Boicni STANONIK* izvirni nufiin znanstveni ČlANEK UGOTAVLJANJE PRIPRAVLJENOSTI NA REFORMO DRŽAVNE UPRAVE Povzetek. V prispevku so prikazano načela delovanja državne upmve v okviru vseobsegajočega reformnega pmcesa izboljšanja državne uprave imenovanega Ponotf-no odkrivanje poslansiva in funkcije državne uprave (ang. Reinventing Government - ReGoJ, ki posega v samo eksi-stencionahto bistvo državne uprave. Na teh osnovah je bila izvedena raziskava, ki je s pomočjo izvirnega vprašalnika shižila za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev izbranega mini.strstva do načel omenjenega ivformnega pmcesa. V prispevku so prikazani tudi nekateri indikativni rezultati in ugotovitve raziskave in sicer le njihov manjši del s področja, ki smo ga imenovali način dela v državni upravi'. Ključne besede: ponovno odkrivanje poslanstva in funkcije državne tipraix' (ang. Reinventing Government - ReGo), reforma drža trne uprave, iriziskava Uvod Širjenje državne uprave, ki se kaže večanju števila državnih uradnikov, v porastu odstotka proračuna, ki je nan>enjen .samo za delovanje ilržavne uprave, v podvajanju potrebnih ali nepotrebnih storitev, v slabi tehnologiji dela, v nepovezanosti meti posameznimi organizacijskimi enotami ter v pregovorni nevarčnosti državnih organtJV - vse to vtxli k splo.šnemu nezadovoljstvu z obsttv ječim stanjem. Delovanje državne uprave je pod nenehno kritiko javnosti, ki zahteva uvajanje modernih upravljalskih načel dela, značilnih za privatni sektor, ter na ta način zagotavljanje storitev, ki bi usirez;ile v ta namen porabljenemu davko-plačevalskemu denarju. Z odpiranjem Slovenije v .svet in vključevanjem v zahotl-noevrop.ske pf)vezave, z gospodarsko globalizacijo in rastjo mednarodne konkurence ter z notranjimi elementi priti.skov, kot .so med drugim zahteve po vse lx>lj kvalitetnih storitvah, višanju oziroma vsaj ohranitvi pridobljenih .socialnih pravic in večanju obsega ter tliverzifikaciji storitev, lahko pridemo do zaključka, da je natlaljnja rast tiržavne uprave neizbežna. Torej moramo tudi v Sloveniji, kot je lo praksa pretiv.sem v državah z razvito tržno ekonomijo, začeli oziroma natlaljevati z motlernizacijo državne uprave. V kolikor ne moremo preprečiti sicer .splošnega • Mil}!. Hiijiiii Sltmoiilk. .MiiiLilrsliii zu (iktilje In imisior. tJiMj/iiui. sveiovncga trenda rasti državne uprave, nioranio vsaj slediti trendu uvajanja novih načinov dela, ki pripoinorejt) k racionalizaciji, učinkovitosti in uspešnosti tlelo-vanja. Motlernizacija delovanja državne uprave je predntet tako teoretičnih kot ludi praktičnih pristopov že vrsto let, medtem ko smembno spreminjati vrednote ljutli in vzpt)siaviti ugodno ozračje zajioslenih v tiržavni upravi, tla se tudi v tratli-cionalno togi in neprilagotlljivi birtjkratski organizaciji lahko uveljavijo spremembe, ki bodo .sledile dinamični setlanjo.sti in viharni prihodno.sti. Reformno uvajanje .st)dobnih menetlžer.skih načel delovanja, značilnih za organizacije privatnega sektorja, pa ni zadostno zagottjvik) za |x>zitivno in pretlvsem trajno spremembo tlržavne uprave. Ta mora |x)stati način življenja in mišljenja tiržavnih uradnikov ter tlel stalnega procesa vseobsegajočega izlx)ljšanja drž-ivne uprave, ki ga lahko intcnujemo Ponovno txlkrivanje po.slanstva in finikcije državne uprave" (ang. Reinventing Ciovernmcnt - ReGo). Tako .se nenehno, kot je to primer v reinženiringu procesov (značilno za privatni sektor), vračamo k bistvu oziroma h ktjreninam .svojega obstoja oziroma h koreninam osnovnih procesov. Dovtipi na račun tlržavne uprave kot npr. šale si iie izmišljujem, ampak samo opazujem način dela r državni upravi', naj bi |x)stali le še .slab sponiin na ča.se, ko .so bili državljani in tiržavni uratiniki na nasprotnih bregovih. lidina konstanta tlanašnjega časa so sprentembe, zato ni razloga, da ne bi verjeli, da se tutli državna uprava lahko spreminja. Pozitivne spremembe pa .so lahko možne le, če smo prepričani v obstoj in kori.stno.st tlržavne u|)rave ter v njeno zmožno.st za sprejemanje in izvajanje pomembnih družbenih odlt>čitev. Ni nujno, da razumemt) držjvno upravo le kot nujno zlo. Nobena civilizirana družba namreč ne more delovati učinkovito brez učinkovite državne uprave, civilizacija je namreč v tlanašnjem pomenu in razumevanju be.setle ptigojena z ob.stt)jem tlržave in tlržavne uprave. Državno upravo razumemo kot kompleksen in prepleten sistem različnih elementov, v katerem pa tradicionalno največjo krivdo za neuspeh pripisujejo tiržavnim uradnikom in njihovi pregovorni neučinkovito.sti. Vendar smo ljutlje .samo eden izmed elementov. Zato je logična posletlica, tla vzroke neuspeha ali nezatlovoljstva ne smemo iskati samo pri ljudeh, ampak v delovanju sistema kol celote. Ni torej dovolj, da se ukvarjamo samo z njegovimi posameznimi deli kot npr. s harmo-nizacijo z;ikonodaje ali s kratkoročnimi rešitvami, ki jih zahteva dnevna politika, kot npr. usklajevanje proračuna, ampak je potrebno odkrivati ter slediti poslanstvu in funkcijam sistema kot celote. Za opredelitev tlelovanja državne uprave v teh okvirih jc priporočljivo uporabiti de.setih načel, ki jih v knjigi Reinventing Government navajata avtorja Osborne in Gaebler Omenjenih de.set načel ztiružuje vse elemente oziroma metode in tehnike javnega mencdžmenta, ki jih združujemo ptnl imenom .NPM, in .še več. Avtorja razumeta uv-ajanje metod in tehnik, značilnih za menedžment privatnega sektorja, kot otlgovor na zastavljeno VpraSanje: kaj je pravzaprav osnovno poslanstvo in funkcija državne uprave? Če jo primerjamo s privainim sektorjem, lahko to vpraSaiije enačimo z načeli oziroma z izhodišči reinženiringa procest)V. V tem primeru se tudi spra.šujemo, kako in na kak.šen način bi se lotili poslovanja danes, če bi ta trenutek začeli z tlelom. V času se namreč izgubi prvotni smisel [Poslovanja, zato reinženiring uvaja v preoblikovanje osnovnih proce.sov tri ključne pri.stope: fundamentalni, dramatični ter radikalni pristop. V tem snuslu je predstavljeno tudi de.set načel delovanja državne uprave, ki .so nam služili za oblikovanje izvirnega vprašalnika, s katerim sn>o merili .stališča anketirancev do uvajanja modernih metod NPM v državno upravo in jih lahko uporabimo za osameznika ter s tem porast in diferenciacija družbenih dejavno.sti. Za zaključek predstavitve vzrokov, ki Ixitrujejo rasti javne uprave, pa si oglejmo nekaj slikovitih ter splo.