AMERIŠKA
AMERICAN IN SPIRIT FOREIGN IN LANGUAGE ONLY
AMERICAN HOME
DOMOVINA
NEODVISEN ČASOPIS ZA SLOVENSKI NAROD V AMERIKI
NO. 147.
Part I.
CLEVELAND, OHIO. MONDAY, DECEMBER 19TH, 1927
LETO XXIX.—VOL. XXIX.
Naš Cleveland
NEKAJ PODATKOV O SLO VENSKI NASELBINI V CLEVELANDU
Današnja številka "Ameriške Domovine" gre v 1550 iztisih skoro vse dežele sveta, največ seveda v Jugoslavijo, potem v Italijo, nadalje v Canado, potem v južno Ameriko, v Nemčijo-, v Francijo, v Švico, na Ogrsko, v Avstrijo, v Belgijo, itd. S tem mislimo, da je 1550 številk božične izdaje "Ameriške Domovine" tiskanih več kot po navadi, da je 1550 rojakov v Clevelandu in drugod po Ameriki naročilo to številko, da jo pošljemo njih prijateljem po obširnem svetu. Za vsako številko je bilo plačanih 10 centov.
Najmanj 10.000 ljudi v stari domovini in v drugih delih sveta bo čitalo božično izdajo "Ameriške Domovine." Časopis gre iz rok v roke, prijatelj ga Posodi prijatelju, znancu, sosedom. In želeli bi, da bi ga vsi verno prečitali, kajti naša božična izdaja je vredna dostopa v vsako delavsko, inteligentno in razumno slovensko hišo po celem svetu. Teško, ali pa še nikdar prej je uredništvo sploh katerega slovenskega časopisa v Ameriki izdalo tako obširno, in obenem zanimivo številko.
Ker vemo, da bo najmanj 10. 000 naSib ljudi čitalo to številke izven Zjed. držav, se nam nudi izvrstna prilika, da napišemo nekaj vrstic o prvi, največji ir vodilni slovenski naselbini v Zjedinjenih državah, o naši drugi Ljubljani — o Clevelandu. Mesto Cleveland šteje en milijon prebivalcev. Prvi Slovenci so se začeli naseljevati tu pred 45. leti. Cleveland se je tako priljubil prvotnim naseljencem, da so pisali domov pisma polna hvale o naši naselbini, in ljudje so v stotinah prihajali vsake leto sem, dokler ni Amerika zaprla pot naseljencem po svetovni vojni. Kljub temu štejemo danes v Clevelandu od 35.000 do 38.000 Slovencev in preko 8.000 Hrvatov. Med ameriškimi Slovenci je mesto Cleveland PHpoznano kot metropola Vseh slovenskih ameriških naselbin, vodilna naselbina, v kateri se se Slovenci najdalj povzpeli in najbolj napredovali v vsakem
obziru.
Slovenci v Clevelandu imajo največjo slovensko banko, The North American Bank, ki šteje nad $4.000.000.00 slovenskega Premoženja. Imajo veliko slo-Vensko nosojilnico, ki šteje sko-r° $2.000.000.00 premoženja, ^tiri velike slovenske župnije sc nahajajo v Clevelandu, ki šteje-skupno nad 5000 družin, jttiamo krasen Narodni Dom, ki veljal nad $400.000.00. Slovenci v Clevelandu imajo nad 4<>0 slovenskih trgovin, katerih I^nogo je popolnoma modernih ltl «e lahko kosajo z najboljšimi anieriškimi trgovinami. V Cle-velandu posluje Slovenska Dobrodelna Zveza, ki ima tu svoj glavni sedež, ki podpira rojake v slučaju bolezni in plačuje dedičem lepo posmrtnino. Nad 81)00 naših ljudi je zavarovanih v tej Zvezi, ki šteje mnogo nad n()l milijona dolarjev premoženja. Cleveland je edino milijon-Hko mesto v Ameriki, kjer ima-1110 Slovenca kot zastopnika v ^estni postavodaji, Mr. John Mihelicha. Devet slovenskih °dvetnikov, 9 slovenskih zdrav-
Slabo delo.
EKSPORT Ik ZJEDINJENIH DRŽAV JE ZADNJE ČASE GLOBOKO PADEL
Washington, 16. dec. Iz Zjedinjenih držav se je tekom meseca novembra eksportiralo ve- \ liko manj blaga kot pa v novembru lanskega leta. Tekom novembra meseca letos se je izvozilo iz Amerike, oziroma Zjed. držav za $461.000.000 vrednosti blaga, in ob istem času se je importiralo za $345. 000.000 vrednosti blaga iz drugih držav, kar pomeni, da je trgovska balanca Zjed. držav za $116.000.000 na boljšem. Toda novembra meseca lanskega leta se je eksportiralo iz Zjed. držav za $480.300.000, ali za $30.000.000 več kot v letošnjem novembru. Opazuje se pa tudi, da se veliko zlata izvaža iz Zjed. držav. Meseca novembra, 1927, smo izvozili iz Zjed. držav za $53.184.000 vrednosti zlata, do-čim so ga za samo dva milijona vrednosti importirali v Ameriko. Več zlata se je eksportiralo iz Amerike novembra meseca, 1927, kot sploh v kakem mese cu od leta 1923. In finančni oddelek naše vlade naznanja, da bo eksport zlata še veliko večji v prihodnjih mesecih.
--o--
'LJUB'CA MOJA, ZAKAJ SI ŽALOSTNA . .
V nedeljo zvečer je Columbia grafofonska družba poslala v Cleveland prve grafofonske plošče — za preskušnjo — s pesmicami, katere so pele za omenjeno družbo Miss Mary Udo-vich in Mrs. Josephine Lausche-Welf. Mr. Anton Mervar je bil tako prijazen, da je povabil tudi našega poročevalca k preizkušnji. Omenjeni pevki ste zapeli za grafofonsko družbo šest mičnih slovenskih pesmic, ki so v resnici najboljše, kar se jih je še doslej reproduciralo. Plošče bodo izvrstne. Med drugimi pesmicami ste pevki peli sledeče: "Gor čez jezero," "Ljub'ca moja, zakaj si žalostna," "Dve let' in pol sva se midva ljubila," 'Dokler sem majhna b'la," :'Kdo bo listje grabil," itd. Same mične popevčice, ki bodo gotovo ugajale vsakomur. In j b'premije van je jetja! Piano, vi- j • olina, celo in drugi glasbeni in-! štrvmenti vas naravnost oča- i rajo, ne da bi še kaj posebej omenili o sijajnem glasu obeh1 pevk. Rojake opozarjamo na te plošče, ki pridejo v javnost 15. januarja, 1928.
O Pismo ima pri nas Mary Žerovnik.
nikov, mnogo zobozdravnikov, učiteljiev, profesorjev in drugih profesionistov deluje z uspehom v mestu. Poleg glavnega Narodnega Doma imamo v naselbini še 5 drugih Narodnih domov. 166 slovenskih društev vsake kategorije posluje v naselbini. 17.000 članov se nahaja pri teh društvih. Pet slovenskih časopisov • izhaja v Clevelandu. Skratka: Cleveland je prva, največja, vodilna naselbina Zjed. držav, kateri se nobena druga naselbina Slovencev v Ameriki primerjati ne more. Ako hočejo rojaki širom sveta zvedeti kaj več podrobnosti o naši naselbini, naj se zaupno obrnejo na: "Ameriška Domovina," 6117 St. Clair ave., Cleveland, Ohio, U. S. A. Dobili bodo točna in zanesljiva navodila.
Sveta noč ~ blažena noč!
JVaJra iskrena za. hO al a, •Vsemi
V največjo dolžnost si štejemo, da se na tem mestu iskreno zahvalimo sledečim našim prijateljem: 1. Cenjenim našim dopisnikom, ki so potrudili, da so za to božično izdajo "Ameriške Dom ivine" spisali toliko originalnega, bogatega berila. Slovenci v Clevelandu imajo toliko zmožnosti, nadarjenosti in originalnosti, da se bos.te čudili krasnemu materialu, ki je priobčen v tej številki. Članki, priobčeni v tej številki, so sijajen dokaz, da imamo v Clevelandu rojake, ki so zmožni na poljuden način napisati na javnost, v pouk in zabavo narodu, najbolj raznolične stvari, in sicer na jako temeljit način. Vsem našim dopisnikom še enkrat iskrena hvala!
2.	Naši naročniki in prijatelji so letos naročili nad 1550 številk božične izdaje "Ameriške Domovine" svojim znancem, prijateljem in sorodnikom v staro domovino. Nikdar v zgodovini ameriških Slovencev ni bilo poslanih še toliko številk enega slovenskega lista na vse strani sveta. In nikdar ni še kak slovenski časepis v Ameriki prinesel toliko pozdravov iz Clevelanda rojakom po širnem svetu. Nam je to v največje zadoščenje, ko vidimo, kako se rojaki zanimajo za "Ameriško Domovino." Vsem onim, ki so naročili pozdrave in poslali številke božične izdaje "Ameriške Domovine" po širnem svetu — naša iskrena zahvala!
3.	Medtem ko boste čitali izvrstno čtivo priobčeno v današnjem listu, pa ne smete pozabiti na oglase naših trgovcev. Vredni so, da jih prečitate. Trgovci naši se vam, Slovencem, zahvaljujejo za naklonjenost tekom leta, priporočajo se za bodočnost in vam želijo vesele božične praznike in srečno Novo leto! In mi vemo, da prihajajo ta voščila iz srca. V oglasih boste videli, da je 95 procentov vseh oglasov od slovenskih, naših, trgovcev. Potrošili so več tisoč dolarjev v raznih slovenskih časopisih Clevelanda ,da se vam predstavijo. Vredni so vse vaše podpore. Ta teden boste, rojaki, potrošili tisoče dolarjev za božične predmete! Rojaki, spomnite se najprvo svojih ljudi, naših trgovecv, saj vam nudijo vse, kar potrebujete za Božič. Skrbite, da ostane vaš denar v naselbini, ker ste lahko prepričani, da bo vračal narodu obilne obresti. Prosimo vas, sodelujte s slovenskimi trgovci za večji napredek največje slovenske naselbine v Ameriki. Slovenskim trgovcem pa naša iskrena zahvala!
4.	Naša slovenska društva so naše podjetje skozi celo leto simpatično podpirala z oglasi in tiskovinami. Mi smo skušali postreči kakor najbolje smo znali in vedeli. Priporočamo se vam še za naprej, a izrekamo vsem slovenskim društvom v Clevelandu našo iskreno zahvalo za vso podporo. Lahko se zanesete na naš časopis, da bo vedno z vami sodeloval,	v
Manjši davki.
COOLIDGE ZELO NASPROTUJE, DA BI SE DAVKI ZMANJŠALI
Washington, 166. dec. Poslanska- zbornica kongresa Zjed. držav je z veliko večino glasovala, da se zvezini davki za prihodnje leto zmanjšajo za $290. 000.000. Pri tem je pa naletela poslanska zbornica na velik odpor od strani predsednika Coolidga. In tudi v senatu se pričakuje ostrega boja glede znižanih davkov. Vodilni republikanski senatorji so mnenja, da se davki ne smejo znižati za več kot $225.000.000, kakor je priporočil predsednik Coolidge. Toda vodilni demokratski senatorji so izjavili, da se bodo borili do skrajnosti, da se davki znižajo za najmanj $400.000. 000 na leto, kajti blagajna Zjed. držav je močna dovolj, da prenese to znižanje, ako vlada količkaj hrani. Letos je preostalo v blagajni Zjedinjenih držav $375.000.000, kar pomeni, da je imela vlada za $375.000.000 manj izdatkov kot so računali. Borba demokratov je torej na vsak način opravičena, da se davki znižajo za $400.000.000. Znižani davki pomenijo cenejše življenske potrebščine in boljše materialno stanje prebivalstva. Republikah) i so proti term. de-mokiiui s: za to V"-, tve v prihodnjem letu, ko volimo predsednika, bodo pokazale, kdo ima zaslombo pri narodu glede davkov.
-o--
O Pretekli petek je prišlo iz Rima naznanilo v Cleveland, da je papež imenoval župnika stolne cerkve v Clevelandu, msgr. Thomas O'Reillya, za katoliškega škofa s Scranton, Pa. Vest je prišla popolnoma nepričakovano.
O Ako hočate dobiti avto licenco za leto 1928, oglasite se v pisarni Mr. Frank Russ, 610i St. Clair ave. v torek, sredo ali četrtek zvečer od 8. zj. do 8. zvečer. Prinesite potrebni bili of sale. Tudi se sprejemajo vsa notarska naročila.
Submarin S-4
10 MOŽ POSADKE JE VTO-NILO V SUBMARINSK1 NESREČI
Washington, 18. dec. Ameriški submarin S-4 je bil zadet od torpednega rušilca "Paulding" in potopljen. 40 mornarjev na krovu submarina je zgubilo pri tem svoje življenje. Submarin se jo potopil v 120 čevljev globoki vodi. Torpedni rušilec "Paulding" je bil na straži za butlegerji. Pravkar je bil namenjen zapeljati v pristanišče Provincetown. Kar naenkrat so zagledali na torpednem rušilcu pred seboj submarin, ki se je pravkar potapljal. Nemogoče' je bilo, kot trdijo priče, da bi torpedni rušilec ustavil svojo smer, ker je bil preblizu. V trenutku je nastala kolizija. Submarin je takoj zginil na dno morja. In to se je zgodilo komaj 1800 jardov od pristanišča. Zjed. države imajo sploh nesrečo s submarini. Tekom zadnjih treh let se je potopilo 5 ameriških submarinov, in je pri tem zgubilo življenje 72 mož vojne mornarice.
Poznejša poročila pravijo, da je rešilno moštvo, ki se je podalo na lice nesreče, dobilo znamenje iz notranjosti pogreznjenega submarina od šest mož posadk > ki so prosili, potom posebnih znamenj, naj rešilno mo-H\u	ker je slab :.*'ak v
submarihu. Vlašn ji c'r.vd'.to vse potrebno, da se reši subma-ritiske mornarje, toda rešilna dela gredo silno počasi naprej in se ne pričakuje, da bi bil kdo rešen.
-o-
O Pozor, lastniki avtomobilov. Do 1. januarija, 1928, morate imeti novo licenčno številko na vašem avtomobilu. Ako ne, boste aretirani. 250.000 avtomobilov se nahaja v Clevelandu in šele 60.000 jih je dobilo novo licenco. Za Slovence vam preskrbi avtomobilsko licenco Mr. Frank Russ, 6104 St. Clair aye.
Q V City bolnico je bil odpeljan Frank Podbevšek, 14506 Darley ave.
■ t
iMl W[
Seznam berila in vsebine božične številke "Ameriške Domovine"
PRVI DEL
Novice, voščilo in zahval« .......• , ■•■-■■■	'J'™ '
Dih in njeiov duh, spisal Dr. W. J. Mally	s«™" 2
.spomini na Božič low 191», »pital Jok. Urd.na	strau .
Spomini r.a leto 1918. spisal Ivan Trčfk .......	*
Čestitke 1; 30-U-tnici, spisal Hon. W. R. Hopkins	"ran J
Drove«.-« in jaslice, Jos. Lavrenčič	........................stran o
r> Božiču — mir! Uredniški članek	stran -v
Za vašo izobrazbo in napredek	...........................stran •
i lop m i, Marv Bi' Idac.il ................stran -i
Zvonček, božična povest	...............................3J'»n "
Noč v peklu, spisal Soteščan	stran l
Uporniki, zgodovinska povest	stran e
DRUGI DEL.
Ali se Kusija otrese boljševikov? - -•-	......stran	1
Božič v pravljicah in običajih -	■—	stran	1
Petična teta Liza in niena oporoka, spisal L. Andolselt .............................stran	.
Mladenič rešil kraljično iz rok razbojnikov ............... ..........................stran	3
Nasclniške postave se bodn še poostrile, uredniški članek	stran	4
Božični spomini, pesem, Soteščan ............... ....................................stran	4
Formanek-Forman-Formanovič, sp«*| V. J. Valjavec .................strau	S
Spomini dveh svetih večerov, p"ves_t ......................stran	O
Za jedan časak radosti, uredniška humoreska ....................stran 7
TRETJI DEL.
Sedem let slovenske sužnjosti v zasedenem ozemlju v Primorju ...............stran	1
Molitev za neodrešene brate, pasem, Ivan Albreht	stran	1
Deviški narod ............................................................................... s,r»n	i
Na tujih tleh, spisala F. P. ... -	-	»«r«	2
A U. S. Congressman's view of Ameriška Domovina, Chas. A. Mooney stran 2,
Za Božič, božični spomini, spisal P. Kofoj	s'ran	3
Dopis za Božič, za čuteče Slovence, spisal L. Bandi ..............................................stran	3
Komunist, času primerna skica, spisal Milan Slajc	stran	4
Noč kviternega petka, ljudska pripovedka ...........................................stran	4
Pri izviru Kamniške Bistrice, spisal Ivan Zorman	stran	o
Slovenska imena ameriških mest, spisal Janko N. Royelj	stran	S
Dobrote In sirote slovenskepa farmarja, spisal Anton Debevc ............. stran	.i
Mala prodajalka vžigalic, božična pripovedka, Silvin Sardenko	stran	6
Stotnik snedel mačko, vojna bajka, Matija Belec	stran	6
Donesek k avtobiografiji, spisal dr. F. J. Kara	.......................... "tr»»	7
Collin wood-Nottingham-Euclid, bodoča centrala Jugoslovanov, spisal
........John Zulich .........................................................................................str»» l
Božična črtica, spisala F. P..........................................................»tr«» •
Skopuhov denar, pripovedka ................................................ stran «
ČETRTI DEL
Oh tridesetletnici "Ameriške Domovine"	stran	l
Božični in novoletni pozdravi naročnikov	stran	3
V božični noči, Ivan Zonnan	..............stran 3
Naša bodočnost, Janko N. Ro-tlj ....	stran	4
Država Oblo _ vzgled Slovencem širom Amerike. John Zulich ........stran 4
Čestitka rovernerja Doiiahey "Ameriški Domov,ni" ........................s«ran 4
Materina ljubezen. Rev. Albin Gnidovec .........................................stran	5
Spomini na domovino, spisal — priJatel, — -............................stran	S
Slovenska Dobrodelna Zveza, spisala Mrs. Albina Novak ............................rfran	S
Prcdpuatna filozofij«, »P «1 Victor J. Valjavec ..............................„.......,tr«n	*
Kako smo narodni, spisal Anton Grdin^ .. - ........................._.,tran	T
častltke "Ameriški Domov ni. soisal Mr. Adam J. Damm ............................stran	T
pva naša prijatelja, spisal Madison s-tran	S
lihkl Wt
JOHN ZULICH
JAVNI NOTAR 15301 Waterloo Rd.
Tel. Kenmore 1235
PRODAJAM IN ZAMENJAM hiše, lote, trgovine in farme.
ZAVARUJEM PROTI OGNJU hiše, trgovine, avtomobile in društvene zastave.
ZAVARUJEM LJUDI od 16 do 60 leta, proti poškodbam, boleznijo in smrtjo.
POSOJILA PRESKRBIM na posestva, na prav lahka odplačila, jih tudi legalno uredim.
POSOJILA NA FARME dobim po 6%, plačuje se na vsakih 6 mesecev po $35 od vsakih $1000, to pokrije kapital in obresti in v teku 33 let je ves dolg plačan.
VOŠČIM VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO VSEM ZNANCEM IN PRIJATELJEM!
Dih in njegov duh
(Dr. J. W. Mally)
Jos. Globoka r
PRODAJALEC VSAKOVRSTNIH HIŠ IN ZEMLJIŠČ
ŽELIM VSEM ROJAKOM VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN
SREČNO NOVO LETO!
986 E. 74th St
Penn 1 386-W

J. Videnšek
486 E. 152nd STREET
Eddy 9214
Grocery & Meats
Voščim vesele božične praznike in srečno Novo leto vsem!
Se priporočam rojakom!
liu rtm
MR
Jfljy
Wf
ffiW
v
Martin Sorn
Slovenski restaurant, kjer se pripravljajo za vas okusna in tečna jedila po vašem okusu!
Vsem Slovencem 'želim vesele božične praznike!
6034 ST. CLAIR AVE.
WW
Splošno se veruje, da okužen, oziroma neprijeten duh človeškega dihanja prihaja direktno iz želodca. Čeravno želodec napravi nekoliko slabega duha, vendar je v obče prejeomenjena trditev napačna. Nekateri ljudje, ki nam pojasnujejo neprijetne duhove, ki diše po zav-žitem živežu, trdijo, da mora izdihneni zrak mimo zavžite hrane v želodcu. Drugi zopet trdijo, da prihaja slab duh človeškega dihanja iz pluč, kamor prihaja tudi kri, ki prenaša življenjske snovi ali soke, vzete iz zavžite in prebavljene hrane v želodcu in črevesju, in ker pride v plučih pri vsakem dihu zrak v dotiko z krvi j o, trdijo, da se je zrak okužil v plučih. Da dokažemo, da ste obe trditvi saj nekoliko napačni, sem napravil eksperimente do gotove meje, za porabo pa sem vzel dva naša največja sokrivca: čebulo in česen. *
Če žvečimo čebulo, ne da bi jo použili, pronašel sem, da zasledimo njen duh v našem dihanju od 12 do 24 ur. Tudi v slučajih, ko je oseba, ki nima zob, samo žvečila čebulo, ne da bi jo zaužila, je ostal duh po čebuli približno tako dolgo časa. Toda v slučaju, ko je oseba zavžila surovo čebulo v kapsulah, kar je zabranilOj da ni prišla čebula \ dotiko z nobenim delom v ustih, sem dognal, da človeški dih ni imel neprijetnega duha po čebuli. Bilo pa je nekoliko okusa ali duha po čebuli, ako se je človeku rignilo, toda ti plini niso okusili usta.
S čebulnim sokom namazani deli človeških ust, pa so dopri nesli sledeče posledice:
Duh po čebuli je ostal na zobu nekako eno uro. Meso okoli | zobovja je obržalo duh okoli j -nega dneva. Nebo v ustih je ; Sirilo dull še iliaTo dalj čps kot i me:.o ckoK »otwvjft, ko je ! Zgubil duh najzadnji. Tudi če j namažemo, oziroma vri bij emu i čebulni sok v dlani naše roke, >o duh po čebuli ostal do dva Jni, čeravno čestokrat umijemo lase roke. Ako pustimo, da zmrzne čebula, kar povzroči, da je uničen velik del čebulnega soka, potem je tudi duh po čebuli veliko manjši kot pri zdravi n sirovi čebulji.
Iste eksperimente sem delal s česnom, s skoro istimi vspehi 'e da je česen obdržal svoj neprijetni duh, seveda močnejši.. Ivakrat do trikrat dalj časa kot :ebula. (Toda prosim, ne vzemite moje trditve kot zadnjo besedo, ker lahko sami preisku-šate. Toda priporočam vam, da pošljete svojo boljšo polovico na počitnice za nekaj tednov, predlo se lotite enakih eksperimentov.)
Po splošnem opazavanju z različnimi eksperimenti sem )ronašel nekatere precej zani mive fakte o duhu človeškegi diha.
živež, kakor oranže, zelje, banane, zelene ali meso, zaužite, tudi povzročajo poseben duh, ki se ga čuti pri človeškem izdiha iju najmanj eno uro po jedi Kava, naša priljubljena pija-5a (???) ni brez duha; dve ur< ?a je lahko zaslediti v našem iihanju. Pivo in vino povzročata svoj duh nekoliko časa. '.ganje obdrži pred vsemi naj dalj časa.
Morebiti vas tudi zanima to, da je človeški dih skoro brez vonja ali duha pri zdravem človeku, in če ima sploh kak duh, je ta sladak, kar pa prihaja o d snovi ki jo izločijo žleze v ustih Oseba, ki ni dobrega zdravja, ima neprijeten duh. Tudi enal< dih imajo noseče ženske, kakor tudi celo ob času mesečne peri. jode. Sploh pa ima vsaka ose ba svoj karakterističen vonj ali duh. To se lahko dokaže že (■ tem, da imajo celo živali vsaka svoj duh, in pri tem še tako ob-čutiljiv nos, da se poznajo pc vonju in duhu. Bolj ko je posa meznik civiliziran, tembolj de-
likaten je njegov vonj. Kitajci imajo svoj karakterističen duh, ta-ko ga imajo črnci, kakor vsak drug rod.
Ljudje, bolni na mehurju, izdihavajo zrak, ki ima duh pc amoniji. Bolniki, ki bolehajo na sladkorni bolezni, imajo poseben sladak duh, ki ga zasledi mo pri vonju sladkih jabolk Osebe, ki imajo kronične bolezni v nosu ali grlu imajo nekak gabljiv duh. Če ima kdo mrzlico, posebno pri otrocih, naletimo na posebno čuden duh, ki je sladak, toda obenem gnusen. Velike opekline povzročajo duh, ki je ličen pokvarjenemu jajcu Pri alkoholikih je dih zopern smradljiv in gnusen.
Če profesionalni človek pozna vse te vonje človeškega diha, ta lahko tudi lažje spoznava bolezni. Toda vsa ta senzacijska naobrazba se more le pridobit' po stalnem opazovanju. -o-
Spomini na Božič leta 1918.
(Napisal Josip Grdina)
Bilo je 25. decembra 1918, po ruskem koledarju dne 13. decembra. S Petrom Mihajlo-vičem sva sedela v topli izbi za mizo ter pila čaj iz samo-vara, katerega je nama pripravila gospodarjeva žena Aleksandra. Ta dan je bil po ruskem koledarju navaden delavnik, a za mene velik praznik, kajti to je bil za nas sveti božični dan. Gospodarju Petru Mihajloviču sem že dan prej povedal, da je na ta dan za mene praznik, in sem dobil dovoljenje, da drugi dan nisem delal. Sicer pa po. zimi itak ni bilo dosti dela kot odpraviti živino, vode pripeljati iz vaš.kega vodnjaka ter tupa-sem kaj malvga narediti. Tola tisti dan gospodar Peter vlihajlovič ni pustil, da bi kaj leial.
"Josip, praznik imaš, le praznuj ga!" Pa sem ga ubogal. Ej, Peter Mihajlov je bil dobra slovanska duša. • dobrohoten, postrežljiv ter miren rnožakžr, šaljiv in dobre volje, nikdar ga nisem videl čmernega obraza, vedno je bil dobre volje. Tudi tisti dan, 25. decembra, mi je prav dobrohotno privoščil praznik. Ko je prišel čas obeda, je prinesla gospodinja Aleksandra na mizo praženo kokoš ter druge dobre stvari za pod zob, nato pa samovar, ki je višek vseh gostij na Ruskem. Seveda je bilo vse to pripravljeno za mene, kajti za Ruse je bil še strogi post — post, kakoršnega katoličani ne poznamo. Tekon; vsega posta se pravoslavni Rus ne vzdrži samo mesa, ampak tudi mleka in jajec, sira in enakega.
Gospodar mi je delal družbo samo pri samovarju, gospodinja je pa od časa do časa nalivala čaj iz samovarja, medtem smo se pa razgovar-. jali o božičnih praznikih, kako jih pri nas praznujemo in kako pa na Ruskem. Sedaj bo v dostih krajih slab Božič, pravi Peter Mihajlovič, vojska je napravila mnogo gorja, ampak toliko gorja kot ga je vojska povzročila v Matuški Rusiji menda ni nikjer na svetu.
Toda Petra Mihajloviča ni bilo težko užalostiti, vedno je bil dobre volje, toda pri mislih na žalostne razmere v Rusiji, pri mislih na njeno bodočnost je pa sicer vedno veseli in dobrodušni mož žalostno za-plakal. Ni pa tega javno pokazal, kajti pri tedanjem re-. žimu v Rusiji, ko so bili boli-' ševiki absolutno gospodarji čez življenje vseh Rusov, je bila nevarnost, da sliši vzdihovanje kak vohun, ki naznani Mihajloviča, in zgodilo bi se, da bi ga neke noči vzeli iz postelje, ko bi se najmanj nadejal, pa bi ga odpeljali in ustrelili ali pa obesili.
Na ta način so boljševiki od postanka svojega režima vladali in vladajo še danes. Gorje ti, če si zinil kaj čez njih krvavo gospodstvo. V najini sobi pa seveda ni bilo take nevarnosti, zato sva s Petrom marsikatero rekla, ki bi naju gotovo veljala glavo, če bi naju slišal kdo od "čeke".
In isti dan so prišli k Petru Mihajloviču vaški "komisarji", ki so bili prej navadni bu-surmani. Pogledat so prišli, če bo mogoče vzeti kaj pšenice od tistih pičlih meric, katere so mu pustili pri zadnji rekvizi-ciji. Določili so, da odda še nekaj pšenice proletarcem. Peter Mihajlovič je globoko vzdi-hnil, rekel pa ni nič, sa je bilo škoda vsake besede. Gospodinja Aleksandra je zajokala Tako smo trpeli in dejali vse poletje, a sedaj na zimo naj pa stradamo! Mene je popadla jeza! Prokleta taka vlada in pravica, ki kmetu krade tako-rekoč zadnje zrnje težko pridelanega žita, da ga deli takim kričačem, ki so si nadeli ime "komisarji", če ta dežela ne bo videla pri takem postopanju strašnih dni lakote, bo nekaj čudnega. Kakšno veselje naj ima potem kmet, ko mu težko pridelano žito kradejo in ne privoščijo, da bi bil vsaj enkrat na dan sit!
V tem so gospodje komisarji odšli. Od Novotvapijskega sem se je pa slišalo grmenje topov. Zopet boj med boljševiki in kozaki. Pri Sovarinu se je tudi bil obupni boj med boljševiki in Donskimi kozaki. Moj BOj«?, je vzdihnil Peter Mihajlovič, ali nam je res kruta usoda naklonila, da poginemo mi in naša Matuška Rusija! Blagor onim, ki morejo bežati iz Rusije. Srečen si, Josip, ker boš kmalu zapustil nas nesrečne Ruse! Peter Mihajlovič je zajo al, kar je pri njem veliko pomenilo, kajti njega ni zlepa upognila žalost, kaj šele, da bi jokal!
Danes ko to pišem, se živo spominjam onih dni Božiča leta 1918 pri Petru Mihajloviču, spomin na one čase, ko se je v Rusiji pod krinko svobode in židovskega boljševizma kradlo ruskemu kmetu zadnje zrno iz hrama.
Hej, ženske!
Najbrž ste pozabile na našo telefon številko, ker že tako dolgo niste čitale našega oglasa v tem listu. Mogoče pa mislite, da nismo več v busine-ssu. Toda povemo vam, da je vode še vedno dosti, mila ali žajfe pa nikdar ne bo zmanjkalo. Torej zapomnite si našo telefon številko
Prospect 1073 in oddajte nam perilo, da vam pošteno postrežemo.
St. Clair Wet Wash
3855 St. Clair Ave. Cleveland.
Za obila naročila se priporočata lastnika F. Budan in J. Rezelj.	(x-Mo.)
Najboljši premog
dobite pri meni, po jako zmernih cenah. Edini slovenski razvažalcc premoga in ledu.
Jos. Kern
1194 E. 167tU St. Kenmore 0660-M
(Mo. X)
»f LOUIS PRHNE 5
^ KROJAČ
m
J / čiščenje, barvanje likanje in popravlj nje oblek.
Vesel Božič in srečno
e MiA
t> vWfi
Novo leto!
7801 Broadway
vog. 78. ceste.
luvLl
\ML Academy 1096
m
CLOVER DAIRY CO.
SLOVENSKA MLEKARIJA
Se priporoča Slovencem za obila naročila in želi vsem skupaj vesele božične praznike in srečno Novo leto!
1003 E. 64th St.
Rand. 2737
lliiui
C0LLINW00D DRY CLEANING & DYEING CO.
LEO KAUŠEK, lastnik
Izvrstno čiščenje, likanje in popravljanje oblek. Jako zmerne cene.
Vesel Božič in srečno Novo leto vsem!
15210 Saranac Rd. Tel. Glenville 4746
Pintar Bros.
Želimo vsem svojim številnim odjemalcem, ki so zvesto pri nas kupovali v tem letu prav vesele božične praznike
m
srečno Novo leto ter se vsem skupaj priporočamo tudi v prihodnjem letu.
6706 St. Clair ave.
Tel. Pennsylvania 087 1
6305 Glass ave.
Tel. Florida 7504-J
Največja slovenska mesnica v Clevelandu!
Frank Butala
POZNANA SLOVENSKA TRGOVINA Z DOBRIMI ČEVLJI ZA VSO DRUŽINO
ŽELI VSEM CENJENIM SLOVENCEM IN SLOVENKAM VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO!
6410 St. Clair ave.
f
A Word From Our City Manager.
(Written for "Ameriška Domovina" by W. R. Hopkins.)
City of Cleveland, William R. Hopkins, City Manager,
"American Home", 6117 St. Clair ave., Cleveland, Ohio. My dear friends:
I am sure I express the feelings of all Clevelanders who are familiar with your paper and your people when I say that we join gladly with you in celebrating the thirtieth anniversary of
the founding of your paper. During the thirty years of its existence your paper has been truly American in spirit and enterprise, has rendered splendid service for all its people, and has made its success and prosperity a matter of interest and concern to all the rest of us. It has constantly and truly expressed the aims and ideals which your people should cherrish in this country and has undoubtedly been a very considerable factor in the remarkable showing which your people have made in this short space of thirty years. No other group in Cleveland has within the same time produced so many evidences, both individual collective, of all of the qualities which make the kind of Pitizens Cleveland and America need.
The work which the editor has done personally, not only through the paper but through other personal activities in the Merest of Americanization and of citizenship generally, place of us under real obligation to you and I sincerely hope that the years to come you will not only enjoy a constantly increas-lng measure of successs but also an increasing share of public appreciation of a real public service.
Along with our congratulations to your people, your paper and yourself, permit me to extend the best of good wishes to you all.
Yours sincerely,
W. R. HOPKINS, City Manager.
Spomini na leto 1918.
(1'iše Ivan Trček)
Vojna je minula, je šel glas Preko celega sveta, začetkom me-Seca novembra, 1918. Vse na'-rode je prešinila ta vest z neizmernim veseljem. Velikanske kolone vojakov so se vile iz bojišč, puščajoč za sabo vso vojne °pravo, konje, topove, avtomobile, puške itd. Vsakega želja je bila prej ko mogoče priti do-toov k svojim dragim, po dolgih teti strašnega trplenja. V tem milnem navalu, v veselju da je Kog poslal angela miru, jih jt Se na tisoče omagalo, umrlo ali pa še bili ujeti od sovražnikov, ki je imel prosto pot za nji-V nekem mestu na zgornjem štajerskem, kjer je bile ^eležniško križišče državne in Južne železnice, (kamor je tudi ^ene usoda vojne postavila za "tiri leta) smo opazovali vračajoče se trume vojske. Vlak za vlakom in ceste polne vojaštva, Ustniki in generali vsi brez ysakih redov in znakov, potrti in Zaničevani od navadnega vojaka- Tudi našega rudniškega Ravnatelja je minula ona stro-g°st, bil je priljuden, hodil po Snovanjih in prosil nas Slo-^ence, da naj še ostanemo in de-arn,) naprej. Namreč vsi rud-^ški ali drugi delavci so bili vojno oproščeni in ostali \ ^ilu ako so delali za državo, ^eni je bilo jasno, da je bolje počakati par tednov kot pa se \ •l«i zmešnjavi podati proti do
*	*	iN
Stara mogočna Avstrija je
^Sinila, iz nje je nastalo več
•Mih držav. Polagoma je
ričela vsaka država za se ure-
^vati najpotrebnejše, nastale
N Pozvane narodne straže.
j aso domovino Slovenijo so de-
, ttla okupirali Italijani, deloma
. Pa Postala del sedanje Jugo-'avi j(>_
k 15110 je 18. novembra, 1918, Sti poslovim po štiri-letnem v ^ an ju oc| prijaznega zgoraje-^a.ierskega mesteca L. Pome-ni svojo beračijo v kovčege, za j.j1 pot sem dobil pol kg. kruha. c) Sern ga pa takoj pojedel, ne VHV Pomislil na dvodnevno j /Jjo. Celovec, Jesenice, /ju olj ana, Logatec je bil moj Na
vlaku proti Celovcu De • . Priiazno družbo. V ku-. Ju je sedelo eno samo, precej 'cln<>, kakih 18 let staro dekle,
ki me takoj prijazno ogovori: da je mraz, kam se peljem, da ji bo dolgčas, da se ona tudi pelje do Jesenic, ako ji hočem delati tovaršijo med vožnjo, seveda kar sem bil takoj zadovoljno sprejel zakaj pa ne? Takemu srčku ljubeznivemu delati tovarišijo! In tako med raznimi pogovori je nama čas kaj hitro minul, in po mojem mnenju vlak prehitro prišel v Celovec, kjer sem izgubil'na postaji svojo tovarišico za nadaljno vožnjo proti Jesenicam. Ko pridem na Jesenice so tiste čase vozili še samo vojaški vlaki. Na postaji zvem, da moram čakati najmanj dva dni za civilni vlak. Toraj nikjer nič za kupiti kaj tacega, da se bi potolažilo revolucijo v želodcu, in dva dni čakati, ta je lepa Ko hodim na postaji semtertja in premišljujem, se mi približa neki vojak. Vidim da je stotnik in še bolj se začudim, ko nru obgovori slovensko. Povem mu. da bi rad prišel v Ljubljano, pa ne smem na vojaški vlak. Pravi, pojdi z menoj! Pelje me na vlak v častniški voz, kjer me tudi ostali častniki povabijo, da prisedem in se z njimi peljem do Ljubljane. Bili so sami Slovene!. Dali so mi na r:\zpolago pijače, jedil in cigaret, in tako sem prvič bil med jugoslovanskimi častniki v družbi. Prej kot sem dobil zvezo do Logatca sem pa zopet čakal cel dan in celo noč. Ko se pripeljem v Logatec se ne malo začudim, ko vidim na postaji vse polno laš-j kih vojakov z nasajenimi bajoneti. Razumel nisem jih nič. primejo me in tirajo na njih komando. Ko službujoči častnik vidi mojo delavsko knjižico, da sem res tam doma, me izpu stijo (ker k sreči sem bi civilist, vojaka niso nobenega izpustili ampak tirali v Italijo.) Tako sem prišel domov, ko se je kon čala vojna.
Nisem bil doma še štirinajst dni, ko dajo Italijani razglas; da se morajo vsi moški od 18. do 30. leta ta in ta čas javiti pred občinskim uradom. Skri-vej smo zvedeli od domačega župnika kaj Italijani nameravajo, namreč vse poloviti in odpeljati v vjetništvo. V nekaj urah je že vse bežalo po gozdih proti meji Jugoslavije. Namesto da bi doma veseli praznovali Božične praznike smo bežali pred Italijani. Jaz sem se za teden dni ustavil pri sorodnikih bli-
zu Vrhnike, nato sem dobil delo v Ljubljani. - Ko sem zvedel, da se je pričelo tihotapstvo dobro razvijati in kako se dobro zasluži sem se lotil tihotapstva blaga čez mejo, in res en čas mi je šlo jako dobro, denarja dovolj. Nekako sredi meseca februarja, 1919, se odpravim čez mejo proti domu. Bila je tri ura zjutraj ko pridem k nekemu mlinu ob meji; prisluškujem, vse tiho kot v grobu. Mraz je bil, da je sneg škripal pod nogami. Grem po brvi čez potok, komaj prekoračim zaznamovano mejo, zacujem rezek žvižg iz gozda. Prva misel mi je bila vreči proč jugoslovanske časopise, kar se mi je posrečilo nakar me že zgrabi roka za tilnik in me tira v gozd kjer je bila skrita ostala italijanska straža. Hajdi sedaj pa gremo v peržo-no. Vojak ki me je tiral na vojaško poveljstvo, pa revež ni poznal pota in bil je tako v strahu, da je imel puško vedno pripravljeno in šel za mano, jaz pa kar lepo domov, kjer pokličem stariše in greva notri. Videl sem, da je tudi Lahu prav, da se ogreje in da dobi kaj toplega za v želodec. Meni pa je bila dana prilika pustiti denar doma in druge stvari. Ko se je pričelo svitati je Laha minula potrpežljivost, nasadil je bajonet na puško in da moram iti ž njim. V našem društvenem domu so imeli svoj stan. Kako je ree izgledalo. Iz kulis in zastor-jev na odru so napravili postelje in mize, soba kjer je bila knjižnica, je bila vse razdejana in je služila za ječo. Tam notri sem dobil dovolj tovaršije. 23 po številu jih je bilo v sobi; vsi ki so šli preko meje in so obtoženi tihotapstva, kakih 20 je bilo samih deklet večinoma Vi-pavk in Primork. Čez par ur nas vse že odpravijo da gremo peš štiri ure v Idrijo, in kakih 20 karibinarjev nas je stražilo. V Idriji smo bili zaslišani, nato so nas zaprli v grad, moške posebej seveda, da so Italijani lahko dekleta nadlegovali, kar so pozneje povedale. Jesti niso dali več kot vsak dan eno konzervo. Po tridnevnem zaporu v Idriji nas vse naložijo na tovorne avtomobile in peljejo naprej k sv. Luciji. Ker so se dekleta pritoževala, da so kari-binarji hodili k njim spat in da jih bodo naznanile v Trstu, so se vstrašili in nam kupovali pijače in jedi. Med vožnjo v vlaku proti Gorici sem ves čas opazoval opustošene kraje od vojne. Nikjer nisi videl ne ene cele hiše, v večjih krajih cela dolina pokopališče, strelski jarki in žične ovire so bile še povsod. Pridemo v Gorico, o majica mila, kje je tista krasna Gorica! še drevje je bilo vse po-lomnjeno, hiša niti ena cela. Skozi sredino mesta nas ženejo kot zločince in opazujemo strašna razdejanja vojne. Nato na vlak proti Trstu; skozi ob železniški progi proti Trstu so se nudili grozni prizori, kaj je bila vojna. Vsa pokrajina je bila mrtva, vasi razdejane, le tu pa tam si je kdo zgradil kako leseno barako itd. Ko se pripelja naša skupina v Trst, nas vkle-nejo kot največje zločince in peljejo v zapore, kjer so zaprti tatovi in ubijalci. Jaz sem tam tri tedne stradal in uši pasel prodno sem prišel pred sodnijo. Sodba je bila: eno leto zapora, pod pogojem oproščen, ako nr> grem več v Jugoslavijo, kar sem seveda moral obljubiti in drugi dan sem šel domov, ne da bi do bil svoje stvari m denar nazaj To je laška kultura, poštene Slovence so za prazen nič zapirali med laške barabe. Bili so ravno v tistih zaporih že po več mesecev nekaj x slovenskih duhovnikov in učiteljev, ki so zaman čakali na obravnavo. Jaz bi še domov ne mogel, ako se me ne bi Peki gospod iz St. Petra na Krasu usmilil in mi kupil vožni listek. Dotičniku sem še dane? hvaležen. Komaj sem se doma nekoliko očistil, že so me zopet poslali na isto pot in internirali
kot nevarnega človeka za državo. Moral sem v Kormin v barake, kjer sem bil vsak dan izprašan skozi štirinajst dni in nato sem šele bil prost in spuščen svobodno domov.
Ne samo jaz na tisoče jih je izkusilo italijansko barbarstvo, ki so se hvalili kak kulturen narod so in da so nas Slovence odrešili Avstrije. In kako je bilo tisto leto v naših krajih: Tihotapili so vse križem z blagom, z živino in tobakom. Italijanskega vina je bilo več kot vsega drugega, plesali po gostilnah, pa ne naši fantje pač pa Lahi z našimi dekleti. Domači fantje so morali kar odstopiti od svojih deklet in ponoči tudi ne vasovati in peti. Po preteku leta je marsikatero dekle zibalo sad svojega učenja italijanskega jezika in zanimanje za priliznjenost laških vojakov. Marsikateri naših fantov in mož, pa je bil mesece in mesece po nedolžnem zaprt v Trstu al? pa celo v Benetkah.
In kako je sedaj mi ni znano, razven kar tukaj čitamo. Iz mojega rojstnega kraja so se Lahi umaknili. Toda koliko tisočev Slovencev še dandanes vzdihuje pod krutim fašizmom. O čemur mi tukaj v Ameriki niti pojma nimamo. Kako je mogoče Slovencu prepovedati govoriti svoj materin jezik, prepovedati čita-ti časopise in knjige pisane v lastnem jeziku! Take prepovedi bridko občutijo naši bratje in sestre v domovini. Soča voda šumi in prerokuje maščevanje. Vsakega trplenja je enkrat konec, tako tudi za naše Slovence pod Italijo mora priti enkrat svoboda, kot smo je mi deležni tukaj v novi domovini, kjer ne vemo kaj je slabo. Tukaj imamo prosto, lahko pojemo, čitamo in govorimo slovensko in se ne zavedamo tega, kako omahuje v naših srcih naša narodna zavest. Tukaj ko nam nihče ne uničuje knjig naših Čitalnic, pa se jih
ne poslužujemo. Tukaj ko nam nihče ne zabranja peti slovenskih pesem, pa kako slaba so ali celo propadajo naša pevska društva. Tukaj ko nam nihče ne prepoveduje naših dramatičnih predstav, pa so take teškoče za dobiti igralce in končno še slabe udeležbe. To kar je Slovencom pod Italijo biserni narodni zaklad mi zametujemo.
Drevesa in jaslice.
Motno je hrumelo po mestu. Izložbe so se ponujale s bučeči-mi odsevi kričečih svetiljk, dremotno so utripale luže in se s kapljicami obešale na kolena. Vsekrižem so se lovile ceste z množicami izprehajavcev, gleda vcev in kupovavcev; zgoraj je bilo črno nebo in ena sama zvezdica se je čas za časom prikazovala izza mokrotnih megla.
Barve žameta in svile so se božale z žarki lestenca v gosposki sobi. Mameča toplota se je v objemu dišav lenobno prete-kala s stene na steno in pod strop. Preproge so se blestele pod visokim, razkošnim božičnim drevescem. Gruča nedeljsko oblečenih otrok je tekala krog njega, vzklikala, se rado-vala in preizkušala igrače — darila božičkova: tam železnica s pravimi tračnicami, pa s predori, svetiljkami in kolodvorom; ondi pravi pravcati avto, ki trobi in te popelje vse širom po sobah; in punčke, ki govorijo, in ptički, ki pojejo — pa škatle zidakov in bonbonov in čudežnih reči.
Pri bahati mizi vrsta gospo-j de: črnina gospodov, svila gospa ; in krožniki z zlatimi črtka-mi in steklenice in brušeno steklo in šampanjec. Puhlice gredo iz ust do ust, poškrobljeni pokloni besed poskakujejo v oz račje; zveni, šumi, odmeva. . .
"Pa Vi, mamica''" se oglasi |gospod in se o:re k peči.
"Ni je.' odvrne,gospa in do-
stavi: "Ne kliči je; ni vajena, saj veš. . ."
Pogovor je tekel dalje, se raz-predoval v smeh in šale in pri povedovanje novic.
"In potem," je govorila tedaj v poselski sobi "mamica," — "sva si s Tonetom — Bog mu daj dobro! — postavila hišico, Kaj bi rekla, saj ni bila hišica' Borna kajžica je bila, vsa lesena, pa s slamo krita — a dobra in topla. Kakor rožica je stala na rebri, spodaj potoček, zgoraj zeleni gozdiček, pa gabri in bukve. Ali ti je dehtela ajda, Mina, ko bi jo bila ti poduhaia! In lehe so na spomlad kar take dihale, kot bi bilo solnce spodaj v njih — a ne nad njimi! In Tone in jaz, močna in zdrava, mlada in dela žejna, ho, Mina, ti ne veš, kaj je zdravje in moč! Kaj meniš, da sva kdaj klevala, se kdaj namrdovala? Pela sva, da veš, vriskala pri košnji, se šalila pri mlačvi, ko fant in dekle! In prav tisti čas, kar ti menim povedati, je šlo za božič. Tone je izbiral mah in ga deva) lepo v redu na deščico, "sveti duh" se je pa vrtil in kakor bi bil vesel tistega dela. In je postavljal pastirce, pa jagenjčke in nazadnje še oslička in sveto družino vmes. 'Tone,' sem dejala in kar sapo mi je jemalo 'čas je prišel.'
"Še lučko prižgem," je plani' pokonci in še zdajle ga vidim-kako se mu trese roka, ko je prižigal rdečo lučko. Takrat je zdrknila ura in povedala polnoči, v fari je pa potrkavalo z vsemi. še nisem doumela vsega, ko se ozrem in zaslišim:
"Žena, fant je!"
"Tonček bo," sem še dehnila. potem se mi je vse izgubilo. In prav tale je bil, tvoj gospodar," je dodal, "zdaj je Anton, prej je bil Tone."
"Jezušček Vam ga je prinesel," je rekla Mina.
"Jezušček, res," je od\ i nila žc-nica "pa takrat nisem več 1 iz-
dela, pa takrat nisem nič vedela, da nosi tudi Jezušček. To je zdaj. Sploh je zdaj — oh, Mina — ali jih slišiš? Daj, lučko pri-žgiva, jaslice sem ti prinesla, na omaro jih postaviva, vidiš, takole. Pa zapojva: 'Pastirci' . ."
In sta pokleknili in začeli 'mamica' in dekla Mina in obema so lile solze veselja in spominov in spominov in genotja po raska-vih in po mladih licih.
"Mama . . ." je planil glas mednje. Gospa je obstala na pragu in beseda ji je zamrla. In ko je prišel gospod ponjo, mu je vzdrhtelo telo, sklonil se je, kakor bi bil v cerkvi, in ni vedel, kako da so mu postale vlažne oči.
"Ubogi moji otročiči," je zavzdihnil. Potem se je po prstih odstranil z gospo v svetlo soba-
no.
Joža Lavrenčič.
MATHMILAVEC
*
Slovenski plumber
Se pripiročam Slovencem in	j!
Hrvatom za vsa plumberska dela	J
za postavljanje sinkov kotlov za	t
gorko vodo, stranišča in vsa ena-	!>
ka dela. Fina dela, primerne	!>
cene. Oglasite se na domu od	;!
8. ure zjutraj do 8. zvečer, ali	{
kličite telefon Randolph 2708 J.	!;
106» E. 61st St.

