sklep, ki ga je potrdilo tudi članstvo na občnem zboru združenja v Kranju 18. februarja letos in ki se glasi: zakon mora sprecifično opredeliti vse tiste postavke, ki izhajajo iz predloga zakona o enotnih osnovah svobodne menjave dela in razbijajo proračunski sistem. Te opredelitve morajo upoštevati tudi umetnike kot zunanje sodelavce gledališč. Novi zakon ne more samo »urejevati tržišča«, temveč mora precizno opredeliti tudi »predmet trgovanja«.
potem pa poseben zakon o odrski kulturni dejavnosti, ki naj bi pomenil tudi specifično obdelavo svobodne menjave dela na celotnem gledališkem področju. V tem posebnem gledališkem zakonu velja še posebej natančno opredeliti načela pridobivanja dohodka in razporeditev delovnega časa, ki je zaradi specifičnih delovnih razmer v gledališčih prav tako izjemno pereče vprašanje. S tega stališča naj bi »gledališki zakon« pomenil tudi nadaljnjo nadstavbo samoupravnega razvoja gledališč in samoupravnih odnosov v celoti. S tem bi bila odpravljena številna žarišča nesporazumov oziroma nejasnosti o problemih, ki so nastali z uvajanjem zakona ozdruženem delu in zakona o delovnih razmerjih (primer: da je povsem nezakonita vsaka dopoldanska vaja v gledališču, ki je prejšnji dan gostovalo in se s tega gostovanja vrnilo, denimo ob 24 uri.^ Sklicevanje na strogo uveljavljen administrativni delovni čas bi »proizvodnjo v gledališču« lahko povsem zavrlo in ni težko izračunati, koliko predstav bi lahko gledališče v takih primerih odigralo na teden: dve, morda tri???
Nerešeni pogoji medsebojnega sodelovanja
Ob relativno majhnem številu igralcev v Sloveniji so že Teze za izdajo zakona ustvarile iluzijo, da imamo posebne igralce v gledališčih pa posebne na TV in filmu in radiu! Na tem, že skoraj dvajset let dokaj kritičnem področju bi moral »gledališki zakon« ustvariti predvsem z enotno metologijo planiranja in koordiniranja vsaj takšno sintezo, kot je ustvarjena v glavi poprečnega gledahca TV programov, slovenskih filmov pa tudi gledališč. Menimo, da mora zakon jasno uveljaviti misel, da igralec kateregakoli dramskega ali lutkovnega gledališča pripada tudi filmu in TV in radiu!
Sporazum o sodelovanju med gledališči, RTV in filmom, ki ga zdaj oblikujemo, bi moral postati sestavni del zakona. Njegova konkretizacija.
Važno je namreč dejstvo, da je nekajletno skoraj polilegalno »štacunarstvo« filmskih in TV organizatorjev ustvarilo vtis, ki ga na določen način zdaj podpirajo vsi dokumenti: namreč, da igralci v matičnih hišah niso dovolj zaposleni, pa tudi vtis, da gre za dvojno vedenje igralcev ; na eni strani samoupravljalcev v gledališčih, na drugi strani pa mezdnih delavcev. Ustvarja se torej vtis o neki posebni karakterni hibi, morda celo o nekaki moralni deformaciji poklica. V resnici pa gre za objektivno neopredeljene pogoje medsebojnega sodelovanja.
Specifični značaj igralčevega dela, ki je v tem, da je hkrati proizvajalec in proizvodno sredstvo (to je neizpodbitno dejstvo!), ustvarja v zvezi s predlaganim 3. členom sporazuma o medsebojnem sodelovanju gledališč, filma in RTV podlago za nov zakon na tem področju, pri čemer bi morali dovolj precizno opredeliti pogoje takšnega sodelovanja kot tudi odgovornost, ki naj si jo partnerji enakopravno razdelijo med seboj: in sicer, odgovornost za razvoj in položaj igralca, ki pa je v vseh treh medijih enak.
Ob pomanjkanju globljega vpogleda v ta vprašanja', ob pomanjkanju primerjalne metodologije ta nerešeni odnos bistveno blokira tudi druge oblike sodelovanja vseg treh medijev posebnega družbenega pomena. Neurejenost vseh teh odnosov zbuja željo po zakonskem urejanju vendar menimo, da zakonodajalec ne bi smel nasesti nekakšni vulgarno-ekonomsko pojmovani smotrnosti, ker bi sicer nujno prišlo do dajanja pridnosti eni-dejavnosti na škodo druge.
Gledališča danes delujejo izredno težko
V obrazložitvi predloga za izdajo zakona o odrski kulturni dejavnosti in o posredovanju kulturnih prireditev je izrečena tudi misel, da bomo ustanovili še več gledališč, kar je vsekakor spodbudno in je tudi istovetno s stališčem Zveznega združenja dramskih umetnikov Jugoslavije, saj tudi drugje ustanovljajo nove gledališke hiše. Vendar pa menimo, da je predlagatelj slovenskega zakona spregledal dejstvo (sicer dobro orisano v spreme-
/ \
Republiški odbor sindikata delavcev kulture je 29. marca obravnaval osnutek zakona o knjižničarstvu in dva predloga za izdajo zakonov za zakon o kulturnih skupnostih in za zakon o odrski kulturni dejavnosti in posredovanju kulturnih prireditev. Zakonska mrzlica je odprla številne dileme, predvsem kako samoupravno organizirati izredno majhne kulturne organizacije (knjižnice, muzeje itd), ki jih je v Sloveniji kar dve tretjini. RO pa je v celoti podprl tudi zahtevo in argumentacijo Združenja dramskih umetnikov Slovenije po posebnem »gledališkem zakonu« in samoupravnem urejanju mnogih nerešenih vprašanj, ki so pogoj za delo v gledališčih.
V ___________________________s
nem besedilu predloga za izdajo zakona), da dosedanje že obstoječe gledališke institucije delujejo v izredno težkih razmerah. Dejstvo je, da niti obstoječe gledališke institucije niso usposobljene za nekatere nove haloge, ki jih predvidevajo nekatere predlagane teze za zakon pa tudi že predlog za izdajo zakona.
Ta gledališča, takšna kot so danes, pred sprejetjem zakona.
niso sposobna ustvariti intenzivnejšega medsebojnega sodelovanja. Poglejmo prvi primer. Sedanji način financiranja programov posameznih profesionalnih gledališč namreč sistemsko ne vrednosti tudi potrebnih sredstev za izmenjavo gledaliških predstav med poklicnimi gledališči. Doslej nismo prišli dlje od ugotovitve, da je takšna izmenjava prestav med profesionalnimi gledališči veliko dražja od gostovanja poklicnega gledališča v katerikoli drugi dvorani, kjer ni profesionalnega gledališča (razlika je v ceni obratovanja poklicne gledališke hiše in katerekoli druge kulturne dvorane).
In drug primer. Gledališča danes prav tako niso sposobna urejati odnosov z zunanjimi sodelavci — samostojnimi umetniki. Manjši problem zagotoviti njihovo udeležbo v samoupravljanju (sodelovanje v svetih itd), večji in poglavitni problem pa je njihova stimulacija in domicil, ki ga tudi doslej noben akt ni izrazito prepovedal. Gledališča in kulturne skupnosti bi se s samoupravnim sporazumom morali dogovoriti, kako bodo skupaj opredelili pravice avtorjev — svobodnih umetnikov, ki izvirajo iz avtorskih pogodb (izenačitev honorarjev z vrednotenjem dela redno zaposlenih igralcev, pravice do izobraževanja in strokovnega razvoja, pravice do regresa za letni oddih, do kreditov za urejanje stanovanjskega vprašanja itd.) in kako bodo seveda za to tudi skupaj zagotavljali sredstva. Tak sporazum naj bi bil konkretizacija gledališkega zakona glede vseh vprašanj, ki zadevajo svobodne umetnike.