šnih zakonov (Line, 1995: 90): a) vzroki, ki opredeljujejo večanje zahtev javne upra\e (ang. demand side hypothe-■ses): - \Vagnerje%' zakon: družlxjno-ekonom.ski razvoj vpliva na alokacijo javnih resursov, - Wilenskyjev zakon: jxjrast obilja zahteva večji proračun, - Castlesov zakon: dominanca levih strank povzroči porast proračuna in s tem zmanjšanje tržnih mehanizmov, - Wilenskyjev zakon: kolektivne ideologije promovirajo porast proračuna, - Peacockov in Wisemanov zakon: nenadni družbeni pretresi zahie\-ajo višji nho javnega financiranja, - Pryorjev zakon: večja poraba sredstev za državo blaginje pri so.sednji državi povzroči tudi večje zahteve doma, - CameronoN' zakon: globalizacija povzroči večje zahteve za stabilizacijo prenapetega in nestabilnega tržišča. vzroki, ki opredeljujejo večanje (joireb javne uprave {ang. supply oriented hypolhesses): - Tullockov zakon: javna |x)ral-)a \ seliuje birokratsko razsipni.šivo, - Downov zakon: |)orast j;ivnega sektorja je funkcija inaksiniilizacije uradni.štva, - Bauniolov zakon (lx)lezen): produktivnost javnega sektorja je negativna, zato se zahtevajo veilno \ečji resursi za isti nivo rezultatov, v Bucliananov zakon: proračun je osnovan na fiskalni iluziji glede razmerja med stroški in koristmi, - Oatesov zakon: neopazna oziroma nejasna struktura davkov in visoka stopnja davčne prilagotlljivosii prtjmoviraia veliko potrošnjo. Ko smo opredelili vzroke za nastalo situacijo, lahko opreilelimo tudi načine za njihovo re.ševanje oziroma načine za oilpravljanje negativnih |x)sledic. Pri tem .se je predv.sem potrebno z;ivedati, da je reforma ja\-ne uprave pomembno politično vpra.šanje (Lane 1995: 143), kar prinaša v njeno izvedbo dodatne težave. Ne glede na to, moramo pri uvajanju sprememb, ki .so z reformo javne uprave izredno velike in pomenibne za družbo kot celoto in tudi za |x}sameznika, upo.števati določene splošne zahteve, ki omogočajo uspešno implementacijo (Stepp, 1997: I): - nezadovolj.st\o s statusom quo*. V primeru, ko je večina zadovoljnih s trenutno situacijo, jc le malo verjetno, da bo pri.šlo do uspešne uvedlx- reformnih sprememb. 1'omembno je nezadovolj.stvo večine s trenutno situacijo in s splošnim |xjz-navanjem \ zrokov za nastalo situacijo, - jasna predstava oziroma vedenje o želenih spremembah, torej |x)znavanje. kakšna bo situacija |x) uvedbi sprememb, - proces do.sega teh ciljev, kar pomeni, da moramo imeti operativni načrt uresničitve ciljev. Nezadržno naraščanje javne uprave in s tem ludi stroškov zagotavljanja storitev ter stalno naraščanje zahte\' po vse večjem obsegu javnih storitev, je vzpodbiiililo tutli zahteve po zgledovanju ja\'ne uprave po gospodarstvu (Brejc, 1997: 629). Pri tem pa moramo u|x>števati pcjzitivne la.stno.sti in izkušnje vseh oblik delovanja, torej (privatnega .sektorja, posameznih elementov javne uprave in prostti\oljnega sektorja, iskali namreč ne smemo na.sprotij, temveč njihov sinergijski učinek. V vsem zahodnem s\etu reforma javne uprave pt)Utlarja tri F.-je: Ectinomy (gt)spo-tlarsivo), Efficiency (zmožnost), l-ffectiveness (učinkovitost). Zahotine refornuie ideje .so pod vplivom gospodarskih teorij, ki pri izvajanju nalog javne uprave pt)-pulizirajo metode in tehnike votlenja privatnega .sektorja. To predvsem zahteva usmerjentjst k uresničevanju ciljev, usmerjeno.si k strankam in sprejemanje pooblastil ter s tem tudi vz|x)stavitev t)sebne odgovornosti. To potiska izvajanje storitev prek pogotlbenih in regulatorskih mehanizmtw, v privatni .sektor, kjer naj bi irži.šče z tjtiprio in pravično konkurenco izvajalo primarni nadztjr. Morda zahodnjaški reformatorji |xxlcenjujejo druge E-je kot so: Etliics (etika), Equity (trajni kapital), Equality (enakopravnost) (Bonwitt, 1996: 402). Reform je več vrst, in sicer od institucionalnih reform z zviševanjem potrebnih resursov za določene javne programe tlo, nasprotno, njiho\ega ukinjanja oziroma zmanj.ševanja proračuna. Reforme lahko ob.segajo tudi oblike kot so: decentralizacija, dekoncentracija, deregulacija, privatizacija, komercializacija ali podjetiz;ici- ja. V tlanašnitrin času se v relorniali zahoiliiega sveta uveljavljata piccivsem tiva l^ristopa - eksieina privatiz;icija, oziroma preilaja nekaterih nalog javne uprave v privatni sektor, in interna privatizacija, oziroma uvajanje tržnih mehanizmov v proces odločanja znotraj organizacije. Ta dva pristopa se imenujeta ex-ante in e.\-post model (Lane, 1995: 119). Glavna prednost ilrugega modela je upoštevanje pomembnosti informacij in motivacije zaposlenih, ki temelji na predpostavki uvajanja tržnih mehanizmov delovanja zaposlenih, predv.sem kot .so plače po indivi-tlualni pogodbi in soutleležba pri dobičku. Ex-post model se je v največji meri uveljavil v Veliki Britaniji in v lokalni samoupravi skandinavskih držav. V praksi se oba modela kombinirata, a predvidevamo, da bo reforma javne uprave v prihodnosti temeljila na ex-post modelu. Reform.i javne uprave poteka v smeri nadomeščanja |>ojma javne uprave (ang. public administration)s |x>jmom javni mencdžment (ang. public management). Iz razi.skave v okviru držav OECD (1989-92) se je izkazalo, da je bila reforma javne uprave v največji meri povzročena z uveilbo tržnih mehanizmov (Lane, 1995: 189). Nadalje je raziskava pokazala, da je več kot jjolovica tlržav uvedla reformo, katere glavna značilnost je uvedba načel javnega menedžmenta (Lane, 1995: 189). Spremembe v javni upravi .so številne in se razlikujejo od tlržave do države, a \endar lahko identificiramo nekatere .skupne teme, med katerimi gre izpo.staviti preilv.sem dejstvo, da se v.se reforme ukvarjajo s spremembo atimini.striranja javne uprave v smeri, ki jo razumemo pod imenom javni menedžment. Pomembno je. da na primeru menedžmenta v javnem .sektorju omenimo tudi njegovo evalvacij-sko funkcijo. Evalvacija predstavlja povratno informacijo glede učinkov me-nedžer.ske prak.se in pomeni izenačenje tržne m netržne funkcije managementa. Evalvacijske .študije ocenjujejo predvidene in nepredvidene, želene in nezaželene učinke posameznih |x)litik, političnih ukrepov, oziroma uresničenih programov; so sestavni del regulacije pov.sod t;im, kjer ni tržnega ali tlrugeg:i neposredneg:i feedbacka (Ru.s, 1994:947). Prhncri reform Spremembe, ki jih imenujemo reforme ali modernizacije, so se poj;ivile po v.sem ■svetu, v razvitih in nerazvitih državah, in .so dobile .svojo intenziteto predv.sem ob koncu 70-ih let. Pojavnih oblik je toliko, kolikor |e držav, v katerih se reforme |K)j;ivlj;ijo, .s;ij enega .samega pravilnega načiiui preprosto ni. Reforme se pojavlj;ijo ne glede na zgodovino in družbeno ureditev po.sameznih tlržav. Spreminjajo ob.seg, velikost, strukturo, funkcijo, učinkovitost in kulturo j;ivnc upnive in sicer s pomočjo različnih metod in tehnik, ki jih bomo z.;iradi izvinuwti in pomanjkanja .slovenske terminologije predsuivili v angle.