DEBELI PREM
Naravnost iz dežele
Vseh velikosti, živi ali osnaženi, pregledani od mesta in pripeljani kamorkoli. Nizke cene. Pridite in si izberite vaše prešiče.
H- F. HEINZ
WltXOUGHPY, OHIO Tel. "Vi.klffe 110-J-2
Li

IM-
TUKAJ JE NAVEDENIH NEKAJ DARIL, KI BODO IZŽREBANA V PETEK ZVE
ČER, DNE 30. DECEMBRA, 1927:
50
lepih daril,
vrednih $500.00
Sedaj imate priliko, da si izberete vaša božična darila in igrače, katerih je ena največjih zalog pri nas. Vrhu tega dobite še listek za vsak dolar nakupa, ki bo deležen enega teh daril! Torej ne zamudite te prilike!
N0.I49
Posebno: To leto vam preskrbi vaše številke za avtomobil Mr. Frank
Russ, na 6104 St. Clair Ave.
POZOR! Namesto koledarjev dajemo letos_ jako lepa božična darila v naši trgovini.
GRDINA HARDWARE
6127 ST. CLAIR AVE. Randolph 4127
Odprto od 8. ure zjutraj do 8. zvečer.
t H k WfNCmSTBtL
"AMERIŠKA DOMOVINA"
[(AMERICAN SIOMI1
ISiDBD M9NDAT, W1DN1SDAT AND r*30A?
NAROČNINA!
Za Ameriko — — 94.09 I Za Cleveland po poŠti s*$5. Ka Evropo . —w-.l5.5i | Posamezna številka „„-3«.
Vsa pisma, dopisi in denar na) se pošilja na Ameriška Domovina 8117 St. Clair Ave., N. B. Cleveland, Oblo. Tel. Randolph 828.
JAMES DEBEVEC, Publisher,
LOUIS J. PIRC, Editor
Read by 35,000 Slovenians in the City of Clevelnad and elsewhere. Advertising rates on request. American in spirit—ferelgn in language *nly.
Entered as sccond class matter January 5th, 1009, at the poet effioe at Cleveland, Ohio under the Act of March 3rd, 1870.
No. 147, Mon., Dec. 19th, 1927.
0
-mir.
Odrešenik ni prišel samo v betlehemski hlevček, ves svet je bil tedaj veliki hlev: kultura je propadala, civilizacija se je izprevrgla v razbrzdanost. Kakor žival je postal človek in ginil v lastnem blatu. Pa božje dete ni prišlo samo enkrat, prihaja že stoletja v hlevček in hlev, na letošnjo božično noč pride zopet. In peli bodo božični glasovi zvonov: Ne bojte se! Kvišku glave! Kot tedaj na betlehem-skih dobravah. In prav na božično noč je tiho leglo božično dete med živali, ki so brez misli in brez srca prežvekovale dehteče seno. Svet je pa tedaj gazil pravico, resnico in dobroto. Ni posvetil božji sij v palačo Herodovo, ni šinil na rimski kapitol, poiskal je vdana, s prazno modrostjo nepopisana ljudska srca in jim je oznanil veselje. In ta pri-prosta srca so verovala in našla življenje, kapitol in Sion sta dvomila in zasule so ju lastne razvaline; od razvalin pa je vel duh in beseda prerokova: "Gorje tebi, ki ropaš! Ali ne boš sam oropan? In ki zaničuješ, ali ne boš sam tudi zaničevan? — Ko boš utrujen jenjal zaničevati, boš zaničevan!"
Sveta noč! Na dobrave vse zemlje zveni izpod neba v gloriji: "Mir!" — Človeštvo hrepeni: Mir, mir! Na svetovnih konferencah pisarijo papirnate sklepe: Mir, mir! In vse to ni niti sklep, niti iskrena prošnja; jecljanje mlačnih je. Narodi ne znajo več vladati in zato imajo vlade, kakor jih zaslužijo: na skoro vseh krajih se vse drobi in gre v kosce. Kako boš zidal, če je opeka gnila ilovica in še votla po vrhu? V ogenj z opeko — svoja srca uredimo v pogumu! Ni ledu in ni ognja v nas. Tavajoča mlačnost je človek, iz takih ljudi celi narodi — plaha zbeganost — in odtod grožnja, da nas izpljune zgodovina. — Svoboda in samoodločba so puhla gesla. Svoboda pravijo je tam, kjer so ljudje hlapci postav in postave so samo tam, kjer so človeške postave pripete na večno postavo. Kjer tega ni, so postave otroci sile in sebičnosti — brklarija so, ki jo gazi, kdor utegne in komur kaže; zvečer so že drugačni kot so bili davi. Ena, edina črta je stalita, ki drži do večnosti,; ker se snuje večnosti, kjer ste pravica in mir poljubljata'. Kjer tega ni V dušah, ni v vladah, ki so jo odbrale te duše in namesto postave piše postavo škorpijon po plečih — pa ni nikogar, ki bi rekel pogumno in odločno: "Ne smeš!"
Sveta noč! Narod, čuj njeno pesem, vzbudi v sebi njeno moč. Ne iztezaj rok po onih, ki danes so — in njih jutri ni; blodeči so in plahi. Danes vsemogočni, jutri popotni na cesti. Narod, drži krepko za pljug in ga vodi po brazdi dedov, iz katere ti ga niso izvrgla stoletja.
Narod, ti si svoboden na grudi, ki ostane: orji svoj rod, brat z bratom, od Soče do Vardarja, od Atlantika do Pacifika. Noben brat ne bo propadel, če noče sam. Kapitali se sesujejo, narod in gruda ostaneta!
Kvišku glave! Sveta noč! Narod, poslušaj glas pisma: Palače bodo zapuščene, mesta, polna ljudi, bodo puščoba; toda trma, da jo boš ošlatal, bo nad brlogi mest, veselje divjim oslom in paša čredam. Nad vas bo razlit duh z višave. Stanovala bo pravica med vami.
In delo pravice bo mir, in pravice sad bo pokoj in varnost na zemlji. Mir vsem ljudem, ki so dobre volje!
ZA VAŠO IZOBRAZBO IN NAPREDEK.
James I. Angleški kralj, rojen 1566, umrl 1625. Bil je edini sin škotske kraljice Mary Stuart. Njegov oče je bil Lord Darnley. Bil je za-nikern, lahkoživ kralj. Za časa njegove vlade je Anglija dobila prvo standard sveto pismo, mesta Plymouth in Jamestown so se ustanovila v Ameriki. James I. ni bil priljubljen, niti sovražen nikjer, niti doma, niti v naselbinah.
James II. Angleški kralj, vnuk James I. Rojen 1633, umrl 1701. Bil je zadnji angleški ikralj kaltoličan. '.Zavladal je leta 1685, toda že leta 1688 so ga pregnali iz Anglije in je umrl v pregnanstvu v Parizu leta 1701. Protestanti so mu tekom vlade neprestano nagajali, dokler ni prišlo do krvave revolucije.
Jamestown, mesto v državi Virginija, ki je bilo prva stalna kolopija izseljenih Angležev v Ameriki. Svoje dni je bil Jamestown glavno mesto Virginije in nekako središče mode in razkošja.
Jansen, Cornelius. Nizozemski teolog, rojen 1585, umrl 1638. Bil je profesor teologije na univerzi v Leu-
vainu. Ustanovil je neko posebno sekto, ki si je nadela ime: Janseniti. Oni zanikajo nezmotljivost papeža, toda v ostalem pa trdijo, da so rimski katoliki, toda Rim jih ne priznava. Svoje dni so Janseniti povzročili dovolj vpitja, toda danes jih je komaj kakih 10.000.
Jason, v grški legendi je bil Jason vodja ekspedicije Ar-gonavtov. Bil je sin tesal-skega kralja. Njegov oče se je naveličal vlade, pa je izročil prestol svojemu bratu Pe-liasu pod pogojem, da izroči krono sinu Jasonu, ko odraste. In ko se je to zgodilo, je lason zahteval od" Peliasa krono, katere pa Pelias ni hotel izročiti, razven ako Jason predno nastopi vlado, izvrši kako izvanredno junaško delo.- Pelias je nasvetoval, da spravi skupaj ekspedicijo, ki naj gre iskat zlato runo! ki se je baje nahajalo v deželi Kolhidi, na vzhodnem obrež-zvali Argonavte. Jason je pristal na to. Zgradil si je iadijo za 50 mož, katere so zvali Arganavte. Jason je dobil zlato runo in tudi ženo, z imenom Medea, s katero pa ni bil srečen. Njegovemu očetu je zopet podelila nekdanjo mladost, a ubila je njego-
vega strica. Jason jo je kone-čno zapustil ' in vzel drugo. V silni jezi je Medea pobila svoje otroke, zažgala palačo in odšla. Jason se je sam pozneje ubil.
Java. Najbolj znamenit otok Nizozemske Vzhodne Indije. Je najbolj rodoviten, najbolj obdelan in najbolj gosto naseljen. Je do 660 milj dolg od vzhoda do zahoda. Površina znaša 50.554 kvadratnih milj. Otok je precej gorat, gore se dvigajo do 12.000 čevljev visoko. Otok ima bujno rastlinstvo in živalstvo. Tu se nahajajo opice, tigri, leopardi, divje mačke. Prebivalstvo je malaj-» skega izvora, pomešano z Indijci. Nad 30.000.000 ljudi biva na tem otoku, in manj kot en milijon teh je Evropejcev. Glavno mesto je Ba-tavia, fino zgrajeno mesto, s kanali, drevoredi in parki. Na otoku se prideljuje riž, sladkor, bombaž, vanila, tobak, kava in čaj. V gozdovih se dobiva cimet, poper in druge dišave. V obilici je premoga, petroleja in drugih rudnin.
Jay, John, rojen 1745, umrl 1829, prvi predsednik najvišjega sodišča v Zjed. državah. Ko je zbruhnila revolucionarna vojska je skušal sprva pomiriti nasprotne si stranke, toda ko je videl, da je vse zaman, se je pridružil stranki ameriških patriotov. Ko se po končani vojni ustanovila zvezina vlada, je bil Jay imenovan predsednikom najvišje sodnije. Pozneje je postal poslanik v Angliji, s katero je sklenil neko pogodbo, ki je pa zelo razburila Amerikance. Nevoljen, se je umaknil v pokoj in čital ter pisal knjige. Ob svoji smrti je zapustil $200, in je v testamentu odredil, da naj se mu priredi pri-prost pogreb, denar pa naj se podari neki ubogi udovi.
Jefferson, Thomas, tretji predsednik Zjed. držav, rojen 1743, umrl 1826. Bil je velik borec .z Indijanci, pionir in inženir. Toda bil je vedno zagovornik in prijatelj priprostih ljudi. Njegova mati je bila jako plemenite, toda demokratične družine, in od nje je podedoval nekako fineso in ljubezen do študira-nja. Preskrbela je tudi, da je dobil sin izvrstno vzgojo. Dasi jako demokratičen in priprost v obnašanju in obleki, pa je bil Jefferson vedno perfekten gentleman. Ko je bil star 26 let je bil že član postavodaje v Virginiji. Pozneje je bil izvoljen governer-jem Virginije, poslanikom v Franciji. Nekaj let, ko je bil George Washington predsednik, je bil tudi državni tajnik. Bil je član odbora, ki je dobil nalogo, da napiše "Izjavo neodvisnosti." Trdi se, da jo je Jefferson skoro sam spisal. Trdil je vedno, da bi centralna vlada ne smela imeti dosti moči. Glavna moč in oblast naj ostane pri posameznih državah.
Leta 1801 je bil kandidat za predsednika. Bili so štirje kandidati. On in Aaron Burr sta dobila enako število glasov, in odločitev, kdo bo predsednik, je morala iti v poslansko zbornico. Pri 36. glasovanju je bil izvoljen Jefferson z večino 6 glasov predsednikom Združenih držav. Predsedniški termin Jeffersona je bil zelo uspešen. Jefferson je odpravil vse lakajstvo v Beli hiši, občeval je z ministri in .pripro-stim neprisiljeno. Pod njegovo izvrstno upravo so se dohodki zvišali, stroški zmanjšali. Zjed. države so tedaj plačevale letni tribut morskim razbojnikom. Jefferson jih je pa dal napasti in so bili popolnoma uničeni. Tekom njegove vlade je bil kupljen Louisiana teritorij za $15.000.000 od francoske vla-
de. Jefferson je bil ponovno izvoljen, toda tekom drugega termina ni bil tako uspešen. Francija in Anglija ste se nahajali tedaj v vojni, in Zjed. države so tedaj doživele več porazov, ko so se zapletle v prepir. Prijatelji so ga silili naj se da še tretjič izvoliti, toda izjavil je, da je to nedopustno. Umaknil se je na svoj dom v Monticello, kjer je umrl 4. julija, 1826, ravno 50 let pozneje ko je bila proglašena Izjava neodvisnosti.
DOPISI.
Cleveland, O. Cenjeno uredništvo. Prosim, da bi bili toliko potrpežljivi z menoj in bi mi priobčili ta moj obširni dopis v vašem časopisu. Že dolgo se nisem nic ogiasila in se zopet kmalu ne misiim.
Tu v elevelandski okolici
so razmere ne preveč dobre. Delo je bolj v slabem položaju, po tovarnah je malo dela, veliko ji h je že v pomanjkanju, ker so brez dela. Če se kaj delo ne zboljša, ne vem kaj bo, ker že pregovor pravi, da kjer ni dela tudi ni jela.
Eno tolažbo pa imamo siromaki, za slučaj bolezni in v smrtnem slučaju, če si ne moremo prihraniti dovolj denarja v slabih časih, in to so naše slovenske podporne organizacije, katerih imamo tukaj veliko število, da ne samo slovenskih, še drugih narodnosti. • Eden si izbere to, drugi to, vse pa plačujejo bolniško podporo v slučaju bolezni in v slučaju smrti pa dobijo dediči posmrtnino. Treba se je pač ravnati po pravilih in redno plačevati asesmente. Če je pa član ali članica v veliki potrebi in pomanjkanju se pa še društveni člani spomnijo in pomagajo s prostovoljnimi prispevki. Da, organizacije, te nas še tolažijo. To so prava polja za delavce. Kateri delavec se je ob pravem času oglasil pri organizaciji, ta ni prišel v močvirje, ampak je prišel na rodovitno polje, ki vedno obrodi.
In ko imamo toliko drugih organizacij po širnih Zjed. državah, imamo tudi našo domačo organizacijo, ki jako lepo napreduje in se razvija \ članstvu in v financi, in to je naša Slovenska Dobrodelna Zveza. Ona je tako velika in dobra, da ne pomaga samo svojim članom in članicam v bolezni in s posmrtnino, ampak jim pomaga tudi do njih domovanja s posojili. In ta organizacija je prava za delavce, ker ni imela še nikdar kakih naklad, ker je v vseh skladih pri najboljši financi. Ima večje število krajevnih društev v Clevelandu in po državi Ohio. Vsa društva lepo napredujejo, vsa se zanimajo in agitirajo za njo, da bi dobili še kaj večje število članstva.
Najbolj smo pa hude ženske, ker v Ameriki je že tako, da smo ženske prve, želimo pa biti tudi na društvenem polju, ne samo po imenu ampak tudi v resnici. Prvih deset let, odkar se je Zveza ustanovila so bili moški vedno prvi, požnejc smo se pa ženske zavzele, zlasti pri društvu sv. Ane, št. 4. da prekosimo moške. Naš uspeli je bil velik, in danes prav lahko trdimo, da je društvo svete Ane, številka štiri, največje žensko podporno društvo v Zjed. državah, kajti naše društvo šteje že nad 1000 članstva v odrastlem kot v mladinskem oddelku. Koncem novembra smo štele 820 članic v odrastlem oddelku in 190 otrok v mladinskem od-1 delku, skupaj 1010. Društveno blagajno imamo tako veliko, da se lahko vdeležujemo cerkvenih in narodnih prireditev. Zato imamo napre-
dek, ker smo složne med seboj. Le še tako naprej. Vsaka naj živi po svojem prepričanju, kakor ve, da je boljše v življenju, samo da je pošteno. Ozirajmo se na znak naše Zveze, kjer drži roka roko, bodimo vse složne in edine in uspeh nam je zagotovljen.
Pa ne smete misliti, da je polje našega društva dodelano, kar ni res, ker naše društvo ima še veliko ledino za obdelati. Katera ženska ali dekle še ni pri našem društvu, oziroma pri Slovenski Dobrodelni Zvezi, naj pride k našemu društvu, mi jo bomo sprejele v našo sredino. Saj nas sv. Ana kot mati resnično ljubi, da lepo složno skupaj živimo in delujemo.
Častno zaslugo dajem v imenu celega društva našim ustanoviteljicam ob priliki 16. letnice društvenega obstanka. Društvo je bilo ustanovljeno 2%. novembra,'1. 1911, in si je v resnici zbralo lepo ime. Ali se še spominjate, da se je naše društvo ustanovilo dne 22. maja, 1911, in sicer z nekako 10 članicami, in dne 25. nov. 1927 smo pa imeli 1000 članic v obeh oddelkih. Ali ni veselje slišati o takem napredku? Pa tudi v financi, kjer smo bile že čiste izčrpane, smo pa tudi napredovale, tako da imamo danes $2700.00 v društveni blagajni. To imamo samo za društvene potrebe, kajti usmrt-nino in bolniško podporo plačuje Zveza. In tako lahko veselo zakličem: "Živelo društvo sv. Ane, št. 4. Slovenske Dobrodelne Zveze.
Cenjene ustanoviteljice, vem, da ste zelo vesele te novice in tega klica. Gotovo ste nekatere še danes med nami novimi članicami, ko vam dajei'no po preteku 16 let častno zaslugo. Vi ste začele društveno polje obdelovati in tudi mi sedaj delujemo, da častno nadaljujemo vaše delo. Seveda so se mnoge ustanoviteljice že podale tudi v večnost in ne slišijo sedaj našega klica. Krije jih hladna ameriška Izemilja, tud? nJim damo častno zaslugo in želimo skupnega snidenja nad zvezdami.
Cenjene članice dr. sv. Ane, št. 4. in vsi bratje in sestre S. D. Z. število članstva našega društva je v resnici lepo. Slišati besedo: največje slovensko žensko društvo v Zjed. državah je gotovo častna stvar, toda nekaj pa nam še manjka. Pri društvu je 820 odrastlih članic, toda — samo 190 članov mladinskega oddelka, in to je jako pičlo število za naše društvo. Enako majhno je število otrok pri vseh krajevnih društvih Zveze, ne samo pri številki 4. Zanimivo je premišljevati zakaj je tako pičlo število članov mladinskega oddelka pri društvih. Kaj bo v bodočnosti ako se naša mladina ne bolj resno in v večjem številu oklepala naših slovenskih podpornih organizacij? Pripeljite sedaj svoje otroke v slovensko podporno organizacijo, dokler je še čas. Ali ne veste, da smrt pobira in nič ne gleda na starost? Ali ne veste, da nesreča nikjer ne počiva? Kaj pa če se otrok pohabi pri kaki nesreči, in če ni bil že prej v mladinskem oddelku, kam ga boste pozneje spravili, ko prekorači 16. leto, ko ga he bodo nikjer več sprejeli v svoje vrste Če je v mladinskem oddelku Slovenske Dobrodelne Zveze ga ta naša organizacija sprejme v odrastli oddelek brp/ zdravniške preiskave za svo-to, katero pravila predpisujejo. Tisti, ki nimate še svojih otrok zavarovanih pri Zvezi imate še ta mesec pri-
liko, da jih zavarujete do 1. jan. 1928. Ta mesec je še odprta kampanja za sprejem mladine pri Zvezi. Zdravniška preiskava je prosta in tako tudi vstopnina, zdravnika pa dobite vsak dan ob uradnih urah. Poleg tega imamo pa določen še poseben dan dne 21. dec. od 6 do 8. ure zvečer v Slov. Narodnem Domu, v sobi št. 4.., v starem poslopju. Tedaj se vrši zdravniška preiskava otrok za one, katere se bojite iti v zdravnikov urad ali se bojite dolgo časa na uradu čakati. Torej nimate nobenega izgovora, da ne bi pripeljali vaših otrok na preiskavo.
Cenjene članice dr. sv. Ane, imele smo uspeh, da smo prekoračile število članstva \ odrastlem oddelku pri vseh drugih društvih, dajte da se bomo v otroškem oddelku enako dobro izkazale. Pripeljite svoje otroke, kateri niso še pri Slovenski Dobrodelni Zvezi, tako da bomo imele največje število otrok pri naši številki, zlasti kar se tiče te kampanje. Ali veste, da je glavni urad obljubil, da kate-
ro društvo bo nabralo največ otrok v mladinski oddelek tekom te kampanje, da bo do-tično društvo dobilo srebrno kupo, ki sedaj počiva pri društvu Kraljice Miru, št. 24. S. D. Z. Sedaj se nam nudi lepa priložnost, da to kupo dobi naše društvo, in odvisno je od vas, ako vpišete svoje otroks v društvo in Zvezo. Ali ve> ste, da imajo že skoro tri društva več novih otrok vpisanih kakor pa me članice največjega društva? Ni še prepozno, še je čas, da dobimo zmago. Pripeljite svoje otroke, da bodo z nami vred obdelovali društveno polje. Učite otroke tako kot so nas v stari domovini učili naši stariši, ko smo bili stari 6 ali 7 let smo znali že vsa poljska dela delati, tukaj pa naučimo otroke, da bodo znali naša slovenska društvena polja obdelovati-Kar se dobrega otrok v mladosti nauči, mu v starost vse dobro stori. Pozdravljeni zavedni bratje in sestre S. D. 1-Le delujmo še naprej na društvenem polju.
Mary Bradač, tajnica št. 4 1153 E. 167th St.
Na sliki vidimo George Remusa, bivšega "kralja but' legerjev", ki ne sedaj zagovarja na sodniji, ker je ubil svojo ženo. Ženo je ubil, ker se je spečala z nekim suhaškiM agentom, ki je dal Remusa zapreti, da bi laglje užival liu\ bežen Remusove žene. 'Dobim je bil Remus v zaporu rad1 kršitve prohibicije, mu je žena s suhaškim agentom zap>'(l~ vila vse premoženje. Sedeč na desni, v drugi vrsti je Reniu*> zraven njega njegova prva žena, od katere se je ločil, zadcJ za njo je njen brat, George Brown, spodaj v sredi po hčerk'1 Ruth iz prvega zakona.
V nekaj dneh bomo odtrgali zopet en list iz koledarja našega življenja. Čas beži - nič ne čaka - ne posto-ji, da bi ga dohiteli, ako smo zaostali. Sami svoji gospodarji moramo biti, sami moramo računati, koliko bomo imeli prihranjenega za starost. Vsak ki to dobro p r emisli, bo pritrdil,
da je varčevanje eno najvažnejših življenskih problemov. In dolžnost vsake banke je, da ljudi vedno naprej in naprej opominja k varčevanju. Zato so banke ustanovljene, da hranijo vaš denar, kjer ga nalagate kot varno hranilno vlogo, kjer dobite tudi lepe obresti, ki se pripišejo k vaši hranilni vlogi dvakrat na leto. Na vaši slovenski
fr1
North American banki imate svoj denar naložen mnogo bolj varno kot bi ga imeli doma. Tisoče naših rojakov se je že prepričalo o naši točni in prijazni postrežbi, zato pa tudi svoje prihranke raje nalagajo na svojo slovensko banko kot kam drugam. Zavedni so ti naši rojaki, za-v edajo se, da
je geslo: Svoji k svojim! najlepš-še. Zato se pa na tem mestu najlepše zahvaljujemo vsem prijateljem North American banke, posameznikom kot društvom in trgovcem, raznim podpornim Zvezam in Jednotam, ki so v obi-li meri pripomogli, da se je ta banka povspela na tako častno mesto med drugimi ameriškimi bankami!
VSEM VLAGATELJEM IN PRIJATELJEM NAŠE BANKE VOŠČIMO VESELE, ZDRAVE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO! North American banka je pripoznana kot Honor Roll banka od države Ohio.
TOE NORTH AMERICAN BANKING ft SAVINGS CO.


* /
rfT

Glavni urad. VOGAL ST. CLAIR & E. 62nd ST.
CLEVELAND, OHIO
Podružnica» VOGAL WATERLOO & E. 156. St.
Zi

m
(Py
liHtk.
m
i'i 4: 4
m m

ZVONČEK
Zima je zasnežila gozd. Gosto so naletavale snežinke ter zasipavale poti in steze. Padale so na zemljo, zdaj lepo enakomerno, zdaj v divjih zagonih vetra. Pod težko pezo belega bremena je stokalo drevje, se šibilo ko-dravo drevje sivih smrek in brezove vejice so se upogibale ter odevale trnovec s hermeli-novim plaščem. Mogočne snežne zasipe je nanesel veter v ulice male gorske vasi. Iz bližnjega gozda so se kradle megle, se valile in prekopicevale ter prinesle zgodnjo noč. Dremot-no je sijala luč skozi okna, ki je bil mraz zarisal nanje debelo plast ledenih rož in široko razkrečenih listov. A vendar je iz hiš danes mogočneje kakor navadno lila svetloba na cesto. Jezušček je bil tam v gosteh — danes je bila namreč božična noč — ter je bil razen lučk vžgal tudi revna človeška srca in celo v najskromnejši dom zanesel radost in veselje. Le malo kočico koncem ulice je bil prezrl. Tam je ob postelji nevarno bolne tkalke sedela mala Anka in vsa v solzah zrla v bledi, izsušeni obraz drage mamice. "Preljubi Jezušček, saj rada vse pustim, tudi punčko, ki si mi jo obljubil,
in medeno potico, le moji ljubi mamici daj, da bo zopet zdrava!" In tkalka: "Dobri otrok! Če bi tvoj očka še živel, dobro vem. da bi danes ponoči hitel k podrti gozdni kapeli v gorskem zakotju in o polnoči zvonil z zvončkom. Kdor to stori, mu Jezušček, to mi je moja prababica povedala, ne odreče pobožne želje." Trudno so se po teh besedah zaprle trepalnice nad motnimi zenicami in glava bolnice je omahnila nazaj na blazino. Druga za drugo so besede, če prav tako tiho govorjene, našle v dekličinem srcu živahen odmev in Anka je res sklenila pomagati ubogi mamici. Tiho se je po prstih splazila preko izbe, tja k omari, si ovila debelo ruto okoli glave, poljubila slabotno roko mamičino in urno zapustila hišo. Burno je utripalo malo srce, ko je otroka v svoj plašč ovila večerna tema; toda misel na bolno mamo, upanje, da ii od Jezuščka, ki skoraj pride, lahko izprosi zdravje, otroku ni dalo miru in gnalo ga je tja v tmino gozda, v ozko uhojene steze in gazi pustinje. "O mam-ko božja, nebeška predica, ne predi mi mrliškega prta, in sveti pastir Vendel, varuj me pred volkovi. Mudi se mi tja h kapeli, daleč v visokem gozdu, tam
WW fpr
m
Našim zvestim starim prijateljem in našim dobrodošlim novim odjemalcem želimo
PRAV VESEL BOŽIČ!
ItU/Ll

m
itatu
■m
W[
bHttu
Želimo, da bi bilo Novo leto blagodejno za vas in srečno v zdravju in v poklicu, in želimo, da bi imeli zopet privilegij, da vam postrežemo k boljšemu uspehu.
The
Frank Mervar Co.
SLOVENSKA ČISTILNICA
Bonna ave. in E. 60th St.
Tel. Rand. 7123

ImuUI
juti
JmoLI
moram danes o polnoči zvoniti in prositi svetega Jezusa, da mi ohrani mamico; očeta je pri statvah zalotila smrt!" In glej, megle so se razkadile, oblaki so izginili in beli mesec je posijal ter svetil doli v temni gozd, da kaže pot hitečemu otroku, otroku. "Vetrc, kam si Se skril?" je vprašal otrok. Nič odgovora. Prasketalo je v grmovju. Morda stopica semkaj čarovnica. Saj menda hodi ponoči tod po gozdu, z ostrimi kremplji in pajčevino pred obrazom in z vranjim gnezdom na glavi. Od tesnobe in utrujenosti so otroku klecala kolena, a vselej se je zopet dvignil ter se oziral po sijočih zvezdah.
"A.ia tuta, aja tuta! Span-čkaj, dobri Jezušček!" je solzeča se deklica komaj slišno prepevala betlehemsko pesemco in skozi rogovilasto drevje je veter dalje nepretrgoma pel svojo melodijo. Tedaj je nekaj temnega poskočilo izza grma. Zasvetile so se ji nasproti oči izstradanega volka. Prihuljeno se je zver pripravljala na naskok. "Sveta mati Marija, volk!" Prijela je ogrinjačo, jo nastavila predse za obrambo ter nato skočila k bližnjemu grmu; toda v skoku so ostri kremplji zverine pograbili sebi gorko odelo, da bliskoma izginejo v volčji kotanji, ki jo je bil sneg skrbno zadelal in katerega je mala deklica prekoračila zlahka in brez nevarnosti, ne pa težko volkovo telo. Mati božja je bila rešila malo Anko. Prevzeta od groze smrtnega strahu je stala deklica v mrazu in trepetu poleg jame, iz katere je bilo čuti presunljivo rjovenje volka. Neznana bojazen jo je gnala dalje; vedno s stisnjenimi ustnicami je hitela naprej skozi trnje, ki je neusmiljeno zadiralo svoje bodice v tenko suknjico, dalje čez drn in strn navkreber, objela je brinov grm, grm Marijin, in slednjič vsa utrujena prišla do podrte gozdne kapele. n
Zaman se je ozirala po zvonovi vrvi. Pretrgana je bila. Kos vrvi je ležal na tleh, drugi pa je visel tako visoko, da male ročice niso mogle do njega. "Ah, vi dobri angelčki, usmilite se moje bolne mamice! Pomagajte, da ne bo umrla! Saj sicer nimam nikogar več na tem božjem svetu." Tako je ihtela in drgetala ter se zgrudila s svojim obrazkom v sneg.
("uj ! Tedaj je veselo zadone-lo v višavi: "Gloria! Gloria!' In obdan od angelov, ki so zvonili z zvončkom, je v morju luči žarel Jezušček, milo se smehljaje ubogemu človeškemu črvič-ku in je rekel: "Angelčki so čuli tvojo molitev in prišel sem, da uslišim tvojo prošnjo. Vrni se domov, tvoja mamica ne bo umrla!" Nato je prikazen izgi nila. Toda angelčki so spremljali deklico domov skozi gozd in ko je stopila v domačo izbo, je našla mamico sedečo v postelji Veselo se je nasmihala otroku
f .?-*-? f-f mm
Ml
Milili
Veseie božične praznike in srečno Novo leto vsem našim cenjenim odjemalcem in vsem Jugoslovanom!
5 Addison Flower Shoppe,
6506 St. Clair Ave. Randolph 7185
FRANK LEVAR
mk
Garden Flower Shoppe, f*
570 E. 152nd St.	Ml
Eddy 9079
FRANK JELERČIČ

in pripovedovala o lepih sanjah, da so prišli k njej angeli in ji dali zdravilne pijače, nakar se ji je povrnilo zdravje.
Tako se je Jezušček pri revni tkalki vendar še oglasil ter ji prinesel blagoslov in radost. Živela je še mnogo let in užila obilo veselja nad svojo dobro hčerko.
Miss Lillian Goodnight iz Abilene, T&xas, je bila izbrana od študentov kot najbolj reprezentativno ameriško dekle m ed dija k in jam i.
-o-
O Mr- John Virant nam sporoča, da mu je v stari domovini. Dvorska vas, umrla mati Neža Virant. Tu zapušča sina Johna, hčerko Frances Malovrh, v starem kraju dve hčeri in sina. Naj počiva v miru!
O Napačno so nas informirali v zadnji številki lista glede smrti v družini A. Centa na Darley ave. Starišem Centa je umrl hčerka 9 let, 10 mesecev stara, ne pa sin, kot je bilo po-ročano.
© V Lutheran Hospital je bila odpeljana Mrs. Jos. Likozar radi operacije.
O V torek, 20. dec. se vrši redna seja direktorija S. N. Doma. Pričetek ob 8. zv. Prosi se vse direktorje, da so gotovo navzoči.
O Pretekli teden, 13. dec. se je oglasila tetka štorklja pri družini Joe Mramor na 6400 Varian ave. kjer je pustila zalo hčerko.
O V soboto zvečer je preminul rojak Frank Beck. Star je bil 38 let. Pokojni je stanoval na 896 E. 139th St. Doma je bil iz vasi Podgozd pri žužem berku, na Dolenjskem. Tukaj zapušča soprogo in dva brata, v stari domovini pa mater in sestro. V Ameriki je bival 21 let. Bil je član društva Slovenec, št. 1. S. I). Z. Pogreb se vrši v torek zjutraj. Počivaj v miru!
O Ko je Anton Vojšak, 35 let star in stanujoč na 21030 E. Goller ave. skušal priti preko železniškega križišča na E. 207th St. kjer vozi N. Y. Central železnica, je bil zadet od vlaka. Železniški stroj ga je vrgel 40 čevljev daleč. Vojšaka so pozneje odpeljali v Nottingham bolnico, kjer se je dognalo, da mu jo leva noga zlomljena in je dobil tudi druge resne poškodbe.
Naznanilo.
Članicam društva sv. Neže, št. 13!) C. K. of O. naznanjam, du se Rotovo vdeleže seje v sredo 21. decembra, 1!)27, v navadnih prostorih. Prosim, da ;.e vsaka članica gotovo vdeleži. Na dnevnem redu je več zelo važnih točk ko' tudi volitev odbornic /.a prihodnje leto. Katera članica se ne vde-leži seje, plača 50 centov kaz'ni. S sestrskim pozdravom
Mary Peterlin, tajnica.
Soba
Delničarji S. D. Doma
•se tem potom obveščajo da se vrši redna letna delniška seja v sredo 11. januarja ob 8. uri zvečer v Slovenskem Delavskem Domu na Waterloo Rd. in Shiloh Rd. Vsi delničarji se poživljajo da se seje gotovo udeleže ali pa pooblastijo drugega delničarja da jih zastopa.
Knjige korporacije bojo zaprte 31. decembra 1927, ako kdo želi kupiti delnico ali plačati obroke naj to stori pred tem dnevom. Knjiga delničarjev je na razpolago pri tajniku.
Direktorij S. D. Doma
Boris Paulin, tajnik.
(148)
Razpis službe
Slovenski Delavski Dom razpisuje službo oskrbnika v Domu. Prošnje naj se pošljejo na tajnika, 15335 Waterloo Rd., Cleveland, Ohio. V prošnji naj se navede zmožnosti. Prošnje morajo biti v rokah tajnika najkasneje do 31. decembra, 1927.
Direktorij S. D. Doma
Boris Paulin, tajnik.
(148)
Stanovanje
se da v najem, tri sobe, pripravno za pečlarje. 552 E. 49th St.	(147)
Odda se
štiri sobe v najem, vse nanovo urejeno in modertio. 1093 E. 64th St.
(148)
Stanovanje
se da v najem, 4 sobe, spodaj, cena $20. John Gornik, 6217 St. Clair Ave.	(x)
Soba
se da v najem enemu ali dvema fantoma, samo za prenočišče. Tudi garaža se dobi v najem. 5801 Prosser Ave.
• (149)
Se priporočam
našim Slovencem, ki lastujejo svoje domačije in naznanjam, da izvršujem vsa mala mizarska dela in to po jako nizkih "cenah.
John Grill
705 E. 155th St.
Harmonike
naprodaj, nem'kega izdelku, v jako oobrem stanju, se poceni prodajo. 5817 Prosser Ave., zgorej.
Soba
se da v najem za enega fanta. Gorko ta. gorka voda, kopališče. 7403 St." Clair ave. vrata št. 5.	(148)
V najem
se da hišo z osmimi sobami, pol akra zemlje, za eno družino, lepo drevje in cvetlice, vse jako moderno, fino poslopje. Na vogalu Shawnee ave. in 185. cesta. Poceni re'nt. Vprašajte na 18609 Shawpee ave.	(147)
Oprostilo
Želim se javno opravičiti Frank Si mončiču in njegovi družini glede neresničnih opazk, katere sem izustil napram njim in želim, da ljudje vedo, da govorica 'ni bila resnična.
John Shega-
Za orodje
steklo, barvo, avtomobilske potrebščine, tires in tubes, fin gazolin in olje. za vse to se gotovo vselej oglasite pri
Zavasky
6011-13 St. Clair Ave. kjer boste vselej pošteno postreženi po jako nizkih cenah.	(X)
Kanarčki
naprodaj, izvrstni pevci. Tudi samice se dobijo. 1394 E. 53rd St. Se priporočamo rojakom za obilen poset.
(147)
Stanovanje
se da v najem, tri sobe in kopališče. 6701 Schaelter Ave.	(149)
Nevarnost!
Letos bo premog dr»r. rima ako kupiti" sedaj. Radi premogarskega Urnik« if bodo cen« premogu »lo višale. Blue Diamond, pocahontas, ..Jumbo, paaama lump, trd premoč 1» koka. Ako kupite 5 ton, dobite 25c. pri toat odbitka, S procenta popusta, ako takoj plačate. Vprašajte za knjigo, ki vam rasloll kaka ae rabi koks. Ml prodala« sama na|-boljši premog i« koks.
THE YATES COAL CO.
1261 Marqn*tte Rd.
Randolph •>••.
se da v najem, gorkota in kopališče. 1235 Addison Rd.	(148)
Zastori za okna in primerne palice
Izdelano po naročilu. Točna postrežba in zmerne cene.
ST. CLAIR WINDOW SHADE CO.
(>532 St. Clair ave. Penn 3154
JOHN GORNIK
Želim vsem svojim prijateljem, znancem in vsem ostalim rojakom
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO!
6217 St. Clair Ave.
Ml


Želimo vam vesele božične praznike in srečno Novo leto!
•i. Mi imamo popolno izbero božičnih daril " ; za vso družino po nizkih cenah. Kupite se- ) daj za praznike.
The Wright Dept. Store
6231 St Clair ave.
Jenneta Lunch
Vsem
našim gostom želimo
vesele božične praznike!
6009 St. Clair ave.
JOS. P0ZELN1K
if Slovensko kegljišče. — Pridite za praznike kegljat, da si bomo lahko voščili vesele božične praznike!
6125 St. Clair ave.-
GR0VEW00D SHOE REPAIR
Slovenska popravljalnica čevljev. F. DACAR, lastnik
Voščim vesele božične praznike in srečno Novo leto!
17203 Grove wood ave.
FRANK MULLEC
GROCERY & MEATS
Vesele božične praznike! 1G801 Waterloo Rd. Kenmore 1238-W
1■ ±-___
irirJrit
»m
iMiiiiillliiiii milili"1 iiiiHtiin1

John J, l^finoo
ODVETNIK
l«f>21 WATERLOO RD. Tel. Kcnmorc 1782
Tekom dneva na 20« Engineers Bldg. Tel. Main 8038 — 8039
Urudnu ure: od 7-9 evefter
Vesele, srečne in zadovoljne Božične praznike vošči vsem svojim klientom in prijateljem
Haffner & Co.
6106 St. Clair Ave.
UlllllllllllllllllllllIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIilllllllllllllillllilllllllllllllllllllH^
Denarne pošiljatve kot Božična darila so v pretežni večini že na potu v stari kraj. Vendar pa prihajajo še vedno naročila za izplačanje denarja pred Božičem, kar nam je mogoče izvršiti potom brzojavnega pisma.
Kdor torej želi, da izplačamo nakazani denar tekom enega tedna, naj nam pošlje še en dolar za stroške takega brzojavnega pisma.
Postrežba kot vedno naj točne j ša.
FRANK SAKSER STATE BARK
82 CORTLANDT ST.,
NEW YORK, N. Y.
Soteščan:
Noč v peklu.
(Dogodbica
r.lllll||IIIIItllIIIIIIIIIIIIII!llllliU3!llllllliI!inil!llIlliHlllllillllllUlllli!IIII!ll!EIIIIIIIIl!h:
Priporočilo!
Cenjenemu občinstvu naznanjam, da imamo pri nas vse potrebno za družino po zmernih cenah, in sicer: spodnje perilo, nogavice, rckavice, kape, lumber-jackets, jopiče in blago na jarde.
Imamo tudi obuvalo za može in otroke. Se priporočam.
Mihael Vraneža,
želim vsem skupaj vesele božične praznike! 17105 Grove wood ave.
Tel. Kenmore 0170.