Zakon naj opredeli status že obstoječih gledališč
Že iz prve in druge konkretne problematike vidimo, da torej financiranje celotnih programov gledališč ne more biti cenejše,
Temelj naj bodo samoupravni dogovori in odnosi
Predsedstvo Zveznega združenja dramskih umetnikov Jugoslavije je na svoji seji 26. marca v Beogradu prav tako sprejelo sklep, ki zavezuje vsa republiška in pokrajinska združenja in ki govori o tem, da morajo združenja sodelovati pri oblikovanju samoupravnih sporazumov med gledališči, filmom in RTV in pri pripravi zakonov o gledališčih. Predsedstvo je ugotovilo, da bo nekatere vprašanja, ki so skupnega pomena za celotno gledališko sfero v Jugoslaviji, verjetno potrebno obravnavati tudi na zvezni ravni in do vseh perečih vprašanj zavzeti enotno stališče (enakopraven položaj gledaliških delavcev, socialni in družbeni položaj, financiranje gledališč, mesto in vloga gledališča v Jugoslaviji). Predsedstvo tudi soglaša s stališčem Jugoslovanske avtorske agencije, naj bodo avtorske agencije v republikah in pokrajinah sopodpisniki samoupravnih sporazumov med gledališči, filmom in RTV.
Naša razmišljanja in predlogi izhajajo iz prepričanja, da je nujno urediti dokaj perečo problematiko in številna nerešena vprašanja na gledališkem področju in zagotoviti čim boljšo organiziranost, svobodno menjavo dela in čim tesnejše vključevanje v celotno jugoslovansko — ne samo slovensko — združeno delo.
Kako v tržiški občini skrbijo za rekreacijo in množični šport
Diplomirani organizatorji rekreacije brez dela
Andrej Ulaga
O rekreaciji in skrbi za množično športno dejavnost sem se v Tržiču pogovarjal z Janezom Brzinom. Boljšega sogovornika in poznavalca razmer na tem področju si res ne bi mogel želeti. Janez Brzin je namreč tajnik te-lesnokulturne skupnosti Tržič, član komisije za šport in rekreacijo pri svetu zveze sindikatov in vrh vsega tudi podpredsednik tr-žiških sindikatov. Bolj kot podrobnosti, številke in suhoparni statistični podatki so me seveda zanimala temeljna vprašanja oziroma odnos do tega področja skrbi za delovnega človeka, saj je od tega — zelo pogosto samo od tega — odvisno vse, tudi potrebna sredstva, objekti, kadri, volja do dela...
»Za razliko od nekaterih drugih občin v Sloveniji lahko v Tržiču rečemo, da delamo z roko v roki. Sindikati tesno sodelujemo
s telesnokulturno skupnostjo, športnimi organizacijami in z mladino. Ko sprejemamo delovne plane, mislimo drug na drugega in si pomagamo. Tako imamo na programu sleherno leto več srečanj, ki se jih delovni ljudje zelo radi udeležujejo. Pozimi organiziramo smučarska tekmovanja, veliko delavcev tekmuje v sankanju, med letom pa so skorajda na dnevnem redu trim lige, za katere skrbijo športna društva. Tekmovanja prilagajamo letnim časom, saj imamo le malo pokritih prostorov...«, je pripovedoval Janez Brzin.
Možnosti za aktivno razvedrilo v Tržiču torej ni tako malo. Večje delovne organizacije tudi same organizirajo interna tekmovanja predvsem v najbolj priljubljenih športnih disciplinah: kegljanju, balinanju, sankanju,
streljanju, šahu... Poleg tega se delavci radi udeležujejo športnih srečanj med delovnimi kolektivi in tradicionalnih občinskih športnih srečanj med delovnimi kolektivi in tradicionalnih občinskih športnih tekmovanj v počastitev državnih praznikov.
Kmalu nova večnamenska dvorana?
»Za rekracijo v večernih urah po napornem delovnem dnevu smo poskrbeli v dveh šolah...«, je nadaljeval naš sogovornik. »Na redne rekreacijske ure zahajajo predstavniki obeh spolov. Žal imamo hude težave s pomanjkanjem prostorov, saj bi lahko bila ta aktivnost zelo množična, vsekakor bolj kot sedanja. Tako pa možnosti za delo niso zavidanja vredne...«
»Torej, tudi vas pesti pomanj-
kanje najnujnejših športnih objektov?«
»Res je, povpraševanje je veliko večje od ponudbe. V treh šolah imamo tri telovadnice, ki pa so zasedene od ranih jutranjih ur do pozne noči. Šolska športna društva končajo s svojim delom šele ob pol osmih zvečer, potem pa so na vrsti klubi. Hudo je...«
»Pa dom Partizana?«
»Z njimi si že več let ne moremo pomagati. Že pred časom je odslužil in investirati vanj ne bi bilo smiselno početje. Skratka, vrata Partizana so zaprta. Kaj to pomeni za kraj, verjetno ni potrebno posebej pojasnjevati...«
»Številni lepi načrti ostajajo torej le na papirju, če si pogosto ne morete priskrbeti niti strehe nad glavo. So perspektive bolj obetavne?«
»V Tržiču se tolažimo, da so. Že leta 1976 smo se namreč z re-
ferendumom odločili, da postavimo na obronku mesta večnamensko dvorano. Stala naj bi ob nogometnem igrišču, velika pa kot rokometno igrišče. Dvorano naj bi uporabljali za več dejavnosti hkrati. Računamo, da bomo svoje načrte uresničili in s tem bistveno izboljšali možnosti za delo, predvsem pa prispevali k razvoju množičnosti.«
Vsi kolektivi brez poklicnega or-ganizatojra aktivnega oddiha
Vendar pa v Tržiču nimajo težav I e s pomanjkanjem športnih objektov. Tudi s potrebnimi kadri se ne morejo kdove kako pohvaliti. Zelo zgovoren je, denimo, podatek, da tudi najmočnejše delovne organizacije še vedno ne premorejo enega samega poklicnega organizatorja
aktivnega oddiha. Tudi Bombažna predilnica in tkalnica Tržič ne, celo kolektiv Peka je brez človeka, ki bi bedel nad koristnim in zdravim preživljanjem prostega časa zaposlenih. Očitno je ponekod obdobje osveščanja sila dolgo.
»Zanimivo, je da v Tržiču imamo diplomirane organizatorje športne rekreacije, pa zanje, vsaj zaenkrat, še ni pravega zanimanja. Res, kar težko verjeti...«, mi je dejal Janez Brzin.
Tako torej spodbudni portoroški sklepi tudi v Tržiču še niso rodili vseh zaželenih rezultatov. Posebno na področju množičnosti, ki naj bi bila temelj vsega našega telesnokulturnega življenja. Misel, da moramo graditi od spodaj navzgor, je namreč mnogim še vedno tuja.