ščini (Wright, 1997: 7): downsizing, resource-squeezing, cut-back management, .?Es concepts - effectiveness, efficiency and economy, privatisation, out.sourcing, markeli.sation, quasi m;irkets, surrogate m;irkets, new public management, contractualisation, customerisation, automatisation, agencification.....Vzrok v reformah pa je v v.seh primerih zmanjševanje sretlsiev z;i tlelov;inje tiržave. Reforme v glavnem obsegajo zmanjševanje vpliva in posega države in večanje pomena načel tlelov:inja privatnega sektorja. Ne samo nuj;i neučinkovite j;ivne uprave ampak tutli |X3litična moda je pripeljala do relormc javne uprave. Vpliv na reforme ima tudi globalizacija, ki prinaša vzor ali pa konkretne primerjave z javno upravo po svetu in celo možnost kori.ščenja storitev javne uprave prek državnih meja (npr. skupni trg EU). Zanimivo pa je, da se težnje in zahteve za uvedbo reforme pojavljajo najprej in v največji meri v drža\'ah, ki imajo najbolj učinkovito javno upravo in ne v tistih državah, ki bi glede na (ne)rezultate to najbolj [X)trebovale. Za vse reforme je tudi značilno, da iščejo vzor v delov anju privatnega sektorja. Vse relbrme se ukvarjajo z zniževanjem stroškov, vendar je paradoksalno, tla se to nc zgodi. Večajo .se vsi drugi nept)sredni in posredni učinki, medtem ko .stroški prav tako rastejo. Bolj pomembntj kot trenutni uspeh reforme je zavedanje nujnosti za sprememl>e in pripravljenost na spremembe. Zdrutene države Amerike Značilnost tleltnanja javne uprave v Ameriki je zelo povezana s splošno kulturo in pojmovanjem javne uprave, ki sta tlrugačna kot v Evropi. Američani so individua-listi, zagovorniki prostega trga in svobotine izbire storitev, zagovarjajo podjetniški način poslovanja, od javnih uslužbencev zahtevajo profesionalizem, objektivnost in vretinost storitev za vloženi denar. Kot prelomnico v pojmovanju javne uprave, v zvezi z menedžmentom, lahko razumemo ustanovitev Committe for Administrative Reform v letu 1930, ko so Taylor, Gulick in Urwick vpeljali idejo znanstA-enega managementa ter s tem uvetlli načela mtxlela, imenovanega POSD-CORB (ang. Planning, Organisation, Staffing, Direction, Coordination, Reporting, Budyeting), kar je pripeljalo do opredelitve 29 glavnih načel: raziskovanje, pred-vitlevanje, načrtovanje, adekvatnt)St, organiziranje, koordiniranje, retl, ukazovanje, kontroliranje, koordiniranje, avtoriteta-oblast, hierarhija, delitev dela in korekcija funkcij, votlstvo, delegiranje pooblastil, jasna tloločitev fimkcij, tloločanje nalog, izvrševanje, interpretacija, usklajeno.st interesov, centralizacija, kadrovanje, pripadnost organizaciji, za|X)slovanje tlelavcev, nagrajevanje in sankcioniranje, iniciativa, pravičnost, disciplina in .stalnost osebja (Rakočeviš, 199'i: 43). Javno mnenje se je proti birokraciji, predvsem proti birokraciji v državni upravi, močno |x>večalo v času Reagana. Za z:itlnjo prelomnico v pojmovanju javne uprave v ZDA lahko razumemo knjige avtorjev O.sborna in Gaeblerja: Reinventing Government. Na podlagi itiej, ki jih promovira knjiga, .so se začeli pritiski za uvedbo menetižerskih načel delovanja privatnega .sektorja v javno upravo. Ime knjige je postalo tudi ime za reformno gibanje. Velika lirilanija Termin New Public .Management (.NPM) oziroma javni menedžment je bil prvič vpeljan v Veliki Britaniji v času vlatlavine Thatcherjeve. Pravzaprav se je začel s finančno preiskavo |X)slovanja tlržavne uprave na podlagi izku.šenj in prakse privatnega sektorja. Začetek sega v leto 1983, ko je bila vpeljana iniciativa za vpeljavo finančnega menedžmenta v državno upravo s pomočjo informacijskega sistema za spremljanje poslovanja. Iniciativa se jc nadaljevala leta 1987 s poročilom, imenovanim The Next Steps', ki zahteva večjo učinkovitost uprave in višjo kvaliteto storitev. Orientacijo k strankam je iniciativa dosegla v letu 1991, ko je premier Major objavil dokument imenovan Citizen's Charter', v katerem opredeljuje pravice državljanov nasproti državni upravi. Leta 1992 je tudi izdal dokinnent 'Coni|>eiing for Quality", kjer je opredeljen petletni ciklus izv ajanja sistema za vrednotenje kakovosti storitev javne uprave. Reforma je dobila značilnosti masovnega gibanja v letu 1979 s splošno privatizacijo družbenih dejavnosti. Francija Za razliko od anglo-saksonske tradicije pa za Francijo lahko trdimo, da je zmeraj imela močno in centralistično državno upravo, katere .sedež je v Parizu. Reforma javne uprave v Franciji .se je začela v letu 1989 z uvajanjem različnih projektov, katerim je bilo .skupno uvajanje metod in tehnik poslovanja, značilnih za privatni .sektor. Reformni napori so znani pod .skupnim imenom State reform'. Predv.sent velja omenili projekt izboljšave kakovosti storitev javne uprave, temelječ na načelih celovitega obvladovanja kakovosti - TQM. Nemčija V Nemčiji je prisotna močna tradicija pravne države, javne uprave in uradnikov. Do leta 1989 je bilo reform bolj malo, saj je bila Nemčija stabilna in bogata država. S priključitvijo biv.še VzJiodne Nemčije so se, predv.sem na lokalnem nivoju, začele številne reforme. Nemčija je zvezna drž;tva, zato centralna državna uprava pri reformah igra manj pomembno vlogo. Na lokalnem nivoju pa se reformno gibanje imenuje "Neues SteuerungsmodcH' - NSM (novi model upravljanja na lokalnem nivoju), ki je v bistvai kopija uspešnega finančnega modela poslovanja mesta Tilburg na Nizozemskem. Značilnosti modela NSM so pravzaprav podobne modelu NPAL Nizozemska Na Nizozem.skeni so se reforme začele leta 1980 predv.sem na lokalni ravni, usmerjene predvsem na merjenje doseženih rezultatov, na finančno poslovanje uprave (primer mesta Tilburg) in na individualno odgovornost managerjev. Prav tako pa so se začele reforme tudi na državnem nivoju in sicer z deregulacijo, decentralizacijo, privatizacijo in reorganizacijo poslovanja. Najpomembnejši reformni trend pa je uvajanje avtonomije v delo javnih uslužbencev. Bistvo reformnih procesov je v ločevanju med nivoji sprejemanja in izvajanja politike oziroma odločitev. Od zahtev po avtonomiji dela izhaja skupno ime 'Autonomisation policy', ki združuje tovrstne napore. Na Nizozemskem je reforma kmalu prerasla tudi na nivo politične debate o ključnih nalogah državne uprave. .Naloge državne uprave naj bi bile Ixilj s |X>dročja upravljanja kot izvajanja storitev, ki naj bi jih v čim večji meri prepustili privatnemu .sektorju. Ponovno odkrivanje poslanstva in funkcije državne uprave (ang. Reinventing (iovernmenl - Re(;o) kot metodologije reforme državne uprave Reformno uvajanje .sodobnih meneilžerskih načel delovanja, znaniii pod imenom .