Glasba.
761
zaroko   Cviete   in   Plaisanca,   se končuje   vsa opera.
Značilni za to opero so razni narodni motivi, od katerih so nekateri uprav specifično hrvaški, kakor n. pr. takoj ob začetku napev Lukov: „Nestalo je, bračo, svega", drugi podobni slovenskim, n. pr. zbor: „Odpiraj ljubu sobicu", tretji splošno slovanski, kot samospev „Kosio sam djetelinu". Jako rad se giblje skladatelj v stalnih določenih glasbenih oblikah. Večkrat so moški zbori zloženi v obliki
.Missa in honorcm s. Antonii Paduani
ad IV. voces inaequales. Auctore P. Angelico Hribar. O. M. In memoriam Jubilaei XXV an-norum Societatis s. Caecilia«. Labaci 1902. Sumptibus Conventus O. M. et typis „Zadružna tiskarna". — Gosp. skladatelj je s „Cecilijinim društvom" vred praznoval petindvajsetletnico svojega učiteljevanja in pač ni mogel tega dogodka lepše postaviti, kot da nas je razveselil zopet z novo skladbo. Maša je zložena v es-dm in je vseskozi mejodjozna, lahka ter
Slikal P. Zmitek.
Pri   pisanju.
koračnic (str. 5, 36, 44), med katerimi je posebno zanimiva „Složno, oj složno, bračo sva!" katera ima zgodovinsko vrednost, ker je gospod skladatelj uporabil zanjo izvirno turopoljsko budnico iz 1. 1848. Francozi pa pojo v „gavo-tah" in v „valčkih". Pri tem seveda trpi izrazitost deklamacije, katera se mora podvreči naprej določeni, po taktu odmerjeni melodiji.
Vsekako je ta opera obogatila naš domači jugoslovanski repertoar z dragocenim komadom, kateri se bo, kakor kaže topli vzprejem, tudi obdržal v bodočnosti na naših odrih.
O. B.
cerkvenemu duhu primerna. Partitura s štirimi glasovi stane 1 K — pač nizka cena za tako lepo skladbo, ki ima tudi prikupno zunanjo obliko.                                                      C. D.
Srpskc narodne pesme i igre s melodijama iz Nevča. Prikupio Todor M. Bušetič. Muzički priredio Štev. st. Morkanjac. Srpski etnografski zbornik. Knjiga treča. U Beogradu 1902. Str. 110. — To zbirko je ravnokar izdala „Srpska kraljevska akademija", katera se trudi posebno za narodno srbsko folkloristiko. Zbirka, katero danes omenjamo, je jako zanimiva, ker nam kaže pravi srbski vseskozi epični, pri tem pre-
762
To in ono.
prosto melodični značaj. Melodije je zapisoval Bušetič, ki jih je dal v pregled našemu rojaku D. J e n ku. A ker je silno težko notirati srbske melodije, kajti zložene so v duhu, moderni glasbi popolnoma tujem, jih je slednjič Morkanjac v Belgradu izkušal zapisati kar moči natančno. Srbi pojo enoglasno in večkrat menjujejo takt v isti pesmi. Kot zgled srbske melodije naj nam služi sledeča svatovska pesem:
Andavte.
ra   -   je-va, na sred Sa   -   ra
z1;*ir=t@L:;S-iES:
¦h-r-h-
je-va, sta       se
-
=L
i]
be
li?    Ih!
Ob koncu zavriska pevec v oktavi. Tako se vlečejo dalje posamezni verzi, katerih vsak ima to melodijo. V napevu je jasno izražen odmor za drugim trohejem, kateri se nahaja vseskozi v srbskih peterotrohejnih verzih.
Pesmi so razdeljene po vsebini tako, kakor jih pevajo Srbi ob svojih domačih slavnostih. Za predgovorom, ki razpravlja o glasbenem značaju teh pesmi, slede poglavja: „Slava", „Svadba", „Sahranjivanje" in „SedeJjka". Ob koncu so narodne plesne melodije, ki se igrajo na gosli ali na sviralo.                                L.
nono
AŠE SLIKE
„P r i s t a n i š č e na R e k i" (str. 712.) je z velikimi stroški priredila ogrska vlada. Hotela je ustvariti luko, ki bi potegnila promet od Trsta na kvarnersko stran. Ogri bi silno radi imeli svoje pristanišče, da bi ložje igrali ulogo velikega naroda. Zato so se tudi polastili Reke in žrtvovali ogromne vsote, da so v morje zgradili zidovje, ki je potrebno za pristanišče. Na desno od Reke je hrvaški Sušak s hrvaško gimnazijo. Na griču se pa vidi cerkven stolp: To je Trsat, sloveča božja pot, kamor prihaja vsako leto toliko slovanskega in hrvaškega ljudstva. — »Trmoglavko" (st. 745.) je narisal naš slikar g. Peter Zmitek, ko se je ravno zopet prav jezno držala. Kaj neki premišljuje? Ali gleda iz njenih oči zavist ljubo-
sumnosti? Ali se jezi, ker ne dobi nove obleke? Ali jo je kdo razdražil z zlobno besedo ? Hude misli ji roje po glavici, da so se ji oči zakrile s tako temnimi oblaki. Pa upajmo, da se ji lice zjasni, ko se vidi — naslikano! — „Pri pisanju" (str. 761.) je ravnokar mladenič, ki ga je naslikal isti umetnik. To podobo smo videli na drugi umetniški razstavi. Značaj oljnate slike je na našem odtisku kar moči ohranjen. Zunaj sije veselo, gorko poletno solnce: Zato si je naš pisatelj slekel suknjo, in iz okna odseva njegova podoba. Povedati smemo tudi svojim čitateljem, da je ta mladenič brat g. slikarja Žmitka v Kropi. Ali ste radovedni, kaj piše? Tudi to Vam razodenemo, ker vemo, da sami ne uganete. G. Zmitek je napisal za „Dom in Svet" zgodovino ruskega slikarstva, katero bomo začeli priobče-vati prihodnje leto z lepimi ilustracijami. In rokopis je dal na čedno prepisati svojemu bratu. Ko je ta pisal, ga je pa naš slikar ovekovečil na platnu z jako živimi, svetlimi barvami.
Petindvajsetletnica „Cecilijinega društva" v Ljubljani.
Tudi Slovenci so si po zgledu drugih kulturnih narodov osnovali društvo, kateremu bodi skrb za dostojno in umetno cerkveno glasbo. Leta 1876. je zborovalo  v   Gradcu nemško  „Cecilijino  društvo".