V SPOMIN NA JUBILEJNI POHOD ŠTIRINAJSTE: udeleženci tradicionalnega pohoda po poteh XIV. na domačiji »Pri Žlebniku«, kjer je padel Kajuh. Žlebnikovi mami je stisnil roko in ji izročil knjižno darilo Vito Habjan, vojak iz Maribora. J. M.
Delavske športne igre občine Žalec
Ob slabi reklami množična udeležba
TKS Žalec in komisija za šport in rekreacijo pri občinskem svetu zveze sindikatov v Žalcu sta poskrbeli za dve množični sindikalni tekmovanji v veleslalomu in v odbojki. Delavci so pokazali za športni srečanji zelo velik interes, čeprav organizatorji rekreacije v temeljnih organizacijah niso storili vsega, da bi ljubitelje športa pravočasno seznanili s tekmovanji. Kljub slabi propagandi je bila udeležba vseeno razveseljiva.
Rezultati v veleslalomu članice: 1. Marija Urankar (NAMA — SM Žalec) 41,05, 2. Anita Pa-
vlič (ZD Žalec) 45,30, 3. Marija Jezernik (TN Polzela) 46,38, 4. Breda Čuvan (Gradnja Žalec) 47,21, 5. Irena Šporn (Zarja) 47,53 itd. Ekipno: 1. Hmezad Žalec 145,38, 2. Tovarna nogavic Polzela 147,22, 3. Ferralit Žalec 150,87, 4. NAMA — SM Žalec 152,58, 5. Tekstilna tovarna Prebold 156,33. Veterani: 1. Rado Rotar (Zavod za nap. gos.) 41,47, 2. Vinko Križam (Asf. baza Pirešica) 41,83, 3. Vlado Birsa 45,02, 4. Stane Marovt (oba Hmezad) 45,52, 5. Milan Baudek (ZD Žalec) 46,34; ekipno: 1. Hmezad Žalec
139,21,2. Ferralit Žalec 192,60. Starejši člani:	Vili Vidah
(NAMA-SM) 40,07, 2. Laslo Kujen (Ferralit) 40,70, 3. Janez Meznarič (Juteks) 40,84, 4. Rafko Mlakar (DPO) 40,90, 5. Avgust Tavčar (SIP Šempeter) 41,37; ekipno: 1. SIP Šempeter 126,92, 2. Ferralit Žalec 132,02, 3. Juteks Žalec 134,24, 4. Hmezad Žalec 135,18, 5. Asf. baza Pirešica 136,38 itd. Člani: 1. Uroš Kragl (Obrtnik Žalec) 35,83, 2. Jože Tržan (TT Prebold) 35,95, 3. Stane Gojzdnik (Ferralit) 36,66, 4. Marjan Ste-bernak (TT Prebold) 36,91, 5.
Tomaž Škoberne (SIP Šempeter) 37,00; ekipno: 1. TT Prebold 112,41, 2. SIP Šempeter 113,79,	3. Obrtniki Žalec
113,94, 4. NAMA-SM Žalec 116,71, 5. Ferralit Žalec 116,78 itd.
Odbojka — članice: 1. Občina, 2. SIP Šempeter, 3. Ferralit Žalec; starejši člani: 1. Hmezad Žalec, 2. SIP Šempeter, 3. Sigma Žalec; mlajši člani: 1. Tovarna nogavic Polzela, 2. SIP Šempeter, 3. Garant Polzela; člani B skupina: 1. Prosveta, 2. LIK Savinja, 3. Zarja Žalec itd.
Tone Tavčar
Prvo moštvo RTV
Smučarji Kliničnega centra na Viševniku
V jedilnici Iskre je bilo od 8. februarja do 29. marca 32. odprto delavsko moštveno prvenstvo Ljubljane v šahu, na kate-fem je sodelovalo 46 moštev, ki jih je sestavljalo 250 šahistov. Po ogorčenih bojih je zasluženo in Prepričljivo zmagalo prvo moš-tvo RTV Ljubljana v postavi F ijec, Šeremet, Saradjen, Skok, f -rcl in Mencinger.
Odlično se je držal tudi Lito-stroj, ki je brez znanih imen (Lorbek, Srebrnič, Jerič, Lagu-din in Kobler) osvojil drugo rrtesto pred Ljubljansko banko, za katero so igrali trije dobri Mojstrski kandidati: Vospernik, Papler in Mauhler. Razočarala Pa je ekipa SZDL Fronta I (Gro-sek, Trampuš, Lah, Draksler, Ribičič, Kutin, Brglez), ki je med tekmovanjem sodila med favorite, proti koncu pa igrala vse bolj bledo in v zadnjem kolu skoraj brez boja klonila pred Delom I. Za prijetno presenečenje pa je zato poskrbela ekipa Zavoda za statistiko, ki je osvojila peto niesto, čeprav so zanjo igrali igralci brez kategorij (med njimi tudi Čirjakovič in Ugren). Sicer
pa je končni vrstni red naslednji: L RTV I 32,5, 2. Litostroj 29,5, 3. Ljubljanska banka 29, 4. SZDL Fronta I 28,5, 5. Zavod za statistiko 26, 6. do 7. Teritorialna obramba in Narodna banka po 25,5, 8. do 10. Klinične bolnišnice I, Delo I in Prometni inštitut po 25, 11. do 13. Elek-troprojekt, UIS SM Ljubljane in Slovenska filharmonija po 24,5, 14. do 16. Iskra I, SPIZ in UJV po 24, 17. do 19. Klinične bolnišnice II, KTL in Saturnus po 23,5,20. do 21. Dom JLA in Metalka po 23, 22. do 24. Lek, Iskra II in Inštitut J. Štefan po 22,5, 25. do 27. RTV II, SDK in Slovenija ceste po 22,28. do 30. Av-toobnova, Yulon in Cestno podjetje po-21,5, 31. do 32. Gradis in Slovenijales po 21 itd.
Prva dvajseterica bo sodelovala v nadaljnjem tekmovanju, če bo finale zaprtega tipa. Izkazalo se je, da švicarski sistem, ki je bil uporabljen, ni najbolj primeren, saj zahteva veliko dvorano, veliko časa pri določanju parov in močan sodniški aparat, uspeh pa je pogosto odvisen bolj od žreba kot od igre. j j
Tudi letos je konferenca sindikata Kliničnega centra v Ljubljani poskrbela za že tradicionalno tekmovanje v veleslalomu. Osmo srečanje smučarjev kliničnega centra in medicinske fakultete je bilo na pobočjih Vi-ševnika. Udeležilo se ga je več kot 800 ljudi, od tega jih je 362 zapeljalo med tekmovalnimi vratci. Moški so se potegovali za čim boljše uvrstitve v štirih starostnih kategorijah, ženske pa v treh. Lep prehodni pokal so tokrat osvojili smučarji temeljne organizacije Tehnična služba.
Rezultati:
Ženske — nad 40 let: 1. Marjeta Povše-Trojar, 2. Andreja Arhar, 3. Jasna Miiller; ženske 30 do 40 let: L Vera Riedel, 2. Maca Matičič, 3. Tončka Berce; ženske do 30 let: L Irma Karničar, 2. Meta Fettich, 3. Hilda Vrhunec, itd.
Moški nad 50 let: L Jože Turk, 2. Janez Ahačič, 3. Ciril Zupan; moški nad 40 let: L Borut Pirc, 2. Mitja Dolan, 3. Borut Pust; moški 30 do 40 let: L Marjan Fortuna, 2. Franck Klemenc, 3. Davorin Zupanc; moški do 30 let: L Rajko Kenda, 2. Janez Zore, 3. Jure Fettich, itd.
u
Ob 60-letnici ustanovitve KPJ, SKOJ in združitve revolucionarnih sindikatov Jugoslavije
(i.)