\P.\I, pa Se ni zadostno zagotovilo za pozitivno in predv.sem trajno spremembo ilržavne uprave. Ta mora po.stati način življenja in mišljenja državnih uradnikov ter del stalnega procesa vseobsegajočega izboljšanja ilržavne uprave, ki ga lahko imeiuijemo Ponovno odkrivanje |>oslanst\'a in fimkcije državne uprave" (ang. Reinventing Government - ReGo). V tem smislu je pozornost v ilelovanju tiržavne uprave potrebno |X).s\etiti pretivsem vprašanju, kako izvajamo tloločene storitve, in šele na drugem mestu, kaj nutlimo. Ustrezno privatnenui sektorju .se z vprašanjem kako vračamo na managerske metoile tlela in z v prašanjem kaj na diverzifikacijo storitev. Olxr komponenti sta pomembni, vendar je otlgovor na vprašanje kaj lahko le posledica fxlgovora na vprašanje kako. Uspeh namreč ni jjogojen s pravimi iztielki / storitvami, .saj le te hitro za.starajo. Dejstvo je, da le pravi procesi prinašajo uspeh in posledično tutli prave izilelke/ storitve, oziroma Good products don t make winners, winners make goodpmducts' {l].mm\cr, Champy, 1996: 25). Če ttirej spreminjamo kako in ne knj, smo .se lotili reševanja bistva problema. Kritiki tiržavne uprave v \x»čini primerov nenehno očitajo predv.sem veliko šttrvilo tiržavnih uradnikov, ki pa je le |x>sledica birokratskega načina delovanja tiržavne uprave. Potrebno je .spreminjati, pfx?nostavljati in ztiruževati procese tlela ter tako začeti re.ševati vzroke in ne posledice, torej potiročje kako. Na tlelovanje tiržavne uprave moramo začeti gletlati z drugimi očmi, z druge perspektive, ali kot je rekel John .Maynard Keynes: Težava ni v pomanjkanju novih idej. ampak v tem. da ne moremo ubežati .starim (V/tyrt/w' (O.sborne, Gaebler, 1994: 2.3). V natlaljevanju so pretistavljena načela delovanja ilržavne uprave (Osborne, Goebler, 1994): usmerjanje/upravljanje, avtonomnost, konkurenca, poslanstvo, rezultati, stranke, denar, preventiva, decentralizacija in trži.šče, ki smo jih uporabili pri f)blikovanju izvirnega vpra.šalnika, s pomočjo katerega smo ugotavljali .stališča državnih uradnikov (višji upravni tlelavci) za reformo državne uprave. Anketiranci so na njih otigovarjali z izlx)rom na Stiri.stopenjski Likertovi .skali in sicer meti naslednjimi možnostmi: 1-ne strinjam se, 2-tleloma se ne strinjam, 3-deloma se strinjam. 4-strinjam .se. Likcrtova skala je bila namerno simetrično tleljena na negativne in pozitivne txlgtn tjre, tla anketiranci ne bi imeli možnosti ostati neopredeljeni. K tej oilločitvi nas je votlilo vsakotinevno izkustvo, saj je pretivsem za zaposlene v tlržavni upravi značilno, da .se izogibajo sprejemati oilločitve (velika centralizacija odločanja). To niti ni tako nenavadno, saj jih k temu prav nič ne sili nili ne motivira. Usmerjanje / llprai'tjanje Besetla vlatla pomensko izhaja iz grške be.setle, ki v prevodu pomeni usmerjali / upravljati. Naloga vlade je torej biti katalizator in s|X)dbu(evalec tako odkrivanja, definiranja problema kot tutli zagotavljanja potrebnih javnih in privatnih re.sursov za njihovo reševanje. To je v nasprotju s tradicionalnim in enoličnim |X)jmovanjem državne npra\'c kot izvajalcem storitev za vrednost sredstev, dobljenih z ihivki. Državna uigrava mora zagotoviti sprejemljivo raven njihovega izvajanja v komjple-mentarnem odnosu tako ponudnika kot uporabnika, ki se odraža v obojestranskem zadovoljstvu. S sredstvi, s katerimi razpolaga v okviru proraCuna. ne more uresničiti pričakovanja v.seh državljanov in izve.sti številnih nalog, ki jih poslavlja današnji čas. Kar pa lahko .stori, je preusmerjanje pozorno.sti in resursov na upravljanje družbe za re.ševanje nastalih problemov. Posledično to vodi k podjetniškim načelom poslovanja, ki jih lahko uvajamo tudi s postopno privatizacijo nekaterih državnih služb. Pri tem .se moramo zavedati, da privatiziramo samo izvajanje storitev, ne pa tudi odgovornosti za njihovo izvedbo, ki je originalna pristojnost držitvne uprave. V kolikor prepustimo usmerjanje / upravljanje v zasebne roke, nimamo nikakršnega mehanizma za zagotovitev .skupin.skega odločanja, za enakopravno obravnavanje v.seh državljanov in za izvajanje nedobičkonosnih storitev. Torej načelo, da država izginja, vsekakor ne drži, .se pa občutno spreminja njena vloga kot .se tudi spreminjata vloga in način dela vodilnih ljudi v državni upravi, ki morajo v.se bolj postati aktivni managerji. Potrebujemo močno državo, veiular je potrebno razlikovati med veliko, nedejavno državo in med močno državo, ki je spo.sobna .sprejemati pravilne odločitve in usmerjati tiste, ki .storitve izvajajo. V natlaljevanju je predsta\ ljenih pet trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev do omenjene tematike. /. Usmerjanje/ Upravljanje l. Osnovna naloga državne uprave je v v/podhiijanjii in kjmovanje konkurence meti državno upravo in privatnim sektorjem, temveč predvsem kot nasprotje meti konkurenco in monopolom. Potrebno je vzpostaviti sistem, kjer se bodo tako privatne organizacije kot tutli organizacijske enote javne / državne uprave potegovale za tlelo na javnih razpisih. Pri tem bi rešili podza|x>slenost državnih uradnikov in tudi zagotovili njihov več ali manj prost prehod iz javnega v privatni sektor. Nenazadnje bi otipravili tudi visok nivo zagotavljanja varnosti delovnega mesta v državni upravi, kar bi posledično imelo motivacijski učinek na zagotavljanje učinkovitosti in usjješno.sti dela. Zanimivo je, da se v družbi močno borimo proti vsaki obliki privatnega monopola, a istočasno zagotavljamo tiržavni monopol na vse možne načine. Vzrok temu je vsekakor napačno pojmovanje otigovornosti tlržavne uprave. Državna uprava je namreč odgovorna le za zagotovitev izvajanja storitev in ne za izvajanje samo. To lahko v večini primerov postane naloga privatnega sektorja, ki deluje po načelu konkurence in s tem posretino povečuje učinkovitost državne uprave. Konkurenco lahko vzpostavimo na različne načine in s lein razmejimo odgovornost med usmerjanjem in izvajanjem: javni sektor vs. privatni sektor, privatni sektor vs. privatni .sektor in javni sektor v.s. javni .sektor. Konkurenca v javni upravi mora biti previdno vzix)stavljena in nc sme temeljiti izključno na df>bičkonosnosti izvajanja storitev. Vzpostavljena je lahko le v taki meri, tla Se zmeraj zagotav lja enakost za \-.se tiržavljane, kar je osnovno načelo delovanja državne uprave. V natlaljevanju je predstavljenih pet trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje staliSč viSjih upravnih tlelavcev do omenjene tematike. m. Konkurenca 11. Dr?.avn:i uprava mora delovati |V) načelu transparentnosti 12 3 4 12. Uv.ijanje konkurence v tiržavno upravo pripomore k večji učinkovito.sti dela zajTo.slenih 12 3 4 13. Organiz;icij.skc enote državne uprave morajo zagotavljati .storitve v konkurenčnem lioju z ostalimi subjekti javneg:i oziroma pri\ atnega .sekiorj;t 12 3 4 li. Uv:ijanje konkurence v državno upravo je v splošno kori.st državljanov 12 3 4 15. l>oložaj zaposlenih v hierarhiji državne uprave mora biti oilvi.scn od u.spe.