ttmmiTTTTTIIITTmTt I g 3 XXXTTTT?T T » * V 11X YTT1X ž X CPS
Za božična darila
•IIIIHIHUIIIIIIIIHIIMMHIIIIHI.„.....,„..,...
iiMiiuHiiHMiiiiuHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiijiiii
uiiiiiiiiuiiiiiuiuiiiimiiiiii
imamo tudi v naši slovenski trgovini vse polno primernih predmetov, s katerimi boste vašega prijatelja zelo razveselili za Božič. Oglasite se pri nas in prav zadovoljni boste-s postrežbo in cenami.
Jos. Ko^ely,
4684 W. 1301 h St.	Lakewood 7973.
ESXXTrTTTITTTTIIXIEXXIXTTYTTYTTYTITtllllllTlXIIXXXXm
Čuvajte svoje zdravje.
Za ljudi, ki mislijo, se bodo zanimali za sledeče:
Tekom zadnjih 28 let sem pomagal ljudem po najnovejših in modernih metodah k zdravju.
$10 X-Ray preiskava za Ti°
Moj urad je opremljen z najnovejšimi X. žarki aparati, pri meni dobite zdravljenje z elektriko. Quartz Ultra Violet Ray, kemični in mikroskopični laboratorij, ki mi pomaga, da lahko doženem pravilno klinično preiskavo ali pa pravilni vzrok vaše bolezni. Mi ne ugi burno.
liro/, o/irn Kaj jo vuia bule/.on ali Itako «tf le obupali. priflHi* U meni, ne atfiiMt.« upanja 1 Tiuoče ljutii M'm /t> ozdravil, iti il ho dam-* moji najboljdi urljtttclji. kar rii'm naredil y.u njo, lahko imredlin /.n van. Tekom ftednjih 17 let * oni rabil prof. IShrlich veliko iitna.ldb" Ril« H »M pri idravljenju kroničnih bolezni xn i.iooke in ionske.
Z unpehom nem zdravil pritiak krvi, revmatizem. astfno, bre/l rvnont in želodčno noprilike, ulaboati, jetrne nept-IHke in vne koine boloznf, Ako je vafta bolezen nenzdravljiva, tedaj vam bom povedal. Ako Je o/drnvljiv«, tedaj van boni pozdravi! v najkrajšem eanu in po /merni ceni. Pridite k meni. <!n «<> pof<-vorimo. Omlino no zanimam za vat moj« bolnike. Za •ieiiiike no ponebno htreiniee.
Vporabu velike l)r. ErdUch iznajdbe
Mi govorimo slovensko
Doctor Bailey, "specialist'
1101 l'rospect Ave., Cleveland, O. Drugo nadstropje. Uradno ure: od 9.30 zj. do 7.30 zv. Ob nedeljah od 10. zj. do 1. pop.
i Izr.iit« t« iu prihranit, aa bodočnost |
Srnek in Bambič sta si bila smrtna nasprotnika. Njuno sovraštvo se je začelo že v mladih letih. Srnek si je izbi'al nevesto, katero je Bambič pregovoril ter jo vzel za ženo. S tem si je iztesal težak zakonski jarem, ki ga je žulil v pozno starost. Liza ga je učila kozjih molitvic, niti ganiti se ni smel pod njenim oblastvom.
Vselej, kadar je videl Srnka v zlati prostosti, mu je lice oze-lenelo od jeze. Privoščil mu je vse najhujše in vendar je bil srečnejši od njega. Srnek ni vedel za njegove skrite muke ter ga je srečaval z mržnjo na obrazu.
"Sovraži me, pa nima povoda," ga je grajal Bambič, ko je moral nekoč bežati pred hudo ženo. ''To bi me šele gledal, ako bi bil na mojem mestu!"
Odslej je premišljal in ugibal, kako bi mu napravil nekaj, kar bi opravičilt) njegovo zamero. Kmalu se mu je nudila priložnost. Sešla sta se nekega večera v gostilni pri isti mizi. Sedela sta vsak na drugem koncu, bodeč se s srpimi pogledi.
Bambič je bil pri vinu živahen ter se,mu je začel, počasi bližati.
"Zakaj bi se sovražila," je rekel Bambič, "prijatelja bodiva!"
Srnek se je omajal in trčil na zdravje ob njegov kozarec. V prvi zadregi ni vedel, kaj bi mu odgovoril.
"Pozabi tisto, kar je bilo radi ženitve,' 'mu je Bambič ponudil spravo. "Siromak bi bil pri Lizi, lahko mi verjameš. Po smrti ti jo bom itak prepustil — pekel boš imel z njo . . ."
"Ali misliš?" Tudi Srnek je bil že vinjen; v takem položaju je bil silno redkobeseden.
"Res bo, res, prijatelj. V peklu bosta skupaj."
"Beži, beži!"
"Boš videl. Pij!"
Trčila sta in pila: Bambič v ' redkih in plitvih požirkih, do-čim je Srnek duškoma praznil kozarec za kozarcem ter se je kmalu upijanil.
Nekako okrog enajste ure sta zapustila gostilno. Srnka niso več držale noge. Za božjo voljo je prosil tovariša, naj mu pomaga domov. Bambič ga je naložil na samokolnico, kjer je možiček kmalu sladko zasmrčal.
Zdaj ga je imel popolnoma v oblasti, pa tudi načrt je bil že pripravljen, ki mu je kar sam po sebi prišel v možgane. Peljal ga je naravnost v svoj dom; tiho je odprl vrata, iztre-sel ga je v vežo, ter jp zopet zaprl. Nato se je splazil v podstrešje in napeto poslušal.
Liza je sedela na postelji z debelo molitveno knjigo, zraven nje je slonelo poleno. Tako je čakala vedno svojega moža, kadar se je predolgo zamudil v gostilni. Včasih je šla tudi pogledat iz hiše in je stopila na drevo, rastoče ob poti, odkoder je bila vajena naskočiti ubogo žrtev.
Ko je čula tisto noč odpiranje vrat iti ropotanje, je vedela, da je prišel mož, ki se ne upa v sobo. Togota ji je zagomezela po udih: kar dvignilo jo je nekaj in hipoma je bila v veži, kjer je v temi zadela ob človeka, ležečega na tleh. "Aha, tukaj si, mrciaa!" je
vzkipela ter ga je sunila z nogo. "Fuj te bodi, zopet si se nažrl!"
Tik pred prvo brco se je Srn-ku sanjalo, da je umrl in prišel v pekel, kjer ga je sprejela Liza s trdimi rokami. Zbudil se je, ko je začutil sunek v rebra in slišal glas svoje nekdanje iz-voljenke. Mukoma je nekaj zamrmral; zavest, da je pogubljen, ga je davila in tiščala na prsi s tako silo, da ni mogel govoriti.
Razkačeni ženi ni bilo po volji možev molk. Hotela se je prepirati, za kar pa morata biti dva, da se zavračata in pobijata. Ker ni mogla do veljave z jezikom, je poslala v boj svoje okovane čevlje, s katerimi ga je brcala, kamor je dosegla. Z vsakim sunkom ga je nekoliko odrinila od sebe pi*oti odprtemu vhodu v klet in končno je možak zdrknil navzdol po stopnicah.
"Vrgli so me v strašno temo, kjer je jok in škripanje . . ." je javkal svetopisemske besede. "Pomagajte — v peklu sem — z Lizo — na večne čase . . ."
"Čakaj, ti bom že pogasila peklenski ogenj," je pihala raz-togotena. Pograbila je škaf vode ter jo je žviškoma izlila na pogubljenca. Zatulil je kakor blazen, meneč, da ga zaliva peklenska povodenj.
Hladen poliv ga je mahoma iztreznil: postavil se je na noge in gledal, kako bi se rešil iz čudnega položaja.
Lizi se je pričelo dozdevati, da je zajadrala v napačno smer. Popolnoma drugačni kakor stokanje njenega moža so bili ti glasovi, kadar je siromaka obdelovala s polenom. Prižgala je svetiljko in spoznala Srnka, ki je lezel navzgor po stopnicah. Ves se je tresel Srnek od mraza in voda mu je curljala od obleke.
"Da bi te vrag! Ali si ti?" je vzkliknila presenečena. "Pa sem mislila, da mlatim po svojem snopu . . ."
Srnek si je pokril obraz s komolcem, tipal je po zidu, iščoč izhoda. Liza mu je odprla vrata ter ga izpustila v temno npč. Tedaj jo je iznenadilo glasno krohotanje, v podstrešju se ji je rogal mož, čigar šala se je imenitno obnesla.
SREČA V°NESREČI.
Oni dan so na Shaftesbury Avenue v Londonu aretirali človeka, ki je prosijačil, kar je tudi na Angleškem prepovedano. Ko so ga pripeljali pred sodišče, ga je tam navzoči odvetnik spoznal. "Že več mesecev vas iščemo," ga je ogovoril advokat, "nezgodna zavarovalnica vam je prisodila $1500.00 za ppškodbo pri oni nezgodi toda nikjer vas nismo mogli najti, da bi vam denar izplačali." Tako je bila možu nesreča v srečo, namreč ker so ga prijeli.
Temni oblaki so srebrno obrobljeni, toda Martin Elliott ni mogel verjeti, da bi bila za črnimi oblaki njegovih nesreč spet še kaka sled srebra. Pa vendar. On je bil namreč trgovec z družabnikom, ki pa je nekega dne ves razpoložljivi denar in druge vrednosti pobasal v svoj žep ter izginil. Elliott je postal vsled tega bankeroten. Ko je moral radi tega k sodišču, je domov grede padel po stop-
njicah ter si zlomil nogo. Ko je nato ležal v bolnišnici, je nekega dne došlo poročilo, da mu je hiša pogorela do tal. Vse to pa je prineslo tudi londonsko časopisje. Par tednov nato pa je prejel od notarja iz Bostona pismo z vprašanjem, je li on v kakem sorodu z Martin Elliottom, ki se je pred mnogimi leti izselil v Ameriko. Bil je res v sorodu z njim in ker je lahko doprinesel dokaz resnice, je po davno umrlem sorodniku podedoval 25.000 funtov, kar znese v našem denarju 6,875. 000 Din. Za to vsoto je bilo torej vredno priti v konkurz in tudi hiša najbrže ni bila toliko vredna.
Čuden slučaj nezgode pa se je pripetil leta 1908. velikemu parniku "Mauretaniji." Na svoji vožnji iz Newyorka v Liverpool se je od štirih propelerjev pokvaril eden toliko, da ni bil več za rabo. In kaj je bila posledica tega? Ta velikan je mnogo hitreje vo.zil s tremi propelerji, kot pa poprej s štirimi ter bil sploh najhitrejši izmed vseh tedanjih parnikov.
Še neki drug slučaj se je pripetil na morju ter lastniku prinesel dobiček. Tovorni parnik je vozil iz Hawaija v Newyork, in sicer samo sladkor. Na širokem morju ga je zajel vihar ter mu polomil propeler tako, da je odslej vozil komaj s polovico prej' snje hitrosti. Toda ta zakasnitev je bila dobičkanosna, kajti med tem se je sladkor podražil in ko je pristal v pristanišču, je bil njegov tovor vreden nad 30.000 funto\ več kot pa bi bil sicer, ako bi dospel ob nameravanem času -o--
ženi ne ustrežeš.
Miha: "Strašno ljubosumna je moja žena. Karkoli ji, porečem, ji ni po volji. Ko bi se mi le enkrat posrečilo, da bi bila z mojim odgovorom zadovoljna!"
Matija: "Reci ji morda, da je v vsem mestu najlepša žena. Na tako priznanje se bo gotovo prijazno nasmehnila in jo bo vsaka ljubosumnost minila."
Matija (teden dni pozneje) : "Aii si moj nasvet poslu/ šal?"
Miha: "Seveda sem ga."
Matija: "In uspeh? Brez dvoma je bilo tako, kakor sem ti pravil."
Miha: "Veš, kaj mi je odgovorila? Si pač moral vsaki babi v mestu pod nos pogledati, da si se o tem prepričal. . ."
Tolažba.
Stara ženica: "Gospod doktor, ali se bo operacija posrečila?"
Zdravnik: "Operacija j: nujno potrebna, toda povem vam, da je zelo nevarna. V splošnem prenese tako operacijo izmed petih oseb samo ena."
Stara ženica: "Za božjo voljo, gospod doktor, ali jo bom jaz prenesla?"
Zdravnik: "Potolažite se, gospa, pred vami so bile operirane štiri osebe, ki so vse umrle. Vi ste peta in boste torej ostali pri življenju."
Frank Z,aKrajieK
Slo-VensKi "Pogrebnih.
HQS Jfortepood 'Road "Randolph 4983
Rudolph Perdan
SLOVENSKA GROCERIJA in MESNICA
Se priporoča cenjenim odjemalcem za praznike za nakup vsakovrstnih gospodinjskih potrebščin. Postregli vam bomo točno, z dobrim blagom in po zelo zmernih cenah.
Vsem našim odjemalcem želimo vesele božične praznike in srečno Novo leto.
933 E. 185th St.
Tel. Kenmore 0622
U
JOS. GRBEC
Popravljalnica čevljev. Točno delo po zmernih cenah. Vesel Božič in srečno '	Novo leto!
6026 St. Clair ave.
DR. J. V. ŽUPNIK
ZOBOZDRAVNIK 6131 St. Clair ave. vhod iz 62. ceste
Želi vesele božične praznike in srečno Novo leto!
BLAŽ HACE
Postrežba z baterijami. y 1153 Norwood Rd.
Imam fine baterije. Točna ini^l fina postrežba. — Vesel Božič^j in. srečno Novo leto! 1 : Tel. Florida 0796
MIKE ZEVNIK
SLOVENSKA UN1JSKA PEKARIJA
Srečen Božič in veselo Novo leto! 4504 St. Clair ave.
m
LmL
vfi
LUDVIK GUSTIMc
SLOVENSKA GROCERIJA
Vesel Božič in srečno leto vsem odjemalcem 4526 St. Clair ave.	Rand. 6625
Mi
J I	UPORN I KI	1
I	POVEST	1
B	Spisal	I
S	IVAN LAH	j
(Nadaljevanje)
Aaa, ljudje, kje ste ljudje"
Vstal je. Temno je bilo vse naokoli, da je komaj moge1 spoznati, ali je dan ali je noč. Tam visoko se je kazalo neke okence, zamreženo z debelimi mrežami. Svetloba je prihajala od zgoraj, tako da se je videlo, da je ječa čisto v zemlji. In kje so drugi, Pisik, in drugi, kar so jih prignali? Mnogo ječ imajo, da lahko de ■ nejo vsakega upornika v drugo .. . Začel je Iesti proti oknu, a ni ga dosegel. Zid je bil moker in smrdelo je po trohnobi in plesnobi. Začutil je par kamnov, ki so moleli iz zidu in se vzpel nanje, da bi pogledal skozi okno. Posrečilo se mu je, da je pogledal proti nebu; visoko nad oknom se je vzdigoval grajski zid, par grmov je zaraščalo zgoraj odprtino okna, ki je bilo deloma tudi zasuto s palicami in smetmi. Zdelo se mu je, da je večer, a vendar se ni dalo videti ne solnca, ne senc. Vzpel se je še nekoliko, da bi vedel, ali je že pretekel en dan, kar sedi v tej temnici, vzpel se je še naprej, noga je spodletela, padel je vznak, verige so zarožljale na rokah in nogah in pod glavo je nekaj zaropotalo s čudnim votlim glasom. Tla so bila na tistem mestu mokra in mehka, prijel je za tisto čudno stvar kamor se je zadel z glavo in bila je — kost. Izpre-letelo ga je po vseh udih, zakaj pred njim je ležalo človeško okostje, ki je ostalo. Bog ve, od kdaj pozabljeno v podzemeljski ječi. Spomnil se je na vse različne pripovedke, ki jih je pripovedoval stric, češ, da so tako pravili stari ludje. . . Gledal je v temino, da bi razločil, kaj je vse pred njim, pa ni bilo toliko svetlobe. Usedel se je na svoj kamen in se zamislil v svoje sedanje stanje. Njegove misli so odhitele v uporniško vas. Tam še prebivajo njegovi prijatelji; morda se že zbirajo, morda začuje vpitje krog grada, in pred vratmi znane glasove; vrata bi zaškripala., verige zarožljale in na pragu bi se prikazali: Gu-za, Poberinov, Pisikov, za njimi pa cela vojska s polhovkami. Planili bi v ječo, objeli bi ga in povedali, da je prost ... A nič ni bilo. Pač! Po stopnicah se čujejo koraki, ključ zaškriplje v ključavnici, vrata se odpro in v ječo stopi suh možic. Pri vratih položi kruh in vrč z vodo in
—	odide. Vrata se zapro, ključ zaškriplje, slišijo se koraki, ki bolj in bolj izginjajo
—	in zopet je vse tiho ... Zunaj se sliši tuljenje jesenske burje okoli grajskih zidov. Andrejku se je zazdelo, da mora biti večer. Večer prvega dne, in zdi se mu, da je že večnost dni v tej zaduhli temnici.
Použil je kos črnega kruha, napil se vode, in zdelo se mu je, da je smrtnotruden. Naslonil se je na steno in sladko spanje je kmalu osrečilo našega junaka...
Vzbudil se je iz sladkih sanj. Doma je sedel na stolu in obdali so ga vsi trije. Mani-ca se je naslonila na desno koleno, Nejček je prinesel pručico in se vzpel ob očetu na levo roko, Vanjček pa je po svoji pravici splezal na levo koleno in posegal z roke
[ oroti polhovki, da bi se ž njo j igral.
"Ali je res v Krimu mož?' vprašal je Nejčel<.
"Seveda je, saj vsak dan ob enajstih zakuri za južino,' odgovarjal je on.
"Kakšen pa je?" vprašalo je Manica.
"Velik, velšk," odgovarjal jim je po otročje, "pravi divji mož je. Kosmat kot medved, ima velik nos in medvedja ušesa, palico nosi v rokah in roke ima močne in dolge. Kamor stopi, se zemlja strese n drevesa lomi za kratek čas. Pastirji se ga boje in beže, kadar slišijo njegov glas, ali pa, kadar zagledajo dim njegovega ognja, kadar si kuha južino."
"Zakaj pa ravno ob enajstih kuha?" vprašal je Manica.
"Lej jo, saj utdi mati ob enajstih zakurijo," odgovori) ;e na tako otročje vprašanje Takrat je stopila mati v hišo
"Nikar jih ne straši," rekla nu je prijazno.
"Saj se nič ne bojimo," odgovoril ji je Nejček. "Kaj ne, oče, če bi k nam prišel, to bi ga vi."
"Seveda bi ga."
"Pa jaz bi ga tudi poma-al," pripomnil je štiriletni Vanjček na kolenu in se okle nil očeta.
!n mati je prisedla k njeni in gledala v jasne otročje obraze in iz njenih pogledov je sijala ljubezen, sreča, veselje, vse, vse, kar si je on ielel. . .
"Oh, da si le doma," rekla e, "vidiš, kako te imajo radi!"
On pa jo je resno pogledal.
"I, kod sem pa hodil?" vprašal jo je, kot da se ne more ničesar spomniti.
"I, saj veš, okoli si šel, pa so vedno izpraševali, kje si, in komaj si se vrnil, pa si zopet šel. Vanjček je vedno izpra-ševal: mati, ali so oče jezni?''
Sanje so začele izginjati.
Ona se ga je oklenila in rekla ljubeznivo:.
"Kaj ne, saj sedaj boš doma. Poglej, saj je lepo doma, kaj nisi srečan? . . ."
On pa jo je pogledal, kot da ni srečen, in čuden mrak je hotel stemniti lepo podobo.
"Kaj pa je divji mož?" vprašal je Nejček, kj je menca med tem mislil samo na moža v Krimu, ki je vsako jutro gledal njegov dim.
"Je samo otroke; celo grajskega grofiča je snedel nekoč . . ." odgovoril jim je on.
Vsi so se ga tesneje okleni
li.
"Pa ga ni nihče natepel?" vprašal je Vanjček.
"Divjega moža se ne more r.atepsti. Bolj je močan kot cela vojska."
"Joooj?" začudili so se vsi.
"Pa vi bi ga, oče?" vprašal je Vanjček, ki je mislil menda, da je oče najbolj močan.
"Ne vem, mogoče bi ga..."
"O, bi ga, bi ga, tako!" In kazal je z rokami, kako bi ga.
Prišla je mati in vzela Vanjčka v naročje in ga po-
"Kaj bi ga," rekla je, "kaj ga boš ti, revež, vsi ga ne morete; močan je, da hraste puli in se s skalami igra. . ."
"Joooj," začudili so se vsi
Vanjček je hotel nazaj k očetu na koleno.
"Glej, zmiraj hoče biti pri tebi; ta bo menda tak kot ti."
"No, le sem pojdi, Vanj-
ček," rekel je on, "saj ga imam najrajše. To je junak naše krvi, nikogar se ne boji. No, Vanjček, ali se bojiš divjega moža?"
"Nič se ne bojim," rekel je ravnodušno, "saj bi ga vi, kaj ne, oče, če bi me hotel?"
"Seveda bi ga," smejal se je Andrejko. . .
"Vidva bi vse zmagala, kadar sedita skupaj," rekla je žena. . .
On jo je pogledal, kot da ne razume, kaj je hotela reči.
"Saj vidiš," je rekla, "boril si se, pa ni bilo noč. Koliko lepše je, da sediš doma, pa smo vsaj brez skrbi."
Njega je nekaj zabolelo, kot da ni brez skrbi. Zabolelo ga je in zardi tega so vsi Šli od njega in ona je odhajala s takimi čudnimi, svareči-mi pogledi. Vanjček je jokal zelo — zunaj je tulila burja — in hotel nazaj k očetu.
"Jaz bi rad slišal še od krimskega moža," je vpil, a izginil, in Andrejko se je čudil, kam vsi odhajajo in zakaj ne ostanejo pri njem, in zabolelo ga je, ker se mu je zazdelo, da je sam kriv, da niso pri njem, in da jih je tudi on zapuščal same in hodil nekje in blodil po čudnih potih, da so ga vsi črtili in sovražili, domači pa se ga bali. . . In megla je pokrila lepo sliko in sanje so se izpremenile. Zima je bila okoli in okoli in vse je bilo belo — sneženo. Črna drevesa so stala po planjavi in črne ptice so jih s kričanjem obletavale. Vasi so bile skrite v snegu in ljudi ni bilo nikjer, kot da je vse pokrila smrt, in le še tista drevesa s črnimi pticami so pričala, da je bilo nekdaj zelenje, da še leži pod mrtvaškim prtom zemlja in čaka vstajenja. Vse tako se mu je zdelo. Sedel je doma pri gorki peči, zadovoljen in vesel in gledal skozi okno daleč ven črez polje. In prišel je v sobo star, visok človek z rjavo brado, z dolgimi lasmi, mogočnega telesa in črno oblečen. Na čelu je imel odprto rano, a ni ga bolela, in njegov obraz je bil vesel, dasi resen, in usta so mu šla na meh. Andrejku se je zdelo, da je zelo star, a vendar ni bil star. Poznal ga ni, pa tujec se mu je smejal, kot da sta znanca.
"Dobro srečo," je rekel, ko je vstopil.
"Bog daj; kaj pa vi?"
"E, v vas sem prišel. Zima je okoli in mraz je; polje je pokrito s snegom in ni ga zelenega nikjer; osamljena drevesa stoje na polju in črne ptice jih obletujejo in kriče o nečem, kakor gavrani nad Kajnom, ko je ubil Abela. Vse čaka menda vstajenja, jaz ga bom pa pri vas."
Andrejko se je čudil, kaj to pomeni. Čudil se je, da je tujec opisal naravo prav tako kot jo je on poprej videl. . . Čudil se je, s kakšno pravico pravi tujec, da bo počakal tu vstajenja, ko ni ne znanec ne sorodnik.
"Mrzlo je," je rekel tujec; "povsod zebe in vendar je taka burja, pa ne odpodi zime, ko bi zavel milejši jug! Ali ni čudno, da burja ne odnese zime?"
Andrejko se je čudil tujcu, kaj da vprašuje tako neumno; kako naj burja odnese zimo, ko ravno burja dela zimo še hujšo? Kaj govori ta človek? In zagledal se je v njegovo rano na čelu, ki je kazala polno krvi, ki pa ven-dr ni tekla, in tujec se je smejal. Kako čudno!
"Tebi je toplo pri peči; gre-ješ se kot belouška na solncu in se ne meniš, da ljudi zunaj zebe. E, ti Andrejko si čuden človek, da sam sebi kuriš peč."
"Saj se sme vsak pogreti. Tudi ti si se prišel," odgovoril je Andrejko, ki se je zopet čudil, kaj govori o ljudeh, ki
jih zebe, in zakaj ga primerja z belouško. Čudno se mu je zdelo, da ga tujec pozna, on pa tujca prav nič ne.
"Kaj me gledaš?" rekel je tujec. "Kaj me ne poznaš? Ali ne vidiš sad maščevanja ?"
Andrejko se je zdrznil in stisnil se je k peči; zdelo se mu je, da ga zebe.
"Ne poznam te," rekel je in gledal tujčevo rano na čelu.
"Jaz sem — ded Matej."
"Saj res," rekel je Andrejko in se je zopet čudil sam sebi, kako da je spoznal deda Mateja, ko ga vendar ni videl nikdar v svojem življenju.
"Saj si pozna! deda Mateja. Poglej, celo življenje moram nositi črno obleko, ker sem bil maščevavec ... In na čelu nosim odprto rano, ki je polna krvi; bolela je nekdaj, a zdaj več ne boli."
"Saj ste vendar umrli, ded Matej," rekel je Andrejko.
"A, kaj še. Zdaj hodim po zimi, ko je pokrito vse, kei je zelenega, in se grejem pri dobrih ljudeh, in čakam vstajenja, da potem izginem, ko zima mine."
"Jako čudno govorite, ded Matej," rekel je Andrejko.
"Vidiš, ti si dober človek," rekel je ded Matej. "Še pri nikomur se nisem tako dolgo grel kot pri tebi."
Andrejko se je spomnil, da je slišal, da so pastirji videli deda Mateja. Spomnil se je tudi, da je ded Matej padel, ko se je hotel maščevati. Hotel ga je nekaj vprašati, pa ni vedel kaj. Zunaj je šum napolnil vas. Vse je tulilo in vpilo — burja je tulila ob vogalih — in cela tolpa ljudi se je privalila zakajena med snegom po vasi.
"Kaj je to?" vprašal je Andrejko.
"Pustne šeme so. Hodijo okoli, žive lahkomišljeno in ne mislijo nič. Povsod me preganjajo..."
"Saj ni pustni dan," reke! je Andrejko in gledal začuden na deda. Zunaj pa sc rjuli in vpili: "Proč z dedom Matejem, proč z njim," in vpitje je rastlo in množica se je valila dalje proti hiši. . .
"Kaj vam hočejo?" vpraša' je Andrejko.
"Vidiš, ne puste, da bi se nje ogrel, ti postavači."
Naenkrat se je prizor iz-premenil. Ko so prišli do Andrejkove hiše, izpreminjal: so svoje obraze; nameste različnih cunj, so bile na glavah naenkrat polhovke, obrazi so bili resni, in Andrejkc je videl pred seboj svoje upornike. Vpili so in kričali in hoteli ga med se in, ko jih jc gledal ves vesel, je pozabil na deda Mateja, in ko se je ozrl po njem, ga ni bilo nikjer .. . In uporniki so vpili in množica se je množila . . . On je hotel ven, a v tem trenutku je nekdo planil med upornike — bil je železen vitez na konju, in bežali so na vse strani, a ne uporniki, ampak tiste pustne šeme, ki so prej prišle po vasi. In bežali so z velikim smehom in krohotom in vsi kazali na njegovo okno, in vitez je obrnil konja proti hiši; po vasi pa je korakal s poniknjeno glavo j ded Matej. In od nekod je , vpil glas: "Tako se naredi vsakemu, ki se da pogreti pri njegovi peči dedu Mateju.. On je gledal pretenje viteza, ki je stegnil svojo roko po njem. Ustrašil se je in med groznim ropotanjem je izgi njalo vse v megli, zakaj vitez je zadel ob streho, ki se je podrla, pri tem pa je sam pa del pod njo. V groznem strahu se je prebudil, popravil se na slabem ležišču in zaspal dalje.
In prišle so druge sanje Vse je šumelo; v daljavi reka, po cestah ljudje, vozovi, konji vse križem. On je stal med prijatelji. Dobro je poznal vse: Pisik, Guza, Jurko
Baja, Bogateč, Reščak in drugi. Pili so skupaj pred gostilno in okrog so odmevale vesele pesmi . . . Prišla je množica ljudi. Deklica v na-
rodni obleki je stopila pre-denj. Vsi so se smejali in odstopili, kot da so mu pripravili nenadoma to veselje. Deklica je govorila in se mu
priklanjala. Pri tem pa so. množice zašumele in obsule hišo.
"Kaj hočete?" vprašal jih
je.
A
Moc^Y
Christmas
Predsednik Coolidge se je pred kratkim pripeljal na obisk v bližino Pittsburgha, kjer stoji napol podrt, zgodovinski fort, k jer se je pred mnogimi leti George Washington postavil v bran proti Indijancem.
Machine Solves Problems Too Deep for Men
The "product integraph," ail electrical machine which thinks fot itself, solving mathematical problem* too complex for the human mind to master, was the recently announced Invention of Dr. Vanuever Bush of the Massachusetts Institute of Technology. 'Problems in advanced electric theory ar« worked out faultlessly by the machine. The observers are show© above, watching the operation of moving tables on which aro plotted the conditions and equations of » problem. -Th» Insert shows Dr. Bush adjusting the fctegrapb.


AMERICAN IN SPIRIT FOREIGN IN LANGUAGE ONLY
DOMOVINA
AMERICAN HOME
NEODVISEN ČASOPIS ZA SLOVENSKI NAROD V AMERIKI
NO. 147.
PART II.
CLEVELAND, OHIO, MONDAY, DECEMBER 19TH, 1927
LETO XXIX.—VOL. XXIX.
niXXXXXTXXXXZXXXXXTXXTXrXXXXXTXgTXXXXIXTTTTgTTTTTTra
Zadnji ruski car Nikolaj Romanov.
ŽniTtllTTIITTII S rXTYTYYTTrTXXXSTXXXXXXXXXTXXXXXIXXTT"
Ali se Rusija otrese boljševikov?
Zadnji ruski car Nikolaj II. ni bil slab vladar, toda je bil slabič prve vrste. In če že ni bil slabič, se je pa obdajal s svetovalci, od katerih se je dal upljivati, da so potem aristo-kratje in izkoriščevalci ruskega naroda počenjali v hjegovefn imenu nezakonitosti, tiranstva, zatiranje naroda, in za vse to je moral plačati Nikolaj sam, s svojo soprogo, s tremi hčerkami in mladoletnim sinom. Kajzer Viljem, ki je bil od narave in po zmožnosti večji tiran od carja Nikolaja II. še danes slavno živi na krasnem gradiču, drugič Y>oročen, sredi razkošja in obil-nosti, ker je — German, ker je bil bližji ali daljni sorodnik angleškega kralja, a Slovan Nikolaj II. je moral biti umorjen od Židov, ki so od nekdaj sovražili ruski slovanski narod, ker je ruska vlada preganjala Žide iz vzroka, ker so slednji neusmiljeno odirali slovanske Ruse!
Kako je prišlo do carjeve smrti, oziroma usmrčenja? Kako se je mogla v tako kratkem času porušiti ogromna ruska armada, kako je prišel Kerenski na vlado, kako so mogli boljševiki z brezprimerno brutalnostjo in surovostjo podjarmiti slovanski ruski narod, o tem nam PHČajo sledeče vrstice, povzete lz zapisnika enega najboljših Poznavalcev dogodkov tedanjega časa.
"Dne 31. decembra (1917). Nedelja! Ni bil mrzel dan, a veter je bril ostro. Zvečer je vstal Aleksej in si je mogel °t>uti čevlje. Po čaju smo šli narazen, ne da bi čakali Novega leta. Gospod Bog, reši Rusijo!"
Tako se končujejo zadnji dnevni zapisniki zadnjega ruskega carja Nikolaja II. Aprila meseca, leta 1918, so že trans-Portirali carjevo družino v Je-katerinoslav, v surovo vjetni-"tVfc Po ostali Rusiji so bolj-sfviki kot blazni streljali, mo-in klali svoje nasprotnike.
adlo je stotisoče ljudi iz enostavnega vzroka, ker se nisc strinjali z novo vlado. Kri je *ekla v potokih. In v noči 3 •llllija, 1918, je bila carjeva dru-
žina neusmiljeno postreljena, car, carinja, tri hčere in mladi
carjevic
Ko se je car odpovedal pre-tolu in izročil nasledništvo ve-%mu knejsu Alejusej^vu, slednji ni hotel prevzeti prestola.
Ta trenutna omahljivost je povzročila, da se je Aleksander Kerenski polotil ruske vlade! Kerenski je bil anahronizem prve vrste, to je, da absolutno ni bil na svojem mestu v onih resnih dnevih, brez primere v zgodovini je 'bilo, da se je po padcu "silnega" carja polotil vlade slabič. Kerenski je bil enostaven domišljivec, mislil je, da bo narod Rusije rešil s frazami, s teatraličnimi gestami. Kerenski je bil pač slaven in sijajen govornik, toda vajen je bil le ploskanja galerije, in kakor hitro je galerija nehala ploskati, tedaj je bil zopet Kerenski — mož brez cilja in idej.
Mislil je. da bo z navdušenimi govori rešil rusko armado.. Naenkrat je hotel imeti mir, a ob istem času se je pripravljal na novo ofenzivo. Ob istem času je hotel vladati, a obenem je drugim pripustil vlado. In ko je bila zgodovina najbolj žejna po resnih dogodkih, tedaj je Kerenski zgubil glavo, tedaj ni imel ničesar ponuditi zgodovini, da bi se proslavil, da bi rešil Rsuijo pred grabežljivimi kremplji boljševikov, ki so se že začeli kazati iz daljave. In zato je prišel — 7. november, 1.917!
Čete revolucijonarnega vojaškega odbora, ki so bile pod tajno komando boljševikov, med katerimi je bilo tedaj največ | Židov, so zasedle v isti noči kolodvore, elektrarne v mestih, 'mostove, poštne in brzojavne urade, . telefonske centrale in i urade. In vse se je zgodilo brez j vsakega upora, šlo je kot namazano. Kerenski je mislil, d« vlada, toda bil je že teoretični j jetnik boljševikov. In kje je pomoč, kje so zvesti stražniki, izveste čete!
Kozaki nečejo streljati nt 'upornike, ljubljenci carja, koza-j ki, ki so na fronti tudi Keren-
skijemu prisegli zvestobo! Kje so? Ob pravem času zve Kerenski za izdajstvo. Kar je naredil on s carjem, to se mu je sedaj vrnilo z boljševiki! Še ob pravem času se mu posreči, da se odpelje iz carjeve palače, kjer ga usoda še ni dohitela. Odpeljal se je z avtomobilom, na katerega je dal položiti ogromno ameriško zastavo! Ameriška zastava, med boljševiki, v noči silnega punta, bi imela biti najboljši potni list za varno potovanje!
In Kerenski se pelje z ameri-kansko zastavo na fronto, misleč, da je tam še dosti milijonov ruske zveste armade, s katerimi se vrne v Moskvo in Petro-grad ter prisili upornike k predaji! Medtem pa boljševiki v Moskvi in Petrogradu proglasijo padec vlade Kerenskija! Boljševiki so imeli v rokah telefon in telegraf. Brzojavili so nemudoma po begu Kerenskija, da je vlada v rokah revolucionarjev, brzojavili so na fronto! Na fronti zvedo, da je Kerenski pobegnil, da njegove vlade ni več. V Petrogradu govori Lenin za novo vlado! Zaprti boljševiki zapuščajo ječe. Boljševiki zavzamejo vladno palačo in zapro vse vladne iyadnike! In ob 10:45 zvečer se že sestane kongres boljševikov! Nikolaj II. je padel, za njim je prišel Kerenski — hitro se sučejo dogodki, za Kerenskijem pride doba Lenina in boljševizma. In letos je doba Lenina in boljševizma praznovala desetletnico svoje krvave vlade v Rusiji. Ker le s krvjo in z največjim nasiljem se je mogla obdržati carska vlada stoletja v Rusiji, in le z največjo okrutnostjo in barbarizmom se more vzdržati današnja rdeča boljševiška vlada v Rusiji.
Kdo je kriv tega? Ali car, ali duma, ali Rasputin, ali korupcija, ali inteligenca, ali absolutizem, razmere, zgodovina ? Na čelu vlade se iznajdejo nenadoma uplivni židje, ki zapovedujejo 150 milijonskemu ruskemu narodu! Ali je to za maščevanje velikih židovskih po-gromov iz leta 1905? Ali pa je absolutno moralo priti do tako krvave rdeče revolucije, proti kateri se zdi jakobinska revolucija, proti kateri se zdi jakobinska revolucija Francije v letu 1792 le mala nedolžna igra? Odgovor na to je zelo teško podati. Boljši odgovor na to bo podala zgodovina, ta neizprosna učiteljica življenja. Tudi znanstveniki bodo to vprašanje obdelovali, in prišla bo resnica na dan. Za nas, kot Slovane je pa najbolj važno vprašanje danes to-le: Ali pride Slovan kdaj na površje? Kje smo danes, mi Slovani? Francozi so imeli svoje dneve, imeli so jih Nemci, imajo jih Angleži, in kdaj pride 300 milijonski slovanski narod na vrsto?
Profesor Hoetsch, eden najboljših ruskih specialistov v Nemčiji, in predsednik zunanjega političnega odseka nemške vlade, pravi:
"Rusi se trudijo, da dosežejo ono stanje, katerega so imeli pred vojno. In deloma so ga
že dosegli, deloma so ga pa prekoračili. O Rusiji se danes govori kot o deželi brezmejnih gospodarskih možnosti, govori se o njej kot o Ameriki. Morda bo to v stoletjih, kajti tudi Ameriko je vzelo stoletja, da se je razvila v to, kar je danes, toda politika pa s stoletji nikdar ne računa. Gospodarsko kolo se sicer neprestano vrti, toda to gospodarski kolo se vrti tako počasi, da se nam skoro zdi, da neprestano zaostaja."
S tem misli specialist povedati, da zna Rusija pač v gospodarskem oziru napredovati, toda politika, ki je velika gospodarica gospodarskega položaja, zna obrniti to kolo, kadarkoli nanesejo prilike. In kaj je s politiko v Rusiji in zunaj Rusije?
Svetovno znani češki politik, mož jako spoštovan pri inteli-getnih narodih, dr. Kramar, je mnenja, da pride Rusija do normalnega stanja tedaj, ko bo zmagal panslavizem, kakor hitro si opomore meščanstvo, inteligenca, katero so boljševiki zatrli, kakor hitro se prebudi ruski kmet. Kakor hitro je v Rusiji dovolj inteligence, dovolj brihtnih kmetov, ki se zavedajo, da so boljševiki zemljo, narod in ugled Rusije upropastili. tedaj, bo vstal ruski narod in pregnal naslednike carskih zatiralcev — boljševike!
A če iz splošnega, svetovnega stališča mirno in hladno presojamo Rusijo na mednarodnem političnem ali gospodarskem trgu, tedaj moramo reči naslednje:
Rusija je pod ženijalnim vodstvom diplomata Cičerina bivši carski imperializem celo razširila. Današnja ruska vlada je v evropski in tako tudi v svetovni diplomatski sistem upe-ljala noviteto, da njeni uradniki niso samo uradni zastopniki države, pač pa tudi razširjevalci boljševiških idej in protektorji revolucionarjev. Rusija je z boljševizmom podminirala svet, to je, upeljala je vsepovsod svojo propagando. Kjer hitro zalotijo to nesrečno propagando, jo takoj v korenini zdrobijo in uničijo. Ostala Evropa je preveč inteligentna, da bi se dala speljati od boljševiških Židov na led, toda kdor ni čuječ, ta se mnogokrat vjame v nastavljene boljševiške mreže. Današnja ruska diplomacija je zanetila revolucijo že v Bolgarski, Mad-jarski, Nemčiji, Ceho-slovaški, deloma v Italiji, toda vse dežele so imele spretne voditelje, ki so ob pravem času spoznali nevarnost in obrnili pozornost naroda na bodočnost, kaj bo z narodno prihodnjostjo, če dajo svojo usodo krvnikom v roke! Hvala Bogu, da so bili narodi razumni dovolj, da so ob pravem času pometli z zapeljivci!
In da je boljševiška propaganda dosegla celo inteligentne in toliko previdno Anglijo, je dovolj znano čitateljem. Toda teško je Angleže speljati na led. Kakorhitro so zastopniki boljševiških zidov postali nekoliko preveč predrzni, jih je dostojanstvena angleška roka pravi-
rxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxsxxxxxxxxxxxxxxi
ce prijela za vrat in vrgla iz Anglije. Angleška vlada je dobro vedela, da si je s tem sicer trenutno napravila neprilike in neugodnosti, toda konečno bo pa Anglija vseeno triumfirala. Angleška politika še nikdar ni naredila napake, razven tedaj, ko je preveč pritiskala na ame-ške kolonije, in tedaj si je takoj opekla svoje prste in si je to tudi dobro zapomnila.
Medtem se je pa boljseviški diplomaciji in propagandi posrečilo prodreti tudi v Orient, v Azijo, kjer so dvignili milijone azijatskih narodov k ra-buki, k uporu. V tej smeri ni podcenjevati zlasti rusko-perzij-ske pogodbe. Rusi nekaj nameravajo. Doslej je angleška oblast še močna dovolj, da vse pravočasno prepreči. Toda to je osebno delo Cičerina, ruskega zunanjega ministra, ki je pristen Rus, ki sovraži Žide, in ki služi boljševiški vladi le, ker ni druge postavne vlade v Rusiji, ker vidi, da bo nekega dne — slovanska Rusija imela druge gospodarje kot jih ima danes v Židih. Menda je resnica, da je v Rusiji danes vsepolno "boljševikov," ki so rdečkarji le po zunajnosti, in ki le čakajo ugodnega trenutka, da rešijo slovansko Rusijo mednarodnih krvnikov, boljševikov, in ki pripravljajo, globoko sklonjeni pod boljševiškim jarmom — propast boljševikov in svobodo ruskega naroda.
Treba je torej počakati, kajti zgodovina se ne piše vsako leto, niti vsakih deset let, pač pa se že piše s precej sigurno gotovostjo vsakih 25 let. Kdor jo pozna, ta bo vedel, da je to resnica. Lloyd George, slavni angleški državnik, je pred nekaj leti prerokoval ruskemu boljševizmu od deset do dvajset let življenja. Razprtija med boljševiki samimi v Rusiji je že danes ogromna in se vedno bolj ostro izraža. Izključujejo se iz stranke danes možje, ki so bili fundament in stebri boljševizma — viz. Trotzky, Zinovjev. Kje so danes v Rusiji odredbe, prisege, proti-kapitalistični u-krepi, kot so se pojavljali v začetku boljševizma? Odpravili so denar, danes ga sami več kujejo kot so ga kovali pod carjem. Prepodili so tujezemske velike družbe iz dežele in "po-državili" vse industrije, danes vabijo boljševiki tujezemski kapital z vsemi silami in molitvami, da pride v Rusijo in prevzame vodstvo industrij ter na rodnega bogastva.
Za padcem boljševizma pride najbrž vojaška diktatura Trotz-kya, kot pripoveduje Lloyd George. Proces v Rusiji danes še ni končan. Z novo ekonomsko politiko iz leta 1921 se je boljševizem v Rusiji postavil na glavo in samega sebe uradno postavil na laž. Proti-židovski elementi v stranki se vedno bolj dvigajo. Beseda "Slovan" je močnejša kot komunist ali bolj-ševik, ker — kri ni voda. Boljševiki danes še streljajo, in streljajo in bodo še streljali nekaj tet. Konečno pa bodo sami postreljeni. Tedaj se bo Evropa zopet pretresla. Dočim je bila francoska revolucija neko-
liko politična, a v pretežnem obsegu gospodarska, je pa bila ruska revolucija v glavnem politična, a le v malem obsegu gospodarska. In francoska revolucija, ki je bila gospodarskega pomena, se je končala, kakor hitro je prišel Napoleon!
Kaj bo šele z rusko I'evolu-cijo! Gospodarske razmere se teško ozdravijo, politične v
kratkem. In ruska revolucija je bila politična. Tudi Rusija bo dobila svojega odrešitelja, ker preveč trpi pod tujci. In zgodovina se ponavlja, se je ponavljala od pamtiveka in se bo še ponavljala!
Dotlej pa slovanski narodi tcličejo Rusom: Bedni narod, 'kdaj boš vstal!
Božič v pravljicah in običajih.
Naše pravljice in pripovedke so vezane na poseben kraj ali čas. Največ jih kroži okrog božične noči.
Božična noč nas spominja skrivnosti Odrešenikovega rojstva v betlehemskem hlevcu, kamor sta pribežala Jožef in Marija, ker so jima Judje odrekli prenočišče. Njunega uboštva se spominja ljudstvo z mrzlo večerjo, kruhom in kuhanim sadjem namesto tople jedi. Tudi na siromaštvo pastirjev namiguje ta navada.
Skoro povsod je še v rabi kajenje s kadilom okrog hiš ih gospodarskih poslopij. Izvrši ga gospodar z loncem in spremljevalec nosi posodo z blagoslovljeno vodo. Slednjo shrambo mora to noč prepojiti vonj po kadi-lu in zadeti vsako stvarco kap Ijica božičnega blagoslova.
Sveta noč je noč miru. Izosta ti mora vsako razgrajanje, tem živahnejše pa je v hišah, kjer sc ljudje zabavajo z nedolžnimi šalami in ugibajo prihodnost. Vsaka vas ima za to posebne pripomočke. Ponekod se poslužujejo beljakovine, katero vlivajo v kozarec blagoslovljene vode. Snov se v vodi razobliči^ v razne podobe, ki jih je treba pravilno razložiti. Ako nastane oblika, slična mrtvaški glavi, pomeni smrt v družini tekom leta. Tudi pogled nazaj čez ramo v prvem svitu božične luči splava v bodočnost. Tako je nekdo pogledal preko rame in videl svojo lastno rakev.
Sveta noč je edina v letu, ki je prosta polnočne groze. Angeli stražijo ob oglih človeških bivališč, zato mora vso noč goreti na mizi luč, pa tudi pri križih
in v znamenjih na razpotjih. Neki kmet je nekoč opustil to navado ter se je podal k počitku. V spanju ga je nekdo po-tresel za ramo in ga pozval, naj vstane ter prižge svetiljko, ker ga bo sicer zadela huda nesreča.
Tudi našim davnim prednikom je bila božična polnočna ura prosta strahov; namesto njih pa so se jim prikazovali dobri duhovi. Vraževerni ljudje ho<lhjo v ris na križpotja, kamor ne sega glas zvona. Tam se jim odpirajo zakladi, dobi pa jih le tisti, ki prestane težko preizkušnjo. številne pripovedke pričajo, kako je ta in oni podlegel izkušnjavi.
Na sveti večer se pogovarjajo drevesa in živali, čuje in razume pa jih le tisti ki, nosi pra-protovo seme in ne ve, da ga ima pri sebi. To noč dihajo j skrivnosti iz slednjega grma, ! vsaka sapica in šuštenje ima 1 svoj posebni pomen. Svetonočni ! veter napoveduje viharno leto, i tema oznanjuje bogato letino, i dočim pomeni mesečina svetle j neobložene svisli in kozolce.
Praznoverje, pripovedke in ( običaji pa v luči sedanjega časa vedno bolj ginjevajo.
Najvišji ognjenik v Evropi
je Etna na Siciliji. 200 ugasliii žrel obdaja veliko žrelo, ki se v obliki piramide dviga visoko v nebo. Prvi izbruh, za katerega vemo iz zgodovine, je bil leta 476. pred Kristusovim rojstvom. Od itstega časa so izbruhi Etne več kakor stokrat uničili vso okolico. Leta 1693. je bil izbruh ognjenika zvezan s potresom, ki ; je uničil okrog 40 mest in . usmrtil preko 100.000 ljudi.
Petična teta Liza in njena oporoka.
(Priredil za Ameriško Domovino L. Andolšek)
Ko je bilo tako-le okrog 80 spomladi preko ram tete Lize, so pričeli ljudje resno ugibati, komu bo priletna in petična teta zapustila svoje precejšnjo premoženje. Najbližja po sorodu ji je bila po njeni strani njena pravnukinja Pepca Kon-čanova, po njenem pokojnem soprogu pa pravnuk Joža Ogrizek. Ker pa je njeno premoženje izviralo iz zapuščine njenega pokojnega moža, bi potemtakem imel nekake predpravice pravnuk Joža. Ampak ljudje, ki so teto Lizo natančneje poznali, so trdili, da bo Joža ta "kratkega" vlekel. Saj so opazili, da je imela teta Liza v svoji sobici sliko pravnukinje Pepce v srebrnem okvirju izpostavljeno na mizici, in o Pepci je često in rada govorila, medtem ko o kaki Jožefovi sliki ni bilo ne duha ne sluha.
Med teto Lizo in daljnimi sorodniki po pokojnem možu pa je itak vladalo napeto nesoglasje iz enostavnega vzroka, ker se jih pokojni soprog sam ni spomnil v oporoki, ampak je vso gotovino in nepremičnino zapustil njej — ženi Lizi, da jo po svojem prevdarku pravično razdeli med njegove in njene sorodnike, seveda po njeni smrti. Ampak nespametno je ravnal pokojnik, so trflili ljudje. Saj bi bil moral slutiti, da bo krvna vez močneje upljivala na stran njenih sorodnikov, ker kri ni voda, itd ....
Morda ne bo odveč, ako takoj začetkom nekaj natančneje seznanimo čitatelje o obsegu in izvoru precejšnjega premoženja tete Lize. Njen pokojni soprog je bil eden naših prvih naseljencev v Ameriki. Prišel je sem leta 1880. Delal je v rudoko-pih, topilnicah in tovarnah ter si je tekom let v potu svojega obraza in z vestno štedljivostjo prihranil nekaj tisočakov. Bilo mu je tedaj nekaj nad šest kri-žev. Telesne moči so mu polagoma pojemale, pa je sklenil, da se preseli na kako farmo. Otrok z ženo nista imela, in preračunal je, da bo njegov prihranek zadostoval za skromne potrebe. Pri tem bi gojil nekaj kokošnjadi in kaj malega obdeloval zemlje in se tako preživel na stara leta. Ko je pokojnik vse to točno preračunal in pretehtal, je svoj načrt tudi izpeljal.
Kogar sreča išče, ga najde — je star pregovor, ki se tupatam še vedno uresniči. Novejša doba je ta pregovor radikalno spremenila, češ, da je vsak človek svoje sreče kovač ... ali še radikalneje, da sreče sploh ni, ampak je vse odvisno od zmožnosti posameznika, ako jih zna na pravem mestu in ob pravem času uporabiti. Pa bodi že tako ali tako, v naši povesti je prišel še enkrat do moči in veljave prvo citirani izrek.
V bližini farme so namreč prospektorji odkrili močne žile premoga, katere so se raztezale tudi pod površino njegove zemlje. Organizirana je bila družba, kapital na razpolago, z eno besedo, vse je bilo v tiru, le da se še prej odkupi samotnega farmarja, predno bi se zavedel, kaj in kako. Ampak naš rojak je imel odprte oči. Opazil je, da so od časa do časa nastavili na raznih mestih nekake inštrumente, merili na desno in levo, tupatam nastavili svedre na električno gonilno silo, ter v posebnih posodicah odnašali s seboj drobce prsti, katero so prinesli konci svedrov na površje. Bodo postavili kako tovarno kali, ali pa izpeljejo železnico, tako je ugibal naš penzijonirani farmar. Ni trajalo dolgo in pričeli so se oglašati tujci in vpraševali, če bi jim prodal farmo. Obetali so mu dvojno in trojno ceno preko svote, katero je on plačal, toda je trdovratno odklonil vsako ponudbo, češ, da farma ni naprodaj. Potihnilo je za mesec ali dva, in zopet so se pojavili novi kupci
Ponujali so mu 10, 15 in 20 tisoč, a tudi te ponudbe je odklonil. Bilo mu je sedaj jasno, da se gre za nekaj posebnega. Pravilno je zaključil, da gre pšenica v klasje in da je priporočljivo, da se počaka, dokler popolnoma ne dozori.
Prišli so končno zastopniki nameravanega podjetja ter mu zadevo predočili nekako tako-le: Pokupili smo vso zemljo v tvoji okolici, ker smo ugotovili, da se nahaja v globini plast premoga, ki je debela dovolj, da se vtegne splačati odprtje novega rova. Žile vodijo na naši lastnini proti površju ter se končajo v bližini tvojega posestva. Ko bo premog izkopan, je čisto naravno, da se bodo pojavile usipine okrog tvojega zemljišča, tako da ne bo varno prehajati iz in do tvojega posestva. Naravno, da boš iskal odškodnino sodnjim potom, ki bo odmerjena na podlagi prvotne kupne cene. Da pa prihranimo sodnje stroške tebi in družbi in da ohranimo medsebojno prijateljstvo, smo prišli k tebi, da se pogodimo za primerno ceno in nakup tvoje lastnine.
Po daljšem prerekanju so se pogodili za ceno 75 tisoč dolarjev, dasi bi bil naš rojak dobil dvojno ceno, da je prej na lastno roko in na svoje stroške ugotovil potom veščakov, kako :n v koliki meri se premogove ^ile raztezajo pod njegovo zemljiško lastnino. Do tega mnenja je prišel nekaj dni pozneje, a kupna pogodba je bila zaključena in podpisana. Toda 75 tisočakov je tudi lepa svota, in čemu bi se čemeril, saj niti po-ovico svote ne bom uporabil, je modroval naš znanec. Temu primerno je uravnal tok svojega življenja v bodočnosti. Če-mu bi se še naprej ubijal z obdelovanjem polja, je modroval. Pa je že tako v naravi': dokler ]e a gilnost, je življenje, ko za-pades v popolno brezdelje, mišice, obtok krvi pojema, baš kakor se usmradi voda, ako nima pretoka in dotike z zrakom, in lepoga dne pozabimo dihati ali cot pravimo v vsakdanjem življenju: umrli smo.
Baš tako se je zgodilo z našim znancem tekom prihodnjih d voh let, ne pa */. njegovo žene Lizo. Dasi sama priletna in sedaj premožna gospa udova, bi si lahko privoščila služkinjo, pa je sama upravljala svoj dom kuhala, krpala, krmila nekaj kokošjega zaroda ter ostala ob svoji 80-letnici še vedno čila in zdrava.
No, pa se vrnimo sedaj k njenim sorodnikom, pravnuku in pravnukinji, Pepci in Joži. Vedela sta drug za drugega, da sta .-.i nekaj v sorodu, a srečala se nista še nikoli. On je živel v Minnesoti, a ona v Ohio, premožna teta pa je bivala zadnje čase v Philadelphiji. Na redke čase je teta Liza povabila enega ali drugega za nekaj dni na posete ter jima poslala potrebno svoto za potne stroške, a nikdar obema kmalu. "Lahko trpim enega ali druzega za nekaj dni," je rekla, "a imeti okoli sebe oba kmalu, bi bilo preveč za moje živce. Sicer vem da se oba hudujeta na mene, ker živim tako dolgo. Toda njima na ljubo se ne bom zastrupila. Živela bom tako dolgo, kakor mi je ljubi Bog odločil," je modrovala starka.
In res je teta Liza ob svoji 80-letnici pustila ljudem ugibati še celih 15 let, kdo bo podedoval njeno premoženje. Bilo je nekaj tednov po njeni 95-letnici, ko sta Pepca in Joža dobila istočasno brzojavko, ki je naznanjala, da se je teta Liza večno naveličala življenja. V brzojavki je bil seveda označen tudi dan pogreba, kakor si* to že spodobi.
Pepca je smatrala poziv k teti Lizi, pa bodisi že živa ali mrtva, kot zapoved, kateri se je treba točno pokoriti. "Well," u je rekla Pepca, "sicer domne-
vam, da je Joža dedič premoženja, kar ni nič več nego prav ako upoštevam, da je tetin mož pripadal njegovemu pokolenju.'
Ob istem času je pa tudi Joža razmišljal brzeč na vlaku proti Philadelphiji o tetini zapuščini, ter si rekel:
"Čisto naravno je, da je de dinja njegova sorodnica Pepca, saj je bila teta Liza vendar v rodu njene krvi. In prav je tako, čemu bi se jezil. Moški je moški in si vedno laglje pomaga nego ženska."
Ta sentimentalna misel obo-jice bi bila občudovanja vredna, če bi bila popolnoma prist na. Pa ni bila, kajti niti ons niti on nista bila angelja, am pak navadna smrtnika, kakor smo vsi drugi. Komaj uro pozneje so se Pepci že vrinile misli, kako bi bilo lepo, če bi bila ona dedinja ne pa Joža. Taka lepa svota; in Bog ve koliko so nanesle obresti v dolgih letih? Kako se mora ona kot učiteljica mučiti z neposlušnimi pa glavci, da si zasluži za svoj ob stoj. Z zapuščino bi se lahko odpovedala službi in bi samostojno živela.
Pa si je tudi Joža premislil ko je vso zadevo še enkrat preštudiral. Star je bil nekako 25 let, a tudi Pepci ni bilo menda več. Pričel je baš s trgovino na svojo roko. Dovolj dobro mu je šlo in je lepo izhajal. A če bi imel na razpolago nekaj tisočakov, bi razširil trgovino . . . ej, v nekaj letih pa bi postal premožen, da bi se ga povsod upoštevalo ter bi imel odločilno besedo v mestu, in kdo ve ... .
Praktičen kakor so navadno trgovci, je Joži šinilo na misel: "Čemu bi se ne poročil s Pepco, ako jo je teta odločila za glavno dedinjo? Nekoliko predrzna je bila ta misel, kaj ne. Kak povod je imel, da bi ga Pepca ■iploh hotela, njega, brez denarja, a ona lepa in imovita dedinja?"
Nekoliko predrzna je bila ta misel, kaj ne? Res, da je bi tudi Joža mlad in krasen dečko, ali vsaj teh nazorov je bi glede samega sebe. Kaj niso lekleta v njegovem mestecu in )kolici kar norela za njim? Če je bil nekoliko pokvarjen, ni bi temu toliko kriv sam, ampak dekleta, ki so se mu le preveč usiljevala. Odtod je torej izviral njegov egoizem in samozavest z ozirom na Pepco in mož 'iost, da bi se mu ne mogla upi rati, če bi jo vprašal za njeno roko.
Pri teh mislih je izvedel iz žepa sliko, katero mu je bila pred letom poslala teta Liza.
"Lepo krasno dekle je sorod-nica Pepca!" si je mislil Joža ter je ogledoval sliko od vseh strani. "Ampak," je dostavil latihoma, "morda bi me pa le le marala, če bi jo resno po baral."
Pepca in Joža sta dospela v Philadelphijo nekako istočasno. Ker sta bila edina ožja sorodnika na licu mesta, je bila seveda njuna prva dolžnost, da skupno preskrbita vse potrebno glede pogreba. Že pred pogrebom si je moral Joža natihoma priznati, da je njegova mlada sorodnica najkrasnejše dekle, dekle, kar jih je še kdaj srečal tekom svojega življenja. Vest mu je očitala, da je kdaj gojil pregrešne misli, da bi jo zasnubil samo radi podedovanega denarja po teti Lizi. Niti misliti si ni upal več, da bi pridobil to krasno dekle zase, četudi bi ne imela ficka dote ali dedo-vine.
Pa tudi Pepca se je ukvarjala z mislijo na novega znanca in sorodnika Joža.
"Kako gentlemansko nastopa. Itako prikupljiva je njegova osebnost in kak značaj odseva iz njegovega govora," je priznala sama pri sebi. Če ji je kaj kalilo njeno ravnotežnost, je bilo to, da se je v mislih hudova-la na pokojno teto, da ju ni že tekom življenja že davno seznanila medsebojno. Saj je vendar vedela za oba, in nikdar
dovolila, da se pri njej sesta-neta istočasno na posetih.
Pogreb je bil končan, in pre-čitala s& je oporoka tete Lize v odvetniški pisarni. Odvetnik in oskrbnik pokojnice ju je povabil v svoj urad, odprl zapečateno pismo ter pričel s čita-njem, ki se je glasilo nekako tako-le:
"Po odbitku deset tisoč dolarjev v te in te namene (podrobnosti izpustimo) zapuščam vso svojo gotovino, premičnino in nepremičnino pravnuku mojega pokojnega moža Joži Ogrizek, ki biva . . . ." Odvetnik je nekoliko prenehal, se odkaš-ljal ter nadaljeval s čitanjem testamenta: "Pod pogojem, da se pravnuk Joža poroči tekom enega leta z mojo pravnukinjo, Pepco Končanovo, stanujočo. .."
Pepca se je po teh besedah poredno nasmehnila proti Joži, ki je bil očitno gin j en in nekako glup radi nepričakovanega izida. Ko so se končno srečali njuni pogledi, sta bila oba rdeča v obraz. Pa je odvetnik nadaljeval z zaključkom zadnjega stavka oporoke, ki se je glasil:
"Za slučaj, da bi dedič ne mogel ali ne hotel sprejeti pogoja, da se poroči z mojo rodno pravnukinjo, naj se z mojo zapuščino po preteku enega leta ustanovi sirotišnica za osirotele otroke črne polti!"
Skupno sta Pepca in Joža odšla iz odvetniške pisarne, oba zatopljena v globoke misli.
"Well," je povzel Joža po daljšem molku, "kaj praviš na to? Ali naj izvršiva tetino po-
godbo in njene želje?"
"Nisem pripravljena, da se na ta način razpolaga z mojo osebnostjo in mojo voljo, ne da bi se me prej vprašalo," mu je odvrnila Pepca. "Mislim, da je bolje, da se denar uporabi za sirotišnico, o kateri omenja oporoka. Z Bogom!"
Zasukala se je Pepca na peti ter odšla urnih korakov!
"Hej. počakaj vendar!" je kričal Joža za njo. "Pridi nazaj, da se natančneje pogovoriva ter mogoče napraviva kompromis. Kaj če bi na primer i naredila tako-le: Poročiva se, da na ta način ustreževa želji po-jkojnice ter obenem kolektirava j zapuščino, od katere lahko odstopiva polovico za sirotišnico, pa bo še dovolj za naju oba. Teta je bila bogata, saj si čula o naloženi glavnici in narastlih obrestih tekom let. Lahko si privoščiva ta 'špas'."
Ta predlog se je zdel Joži najbolj primeren iz trgovskega stališča. Da bi ji razkladal svoje srčne občutke, se mu ni zdelo primerno, ker je slutil, da bi mu Pepca ne vrjela.
"No," je rekla končna, "tvoj predlog ni ravno slab, in ker nečem, da bi radi mene zgubil vse, bom pristala."
"Zgubil vse!" se je zavzel Joža ves vzhičen, V'pridobil sem vse, ako dobim tebe. Ni mi za denar, tega drage volje odstopim, samo da tebe ne zgubim nikdar več!"
In ni je zgubil, vsaj do danes še ne!
John Zmdaršič & Son
Dobro poznana slovenska krojačnica v Clevelandu
mHU
m
Litti Uai