Rojstna leta in prvi boji delavskega razreda
Vinko Blatnik
Predsedstvo CK ZKJ je 30. januarja letos sprejelo program proslav ob 60-letnici ustanovitve KPJ oziroma ZKJ, SKOJ in združitve revolucionarnih sindikatov Jugoslavije.
Sklenili so, da bo 19. aprila 1979 leta v Beogradu skupna slavnostna seja centralnega komiteja ZKJ, Zveze sindikatov Jugoslavije, predsedstva konference Zveze socialistične mladine in predsedstva konference za vprašanja družbenega položaja žensk.
Slavnostna seja centralnega komiteja ZKJ ob 40-letnici konstituiranja CK KPJ pod vodstvom tovariša Tita bo l.maja 1979. leta v Bohinjski Bistrici.
Sklenili so tudi, da bo leta 1980 v Vukovaru slavnostna seja centralnega komiteja ZKJ ob 60-letnici 11. kongresa KPJ, na katerem je bil sprejet prvi program KPJ.
Prav tako so v načrtu spominske prireditve ob 50-letnici zahrbtnega umora Djure Djakoviča in Nikole Hečimoviča.
S temi in številnimi drugimi proslavami bomo Jugoslovani počastili spomin na boj našega delavskega razreda za socialno in nacionalno osvoboditev, za humano, demokratično družbeno ureditev v novi Jugoslaviji, za socializem in samoupravljanje, Za našo politiko neuvrščenosti in miroljubno sožitje med narodi v svetu. Čeprav smo lahko upravičeno ponosni na prehojeno pot in na vse dosežke, ki so preobrazili našo včerajšnjo domovino, pa se vendarle dobro zavedamo, da lahko živimo v svobodi in si sami kujemo svojo srečo samo zato, ker smo iz bogate dediščine mednarodnega delavskega gibanja v vseh obdobjih revolucije za lastno rabo vedno odbirali le najbolj poučne izkušnje, najgloblja teoretska dognanja o objektivnih zakonitostih družbenega razvoja, najbolj človeška in humana izročila vseh dosedanjih revolucij. Jugoslovani lahko upravičeno trdimo, da smo neposredni dediči najvrednejšega, kar je v zgodovini delavskega gibanja ustvarila napredna človeška misel: dediči spoznanj in izročil Marxa, Engelsa, Lenina.
Dediščine marksizma pa nismo le oteli pozabi, nismo se zadovoljili samo s tem, da bi iztrebljali dogmatske pleve, ki so se začele na njej razraščati; hoteli in dosegli smo več. Nič, kar je bilo ustvarjenega, nam ni bilo in nam ni tako sveto, da bi ne moglo biti preseženo in da se ne bi umaknilo tistemu, kar je še bolj napredno, še bolj svobodno, še bolj človeško. Tako smo marksistično misel in revolucionarno prakso obogatili z novimi spoznanji in izkušnjami, v zgodovino delavskega gibanja pa z velikimi črkami vpisali imena — TITO, KARDELJ, KIDRIČ.
Globoko so korenine
Če želimo stvarno oceniti vsebino in pomen revolucije za sedanjost in prihodnost mednarodnega delavskega gibanja, si moramo vsaj v skopih obrisih osvežiti spomin na prve boje delavcev z lastniki proizvajalnih sredstev, saj si delavski razred tudi danes z različnimi oblikami boja s kapitalom pridobiva izkušnje za svoj zmagoviti pohod.
Zgodovina delavskega in socialističnega gibanja ali bolje zgodovina socializma je neločljivo povezana z zgodovino nastanka in razvoja kapitalizma. Buržoazija in proletariat imata glede marsičesa skupno življenjsko pot: povezana sta v uporu proti skupnim nasprotnikom njunega zmagovitega prihoda v zgodovino človeške družbe, proti nazadnjaškim razredom preteklosti, v boju proti zastarelemu načinu proizvodnje. Buržoazija mora »ustvarjati« proletariat, sicer bi tudi sama ne imela življenjskega prostora. Zato niti ni možno govoriti o rojstvu delavskega razreda, o razvoju delavskega gibanja, ne da bi hkrati spregovorili o nastanku in glavnih značilnostih kapitalizma.
O nastanku kapitalizma je več razlag. Ena izmed njih je nadvse naivna, če ne celo komična. Tako naj bi bil kapitalizem delo marljivih, varčnih in nadvse vitalnih ljudi, ki so zaradi takšnih svojih vrlin obogateli in postali kapitalisti. Lenuhi in zapravljivci pa so postali proletarci. Tako nastanka kapitalizma niso razlagali le preprosti ljudje, marveč celo buržoazni teoretiki. Razumljivo, da je takšno modrovanje o izvoru kapitalizma navadna izmišljotina, vendar se velja kljub temu vprašati, kakšen je smisel in namen te idilične pravljice. Kdor je prebral vsaj nekaj knjig, ki govore oživi jen ju v Evropi pred nekaj stoletji, bo kaj hitro dognal, da ne gre za nič drugega kot za prikrivanje »volčje« narave kapitalizma, nove oblike suženjstva in neusmiljenega izkoriščanja, ki je samo zamenjala fevdalne oblike izkoriščanja, m pa jih ukinila. Se več: rojstna desetletja kapitalizma so v zgodovini človeške družbe zapisana kot desetletja njenega najbolj surovega in najbolj krvavega obdobja z »neizbrisnimi potezami krvi in'ognja« (Marx).
Pa še nekaj so imeli pred očmi ljudje, ki so govorili o varčnosti, prihodnosti enih in razsipništvu, lenobi drugih: da bosta na svetu vedno dve vrsti ljudi,
in da bo kapitalizem trajna, večna, najbolj pravična družbena ureditev.
Mara in Engels sta, kot je znano, vse takšne pripovedi temeljito osmešila pa tudi znanstveno zavrnila. Dokazala sta, da se kapitalizem na določeni stopnji razvoja proizvajalnih sil nujno pojavi, uveljavi in zamenja fevdalno družbeno ureditev, v kateri je nastal in se razvil. Fevdalne družbene ureditve pa ne potisne z zgodovinskega prizorišča zato, ker bi morda bila kapitalistična bolj človeška, bolj humana, marveč zato, ker je ekonomsko uspešnejša — zaradi večje razvitosti in gospodarske učinkovitosti proizvajalnih sil, prostranejšega tržišča, tehnoloških iznajdb in odkritij novih dežel, razvoja medcelinskega trgovanja itd.
Rojstna leta kapitalizma
Evropa je doživela nastanek kapitalizma v različnih časih in na različne načine. V deželah zahodne Evrope so mu pomagale na noge in ga ustoličile na oblasti buržoazno-demokratske revolucije v 16., 17. in 18. stoletju (na Nizozemskem v šestnajstem, v Angliji v sedemnajstem, v Franciji pa ob koncu osemnajstega). Pri nas, v takratnih naših deželah se je zaradi velikih razlik v stopnji ekonomske razvitosti in zgodovinskih razmer (Turčija na Balkanu) kapitalizem razvil najprej v Vojvodini, na Hrvaškem in v Sloveniji, šele ob koncu 19. stoletja pa tudi v drugih južnih predelih današn je Jugoslavije.