šno.sti njihovvga dela 12 3 4 Poslanslvo Državna u|)rava mora delovati na podlagi poslanst\ a in ne na podlagi regulative ali kot je rekel Cleorge S. Patton: 'Nikoli ne povej ljudem, kako naj izvedejo določeno nalogo, povej jim, kaj hočeš in presenelih le bodo z bistroumnostjo rešitve' (Osborne, Gaebler, 199'i: 108), Ravno nasprotno je v tiržavni upravi, kjer obstaja številna regulativa, ki predpisuje način dela in zaporedje izvajanja nalog. V primeru, ko organiz:icija deluje |X) načelu poslanstva, je rcgulati\'a majhna in nadomeščena s primerno organizacijsko kulturo, ki vodi zapo.slene k uresničitvi zadanih cilje\'. Učinek regulative je tudi negativen, saj onemogoča kreativnost in samoiniciativnost tako tlržavnih uradnikov kot tudi iz\'ajalcev storitev. Zaradi sledenja številnim pravilom za izvajanje nalog, ljutlje največkrat pozabijo, kaj je bistvo njihovega tlela. Smisel in časovno aktualnost regulative je |X)irebno nenehno pre\erjati, če pa je le možim, jo nadomestiti z motivacijo in opretleljenim poslanstvom, ki je najboljše zagotovilo za us|>ešno delo. Jasno izraženo jxjslanst-vo organizacije je bistvenega pomena, saj opredeli namen in cilje tlelovanja ter \ rednote posameznikov. To omogoča zaposlenim tla sami, brez odvečne regulative, opredelijo in sprejemajo odločit\'e - kaj in kako je potrebno iz\esii. Na tej osnovi je potrebno vzpostaviti organizacijsko kulturo s pomočjo pisanih pravil obnašanja, pričakovanih vrednot in načinov delovanja, ki se txirazi v t.i. življenjskem slogu zaposlenih. Državna uprava le težko preide iz regulativnega načina dela, saj je ix)manjkanje metlsebojnega zaupanja kot osnove za delo na podlagi poslanst\ a več kot očitno. Največji dvom, ki se pri tem pojavlja, je [»vezan z izgubo (neučinkovite) kontrolne funkcije. Zaposleni namreč ne tlelajo več na potllagi opredeljenih pnivil, ampak na podlagi smoira, katerega uresničevanje je subjektivna ocena. V nailaljevanjii je predstavljenih [jet trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stali.šč vi.šjih iipravnih delavcev do omenjene tematike. /V. Poslanstvo ir>. Delo zaposlenih v drž;ivni upravi mora biti mitančno opredeljeno z z.;ikoni. l^)d/akon.skinii akti in pr.ivilniki 1 2 i 1 17. .Smstop-kov. Državna uprava, ki je organizirana po birokratskem načelu, ne meri do.seganja rezultatov, zalo jih tudi redko do.seže. Pred|X)goj za doseganje rezultatov pa je njihova jasna opredelitev, je posledica izraženih želja in |x>trcb drž;ivljanov, oziroma kot to opredeljuje stara kitajska modrost, ki pravi: če ne reš kam givš. potem vse poti vodijo tja'. Posledično lahko ugotavljamo naprej in sicer, če ne merimo rezultatov, kako lahko potem ločimo uspeh od neuspeha, in če to ni mogoče, potem ne moremo usi^eha niii nagraditi. Če ne ločimo uspeha od neus|M?ha. ne moremo niti popraviti oziroma izboljšati svojih dejanj. Na ta način je krog sklenjen, saj ljudje niso motivirani za dosego rezultatov, ki jih niti ne poznajo, oziroma če od ljudi nič ne pričakujemo, navadno to tudi dobimo. Merjenje rezultatov pa je pomembncj tudi s stališča učenja na pozitivnih / negativnih izkušnjah. Postati učeča se organizacija je dandanes najnaprednejši način organiziranja, upravljanja in vodenja. V nadaljevanju je predstavljenih pet trditev-, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stališč vi.šjih upravnih delavcev do omenjene tematike. V. Rezultati 21. K<)nin)la mora biti usmerjena na proce.se dela in ne na rezultate dela 1 2 i i 22. Pričakovani rezultati dela morajo biti vnaprej jasiu» opreileljeni 12 3 4 2.1 Na opredelitev pričakovanih rezultatov dela morijo imeti uporabniki .storitev pomemben vpliv 12 3 4 24. opredeljenih metod 12 3 4 25. Oo.scjjanje rezultatov mora hiti ik)datno nagrajeno 12 3 4 IJpfmihniki Kakovost in uspešnost državne uprave določajo le uporabniki njenih storitev / izdelkov. V večini primerov je najtežje uporabnika identificirati. Državni uradniki svoje napore usmerjajo k uresničevanju potreb zakonodajalcev, različnih inšpekcijskih služb, nadrejenih in drugih formalnih oblik kontrole in le v manjši meri skrbijo za zadovoljstvo svojih strank. Praksa je namreč laka, ila .so tiržavni uradniki finančno neodvisni od svojih strank, torej tudi niso zainteresirani za izpolnjevanje njihovih potreb. Storitve, ki jih zagotavljajo, so opredeljene s strani nadrejenih in ni.so odraz neposredno izraženih potreb. Stranke morajo postati naj|X)membnejši element organizacije, uresničevanje njihovih potreb in zahtev pa najpomembnejša naloga. Tak način dela pa zahteva nenehno preverjanje kakovosti storitev in ]?osameznih ])rocc.sov kot .so opredeljevanje poslanstva in ciljev, upravljanja in vodenja procesov zagotavljanja / izvajanja storitev, različnih tehnoloških procesov, kadrov.ske politike in marketinga .storitev. Vključitev strank v si.siem delovanja drž.;ivne uprave ima več prednosti, in sicer zagotavlja in prisili izvajalca storitev, da je odgovoren za kvaliteto, deix)litizira strokovne odločitve, potipira inovacije in omogoča strankam prosto izbiro izvajalca, kar posledično s|x>dbuja konkurenco. Le-ta pa je možna, v kolikor je vsem strankam posredovana informacija o kvaliteti, kvantiteti in vsaj še o cenovni komponenti določene su)ritve. Stranke nočejo več univerzalnih .storitev po načelu one fits - aH fits', ampak jih je potrebno razumeti kot različne interesne .skupine ljudi, ki potrebujejo njim prilagojeno storitev. Najlx>lj vsesplošno znana izjava nerazumevanja [»membnosti potreb in zahtev strank je vsekakor stavek, ki ga je izjavil Henrv- Ford: Yon am buy a car in any color, as long as it is black'. V nadaljevanju je predstavljenih trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev do omenjene tematike. 