mlA
mšl
LtUl ™t®1
mk
M'ii
Že I 6 let na enem prostoru. Suknje in obleke po meri izdelane garantiramo, da vam pristoje!
Vsem rojakom želim vesele božične praznike!
1134 E. 60th Street
C0LLINW00D BOTTLING CO.
Slovenska izdelovalnica mehkih pijač
Želimo vsem svojim odjemalcem vesele božične praznike in srečno Novo leto!
14903 Sylvia ave.
Tel. Eddy 2029
JOS. PLANINŠEK
Slovenska grocerija in mesnica
Se priporoča vsem svojim odjemalcem in jim želi vesele božične praznike!
14401 Thames ave.
Eddy 8048
JOHN MUSS
SLOVENSKA GROCERIJA
Vsem svojim cenjenim odjemalcem želim vesele božične praznike!
544 E. 152nd St.
Eddy 8438
JOS. FERLIN
GROCERY & MEATS
Se priporoča vsem odjemalcem in rojakom
ter jim želi vesele božične praznike! L
i
L|
]
15416 Saranac Road.	f<
Eddy 6846-W.	f
ANTON PRINC \
SLOVENSKA GROCERIJA f
t
Se uljudno priporoča rojakom in jim želi f vesele božične praznike!	k,
I
985 Addison Rd.	f
Penn. 21 1 5-J.	M
LOUIS PRIJATELJ
SLOVENSKA GROCERIJA
Želi vsem svojim odjemalcem prav vesele božične praznike!
6412 St. Clair Ave.
CHARLES LESJAK
GROCERY & MEATS
Želi vesele božične praznike vsem odjemalcem!
15708 Saranac Rd.
Mladenič rešil kraljičino iz rok razbojnikov.
(Pripovedka)
Svoje dni je živela vdova, katera je imela edinega sina, ki je služil pri kralju v velikem mestu, daleč od svojega rojstnega kraja. Nekoč je dobil dovoljenje, da sme obiskati svojo drago mater, ki je že dolgo ni videl.
Pot ga je vodila skozi velik temen gozd, v katerem ga je dohitela noč. Dolgo bega po njem, ne da bi mogel najti izhod.
2e misli leči ves truden in otožen pod drevo, da bi prespal temno noč, ko naenkrat opazi v neposredni bližini nekega moškega. ki ga spozna za lovca.
Mladenič ga nagovori in lovec- mu pove, da je tudi on zgrešil pot v temnem gozdu in da se že več dni potika po njem. Pove mu tudi, da služi na kraljevem dvoru.
Mladenič spleza na visoko jelko, da bi videl kje luč in res; tam v daljavi je nekaj opazil. Nato kreneta oba proti luči in skoro dospeta do velikega po-slopja, podobnega gradu.
V pritličju gradu gori luč in Pri peči dremlje starka, ki izpr-va niti ne čuje njiju trkanja, šele, ko stopi lovec k oknu in krepko potrka, se zbudi ženica Pri peči in pride odpirat.
"Ali je to gostilna ali kaj?" vPraša mladenič.
Starka prikima in ju povabi v sobo.
"No, če je gostilna," reče mladenič, "prinesi nama pijače in jedi."
Starka gre v klet in jima postreže. Mladeniču vse dobro tekne, lovcu pa se ne ljubi ne jesti ne piti; zamišljen sedi za mizo. Mladenič mu prigovarja, a ko vidi, da besede nič ne izdajo, izpije sam prvi bokal vina in nato pokliče drugega. • Starka prinese drugi bokal
vina, nakar gre spat.
Mladeniču se začne poslopje dozdevati zelo čudno. Ko Ža-pazi na steni venec zvezanih ključev, gre ponje ter odpre vrata. Nato stopi v sobo, v kateri je polno raznovrstne obleke. Odpre druga vrata in pride v sobo, v kateri je samo orožje: meči, sablje, sekire, sulice, samokresi in podobno. V tretji sobi, ki jo je odprl, vidi vsakovrstno zlatnino, srebrnino, čaše, monštrance in druge dragocenosti.
Že si hoče napolniti žepe, a si ne upa dolgo ostati v sobi. Gre dalje in pride v sobo, v kateri stoji velik bakren kotel, po tleh pa leže deli človeškega telesa. Takoj spozna, da je prišel s tovarišem v razbojniško hišo. Ali pogum mu ne upade. Stopa še skozi več sob, v katerih so postelje. V eni teh sob je še luč in ko se ozira okrog, ugleda spečo deklico. Vzdrami jo in ona ga začudeno pogleda.
"Za Boga, mladenič." ga nagovori deklica, '"kaj pa je tebe prineslo semkaj ?"
"E, kaj neki," odgovori on, "zdrave in čvrste noge ter pogumno srce."
Deklica mu pove, da biva tu dvanajst razbojnikov, ki so sedaj vsi z doma kakor navadno vsak večer, po polnoči pa da se vrnejo domov.
Ko jo mladenič vpraša, kdo je ona in kako je prišla semkaj, mu pove, da je kraljeva hči in da so jo zajeli razbojniki, ko se je peljala na izprehod. Spremljevalce njene so pobili do zadnjega, njo pa privedli semkaj, kjer biva že pet let.
Ko ga deklica opozori, naj odide, ker bodo razbojniki vsak trenutek doma, jo mladenič slu-ša in se vrne k tovarišu, ki že trdno spi za mizo.
Mladenič ga vzbudi in mu pripoveduje, kaj je videl v tej hiši. Reče mu, da morata pobegniti. Pove mu tudi, da je
govoril z ujeto kraljičino.
Ko čuje lovec vest o tej deklici, mu zažarijo lice, oči se mu zaiskre in takoj je boljše volje; uverjen je, da je to njegova hči, ki mu je izginila pred petimi leti. Bil je namreč ta lovec kralj one dežele.
Ko vidi mladenič lovca nekoliko veselejšega, vzame prazni bokal z mize in gre sam v klet po vino.
Naenkrat se zasliši ropot pred hišo in skoro se vrata od-pro. V sobo prihrumi tolpa razbojnikov.
"Glej, gospodje so že tukaj," pravi mladenič, ki se vrača z bokalom vina, 'sedaj se mi ne drži več tako kislo. Dober večer, gospodje!"
"Le sebi želi dober večer," mu odgovori prvi, ki je vstopil, "mi smo ga že imeli!"
Ko zaklenejo duri, korakajo v drugo sobo, kjer sedejo k večerji.
"Halo bratec, pojdi, da greva k onim in jim želiva dober tek, morda imajo tudi kaj za najina usta! Le pogum!" pravi mladenič tovarišu, ga prime za roko ter potegne za seboj.
"Kakor se vidi, ste naju popolnoma pozabili," nagovori mladenič razbojnike. "A to ne gre tako!" Rekši prime enega razbojnika, ga vrže s stola in sam sede nanj; poleg sebe pa odkaže prostor svojemu tovarišu.
"Kakšna bratca pa sta vidva?" reče poglavar razbojnikov, "da sta tako predrzna?"
"Midva sva taka dva bratca," mu odgovori pogumni mladenič, "da bi rada kaj kupila brez denarja, če nama daste."
"Samo napijta se in si dobro postrežita z jedjo," pravi glavar in odide. Šel je naročit starki, naj zakuri pod kotlom in ga napolni z oljem. Ko se poglavar vrne, pravi onima dvema, ki sta medtem pridno segala po jedi in pijači: "No. go-
I
spoda, ki sta tako pogumna, da se kar sama povabita k naši mizi, gotovo bosta nočevala pri nas."
"Ako ste toliko prijazni, da naju prenočite," pravi mladenič, 'srčno vam bova hvaležna; noč je in nerada greva dalje."
"Le pogum, bratec!" dregne tovariša, ko stopajo iz sobe v sobo.
Naposled pridejo v sobo, v kateri je kotel z razbeljenim oljem.
Razbojniki stopijo okrog kotla, njihov glavar pa veli enemu razbojnikov, naj prinese ?kaf in kozarec.
Ko se to zgodi, veli glavar mladeniču, naj napolni škaf z oljem. Razbojniki si jih namreč niso upali takoj prijeti in /reči v kotel, zakaj zdela sta se jim premočna; nameravali so ju tako pehniti v olje, da se ne bi nadejala.
Mladenič prime kozarec, zajame olje in ga vlije v škaf, drugič pa polije razbojnike, da počepajo drug za drugim vsi opečeni po obrazih na tla.
Lovec v tem hipu pobegne, da bi se skril za zalogo drv pred hišo. Mladenič pa steče v sobo, kjer je prej videl toliko raznovrstnega orožja, po sabljo in neusmiljeno udriha po razbojnikih.
Ko jih vse potolče, gre v sobo, v kateri spi kraljičina in ji radostno naznani, da je rešena in da ni nobenega razbojnika več živega.
Sedaj šele zapazi mladenič, da mu je izginil tovariš.
Ko ga brezupno išče po hiši, gre na dvorišče in ga kliče, dokler se lovec, ne oglasi izza kupa drv.
"Strahopetec, ti," mu veli mladenič, "pojdi v hlev, saj za drugo rabo itak nisi, in naprezi, da se odpeljemo!"
Lovec se razveseli, ko vidi, da ni nobene nevarnosti več in gre urno v hlev napregat. Mla-
denič pa se poda po kralj ično, češ, da se takoj odpeljejo. Hotel je pobrati dragocenosti, katere so- imeli razbojniki, toda ona ga zavrne, da mu jih ne bo treba, saj dobi od njenega očeta kralja bogato darilo, da bo lahko živel brez skrbi.
Ko privede mladenič kralj ično, spozna lovec-kralj takoj svojo hčerko; ona pa njega ne spozna. Sedejo na voz; mladenič k kraljični, lovec pa mora voditi konje. Lovca odnosno kralja ni malo jezilo, da se mu je mladenič tako rogal; premišljal je, kako bi ga izplačal.
Ko se vozijo nekaj časa, pravi lovec, da se je konju odpel komat in veli mladeniču, naj ga gre popravit. Toliko, da stopi mladenič iz voza, požene lovec konje v clir in oddrdra mladeniču izpred oč;. To pa je storil zato. ker je dobro vedel, da se bo mladenič oglasil pri njem, ker mu je rekel, da je lovec na kraljevem dvoru.
Mladenič ne ugiblje dolgo, kaj bi storil, marveč sklene iti peš v mesto in stopiti pred kralja samega.
Ko se pripeljeta lovec in kraljična v mesto, pelje lovec mimo kraljeve palače. Kraljična mu veli, naj ustavi, ona nato skoči naglo po stopnicah v grad. V tem zapelje lovec v hlev, potem pa se gre urno preobleči v kraljevsko opravo.
Ugledavši očeta svojega, mu pade kraljična v naročje in ga poljubuje. Veliko veselje je bilo na kraljevem dvoru, ko se je zvedelo, da se že našla kraljeva hči.
Ker je kralj vedel, da se bo mladenič oglasil pri njem. je izdal povelje, da se mu izkaže kraljevska čast, kadar se pojavi na njegovem dvoru.
Že drugega dne se zglasi mladenič v kraljevi pisarni, češ. da želi govoriti s kraljem.
Ko stopi pred kralja, se mu pokloni in mu pove, da je on re-
šil kraljično iz razbojniških rok in kako ga je prevaril eden njegovih lovcev. Zahteva torej, da se dotičnik ostro kaznuje. Kralj mu odgovori, da bo sklical vse svoje lovce in on mu bo pokazal dotičnika.
"Ali ste zelo jezni nanj ?" ga vpraša kralj.
"Vaša svetlost," odgovori mladenič, "jezen pa tako, da bi ga zdrobil na kosce."
Kralj skliče lovce in pravi mladeniču, naj mu pokaže tistega, ki je tako nepošteno ravnal ž njim.
Mladenič ogleduje lovce, ali pravega ne more najti.
Kralj se navidezno razsrdi, češ, da se šali z njim, ter mu zapreti, da ga bo dal obesiti, ako mu ne pokaže pravega lovca.
Ker mladenič ne more ustreči kralju, ga veli ta odvesti v zapor, drugi dan pa obesiti.
Naslednjega dne so odvedli mladeniča k vešalom, kjer je že stal krvnik. Kralj ga vpraša, ali je še takih misli, da bi namreč raztrgal lovca, če bi ga dobil v pest.
"Vaša kraljevska milost!" pravi mladenič, "še sedaj bi ga zmlel, ko bi ga dobil."
Kralj zapove krvniku, da zvr-ši svoje delo; prej pa mu je na tihem rekel, naj ne stori mladeniču ničesar žalega.
Krvnik mu priveže vrv okrog vratu in migne hlapcem, naj ga potegnejo kvišku; takoj pa pre-
reže vrv in mladenič pade na tla, ne da bi se mu bilo kaj zgodilo.
"No, ali si še vedno tistih misli?" ga vpraša kralj.
"Kakor sem rekel." odgovori mladenič; "kjer ga dobim, na kosce ga raztrgam."
"Dobro! Pridi danes popoldne zopet k meni, morda ga vendar dobimo."
Popoldne obleče kralj vrhu svoje kraljeve oprave še ono lovsko obleko, katero je imel takrat v gozdu; potem skliče svoje lovce in stopi med nje.
Skoro spozna mladenič svojega tovariša in že ga hoče udariti, toda v tem hipu ga zgrabijo drugi lovci. Kralj pa sleče lovsko opravo in mladenič vidi, da oni lovec ni bil nihče drugi nego sam kralj.
Zdajci poklekne mladenič predenj ter ga prosi opuščanja in milosti.	v
"Vse' ti odpuščam," go^ri kralj. "Plačati sem te hotel s\-mo za besede, s katerimi si mo, psoval."
"Zato pa, ker si rešil hčerko in mene iz rok razbojnikov, te čaka bogato darilo. Sicer te ne morem dovolj poplačati, ali zadovoljen bodi s tem, da ti dam hčer za ženo."
Nekaj dni potem se je obhajala velika slavnost na kraljevem dvoru: praznovala se je poroka novega kralja s kraljevo hčerjo.

-3»
'I'lfi
E. 66th ST. DAIRY
MLEKARIJA - Nick Spelic, lastnik.
1007 E. 66th Place.
Želi vesele božične praznike!
1'IUliA
H i
m

e
S. JABLONSKI,
Slovenski fotograf
Najmoderneje opremljen fotografski zavod v slovenski naselbini. Že 16 let poslujem s Slovenci in še nobene pritožbe nisem imel dosedaj. Naše delo vsakdo še drugim priporoča.
Zlasti se priporočam v izdelavo krasnih poročnih slik, katere izdelujem
točno in ceneje kot morete dobiti kje drugje, in ste z delom popolnoma zadovoljni.
Priporočam se tudi slavnim društvom in vsem posameznikom. Pri meni delajo samo strokovnjaki v fotografiji, in z našo postrežbo in cenami je vsakdo zadovoljen.
16 LET USPEŠNEGA DELA MED SLOVENSKI NASELBINI!
Wrem Slovencem in Slo*VenKa.m £elim ^Vesele božične prazniKe
6122 ST. CLAIR AVE. Cleveland, Ohio

v
Mir****
Naselniške postave se bodo še poostrile.
Delavski tajnik ameriške vlade, James J. Davis, član predsednikovega kabineta, katerega uradna dolžnost je skrbeti, da se naselniške postave v Zjedi-njenih državah spolnujejo, in ki ima zadnjo besedo glede naseljencev, in ki ima poleg tega pod nadzorstvom naturalizacijo ali podelitev državljanske pravice naseljencem v Ameriki, je imel te dni važen razgovor z upljivnimi poročevalci ameriških časopisov, v katerem je povdarjal, da je za bodočnost Zjedinjenih držav največje važnosti, kakšni naseljenci bodo prihajali sem.
Delavski tajnik Mr. Davis ni "delavski" tajnik kot bi si ga predstavljal povprečen delavec. On ni član predsednikovega kabineta iz vzroka, da zagovarja delavske interese v Ameriki. Delavski tajnik, ali kot se uradno nazivlje "Secretary of Labor," je član ameriške vlade. Njegova dolžnost je, da se naselniške postave spolnujejo, njegova dolžnost je delati predpise za podelitev državljanstva, nadalje skrbi on, da dobro pozna delavski položaj v različnih državah sveta, proučuje končno, kje primanjkuje delavcev v Zjedinjenih državah, in kje jih je preveč. Z delavstvom kot takim, zlasti organiziranim delavstvom nima nobenega stika, in se mnogokrat pripeti, da posluje "delavski tajnik" v direktnem nasprotstvu z delavstvom. Toliko smo smatrali potrebnim omeniti, da se bo razumelo nastopne vrstice.
Naseljencev danes v Ameriki nihče ne gleda z lepim očesom, razven nekaterih izkoriščeval-nih kompanij, ki bi rade imale, da bi prihajali doseljenci sem, katerim bi dajali delo po sramotno nizki plači. Takoj ko je bila končana svetovna vojna, je nastala v Evropi taka mize-rija, da je milijone oseb sklenilo iti V — Ameriko. Štatisi/ka prošenj za izseljeništvo iz lata 1921 nam pripoveduje, da je bi-; lo v raznih evropskih državah leta 1920 pripravljenih nad 4,000,000 oseb, da pridejo v Zjedinjene države. No, seveda, Zjedinjene države so bile od nekdaj gostoljubne in so sprejemale naseljence iz vseh krajev sveta v trumah. Toda da bi ameriška vlada v enem letu pripustila v to deželo 4,000,000, in bogznaj, koliko milijonov v letu 1922, 1923 in potem še naprej — je bilo enostavno nemogoče. Saj imamo danes, ko je naselništvo v Zjedinjene države skrajno omejeno, skoro poldrugi milijon brezposelnih ljudi v Ameriki — in kam bi z vsemi milijoni, ki so hoteli priti sem po vojni!? Prihajali bi vsakovrstni elementi, radikalci, boljševiki, rdečkarji, anarhisti, vse bi drvelo v Ameriko, poplavilo bi to deželo — in nastal bi pravcati koas.
Iz tega vzroka je kongres Zjedinjenih držav naredil postavo, ki je silno omejila naseljevanje v Ameriko. Namesto štiri do pet milijonov naseljencev prihaja danes letno v našo deželo komaj 360,000 novih naseljencev iz vseh delov sveta. In še ti ne morejo vsi dobiti dela.
Toda pri vsem tem se je postopalo skrajno krivično, prvič od strani delavskega oddelka Zjedinjenih držav, drugič pa od strani kongresa. Naredila sa je famozna postava v letu 1922, ki omejuje naselništvo po ta-kozvani "kvoti." Toliko in toliko oseb vsake narodnosti sme priti vsako leto v Ameriko. Da so določili število, koliko oseb vsake narodnosti sme priti sem, so vzeli za podlago število oseb dotične narodnosti iz leta 1890. Ni čuda, da so glasom te podlage nam Slovencem, Hrvatom in Srbom določili 600 naseljencev na leto, a Avstrijcem, katerih je trikrat manj, pa 2,400 na leto. V tem oziru je naš narod deloma sicer sam kriv, da m bolj upoštevan danes v Ame-
riki. Pred leti smo se izdajali za Avstrijce ali "Greinerje" povsod, za Slovence ni nihče vedel, niti za Hrvate. Smatrali so nas enostavno za "Austri-ans." Posledica tega je, da so danes "Austrians," to je Nemci, svobodno pripuščeni v Zjedinjene države, mi pa, Slovenci in Hrvatje, ki smo bili svoje dni pravcati "Austrians," pa smemo poslati le 600 naših ljudi v Ameriko na leto. In še danes se dobijo ljudje, naši ljudje, ki bodo vlekli z ran j ko Avstrijo in cesarjem, dasi imajo v stari domovini sorodnika, ki bi radi sem prišli, toda ne morejo iz enostavnega vzroka, ker se naš narod ni smatral za slovenski narod, pač pa za avstrijski, v onih časih, ko.se je delala ameriška naselniška postava. In tisoče naših ljudi se danes bridko kesa raditega.
Naselniška postava Z jed. držav, kot jo imamo danes, je skrajno stroga. To občuti danes tisoče naših rojakov in bratov Hravtov po celi Ameriki, ki imajo svoje žene in otroke v stari domovini. Saj celo naše uredništvo dobiva vsak teden obupne klice otrok in žen iz stare domovine, ki imajo tu svoje očete in može.
naučili ste se ameriških postav, šeg in običajev več kot jih zna vsak tu rojen Amerikanec, ki je izvršil osem razredov ljudske šole, natančno znate koliko mora biti star kandidat za zvezinega senatorja, poznano vam je, kdo je državni tajnik Zjed. držav, vi veste kakšne dolžnosti ima county auditor v vašem okraju, sploh, temeljito ste poučeni o ameriški vladi, noben tu rojen Amerikanec, razven ako je študiral na vseučilišču, vam ne bo znal bolje odgovarjati na ustavna in postavna vprašanja naše dežele — pa pride sodnik in vam reče: "Dobro, vse znate — toda kje je vaša žena? Kje so vaši otroci? Zakaj jih ne dobite sem, da bi z vami živeli?
Vi se čudite. Kako more biti stavljeno tako vprašanje? Nihče na svetu ni, ki bi raje videl, da bi vaša žena in otroci živeli z vami kot vi sami. In sodnik vas vpraša, zakaj nimate žene pri sebi? Seveda, vi odgovorite, da nimate žene in otrok pri sebi, ker jih niste mogli dobiti sem, ker niste bili ameriški državljan. Potrudili ste se, da ste zadostili vsem postavam, vsem šolam, vsem predpisom, da postanete dr-
Natančna preiskava naseljencev od vladnih zdravnikov na
Ellis Islandu.
Ni je bolj nemoralne postav? kot je današnja naselniška po stava Zjed. držav. Ako imate vi ženo v stari domovini, ne morete poslati po njo, niti po vaše otroke, razven ako ste državljan. Državljan pa ne morete postati, ako niste najmanj 5 let v Ameriki, greste potem skozi šool in vso uradniško mučeništvo od strani oblasti, tako da poteče 6 let, odkar ste sem prišli, predno smete delati prošnjo, da želite svojo ženo in otroke sem. Torej šest let vam postava Zjed. držav prjakitično prepoveduje živeti s svojo ženo.
Vi ste prišli iz stare domovine sami, ker niste imeli denarja dovolj, da bi vzeli sem tudi svojo ženo in otroke. Ko ste nekaj zaslužili, bi z veseljem poslali zaslužek v domovino, da pride za vami tudi žena in otroci. Toda ne smete! Vi živite tu, žena naj živi v starem kraju, tako pravi naselniška postava Zjed. držav.
Ampak, ko ste šest let v Ameriki in ste na pragu vrat, kjer se vam odpira ameriško državljanstvo, ko ste preštudirali vso šolo, ko ste hodili na razne sodnije, ko »te bili zapriseženi pred sodnikom, ko ste plačali tri dolarje tam, en dolar tja, štiri dolarje zopet drugam —- saj veste vi, ki ste šli skozi to šolo — pa še ne morete dobiti žene sem, oziroma vam ne dajo državljanskega papirja. Hodili ste v šolo
žavljan. Toda ali vam sodnik podeli državljanstvo? No sir! Ko ste prestali ves križev pot na potu proti ameriškemu državljanstvu in živite v sladkem prepričanju, da postanete državljan, pa vam zavalijo ogromno skalo pod noge in rečejo: "Ti ne moreš biti državljan, ker nimaš žene v Ameriki!"
Stvar je strašno smešna, toda skrajno tragična. Vi ne morete postati ameriški državljan, ker nimate žene pri sebi, toda žena ne more sem, ker niste ameriški državljan. In ameriškega državljanstva vam ne dajo, dokler ni žene tu, toda po ženo ne morete poslati, dokler niste državljan. Abot-nost skrajno nizkotne vrste.
"Ameriška Domovina" je v enakih slučajih že sto in stokrat posredovala. V marsika-kem slučaju se nam je posrečilo prepričati cblasti, da so odnehale. Mnogo rojakov v Clevelandu je, ki so nam hvaležni zato. Toda koliko stotin trpinov naših je še v Clevelandu, koliko tisoč po Ameriki, ki si ne morejo pomagati, katerim preti teška, neizprosna in trda pest postave, ki pravi: "Ti, mož, živi v Ameriki, ti žena, bodi v stari domovini!" Postavno sicer ni tako zapisa no, toda v praksi se take stvari do pičice izvršujejo.
In sedaj grozi ameriška vlada, oziroma delavski tajnik Davis še z ostrejšimi na-
selniškimi postavami. V časopisu "New York Times" z dne 27. nov. 1927, priobčuje Mr. Davis daljši članek glede strožjih naselniških postav. Mr. Davis se boji anarhistov, rdeč--karjev, boljševikov in sploh radikalnih elementov, toda jih ne imenuje s tem imenom, pač pa z imenom "degenerates"— čemur bi rekli po slovensko "propalice" ali pa "izmozgan-ci". Raditega izjavlja Mr. Davis, da bi moral kongres narediti še ostrejše postave proti naseljencem. Današnja postava ni ostra dovolj. Naseljence. ki želijo priti v Ameriko, bi morali "izbirati". Njegova ideja je sicer, dobra, toda kako se izpeljuje, potem ko je spremenjena v postavo, to je drugo vprašanje. Po mnenju Mr. Davisa so "degenerates" samo Slovenci, Hrvati, Italijani, Ogri, Rusi, Poljaki, Slovaki, Čehi, Romun-ci, Bolgari, Španci, Portugalci in nekaj manjših narodov. Toda polnokrvni "stock" za ameriške naseljence pa tvorijo Angleži, Norvežanje, Švedi, Danci in deloma Nemci. Tem vsa čast — odprta vrata, vsem gori naštetim narodom pa naj Amerik^ obrne hrbet.
Mr. Davis je član predsedniškega kabineta. Predsednik Zjed. držav je republikanec, to je, član republikanske stranke, ki še nikdar ni bila prijazna naseljencem. Že pod McKinleyem so preganjali naseljence, Roosevelt, kot velik Amerikanec, je govoril o "desirables" in "undesirables", Wilson kot demokrat je bil prijatelj naseljencev, a ko je nastopila vlada republikanca Hardinga, so se naseljencem iz južne Evrope zaprla vrata, in ta vrata je ves čas tiščal zaprta sedanji naš predsednik, Mr. Calvin Coolidge.
In s kakšno gorostasno, neuradno statistiko pitajo ameriško občinstvo glede naseljencev! Mr. Davis, delavski tajnik sedanje republikanske vlade v Washingtonu, piše, da se nahaja v zvezinih, državnih, okrajnih in mestnih zaporih Zjed. držav 45,193 oseb, ki niso ameriški državljani. Ha, kako je to žalostno! "Ki niso državljani!" Toda Mr. Davis ne pove, da je 80 procentov teh v zaporih radi pro-hibicije, ker so siromaki, ker so večinoma priprosti delavci, ki nikakor ne morejo razumeti, kako more Amerika njim nekaj prepovedati, kar so jih doma učili v zgodbah svetega pisma, da je Krist sam naredil vino za ženitovanjske goste in jim ga dal piti — da so bili veseli! Pa ti pride v Ameriki navaden zločinec, kateremu pravijo, da je "suhaški agent", in te aretira in podkupljeni sodnik te pošlje v ječo, ker ne moreš plačati bak-šiša. Ako si premožen, se lahko odkupiš z denarjem, ako si siromak, ajdi v ječo. In ko tak siromak prestane svojo kazen, ko je plačal svojo žrtev prohi-bicijski postavi, in želi postati ameriški državljan, pa ga zopet lopne postava — ti, baraba, ti si imel kupico vina na domu, zaprt si bil, baraba, zločinec, in ti misliš postati ameriški državljan — ajdi, pobe-ri se! In sirota naša, katerega so celo življenje v stari domovini učili, da je vino dar božji, da je zmerno uživanje "božje kapljice" ne samo pravilno, pač pa tudi zdravo — ta revež naj študira sedaj kaj je — postava ! Sveto pismo govori: Pijte vino/toda pijte ga zmerno in pošteno! Pa pride ameriški suhaški agent in reče: "Ti imaš kozarec vina, jaz ti bom pokazal Kristusa!" In siromaka zapro in obsodijo v denarno kazen, da se poti v krvavem znoju leta, predno dobi denar nazaj. To je bridka resnica prohibicije. Naše ljudi
so učili pri krščanskem nauku, da piti vino v zmernosti je dobrota, a ameriška prohibicija jih aretira in zapira po ječah radi kozarca vina! Komu naj sedaj naš ubogi naseljenec verjame — katekizmu, duhovnu, veri, svojim starišem ali pa mrzli, puritanski, blazni postavi kot je prohibicija? In potem mu še očitajo, da je zločinec, da je nesposoben postati državljan, da je nesposoben sploh, da bi bival v Ameriki!
In zavijanje delavskega tajnika republikanske vlade v Washingtonu še nima svojega konca. Mr. Davis piše v New York Times z dne 27. nov. 1927, da se nahaja v Ameriki v blaznicah, bolnišnicah, v sirotišnicah, v ječah in v sploh vseh javnih zavodih 113,105 oseb, ki niso ameriški državljani. Mr. Davis ne omenja koliko je ameriških državljanov v enakih zavodih. Toda štatistika, ki smo jo čitali pred kratkim v "Nations Magazine" pripoveduje jako verodostojno, da se nahaja v ameriških bolnišnicah, norišnicah, sirotišnicah, v ječah in v drugih enakih zavodih 1,960,778 oseb. Torej tujezemci, oziroma oni, ki niso ameriški državljani, ne tvorijo niti ene osmine prebivalstva teh zavodov, a v istem času je jasno vsakomur, da je v Ameriki najmanj 27,000.000 oseb ki niso ameriški državljani! Iz tega je jasno videti, da je več oseb odvisnih od javne dobrodelnosti, da je več oseb v ječah, v norišnicah, v javnih zavodih, kr so ameriški državljani, kot pa je tujezemcev, in sicer prekašajo ameriški državljani glede prebivalstva ječ, zaporov, norišnic, bolniš nic in sirotišnic za 225 procentov prebivalstvo tujezemcev v Ameriki!
Kaj si bo naseljenec mislil n postavi, ki mu prepoveduje živeti skupaj s svojo ženo in otroci, in kaj si bo mislil o postavi, ki mu prepoveduje poviti kapl.1'9 vina? Gospoda v Washingtonu prav malo misli o tem, ker je še pijana zmage od zadnje volitve Hardinga in potem Coolidga. Toda da je ločila stotisoče naseljencev od svojih žen in otrok, se ne zaveda. Mr. Davis zahteva mnogo strožje naselniške postave kot jih imamo danes. Amerika ne sme dati več prilike poštenim ljudem. Radi nekaj rdečkarjev, anarhistov in boljševikov, naj trpijo vsi ostali poštenih ljudje. Well, dan sodbe se bliža. Prihodnje leto so predsedniške volitve. Ameriški narod bo govoril. In ko bo izvoljen prihodnji predsednik, tedaj se ne bo odločevalo samo o njegovi osebi in stranki, pač pa tudi o nemoralni prohibiciji in o nemoralni na-selniški postavi, kakor danes obstoji v Zjedinjenih državah.
Božični spomini.
FRANK J. MRAMOR
Slovenska GROCERIJA in MESNICA
Se uljudno priporoča vsem rojakom in želi 1 vsem vesele božične praznike!
1367 E. 43rd St.
JOHN OBLAK
VSEM ROJAKOM PRAV VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE!
Kadar se selite, želite kaj prepeljati, ali če želite seliti piano, obrnite se do nas.
1161 E. 61ST STREET
Rand. 2730
JOS. GLAVAN
SLOVENSKA MLEKARIJA
Vsem našim odjemalcem želimo prav vesele
BOŽIČNE PRAZNIKE!
1166 E. SOth St.
Pred jaslice v domači kraj v zeleni mahovini — nazaj, nazaj v mladostni raj nocoj me vodijo spomini. . .
S pasti rci sem na straži stal vso sveto noč pri čredi, življenja nisem senc poznal pred Detetom, rojenim v bedi.
Ob jaslih sem ovčioe štel na betlehemski trati in z angeli sem slavo pel krožečimi v višini zlati.
Nazaj v minulost zrem nocoj. Pastirci moji so pospali. . . Ni mičnih jaslic pred menoj, samo spomini so ostali. . .
Sotesčan,
VICTOR DROBNIC
SLOVENSKA GROCERIJA
Vedno pripravljena vam postreči v polno zadovoljstvo. Vesele Božične Praznike!
1192 E. 61st St.
Penn. 3075
ANTON PRIJATELJ
SLOVENSKA GROCERIJA
Želi vsem svojim cenjenim odjemalcem prav vesele božične praznike!
6724 St. Clair ave.
t
JOHN ŠPEH
SLOVENSKA GROCERIJA
Dva prostora: 1151 Addison Rd. 1102 E. 63rd St.
Vsem Slovencem vesele božične praznike!
STEVE - THE BARBER
1123^ Norwood Rd.
Pri nas nič ne čakate. Trije brivci na razpolago. Fino striženje las. Moški ženske m otroci dobijo pri nas fino postrežbo!
Vesele praznike in srečno Novo leto!
*
yJ Vsakovrstna božična darila za svojce si lahko nakupite v trgovini
FRANK MATOH
756 East 152nd St. Collinwood
Vesele praznike vsej širni javnosti! Se priporočam!