Znanstveni odgovor na vprašanje, kako se je kapitalizem razvil iz fevdalizma, sta v svojih delih oblikovala Karel Mara in Friderik Engels. Razložila in dokazala sta, kaj je povzročilo propad drobnega proizvajalca in zmago velikih kapitalističnih podjetij ter odkod sta se pojavili dve novi družbeni sili (osnovna razreda prihodnje kapitalistične družbe) : delavec, osebno svoboden, vendar brez sredstev za proizvodnjo, in njegov izkoriščevalec, novi lastnik sredstev za proizvodnjo — kapitalist.
Da bi se elementi novega kapitalističnega načina proizvodnje polno uveljavili, sta morala bili izpolnjena dva pogoja. Prvi, da se pojavijo na trgu delovne sile delavci, oproščeni sicer vseh fevdalnih spon in dajatev, vendar brez sleherne lastnine. Ali z drugimi besedami povedano, da se dotedanji drobni proizvajalci (kmetje, obrtniki) ločijo od svojih sredstev za proizvodnjo in postanejo proletarci, ljudje brez lastnine, ki so prav zato prisiljeni (če želijo živeti), da prodajo svojo delovno silo. Drugi pogoj za uveljavitev novega kapitalističnega načina proizvodnje pa je, da ima manjšina družbe — kapitalistični razred — velike količine denarja, s katerim lahko ustanovi velika kapitalistična podjetja.
Iz zgodovine je znano, da se je kapitalistični način proizvodnje začel uveljavljati na jugu (španska, portugalska ter predvsem italijanska mesta — Firence, Genova itd.), nekoliko kasneje pa na zahodu in severozahodu Evrope (v razvitejših trgovskih središčih na obalah Atlantika, predvsem ob ustjih velikih rek). V teh mestih so bile prve kapitalistične delavnice —manufakture z relativno velikim številom delavcev, ki po svojih delovnih odlikah in boju za svoje pravice predstavljajo prednike
Friderik Engels
današnjega delavskega razreda. O tem, kako številen je bil takrat proletariat, govori dejstvo, da se je v Firencah leta 1378 zaradi težkih delovnih in življenjskih razmer uprl, prevzel oblast in jo nekaj dni tudi obdržal. To je bila prva revolucionarna vstaja proletariata v zgodovini delavskega gibanja. V njej so sodelovali predvsem tekstilni delavci. V drugih evropskih mestih se v tistem času pojavljajo šele prvi elementi kapitalističnega načina proizvodnje. Podoben kapitalistični razvoj so doživljale tudi naše srednjeveške države na Balkanu, dokler ga niso upočasnila in zavrla turška osvajanja.
Skokovit napredek v razvoju proizvajalnih sil, pojav prvih kapitalističnih delavnic, velika geografska odkritja (leta 1492. je bila odkrita Amerika, leta 1498 morska pot za Indijo), poplava zlata in srebra iz novih portugalskih in španskih kolonij v Evropi — vse to je odlično prispevalo k razširitvi notranjega in mednarodnega tržišča ter terjalo serijsko proizvodnjo materialnih dobrin. Bogati ljudje, ki so imeli v rokah ogromne količine denarja, so lahko nakupili dovolj surovin in sredstev za proizvodnjo, manjkalo pa je delavcev, ki bi lastnikom sredstev za proizvodnjo prodajali svojo delovno silo. Odgovoriti je bilo treba na vprašanje, kje najti prosto (kupljivo) delovno silo brez vsakršnih fevdalnih obveznosti in lastnine.
Na tako zastavljeno vprašanje ni bilo treba dolgo čakati: izterjal ga jesam razvoj proizvajalnih sil. razumljivo ob zavestni prizadevnosti mlade, vitalne buržoazije. V zgodovini se je ta odgovorizrazil in je zdaj znan kot proces »prvotne akumulacije«, v katerem se v rokah enih (kapitalistov) kopiči začetni kapital za organiziranje velikoserijske kapitalistične proizvodnje, drugi pa, propadli obrtniki, mali kmetje, postajajo osebno svobodni, brez fevdalnih obveznosti, vendar tudi brez lastnine in zato proletarci, cenena delovna sila. Zagovorniki kapitalizma seveda poudarjajo samo eno stran: boj za zmago svobode. Čeprav ne smemo zmanjševati naprednega pomena nastanka in utrditve kapitalizma (pa tudi njegovih svoboščin) v primerjavi s fevdalizmom, je vendarle potrebno povedati, da je postal kapitalizem nova oblika eksploatacije, da je biki zmaga »svobode« v resnici zmaga buržoazije, svoboda za njeno, z ničimer omejevano gospodarsko dejavnost, ne pa svoboda za proletariat. Buržoazna zahteva po svobodi predstavlja nedvomno veliko in napredno pridobitev, čeprav je služila mladi bur-žoaziji in njenemu boju proti fevdalizmu. Vendar je potrebno vedeti, da je ideja o obstoju osebnosti, ki naj svobodno, po lastni vol ji prodaja svojo delovno silo, ustrezala predvsem buržoaznim ekonomskim interesom, saj je izražala objektivno, stvarno ekonomsko potrebo po osvoboditvi delovne sile fevdalnih spon, sicer bi se ne mogel razviti kapitalistični način proizvodnje. Ko pa je buržoazija prišla na oblast, se je ideal o svobodi osebnosti spremenil v svoje nasprotje, v nesvobodo za večino družbe, za delovne množice.
»Krvava zakonodaja«
Drugo plat prvotne akumulacije — nasilno ustvarjanje proletariata — oziroma njene metode divjaškega nasilja in ropanja pa si buržoazni teore-
tiki prizadevajo potisniti v pozabo. Mara je v prvem delu Kap tala podrobno opisal, kako je potekala.
»Buržoazna družba se je rojevala »opraskana s krvjo in umazanijo... od glave do peta«, je zapisal. Navedel je tudi primer, kako je ena izmed angleških vojvodinj »očistila svoje posestvo«, se znebila svojih nekdanjih tlačanov. Vse vasi, v katerih je živelo 15.000 prebivalcev, so bile (na začetku 19. stoletja) požgane, vsa polja pa spremenjena v pašnike, na katerih so kasneje gojili 131.000 ovc (zaradi velikega povpraševanja po volni za potrebe tekstilne industrije). Tako se je krepila ekonomska moč angleškega plemstva, poljedeljstvo se je preusmerjalo v skladu s potrebami industrijskega razvoja, hkrati pa je bilo na voljo tudi dovolj delovne sile ž$ kapitalistične manufakturne delavnice in tovarne. Kaj je lahko storil razlaščeni angleški kmet brez sredstev za življenje? Če je hotel živeti, je moral pirpdati edino, kar mu je še ostalo — svojo delovno silo. Tudi država je v tem primeru — kakor v vseli drugih — s svojimi ukrepi silila obubožane kmete, da delajo v velikih kapitalističnih delavnicah — manufakturah, in to za zelo nizko plačo. To je dosegla z posebnimi zakoni, ki so prišli v zgodovino ž oznako »krvava zakonodaja«. Samo v Angliji je Bilo na podlagi teh zakonov v letih 1509—1547 pobitih 72.000 ljudi.