17. Vpombniki 26. Delo z uporabniki .storitev mora biti si.stcmatiCno organizirano na nivoju celome dr/;w ne uprave 12 3 4 27 Ugotavljanje jiotreb uporabnikov storitev tuora temeljiti na podlagi vnaprej opredeljenih n>ctotrebam p<>.s;tme/.nika / skupine 12 3 4 29. Uporabniki storitev morajo imeli vpliv na vrednotenje doseženih rezultatov 12 3 4 30. Zadovoljstvo ui>orabnikov storitev mora predstavljati merilo uspe.šnosti dela zajKJsIcnih v državni upravi 12 3 4 Denar Delovanje državne uprave po načelu proračunske logike \'zpodbuja državne vuad-nike k neracionalni [wrabi finančnih sredstev. Potrošiti načrtovana sreilstva v tekočem proračunskem letu je ena izmed glavnih nalog vodstvene strukture, kar jc v popolnem nasprotju z načeli varčevanja v privatnem sektorju. V kolikor se načrtovana sredstva ne |X)trošijo, se navadno za to isto neporabljeno vsoto zmanjša v išina proračuna v naslednjem letu. Ker je finančno [xislovanje v državni upravi popolnoma centralizirano v okviru mini.strstva za fmance, le redki državni uradnik izven omenjenega Ministrstva skrbi za ustrezne prihodke. Skoraj nemogoče pa je najti organizacijsko enoto v okviru državne uprave, katere glavna skrb je zagotavljati dobiček svojega delovanja. Dobiček vsekakor ni velikokrat izrečena beseda, prav nasprotno, težnja po hitrem in zaradi tega tudi večkrat neracionalnem trošenju denarja, je vedenjski vzorec državnega uradnika. Vsekakor pa ustvarjanje dobička v državni upravi ni nemogoče, saj poznamo več učinkovitih metod. Zavora podjetniške miselnosti niso metodologije, metode, tehnologija ali tehnike delovanja, ampak način mišljenja, ki je posledica dolgoletne tradicije in splošne organizacijske kulture državnih uradnikov. Ne glede na način izvajanja storitev, je vsekakor |X)trebno vzpostaviti sistem, v katerem državljani za storitve oziroma izdelke plačajo določeno velikost pristojbine, ki jc varčevalno usmerjena. V nasprotnem primeni potrošnja presega nivo potrebe. Ključ uspeha finančnega poslovanja v državni upravi leži predvsem v pristojnosti in odgovornosti ravnanja s fiiiančnimi sredstvi. Ce vodstvene strukture namiieč nimajo možnosti razpolagati s sredstvi, ki so rezultat njihovega uspešnega delovanja, kako lahko pričakujemo njihovo motiviranost za ustvarjanje dobička? Identificirati in opredelili resnične stroške storitev pa je predpogoj za odločanje v zvezi z upravljanjem in vodenjem vseh potrebnih iiesursov. V nadaljevanju je predstavljenih pet trditev, ki smo jih v raziskavi ujKirabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev do omenjene tematike. 17/. Denar 31. Vi.šina proračunskih sredstev mora biti dok>čena .sonizmerno glede na rezultate tlela v pretlhodneni proračunskem obdobju 12 3 4 32. Zagotavljanje stt)ritcv državne uprave mora biti finančno i/.vedljivo 12 3 4 33. Racionalna in smotrna |X)raba finančnih sredstev mora predstavljati izbirni kriterij pri zagotavljanju sttjritcv 12 3 4 34. Prihotlek, ki ga ustvarjajo organizacijske enote državne uprave, ne sme predstavljati merila us|x.'Sn()Sti njihovega tlela 12 3 4 35. Za vsako storitev državne uprave je potrebno poznali dejansko višino strji.škov 12 3 4 Pmvnliva Delovanje državne uprave je usmerjeno k zagotavljanju storitev oziroma izdelkov |)o načelu delati čini manj napak'. Tak način dela pa ni preventivno usmerjen k odpravljanju vzrokov za določeno stanje, ampak se odpravljajo le posledice. Navadno je državna uprava kljub svoji dolgoročnosti usmerjena k načinu dela, ki ga zahteva trenutna situacija. Re.še\'anje problemov v danem trenutku inia značaj krizne situacije, v kateri se nekontrolirano porabi znatno več resursov kot je to potrebno. Preventivno ravnanje je v dana.šnjem turbulentnem in globalnem okolju pravzaprav nujen pogoj za obstoj organizacije v privatnem sektorju, nikakor i^a to ne drži za državno upravo. Vizija in poslanstvo morata biti prisotna že v odločitvah, ki jih sprejemamo danes, oziroma se moramo ravnati po sloganu pametni ljudje rešujejo probleme, geniji se Jih izogibajo'. Izogibanje problemom je možno le v primeru, ko pristopimo k analitičnem vrednotenju različnih možnih scenarije\' prihodnosti s pomočjo dolgoročnega strateškega načrtovanja. Strateško načrtovanje pa santo po sebi v.sekakor ne more zagotoviti pravilne odločit\e, ampak le omogoča organizaciji identificirati morebitne probleme in nakazati možne rešitve. Strate.ško načrtovanje spreminja ustaljeni način mišljenja in delovanja, ki dandanes v državni upravi temelji v glavnem na intuiciji. Njegov namen je omogočiti analitičen pristop, predstavlja antitezo političnega načina mišljenja, ki onemogoča tako preventivno delovanje kot tudi delovanje, usmerjeno v prihodnost. Za prehod iz delovanja na podlagi intuicije v delovanje na (X)dlagi strateškega načrtovanja imamo na voljo več metod kot npr. \ečleten proračun, medsektorski proračim, aktivno vlogo lokalne skupnosti, poenostavitev račimo\odskega sistema.... V nadaljevanju je predstavljenih pel trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavce\- do omenjene tematike. Bojan .ST-LVOAVA' 17//. Preventiva 36. Za stDritvf. ki jih i/vajaiiio v državni upravi, moramo imcii pisno opredeljen sistem spremljanja kvalitete 1 -> 3 4 37 Način tlela v državni upravi mora .sloneti na intuiciji zaposlenih 12 3 4 iS. Sotlelovanje meti posaniezninii subjekti ilrža\ ne upra\e je kritiCno [•Kjrnembno /.a uspeSno ilelo 12 3» 39. V.se |>omembne oilločitve v zvezi z ilelom morajo biti .sprejete s .sodelovanjem \'.seli sotlelujočili 1 2 3 > 40. Za SNOje delo morajo z:(|>o.sleni v državni upravi imeti pisno opreileljene dolgoročne prioritete 12 3 1 Decenlralizacija Ceiuralizacija omogoča jasno razvidno sirukluro pristojnosti, odgovornosti in pretoka informacij oziroma ukazov. Slednje je bilo glavni razlog za centralizacijo s številno hierarhično .strukturo. Dana.šnji hiter in ne.sluten razvoj informacijske tehnologije pa omogoča spremembe v vodenju in kontroli ljudi, tako da .se načini organiziranosti lahko bistveno spreminjajo. Nenazadnje se pojavlja tudi težnja po demokratičnosti delovanja in vključevanju posameznika v odločitvene procese. Prenos pooblastil na nižje hierariiične nivoje, dostopnost informacij, .samozavedanje ljudi, stopnja izobrazile, globalizacija poslovanja, zahteve po hitrosti odzivanja in prilagajanja ter nenazadnje večanje pomena in vredno.sti ljudi vsekakor pripomorejo k decentralizaciji oblasti. Določili pravo razmerje med decentralizacijo nalog, pristojnosti in odgovornosti ter centralizacijo kontrole izvajanja kakovosti in količine storitev predstavlja vsaj za sedaj še nere.