NORTH COLLINWOOD GARAGE
Pooblaščena postaja Dodge Bros. za postrežbo in splošna popravila vsakovrstnih avtomobilov. V slučaju nezgode pokličite nas, po dnevu ali ponoči. Prodajam tudi rabljene avtomobile v dobrem stanju.
A. GERBIC, lastnik E. 161. cesta in Waterloo Rd.
Kenmore 1 932 Želim vesele božične praznike in srečno Novo leto vsem!
FRANK KAPLA
Slaščice, mehke pijače, grocerija Želim vsem prijateljem prav vesele božične praznike in srečno Novo leto!
1063 E. 61st St.
JOHN AS S E G
Slovenska GROCERIJA in MESNICA
Se uljudno priporoča našim rojakom in jim želi vsem skupaj
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE!
15638 Holmes ave. Eddy 8139
FRANK AŽMAN
Dobro poznana
SLOVENSKA MESNICA
Vselej najboljše suho in sveže meso. Se priporočamo in voščimo vesele
BOŽIČNE PRAZNIKE!
6501 St. Clair Ave.
Tel. Randolph 2521
JOHN ČERNELICH
Najstarejša slovenska PEKARIJA v Clevelandu.
Želi vsem svojim cenjenim odjemalcem vesele božične praznike!
6906 St. Clair ave.
Formanek-Forman-Formanovič.
(Božična — resnična. Za Ameriško Domovino spisal V. J. V.)
ROGEL & LAUŠIN
Modna trgovina v Slov. Nar. Domu Vesele božične praznike!
6407 St. Clair ave.
Kakor vsakemu krščanskemu človeku, tako so tudi njemu, ko so ga krstili, dali krščansko ime. In od tedaj naprej naziva-li so ga doma in tudi pri sosedih — Emil. Kajti "Emil" je dokaj imenitno krščansko ime, ki v jugoslovanskih pokrajinah ni tako vsakdanje, in ki se običajno "daje" le novorojencem imenitne j ših in običajno tujerodnih obitelji, ki so se naselile v naše domače pokrajine iz domačega "c. & k." inozemstva nekdanje Avstro-Ogrske monarhije. In take imenitne j še rodbine so se morale k nam naseljevati, da tako zavzamejo mesta, katera z domačini na nikak način ni bilo mogoče izpopolniti. Pa vse to se ne nanaša na našega Formanek-Forman-For-manoviča, kajti, ko je — ne baš po svoji volji — ugledal ta-kozvano luč sveta, njemu ni bilo mar, kako ga je svet tedai nazival. In ko je bil šest let star, tedaj je vedel, da se naziva njegov priimek "Formanek."
Pa so prišli burni vojni časi, ko so Čehi in Madjari zahtevali neodvisnost — in vsled te želje po nezavisnosti, katero so gojili zatirani narodi,, prišlo je do tega, da so takozvani avstrijski gosposki sloji smatrali končnice "ek" in "vič" nekako inferior-nim nazivanjem ljudskih imen, dočim so značile končnice "man" nemško pokolenje — in nemško pokolenje je zopet povzročilo izvanredno službeno napredovanje dotičnika, ki se je posluževal te blažene končnice in tako dokazal cesarju in kralju svojo nemško lojalnost . . .
Tako je tudi prišlo do tega, da je Formanek Formanovič zgubil obe svoji končnici slav-janskega izvora hkrati — toda ne po svoji krivdi, ker tedaj je bil še mlad, pač pa po krivdi onega sistema, ki je tedaj vladal v monarhiji. Postal je torej Forman in kot Forman se je prav divno razvijal — tako v fizičnem kakor tudi v duševnem pogledu. In ker se je fizično kakor tudi duševno tako krasno razvijal, je povsem naravno, da se je tudi njegova slavjan-ska zavest razvijala v isti meri; pa" baš vsled tega za njega ni bilo mesta v tedaj zatirani domovini, kajti, kjerkoli se je delovalo za narodni razvoj, tam je bil Emil prvi boritelj. In kakor je napredoval v narodnem pogledu, tako je nazadoval z ozirom na svojo cesarsko in kraljevo lojalnost.
Gorje pa onemu človeku v takozvani "domovini," čegar lojalnost je bila slavjanska, ne pa cesarsko kraljeva. Niti vsakdanjega kruha mu monarhija ni privoščila in najboljši mladeniči one dobe so bili mo-ralično prisiljeni ostavljati tuž-no domovino kar trumoma ter si iskati vsakdanji kruh v inozemstvu.
Tako je tudi prišlo do tega, da je početkom decembra meseca, leta 1884, baš ko je neki parnik srečno preplul štirideseti poludnevnik zapadne širine, naš Forman pazno poslušal pripovedovanje nekega sopotnika o sprejemu doseljencev v new-yorški luki. Sopotnik, ki je bil že prej v Ameriki, je pripovedoval novincem o krasoti sprejema doseljencev v newyorški luki. Povedal je, da doseljence vedno in redno sprejme in pozdravi posebni odbor mesta New York z mestno godbo uličnih pometačev na čelu. Da jih potem v omnibusih od vedo v posebne doseljeniške hotele v tedanjem irskem delu mesta na Washington Street, kjer jih delodajalci odprtih rok pričakujejo.
Daš na "svetega jutra" dan — bilo je ravno zjutraj, in "sveti večer" še ni nastal — je pripljul parnik v kvarantinsko postajo Rosebank v newyorski luki. Po kratkem pregledan ju potnikov, so prišli državni | zdravniki do zaključka, da so vsi doseljenci popolnoma zdra-)
vi, in da ako kdo ni baš dobrega zdravja, bo že umrl brez ptuje pomoči — nakar je parnik dobil dovoljenje pluti dalje proti newyorski luki. Potem so doseljence, kakor vedno, na-krcali na manjše parnike in jih pripeljali v Castle Garden, oziroma na mali otok, ki je bil tedaj oddaljen le kakih 100 čevljev od kopnine, s katero je bil spojen z malim, lesenim mostom. Tam so posebni doselje-niški uradniki doseljence vprašali, kako se imenujejo in kam gredo, nakar so jih izpustili na most in dalje v Ameriko.
Pa je naš Forman gledal na desno in levo, kajti poslušati je hotel govor mestnega odbora in slišati je želel zvoke godbe mestnih uličnih pometačev, kakor mu je pripovedoval sopotnik, ko je parnik preplul štirideseti poludnevnik zapadne širine. Zagledal je sicer paviljon za godbo, toda v njem ni bilo pometačev niti drugih umetnikov, pač pa kakih štirideset paglavcev iz bližnjega irskega dela mesta — in ti umetniki so pričeli metati krompir, tomate in banane na doseljence baš ko so se ukrcevali na vozove, ki so jih pozneje odpeljali v irske hotele na Washington in Green-vich St. In irski dečki, oboroženi s krompirjem, tomatami in bananami, so potem sledili vozovom do hotelov ter marljivo metali "streljivo" na doseljence, tako je sleherni doseljenec dobil "prvi ameriški vtis" ali v
hrbet ali pa na glavo . . .
* * *
Naš Emil naravno ni ostal v New Yorku, ka^ti želel je oditi na "daljni zapad," in leta 1885 je že toliko napredoval, da je otvoril mali lunch-counter v St. Louisu, Mo. Predajal je takozvane frankturtarice, ki se bile njegova špecijaliteta, vredna njegove nemške končnice. Domači Američani tedanje dobe, in posebno še oni v St. Louisu, Mo., še niso poznali vilic ter so vedno rabili le svoje žepne nože, kadar so jedli krompir, fižol in salato. Kadar jim je Emil prodal kak frank-furtar, so slavno nemško klobaso enostavno prijeli s prsti in jo povžili. Vsled tega'so se seveda čestokrat opekli. In odjemalec klobas, ki si opeče svoje prste, je dokaj nehvaležen odjemalec, pa je naš Emil pričel misliti, kako bi odpomogel temu nedostatku.
Nakupil je par sto parov rokavic, in vsak kupec klobas je potem dobil po jeden par rokavic zajedno s klobaso. Ta iznajdba je bila nekaj časa po-voljna, toda Emil je kmalu opazil, da njegovi odjemalci tako
hitro jedo klobase, da običajno povžijejo tudi konce prstnikov njegovih rokavic.
Emil je nato najel kar tri šivilje, ki so ob nedeljskih popoldnevih krpale rokavičine prste; toda šivanje rokavic je bilo dokaj drago in ves dobiček klobas je odšel v žepe šivilj.
Emil je potem izumel neke vrste krpe, izdelane iz volne. Gostje so si zamotali prste v te krpe in jedli klobase — in tudi ako so pojedli klobase zajedno s krpami, je imel Emil še vednc lep dobiček. Končno se je pa tudi ta izum izjalovil, kajti Emil' je opazil, da so njegovi gostje zajedno s klobaso pojedli tudi krpo, in da, ko so povžili prvo klobaso in krpo, so zahtevali še eno klobaso s krpo. To dejstvo je dovedlo Emila do novega izuma. Odšel je k so-sedu-peku in mu naročil, naj speče par sto podolgastih hlebčkov kruha. Te hlebčke je potem prerezal po dolgem, položil v vsakega po eno klobaso in tako pričel prodajati svoje klobase ljudem, ki se odtedaj naprej niso več opekli, ko so jedli Tlmilove klobase.
Početkoma je bilo sicer težavno priučiti odjemalce na novo iznajdbo, toda polagoma so se priučili zavživati dolge žem-Ije s klobasami, in danes, leta 1927, je Emilova iznajdba tako splošna, da -med nami ni niti enega 100-procentnftga Ameri-kanca, ki bi jedel xiobase drugače, kakor po Emilovej iznajd bi. Emil je dobil od urada notranjih zadev poseben patent na svojo iznajdbo, toda dotične uradne listine so mu zgorele a. St. Louisu, baš predno je odšel s svojo prvo ženo v Primero Segundo in Tercio, Colo., kjei se je zopet pečal z novimi iznajdbami vse do štrajka v Tel-luride, Colo., ko mu je prva žena umrla, nakar je moral iskati drugo.
In iz Colorade se je vrnil \ New York, in ko sva lani na božični večer prišla od Battery do Cortlandt St., povedel me je v lepo okrašeno Nedickovo prodajalno klobasic na vogalu Cortlandt in Greenvich St. ter me podvoril s frankfurtaricami njegove iznajdbe in s čašo orangeide Nedickovega izvora, češ: . "Srečen Božič — in vso srečo onim, ki prodajajo klobase na Cortlandt St. . .
* * *
Op. uredništva: Zgodba o Mr. Formanu je resnična, in imamo tako mi Jugoslovani zavest, da smo tudi nekaj iznašli v Ameriki "za splošno uporabo." Mr. Forman je najstarejši jugoslovanski doseljenec v Ameriki, višji uradnik zvezine vlade v New Yorku, ki je že mnogo storil za naše ljudi.
Joseph Stampfel
SLOVENSKA MODNA TRGOVINA
LitillL
fW!
Ifc...
vpi*: mm
Želim vsem cenjenim odjemalcem in odjemalkam prav vesele
Božične praznike in
Srečno Novo leto!
6129 St. Clair Avenue
LOUIS MEDVED
SLOVENSKA MLEKARIJA
Želi vsem svojim odjemalcem vesele božične praznike!
1368 E. 53rd St.
FRANK FABIAN
SLOVENSKA MESNICA
Želi vsem svojim odjemalcem vesele božične praznike!
1385 E. 53rd St.
Tel. Randolph 5008
■W>i
Ml
j®
MIKE ZELE
SLOVENSKA GROCERIJA SE PRIPOROČA GOSPODINJAM ZA PRAZNIKE IN ŽELI VSEM SKUPAJ SREČEN BOŽIČ!
6314 St. Clair ave.
MIKE PIKŠ
j*- Lastni slovenske grocerije
Se priporoča slovenskim gospodinjam za praznike in jim želi
VESEL BOŽIČ! F 1383 E. 53rd St.
fh
VALENTINE HABJAN
Slovenska pekarna z dobrim pecivom
Se priporoča za praznike in želi vsem srečen Božič in veselo Novo leto!
r 6026 St. Clair Ave.
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE
in srečno Novo leto želim vsem znancem in odjemalcem. Zahvaljujem se vam za naročila v preteklosti in se tudi v bodoče
priporočam!	\
/ MIKE UDOVICH
/ GROCERY & MEATS
16016 Parkgrove ave.
Tel. Kenmore 2862-R
JOS. GOBEC i
Slovenska popra vi jalnica čevljev Vesele Božične Praznike! \
6026 St. Clair ave.
L,
m
Ti
r
N. BOHAR
Moderna brivnica v slovenski naselbini V istem poslopju kot Grdinova dvorana ^ Se priporočam za praznike v obilen poset.
i
H	Vsem Slovencem in Slovenkam
fr	prav vesele božične praznike!
6023 St. Clair ave.
Randolph 8141
Anton Gubane
Slovenska trgovina z modnim blagom
DRY GOODS STORE
Se priporoča vsem Slovencem, katerim želim vesele božične praznike!
16725 Waterloo Rd.
Jos. Metlika
SLOVENSKA GROCERIJA
Se uljudno priporoča slovenskim gospodinjam za obila naročila dobrega
GROCERIJSKEGA BLAGA
za praznike! Vesel Božič vsem našim odjemalcem!
1287 E. 55th St.
Randolph 0923
John Smrekar
Prvi slovenski
"VARIETY STORE"
[Velika izbera skoro vseh božičnih potrebš-^ čin. Pridite v našo trgovino, tu imate ve-liko izbero in prijazno postrežbo.
t
'th	6112-6114 St. Clair ave.
Louis Lavtizar,
GROCERY & MEATS
Vsem svojim odjemalcem in Slovencem sploh, želim vesele božične praznike!
1193 E. 60th St.
Florida 3468-J


L/jAjl
k
\W
Judu Luki
jMl
-nff
IkJžAl
Ljj.
1
M-k
vW1
LujLl
Luj \W
/uri
ktk
■mf
.Ua
■Ui Ui
Spomini dveh svetih večerov.
Mrzla zimska megla se je na večer še bolj zgostila; po cerkvah je zazvonilo "Zdravo Marijo", nastopil je sveti večer!
Kakor drugod so tudi Gor-nikovi iz Zahriba opravili starodavni krščanski svetovečer-ski običaj: da so med molitvijo šli okrog vsega hišnega poslopja in kadili ter kropili z blagoslovljeno vodo.
Po tem običaju so se vrnili toplo zakurjeno hišo, sedli za belo javorjevo mizo in večerjali običajno mrzlo večerjo kuhano suho sadje.
V	kotu za mizo so bile ljub-xe jaslice.
Brhka osemnajštletna hči Zalka je pred jaslicami prižgala lučko; ko je to storila, pa se je oglasil ded izza toplega zapečka:
"Jaka, ali nas boš res zapustil in odšel v Ameriko? To ti rečm: Nikoli več ne bomo vsi skupaj obhajali svetega večera."
Zelo neljube so bile te besede za postavnega štiriindvaj-etletnega vnuka. Sestra njegova je zajokala, materi so prišle solze v oči, a oče Gornik je menil:
"Jaka. pa ne hodi tako da leč! Se bomo že kako preživeli!"
"Saj veste, oče, kako je Mlad in močan sem. Doma boste ta čas že kako delali. Dolg moramo poravnati in zato bo dobro, ako kaj zaslužim."
Nekaj časa so vsi molčali spričo resničnosti teh besed.
Ded si je na toplem zapeč-ku zažgal tobak v vivčku. Ko mu je tobak dobro gorel, se je znova oglasil in začel pripovedovati :
"Kakor vidim, ima Jaka resno voljo, da odide v Ameriko. Bog zna, ali bomo še kdaj skupaj praznovali sveti večev ali ne. Jaka, da še boš v daljni Ameriki kdaj spomnil na svojega deda in da ne bomo govorili samo žalostne stvari, poslušajte, bom jaz povedal, kako se je prigodilo pred davnimi leti Končnikovemu Gregi na sveti večer.
Tega Grego sem jaz še dobro poznal; na stara leta je pletel koše, sejavnice in izde-laval razne lesene predmete Prav dobro se mu je godilo vam pravim!
Otroci smo bili vedno pri njem, ker nam je pripovedoval razne pripovedke. Baš na temle zapečku, kakor sedim jaz, je sedel on pred več kakor petdesetimi leti in tudi na sveti večer je bilo. Pa nam je pripovedoval:
'Še sedaj se rad spominjam na svoja mlada leta; močan sem bil, uren kot veverica in tudi dekleta so rada z menoj govorila. No. potem že veste da nisem bil baš puščoba.
Pa sem se zagledal v Gode ževo Francko. Oh, ves zatele ban sem bil vanjo, pa tudi ona me je rada videla.
V	tistih letih je v naši sosednji podgriški vasi živel znani Žumrov stric. Ljudje so splošno govorili o njem, da ima Kolomanove bukve.
Pa sem jaz enkrat poveda temu Žumrovemu stricu, da se imava rada z Godežovo Fran cko, pa tudi prosil sem ga, naj mi svetuje, ali naj jo vzamem ali ne.
Stric se je popraskal za ušesi kakor vselej, kadar je kaj važnega povedal, in dejal:
Fant, ali znaš molčati?
Tisto pa, tisto, stric!
Naj bo!.Toda, kar ti povem tudi svojemu dekletu ne smeš zaupati! Ali mi to obljubiš?
Oblj ubim!
Torej, Grega, zadnjih devet dni pred svetim večerom si iz devetih raznih grmov dobodi palic; iz njih naredi majhen
stol. Na sveti večer nesi ta stolček s seboj v cerkev in pri polnočni maši ob povzdigovanju poklekni nanj, pa boš videl vse čarovnice iz devetih fara pri oltarju. Samo nikomur ne smeš o tem črhniti besede! Tudi svojemu dekletu ne? Bog ne daj! Ako se ne boš tega držal, ne boš ničesar videl!
Prav težko sem čakal svetega večera, a še težje sem molčal o vsem tem. Tisti stolec sem seveda delal čisto naskrivaj .
Ko sem šel z drugimi vred k polnočnici, sem ta stolček imel stisnjen v kožuhovem žepu in ves čas sem ga skrbno stiskal z roko.
Povzdigovanje je bilo. Jaz sem klečal za vratmi na nesrečnem stolčku, ne da bi kdo to opazil. Naenkrat se mi zdi, kakor bi se nad župnikovo glavo prikazal še en svet; videl sem samo zeleno ravan in pa grde babe v belih srajcah, gologlave z razmršenimi lasmi. Jezdile so na brezovih metlah. Nekaj sem jih takoj spoznal. Toda, groza, tudi moje dekle, Godeževa Francka, je bila med njimi. Ko sem njo zagledal, sem izgubil zavest.
Več fantov me je prijelo in spravili so me k mežnarju v hišo.
V zmedenosti sem tamkaj vse povedal in še tisto noč so ljudje daleč naokrog vse vedeli, kaj sem počenjal v cerkvi.
Seveda je bilo potem z najinim prijateljstvom s Francko pri kraju. Ženske so se mi tako zamerile, da sem ostal kar stric.
Pa te ženske so se maščevale nad menoj. Dokler je katera izmed teh čarovnic živela, se nisem smel ponoči sam prikazati zunaj, če sem kdaj kam šel ponoči, takoj se mi je
vse zmešalo v glavi, pa;nisem nikamor več znal. Blodil sem čisto po znanih krajih po več ur, ne da bi mogel priti do či-lja.'
Ded v zapečku je končal
svojo pripovedko.
*
Pet let pozneje.
Znova so pri Gornikovih praznovali sveti večer.
Jaka se je srečno že v jeseni povrnil domov iz Amerike, pa tudi oženil se je že.
Pri Gornikovih so bili veseli in dobre volje.
Brhka Zalka je vsa srečna sedela poleg svojega ljubega fanta Priprtnikovega Tomaža. Kaj ne bi bila vesela, saj se bosta vzela še ta predpust in na dobro kmetijo bo prišla Zalka, kajti brat Jaka ji je dal, ko se je povrnil iz Amerike, toliko denarja, da nobena druga ne bo imela večje dote v vsej fari.
Le zgovornega deda ni bilo več v zapečku; umrl je že pred tremi leti, a vendar so ga imeli skoro ves večer v mislih.
Oče Gornik je med drugim pripovedoval ono pripovedko o Žumrovem stricu, Končniko vem Gregi in Godeževi Francki.
Veseli in šaljivi ženin Zal-kin je ob koncu te pripovedke govoril dekletu:
"Le boj se me, Zalka, tudi jaz imam stolček od deveterih lesov in bgm nocoj klečal na njem!"
Dekle mu je z nasmehom odgovorila:
"Veš, ti Tomaž, saj jaz sem še hujša od Francke, jaz sem ti že sedaj zmešala vsa tvoja pota, pa tako, da so vsa k meni vodila!"
Tako se zabavajo in praznujejo naši ljudje svete večere.
A. S.
Frank Krašovec
Imejitelj dobro poznane Grdinove dvorane
iw.
P7
m
Na razpolago je velika dvorana za plese, igre in družabne prireditve. Cene za najemnino so jako nizke. Lep oder v veliki dvorani za igre. Več drugih dvoran za društvene seje in sestanke. Cenjenim društvom se uljudno priporočam za njih prireditve v Grdinovi dvorani v prihodnjem letu, ker sem prepričan, da boste dobili prvovrstno postrežbo za jako zmerno ceno.
Vsem cenjenim rojakom želim vesele božične praznike!
6025 St. Clair Ave.
Tel. Randolph 8141
m
m

FRANK KRAMER
SLOVENSKA MESNICA
Najfinejše vrste suho in sveže meso. Se priporočam Slovencem za praznike in želim vsem skupaj Vesel Božič in srečno Novo leto!
1147 Addison Rd.

JOS. JANŽEVIC
SLOVENSKA MESNICA
Se priporočam vsem odjemalcem za nakup vsake vrste mesa, šunk in klobas. f Želim vsem skupaj vesele božične praznike in srečno Novo leto!
542 E. 152nd St.
Tel. Eddy 5832
luuijl
FRANK PETROVČIČ
MLEKARIJA
Se uljudno priporočam rojakom in jim želim vesele božične praznike in srečno Novo leto!
682 E. 162nd St.
Eddy 1 105-R
GEORGE KUHAR
Najstarejša slovenska
GROCERIJA
Se uljudno priporoča Slovencem in Hrvatom za obila naročila.
Vesele božične praznike! 3846 St. Clair Ave.
m
LM
JOHN BRADAČ
PEK ARI J A
V SLOVENSKEM NARODNEM DOMU
6413 St. Clair Ave.
Vsem svojim odjemalcem želim vesele božične praznike!
I VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO 7	NOVO LETO!
m
M
Izdelujem, popravljam in barvam vsakovrstne ograje in mreže za na okna.
LOUIS ŠPEHEK
1120 E. 67th Street
Tel. Penna 1297 W.

.LP
Pf
LUjifr-
IT'"; ^
I W( Ito.'
imL lin
ANTON BAVETZ
VARIETY STORE
Za Božič imamo vsakovrstna darila in igrače za otroke in odrastle. — Voščim vesele božične praznike in srečno Novo leto in se priporočam še zanaprej.
15605 Waterloo Rd.
m
M
wiil
"Ameriška Domovina." December t9th, 1027. Part II.
T.
Acme Dry Cleaning and
Dyeing Co.
SLOVENSKO PODJETJE
^ Čistimo, likamo in popravljamo moške, in ženske obleke.
FRANK JUREČIČ, lastnik
Želim vsem vesele božične praznike in srečno Novo leto!
Vogal 152. ceste in Holmes ave.
Tel. Eddy 3608
Za jedan časak radosti . . .
Louis Mayer
Slovenska trgovina
S ČEVLJI
Se uljudno priporoča vsem cenjenim
Slovencem in Slovenkam in jim želim vesele
BOŽIČNE
praznike!
7508 St. Clair ave.
Louis Gregorič
SLOVENSKA GROCERIJA
Se lepo zahvaljuje vsem odjemalcem tega leta, se priporoča še v nadalje in želi vsem skupa j prav vesele
BOŽIČNE PRAZNIKE!
1171 E. 74th St.
Penn 1015-R

Anton Svete
^ Želim vsem odjemalcem in prijateljem tyflfo vesele božične praznike in srečno
Novo leto!
^f Grocerija, candy, cigare, cigarete, mehke pijače, izvrsten sladoled. Se priporočam za obilen obisk, točna postrežba! Pripeljem ^ tudi na dom, ako naročite.
H	1184 E. 60th St.
Rand. 7254
; i
Lfcki Ifm
IW IJM
Mu.
K
1'PlfT
l'(t» r.'.
Matt Kobal
Slovenska
GROCERIJA in MESNICA
Želi vsem svojim odjemalcem vesele božične praznike in srečno Novo leto ter se priporoča še naprej za naklonjenost.
1148 E. 71st St.
Florida 385-J

Well, pa začnimo. Druzega sploh ne vemo kot kar tiskajo Lmi časopisi v Ameriki. In če bi časopisov ne imeli, pa sploh ne bi vedeli, da obstoji časopisje. So far, so good. Ampak kdor čita "Prosveto," ta je pa kunde nad vsemi kundeti. V Clevelandu imamo enega Kundeta, toda uredništvo "Prosvete" ga daleko nadkriljuje. Način, kako piše "Prosveta" dnevne novice, se ne da primerjati pripo-vestim nobenega kraljevega norca. Norci so znali boljše.
Ampak, da ne boste nas dolži-li, da ne boste rekli, da pišemo iz hudobije ali nasprotstva, no sireeee, nikakor ne! Mi vam želimo — za vaš blagor in boljše življenje v Ameriki — da se nekoliko posmejete, da se vaše ustnice raztegnejo na smeh in da se potem, ko vam bo smeh zginil iz vaših ustnic — krepko primoj rušite in daste podporo slavnemu nemškemu pesniku Goetheju, ki je nekoč zapisal "auch solche Kautze muss es geben!"
Torej! Pred nami leži številka "Prosvete" z dne 12. novembra, Gospodovega leta 1927. Njena številka je označena kot 267. Ampak, da ne boste trdili, da imamo mi kaj proti našemu kolegu gospodu zavrtniku! No sireee! Mr. za-vrtnik je naš kolega, torej, tovariš, star znanec, katerega smo vsak dan-veseli, kadar slišimo o njem. Urednik "Ameriške Domovine" mu da ves kredit, saj smo vendar stanovski tovariši! Ampak, ančeš, malo se lahko pošalimo med seboj! Saj tudi nas vzamejo na piko in muho, kadar se jim zl.jubi. No, pa si jih še mi malo privoščimo, i pa naj bodo ježice ali bodice — malo gore — malo dole — stari doktore!
| Mr. zavrtnik je eden izmed veteranov na slovenskem časnikarskem polju. Seveda je — f' Bog mu odpusti, toda ker je. ffi moramo z njim računati. In || če je Mr. zavrtnik urednik '"Prosvete," je kot tak podvržen " javni kritiki, kakor je naš mest-ii ni manager Hopkins, kakor je ft podvržen javni kritiki "Lojze" i/ — ? lepo se nam zdi, ker naše-
* ga urednika tako familiarno ali
, i i
K i družabno titulirajo, oziroma naslavljajo! Pa naj bo! Človek, ki je naučil 7.000 naših ljudi, kako se pridobi državljanska pravica, je pač bedak, bedak | svoje vrste in tudi bedaki so ljudje.
Pravimo, da leži pred nami "Prosveta" z dne 12. novembra, x927. Nam se zdi, da kdor či-.ta ta časopis, ta ne bo samo zgrešil svetovnih novic, ampak bojimo se, da bodo morali voliti za nove davke, da se dobi več ^ denarja, v vseh onih državah, H kjer se čita "Prosveta," ker bo-|| do morali postaviti toliko več norišnic. Kako bedasto pita H ,"Prosveta" svoje čitatelje z k "dnevnimi" novostmi, boste , imeli priliko citati takoj za te-mi vrsticami!
ij! In kaj bi mislili, ako bi " , "Ameriška Domovina" na prvi jf| strani prinašala sledeče bedari-Ii je: "Mezdno gibanje tiskar-fl skih delavcev" — "Prizadeti so jfj le akcidenčni delavci" — "Deti lavec," ki je naročnik "Prosye-^, te," mora imeti že višje akade-jfj mijske študije, da izračuna, kdo t,i je "akcidenčen" delavec. To je ™ lahko delavec, ki kar pade v ša-jfj po, je lahko delavec, ki je svoj Lj poklic izgrešil, "akcidenčen" de-" lavec je lahko Rockefeller, ki si vzame čas in "za špas" pride ti' v tovarno ter nekaj naredi — .akcidenčni delavci so oni, ki se ^.zavarujejo proti slučajni nesre-Lj či, akcidenčen delavec je na pri-i j mer Kunde v Clevelandu, ki se fl j včasih zmoti in popije kozarec U | vode, no, in kaj še! Napisali [ r | bi še lahko dosti tega, in Mr. zavrtnik naj nam bo hvaležen, da smo mu pojasnili vsaj deloma, kaj je "akcidenčen" delavec. Pravzaprav bi nam moral plačati, ker mi razlagamo za
njim njegove enciklopedistične, epohalne, ultrakvintesenčne, fu-turistične, toda — žalibog — da se ne bomo zmotili kot oni gospod-delavec pri banketu — ki je delal za Vehovca kot "ak-cidenčnega" kandidata — pri-smodarije.
In to je šele začetek. Kaj nam pripoveduje po-sili učena tetka "Prosveta?" "Fašistov-sko omrežje ameriških delavcev!" Tako se glasi naslov v "Prosveti." Da pa nam ne bo zmanjkalo omrežja, piše "Prosveta" nadalje, da je "italijanski grof prišel v Ameriko nabirat priče!" Priče — zakaj? Da gleda, kako delamo mi v Ameriki "fence!" No, ja, zakaj pa, saj nadaljuje "Prosveta" tako-le: "Protifašistovske (lepa beseda, up. ured.) sile tudi ne drže križem svojih (čega-vih pa, če ne svojih, op. ured.) rok." No, očka zavrtnik, fašisti ne bodo prav nič "omrežili" naše Amerike. Nič se ne bojte, ker mi ne bomo "križem držali svojih rok," kot to delajo Italijani — po vašem mnenju. Amerika se bo že znala zavarovati proti fašistom!
Ampak, da zdravniki danes dobivajo "batine," to nam pojasnjuje "Prosveta," ki piše dobesedno:
"Čudežno zdravljenje dobilo trdo batino od merodajne oblasti." Prvič, očka zavrtnik, pustite batine pri Srbih in Hrvatih, pa prinesite v naše "inteli-
genčne kroge" pristno slovensko brezovko. Zakaj bi "bati-nali" po zdravnikih in "čudežnih ozdravljenjih," saj je vendar vaš lastni sin dober zdravnik. Le ne mešajte se v njegove posle, očka zavrtnik!
"Prohibični zakon" je tudi beseda, na katero imajo očka zavrtnik patent. "Prohibičen" je tako kot "jezičen," "besedi-čen," krivičen" — eto ga! Zakon je pa zakon, oče zavrtnik, ne pa postava! Ali ni lepa beseda "postava" namesto "zakona." Menda, se postav bojite, a zakona se ne branite, četudi je "prohibičen."
Zelo lepa je tudi ta-le: "Pa-cijent skočil v smrt!" Buza-rona! Je moral že imeti sala-mensko hudega zdravnika, da se je raje v smrt zaletel kot da bi še nadalje pacientiral pri pa-darju! Ampak takoj dalje zopet pišete: "Moški so pošteni, okler ne pridejo v dotiko z ženskami!" Aha! Sedaj pa vemo. Zato je oni pacient skočil v smrt. Prišel je torej v dotiko z žensko.
No, in koliko enakih je vsak dan v "Prosveti." Najprvo rabi tako množico slabo skova-nih ptujk-besed, da jih teško kdo razume, drugič pa rabi te ptujke v tako čudnih zvezah, da je človeku črno-rmeno-rdeče-ze-leno pred očmi! Ni čuda, da ima "Prosveta" vsako leto zgu-bo, in kar je čitatelje v, jih je prisiljenih. Kdo bo razumel česar niti očka zavrtnik sami ne razumejo! Pa na svidenje do prihodnje Velikenoči!
CHARLES SKEBE
Slovenska HARDWARE trgovina
Želi vsem rojakom vesele božične praznike!
16301 Waterloo Rd.
LOVKO BROS.
GASOLINE & OILS
Slovensko podjetje. Se priporoča rojakom Voščimo vesele božične praznike in srečno Novo leto!
ANTHONY F. LOVKO, lastnik. Vogal E. 55th St. in Homer ave.
Tel. Randolph 5858


Claries Leveč
Slovenska GROCERIJA in MESNICA
Želi vsem odjemalcem vesele božične praznike!
6614 St. Clair ave.
CUT RATE MARKET
SLOVENSKA MESNICA ANTON PERKO, lastnik
Želim vsem rojakom vesele božične praznike!
1423 E. 55th St.
Tel. Randolph 1559
DOMINIK KRAŠEVEC
Slovenska trgovina z dobro in okusno
GROCERIJO
Želi vsem svojim odjemalcem vesele božične praznike!
1425 E. 55th St.
John L. Mihelicb Co.
6303 St. Clair ave.
Želi vsem radosti in veselja polne božične praznike in Novo leto in ob enem se priporoča:—
Onim, ki nameravajo potovati v stari kraj, Onim, ki žele dobiti koga iz starega kraja, Onim, ki pošiljajo denar v stari kraj, in Onim, ki rabijo notarske listine za tukaj-šno ali starokrajsko uporabo.
Vsa pojasnila brezplačno! Postrežba točna in uljudna!
WILLOW FARMS DAIRY
SLOVENSKA MLEKARIJA L. URBANČIČ, lastnik
1172 Norwood Road
Želi vsem svojim odjemalcem vesele božične praznike!
Matt Arko
Slovenska
MESNICA
Vedno v zalogi
DOMAČE PREK A JENE KLOBASE ŠUNKE
in drugo
OKUSNO MESO!
3852 St. Clair ave.
Vesele božične praznike vsem!
JOS. DEŽELAN
6124 Glass ave. SLOVENSKA PEKARIJA
N ,Se uljudno priporoča domačinom, katerim želi vesele božične praznike!
! VICTOR BERNOT
^	Slovenska mesnica in grocerija
^ Vsem odjemalcem vesele božične praznike! 16001 Holmes ave.
m
Diamanti, ure, zlatnina, srebrnina in druga vsakovrstna in cenena darila.
Vaš kredit je dober! FRANK CERNE Vaš kredit je dober
Par dolarjev plačate takoj, drugo na tedenska ali mlečna odplačila. NAJBOLJŠE BLAGO--NAJNIŽJE CENE
MOŠKE URE
Diamanti po nepretira nih cenah. Garantirani diamanti
od 7 do 23 kamnov. Hamilton, Elgin, Illinois, Waltham, South Bend in druge
TIME
ELGIN
MOŠKE ZAPESTNE URE
Diamantni prstani: moški in ženski — od $10.00 do $1000.00
Naša zaloga teh ur je popolne Švicarske, Elgin, Illinois, Walt-ham in Hamilton. Od $10.00 naprej. Vse garantirane
Time of Times for this Gift of Gifts ... for sixty years a cherished token of affection, and daily treasured as it ticked the time away ... A watch wonderfully loyal, truly handsome, as chaste and exquisite as a cameo . . . An Elgin, for the pocket or the wrist, and at a price range most liberal.
FONOGRAFI
PIANE
RADIO
Predno greste drugam, primerjajte naše cene z drugimi. — Ceneje kot kjerkoli drugod! Prodajamo na lahka odplačila.
Prvovrstna postrežba je naša vodilna želja.
Najmodernejša darila za vse čiane v družini in prijatelje. Za malo vplačilo vam shranimo vsako darilo, ki si ga izberete. Pridite takoj in izbirajte si iz polne zaloge daril.
Columbia, Sonora in Edison. Od $55.00 do $475.00
Kolster, Sonora, Spartan in dru ge od $40.00 do $375.00
Weser Player-piane. — Prej $550, sedaj $450
Mi smo zastopniki Dexter pralnih strojev. S i n g le
Toaletne zbirke vseh vrst. Nenavadno bogata
Samopojna peresa vseh izdelkov — od najce nejših do najdražjih
Double Dexter
Ne pozabite si ogledati naš nov moderni oddelek daril Porcelan, brušeno steklo, usnjeni izdekli. — Sploh vse, kar si človek poželi v obliki daril
GLAVNA TRGOVINA: 6033 St. Clair Ave
Randolph 0465
PODRUŽNICA
11512 St. Clair Ave
Glenville 2619
Kam po božična in novoletna darila?
Kot v preteklosti, ravnotako tudi to leto so nas ljudje vprašali, kam in h komu naj bi šli nakupovat zlatnino ter druga božična in novoletna darila. Ker pri nakupovanju takih daril je potrebno, da imamo opravka z zanesljivo osebo, izbrali smo izmed številnih drugih trgovcev tudi našo staro, zanesljivo korenino zlatarja — Frank Cerneta. Mnogo, mnogo trgovin smo obiskali, a tako moderne in z vsakovrstnimi darili spopolnjene zaloge nismo iz-taknili nikjer. Človek se kar čudi in ugiba, kje neki je dobil vsay ta praktična in lična darila. Sploh, najraje bi jih vse od kraja odnesel s seboj — saj sorodnikov in prijateljev je dosti.
Pri priporočanju njegove trgovine upoštevali smo dejstvo, da naš France prodaja svoje blago ravno tako poceni kot katerikoli drugi, bodisi v osrčju mesta, ali pa v naselbini. To je neizpodbiten fakt. Potem smo upoštevali tudi dejstvo, da on je eden izmed prvih, kateri globoko poseže v lasten žep, ka dar se gre za prireditve naših društev ali katerekoli kulturne ustanove, in nemalo smo upoštevali fakt, da je on aktiven kjerkoli mogoče, da podpira vsestransko vsa naša društva, bodisi z darili ali gmotno. In takega trgovca menda j a ne bomo prezrli, ko bomo nakupovali svoja darila! Ne, če hočemo, da nas bo še janaprej podpiral kot v preteklosti, tedaj je naša dolžnost, da tudi mi njega.
Sicer čemu nadaljno priporočanje? Sami si oglejte in prepričajte iz oglasa zraven te kolone, da-li je tako kot smo zapisali. Pa si oglejmo diamantne prstane. Pravi da jih ima po vseh cenah — od $10.00 do $1,000.00. In koliko! Dovolj za vsa naša ljubčkana dekleta, za vse naše neveste, fante ter matere in očete. Kdor misli kupiti diamantni prstan, ta bo sebi dobro storil s tem, da si ga kar gre takoj izbrati pri Francetu, zakaj pri njemu bo dobil v resnici diamantni prstan prvovrstnega izdelka. Isto drži za moške in ženske ure. Teh ima vsakovrstne: od ponižne in skromne, a dobre, švicarske do mogočnih in ponosnih Elgin, Illinois in Hamilton — od T do 23 kamnov. Cene pa primerne za najskromnejšo mošnjo. Nje-j gov oddelek muzikalij je kra- j sen. V njem lahko izberete svojim otrokom vsakovrstne in-; strumente. Če tako želite, lahko kupite celokupni družini radio najboljšega izdelka, radio, kateri prejema celo programe iz! daljne Evrope. Tega, ali pa fonograf ali piano, s katerim se lepo pozabavate ob dolgih zimskih večerih.
Ker Božič je takorekoč že tukaj, pohitite še danes v Cer-netovo trgovino, kjer lahko izberete svoja darila sedaj, plača-, te pa na majhne obroke drugo leto. Čemu bi hodili drugam, če pa ne dobimo nič ceneje kot pri naših trgovcih — največkrat dražje in slabše. Černe je pripravljen dati kredit vsakemu človeku proti malemu odplačilu na darilo, ki si ga izbere. Nikjer drugje ne dobite boljšega in cenejšega blaga kot pri njemu.
Da, pohitite in izberite karkoli, zakaj vaš kredit pri njemu šteje kot denar. Pohitite tudi zato, da vas drugi ne prehite, kajti trgovina je zadnje čase skoro vedno napolnjena z odjemalci, ki neprenehoma izčrpavajo nenavadno veliko in bogato zalogo božičnih in novoletnih daril.
Karkoli ste se odločili kupiti svojim dragim in svojim prijateljem, ne kupite, predno greste k Černetu in si ogledate kakovost ter nenavadno nizke cene njegove stotitosčdolarske božične in novoletne zbirke!
FRANK CERNE
ftMERIS KR
AMERICAN IN SPIRIT FOREIGN IN LANGUAGE ONLY
mmmxNh
AMERICAN HOME
NEODVISEN ČASOPIS ZA SLOVENSKI NAROD V AMERIKI
NO. 147.
PART III.
CLEVELAND, OHIO, MONDAY, DECEMBER 19TH, 1927
LETO XXIX.—VOL. XXIX.
Sedem let slovenske sužnjosti v zasedenem ozemlju v Primorju.
Molitev za neodrešene brate.
Vasallo, poslanec popolarne f pride praznih rok iz vojne?" stranke, je pred sklepom ra- Londonskemu paktu so bila pallske pogodbe v pogovoru z izpodbita tla z rimskim dogo-jugoslovanskimi zastopniki v1 vorom, ki je sledil katastrofi Dalmaciji rezko povdarjal, da pri Kobaridu. Takrat so bili Italija mora vendar nekaj do- Italijani ponižni in govorili so biti!	jo novi politični orijentaciji. Na
"Angleži in Francozi si delijo; osnovi rimskega pakta je Ame-svet in ustvarjajo sijajno bo- rika prva priznala naše nacijo-dočnost, ali naj samo Italija Inalne zahteve. Za njo Angle-