To krvavo početje se je začelo pod vladavino angleškega kralja Henrika VIL, nadaljeval pa ga je Henrik VIII. (leta 1530). Sprejeli so uredbe, da je potrebno vsakega močnejšega potepuha (kmeta, ki so ga pregnali z zemlje) privezati za drevo ali kak steber in toliko časa pretepati, da mu bo. začela,kri teči iz telesa. Kogar bi drugič zalotili na potepanju, naj jih spet neusmiljeno dobi s palico, hkrati pa naj mu odrežejo pol ušesa. Tistega pa, ki bi tretjič zalotili, da se potepa po cestah, je potrebno kot težkega zločinca in sovražnika države kaznovati s smrtjo.
To zakonodajo je še naprej razvijal angleški kralj Edvard, ki je sprejel zakon, naj se vsakega, ki noče delati, odda kot sužnja tistemu človeku, ki ga je naznanil kot brezdelneža (leta 1547). Gospodar ima pravico, da ga s šibami prisili in navadi na najtežja in najbolj mučna dela. Če suženj kam pobegne ali se skrije za 14 dni, naj bo obsojen na do-življenjsko suženstvo, na lice in čelo pa naj dobi žig v obliki črke S (sclave —suženj). Kazen za trikratni pobeg pa je smrt.
In naprej: zadostovalo je, da je kateri od potepuhov »tri dni zijala prodajal«, pa so ga z razbeljenim železom ožigosali s črko V (vagabund — potepuh) in ga izgnali v rojsni kraj, kjer je moral v verigah razbijati kamen na cestah ali opravljati druga težaška dela.
»Krvava zakonodaja« ni prizanašala niti otrokom. Vsak je imel pravico kaznovanemu človeku odvzeti otroka in ga obdržati za vajenca — fante do 24 let in dekleta do 20 let. Če so pobegnili in so jih ujeli, so postali mojstrovi sužnji in le-ta jih je lahko okoval v verige, pretepal in sploh ravnal z njimi, kot ga je bila volja. Angleška kraljica Elizabeta je leta 1572 določila za žigosanje potepuhov in sužnjev rob levega ušesa, Jakob prvi pa je določil, da je treba potepuhe žigosati na levem ramenu in sicer s črko R (rioter —- upornik) itd. Takšna zakonodaja pa ni veljala le v Angliji; podobno je bilo tudi v Franciji, kjer so vsakega zdravega in telesno razvitega človeka, ki ni imel sredstev za življenje in poklica, poslali na galeje. Ti zakoni so veljali vse do začetka 18. stoletja.
Discipline, ki jo terja sistem najemniškega dela, pa v tistem času niso utrjevali samo s tem, da so preganjali kmete iz vasi in polj ter jih s šibanjem, žigosanjem in mučenjem naganjali v kapitalistične manufakturne delavnice — piše Mara — marveč tudi s takratno celotno zakonodajo o najemniškem delu. Ta zakonodaja je služila kapitalistom in jim omogočila neovirano eksploatacijo delavcev vse dotlej, dokler se proletariat ni organiziral kot družbeni razred ter s svojim bojem izsilil njeno spremembo in ozboljšanje svojih življenjskih razmer.
Zakonodaja o najemniškem delu je, kot je znano, predpisovala strožjo kazen za tistega, ki sprejme večjo najemnino, kot za tistega, ki jo ponudi in izplača. Prepovedovala je vsakršno združevanje delavcev, češ da je njegov namen in cilj »atentat na svobodo in na deklaracijo o človekovih pravicah« (na primer v Franciji). Ta zakonodaja tudi v ničemer ni omejevala samovolje kapitalistov pri izkoriščanju delavcev, podaljševanja njihovega delovnega časa, zmanjševanju najemnine, izkoriščanju žensk in otrok niti ne pri odmerjanju različnih težkih kazni celo za brundanje kakšnega napeva ali tiho požvižgavanje ob delu.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Za kratek čas in razvedrilo
DE
7. aprila 1979
stran 15
NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 13
Naš zaključni račun
Borivoj Repe
Na občinskem sindikatu so nam naročili: »Pa naj bodo zaključni računi kratki, jasni, razumljivi vsakemu delavcu. Predvsem pa nič številk. Vsi podatki naj bodo izraženi z besedami____«
V naši frabriki smo se lotili poročil pod skupnim nazivom »Zaključni račun 1978«. Teden dni je pritekalo gradivo z vseh strani. Zbirali smo poročila, podporočila in poročilca, tabele, grafikone in drugo gradivo.
Tedaj smo pričeli s končno akcijo. Vse to je bilo treba spraviti na beli dan. Našega Poročevalca smo izdali kot izredno ciklostirano številko. Štab za izdajo pa je zasedal tako rekoč brez predaha.
Vodja akcije Štef je naročal: »Najprej direktorjevo poročilo, potem poročila finančnega pa komercialnega, slede investicije, razvoj, uvoz, izvoz, potem bomo pa že videli.« Pričela so prihajati tudi poročila iz TOZD,« je zaključil z navodili.
»Če bi vse to objavili v Poročevalcu, bi imela številka 200
strani,« sem si usodil izreči.
»Nič ne de,« je rekel Štef, »bomo vsaj dobro obveščeni. Sicer pa lahko izdamo za vsak TOZD posebno številko biltena.«
»Predlagam,« je rekel Janez, tudi član štaba, »da bi za TOZD objavili poročilo generalnega , zatem pa vsa njihova pročila.«
»Velja!« smo se strinjali.
Zatem je ciklostil ropotal nekaj dni brez premora. Najprej smo izdali Poročevalce za tozde, in jih razposlali dan pred njihovimi zbori delavci.
Napočil je tudi dan, ko smo tudi pri nas sklicali zbor. Prihajala so nova in nova poročila, nove in nove tabele in grafikoni. Vse to smo zmetali v ciklostil in priključili k že natisnjenemu. Tajnice vseh služb so zlagale in spenjale »Poročevalca«.
Zbor smo sklicali za dvanajsto uro, deset minut pred dvanajsto pa je pritekla Metka: »Poročevalci so pripravljeni.«
Predsednik je svečano začel zbor, strokovnjaki so razlagali
posamezne dele zaključnega računa. Poleg mene je sedel delavec Milan. Vzel je v roke Poročevalca in ga pozorno prelistal.
»Veš, koliko strani šteje?« me je vprašal čez čas.
»Ne, nismo jih oštevilčili, ker poročila niso prihajala po vrsti.«
»Samo 81 strani, če ne štejemo poleg še tistih tozdovskih, katerih vsak ima kakšnih 30 strani.«
»Res veliko,« sem priznal.