šen primer tlelovanja državne uprave. Različni organizacijski in menedžerski pristopi za i^e.ševanje omenjenih dilem, ki so navadno uspešni v privatnem sektorju, imajo le omejeno uporabno.st in uspešno.st v državni upravi. Vzrok je vsekakor v različni naravi in pomenu delovanja privatnega in javnega .sektorja. V.sekakor pa je potrebno iskali rešitve v soupravljanju managerjev in uradnikov, v decentralizaciji odločanja in prena.šanja pristojno.sti na lokalne .skupnosti, teamskem delu, spodbujanju inovativnosti ter nenazadnje po.svečanju vse večje pozornosti človeku kot naj|x>meml> nej.šemu re.sursu. Z uvajanjem decentralizacije se, glede na klasično organizacijo državne uprave, pojavlja dvom o učinkoviti kontroli dela. Kontrola dela .se v decentralizaciji ne zmanjša, ampak se spremeni. Regulativo r>ostopkov zamenja ix)slanst-vo, organizacij.ska kultura, .skupne vrednote in uresničevanje planiranih rezultatov. Velja splošno načelo, tla ljudje vlagajo v tlelo, za katerega so tudi odgtivorni, bistveno več napora, kot pa v delt), v katerem so samo izvajalci določenih aktivnosti. V nadaljevanju je pred.stavljenih pet trditev, ki smo jih v raziskavi uporabili z.;i ugotavljanje stališč višjih upravnih tlelavcev tlo omenjene tematike. /.V. Decenlralizncija U. .številni liicrarhiCni in«)ji ileloviiih iiie.st v državni upntvi pciveCujejo nepagicdnost in izmikanje osebne odgovornosti z;iposlenih 1 2 .S 4 Pri razpolaganju s finančnimi sredstvi morajo vodje organizaciiskih enot imeti popolno .samostojno.st 12 3 4 Teamsko delo predstavlja najprimernej.ši način dela v državni upravi 12 3 4 44. Država mora pristojno.sti in odgo\t)rnosii za /.agotavljanjc .storitev prena.^ati na lokalne skupno.sti 12 3 1 45. Zaposleni, ki so v stalnem .stiku z ujporabniki .storitev, niorajo hiti vključeni v odločanje o pomembnih zadevah 12 3 4 Tržišče Poircbno jc laziiineii in doumeti, da ni naloga ilržavne uprave izvajanje storitev, ampak le zagotavljanje teh istih storitev z usmerjanjem oziroma upravljanjem izvajalcev. Za \'se nastale težave in naloge povezane z globalizacijo, socialnim in zclrav.stvenim zavannanjem, okoljevarstveninii problemi, ev ropskimi asociacijski-mi težnjami itd., je nerealno pričakovati re.šitvv izključno .samo s strani države. Državna uprava ima na razpolago premalo resursov za re.šitev omenjenih težav oziroma nalog. Vzpostavitev tržnih načel tlelovanja za dosego družbenih ciljev lahko predstavlja uspe.šen način intervencije države za vzpostavitev sistema zago tavljanja storitev. V ta namen moramo zagotoviti v.se potrebne elemente tlelovanja trga kot so: preskrba, zahteva, dostopnost, informacije, regulativa in otlgovornost. Torej je morebitni očitek, da država s svojo regulativo uničuje prosti trg. neumesten. .\ktivno vladanje, vendar brez birokratske vlade, je klasična metoda uporabe družbenih vzvodov za prestrukturiranje privatnega trga, da bi do.segli skupne družbene cilje. Pri vzpostavljanju tržnih načel delovanja pa ne smeiiio pozabiti na načelo enakosti oziroma enakopravnosti v.seh državljanov za koriščenje storitev, ne glede na njihov socialni in družbeni |X)loŽ4ij. Skrb za tiste, ki niso sposobni ali ne morejo delovati v tržnem okolju, je glavna naloga pre.strukturira-nja državne uprave k tržnin» mehanizmom delovanja. V nadaljevanju je predsiavljenili pet trditev, ki smo jih v raziskavi ujx)rabili za ugotavljanje stališč višjih upravnih delavcev do omenjene tematike. A'. Tržišče 46. Ziigotavljanje storitev držjvne upravv mor.i temeljiti na vnaprej dogovorjenih prognimih dela 12 3 4 47. V kolikor bi storitve zagotavljali na trgu. bi morali način dela zaposlenih v državni upravi bistveno spremeniti 12 3 4 48. Način dela v državni upravi mora biti usmerjen k zagotavljanju sreilstev za lastno delovanje 12 3 4 49. Cena st«>ritev, ki jih zagotavlja državna uprava, mora hiti atlministrativno določena 12 3 4 50. Za .storitve, ki jih zagotavlja državna uprava, mora veljati tržni način dela 12 3 4 Indikativni rezultati in ugotovitve v zvezi z ugotavljanjem pripravljenosti državnih uradnikov za reformo državne iiprave' Ccprav jc raziskava obsegala tesi normalne porazdelitve spremenljivk, izratim aritmetič-nili sredin, ponderiranih aritmetičnih sredin, varianc, standardnih deviacij, korelacij, faktorsko analizo (s Kaiser-Mever-Olkinovem testom), HI kvadrat test (s kontingenčnimi tat>elami dimenzije 2*2), lx>mo na tem mestu predstavili le nekaj splošnih ugotovitev*. Aritmetične sredine desetih skupin, ki opredeljujejo stališča anketirancev do načina dela v državni upravi, dosežejo \ rednosti kot kaže spodnja tabela (Tabela 1). Ker smo upoštevali število prispelih odgovorov za posamezne skupine spremenljivk. lahko govorimo o ponderirani oziroma tehtani aritmetični sredini. Tabela 1: Ponderirana aritmetična sredina skupin spivmenljii k, ki opredeljujejo način dela v držami upravi* Skupina Ponderirana Arit. sredina Usmerjanje 2.95 Avtonomnost 3.24 Konkurenca 3,09 Poslanstvo 3.26 Rezultati 3.29 Uporabniki 3,37 Denar 3.08 Preventiva 3,17 Decentralizacija 3,22 Tržišče 3,20 I .3,19 .Med vsemi 50 trditvami je najbolj negativno vrednotena trditev: "Način dela v državni upravi mora biti usmerjen k zagotavljanju sredstev za lastno delovanje', medtem ko je najbolj pozitivno vrednotena trditev: 'Strokovne odkičirve ne smejo biti pod vplivom politike'. Po.seganje politike v strokovno delo višjih upravnih delavcev' je potrebno razumeti kot nevarnost avtonomnosti njihovega dela. zato je tudi enotnost njihovega mnenja pričakovano velika in razumljiva - standardna ■" ItMtnilmejSi ivziilliill: fUiJtiii Suiiiiinlk Motiiasll in ofiiv zii iwajnnje naCe! norega iifimrljanja Janiegtt sehtorja r mini.cirsirn za okolje in /imstor: magistrsko tlelo. Uniivrzii v IjnblJdni. lithilteia za tlriiilH'ne rede. IJidilJana, I99H ' VrakiiCni det raziskave je oljsegtil zbiranje in obtlelaiii 209 vrnjenih vlmiSttlnikov. pri katerem je en v/ir(i.<(ilnik vseimval 6() trditev in tt) vlintitinj (kar teoretiCno jHimeni zbimnje In olulelavo mnenj /Hisameznlka. oziroma skii/mo 75.0.11 mnenj) ' l-nestiinjam .se, 3-detoma se ne strinjam, .i-deloimi se strinjam. 4-slrlnJam se deviacija odgovorov (SD-0,38) je namreč najmanjša med vsemi trditvami. Nasprotno pa je največja vrednost standardne deviacije (SD-1,10) in s tem raznolikost stališč anketirancev, dosežena pri trditvi: Operativno izvajanje storitev moramo v največji možni meri prepustiti privatnemii sektorju' in v že omenjeni trditvi: 'Način dela v državni upravi mora biti usmerjen k zagotavljanju sredstev za lastno delovanje'. Očitno anketiranci pri omenjenih trditvah nimajo enotnega mnenja, vendar \elja opozoriti, tla povprečna \rednost doseže negativno vretl-nost. Negativno povprečno stali.