London ski' pakt ( iq»4 ) \rv -sedanfaciBW) »-neja
Wilsonova ČPtacaprfl
.DUriD Qnn Črta Lloyd. Georo<za s samostojno rdko dr letvico
ška in Francija ter konečno Italija, ki je tako sama ovrgla vse, kar je bilo v londonskem paktu proti našemu ujedinje-nju. Glas o rimskem paktu je segel na fronto in učinek ni izostal. Zatirani narodi so storili svojo dolžnost. Razkroj itev avstrijske armade ob Piavi je pospešila konec vojne. Milanski "Corriere della Sera" je pred par leti pripovedoval, kako so Italijani poslali češke legij onar-je v Trident, da poizvedo, kak je v resnici položaj v avtsro-ogrski monarhiji. Junaški Če-hi so prinesli točna poročila. Ko se je vse rušilo in je bilo gotovo, da ne bo od nikoder odpora, so "udarili" Italijani in "premagali" sovražnika, ko je vrgel puške od sebe. Leta 1920 si niso upali dosti nagla-šati svojo "zmago' pri Vitoriu Venetu, ker bi bili slabo nale- j teli pri sVojih zaveznikih. Navajali so le ogromno število svojih žrtev, okoli 500.000 italijanskih junakov je padlo, in potrebo odrešitve "'italijanskih pokrajin" ob Adriji. To slednje še potem, ko je bilo prevladalo načelo samoodločbe in ko je jasno govorila krfska deklaracija, ki je izključila italijansko posest ob Soči.
Stvari so se razvijale za Ju-' goslavijo neugodno in Wilson je začetkom maja, 1919 trem slovenskim članom pariške delegacije napovedal, da bodo primorski Slovenci prisojeni Italiji. Italijani so jadikovali glede meje in kazali, kod mora teči strategična črta, da bo Italija varna. Wilson je bil opozorjen, da je že Napoleon videl ob Soči prirodno mejno linijo Italije ali melanholično je odvrnil: "Jaz nimam Napoleonove moči . . ."
Pa je vendar Wilson razlagal, da je zvenelo po svetu: "Narodi in dežele naj se ne premikajo od države do države, kakor da so kamenčki v kaki igri. Nihče ne sme obvladati ali vladati kak narod, ako narod sam tega ne dovoli!"
Ali je kdo vprašal primorske Slovence, kateri državi se želijo pridružiti? Nihče. Sami pa so se po svojih veljavnih zastopih jasno izrekli, da hočejo združitev z enotno, samostojno državo Jugoslavijo. Zakaj se ni vpoštevala ta njihova izjava? Pač zato ne, ker so glavni zmagovalci radi pustili zaveznike ob "italijanstvu" Gorice in Trsta, da jim le niso segali v razdelitev svetovnega gospodstva in za italijansko udeležbo v vojni
so smatrali del njihovih jadranskih zahtev za že zadostno plačilo. Francozi in Angleži so Jugoslovanom dopovedovali, da so vezani s svojo častjo in da ne morejo odstopiti od dane besede in od podpisa dogovora z Italijo ob njenem vojnem vstopu. Clemenceau se je ljubeznivo obrnil do dr. Trumbiča in mu prijateljsko razlagal, da je
nega jarma italijanske vojaške zasedbe, pa je padlo v še hujše gorje. Ko so prišli, so govorili, da bo sijal iz Rima na Julijsko Krajino solnčni žarek in njeno prebivalstvo bo uživalo pravo svobodo. Italija bo lojalno spoštovala pravice manjšine.
"Danes vladajo novi zakoni pravičnosti in svobode. V res-
miti in potujčiti. Treba pre-motriti govore v rimskem parlamentu, pa razvidiš iz besedne igre, da je bilo napovedano to, kar sedaj izvršujejo fašisti, ki imajo tudi vedno polna usta "enakih pravic in enakih dolžnosti." Ali zveni kaj drugega iz Sforza-Giolitti-Lazzattijevih izjav?
V resoluciji k rimskemu pak-
Pogled na Postojno,-kjer danes po turško gospodarijo Italijani.
pogrešeno misliti pri ustvarjanju kakega aranžmana, da čas stoji in da se ne bo nič več iz-premenilo.
"Vse se menja, dragi moj," je dejal Clemenceau, "svet so menja baš tako, kakor tudi teritoriji."
Jugoslavija je bila nov velik
državni stvor, ki ni šel prav v italijanske in še d-uge račune. Sonnino je potrosil milijone, da bi vzbudil v Hrvatski n'otisrb-sko gibanje in da bi sk pucal Avstrijo s Slovenijo, Hrvatsko in Madžarsko. Avstrija bi biiu zmanjšana. Srbija z Bosno po večana, vmes pa bi Dalmacija padla v italijanske roke. Dovoljevali so srbski dohod k Jadranskemu morju v južnem delu dežele, da bi toliko lažje odbili slovensko-hrvatsko zahtevo po Jadranu.
Strašne so bile takratne jugoslovanske notranje razmere. Opasno vrvenje. Italijani so hudobno čakali koroškega plebiscita in volitve ameriškega predsednika. Zgodilo se je vse po njihovih željah in tako je Jugoslovane kmalu udaril — Rapallo.
Nepopisna je bila žalost v Primorju, ko je prispel tja glas o sklepu rapallske pogodbe Jugoslovansko ljudstvo je komaj čakalo, da se otrese straš-
,iiici pa ni bilo nobene pravično-jsti in nobene svobode. Prete-jpali so jih, surovo zmerjali in zaničevali, vklepali kot razbojnike, pehali v ostudne zapore, izganjali in ubijali. Narodni domovi so bili požgani, izropana imetja.
Sledile so izjave v rimskem parlamentu v novembru. 1920. To, kar je govoril conte Sforza. jo bilo zvijača. Govoril je o zagotovitvi najširše svobode jezika in kulture Slovencem v Julijski Krajini ali označil je Gorico in Trst za njihova naravna pa čisto italijanska središča in vprašal je: "ali bi bilo modro, ako bi Italija preko neizgibn^' mere pretvorila svoj veličastno enoten značaj naroda in aii bi bilo previdno, kjer hočemo imeti svobodne in mirne poti prevoza?"
Giolitti je proslavljal Italijo, da je vedno radodarno priznavala tujcem pravice in svobodo lastnih sodržavljanov, naj bodo kakršnekoli narodnosti.
Luzzatti je kot poročevalec v aneksi j skem zakonu rekel, da se morajo drugorodci čutiti svobodne v izvajanju kulture, verskega čuvstvovanja v upravnem in gospodarskem življenju, pri čemur naj se Italija ravna po tradicijah starih Rimljanov ... — ki so hoteli vse podjar-
tu je bilo določeno, da se delom enega naroda, ki bi se morali vključiti v granice drugega naroda, priznajo in zajamči-1 jo pravice glede njihovega jezika, njihove kulture in njihovih moralnih in ekonomskih interesov. Za peščico Italijanov v Jugoslaviji se je to doseglo v največji meri, za primorske Slovence se je proglasilo sprejetje pod okrilje italijanskega kavalirstva. Po sklepu mirovne konference se je bilo načelo manjšinskega varstva naložilo le malim državam, ne pa tudi velesilam.
Ali bo kdaj bolje v Prirnor-|ju? "Piccolo" je v Ninčičev , dobi hvalil vpliv srčnih odnoša-jjev med Italijo in Jugoslavijo j na Julijsko Krajino, češ, ti od-jnošaji so izbili agitatorjem iz Irok najmočnejše orožje in po teh dobrih odnošajih je vzrastlo v dušah drugorodcev spoznanje
0	stalnosti sedanjih mej. Danes ne gre za meje, gre za po-
! stopanje z Jugoslaveni v Julij-
1	ski Krajini. Ako bi Italija rav-Inala ž njimi kulturno, bi bilo to | v njen prid pri odnošajih /. Jugoslovani. Dosedanje njeno upravljanje slovenskih pokrajin od Soče da Kvarnera pa jc ogorčilo enako Ljubljano, Zagreb in Beograd.
O, rlovek-Bog, če si bil rojen
tudi za nas. poslušaj nocoj naš drhteči glas in daj nam vere, silne ko naše
gore.
in daj nam moči v te žulj ave kmetske pesti!
Iz ljubezni za ljubezen na sveti
si prišel,
da celil bi rane, tolažil zavržene
in jih otel in nosil si vsega, oj vsega
človeštva gorje. . A zdaj, poglej, poglej na Kras, zaradi sebe usmili se nas! . . .
Razbičan naš rod je in v
sužnjost teptan1 Primorje in Istra in naš
Korotan O, jagnje nebeško, kaj vidiš
solze.
nedolžno prelivano kri nedolžnih naših ljudi?!
Med nami ne more razrasti se palma miru, dokler bo naš rod moral v
takem peklu zaklepati v kamen svoje gorke prošnje. . . Sin božji, dobrotnik vsega sveta, o, daj nam moči iz neba!
Vsevečni glasnik najsvetejše
resnice..
oti naš Herodov in reši krivice, da združeni z brati s svobodne
zemlje
pridružimo lahko se klicu miru: "Mir bitjem na zemlji in slava
Bogu!"
Ivan Albreht.
Deviški narod.
Pogled na solndno Gorico, katere so se polastili Italijani.
Petrograjska Akademiji5 Znanosti je odkrila v zakatal-skem gorovju na Kavkazu du sedaj nepoznani narodič "ja-raji," kar pomeni "dekleta." To ljudstvo ne pozna svoje preteklosti in nima niti imena za svoje uboge vasi. Jasajev je samo par tisoč. Zanimivi so, ker pri njih ne sme moški ničesar delati. To se smatra kot velika sramota. Če bi se kdo lotil kakega posla, bi ga zasmehovali sosedje, ki cel dan kadijo, zleknjeni v senci orjaškega oreha. Tudi lastna žena bi mu to prepovedala, ker bi bilo moško delo zamera in ponižanje za gospodinjo. Ženska je mati in gospodinja kakor povsod in opravlja poleg tega vse težko moško delo. Zemlja ni rodovitna. Nekaj prosa zadostuje samo za domačo porabo. Zaslužek nudi samo gozd. Ženske ves dan sekajo bukve, žgejo oglje in nosijo vrče 10 km daleč na trg v Zakata-le. Osel je redkost. Imata ga samo dve hiši, ki zato slovita kot bogati. Če srečate upehano, zdelano žensko s tovorom, poleg katere leno koraka rdečelični krepki mož z nožem ob pasu — to so ja-saji. Vsi poizkusi sovjetskih oblasti razbremeniti ženske so se izjalovili. Jasajke se upirajo. Njih edina pravica je odkriti obraz, ne nosijo tenčice kakor vse druge mus-limanke. Če gredo na trg, oblečejo boljšo nošo. Sicer pa so te ženske usmiljenja vredne.
Na tujih tleh.
(Za Ameriško Domovino spisala F. P.)
Po široki poljani se je podila gosta megla, solnce je komaj vidno prodiralo skozi to meglo, katere ni moglo pregnati. Zrak je bil težak, vlažen. Na široki cesti je bilo slišati voznike, ki so vozili v Trst drva. Nagibalo se je proti zimi. Živina je pobirala zadnje ostanke repe, zelja in ajde na polju. Bližal se je čas, ko bo treba živino doma krmiti. Oče Jakob je ukrepal koliko bo treba sena, da bo zadosti preko zime, računal je. koliko živine bo prodal in koliko jo bo obdržal preko zime. Toda po zimi se je pasla po se-nožetih velika čreda ovac. Stari pastir Tomaž jo je pasel in zadovoljno žvižgal pri tem. Bil je vojni pohabljenec ter nezmožen za teško delo.
Kmalu je zima pokazala svoje ostre zobe. Kdo more pozabiti burjo, ki buči po starodavnih kraških tleh! Mlada dekleta smo doma pletle nogavice, matere so pa predle volno in predi-vo. Očetje so pa govorili in razpravljali o vojni na Laškem in v Bosni. Tudi dolge pravljice so znali pripovedovati, • in v takem razpoloženju je pač zima hitro minula.
Prišel je sv. Jurij. Vsi smo se veselili tega potrona. Prvič zato, ker je bil nositelj spomladi, drugič pa, ker so tedaj dekle in hlapci premenjavali svoje službe. Ako je hlapec ostal še zanaprej, tedaj mu je mora! gospodar pri plači primakniti nekaj goldinarjev na leto.
Pa tudi "gospod" Pust je bil zelo imeniten. Tvoril je namreč zaključek veselic in ženitovanj. Dekleta so nekako tesne volje in srca pričakovale tega svetnika. Fantje so radi nagajali. Katera se ni omožila pred 24. letom, so ji fantje privlekli ploh, ali pa so ji napravili moža iz slame, Torej je vsaka gledala in si štela v čast, da se je prej mozila. 'in glavno vlogo pri ženitvi so igrale seveda — dote. Katera je imela večjo doto, se je lahko prej omožila. Revna dekleta so se pa umikala v Trst in še dalje, v Aleksandrijo, v Egipt ali pa v Ameriko.
Tudi pri sosedi je zginilo mlado dekle-Tinica. Nekega dne jo je kar zmanjkalo. Vsem je bile žal za mladim dekletcem. V hi ši sicer ni vladala revščina Imeli so lepo kmetijo, lepa živi na se je pasla po travnikih, in žita so tudi imeli dovolj za vsak-dajni kruh. Vprašanje je torej bilo, kaj je gnalo Tinico od doma? Duševna zapuščenost, hišni nemir! Sestra se je omoži-la na domu. Tinica ni imela matere, mlada jc bila, komaj doraščen otrok, ko ji je umrla mati. In z njeno smrtjo so za-kopali tudi vse njeno veselje. Nikogar ni imela komur bi raz-odela svoje srce, odkrila svoje dušo. Oče se ni brigal za njo. dom ji je postal pust in prazen. Vedno je mislila o materi. Toda vse njene želje so ostale mrtve. Sanjala je tudi o m rtv: materi. Sicer je nekoč, ko je blia še mati živa, tudi že sanja la, da ji je mati umrla. Pove dala je tedaj materi svoje sanje, toda mati jo je posvarila, rekoč, da kdor sanja o mrtvih, bo še dolgo živel. Komaj so pa pretekli trije tedni po teh sanjah je Tinica našla mater mrtvo.
Po prvem udarcu žalosti jc svojo mater nežno prijela, naslonila jo na svoje prsi in jo oblekla v novo, temno-modro obleko. Položili so jo na mrtvaški oder. Lep je bil njen obraz, zginile so vse poteze trpljenja, na ustnih je igral blažen na smehljaj. Tretji dan so jo od nesli iz hiše. Tinica ni šla za pogrebom. Tam gori nad hišo je bil prijazen griček. Od tam se je videlo doli do cerkvice s pokopališčem. Zvonovi so zvonili milo in žalostno, kakor bi se sami jokali za njo. Tinica je pa žalostno, obupano jokala. Dom njen je bil prazen, zaprt.
A U. S. Congressman': view of "Ameriška Domovina."
(By Charles A. Mooney)
Around Christmas Day, thi-r j j ty years ago, there was in • troduced to the City of Cleve _ | land nad to the United State j a newspaper to be known a j i "Ameriška Domovina" — Th ,1 American Home. Dedicated t 1 the most sacred of all institu i tions, the home, its chief pur , pose has been to make this ; . better place within which t 5 live, to spread the gospel of un derstanding, of peace, of in dustry, and of contentment, t its readers. , While we are wishing to ou ; friends the joys of Christma in extending good wishes fo: the New Year to come, it i ( most befitting to extend ou . congratulation to this newspa > per, its editor and publisher .1 and its co-workers, for thes •, thirty years of service; servic . to its readers, to civic better , j ment, to national prosperit; ; and progres; the unusuall; large number of which service; , i must be the source of deepes happiness to those who havi , performed and are performing j them.
.! The general press print .; what the public wants; th' specific newspaper prints wha its editor thinks the class o .1 readers to which it cater wants. If he gauges his publii right, he succeeds; if he doe: not, he fails. You can no mon make the people read a news paper they do not want thai you can make a horse drinl j when he is not thirsty. Knowl edge of the truth of this state ment convinces one of the nobl< success of this enterprise, as the reading of the paper con-! vinces one of the stability o: chose making the denjand — | the growth of the paper indi-! cates that it is giving its read-1 ers the material they want; the ' contents of the paper shows clearly the character of the people it serves; loyal, honest energetic, courageous.
Entering the American home, i"The American Home" becomes I an instructor of men and women ; true to its name its outstanding established policy has been the Americanization of its readers, in name and in fact. In its subscribers, who are predominally of Slovenian extraction, it finds particularly receptive soil for this splendid work. These people have ever evidenced a deep respect and affection for American principles and ideals, they have conformed to them admirably and have led in early effort to secure the privileges of naturalization — the largest group ever naturalized at one session throughout the entire nation was the Slovenian Group of Cleveland last year.
This grand little newspaper has always held as its beacon the word "progress;" throughout its thirty years it has kept (.he pace, leading its readers onward and upward — conservative without being reactionary, progressive without being radical — the true American spirit. It has ever spread the gospel of peace and industry, and of tolerance to fellow man. In this age of intolerance this splendid little journal has defined its principles as "live and let live," "to do unto others as you would have them do unto you." It stands today: "For the truth that lacks
assistance, For the wrong that needs
resistance, For the future in the
distance, And the good that it can i do."
May the years to come con- j tinue to register the service ol j this newspaper, may it prog- >
ress as it deserves, and its fiftieth anniversary be truly golden.
Editor's Note: The Hon. Charles A. Mooney is U. S. Representative in Congress from the 20th Congressional District of Ohio. For the past 25 years he has been a true and faithful friend of the Slovenian people, ever ready to extend a helping hand to anyone asking his advice and help. He has been moving much in Slovenian circles, coming to their meetings, banquets, social affairs, following always with a keen eye the progress gradually made by the Slovenian people in Cleveland. He never refused anyone to help and to advice, and whenever called "to duty," he always answered in true and sincere spirit. The Slovenians in Cleveland hardly have a more sincere and lovable friend than Mr. Charles A. Mooney, and there was hardly any American in Cleveland, during the last 25 years, more respected and loved by the Slovenian people than Mr. Mooney. May he enjoy many a happy Christmas amongst us!
Opomba uredništva: Mr. Charles A. Mooney je že dolgo vrsto let zastopnik 20. kongresnega distrikta države Ohio v kongresu Z j edin j enih držav. Slovenci imajo teško med Ame-rikanci boljšega in bolj iskrenega prijatelja kot je Mr. Mooney. Že 25 let zasleduje z očetovskim srcem napredek našega naroda v Clevelandu, in kjerkoli je bilo našim ljudem treba kaj pomagati, je bil Mr Mooney mož na mestu, zlasti kar se tiče državljanskih, na-selniških in enakih zadev. On natančno pozna življenje Slovencev v Clevelandu. Spisal je za "Ameriško Domovino" članek v angleščini, katerega pri-občujemo v originalu, da bo tu-
di naša mladina lahko čitala, da smo bili vedno v zvezi z upljiv-nimi Amerikanci, za napredek njih starišev in mladine same. Želeli smo, da tudi slovenska mladina čita, da smo poznani v najvišjih krogih kot Slovenci in da smo tudi spoštovani, ako sami sebe spoštujemo.
-o-
Pretkani kačji lovci.
V Indiji je kačja nadloga tako strašna, da umre na kačjem piku vsako leto na tisoče ljudi. Oblastva so zaradi tega razpisala velike nagrade za lov na kače. No, in res so se kmalu dobili številni kačji lovci, ki so navlekli skupaj tako ogromne množine ubitih kač, kakor da bi bila vsa Indija en sam ogromen kačji raj. Zaradi tega so začela oblastva sumiti, da tu nekaj ni v redu, in so uvedla preiskave, ki so odkrile zanimive stvari. Zaradi dobičkanosnosti kačjega lova so si namreč domačini priredili cela vzgojevališča, v katerih so umetno gojili kače, da so jih potem ubijali in prinašali oblastvom za nagrade.
Preveč žalosti in veselja usmrti tudi žival.
Da tudi žival lahko ugonobi premočen občutek veselja ali žalosti, nam pokazujeta naslednja dva primera: V Maroku je vrgel neki krotilec levom živega osla. V tistem trenutku, ko je ubogi sivec zagledal zver, je padel mrtev na tla. Ko je eden levov ugriznil osla v vrat, da bi mu izsesal kri, se siromak ni več ganil. Neki angleški oficir je odpotoval v Ameriko in moral pustiti svojega psa v Angliji. Tekom gospodarjeve odsotnosti je žival neprestano žalovala in hujšala. Nekega dne pa se je oficir nenadoma vrnil domov. Jes, ki je ležal pred vrati, je takoj spoznal svojega gospodarja, skočil pokonci, veselo zalajal in padel mrtev k nogam svoj eg? gospodarja.
Sveče so dogorele do zadnjega konca.
Prišla je zopet spomlad, razcvetele so vijolice, trobentice sc pripiskale, zvončki so zapeli v prirodi. Opojno sladko in nežno je bilo v naravi. Ptički sc začeli gnezditi in prepevati. In tudi Tinica je začela sanjati c novem življenju. Polagoma se ji je začelo vzbujati upanje. Svet je lep in velik, tam preko globokega ocena je velika, obsežna suha zemlja, tam najde srečo in mir!
Razodela je svoje misli očetu, pa je naletela na hud odpor. Kljub temu pa je zapustila dom in odšla v Trst. Čudno se ji je videlo mesto. Visoke hiše, tla-kane ulice, silna množica ljudi. Ob morju, kjer se je sprehajala, je prijetno pihljal vetrič. Opazovala je yelike parnike, kako so prihajali in odhajali. Videla je pannike, ki so vozili v Ameriko. Kako rada bi potovala z njimi---daleč proč,
proč!
Premlada je, ne sme, ne more, oče je ne pusti. Treba bo nastopiti službo. Poznala je nekega trgovca. Šla je k njemu in mu razodela svojo željo. Sprejel jo je v službo, toda potrebno je naučiti se italijanščine, sicer ne more naprej v takem mestu, kjer je laščina gospodar. Po dveh letih se je naučila dovolj, da je ni oviralo pri delu.
Toda ni bilo'za njo prostora / tem mestu. Neprestano jo je vleklo nekaj proč. Zopet je zaprosila očeta za na pot, in tedaj je oče dovolil. Teško ji je bilo pri srcu, ko je zadnjič zrla na svojo rojstno hišico! Tiste visoke gore, one cvetoče planine, slovo od šumeče reke, ki jo je pozdravljala kot pomladna pesem! Še en zadnji pogled, oko se ji zarosi — vlak je zavil za gorami, domači kraj je zginil izpred oči. Domovina mila. kdor te je ljubil, ta ve, kako gorje je zapustiti domovino, zlasti ko veš, da tvoja domovina danes ni pod lastnim gospodarjem, ampak gospodari tujec po njenih zemljah. Misli plavajo neprestano tja na ona mučeni-ška tla, kjer srca jočejo in trpijo, pa si ne morejo pomagati. In z neskončne daljave pošiljajo pozdrave tja v tiste vasice, ki so raztresene po naših kraš-kit tleh! Na one poljane hodijo misli, kjer počivajo naši slovenski fantje, ki so tako hrabro branili svojo zemljo, ki so dali svoje življenje za njo. Na tisti tihi božji vrtec romajo misli, tam zadaj za vasjo, kjer počivajo naši najdražji. In snivajo v sladkem snu in narodni ljubezni.
Pljuskalo je morje, parnik je metalo na levo in desno po širokem oceanu. Koliko pozdravov in želj si že prenesel, tihi ocean, burni ocean, širni ocean! In prenesel je tudi Tinico v novo domovino. Kot stotine drugih je tudi ona dospela v obljublje-' no deželo. Toda njeno srce, nje-1 ne srčne misli vhajajo še vedno od časa do časa v one rodne, v one domače kraje, ki so tako krasni, kjer je mamica popeva- j la sladke slovenske pesmice, in, kjer danes tujec sili moliti k , Bogu v tujem jeziku, kjer trga tujec slovenska srca iz narodnih teles, v one kraje, kamor bo tu- j di — po dolgem trplenju — ko- j nečno zasijal žarek svobode!
-o—--
Velika tolpa volkov se je pojavila v neposredni bližini Mostarja. Udrli so v hleve in ! poklali 32 komadov goveje j živine.
Prijet ropar. V bližini Pe-trinja so orožniki prijeli zna-1 nega roparja Jurija Jurčiča, ki je pobegnil iz lepoglavske kaznilnice, kjer bi moral od-sedeti 12 let težke ječe radij številnih ropov, ki jih je izvr-iil v Slavoniji in Liki.
Vesele božične praznike želim vsem mojim odjemalcem ir/ prijateljem ter se vsem prav uljudno priporočam za nadaljno naklonjenost.
MRS. MARY KUSHLAN
SLAŠČIČARNA
6415 St. Clair ave. v S. N. Domu
Rand. 5533
JERRY GLAVAČ
SLOVENSKA KLEPARSKA DELAVNICA
Izdelujem vsa v kleparsko obrt spadajoča dela. Vesel Božič in srečno Novo leto vsem!
1052 Addison Rd.
Florida 5779-J.
F. F. LEGAN
HARDWARE TRGOVINA
Se priporoča Slovencem in želi vsem vesele božične praznike!
711 E. 152nd ST.
Tel. Eddy 3914-M
JOSEPH J. OGRIN
ODVETNIK 1802 B. of L. ENGINEERS BANK BLDG. Tel. Main 8823
OD G—9 ZVEČER NA: 15603 WATERLOQ RD. Tel. Kenmore 1294	Res. Tel. Eddy 4456-R.
L11D VIG BREZAR
CONFECTIONARY
Se priporoča Slovencem in jim želi vesele božične praznike!
1142 E. 66th ST.
CVETLICE
za božična darila
Ali si morete misliti praznike brez svežih cvetlic v vaši hiši? Cvetlice so, ki slade življenje v mrzli zimi, ko je vsa pokrajina odeta z ledenim snegom.
Mi imamo ravno sedaj v zalogi najlepšo izbero vsakovrstnih svežih cvetlic, ki so letos primeroma jako nizke v ceni. Pridite in si izberite, dokler najlepših ne odnesejo. Priporočamo se rojakom v Clevelandu, Newburghu in Col-linwoodu.
Vsem Slovencem in Slovenkam želimo vesele božične praznike!
Slapmk Bros.
PRVA SLOVENSKA TRGOVINA S CVETLICAMI
6113 St. Clair ave.
... . U,
3f> , O" •••• ■
-—Jt-
Joseph Mlakar,
Slovenska mesnica in grccerija
Pri nas dobite najbolj okusno doma sušeno meso in fine kranjske klobase. Ravno tako imamo v zalogi vsakovrstno grocerijsko blago. Se priporočam.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto želim vsem svojim odjemalcem!
14516 SYLVIA AVENUE
Eddy 3989
m
LM,
m
pr
m
IGNAC ŠEPIC
Slovenska trgovina z železnino, barvami, orodjem, posodo in vsakovrstnimi pripravami za hišo in vrt.
Se priporočam rojakom in želim vsem skupaj vesele božične praznike!
16009 WATERLOO ROAD
Tel. Kenmore I 300
ZA BOŽIČ
P. Kogoj
[Vsa narava je v belo odeta m mirno počiva pod mehko odejo. Oster veter raznaša snežinke, pred očmi se nam blesti, solnce sije na nebu, toda že Je zgubilo vso svojo moč, zmr-zel sneg škriplje pod nogami, v obraz nam brije burja, nič kaj prijetno ni na prostem.
In zremo skozi okna svojega stanovanja, ako niso okna popolnoma z ledenimi kristali prevlečena. Sicer pa nam je Pogled v naravo zaprt. Tesno se pritiskamo na domu k gorki Peči, vsak bi rad imel boljši Prostor. No, saj pomnite iz stare domovine, kako so se hodili, po zimi gret tja, kjer so imeli boljšo peč. V taki hiši Vasovalcev ni nikdar manjkalo- Ženske so sedele pri kolovratih, pridno gonile kolo z no-£o in predle, pripovedoval^ si vse mogoče in nemogoče stvari, včasih tudi sladko zapele, stare mamice so zadremale, in marsikdaj je stroj domačega izdelka, v podobi kolovrata zastal, ker je gonilna sita zadremala. Moški pa, ki so modrovali okoli peči in opazo-Vfdi kaj se godi za kolovratom, Pa radi izrabili take prilike 111 kričali na vse grlo, da so se uboge ženice prestrašile in za-tele na vso moč goniti kolovrat, naPrej in nazaj, tako da smo Jmeli v takih prizorih vso našo Postno veselost in pa tudi go-driianje, če ni šlo drugače. Am-fletno je le bilo v tistih časih!
Moja rojstna vas je zadnja P°d hribom, ki meji Kranjsko od Primorske. Sosedje Primor-Cl so nas radi posečali, no ja. seveda, v zimskih časih bolj po-redkoma, kajti pot čez goro je bila v zimskih časih skoro nedostopna, in baš zato smo imeli včasih kakega Tolminca.po več ^li na našem domu, ker ni mo-£el radi snežnih žametov nazaj Proti domu. Ti Tolminci so bili skrajno tipični in zabavni, in cetudi je bilo včasih treba malo laži poklicati na pomoč, pa so se Jo prav radi poslužili, no, in mi ®mo jih seveda prav radi poslušali, ne radi laži, ampak radi ftjih šegavega pripovedovanja.
Večkrat se je pri nas oglasil 'Zgagčev" ali kot smo mu rekli "Ta lačni." In v resnici je imel velik apetit, in kako je znal Prositi! Njegov pozdrav, ko je v hišo prišel, je bil: "Lačen Sem! Morda imate kaj za pod 2ob?" Gospodinja mu je ponudita kislega mleka in kruha, ker j^ugega ni imela, toda dobro je b|]o, kar je pač dobil. "Ta lač-ni" je kmalu dognal, da je poraja veliko premajhna za njegov °gromni želodec, no, ponovno Prositi je pa zopet teško, zato je Pa prefriganec vedno tako delal, aa mu je zmanjkalo kruha naj-prvo, nakar je rekel: "Mati, ^alo mleka mi je ostalo, mogoče lmate še kos kruha pri hiši?" In seveda je dobil, zvita buča! Po-,em mu je pa zopet kruh ostal, ln je zaprosil malo mleka. To Je kar naprej ponavljalo, ta-0 da je nazadnje ženico vjezil, * Se ni hotela podati, rekoč, eJ boš ti imel poln želodec kot Pri nas kruha zmanjkalo! oda reva se je motila. In ko je 'jtala, da nima več kruha niti leka pri hiši, je nevoljno zago-jj^jala: "Sedaj pa ni več kru-a ne mleka, pa lahko greste k "°sedu! Mogoče je tam kaj »stalo.- »oh, ne, hvala," je ^kel možic, "sem že sit! Sto-orat vam Bog "lonaj," najraje s anem kar pri vas in počakam ^Cei;je. Radi take malenkosti mi ne Z(jj vre(jno da bi hodil
h)
ludi za prenočišča ni bil iz-p1^11 in se je vselej gospodinji ^ Poročil, če bi smel ostati pre-j.''n°či. Mož je bil izredno ve-u e Postave. Gospodinja mu je Sovarjala, eeS( da llima druge^ Prostora kot če hoče spati na ž ' ^lopi poleg peči, kar je mo-a»' vselej z veseljem sprejel
v naznanje. Ko se je gospodar navadno vrnil domov že v pozni noči, je bila v hiši tema kakor v rogu. Takoj pri vstopu v hišo je začul nekako hropenje, pa se je ustavil in vprašal kaj pomeni to? "Kdo je tu?" in v odgovor pride :"To sem jaz!" Gospodar stopi okoli peči za korak ali dva, pa zopet zadene v nekaj trdega in vpraša: "Kdo je pa tu?" — "To sem jaz!" se je glasil ponovni odgovor. In ko je stopil gospodar previdno še par korakov naprej, je zopet zadel ob neki predmet in vprašal: "Kdo vraga je pa to?" in zopet je prišel odgovor: "Se vedno jaz!" Gospodarju se je čudno zdelo, kakšno zverino ima vendar pred seboj. Prižgal je torej luč in sedaj je šele spoznal, kdo je tisti jaz. In zarohnel je: "Najboljšo sekiro si mi ukradel, sedaj hočeš pa še pri peči ves prostor!" Mož je bil nato v veliki zadregi, kesal se je, zakaj je ravno pri tej hiši prosil za prenočišče, toda gospodar se je kmalu pomiril, že radi obilne postave, radi sekire sta se pa tudi pobotala drugi dan in se
razšla kot prijatelja.
* *
Bila je tudi navada, da so hodili koledovat, posebno pred božičnimi prazniki je bilo dosti koledovnikov okoli. Spominjam se starca z gosli, in kadar je prišel, .je bilo dosti veselja. Ne ravno radi lepega igranja, ker igrati sploh ni znal, kajti škripal je na gosli in ne igral, pač pa je rad pohvale sprejemal. Če bi mu kdo omenil, da miši preganja, bi se mu do smrti zameril. Premikal je svoje debele, neokretne prste po strunah, pod nosom mu,je radi mraza visel ščinkovec kot kristal, toda pri vsaki hiši je bil rad sprejet in tudi obdarovan ne radi igranja ampak iz usmiljenja. Na prsih je nosil plehnato svetinjo, katerega reda ne vem, toda na njo je bil zelo ponosen. Tudi je znal dosti povedati o vojski na Laškem, zlasti iz leta 1866. Lepo ga je bilo poslušati, lagal ni drugače, razven ako je videl, da se my to izplača. No, bil je prava zabava za zimske večere.
Po zimi okoli Božiča smo tudi koruzo luščili. (Pri nas so rekli : turščo rofkali.) Saj ne vem kakšnega izvora je ta beseda. Drugi so se zabavali s kartami, in po navadi je bila na programu igra "durak." Igra sama na sebi je bila nedolžna, beseda "durak" pa zelo poniževalna. Hlapci in dekle so opravljali živino, in so tudi pri tem imeli svojo zabavo, in to se je dan za dnevom ponavljalo, in medtem so se približali božični prazniki.
Za božične praznike pa se vz-drami vse iz vsakdanjega življenja. Se celo kolovrate smo nekam pod streho zanesli, vse pohištvo v hiši se je čisto umilo. podobe na stenah so se osnažile, tako da smo skozi steklo vsaj videli ob Božiču, katerega svetnika je podoba predstavljala. Otroci v kotu pa, ki je bil glavni kot v hiši, in kjer je na vrhu viselo razpelo, so že začeli po> stavljati na pripravljeni mah pastirčke, gradili so hlevček mati v kuhinji je pa pripravljala vse dobrote za praznike. Oče kot hišni gospodar je pa nadzo roval, da se je v hiši kot v hlevu vršilo vse v redu. Vse je moralo biti snažno, pri ljudeh in pri živini.
In nekako tiha, radostna tajnost se je pojavila v naših srcih Sveti večer je, vse je v pražnji obleki, pripravljeno za polnočni-co. Zunaj je bila mrzla, toda jasna noč. Kakor kristali so migljale zvezdice na nebu, vse okoli tebe se ti vidi, da je pripravljeno za božični praznik. Iz vasi, oddaljeni eno uro, iz hriba v dolino k farni cerkvi, od vsepovsod se bliža ljudstvb, od vsake hiše s svojo bakljo, da razsvetljuje ozko gas v debelo nasuti plasti snega v temni noči.
Ob enajsti uri zabrni pri fari zvon, ki naznanja, da se bliža polnočnica. Zdi se ti, da zvon nocoj bolj slovesno doni. Ljudstvo hiti v cerkev, nenavadno veselje je na obrazu vsakogar. In ko smo stopili v cerkev, se nam je zdelo, da so orgije vse lepše bučale in donele, pevci so peli bolj sladko — da res je teško izbrati pravi izraz za nežno lepoto božičnega večera! In ljudstvo je po svečanih opravilih tako vzradoščeno, da vidiš samo ljubezen na svetu, željno nam je zrlo oko proti nebu, stiskali smo si roke v pozdrav božičnih praznikov.
Dopis za Božič, za čuteče Slovence.
Cleveland, Ohio. Prosim cenjeno uredništvo za nekoliko prostora v listu "Ameriška Domovina." Pričakujem, da se bo marsikateri čitatelj spominjal dopisa, katerega sem lansko leto napisal za božično izdajo našega priljubljenega časopisa. Dopis sem napisal iz namena in z željo, da bi se kaj pomagalo našemu trpečemu in zatiranemu narodu tam ob Jadranskem morju, ki mora biti prisiljeno odložen svojemu hudemu sovražniku. Na tisoče in tisoče nas je tukaj v Ameriki iz Primorske, oziroma iz zemlje, kjer naši očetje in matere, in celo naši otroci zdihujejo in mogoče obžalujejo uro, ko so bili rojeni.
In kako se mi čutimo vesele in zadovoljne, kakor da bi bili na domači grudi, akoravno smo tukaj že dolgo vrsto let in bi lahko pozabili na svoj rojstni kraj. Ako dobimo v roke slovenski časopis, ako slišimo slovensko godbo, ako smo v slovenski družbi in slišimo dobrega slovenskega govornika, ako imamo vzornega slovenskega duhovnika, kako nas vse to razveseli in ojunači! n glejte, naši brati in sestre na rimorskem vsega tega nimajo. Prepovedano jim je, moliti, prositi in umreti v slovenskem jeziku. Ni jim dovoljeno pisati ali čitati v slovenskem jeziku. Niti moliti ne smejo k Bogu v jeziku, katerega jih je mati naučila, in tega ne smejo delati na njih lastni zemlji, v zemlji, kjer so bili rojeni, in ki je po božjih in človeških pravicah njih prava lastnina! Glejte, tu v tujini, v Ameriki, kako smo svobodni. Delamo kar hočemo v narodnem oziru, da Amerikan-ci nam še pomagajo, saj kupujejo slovenske knjige v javnih čitalnicah za nas, dajejo nam časopise, zbirajo nas, navdušujejo, naj ne pozabimo rodnega jezika a na naši lastni zemlji na Primorskem — oj, žalostna nam majka!
Dragi Slovenci in Slovenke, v katerih srcih vaših se nahaja še iskra ljubezni do slovenščine in slovenskega jezika, posebno pa mi, ki smo prišli od tam, kjer je nam tekla zibeljka, poleg katere nam je prepevala mati mile slovenske pesmice in smo v naj lepšem veselju in radosti preživeli otroška leta, od vas, Slovenci in Slovenke, pričakujem, da mi ne bo nihče oporekal ako na> pišem par dobrih besed v list Ameriško Domovino." Kakor vsako leto bo tudi letos "Ameriška Domovina" poslala stotine in stotine izdaj bo žične številke med Slovence Ameriki, na tisoče številk mec Slovence v državi Ohio, pa tudi tisoč številk izven Amerike pa vse strani sveta, zlasti pa tudi na Primorsko. Mi Slovenci iz Primorske smo bili vedno pri jatelji tega lista, in upam, da ne bo nobenega Primorca v Ameri ki, ki ne bi prečital božične izda je "Ameriške Domovine" od pivo do zadnje vrste. In ker toli ko naših ljudi čita božično izda jo našega lista, me je napotilo da zopet nekaj napišem za list, Prosim dobrohotna srca ameriških Slovencev, da se sopminja-jo svojih pozabljenih, toda silno trpečih bratov v stari domovini, na Primorskem, na sinjem Krasu in onih tam doli blizu
Jadranskega, slovanskega morja.
Ni mi treba, da bi opisoval njih žalostno življenje, vsaj nam prinašajo časopisi od dneva do dneva njih žalostne zgodbe. Prepričal sem se osebno o burnem življenju naših ljudi, ki so bili okradeni in oropani za svojo zemljo. Pred par leti sem se mudil doma s svojo družino, in danes je tam še dosti bolj žalostno. Odtedaj je sovražnik slovenstva dobil dosti sredstev, kako bi slovenščino do zadnje korenine zatrl. V šolah na slovenski zemlji so zapovedane posebne molitve, ko morajo otročiči, naše zlato upanje za bodočnost, moliti posebne molitve za sovražnike našega naroda. Razglašeno je bilo skupno romanje, prisiljeno romanje Slovencev v Rim za slovenožrca Mussolinija. To so strašni hinavski načrti, ka terih se poslužujejo ljudje brez srca, da sklonijo ponosni tilnik brezpravnega naroda.
In tam na naši mili in vsem dragi slovenski grudi, tam na oni strani Jadranskega morja, tam živi na naših tleh stotiso-če našega naroda, ki so priprav-jeni vsak čas preliti kri za slovenščino, toda jim je nemogoče, ker bi bilo brez koristi se upreti tako močnemu sovražniku. In ta na smrt obsojeni slovenski narod naš se obrača do nas Slovencev v Ameriki, ki smo se ob pravem času rešili smrtne sodbe, ta naš na smrt trpinčeni narod gleda na ves slovenski narod v Ameriki, na slovenske organizacije in Jednote, priča-cuje pomoči od ljudi in slovenskega časopisja. Jaz vem, da ta zatirani, na smrt trpinčeni narod gleda tudi na tebe, "Ameriška Domovina," ki si storila že ;oliko dobrega za ameriške Slovence, zlasti za Slovence v Cle-velandu, ko se toliko zanimate za amerikanizem, pri tem pa vedno gledate, da ostanemo tudi rdni in zavedni Slovenci. Ali
ne bi vaši veliki tiskarski stroji dali odmev tudi onstran očeana, tja v rojstno domovino, da bi pomagali olajšati usodo naših trpečih rojakov, ki trpe pod rab-lji, da bi se po preteku gotovih let zopet ponavljala ona veličastna naša pesem:
Buči, buči, morje Adri jonsko Nekdaj bilo si in — boš
slovansko!
Napisal sem teh par besed iz prave ljubezni do slovenščine in do našega naroda. želim pa vsem Slovencem in Slovenkam, posebno pa čitateljem tega lista vesele božične praznike in srečno Novo leto! Slovenec iz tržaške okolice,
Lawrence Bandi, 1222 E. 61d St.
-o-
Lažnik.
Trgovec Mojzes'Kon je stopil v vlak na Dunaju in naletel v kupeju na svojega konkurenta trgovca Izaka Roženkranca. Med vožnjo se je razvil med njima razgovor.
Mojzes: "Kam se pelješ, Izak?"
Izak: "No, v Lvov!"
Mojzes: "Aha, ti praviš, da se pelješ v Lvov, da bi jaz mislil, da potuješ v Varšavo, laz pa vem, da greš v Lvov; kaj me torej hočeš nalagati?"
CLEVELAND DRY CLEANING CO.
3946 St. Clair ave.
JOS. FABJAN, lastnik
čiščenje in likanje oblek.