»Pa si ga preučil?«
»Kje neki, saj smo ga skoraj ves teden pripravljali.«
»Jaz sem ga prejel deset minut pred pričetkom zbora.«
»Vem, žal ni šlo drugače....«
»Nič hudega, jeseni se bom izredno vpisal na ekonomsko fakulteto, da bom prihodnje leto lahko razumel zaključni račun naše fabrike.«
Anekdoti
Pred nedavnim je bil predsednik RS ZSS Vinko Hafner na obisku v Hrastniku in Trbovljah. Dan bil je dolg in naporen, vendar — vmes je padlo tudi nekaj anekdot. Na primer:
»Veste, tovariši,« je dejal predsednik na pogovoru s političnim aktivom v REK Zasavje, »nikar ne mislite, da lahko mi v republiškem sindikalnem vrhu naredimo za vas vse. Ključi do uspeha so kljub vsemu v vaših rokah...«
Odgovor je prišel kaj hitro: »Tovariš predsednik, saj vam nismo o vsem govorili zato, da bi vas »pošiljali v ogenj«. Le, saj veste, kako je, čim več tipk ima harmonika, tem lepša je muzika...«
Trboveljčani pravijo, da imajo veliko težav zaradi discipline na delovnem mestu. »Dobro, dobro« je nekajkrat vztrajal z vprašanjem predsednik Hafner. »In kje je osnovni razlog za nedisciplino?«
Po dolgotrajnem pomenljivem spogledovanju se je eden od prisotnih le odločil skočiti na glavo v hladno vodo:
»Ja, kaj, alkohol seveda!« Pred vojno smo slišali, da pijejo samo rudarji, zdaj vam pa lahko povem, da se je tudi inteligenca močno vključila v pivsko konkurenco. Tovariši, rečem vam, gre za močan porast!«
V pogovor se je vključil tudi sekretar sekretariata Ivan Godec:
»V porastu? Kaj je zdaj pri vas v porastu? Alkoholizem na delovnem mestu ali število inteligence?«
	t>AL)5E ČASOVNO D&DOKJE	?OKIOM, bAR-lLO	rieLUio (touSILO PRiŠTA-	boVRSMl PRETCUU Eas	KoKdEo- teC.TRE- TEPAČ	mesto v &Eu;ni- fbftAz NAPOLEONA	ALvRtb NOBEL	UMI SALKAAJI	M0CVIRVAT TRAVNIK	Brez- voljnost	Kon- tinent	&>. MESTO V ANOAUl-2IV(
slmni ?ISEC KRl' minM-K.												
SLoV.lIRI-Gi&MT 18 SKLMiA-TE.LT							1 1 1 1					
SORA TURC.I0E							SESTAVU: R.N-	KITA] S Ul MAR ASOVO bELo				
	KLAbA ZA Sekanje	NEPOMEME 0SE6A					KEM.fRtlMA znak .k’					
		AM.fUfeUCJ (CoNRAb)					veKaNjc					
$0W3škA ftftbo&v. M.ENC13A					ŽELEZOV oteib				hrvatski ."Petrol'			
					PLOSKANJE				Podtalno moVANIE			
VH)NkM(ft* CE vrtilko 1 osrfo&keii	•											gora na KoroSKEM IRRAL? v, MAT7AZ/
AMDRE7 IčUREtjT			Podložnik v Nev®A'h)i SRAKtl	KALUP 2A VLIVANJE HtANCOtSO Mesto							pevot KOREN, tl St RABI ZA začimbo	
AVI0N							TELUR ToVArRNA TRAKOV V L1KBUAAJ1			MARŠE RoWER POL/OELM smoo		
RBCA Ih iEZElLO V S*,						IND-PKnIK mmmmi ZAJACA7, £tos	■'V					
	SOMA, STA71M	MOŠKI S19E MIMI tA>r rtČElKHAL NEElEbl										
KAREL KLANČNIK			DEL Stopala					MAJHNO OKNO				
			OOLIT					NIKOLA? ČERhlSEVŠU				
REttA »JA HLOPoNEZU (EVR0TAS)				HEM.EIU&SF rciiezjEJM! V ZtAfMaf OTUA							tOlS.RT V Suhem HORJm	a.MESTO Senegala
ODE/A. pnjponočS ZA PoKfU- VANJE									JOČI peiec mestoTT emu			
	Hanc jo-. LoiaoeHic VEkAZEHpl U.US.1R						lit	TUTE ŽEN IME 7060R7E V SAHARI				
Mesto V0-)VOt)|N|						Stov.PEMK ZVEZA BORCEV						
NRAV0- slovec					Kovina ,10 nastane s stautvijo feč Kovin							
HRVPTSKA RASIVlVA PoKRAjlVA					fREBII/ALEt 3ARAfe							
Rešitve pošljite do 18. aprila 1979 na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 13. Nagrade so 200, 150 in 100 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 11
Slavko Osterc, Mimi Malenšek, eter, sultan, Terek, PE, lek, Rina, knjiga, sak, RA1, agar, etanol, kvota, Luna, minorit, Ares, Azori, Nace, Arnold, vlak, R1 OR. Kapital, krpa, Agata, ON, Pag, pare, kap, TO, Adivar, Tarim, RIZ, risanica, Aru, an-gloman.
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 11
1. nagrada 200 din: Nada Abraham, Čečovlje 49, 62390 Ravne na Koroškem; 2. nagrada 150 din: Andrej Vugrinec, pp 4, 62281 Markovci pri Ptuju; 3. nagrada 100 din: Vida Šmarčan, Prežihova 15, 62000 Maribor.
Nagrade bomo poslali po pošti.
Glavno je varčevati
Jože Olaj
Dandanes menda živimo v precej težkih gmotnih razmerah. Cene kar naprej vztrajno rastejo, denar pa ob tem izgublja svojo vrednost in ga je poleg tega po navadi tudi premalo za vse tisto, kar bi si radi privoščili, ali največkrat nasploh manj, kot bi ga želeli imeti.
Zato je najbolj pomembno varčevati in sleherni dinar obrniti tako, kakor je najbolj prav.
Prepričan sem, da so občani zvečine že prišli do te resnice, pa se jih zato gmotnim zapletljajem navkljub ne loteva panika. Nasprotno: varčujejo pri tistem, pri čemer je mogoče. Kakor, denimo, občanki, ki sta se srečali na travniku med nabiranjem regrata.
»Saj vam povem,« je dejala prva, »da drugače nikamor ne
prideš ob cenah, kakršne so na tržnici. Še bosi bo hodili pa strgani, ko ne bi tako kaj privarčevali.«
»Ja, pa kako navijajo cene! Saj bi že premogla, da bi kupila solato po deset jurjev, ampak vam povem, da ne bom podpirala takšnega oderuštva. Raje naberem kaj regrata.«
»Oderuštva, to ste prav povedali. Ampak ne samo tistega na tržnici, tudi nasploh ga ni podpirati. Tudi po obleke pa čevlje grem raje v Trst, samo da ne bi podpirala tega navijanja cen pri nas.«
»Jaz pa grem raje v Gorico ali kar v Videm. Vam povem, da je boljša izbira in še ceneje je vse. Danes moraš kar redno varčevati.«
Tako sta varčno nabirali re-
grat, prva v škornjih po dvesto petdeset starih čukov, druga pa v krznenem plašču za poldrugi milijon.
Njuna soproga pa sta medtem moževala v gostišču nedaleč stran.
»... in če bo bencin spet dražji,« je modroval prvi, »bo hudičevo pomembno, s kakšnim avtom se voziš. In za povrh naj še podražijo servise, kam pa bomo prišli!«
»Saj so servise že zdaj privili, ker so preveč računali. Ampak na meni si niso kovali dobičkov, jaz svojega vozim v Celovec. Ja, danes moraš biti presneto varčen.«
»Res, ja, varčnost je glavna. Toda kako priti do varčnega avta, ko pa so za letos menda že
razprodani v si beemveji, volvoji pa mercedesi!«
Tako sta kramljala o varčnosti in varčevanju in ko sta prišli njuni soprogi z vrečkami regrata, sc? po skromni zakuski za nekaj rdečih odrinili. Prvi par v audiju, drugi pa v GS pallacu.