šče anketirancev tlo omenjenih pomembnih načel v.sekaktjr ni razveseljujoče, vendar nam po drugi strani daje dodatnt) ujianje velika standardna tleviacija. To namreč pomeni, da moramo vložiti dotlaten napor za osve.ščanje in informiranje ljudi, v kolikor želimo, da bomo Širili krog zagovornikov podjetizacije državne uprave. Nenazatinje naj jxxlamo tutli nekaj najbolj otlmevnih ugotovitev- v zvezi z rezultati ankete glede načina dela v državni upravi, ki so predstavljene po posameznih skupinah: U.SMKRJANIE večina anketirancev meni, tla je način tlela tiržavne uprave potrebno kar najbolj prilagoditi podjetniškim načelom delovanja, AVTONO.MNO.ST anketiranci imajo glede strogega ločevanja politične in strokovne vloge zelo enotno mnenje, KONKURENCA anketiranci menijo, tla uvajanje konkurence v tiržavno upravo pripomore k večji učinkovitosti dela, POSLANSTVO anketiranci v .splo.šnem menijo, da mora biti tlelo v državni upravi natančno opredeljeno z zakoni, ptxizakonskimi akti in pravilniki, REZULTATI predvsem anketiranci, ki imajo več let delovne dobe v privatnem sektorju, menijo, da mora biti kontrola usmerjena na rezultate in ne na proce.se tlela, UPORABNIKI anketiranci se zavetlajo, tla ni.so sami .sebi namen in da morajo upoštevati zahtev e uporabnikov, DENAR anketiranci menijo, tla fin.tnčni uspešnosti organizacij državne uprave ni potrebno po.svečati veliko pozornost, PREVENTIVA zelo majhen otistotek anketirancev (predvsem tistih, ki imajo bogate izkušnje v privatnem sektorju) je naklonjen uporabi intuicije pri svojem delu. DECENTRALIZACIJA anketiranci so v splošnem naklonjeni decentralizaciji, pretlvsem pri sprejemanju odločitev, za katero naj velja načelo delegiranja otigovornosti, TRŽIŠČE anketiranci izražajo močno strinjanje s trditvijo, da naj bo cena storitev, ki jih zagotavlja državna uprava, administrativno določena. Velja opozorili, da so si nekaiera slaliSča nasprotna, in sicer predvsem lista, ki so povezana s podjetizacijo tlržavne uprave in lista, ki zagtjvarjajo njeno birokratizacijo. Zaključek Kriza obstoječega sistema tlržavne uprave zahteva uvajanje načel tlelovanja •No\'cga u|)ravljanja javnega sekttjrja', katerega bistvo liči v prepričanju, tla je pt)trebno in možno v deltivanje državne uprave uvesti omejena načela in pozitivne izku.Snje menedžmenta privatnega .sektorja. Relbrnuio uvajanje sodobnih menedžerskih načel delovanja, značilnih za organizacije privatnega sektorja, pa samo po sebi še ni zatlostno zagotovilo 7^.\ pozitivno in pretlv.sem trajno sprc-membt) tlržavne uprav-e. Ta mora postati način življenja in mišljenja državnih uratl-nikov ler tlel stalnega procesa v.seobsegajočega izboljšanja tlržavne uj^rave. To gibanje imenujemt) 'Ponovno otlkri\anje poslanstva in fimkcije tlržavne uprave", katerega načela so; usmerjanje / upravljanje, avtonomnost, kt)nkurenca, poslanstvo, rezultati, stranke, denar, preventiva, decentralizacija in irži.šče. Omenjenih dc.set načel tlclov;mja državne uprave prctlst:ivlja močno konceptualno tjrotlje za .spreminj:mje načina delovanja. Tem načelom pa morajo sledili o[x.Taiivni na|x)tki za njihtno uresničitev. To p;i je možno le, če razumemt) bistvo refornmih napf)rov in vzroktjv za nastalo situacijo. Nemški izrek kapiereii »lidil kopiereii'{polrclmo je razumeti in ne le posnemati) najbolje opisuje potreben način tlela pri uvajanju sprememb. Otlgovornosi z:i uveljavitev sprememb leži n;i vseh nas, |x)sebno p;i še na državnih uradnikih. Reformni procesi .so n:ivatlno tloigt)ir:ijni in predvsem izredno z;ihtevni, kar nas vodi k ugotovitvi, da .so prav z;iratli lega potrebne hitre, a premišljene poteze oziroma pri uveljavljanju reform potrebujemo manj okroglih miz in več mbatih odločitev'. I.ITF.Ri\TURA [Jlaier, V. R. March G. J., .Sactren. H. (1991): Implementation ;ukI Ambi(|uity; Public .Secmr Management. Thct)ry, Critit|uc and Practice, l-ditcd by David .VIcKeviu and Alan Iwiwion. .Sage Publicaiitins, str. 160-171; I5t)n\viit. B. (1996): Reforma državne upnive. Medre.sorsko posvctowinje o preobrazbi slownske javne uprave v luCi približevanja I-vropski skupnosti. Javna uprava, št. 3, letnik 32,1.jubljan;i. str. 399-405; Brejc, M.(1997): .Slovvnska javna uprava ob koncu ti.stičletja. Javna uprava, št. 4, letnik 33, l.jubljan:i. .str. 619-63«: Caudle. .S.(1997): Reengincering Pur Results-Six Critical Succès Factors. Alliance for Redesigning Government. National Academy of Public Administration; Flynn, N., Strehi. F. ( 1996): Introductit)n. Public .sector management in I'uropc, Prentice Hall, .sir. 1-22; Hammer. M., Champy, J. (1996): Rcx-ngincering the Corp<)ratit)n, A Manifesto for Businc.ss Revolution; Nicholas Bre;ilcy Publishing; l.;»nc, J.i:. (llic 1'iihlit Sccior. 0)nccpis. MimJcIs anti Approaches. .S;ij>c 1'iiblicaiions; Osljornc. I).. Oac-blcr. T. (1W1): Rc"invcniinj{ Govcrnincni; How the Untrepreneurial Spirit is translorming the I'lililit Settor. Atliiison-We.sley I'lihlishing Company Inc.; KakoCeviC. S., Bcke.š, P. (199'i): Državna upravM, vkiga. položaj. <)rgani>'.;icija. delovanje; CZ Uradni li.M Kcpuhlike Slovenije; Rus. V. (1989): Strate.ški vidiki ini>vativne politike, huwativno podjetje. II.do|x)lnjcna i/.daj;i. Gospodarska /.aložb;i. Ljubljana, .str. 41-54: Rus. V. (1991): .\I:in;igenient v neprofitnih organi/.;icijah; .Management: Stane Možina (urednik). liogd:m K:ivčič, Mitja Tavčar. D;inijel Pucko. Stefan Ivanko. Bogdan I.ipičnik. Jože Gričar. I.eon Repovž, Anilrcj Vi/.jak. Ale.š Vahčič. Wljko Rus. R:itlo Bohinc. Didakta. Ljubljana, str 938-972; Rus, V. (1997): Politika privati/.acije dru/lx;nih dej:ivno.sti. Neprofitni management, letnik 1. številka 1, Ljubljana, prikiga, .str 3-7; Schneider. T. (1997): Reinventing the Workplace I: What. Re.structuring A.ssoctates Inc.. \V';ishington. D C.; Stepp, R. J. (1997): Reinwnting the Workplace II: How to. Restructuring Associates Inc.. \V;isliinglon. D C.: Trpin. G. (1995): Rast uprave - patološki pojav ali objektivna nujnost. Javna uprava, št. 3. letnik 31. Ljubljana, .str 311-325: Wright. V. (1997): The Panidoxcs f>f Administrative Reform. Public Management and Administrative Reform in Western Kurope. l-dited hy J .M.Kickert. l-dward Hlgar Piibli.shtng Limited, str 7-15; 315