Joseph Birk Co.
ŽELIMO VSEM NAŠIM PRIJATELJEM IN ZNANCEM VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE!
Priporočamo se za obilen obisk!
15805 Waterloo Road
JOS. SORŠEK
6128 Glass ave.
Poznana slovenska grocerija
Vsem cenjenim rojakom želim prav vesele božične praznike!
i ANTON BASCA
^ Voščim vesele božične praznike in srečno ijU^	Novo leto vsem prijateljem!
JOS. MODIC
1016 E. 61st St.
Voščim vesele božične praznike in srečno Novo leto vsem mojim odjemalcem, znancem in prijateljem ter se jim tudi v bodočnosti priporočam. Naročila dovažam tudi na dom.
f JOHN PREŠERN
T	v?
i \
J Vaš stari prijatelj vam želi vesele božične ^n praznike in priporoča svojo zalogo mehkih pijač, sladoleda in hmelja!
I
ff	5512 Carry ave.
SLOVENSKA GROCERIJA
1033 E. 62nd St.
Rand. 7386
St. Clair Tire Shop
A. LUBNIEWSKI, lastnik
Vulkaniziranje in zanesljivo popravljanje avtomobilskih koles. Prodajamo tudi stara in nova
AVTOMOBILSKA KOLESA
Smo zastopniki za Cleveland Cord, Tiger Foot, Fisk in Ajax Tires Vsem vesele božične praznike!
6915 St. Clair Ave.
Randolph 8006
ANTON NOVAK
SLOVENSKA PEKARIJA
Vedno svež, doma pečen kruh in razne slaščice. Se uljudno priporočam rojakom in jim želim srečne božične praznike!
6218 St. Clair ave.
KOMIN'S PHARMACY
6430 St. Clair ave. vogal Addison Rd.
Prva slovenska lekarna v Clevelandu JOHN KOMIN, lastnik
Želim vsem cenjenim Slovencem vesele božične praznike!
KOMUNIST
Milan S . . . e.
Sedel sem v restavraciji pri "Beli vrani," ter si z mlačnim pivom preganjal melanholijo. Vsakdo pa ve, da je mlačno pivo najbolj žaltavo sredstvo za zdravljenje melanholije. Ta se je stopnjevala z vsakim novim požirkom in na mojem obrazu se je moglo poznati, da mi vse skupaj ni prav nič všeč, ker natakar me je nekam zbegano in prestrašeno hodil opazovat od strani.
Povedati moram, da smo živeli v začetku leta 1919, ko se je zdelo, da bo šlo vse v kose. ko je imel ta takšne ideje in načrte, oni zopet drugačne, vsakdo pa zahteval, da se jih vpo-števa. Poleg tega se je roban-tilo, zabavljalo, klelo in rogovi-lilo za žive in mrtve, da so si natakarji premnogokrat časti-tali, ako se jo odnesli samo s par zaušnicami.
No, v meni se je natakar zmotil, ker mir sem ljubil že od nekdaj nad vse; to je bil menda tudi vzrok, da sem se v onih štirih letih nemira in vsesplošnega pretepanja skrbno ogibal fronte. Kaj naj bi tudi počeli s tako miroljubnim človekom in — Slovanom, kakor sem bil jaz v tistih časih. Ha! Saj bi prvi dan pokopal svojo bojno sekiro, sam pa padel prvemu Rusu ali Srbu — ne za vrat — ampak na bratska prsa.
Dasiravno sem pa miroljuben človek, morem vendar postati nevaren, ako imam pred seboj tekočino, ki bi naj bila pivo, je pa le klavrna godlja, za katero krčmar v svoji nesramnosti zahteva še denar. Ker se v tem oziru poznam predobro, sem že dvignil prst, kar je bilo natakarju znamenje, da hočem plačati in sicer takoj ter čimprej oditi, še predno mi zavre
krokar ....
Gospod ali verujete v aritmetiko?" se nenadoipa oglasi za mojim hrbtom mil, sladak glas.
Kar zinil sem od samega začudenja. Aritmetika! Manj bi bil osupnil, da me je kdo prijel, kam da sem zakopal zaklad, ki sem ga lansko leto izmaknil v avtsrijsko-ogrski banki, tako da slavna mati Avstrija ni mogla nadaljevati pravič-nega boj a'proti krvoločnim svojim sovragom. Aritmetika! Z aritmetiko smo bili precej na koncu v začetku leta 1919. Kaj pa . . . .? Otožnost je izginila, kakor se skadi pijanost pod curki le'deno-mrzle vode. Kaj če se je moj bivši profesor sladkega spomina Iks, učitelj matematike, splazil za mojo ničesar slutečo malenkost ter me hoče še enkrat tirati pred strogi sodnji zbor profesorskega kolegija.
Oprezno in potuhnjeno se obrnem. Pričakoval sem, da zagledam pred seboj kozjo brado svojega nekdanjega profesorja, migotajočo sredi hinavskega, jnefistofelskega režanja.
Toda oseba, ki mi je stavila ono 'nepričakovano vprašanje, ni mogla vzbujati strahu. Bil je to suh dolgin, z drobno glavico, ko da bi jabolko srednje debelosti nataknil na hmeljev drog. Izpod nosa so mu štrlele ščetine, ki bi naj predstavljale brke. Po obrazu mu je bil pa razlit blažen, otroški smehljaj. Globoko se je sklanjal nadmenoj, kakor nad davnim znancem, le oči so mu blodile nekje po nasprotni steni.
Ko da bi se prebudil iz težkih sanj!
"Gospod, ali verujete v aritmetiko?" ponovi figura za mojim hrbtom.
"Gotovo, da," pričnem ovese-ljen, da se moje temne slutnje niso uresničile. "Pa sedite, prosim, tako se bova laže pogovorila."
"Aritmetika je zelo koristna in zanimiva veda," nadaljujem, ko dolgin zdrsne na sedež poleg mene. . "Vseeno pa imam
proti nji svoje pomisleke. Njega dni smo se učili o štirih načinih, s katerimi aritmetika operira. Življenje me pa uči, da bom rabil samo enega, vedno moram le odštevati, dasi bi me mikalo včasih tudi seštevanje, ali celo množenje in tudi deljenje bi ne bilo napačno. Kaj pravite na to?"
"Tudi deljenje pride," pristavi moj sosed šepetaj e in prej vabljiv smehljaj, postane skrivnosten, "da, tudi še pride. Sedaj mi pa povejte, gospod, ali vam je znan največji dogodek v svetovni zgodovini."
Glejte ga, dedca, si mislim! Pozna aritmetiko in tudi o svetovni zgodovini je čul zvoniti, Le čudne skoke dela. To mu tudi takoj povem.
"Povejte mi vi najprvo, v kakšni zvezi da je aritmetika s svetovno zgodovino?"
"V zvezi, v zvezi," ponavlja dolgin zategnjeno, ko da bi se trudil razumeti moje vprašanje. "O, z aritmetiko morete natačno določiti bodoče dogodke."
"Če je pa stvar takšna, poskusimo!"
Ugibal sem.
Kristovo rojstvo ? Razpad rimskega cesarstva? Odkritje Amerike? Napoleon? Francoska revolucija? Svetovna vojna?
Dolgin je venomer odkima-val; njegov smehljaj je postajal vedno bolj zagoneten in nekako pomilovanje in premoč nad menoj se je moglo čitati v njegovem pogledu.
Sit sem bil ugibanja; zato sem hotel vso stvar končati. Zasukal sem na šaljivo plat.
"Morebiti pa mislite dogodek, ko so po končani vojni cesarju Jožefu II., ki je toliko let stra-žil branjevke na trgu, zadrgnili vrv okrog vratu ter ga v slovesnem sprevodu vlekli v bližnjo reko?"
Domišljeval sem si. da se bo mož razjezil, da bo protestiral, navajal razloge, jaz da mu zastavim pot s protirazlogi, da bova prišla v ogenj, krilila z rokami, z eno besedo, da bo najina debata ' dobila živahnejši značaj. To bi bilo izvrstno sredstvo za mojo melanholijo. Dosedanji pogovor namreč ni obetal ničesar dobrega. Vlekel se je, kakor težak parizar v blatnem klancu.
Toda bil sem razočaran, Mož ni hotel, ali ni mogel razumeti moje šale.
"Ne, gospod," nadaljuje po kratkem hipu. "Veste, kateri je največji dogodek v svetovni zgodovini?"
Sklonil se je k mojemu ušesu, kakor v strahu, da bi preslišal katero njegovih besed.
"Ruska revolucija leta 1917."
Ni me presenetil, kajti mrgolelo je med nami revolucijo-naiji v blagoslovljenem letu 1919.
Kpmunist, boljševik tedaj sedi pri moji mizi. Pozorno ga pretuhtam. Pričakoval sem široke rdeče pentlje, ki mi bo izzivajoče zavihrala pod nos. Zopet sem se zmotil. Imel jc okrog vratu nekaj kravati podobnega. A bila je rumenkaste barve. Tudi obraz njegov se ni svetil v komunistični krvi; bil je upadel in voščen. Le oči je imel rdeče obrobljene, žareče v čudnem, nenaravnem ognju.
Usmiljenje sem začutil do ubogega človeka, ker jasno mi je bilo, da ga neugnanka že drži v svojih krempljih. Ali mu naj pokažem sočutje? Užalil bi ga, morebiti. Saj pomagati mu ne morem. In kaj pomeni sočutje brez dejanske pomoči ?
"Prav rad vam verjamem, da je ruska revolucija velik dogodek v zgodovini." Nisem si več prizadeval, da ga razdražim. "Domnevam pa, da vi razumete pod rusko revolucijo — ruski I komunizem."
"Uganili ste. Vi niste komunist, kaj ne?" nekako hudomušno me je ošinil s svojimi ognjenimi očmi.
"Tudi vi ste uganili. Nisem komunist. Pripravljen sem pa poslušati pametne dokaze, četudi komunista. Sploh pa odkod meni ta čast, da se komunist poniža meni nekomuni-stu?"
"Gospod," dosledno me je nazival tako; odkar pa sem dognal, da imam čast govoriti s komunistom, se mi je zdelo, da iz "gospoda" zveni nekakšna posmehljivost. "Gospod, ali veste, kaj storijo z zločinci?" "Vem. Obesijo jih!" "Obesijo jih. Prej jim pa še obložijo mizo z vsemi dobrotami ter jih na kolikor mogoče spodoben način pošljejo na oni svet. Tako delamo tudi mi komunisti. Vi buržuji ste — zločinci. Sojeni ste bili in obsojeni in ni več daleč čas, ko prejmete nagrado. Čemu bi ne bili z vami vsaj ljubeznivi, ker mizo imate itak že obloženo."
Oho, mož namiguje na moje pivo, ki se je med tem časom do dobrega sparilo. Nekakšno očitanje je bilo v njegovih besedah, kakor da jaz obsojenec, njega ljubeznivega sodnika, puščam na suhem. Z radostjo sem mu privoščil dobrot s svoje buržujske mize.
"Zelo ste prijazni in neizmerno sem vam hvaležen, da me vsaj v zadnjih trenutkih ne držite za vrat. Dovolite, da se vam skažem hvaležnega tudi v dejanju. Ali izvolite pivo? Natakar, pivo! Cigareto? Ne? Cigaro?. Natakar še cigaro"
Ko je bilo zaželjeno na mizi. sem ga zopet podrezal.
"Obljubili ste mi, da mi razložite zvezo med aritmetiko in rusko revolucijo, oziroma ruskim komunizmom."
Pomočil je svoje ščetine v grenko pivo, kakor da bi si hotel pridobiti časa za odgovor in prikriti zadrego. Poznalo se mu je pa, da ni izurjen pivec, ki se z vso pozornostjo loti tako važnega posla. Le malo je srknil in zopet postavil čašo na mizo.
"Komunizem v Rusiji se je začel leta 1917." Obstal je, Mislil sem, da je iskal pravega izraza. "Kaj pa je bilo pred letom 1917?"
Kar bruhnil je to vprašanje iz sebe.
"Nič prida. Pa tudi po letu 1917 se ne obeta kaj posebnega."
"Ne pri nas. A v Rusiji? Kako?. Tam trpini vstajajo, Dolgo tlačena svoboda stopa na dan. Kultura se širi, civilizacija napreduje . . ."
Drog ob moji strani je posta! navdušen; očesci ste se mu iskrili, kakor ukročenemu tigru, v katerem se probuja instinkt. Mahal je z rokami, da je slednjič prevrnil moj kozarec piva ter bi mi skoraj polil hlače, da se nisem pravočasno umaknil. Natakar je stegoval vrat in naju zvedavo opazoval. Besede so mojemu drogu kar vrele iz ust, brez vsake zveze in smisla, Očividno so bile priučene.
"Prav rad vam pritegnem," sem naglo udaril vmes, ko je nastal kratek presledek v plohi komunističnih fraz, "prav rad, Zakaj tudi ne. Buržujske zločince spravljati na oni svet, j t dobra in zaslužna stvar. Priznavam. Dobijo se pa norci, ki pravijo in pišejo, da jih v Rusiji podijo v krtovo deželo brez posebnih ceremonij, brez sodnika, da celo brez dobrot obloženih miz. Ali je to vaša slavna komunistična aritmetika?"
Pozabil sem, da sem sklenil, da ga ne bom dražil. Sedaj ko sem izgovoril, mi je bilo žal zbadljivih in ostrih besed. Dosegel sem pa ravno nasprotno, Nevihta se je polegla in posta) je kar nekam zamišljen.
"Aritmetika," je povzel čez hip, "nam pokaže številko triin-osemdeset. Kakšna je vaša sodba o tej številki?"
Razveselil sem se, da je zopet nastalo med nama premirje, Zato sem skušal zasledovati njegovo nit misli.
"Nič kaj visoka ni ta številka v sedanjih časih. Vino bo skoraj po osemdeset, ako bo šlo tako naprej in povem vam, da natakarji v Nemški Avstriji pišejo račune kar na stotake."
Opazka n ibila ravno umestna.
"Ni visoka številka triinosemdeset, a pomenljiva je."
Očesci ste mu nepremično zrli v rahko-vzbočene dlani pred seboj, ko da bi v njih držal pomenljivo številko triinosemdeset.
"To je pa druga stvar, ako govorimo o pomeni j ivosti. Sicer imam pa tudi tukaj svoje dvome. Jaz sam sem poznal svoj čas številko, o kateri so me zagotavljali zanesljivi ljudje, da je nad vse pomenljiva, Stavil sem v loteriji na to pomenljivo številko in — nisem zadel. Ne dvomim pa, da je številka triinosemdeset druge vrste. Prosim vas še, da mi raztolmačite, kako da pridete z vašo aritmetiko do te pomenljive številke."
"Vidite, doba pred 1917 je bila doba reakcije in n^zadnja-štva. Šele leta 1917 se je svet prebudil iz spanja in spregledal. Seveda samo v Rusiji, ker ostali narodi ne marajo svobode!"
"Žalibog. Pa kaj hočemo," sem sočutno pristavil.
"Zato je leto 1917 največji dogodek v svetovni zgodovini. Z letom 1917 bi se po pravici moralo pričeti novo štetje in staro po Kristusovem rojstvu zavreči. Tako bi bili mi sedaj v letu tretjem po komunističnem štetju, ali po ruski revoluciji. To mi pove aritmetika."
"Pravična in zanesljiva je vaša aritmetika. Zakaj torej ne štejemo po ruski revoluciji?" sem pristavil nedolžno.
"Zakaj!" Ošvrknil me je nekako nevoljno. "To štetje bi bilo seveda mogoče edino v Rusiji. Druge države bi tega ne sprejele. Torej moramo še čakati."
"Da prestarokopitne so kapitalistične države. Ne razumevajo duha časa; ni suženjstva, nego da bi se solnčile v zlati svobodi ruskega komunizma. Vrag z njimi!"
Napravil je z glavo kretnjo, ko da mi pritrjuje.
"Aritmetika mi pa pove, da bo leta triinosemdesetega ves svet sprejel komunistične nauke in takrat se prične z novim štetjem."
"Vzbujate mojo radovednost."
"Vidite, v silno starih knjigah je črno na belem, da se dvatisoč ne bo pisalo nikoli Zakaj ne? Nekateri mislijo, da bo takrat konec sveta. Tudi jaz sem bil dolgo časa tega pre pričanja. Po neumornem premišljevanju in težkih računih sem pa prišel do zaključka, da leta dvatisoč ne bo konca sver ta, ampak se bo sVet le prerodih V tem znamenitem letu bodo namreč vsi narodi na zemlji sprejeli komunizem in s tem letom se bo začelo tudi komunistično štetje."
"Pričenjam razumevati, dasi ravno mi ni še popolnoma jas no, kako pridete do številk« triinosemdeset."
"Leta dvatisoč se bo izvršil preobrat po širni zemlji. To vam je jasno." Pritrdil sem da o tem ne more' biti dvoma, "ker pa se dvatisoč ne bo nik dar pisalo, bi moralo to leto biti leto — prvo."
"Gotovo. In jaz bom prvi ki bo to predlagal! Seveda, ako mi Bog pusti dočakati teh srečnih časov."
"Ne bo sprejeto," se zado voljno namuzne, kakor učitelj ki ima svoje znanje v mezincu.
"Prosim vas, zakaj ne?" se zavzamem. "Ali se ne bodo po temtakem v letu dvatisoč zavr šili najimenitnejši dogodki?"
"Leto dvatisoč bo znamenito, ne pa najznamenitejše," po
vdarjal je vsako besedo, kakor da bi mi jih hotel vklesati v možgane. "Pomislite! Ali se ni že v letu 1917 začelo to, kar se bo v letu dvatisoč samo dovršilo?"
"Res je, nato nisem pomislil." "Torej, gospod," je nadaljeval zmagoslavno, "leta dvatisoč bodo začeli šteti od leta 1917 cot najznamenitejšega leta v svetovni zgodovini. Ker pa je od devetnajstosedemnajst do dvatisoč natančno triinosemdeset, se bo leta dvatisoč pisalo eta — triinosemdesetega. Kačo vam sedaj ugaja moja aritmetika?"
"Vaša aritmetika je točna, cakor curiška borza. In v tem etu bo komunistično solnce zasijalo po širnem svetu?"
"Vsi narodi bodo živeli pod svobodnim solncem."
"In komunistična nebesa bodo vsesplošna?" "Od kraja do konca zemlje." "In kapitalistični buržuji ne bodo našli milosti in prizanes-jivosti."
"Pisano je: kri za kri, zob za zob."
"Uvidevam, da nam bo huda predla v letu triinosemdesetem. Hvala za poduk in svarilo," sem dostavil hinavsko. "Sicer nimam še Metuzalemove starosti, vendar mi moja aritmetika pove, da jo najbrž ne bom pri-mahal do onega srečnega leta. Ako pa vseeno, bom v času maščevanja in vsesplošnega čiščenja v letu triinosemdesetem vsaj pripravljen. In to bo tudi nekaj."
Vstal sem in pomignil natakarju.
Zdelo se mi je, da me je melanholija zapustila popolnoma. Lotilo se me je nekaj kakor veselo razpoloženje. Z nekakšno brezskrbnostjo sem se zazrl v komunistično leto triinosemdeset, kakor zločinec-šaljivec na vislice . . .
Ko pa sem se ozrl na njegovo dolgo, mršavo postavo, kakor dva oglja žareče oči, ki so bodle iz voščenega obraza, na njegov pol-blazni pogled v okvirju otroško-zaupnega smehljaja — tedaj sem se zamislil . . .
Ali nismo mi vsi podobni temu ubogemu pol-blaznemu komunistu, ki z otroško vero gleda v leto triinosemdeseto ? Mi vsi kujemo načrte, sestavljamo programe, gojimo ideje, ki mejijo na blaznost, ki jo tudi presegajo ter z ogorčenjem protestiramo, kadarkoli zadenemo na odpor, obenem pa se krohotamo v obraz vsakemu, ki ima svojo pot za najboljšo. Nadomestimo ogorčenje z razumevanjem, kro hot s sočutjem ... ! Saj je vsem tem načrtom, programom idejam z aritmetično gotovostjo pisana neizogibna usoda . . . In aritmetika, gospoda moja, jc zanesljiva veda ....
Poravnal sem račun.
Ko sem se obrnil, da bi se po slovil od komunističnega arit metikarja, tega že ni bilo ni kjer.. Ozrl sem se po sobi in videl njegovo dolgo, suho postavo z drobno glavico,, kako izginja v sosednjo sobo.
Bog s teboj, ti ljubeznivi, ubogi komunist.
Melanholija me kar ni ho tela pustiti.
Par dni nato sem hitel n« kolodvor, da se odpeljem na svoje službeno metso. Bilo je megleno zimsko jutro. Dim, ki se je kadil iz bližnjih tovaren, pomešan z meglo, je napajal ozračje. Le čimprej iz tega strupenega ozračja.
Ko zavijem iz stranske ulice v glavno, ki vodi do kolodvora, zapazim sredi ceste v megli motne obrise dolge postave in poleg nje obrise druge, skoraj za polovico manjše. Ko hočem mimo, zaslišim iz megle znane zvoke. Gospod . . . aritmcti ka nam pokaže . . . številko triinosemdeset. Ozrl sem se in pred seboj sem imel zopet komunističnega aritmetikarja od "Belo vrane." Z vso vnemo jc tiščal v malega možička. Drža
je svojo žrtev za gumb na zimski suknji ter se od hipa do hipa globoko pripogibal k njemu. Možiček je nemirno cepetal, obenem pa švigal z očmi na levo in na desno, kakor da si iskal, kam jo naj pobriše. "Ni bilo ravno prijetno poslušati tomunistično predavanje v meglenem, mrzlem jutru meseca marca sredi ceste.
Škodoželjno sem se nasmehnil. Niti na misel mi ni prišlo, da bi rešil možička iz objema trvoločnega, ljubeznivega komunista. Le poslušaj, možiček. nauk komunističnega pridigarja! Morda imaš tudi ti načrte, ki so neizvedljivi. Morebiti je tudi tvoj življenski program trd in neusmiljen do vseh onih, u niso v tvoji bližini. Ali so ti pa morda roke že omadeževane s krvjo žrtev, ki si jih pravkar zadavil? O, le ne cepetaj tako nestrpno, možiček! 'he priznaj, da tudi ti veruješ v leto triinosemdeseto, v katerem se hočeš znebiti svojih tekmecev, dasiravno skrivaš svoje načrte v kopo lepo zvenečih puh-ic. Morebiti komunistični pridigar odpre oči, da boš videl in spoznal vso svojo pokvarjenost., cakor se včasih rafiniranemu grešniku zastudi greh, ako ga zagleda v vsej goloti? Kdo ve?
In ti ubogi komunistični evangelist ? Neizprosna usoda ti je z aritmetično gotovostjo vtisnila svoj pečat. Natančno sem ga videl v tvojem velem, rumenem licu in v tvojih ognjenih očeh. In na tem pečatu je pisano jasno in razločno: Ne dočakaš dobrot v letu triinosemdesetem !
Noč kvaternega petka.
(Ljudska pripovedka.)
Kdor bi mislil, da v oboževa-nih starih časih ni bilo razposa-jencev, bi se silno motil. Bolj kot danes je bilo takrat razvito ponočevanje, o čimer so ohranjene zanimive dogodbice dc današnjega časa.
Osemdesetletni Levar je bil \ svojem času živahen mladenič Vasovanje mu je bila edina zabava. Noben večer ni mogel ostati doma. Celo v petkih je hodil po prepovedanih potih, potih, dokler je ni v noči kvaternega petka pošteno izkupil.
Nace — tako je bilo Levar ju ime — je dremal pri dolgi večerni molitvi, toda ko so odmo-lili, je vzel klobuk in zavriskal,
da je odmevalo po vasi.
"Fant, tiho!" ga je opozoril oče. "Nocoj je kvaterni petek."
"Petek ali svetek, meni je vseeno," mu je odvrnil in šel na fantovanje.
Domov se je vračal med enajsto in dvanajsto uro. Pri-šedši v gozdič pod vasjo, ga je obšla nenavadna groza. Tako nekam čudno je vršalo po drevju in padalo na tla. Vrhovi dreves so ječali v različnih glasovih med pretresajočim skovikanjem sov, čijih oči so žarele z vejevja.
Premočen od strahu je prišel iz gozda na planoto. Ura v bližnjem zvoniku je udarila pol-dvanajst, takoj nato pa se je oglasil veliki zvon, ki je v kratkem odstavku naznanil obhajilo-
"Nekdo je moral nenadoma zboleti, ali pa se je zgodila nesreča," si je mislil, uverjen, da nese duhovnik zadnjo popotnico. Kmalu nato je v daljavi zapazil lučko in slišal zvonček, čigar glasovi so postajali vedno močnejši. Ugotovil je, da se mu bližata duhovnik in spremljevalec.
"Videl bom, kam pojdeta," se je veselil v svoji radovednosti-Spomnil pa se je, da se mora izogniti duhovniku, ki je hud n? ponočnjake. Legel je za bližnJ1 grm in gledal na cesto.
Vedno glasneje je postajal" cingljanje zvonca in duhovnikova molitev, spremljevalec m J je slovesno odgovarjal. Ko sta dospela vštric grma, se je Nace ozrl na cesto, brž pa se Je prestrašen pomaknil nazaj ^ gosto leševje. V obraz mu Je puhnil ostuden mrtvaški duh oba, duhovnik in spremljevalk sta bila brez glave.
Pobral se je ves zmeden in tekel čez njive in travnike. Vso noč je begal okrog, a nobena pot ga ni hotela privesti domov-Šele zjutraj, ko se je zdanilo, s® je zavedel daleč od domače vas''
Od takrat se je Nace skrbno izogibal polnočne ure, ob kvatei'' nih večerih pa se sploh ni upa izpod strehe.
Soteščan>
Zasledovanje pobeglih i'0' parjev. Na smrt obsojene roparske morilce, ki so pobeg' nili iz ječe v Bihaču, zasleduje velik oddelek orožništv^ pod poveljstvom majorja To-miča.
&UOV /CtsZA///< Jiudy Kužnik je komaj osem let star, toda že od sVojeOa,-(, leta igra prav po mojstersko na harmonike, ki so skoro ' kot pa on sam. Igral jc že ob mtlogih prilikah, za drarnu ^ društva za cerkev, za Narodne domove, in je torej ta mU"h venec že doprinesel svoj oboi Ic narodnemu napredku.
Pri izviru Kamniške Bistrice.
Ivan Zorman.
V dolgih letih bivanja v Ameriki sem se večkrat vprašal, al ime spomini na domovino, ki sem jo gledal le kot brezskrben otrok, morda ne varajo, ali sem morda sebi in drugim pretiraval njeno lepoto. No, predlanskim sem zopet videl deželo mojih najlepših sanj. Uveril sem se, da se moje otroške oči niso varale. Preživel sem zopet nekaj krasnih dni v podnožju staroslavnega Triglava. V teh dneh sem napravil mnogo izletov v razne slikovite kraje naše domovine. Več teh izletov sem napravil v družbi s prijateljem dr. Ivanom Lahom, našim pisateljem. Dolgoletno prijateljstvo najinih očetov je naju hitro združilo in povedlo v iskrene prijateljske odnošaje. Prijazna usoda je hotela, da sva se takoj prvi dan mojega bivanja v Ljubljani slučajno na cesti srečala in se po fotografijah spoznala.
Nekega dne je prijatelj Lah sprožil misel, da bi bilo dobro, napraviti izlet k izviru Kamniške Bistrice. Zatrdil mi je, da je to ena najlepših slovenskih tur. Takoj sva se odpravila na pot. Vozila sva se s kamniškim vlakom mimo krajev, ki so mi bili po večini znani iz tiste moje kratke, prekratke otroške dobe, ki sem jo preživel v domovini. Kakšna sreča, zopet gledati kraje, po katerih sem hrepenel toliko let tam daleč onstran morja! Ljudje se včasih ponorčujejo s počasnim kamniškim vlakom. A meni je vprav ta ne prenagla vožnja posebno ugajala. Saj se nama ni nikamor mudilo in vrhu tega mi je počasna vožnja dala priliko, da sem si bolje ogledal vse slikovite pokrajine, po katerih sva se vozila. Prekmalu sva bila v Kamniku. Preden sva nadaljevala pot, sva krenila v udobno gostilno, kjer sva se pokrepčala z izbornim vinom in prigrizkom.
Na poti skozi Kamnik sva si ogledala spominsko ploščo na rojstni hiši pesnika Antona Medveda. Pravijo, da je to najnižja hiša v Kamniku. Jaz sem se tedaj spomnil na naše velike kulturne delavce, ki so se večinoma rodili v skromnih nizkih hišah. Menda je to poglavitni vzrok, da smo Slovenci tako demokratičen narod. Pri nas so duševni voditelji naroda vstali res iz ljudstva. — Ob tej priliki nisva s prijateljem utegnila obiskati pesnikov grob na Žalah, a storil sem to sam nekaj tednov pozneje.
Bila sva kmalu zunaj Kamnika. Tedaj sem prvič v petindvajsetih letih okušal vso slast brezskrbnega romanja po soln-čnih belih cestah. Vso pot je ob naju skakljala in šumljala Bistrica, ki res zasluži to krasno ime; saj je res bistra, kristalno čista. Bila je tako vabljiva, da sva večkrat postala, pripognila se k njej in srkala njeno hladno vodico. Kmalu sva stopala skozi bukove in smrekove gozdove. Prijazne stezice, dišeča drevesa, žvrge-lenje ptic in šumeča Bistrica v bližini — vse to se je spajalo v čudovito harmonijo.
Prišla sva do koče ob izviru Kamniške Bistrice, ko se je ve-čerilo in so se zvezde užigale nad planinami. Večerjala sva, a predolgo se nisva mudila v koči. Čarobna zvezdnata noč je naju vabila na prosto. To je bila noč, kakor se jo more le čutiti; ni mogoče naslikati te tihe poezije, ni je mogoče opevati. A neko mehko razkošje ostane še dolgo v srcu in se vzdrami ob spominu nanjo. S prijateljem sva stopala in postajala na zeleni ravnici v bližini koče, prijetno kramljaje in lahno popevaje slovenske pesmi. Bili so to prelepi, tajin-stvene poezije polni trenutki, ki mi ostanejo za vedno v spominu. Ker sva pa vedela, da bo
treba z oskrbnico koče urediti glede postelj in naročiti še nekoliko božje kapljice, preden se oskrbnica poda k počitku, sva se vrnila v kočo.
Drugi turisti so bili že v posteljah. Moška spalnica je bila tik obednice. Treba je bilo torej govoriti tiho, da ne bi motila spečih gospodov. Sicer bi morala biti tudi midva med njimi, a sva bila oba preveč dobre volje, da bi šla že spat. Kot zadnje naročilo je nama oskrbnica odkazala postelje. Razumela sva tako: dr. Lahova postelja je tik stene, moja pa nasproti njegove. Dobro. Oskrbnica je odšla. Midva sva še dolgo ogledovala krasne slike naših planinskih pokrajin, ki so visele po stenah, in si med drugim tudi pripovedovala razne zgodbice. Ko sem pa prijatelju pripovedoval neki ame-rikanski "vic," sva se začela malo preveč glasno smejati, in glej, vrata v spalnico se odpro! Pred nama stoji postaren gospod; izvolil je naju počastiti v samih gatah. Obraz se mu kremži. Z rokami drži gate gori in zastoka z očitajočim, skoro jokajočim glasom:
"I, zakaj pa ne gresta spat! Kaj ne vesta, da se vse sem noter sliši!"
Potuhnila sva se kot dva poredna fantička, si nadela resne obraze in pokimala, češ, da bova ugodila njegovi prošnji. No, čez nekaj časa sva res upihnila luč in šla v spalnico, V spalnici je bila tema kakor v rogu. Prijatelj Lah se je kmalu dotipal do svoje postelje; jaz sem se pomikal v nas-protno smer, češ, moje ležišče .je nasproti njegovega. Dotipal sem se do postelje in posegel po blazini. Toda, o groza! Moja roka je obtičala na glavi človeka, odnosno na njegovi pleši. Zarjul je preplašen ter bojevito mahal z rokami. Spoznal sem ga po glasu. Bil je gospod, ki je pred pol ure naju prosil miru. Sedaj sem ga jaz iz dna duše prosil odpuščanja za svojo strašno pomoto. Ko sem go-spoda potolažil, sem stopil nazaj k prijatelju in mu na uho povedal, kaj se je zgodilo. Za-krohotal se je. Ko sem slednjič tudi njega pomiril, sem začel nadvse previdno otipavati posteljo poleg prijateljeve. Bila je prazna. Legel sem in kmalu sladko zaspal. Menda je bila ta postelja namenjena zame.
Zjutraj sva šla k Izviru, ki je prav blizu koče. Lepo je gledati, kako voda pricurlja izpod skal in se prične pomikati v svet kot Kamniška Bistrica. Nato sva se podala v bližnje gorovje, ki pelje na veličastne Kamniške planine. Šla sva mimo Rokovnjaških jam in prišla do kraja, odkoder je slikovit razgled na gorske stene, soteske in grape. Prijatelj mi je zatrdil, da ima tukaj glas tri-najstratni odmev. Ko je glasno zaukal, je res mnogo odmevov božalo uho. Tudi jaz sem zaukal, a kako! Nekam čudno me je prijatelj pogledal, a rekel ni nič. Mene pa je bilo sram in sem pri tisti priči sklenil, da se čimprej naučim lepega, krepkega ukanja. In res. Preden sem zapustil domovino, sem znal zaukati kakor pravi fant od fare.
Obrnila sva se in šla nazaj proti koči. Blizu koče. sva videla človeka, sedečega na soln-cu. Zdel se je nama znan. Da, to je bil turist-mučenik prej šnje noči. Mislila sva, da jo sitni gospod že najmanj na Grintovcu, a je še vedno toc posedal. Čuden svetnik. Vem dar upam, da mi je tisto početje (ko sem ga v temni noči zagrabil za glavo) že davno ve likodušno odpustil.
V Kamniku na postaji je naju doletelo nadvse prijetno presenečenje. Čakala sva na vlak, ko stopi pred naju — Oton Žu-
pančič, naš pesnik-prvak. Prejšnji dan sva ga iskala na gradu Zaprce, a ga nisva našla. Bil je tako ljubezniv, da je sedaj on naju poiskal. Prisrčno smo se pozdravili, prijazno po-kramljali in se poslovili. Kmalu sva se s prijateljem pomikala nazaj proti beli Ljubljani.
Kakšen užitek nudi tak izlet človeku, ki je preživel skoro vse svoje dni v ameriškem veliko-mestnem vrvenju! Kolikokrat sem v tihih nočeh sanjal o naših solnčnih planinah in cvetnih dolinah! In sedaj so se odkrile mojim očem v vsej svoji krasoti. Resnica je bila lepša nego sanje. Da si mi srečna, domovina, le malo dni je moj tvoj raj, a v moji duši bo ostala podoba tvoja vekomaj.
-o-
Slovenska imena ameriških mest.
Janko N. Rogelj.
Zadnje čase, ko mi ameriški Slovenci čestokrat naglašamo, da smo dosegli višek našega razvoja, nam prihaja tudi na misel, da naša pot vodi le nazaj, in da bo prišel čas, ko bodo Slovenci redka prikazen v Ameriki, morda le predmet kakega zgodovinarja. Kako se bo takrat sodilo o našem naseljevanju in bivanju, kje bodo zgodovinarji iskali originalne sledove našega življenja. Postavili smo si svoje narodne domove, kateri bodo pričali nekaj let, toda ta doba 30 najbrže kratka, če pomislimo, kako hitra je minljivost marsikate stavbe v ameriških mestih. Toda če zasledujemo zgodovino narodov, ki so izumrli, večino najdemo prve sledove v imenih posameznih krajev, rek, gora, mest in vasi.
Tudi mi Slovenci v Ameriki, skoro nevrjetno, bomo zapustili enake sledove. Kdor je imel priliko, da je prelistal The U. S. Official Postal Guide, potem The Official Directory of the American Railway Express Co., in The Official Guide of the Railways, temu je oko gotovo obstalo, ko je videl med imeni mest in vasi pristno slovensko ime.
Naš star slovenski pregovor pravi: Kranjca in vrabca najdeš po vsem svetu. Tudi v Ameriki smo tako raztreseni, da ga menda ni mesta ali vasi, da ni bil tam Slovenec. Iz gotovih podatkov tudi vemo, da so bili prvi slovenski naseljenci zelo nestalni in nemirni. Slovenska radovednost ni obstala na enem kraju, naši pionirji so šli kar posamezno ali pa po dva ali trije proti Zapadu, kjer se je kopalo zlato kot v bajni deželi. Marsikateri Slovenec se je izgubil, ne da bi prišel nazaj med Slovence, ne da bi še katerikrat slišali o njem. Mogoče pa je vendar, da je bil on tisti, ki je dal ime naselbini, kajti mnogoštevilna imena ameriških mest pričajo, da je moralo biti tam nekaj slovenskega, morda slovanskega, ker slovenske besede ne govore drugi narodi. Naj se je že dogodilo na ta ali oni način, jaz hočem le podati uradna imena teh mest kot dokaz, da so v Ameriki že precej stalni sledovi slovenskega priseljevanja.
V	Pennsylvaniji imamo me sto Slovan, kjer še danes stanujejo Slovenci, potem imamo v državah Washington in Penn sylvania mesto po imenu: Krayn. V državi Missouri in North Carolina imamo naselbino: Log, v državi California naselbino Mesto, Idria, Kosova, Vino, Reka, Narod, Oliva in List.
V	štirih državah (Georgia, Idaho, North Carolina in Washington) imamo bivališča po imenu: Mica. V državi Michigan imamo naselbino: Baraga, Vega, Koss, prava slovenska imena.
V	državi Minnesota stoji na-jselbina, ki nosi ime: Jed, omenim tudi lahko naselbino: Na-
da. Mesta istega imena najde mo v državah: Arizona, Ken tucky, Colorado in Utah. V državi Kansas je mesto: Voda. Mesta po imenu Tabor so v 20 različnih državah, kar je lahko verjetno, da so tudi Slovenci postavili par takih "taborov." Tako je v Združenih državah 21 mest, katerih ime je beseda: Vera. Mesto Vida je v državah : Alabama, California, South Carolina in Texas.
V državi Tennessee je naselbina po imenu: Vidmar, v državi Washington pa naselbina: Kalan. V državi Virginia je mesto: Adria. V državi Tennessee, Missouri in New Mexico naselbina: Zora. V West Virginijo je prišel menda Slovenec, pa se je vprašal: Kam, in sedaj imamo naselbino istega imena. V državi Nebraska je dosti divjačine, zato je mogoče tam ime naselbini: Jelen.
Imamo Slovence, ki se pišejo Justin, tako imamo v dišavah Wisconsin in Texas mesti istega imena. V državah Alabama, California, South Carolina in Texas so mesta: Vina. V Vir-giniji je mesto: Nace. Mesto Nebo je v 16 različnih državah.
Kdor se zanima še nadalje, se mu lahko pove, da imamo še precej drugih slovenskih irrien, pa jih kar naštejem, čitatelji, pa jih lahko najdejo in vstavijo v države, kamor spadajo. Tako imamo v Ameriki mesta in naselbine z imeni: Mesta, Meta, Jud, Kadar, Kalish, Kaplan, Ka-.
ra, Katinka, Katka, Kern, Kila, Rapelje, Rast, Reber, Rebro, Rob, Romar, Roza, Rupe, Sa-manish, Smetana, Sod, Spica, Nashota, Novice, Ogle, Ona, Onda, Osa, Posta, Rakar, Rama, Moka, Nanda, Nanos, Narcissa, Stolp, Ursa, Dota, Kregar, Kress, Krok, Kuna, Lakota (v sedmih državah), Leta, Lipe, Lipan, Nagel in Nap(l)avine.
Ne trdim, da so vsa navedena imena mogla priti le iz slovenskih besed, toda imajo toliko sorodnosti in ugodnosti z našim jezikom in raztresenim naseljevanjem, da se jih lahko prišteva v posledice naše imi-gracije. Interesantno pa bi bilo, ako bi mogel Slovenec obiskati te naselbine ter se prepričati, če so kdaj tam stanovali Slovenci, odnosno Slovani. S tem bi se pridobilo bogato poglavje v zgodovino ameriških Slovencev, če jo mislimo sploh kdaj napisati.
Vino letošnjega pridelki.
— Iz Cerkelj pri Krškem poročajo: Novo vino je prodano. Veliko ga res ni bilo, toda bilo je dobro. Cene so tudi odgovarjale. Resnica je tole: Če je vinogradnik prisiljen prodati vino za manj kot 20 krog, se mu obdelovanje vinograda absolutno ne izplača. Pri nas je tako, dočim je verjetno, da n. pr. v Bana-tu shajajo, čeprav prodajo vinski pridelek po 3 dinarje liter. —
Fina mala božična darila
Krasni ženski predmeti
ki so v resnici primerni za božična darila in katerih bo vsako srce veselo!
Darila nežne ljubkosti — sleherno osebno izbrano in namenjeno, da razvedri srce obdarovanke. Oglejte si našo zalogo, ki bo rešila kočljiv predmet prave izbere
božičnih daril
Se vam priporočamo in želimo vsem cenjenim odjemalkam vesele božične praznike.
GRDINA'S SHOPPE,
6111 St. Clair ave.
JOS. PERME
SLOVENSKI KROJAČ
Vsem prijateljem in rojakom želim vesele božične praznike in srečno Novo leto!
7505 St. Clair ave.
KARL MRAMOR
SLOVENSKA GROCERIJA
Želi vsem svojim cenjenim odjemalcem kot tudi ostalim rojakom vesele božične praznike!
1140 E. S7th St.
JOHN ROŽANC
Slovenska modna trgovina Želi vsem rojakom vesele božične praznike in srečno Novo leto!
15721 Waterloo Rd. \
Kenmore 1 308
FRANK MRAMOR
SLOVENSKA GROCERIJA <
Se uljudno priporoča rojakom v obilen ^ poset in želi vsem vesele božične praznike! s v
6710 St. Clair ave.
ri M
/J F. RACE Y\\
/ SLOVENSKA MLEK ARIJ A \ j
Se uljudno priporoča slovenskim % odjemalcem in želi vsem \ % vesele božične praznike! . \ j
1028 E. 61st St. 1 \ l l
m
BOŽIČNI POZDRAVI! \.'t
Hvala vaši podpori, smo z uspehom dokončali poslovno leto! V upanju, da se
bomo še naprej veselili vaše naklonjenosti in zaupanja, vam želimo
vesel Božič in srečno Novo leto!
MIHALJEVICH BROS. CO. 3
6201 St. Clair ave.
\
IGNAC OKORN	> m
SLOVENSKI KROJAČ v	4 \ ff
7013 St. Clair ave. '	r\
Vesele božične praznike!	* ^jfj
Dobrote in sirote slovenskega farmarja.
(Za Ameriško Domovino napisal A. Drbevc.)
Mogoče bo tega ali onega rojaka zanimalo če napišem nekaj o slovenskih farmarjih v državi Ohio, zlasti še kar se tiče razmer med nami v Madisonu in Genevi. Jaz sem v teh krajih že deset let z mojo družino, zato vam pa lahko nekaj napišem iz moje skušnje, ki sem jo imel s farmarstvom v teh krajih.
Res je, da je v tej deželi težavno začeti z vsakim stanom, kajti vsi smo prišli sem praznih rok, to je, brez denarja. Ako hoče človek kaj začeti, si mora z rokami najprvo nekaj prislužiti, potem šele lahko misli na kaj druzega. Ravno to je resnica na farmah. Najprvo se mora zaslužiti potrebni denar v tovarnah, potem se pa lahko misli na farme.
V stari domovini je lahko začeti s posestvom, ki se ga podeduje po stariših, toda tu ga noben naseljenec ne podeduje pač pa ga mora sam izbrati in kupiti. Toda farme v Ameriki so veliko bolj praktične kot pa kmetije v stari domovini. Tu imate vse skupaj, njive, travnike in gozd, dočim je v starem kraju vse raztreseno, tam en travnik, zopet drugje ena njiva in dve uri daleč pa kos gozda.
Seveda, prve dve leti je na farmah nekaj nerodno, kajti naučeni nismo delati s stroji. V starem kraju se je vse na roko delalo. Poleg tega imate tu tudi velike stroške v začetku Kupiti je treba živeža za sebe in živino, seme, orodje, par konj in kakšno kravo ter še veliko druge drobnarije.
Kakšne farme so najbolj pripravne tu v Ohio? Po mojem mišljenju je za naše ljudi najbolj pripravna farma, ki obsega od 75 do 100 akrov, tako da imate vse doma, za sebe in za živino potem ko se enkrat spoznate po svojem svetu. Gozd je tudi velike vrednosti za farmo, kajti tam dobite drva in les za stavbe, da vam ni treba kupovati. Kdor pa ima velike dohodke v mestu ali polno mošnjo denarja, temu pa zadostuje tudi en aker zem-lje.
Kar se tiče dela naredi v Ameriki en delavec več na farmah kot v starem kraju pet hlapcev ali pa še več. To se tiče košnje, mlatve, pletve in pa sejanja. N. pr. pri žetvi! Kaj me briga delo. Lepo sedim ne sedežu in konje vodim, stroj pa vse drugo opravlja boljše in lepše kot bi to naredilo šest delavcev. V starem kraju smo se pa krivili na vse štiri strani, da nas je križ bolel.
Večkrat me je že vprašal kak rojak koliko denarja je treba imeti, da se začne s farmo. Povem vam, da človek mora imeti polovico svote, kolikor misli dati za farmo. Ako tega ni potem vam bo slaba predla, ka.jti davki in obresti pritiskajo na farmarja, da bo le teško izba j al. Zraven pa morate imeti še precejšen kupček za druge potrebe v začetku. Seveda, ni tre ba, da bi se vse naenkrat kupilo kar spada na farmo, ker je to nemogoče. Vsako leto se nekaj pridene, kakor vam razmere dopuščajo. Tukajšni farmarji, ki so tu že od pamtiveka, so jako dobri ljudje, še nikdar mi niso odrekli, kadar sem koga prosil za to ali ono stvar, vselej sem jo dobil. Pomagajo prav radi, Paziti pa se mora, da se kaj ne pokvari, ker potem je zamera, če se kaj pokvari, je treba dobro popraviti ali pa drug del kupiti.
Kar se tiče pridelkov se tu vedno lahko vsaka stvar proda. Danes ima že vsakdo avtomobil naj si bo farmar, ki pelje svoje pridelke v mesto, ali pa mestni ljudje, ki pridejo na farme iskat. Na bolj dobičkanosni pridelki so .>a: mleko, sadje, krompir, maiine in grozdje.
Podnebje je pri nas razmeroma ravno tako kot smo ga imeli
v stari domovini. Pomlad je bolj kasna, je pa jesen toliko daljša. Raste pa pri nas skoro vse, le da nekaj pridelkov bolj uspeva kot drugi. Če pa kdo misli, da kar samo raste, ta se pa moti. Zemljo je treba obdelovati, le ko pride zima, si lahko privoščiš nekaj uric počitka.
S tem dopisom pa nikomur ne svetujem naj kupi farmo, niti nikomur ne branim. Po mojem mišljenju smo vsi slovenski farmarji v naši okolici tu prestali najhujše, ker smo že dalj časa tu naseljeni. Letošnje pridelke smo pospravili, samo zadosti drv nimam še pripravljenih, ker so jih nekateri iz Clevelanda obljubili nasekati, pa so pozabili. No, jaz sem že itak vedno bolj ta zadnji kot ješpren.
Več rojakov mi je povedalo, da mora po zimi biti dolgčas po farmah, meni pa še nikoli ni bilo odkar sem tu. Kaj pa delamo po zimi?
Po zimi. počivam In pušim tobak, Orodje popravljam Za bližnjo pomlad.
Po zimi hodimo v vas eden k drugemu, odpravljamo živine^ ob ugodnih prilikah si pa priredimo kakšno veselico. Na Klu-bovi seji je bilo že določeno, da bo prva veselica enkrat po praznikih.
Takrat se le prepričajte, Vi mestni naši ljudje. Ko večkrat nam pravite, Da nam je gorje. Le poglejte v naše lice, Pa boste prepričani, Da' usta ne vidijo prazne žlice! -o-
Mala prodajalka vžigalic
Bilo je silno mrzlo, močno je snežilo in temnilo se je. Večer je prihajal, zadnji večer starega leta. čeprav je bilo mraz in tema, je ubogo dekletce, bosonogo in brez pokrivala, še vedno pohajalo po ulicah. Ko je odšla z doma, je imela copate, toda bile so mnogo prevelike zanjo; pravzaprav so bile njene matere, in izgubila jih je, ko je zbežala preko ceste, da se umakne dvema vozovoma. Ene ni več mogla najti, drugo pa je pobral majhen deček in zbežal z njo, misleč, da mu bo služila kot zibelka za lutko.
Tako je mala deklica odšla naprej in njene bose noge so bile rdeče in modre od mraza. Nosila je majhen zavoj vžigalic v roki; mnogo več jih je pa imela v svojem raztrganem predpasniku. Ves božji dan ji nihče ni bil odkupil niti ene škatljice — nihče ji ni dal niti ene pare. Tresoč se od mraza in lakote je ezla naprej, podoba bolesti — ubogi, mali otrok!
Snežinke so padale na njene dolge, svetle lase, ki so ji valovali v ljubkih kodrih na rame, toda ona ni mislila niti na svojo lastno lepoto, niti na mraz. Skozi vsako okno so se svetile luči in iz marsikatere hiše je priha jal duh po pečeni goski; bil je starega leta dan in na to je mislila.
Sedla je v kot, ki sta ga tvorili dve hiši, od katerih je bila ena zidana bolj naprej kot druga. Potegnila je svoje nožice k telesu, toda zaman — ni jih mogla ogreti. Domov ni smela. Ni bila prodala vžigalic in ni zaslužila prav ničesar, in morda bi jo njen oče pretepel. Sicer pa je bilo doma ravno tako mraz kot na ulici. Stanovala je v podstrešju, in čeprav so bile največje od številnih lukenj v strehi zamašene s slamo in cunjami, sta vendar mraz in sneg pogosto uhajala skozi. Njene ročice so bile skoraj čisto otrpe-le. Ena majhna užigalica iz njenega zavoja jih bi mordv. <>grela, če bi si jo upala zapaliti. Potegnila je eno ven ni jo prižgala ob zidu. Imenitno! Bil je svetel, topel plamen in držala je roke nad njim. To je bila cela razsvetljava za to ubogo dekletce, še več, naravnost čarob-
na luč, kajti zdelo se ji je, da sedi pred veliko železno pečjo z medenimi okraski, iz katere je tako prijetno odseval ogenj. Otrok je stegnil svoje noge, da jih tudi ogreje. Na žalost pa je v tem trenutku plamen ugasnil, peč je izginila in malo dekletce je sedelo v mrazu, brez vsake udobnosti, z zgorelo vžigalico \ svoji roki.
Prižgala je drugo vžigalico ob zidu. Veselo je zaplapolala In kamorkoli je njena luč padla, je postal zid prozoren kot pa.i-čolan — in dekletce je lahko videlo noter v sobo. Videla je mizo, pogrnjeno s snežno belim prtom iz damasta, na katerem so bili postavljeni blesteči se kitajski krožniki. Pečena gos-ka, polnjena z jabolki in posušenimi češpljami, je stala na enem koncu in se od vročine kadila in — kar je bilo najbolj zabavno videti — ta gos je, z nožem in vilicami v svojih prsih, skočila s krožnika dol in jo mahala po tleh, naravnost k ubo-ge'mu otroku. Vžigalica je dogorela in samo debeli, trdi zid jc bil za njim.
Zapalila je tretjo vžigalico. Znova se je vse zasvetilo v plamenu. In sedaj je sedela pod prekrasnim božičnim drevesom, ki je bilo veliko lepše in, mnogo ljubkejše kot ono, ki ga je bila videla lanski božični večer skozi steklena vrata v hiši bogatega trgovca. Na stotine voščenih svečic je migljalo na zelenih vejah in majhne barvane figure, kot jih je bila videla v izložbenih oknih, so gledale z drevesa na njo. Otrok je v svojem navdušenju stegnil ročice, toda v tem trenutku je vžigalica ugasnila. In vendar so božične sveče gorele višje in višje. Videla je, kako so se svetile kot nebeške zvezde. Ena izmed njih se je utrnila in pustila za seboj dolgo, svetlo progo.
—	Sedaj nekdo umira, si je na tihem dejalo dekletce, kajti to ji je bila povedala njena stara mama — edina oseba, ki je sploh kedaj v življenju lju-beznjivo ravnala z njo, in ki je bila sedaj mrtva — da kadarkoli se utrne zvezda, se nesmrtna duša vrne k Bogu, ki jo je ustvaril.
Vžigala je še eno vžigalico ob zidu. Ta je zaplamtela in deklici se je pokazala, obdana od luči, ista ljubka in draga stara mamica kot je vedno bila, a srečna in vesela kot ni nikoli bila za časa svojega življenja.
—	Stara mamica! je vzkliknilo dete. O, vzemi me seboj! Vem, da mi boš izginila, ko ugane vžigalica — izginila boš kot topli ogenj v peči, kot novoletna pojedina in kot veliko božično drevo!
Naglo je prižgala vse ostale vžigalice, ki so bile v škatljici, da ne bi stara mama izginila. Vžigalice pa so gorele tako svetlo, da nobena dnevna luč ni mogla biti svetlejša. Nikoli ni dobra stara mama izgledala tako ponosno in imenitno, tako prekrasno in prijazno. Vzela jc deklico v naročje in obe sta skupaj odleteli. Lahno in veselo sta leteli, višje in višje, dokler niste bili tam, kjer ne poznajo niti mraza, niti lakote, niti bolečin; bile ste v raju.
Toda ob mrzli jutranji uri so našli ubogo deklico sključeno v kotu med zidovoma, rdečih lic in smehljajočih se ustnic — zmrznila je bila v zadnji noči sta rega leta. Novoletno solnce ie sijalo na telesce brez življenja. Nepremično je sedela z vžigalicami na kolenih. Eno škatljo je bila vso požgala.
—	Hotela sc je ogreti, uboži-ca! so rekli ljudje. Toda nihče ni vedel, kako lepe prikazni je imela in kako imenitno sta ona in njena stara mama praznovale Novo leto,
Silvin Sardenko. -o-
Stotnik snedel mačko.
(Zgodba iz preteklih časov.)
Moj pookjni oče so znali povedati iz svoje vojaške službe mnogo resničnega in smešnega. Nekoč so mi pripovedovali, kako je neki stotnik pojedel pečeno mačko. Pripovedovali so mi takole:
"Ko je prišel naš polk na Ogrsko, je bil tam razdeljen po vaseh in mestih, prišel je bil moj oddelek postavljen v neko vas. Pri tem oddelku sta bila dva kuharja, ki sta bila velika prijatelja pečenih mačk. Po vasi sta v kratkem času polovila vse mi-javkajoče stvore in jih pojedla.
Jaz sem bil takrat že četovod-ja in sem bil pri našem stotniku prav dobro zapisan. Moral sem ga vselej spremljati, kadar je pregledoval naš oddelek.
V času, ko se je zgodila ta zgodbica, je nekega dne pregledoval našo kuhinjo. Pregledal je vsak loneic in sploh vse, kar mu je prišlo na oči.
Kuharja sta ujela prejšnji večer menda poslednjo mačko v vasi in si jo baš pekla, ko je vstopil stotnik v kuhinjo. Jaz sem moral biti vedno v bližini stotnika in pregledovati vsako stvar kakor on. Ker je bil ta stotnikov obisk nepričakovan, kuharja nista utegnila odstaviti in skriti pečenko. Zelo lepo je dišala. Stotnik je naglo pogledal v ponev in vprašal:
"Kaj pa imata tukaj ?"
"Zajca," je odgovoril eden kuharjev, "včeraj sva ga kupila, gospod stotnik, in danes si ga pečeva. Ali želite imeti koš-
ček in ga pokusiti?"
Stotnik je bil velik sladkosne-dež in je takoj sprejel ponudbo. Eden kuharjev je vzel krožnik in mu nadeval več koscev, ki jih je stotnik s prav dobrim tekom pospravil pod streho.
"Dober je bil," je pripomnil in se jima prav lepo zahvalil.
Stotnik je mislil po tej južini prav naglo oditi iz kuhinje. Pa že je čakala nesreča. A v kotu je bil kupček smeti in v ta kupček je dregnil stotnik s palčico, ki jo je vedno nosil s seboj. Naenkrat se je pokazala mačja glava, potem koža in rep.
"Kaj pa je to? Hudiči peklenski! Ali mačke žrete? še mene ste nakrmili z njo!"
Stotnik je začel bljuvati in skakati po kuhinji kakor majhen otrok, ko ga piči sršen. Prav hitro sem moral vzeti ponev z mačko vred in jo nesti naravnost na gnoj ter vse skupaj pokopati. Oba kuharja pa je potem dal stotnik zapreti, vreči iz kuhinje in prestaviti k drugi stotniji.
Stotnik je po tej mastni južini tako sovražil mačke, da jih ni smel več videti. Rekel je nekoč: "Ko bi mogel, bi pokončal slednjo mačko na svetu." Meni pa je zabičal, naj si obdržim to zgodbo zase radi tega, ker bi ga bilo sram pred drugimi časniki, če bi ti zvedeli, da se je mastil z mačjim mesom. To zgodbo sem tudi pridržal zase,' je zaključil moj oče svoje pripovedovanje, "in jo povem sedaj tebi le zato, ker je dotični stotnik že davno umrl.
Matija Belec Bolfanski.
5'; na vloge
SI,700.000.00 premoženja
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO
ŽELI
The International Savings & Loan Company
SLOVENSKA HRANILNICA
6235 ST. CLAIR AVENUE Vogal Si. Clair Ave. in 63. ceste.
^ 3S&
TlL
NT
LiU^
W!
te pr
te
PPP";
PPy te
m
te
IDIII.
ŽELIM VSEM VESEL BOŽIČ IN SREČNO NOVO LETO!
Javnosti se predstavljam z mojo polno zalogo krasnih božičnih daril za mlado in staro.
Moja zaloga igrač je boljša kot je bila kdaj prej. Povečani trgovski prostori vam pomagajo, da lahko bolje izberete jako primerna božična darila.
Frank Zabukovec
6620 St. Clair Ave.
MU
YWl
Wj
Anton Anžlovar
želi vsem cenjenim Slovencem in Slovenkam vesele božične praznike in srečno Novo leto!
Slovenska
MODNA TRGOVINA 6202 St. Clair ave.
MandeF:
DRUGS & HARDWARE
Vošči vesele božične praznike in srečno Novo leto vsem!
15702-04 Waterloo Rd.
Tel. Kenmore 1 282