Stal sem tam za točilno mizo in si sprva želel naročiti sadni sok. Vendar sem se nato premislil in zaprosi! za brizganec. Saj moram biti končno tudi pri pijači varčen pa si zato ne morem privoščiti dragega soka. In ko sem srebal brizganec, sem ugotavljal, da sem pravzaprav še kar varčen. Varčujem, denimo, pri telefonskih pogovorih, saj nimam telefona. In če ga ne bom dobil, bom privarčeval še 12.000 dinarjev, kolikor bi bržčas veljal priklju-
ček. Če se bom vozil z avtobusom ah z vlakom, bom lahko privarčeval še 820.000 dinarjev, kolikor bi me veljal nakup beemveja 733, čeprav pravijo za beemveje, da so varčni avtomobili. In ker moji dohodki ne bodo segli, odš-tevši .popust’ za otroke, čez kakšnih petnajst starih milijonov, bom privarčeval znesek, ki bi ga sicer plačal za davek na skupni dohodek.
Torej sem izredno varčen, sem se vzradostil ter naročil naslednji brizganec — in tako še nekajkrat. Ko se mi je ob plačevanju zapitka nato vendarle kolcnilo, sem se potolažil z mislijo, da sem tudi ob tem naposled kljub vsemu varčeval. Koliko denarja bi namreč zapravil, ko bi namesto brizgancev pil sadne sokove...
DE
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD 'Delavska enotnost. Listje bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. List urejajo: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Vojko Černelč (glavni urednik in direktor), Sonja Gašperšič, Milan Govekar, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Rafael Lindič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Bojan Samarin (odgovorni urednik), Janez
Sever, Igo Tratnik, Andrej Ulaga in Janez Voljč. Založniški svet Delavske enotnosti — predsednik: Miran Potrč; člani: Tilka Blaha, Silva Bočaj, Urška Svetko, Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko Grčar, Janez Korošec, Edo Lenarčič, Mira Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janko Sedonja, Vlado Šlamberger, Jože Varl. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal
313-VI; naročninski oddelek tel.: 310-033, int. 278, 322-947. Uredništvo tel.: 316-672, 323-554 in 316-695; komerciala: Ljubljana, Tavčarjeva 5, tel.: 312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502. Posamezna številka stane 6,00 din, letna naročnina je 300,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.
r
Mariborski študenti in vojaki na skupni akciji
Tekst in fotografije: Andrej Agnič
Še preden je na Kozjaku dokončno skopnel sneg, so tja že prišli mariborski brigadirji; srednješolci, študentje in vojaki. Vsako soboto in nedeljo prihajajo na cesto, ki vodi na Duh na Ostrem vrhu pa na posamezne, daleč naokrog raztresene kmetije. Akcija »Duh 79«, ki so jo organizirali univerzitetni komite ZKS in konferenca ZSMS ter občinska konferenca ZSMS Maribor, teče že nekaj tednov. Prevzeli so nalogo, da uredijo okolico in pomagajo pripraviti spominski park na kraju, kjer so usmrtili Djuro Djakoviča in Nikolo Hečimoviča in kjer bo letos osrednja proslava 4. julija.
Minulo soboto smo obiskali skupino brigadirjev, ki je podirala in čistila ruševine stare Gradišnikove hiše.
»Do konca junija moramo obnoviti oziroma porušiti 10 stavb,« je povedal komandant akcije Josip Škramlec. »Začeli smo 24. marca. Delamo od osmih do petih popoldne in vsako soboto oziroma nedeljo nas pride od 40 do 60. Polovica mladincev in mladink z univerze ter vseh mariborskih srednjih šol. Mladincem iz šol pa se vsakokrat pridružijo tudi vojaki iz vojašnice Slava Klavora v Mariboru. Dogovorili smo se, da bo sodelovalo toliko vojakov, kolikor je mladincev.«
Akcija »Duh 79« je pravzaprav zelo smotrno organizirana. Prevoze iz Maribora brezplačno opravljajo mariborske delovne organizacije, hrano pripravljajo in dostavljajo vojaki. Vse, kar imajo stroškov, je nabava živil,
za to pa prispeva sredstva prireditveni odbor. Tudi za orodje v glavnem skrbijo vojaki. Za strokovno pomoč pri gradbenih delih so poskrbeli delavci Stavbarja, Konstruktorja, Gradisa, Ko-grada in gradbenega šolskega centra iz Maribora. V akciji bo predvidoma sodelovalo najmanj 1.500 mladincev in vojakov.
Med brigadirji je tudi Lilijana Štalcer, dijakinja II. letnika srednje zdravstvene šole v Mariboru. Opravljala naj bi dolžnost bolničarke, vendar je obveze in obliže zamenjala z lopato in — bila kos marsikateremu brigadirju.
»Prvič sem na delovni akciji. Ne zdi se mi posebno naporno. Je pa to nekakšna priprava za delovno akcijo rdečega križa v Posočju, kamor bom šla poleti.«
Vojak Anton Lepoša, je zadnje dva dni služenja vojaškega roka preživel na delovni akciji, danes pa je najbrže že na svojem delovnem mestu dimnikarja v Trbovljah;
»Vsi gremo radi na take delovne akcije, saj smo tu na svežem zraku in tudi naporno ni. Sicer pa sem že star brigadir, saj sem že lani sodelova v delovni akciji Dobrepolje 78«.
Domači sin Marko je bil »glavni«, saj je odvažal material
Stare Gradišnikove domačije na Velikem Boču ni več. Brigadirji so pomagali zobu časa, da se je hitreje umaknila novi sodobni hiši
Čeprav staro, se je zidovje trdovratno upiralo mladim brigadirjem
Liljana in vojak Anton sta skupaj odstranjevala ruševine
Za prosti čas in pobožne želje
Za nami je pravzaprav že teden, ki so ga Ljubljančani in drugi preživljali v znamenju sejma AIpe-Adria. Osemnajsti po vrsti, z več kot 600 razstavi jav-ci iz 19 držav je napolnil prav vse pokrite in zunanje površine Gospodarskega razstavišča. Letošnja vsebinska usmeritev sejma, ki je dala poudarek človekovemu prostemu času, pa je privabila prav neverjetno množico obiskovalcev. Obiskovalec tako nehote pomisli, da imamo Slovenci veliko prostega časa in nas zelo skrbi, kako bi ga čimbolje izkoristili, če... Če bi vse razstavljeno blago na sejmu lahko kupili in če cene ne bi bile takšne, kakršne so.
Vseeno pa si je zelo prijetno predstavljati, da imaš na primer najnovejši model motornega čolna, seveda z ustreznim motorjem. Kam bi z njim, tudi ni vprašanje, saj številne barvne fotografije vabijo prav gotovo v najlepše kotičke tega sveta. Tudi z
opremo ne bo težav. Izbira je bogata.
Tudi za tiste, ki mislijo, da morajo delati tudi v prostem času, je dobro poskrbljeno. Velik in tudi najbolj obiskan del sejma je namenjen s strojem, strojčkom in priključkom, ki omogočajo, tako trdijo reklame, da vse narediš sam. Še posebna gneča pa je tam, kjer ti strokovnjaki to nazorno prikazujejo. Pozornost marsikoga pritegnejo najnovejši TV in akustični aparati, ki pa so zaradi svoje dognanosti predvsem za sladokusce«.
Sejem pa končno ni bil namenjen le poprečnim obiskovalcem. Tudi letos je na njem prišel do veljave njegov osnovni namen: razvijati in pospeševati sodelovanje Slovenije in Hrvaške s sosednjimi deželami. V času sejma je bilo sklenjenih več turističnih in gospodarskih sporazumov, pripravili pa so tudi posvetovanje o boljšem sodelovanju na teh področjih.	A. A.