JOS. ŽELE
SLOVENSKI POGREBNI ZAVOD
Trgovina z dobrim pohištvom.
Želim vsem slovenskim rojakom prav vesele božične praznike in veselo Novo leto!
6502 St. Clair ave.
Tel. Penn 0583
KRAŠKA KAMNOSEŠKA OBRT
15307 WATERLOO RD.
V ozadju trgovine Grdina & Sons Edina slovenska izdelovalnima na',grabnih spomenikov. Stavbinska, monumentalna in cerkvena dela.
Vsem rojakom želimo vesele božične praznike in srečno Novo leto!
JOS. GORNIK
Dobro poznani slovenski krojač! Želi vsem vesele božične praznike!
670 E. 152nd St.
FRANK MOČNIK
SLOVENSKI KROJAČ
Se priporoča rojakom in jim želi vesele božične praznike!
6911 St. Clair ave.
Donesek k avtobiografiji.
(Za "Ameriško Domovino" napisal dr. F. J. Kern).
Leta 1905 v st. paulskem semenišču. Meseca maja. Junija se prično počitnice. Vprašam prijatelja Toneta Schif-frerja: '"Kam pojdeš na počitnice ?"
"Ne vem. Kam pojdeš ti?"
"Ne vem."
V semenišču nisva smela ostati preko poletja, na kmete k našim dobrim slovenskim farmarjem na Brockway, Albany in Kraintown naju ni vleklo, da bi jim delala nadlego, da bi pri njih zastonj jedla in stanovala. In tedaj nam je naš poštar tovariš razdelil slovenske časopise: Glas Naroda in Novo Domovino, katere časopise smo slovenski dijaki v St Paulu sprejemali brezplačno.
"Glej, Tone, tu v časopisu je pisano, da je v Omahi, Nebraska, neki gospod Pezdirc, porotnik Jugoslovanske Katoliške Jednote. Kaj če bi šla na za-pad? Obrneva se lahko na tega rojaka za pojasnila, četudi ga ne poznava."
"Beseda velja, France! Ce je tebi po volji, greva v Oma-ho. Izgubiti nimava ničesar, ker ničesar nimava, kako skušnjo si pa lahko pridobiva," reče Tone.
Šola je končana. Dobil sem nekaj nagrad v učenju, katerih nisem pričakoval. Greva k rektorju Reardonu, poznejšemu škofu v Wabash, Wisconsin.
"V Omaho bi rada šla."
Napiše nama spričevala, da greva pridigat v Omaho. Vsak dobi petnajst dolarjev za raj-žo. Oglasiva se v uradu Great Northern Railway družbe, katere predsednik je bil znani železniški magnat in organizator James J-. Hill, dober prijatelj nadškofa Irelanda in st. paul-skega semenišča.
Dali ■ so nam polovično karto do Omahe. Vožnja naju je stala vsakega po deset dolarjev, Ostalo nama je torej še po pet dolarjev za prvo moč. S Tone tom sva se odpeljala skozi Chicago, Dubuque, Council Bluffs in prispela sva k neznanemu rojaku, porotniku J. S. K. Jednote, gospodu Pezdircu.
Na pročelju srednje velike hiše sva dobila napis: "Narodni sin."
"Kakšen sin je to?" sem vprašal Toneta.
"Menda je to češki napis za 'Narodni Dom'."
Bila je pa navadna gostilna, katero je g. Pezdirc prevzel od nekega Ceha. Gospod Pezdirc naju je prav prijazno sprejel —. po salonarsko. Spijeva vsak kozarec pive in se predstaviva:
"Gospod Pezdirc, tukaj sva dva revna dijaka iz St. Paula. Vaše ime sva čitala v 'Glasu Naroda' in želiva, da nama svetujete, kako in kje bi se dobilo kako delo. Tri mesece imava Počitnice in bi jih rada tukaj Prebila."
"O, da! Delo se bo prav lahko dobilo. Tam v South Omahi v klavnici pri Armourju se oglasita. Stanovanje pa dobita pri tej in tej družini."
Najinih pet dolarjev je bilo Vedno manj. Par čaš pive, pocestna železnica, hrana in druse potrebščine so najin zaklad hitro znižale.
Pred klavnico Armour Pack« lllg družbe se postaviva v vrsto* med prositelje za delo. Bila sva takoj sprejeta. Delo sva dobila v ledenicah, pri takozva-n|h "ice gangs." Hodniki so bili polni sodov plečet in gnjati ter slanine. Poljaki so nama "skladali dvokolesne vozičke do Vrha z mesom, s Tonetom sva J'h pa potiskala po opolzkih mo-stičih in jih rinila do nekega Zl'ela, odkoder so se plečeta in £njati peljale po jermenih do železniških vozov, ki so bili nagnjeni v razna mesta Zdru-Z(ir>ih držav.
' to je hujše kot loške smoj-ke .ieati," reče Tone. Bila sva I.očana in sva skupaj stre-, k°t mucka pri nunah v
Škof j i Loki.
"Še hujše kot je bila tista pot iz Bohinjske Bele do Savice čez Bohinjsko Bistrico in pa potem čez Črno prst doli v Pod-brdo na Tolminskem in čez So-rico, Železnike, Selce, domov v Škof j o Loko, ki sva jo napravila pred tremi leti s petdesetimi vinarji v žepu."
"Da. da," pripomnim jaz, "ta-čas sva igrala vlogo lačnih kranjskih študentov. Če sva potrebovala prenočišča ali okrepčila, sva se zatekla k najinim sošolcem ali k kravjim pastirjem v planinah ali pa v kako župnišče, kjer so vedno imeli kako usmiljenje do dijakov, tu v Omahi sva pa celo med rojaki tujca in še lastnik 'Narodnega Sina' nima tistega spoštovanja do naju, dveh učenih gospodov, kot bi se spodobilo."
Garala in potila sva se v tistih ledenicah po deset in dvanajst ur na dan cela dva tedna, Najina plača je bila 17 in pol centa na uro.
K sreči pa se mi nekega dne prevrne karijola. Spodteknilo. se mi je na zašpehanem hodniku. Plečeta in šunke so letele na vse strani. Mlad, nadut "bos," bržkone kak nadebuden sinček irskega nadzornika, me ošteje prav pobalinsko. Meni in Tonetu, ki je bil nedolžna priča, vzkipi kri.
'"We quit right now. You, you — can go to — blazes!"
Z visoko samozavestjo sva zahtevala v uradu plačo. Celih S25 za dva tedna. Bilo je vsaj toliko, da sva se malo oddahnila. Drugi dan sva pa počivala in premišljevala najin žalostni položaj — delavcev-trpi-nov! Tretji dan gre Tone k Swiftu — garat koštrune, to je, vtikati jih v vrelo vodo, da jim je dlaka odpustila. Mene so se pa usmilili pri Cudahy Packing Co., kjer sem deset ur na dan stal pri lijaku in straži! — vampe! Pripravljal sem čreva za kranjske klobase, katerih pa nisem vžival. Bilo je meseca julija. Vročina blizu 100. Grozen smrad. Nevajen dela. Drgniti čreva z lesenim klinom deset ur na dan! Noge me niso hotele nositi, ko sem taval proti stanovanju ....
Spoznal sem, kaj je delo. En teden sem zmagoval. Od vročine in smradu sem bil utrujen telesno in duševno do smrti. Tudi Tonetu je vročina nagajala. Na Kranjskem in v Minnd-soti nismo poznali, kaj je kontinentalna vročina, zlasti še v klavnicah.
Tone je dobil stanovanje pri nemškem župniku v Council Bluffs, jaz pa delo kot "office boy" pri pogrebnikih "Heafey & Heafey." Tone je bil za nekakega mežnarja, jaz sem pa bil za nekakega pol pogrebnika. Stara sva bila po 18 let. Patrick Heafey je imel svoj pogrebni zavod na 14. cesti blizu velikega mostu, ki drži čez veliko reko Missouri iz Omahe v Council Bluffs. Spredaj je bi-ia prodajalna z molitveniki, rožnimi venci in drugimi nabožnimi predmeti. V sredi je bil urad, zadaj pa mrtvašnica z — mojo posteljo (folding bed). Podnevi je bila postelja omara, ponoči sem jo raztegnil in utrujen počival na njej z obilno družbo stenic in druge golazni. Navadno sem imel za to-varšijo po enega ali dva mrliča — katera sva z embalmer-jem lepo balzamirala čez dan in napudrala. Zadaj je bila ozka ulica (alley), kjer so se zbirali črnci in drugi potepuhi, ki mi pa kot čuvaju mrtvih pri odprtih vratih niso delali nikake nadlege. Celo blagajna je bila varna.
In vendar sem hvaležen za zanimivo izkušnjo — kako utrujen človek lahko mirno počiva med mrtveci. Moja plača je bila dva dolarja in pol na teden in steničina postelj. Zju-
traj sem odrgnil in pomil pod, pobrisal prah, omil okna, uredil razstavljeno blago, čez dan sem prodajal rožne vence, sve če, molitvenike, vodil račune, spremljal embalmerja k mrtvim, skrbel za svečnike, stole., cvetlice, ponoči sem pa pazil na klice po telefonu. Bil sem v službi 24 ur na dan. Naša mladina pa pravi, da je že nekaj ur dela na dan preveč!
Patrick Heafey — ne vem, če še živi, je bil najbolj za-posljen pogrebnik v Omahi. Spominjam se ga takoj prvi večer, ko me je vzel s seboj v svojo novo hišo na "Heights." Prejšni dan so mu pokopali ženo. (Tudi pogrebnikove žene umrjejo) ! Bil je izven sebe. Sezidal si je ravnokar novo ,krasno rezidenco. Bilo ga je strah iti samemu domov. Vzel me je s seboj. Ko stopiva v hišo, pritisne gumb na steni in
—	glej čudo — prižgale so se električne luči pod stropom. Zame nov prizor leta 1905. Mož mi pade okoii vratu, meni 18 letnemu fantu, in se zjoka
—	po svoji ženi. To je bila edina prilika, da
sem prenočil v Omahi v mehki, udobni postelji!
Pri Heafeyu se je zbirala velika irska gospoda mesta Omahe. Večkrat sem moral steči preko ceste po kvart "Old Crow" ali "James Pepper," posebno še, kadar nas je obiskal stari "count" Creighton, milijonar in ustanovitelj Creighton univerze v Omahi.
Med tem je pa prijatelj Tone mežnaril na fari v Council Bluffs, župnik je bil že bolj prileten gospod — Nemec, kuharica pa Slovenka iz Belekra-jine. Ker je bil Tone že od nekdaj pošten fant in ni hotel povzročati prepira, jo je kmalu pobral nazaj k Swiftu — garat koštrune.
Tako sva preživela tri mesece zanimivih počitnic v Omahi. Balzamiral s^m mrtvece, kin-čal rakve, krasil mrtvaške odre, spremljal mrtve v cerkev, pometal prodajalno, prodajal sveče, odgovarjal klicem na telefon in — prenašal lakoto in žejo v vročem poletnem času. Prihranil sem si pet dolarjev, pet sem si jih izposodil in s Tonetom sva brez centa srečno privandrala nazaj v St. Paul v jeseni v letu Gospodovem 1905.
Collinwood-Nottingham Euclid, bodoča centrala Jugoslovanov.
(Piše John Zulich.)
To so 3 deli Clevelanda, oziroma dva dela, ker Euclid je občina sama za sebe, vendar tako tesno spojena s Clevelandom, da jo lahko Clevelandu prištevamo, kar se tiče naše naselbine v Clevelandu. V tem okraju živi jako lepo število Jugoslovanov, to je, nas Slovencev in bratov Hrvatov. Skoro gotovo je, da pride v ta okraj še mnogo Slovencev in bratov Hrvatov.
Saj je pa tudi ta okolica jako lepa, ob krasnem Erijskem jezeru, in takoj ob njem vodijo široki bulevardi ter druge moderno tlakane ceste. Preko tega distrikta bo tudi izpeljana proga Rapid transit sistema, ki bo velikega pomena za stanovalce v tem distriktu.
In Slovenci v tem okraju zelo napredujejo. Poglejmo na glavno slovensko cesto v naselbini, na Waterloo Rd. Kamor človek pogleda, tam imamo slovensko trgovino. V tem okraju imamo tri narodne domove, dve banki, dve cerkvi. Fara Matere Božje pod vodstvom Rev. Vitus Hribarja jako lepo napreduje. Fara bo delala v kratkem novo zidano šolo, in povečali bodo tudi prostore v cerkvi, kajti sedaj na cerkev je veliko premajhna za tisoče ljudi, ki prihaja v njo. Vse to je lep dokaz slovenskega napredka v Collinwoodu.
Imamo pa v Collinwoodu tudi dve slovenski čitalnici, sloven-
sko lekarno, dva slovenska pogrebnika, štiri slovenske odvetnike, štiri zdravnike in jako lepo število slovenskih društev, ki spadajo k raznim slovenskim organizacijam. Poleg tega p? imamo menda edino slovenske tovarno v Ameriki, The Euclid Foundry Co., katere vrednost se ceni nad $300.000, in to je pristno slovensko podjetje, višek napredka v tem okraju, in je poleg tega tudi last slovenskih delavcev. Naj omenim še, da v tem okraju prav lepo napreduje slovenska zadružna trgovina.
Slovenci se ponašajo s svojimi še skoraj novimi trgovinami, z lepim pohištvom, katerega dobiš v hiši delavcev in trgovcev. Kamor pridem vidim med rojaki vesele obraze in napredek. Slovenska tu rojena mladina jako ljubi šege svojih stari še v. Kakor njih tu naseljeni stariši, tako se tudi mladina drži skupno med Slovenci. Vse to nam jamči, da ta distrikt je bodoča centrala slovenskega naroda v Clevelandu.
Priporoča se Slovencem, da kadar ste namenjeni kupovati hišo, kupite jo med Slovenci, kajti hiša med Slovenci se -lag-lje vnovči kot hiše med drugimi narodnostmi. Že mnogo rojakov se je izselilo med druge narodnosti, in mnog'i so že prišli nazaj k Slovencem, nekateri pa še pridejo. Vse to je znamenje, da Slovenec spada med Slovence in da bodimo skupaj. Naša mladina ima raje slovenske šege in običaje kot amerikanske, to lahko opazimo po dvoranah, kajti tam kjer so harmonike, tam je tudi naša mladina ob veselih sestankih. Fantje in dekleta slovenskih starišev so bolj čvrsti, delovni in varčni, kot jo pa to opaziti med drugorodci. Za vse to gre čast slovenski materi, ki je svoje otroke vzorno vzgojila. Slovenec lahko živi en mesec po svoji šegi z manjšimi stroški, kot pa more Ameri-
kanec en teden. Slovenec ima to čast — in to si naj slovenska mladina zapomni, da so Slovenci delavni, varčni in potrpežljivi. To so podedovali od svojih starišev, in naša dolžnost je, da vtisnemo to šego naši mladini.
Mi pa ostanimo v slogi, srečaj mo z veseljem svojega rojaka, stranke naj nimajo pri narodnem življenju ničesar opraviti. S slogo in delom bomo naši mladini pokazali, da je Slovenec vreden član človeške družbe in da kot tdk ima pravico biti spoštovan in priti do najboljšega napredka.
Lepa obitelj.
Mladenič Miha se je zaljubil v Reziko in se je hotel z njo poročiti. Zaprosil je očeta .za dovoljenje, toda oče mu jo je zabranil: "Nikar, nikar, to je moja nezakonska hči — tvoja sestra."
■ Pa se je Miha potolažil in si izbral Uršiko.
"Ne moreš je poročiti, ker je tudi tvoja sestra!" je dejal oče.
Ves turoben se je podal Miha potožit svoje gorje materi, ki pa je menila: "Prav lahko poročiš Reziko ali pa Uršiko, ker ti sploh nisi — njegov sin . . .
Smrtna kesa. Iz Šmartna pri Slovenjgradcu poročajo: Po daljšem presledku se je oglasila v naši župniji smrt Umrla je mati znanega narodnega in za vse dobro vnetega župana Iv. Hribernika v Ley-nu. Vzgojila je 12 otrok, ki so vsi močni stebri krščanske in narodne zavesti v našem okraju. — Ostavil je to dolino "stari Papež," ki je učakal izredno starost 84 let. — Preselila se je v večnost Frančiška Globočnik, stara 79 let.
Za božične praznike
vam bodo gotovo ugajale lepe sveže ali umetne cvetlice na vašem domu, ki vam razvesele hišo in jo praznično okinčajo. Pri nas dobite polno izbero najlepših trganih cvetlic in božični okraski za vaš dom.
Se priporočam Slovencem v obila naročila.
.	T
Julias Flower Shoppe
[	SLOVENSKO PODJETJE
S CVETLICAMI
MISS JULIA VOKACH, lastnica.
6120 St. Clair ave. Penn 1741
NAZNANILO IN ZAHVALA
Žalostnega in potrtega srca prihajamo v javnost z naznanilom vsem našim bližnjim in daljnim znancem, sorodnikom in prijateljem o žalosti, ki nas je zadela ob smrti 'nam drage, nepozabne matere in soproge
Maria Osredkar
rojena Preskar, ki je preminula dne 9. oktobra ob 9:15 dopoldne, previdena z sv. zakramenti za umirajoče. Po hudem trpljenju, toda vdajna v voljjp božjo je zapustila nas, ki smo jo ljubili in uživali nje'ne dobrote, prijaznost in naklonjenost skozi dolgo vrsto let.
Kako teška je zguba dobre soproge .skrbne gospodinje in ljubeče matere, vedo samo oni, ki so prizadeti. Nas je zadela usoda in mi žalujemo! Zginila je izpred naših oči in zaman jo iščemo. Potrebovali bi jo sedaj bolj kot kdaj prej, toda zaman jo pričakujemo. Šla je od nas in 'nas zapustila. Njena pričujoč-nost je izginila, in z njo tudi vsa tolažba in veselje iz hiše, kjer smo prebivali toliko let srečni in zadovoljni, veseli in zdravi. Smrt nam je vzela vse, kar smo ljubili in spoštovali. Zapustila nam je pa žalost in bolest. Kar nas tolaži je samo še upanje, da se snidemo nad zvezdami, ko bomo v večnosti zopet združeni.
Ker so pa v času trpljenja in bolezni z nami sočustvovali in delili težke ure naši prijatelji in znanci, i'n tako tudi ob času pogreba in za čas, ko je pokojna ležala na mrtvaškem odru, je raditega naša dolžnost, da se na tem mestu zahvalimo vsem prav iz srca za vse, kar so v tem času storili za nas iz spoštovanja in ljubezni do nje, ki je prestala grenko smrt, ki bo vsakega izmed nas enkrat zadela.
Zahvaliti se moramo najprej častitim gospodom duhovnikom, najprej za podeljene dušne tolažbe v bolezni, potem pa za spremstvo, za obrede, v hiši in v cerkvi in iskrena hvala za spremstvo do groba. Hvala čč. gg. Ponikvarju, Jagru i'n Virantu ter pevskemu zboru, ki so zapeli več žalostink ob priliki službe božje v cerkvi. Iskrena zahvala družini Frank Lavrič, ki je toliko storila za časa bolezni in ves čas do pogreba. Tako tudi zahvala družini Fabjan. Zahvala članicam oziroma društvu Srca Marije za obiskovanje, molitve in podarjeni venec in avtomobile. Zahvala za podarjene vence sledečim: družini Frank Laurič, družini A. Laurič, družini Fabjan, družini Frank Potokar, družini Ba'nič, družini Tušin, družini Volpe, družini Furman, družini Peter Bukovnik, družini Antnn Korošec, Joseph Benko, Rose Ko-šak, Mrs. H. W. Volpe, Jennie in Joe Laurič, Henry Kusche, Geo. Brajdič, N. Y. C. Employes ( Locomotive), N. Y. C. Empl. Round House in uslužbencem Universal Cleaninig & Dyeing.
Nadalje iskrena zahvala vsem, ki so se udeležili pogreba, bodisi s svojimi avtomobili ali drugače. Tako tudi lepa zahvala Grdina & Sons pogrebnemu zavodu za lepo opremo in vodstvo pogreba. Prav srčna zahvala tudi za svote denarja podarjenega za sv. maše, Mr. Louis Princ, Frank Dolinar, Mrs. Fr. Mra-mor in društvu Srca Marije (staro) .Naj vsem zgorej omenjenim in tudi za slučaj, da je katero ime izpuščeno po pomoti, povrne Bog stotero dobroto za dobroto. Dragi materi pa naj bo lahka ameriška zemlja, njena duša pa naj najde mir pri Bogu po pre-stanem trplje'niu na tem svetu.
Naj bo to naznanilo poslano tudi v daljno domovino našim in njenim sorodnikom in zna'ncem. Ranjka je bila rojena v vasi Podsreda pri Brežicah na Štajerskem, kjer zapušča še sivolasega očeta, starega 86 let, pet sester in enega brata, tu v Ameriki pa žaluje za njo en brat, ki se nahaja v Auburn, Illinois.
Počivaj v miru, blaga duša, dokler se "ne snidemo nad zvezdami !
FRANK OSREDKAR, soprog, EMILIA, MARY in ZOFIJA, hčere	HENRY, sin.
Cleveland, Ohio, dne 15. decembra 1927.

Martin Frank,
Največja SLOVENSKA MESNICA v Clevelandu.
Se priporoča cenjenim rojakom zlasti za praznike z najboljšim
MESOM, SVEŽIM IN POSUŠENIM.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto!
ST. CLAIR MARKET Stojnice od 18 do 20.
/iUtLl
JttiAJ
ff
M k
•šs
!utAi\ mikI
-m
želi vsem svojim prijateljem in znancem ^ kot vsem Slovencem sploh prav vesele božične praznike in
John Strauss

srečno vNovo leto!
litHbi
PRODAJALNA Z MEHKO PIJAČO
Se priporočam!
881 E. 79th St.
Rand. 7633
BOŽIČNA ČRTICA
(Spisala F. P.)
Zgubljeno na veke je spanje, Dobljeno pekoče spoznanje, Najhujše je vseh bolečin, Kesanje, pravice spomin!
(S. Gregorčič.)
Božični prazniki se bližajo, priroda sniva v sladkem snu pod nežnim snegom. Gotovo zopet čaka solnčnih žarkov zopet-nega prebujenja. Otroci se veselijo in sanjkajo po cestah, rudečica zaliva njih obraze, nekaj veselga, vzvišenega čutijo v svojih nežnih srčkih. Božični prazniki se bližajo, in kolikega pomena je to za nje! Koliko veselja čutijo v svoji mladi, nežni duši! Ah, kako daleč v zgodnje življenje segajo ti krasni božični spomini! Kakor bi nas spominjalo na rano mladost, na one brezskrbne dneve, ko so ljubi roditelji skrbeli za nas!
Dobra mati nam je obetala daril, ako bomo pridni, in vsak je bil priden in se veselil.
Spominjam se mladega, 12 letnega Pavleka. Njemu ni žarel obrazek veselja, čudno tesno mu je bilo okoli srca. Najraje bi pobegnil, zaprl bi se kam v samoto, najraje bi plakal. Njemu mamica ne bo prinesla ničesar, kajti siromaček je ne pozna ,ne čuti njene gorke ljubezni, ni božala njegovih ličic, ni čutil njene nežne roke. Majhen je bil Pavlek tedaj, ko se je kot v megli spominjal, da ga je mati položila na posteljico, dala mu je igrač, in odšla je kdo ve kam!
Pavlek je jokal, dolgo jokal, konečno je pa zaspal. V svoji nedolžni dušici ni čutil nič gorja, sladek sen ga je objel, fantastične sanje so ga zazibale.
Mati je odšla z drugim po svetu. Zamenjala je ljubezen svojega nedolžnega otroka in dobrega moža za samopašnost in nečistost sveta, vdala se je praznim iluzijam, zapeljivim obljubam drugega. Mati, ta vzvišena beseda, polna gorke ljubezni, ki navdaja srca polno blaženih občutkov, tega izraza "ona" ni mogla pojmiti, sicer ne bi odšla po grešnem svetu in pustila nedolžnega otroka! Mati, kateri se klanjajo najvišji ideali sveta, kateri visoki pesniki poklanjajo svoje verze, zajete h globokih občutkov in svetega spoštovanja! In vendar se dobi mati brezčutna, brez srca, ki zapusti nedolžnost svojo, za prazno naslado ob možu, ki ni vreden besede moža, kateremu je materializem več kot zapuščena sirota. In kdor nima srca za druzega ni vreden ljubezni. Kdor odpelje mater otroku je
najstrašnejši ropar na svetu! # # *
Čudne so bile sanje Pavleka, ni si jih znal tolmačiti. Drugi so mu pripovedovali, da ga je mati zapustila in odšla. In Pavleka je bilo sram njenega dejanja. Najraje bi se skril in bridko jokal, siromak! In sklenil je v svoji nedolžni dušici, da bo poiskal svojo mater, ko bo velik dovolj, da gre lahko po svetu. In zaželel si je, da bi bil velik in močan, da ne bi bil več otrok. In kako neznansko dolga se mu je zdela še doba, predno bo možak. Sklenil pa je, da bo obšel ves svet, dokler ne najde matere. In sklenil je tudi, da ko jo najde, da jo bo objel in povedal ji bo koliko je pretrpel v času, ko ni videl nje. Pozabljeno bo tedaj vse trplenje, veseli se bodo našli vsi skupaj. Kako lepo se mu je prikazoval ta dan snidenja, bil je kot topli solnčni žarek, ki posije na okrevajočega bolnika!
Mrzlo je zatulil veter okoli vogalov, pobral je zadnje mrtve liste na drevju, raznašal jih je na vse strani. Zavijal se je Pavlek v odejo, mraz ga je tresel. Pavlek misli na svoj dom, božični prazniki so tu — in kje je mamica? žalosten in bolan je njegov oče, odkar je mati odšla. Dom je zapuščen in prazen, zdi se mu, da je brez po-
trebe na svetu.
* * *
Tam daleč ob južnem morju je slonela mati in pri oknu gledala v zimsko noč: Dolgo je že premišljevala in že je sklenila, da zapusti te kraje. Kmalu potem ko je zapustila svoj dom in družino, je že čutila v srcu bridko kesanje. On, ki jo je nagovarjal, naj pobegne z njim, je bil slab, prevari j iv. Kako se ji je prilizoval, kako je hvalil sebe in svoje vrline! Sprva se ji je to zdelo nemogoče, pregrešno! Toda polagoma ji je ubil zavest, izpeljal jo je na pot pogube. Prvi dnevi so bili seveda omamlji-vi, toda kmalu je pregrešni čar zginil. Zdramila se je sirota kot iz sna, življenje je stopilo pred njo z vso resnostjo. Očitajoče spoznanje ji je kljuvalo srce. Zapravljen je bil dušni mir! In misel ji je pobegnila na njen dom, v srcu se ji je zbudil spomin na otroška leta! Kaj bi ona sirota storila, ako bi jo njena mamica tako zapustila! Ah, zbežala bi kar takoj, nemudoma v naročje svoje rodne hišice, tam bi padla na kolena pred svojega očeta, izpovedala bi si bolno srce!
Kje je njena mladost, kje so prelestne sanje o ljubezni! In kje je njen otrok? Neprestano se oglaša v njenem srcu njegov glasek, ki se je tedaj začel komaj razvijati, ko ga je zapustila! Vedno se spominja na ono pesmico, katero mu je prepevala, ko je otrok veselo poskakoval okoli nje. Kolikokrat ga je gledala, ko je malček sladko sni-val v zadovoljnem snu! In z neskončno srečo v srcu mu je pritisnila sladek poljubček na nedolžna usteca!
In nekaj ji šepeče v srcu: da ne sme obupati! On spi in misli na njo in sanja o njej. In je bo gotovo iskal. Ves svet bo obhodil, dokler je ne najde in jo objame. In kak topli žarek ljubezni bo tedaj posijal v njenj ; rce! Ali bo tedaj vredna svojega otroka? Da, z njim bo šla, nazaj v rodni dom. Tam hoče živeti pošteno. Popravila bo krivico, oprala bo svoj greh s solzami kesanja. Kako neki je megla zapustiti angelčka svojega, položiti ga na tla in zbežati! Joj, koliko časa je moral sirota jokati! Nazaj, proč iz teh krajev!
Zavila se je tesno in počasnih korakov odšla v temno noč. Mrzla sapa je piskala po ulicah, tesno je bilo siroti okoli srca. Dolga je bila njena pot, polna raznih dogodkov. Ljudje so jo srečavali na desno in levo, zadevala se je v razne predmete. Dolgo je od onega časa, ko je zapustila svoj rojstni kraj. krepostna in mladostna. In sedaj je postarana in osušena. ovela! Mislila je na srečo, ki jo je imela, dokler ni prišel hudobni duh in ji uničil srečo! Razdrl je njen dom, njen srečni zakon, in ona je morala za vsp
'o bridko plačati!
* * *
Na cestnem vogalu je Pavlek prodajal časopise. Lahka je bila njegova oblek ca, sapa mu je našla vsako .malo odprtino, roke so mu bile zmrznjene. In kadai je zapihala pa, se je videlo, da nima nogavic. In tu ga je zagledala! Počasi, skrivnostno je korakala proti njemu! Vprašala ga je za hišo in ulico, kjer je živela nekdaj! In Pavlek jo je pogledal nežno začudeno s svojimi lepimi očmi! Pokazal je na hišico s tremi sobami! In povabil jo je s seboj! Saj tam je moj dom, si jc mislil Pavlek, od tu mi je pobegnila moja mamica. Polagoma je odprl in vstopila sta oba.
Nesrečna mati je spoznala takoj svojega otroka! Položila je božična darilca na mizo in strastno gorko objela svojega I otroka. Pavlek, sinko mo j!
Jaz sem tvoja zgubljena mati, 1 prišla sem, da popravim krivico, ki sem ti jo naredila!
Pavlek je bil kot v silnem
snu! Nekako boječe radosten je bil — ni mogel vrjeti, da bi za božično noč dobil mater! Ah,i kako mu je vtripalo srce! Poklical je očeta, ki je bil blaga duša. odpustil je ženi, ko je spoznal kako globoko je njeno kesanje!
In sedeli so pri božičnem drevcu, na njih dom je dihnilo božično dete ljubki, blaženi mir! -o-
Skopuhov denar.
(Pripovedka.)
živel je skopuh, ki si je pridobil mnogo denarja. Zavitega v cunje je skril v blazinico med pleva in naročil, da mu morajo blazino dati ob smrti v krsto pod glavo. Domači so mu izpolnili željo.
Žena je morala plačati pogreb ' in poravnati druge stroške, toda denarja ni bilo nikjer. Tedaj se je spomnila vzglavnika, katerega je imel mož vedno pri sebi na postelji in so mu ga dali v rakev, kakor je zapovedal. Vsa obupana je hitela k župniku ter mu povedala, kaj se je zgodilo.
Prosila ga je, naj dovoli odkopa-ti mrliča ter mu vzeti denar.
Moder duhovnik je našel pameten odgovor. "Odkopali ga bomo," je dovolil po kratkem preudarku. "Ako bo denar nedotaknjen v blazinici tako, kakoi ste blazinico položili vam ga bom izročil in ga boste lahko rabili po svoji volji. Drugače pa g? bomo morali pustiti. . ."
Odkop se je izvršil v župniko-vi navzočnosti. Grobar je od kopal krsto in odkril mrliča Nudil se jim je grozen prizor. Mrtvec je ležal na ustih, zarit \ blazino, ki je bila vsa razgrizena in razrita. Bankovci so mu lezli v usta, v oči, v nos in v ušesa.
"Zaprite krsto in zasujte grob!" je ukazal župnik. "Denar, ki ga je lakomnik vzel s seboj v grob, je v oblastvu hudobnega duha, ker ga je rajši prepustil trohnobi, kakor bi ga bi' privoščil svojim ljudem."
Soteščan

ZAHVALA.
žalostnim srcem naznanjam tiižno vest, da je za vedno zaspal naš prijatelj
Frank Koren
ki je umrl 9. novembra zjutraj v starosti 62 let. Ranjki je bil doma iz Št. Viške gore, v Stopniku na Primorskem. V starem kraju zapušča enega brata in dve sestri. Pogreb se je vršil 12. novembra ob 10. dopoldne iz hiše družine Zupančič. Lepa hvala č. g. Virantu, ki so prišli na dem in na pokopališče, hvala Grdina & Sons in vsem, ki so ga prišli pokropit in onim, ki so ga spremili na pokopališče. Hvala tajniku John Germ od dr. sv. Jožefa, h kateremu je ranjki spadal. Hvala društvenim bratom, ki so ga tako lepo spremili k večnemu počitku. Naj v miru počiva!
Sorodniki, družina Zupančič, družina Pervanja in Černilogar.
^\
Gregorac's
TIRE SHOP
6934 St. Clair ave.
Tel. Rand. 4187
MICHELIN TIRE CO.
Božične pozdrave rojakom in voščijo srečno Novo leto!
Zopet trdi nad 80 procentov ljudi, da so Michelin tires najboljši. Prepričajte se o naših posebno nizkih cenah za tires in tubes v prihodnjem letu.
Verige za tires prodajamo sedaj po znižanih cenah.
6934 St. Clair ave.
Tel. Rand. 4187
Pet in dvajset
letnica.
1903
OD ZIBELI do GROBA
1928
Trgovec in pogrebnik
Božična in novo letna voščila:
Ob zaključku leta se zahvaljujemo! Ob nastopu leta pa priporočamo! To velja za vse čase nazaj in naprej. To se pravi: Hvaležni smo vsem, ki so kedaj imeli z nami opraviti v kateremkoli poslovanju obeli podjetij, s pogrebi, avtomobili ali kupovanjem potrebnega pohištva.
Vedno- smo bili hvaležni onim, ki so nas vpoštevali in taki ostanemo tudi v bodočnosti. Hvala vsem našim odjemalcem in prijateljem za vse, kar so kedaj z nami imeli v poslovanju opraviti, upamo, da so bili vselej dobro postrežem v vseh cizirih, ako tega bilo ni, sin« še vedno na razpolago, da popravimo za vsako najmanje nezadovoljstvo z odškodnino.
1903-
1928
Petindvajset let smo delali skupaj! Trgovali sme z našimi odjemalci po naše, po domače, kakor pravi zaupni domačini po potrebah in zmožnostih, v katerih smo se nahajali.
Naši odjemalci, rojaki Slovenci, Hrvati in Srbi so bili naša podlaga in temelj, na katerega smo trgovino postavljali in zidali. Isti so pa tudi pri nas svoje potrebe dobivaii brez strahu, da bomo že drugi dan za njimi tekali z računi. Naše trgovsko podjetje, od začetka z našimi Jugoslovani v pravem duhu in smo-trenosti smo šli v pravem sporazumu vedno složno naprej.
Kakcr so si pomagali Ostali rojaki z delom ali podjetji, tako je pa rastlo tudi naše podjetje z duhom časa in po potrebi večjega podjetja vedno širše in više naprej! Iz male prodajalne je bilo treba se seliti v večjo, pozneje je biio treba isto razdeliti vsaka v svoj oddelek, zopet pozneje povečati trgovino pohištva in jo z modernim pohištvom opremiti, tako je nam bilo mogoče obdržati odjemalce, svoje pri svojih.
Naši Jugoslovani, naši odjemalci, niso bili pri nas nikdar izkoriščani, kadar so pri nas kupovali ali imeli opraviti s pogrebi. To nam je danes v čast, veselje in v penos!	nTl
Bogastva si v trgovini nismo kopičili, to lahko sprevidi vsak; 25 let trgovanja in toliko dela in žrtve, rekel bi, da po 24 ur na dan, nima danes podjetje ničesar posebnega pokazati. Zaloga in naprave ,katere lastujemc, je del našega do'ga, to ni naše, je ljudsko, naprave so za ljudi, za druge, za trgovanje, mi kot taki smo jednaki onim, ki delajo v tovarni, od njih se ne ločimo in niti ločiti ne maramo v nobenem oziru, le kai' zahteva stan, smo primorani ravnati se po tem kar zastopamo .
Naše geslo je vedno bilo in bo ostalo: da se držimo svoji pri svojih, podpiramo svoje! Hvaležni smo in bomo ostali onim, ki nas ne prezirajo. Narodno se bemo vedno zavedali v prvi vrsti, da smo Jugoslovani!
Težak in
skromen začetek
Lela 1903, ko smo pričeli z malo prodajalno pohištva, je bilo še vse tako za silo skupaj v nezaupno-sti — po beraško znešeno, je bilo treba konjička in voz. Tako je bilo treba tudi pomočnika kompanista, katli kdo je zamogel takrat razpolagati z denarjem, da bi trgovino začel in isto vzdrževal ter tudi zalagal. Na pomoč je prišel rojak Anton Pucel, poštenjak še danes, široko znan v naselbini. Kupila sva konja in voz za premog, ki je služil za vse, skoraj bi ga tudi rabili za voziti poroke, prepeljavali smo pohištvo onih, ki so se selili in ono, ki smo ga prodali ter premog, tako smo si zaslužili za obstanek, to je bil naš začetek.
Skromno življenje ter varčnost in dolge delavne ure so bile naše pomočnice, da smo zmagali teško trgovsko začetno poslovanje. Največje zlo je bila pa neizkušenost, nevednost in nepoznanje, kaj da trgovina zahteva od tistega, ki jo vodi in zavzema. Hval i IJogu, vendar je šlo vse vedno navzgor, trgovina je šla od stopinje do stopinje vseh iz 24 let in je pred pragom 25-letnice.
Seduj se spominjamo nazaj pretečenih let blagih spominov, tako pa upamo tudi mi, da se spominjajo vsi naši odjemalci na naše podjetje po hišah, ki se še danes nahaja dobro ohranjeno pohištvo iz prvih let.
Ko se ob takih spominih in veselih božičnih praznikih spominjamo minolosti in preteklosti, je to za nas nov opomin na našo bodočnost! Mnoge napake, katere naredimo v življenju se nam pokažejo v pravi luči šele čez daljša leta. Sedaj tudi lahko gledamo svoje trgovske napake in napake odjemalcev, ki so zagrešili v času minulih let. Dasiravno je bilo domače podjetje vsestransko rojakom na razpolago po ugodnosti in uljudnosti, po ceni in resničnosti, so vendar mnogi kršili pravilo narodnega gesla: svoji do svojih ;mnogi naši ljudje so ponesli ogromne svote zasluženega denarja za enako pohištvo tujcem v roke, odkoder ni bilo nikoli več najmanjšega užitka in koristi svojemu narodu od tega.
Mi smo vedno take ljudi pomilovali, jih obžalovali, nam se je krčilo srce, ker smo bili prepričani, da je to delo nevednosti pa tudi zavidnosti, bil je to narodni greh! Mi pa smo vseeno delili naše dobičke z narodom in za narod, in danes nam ni tega žal, po tolikih letih, mi imamo nekaj, ima pa tudi narod po nas nekaj! Zavest nas tolaži, da smo mi storili svojo narodno ter domovinsko dolžnost, tako bomo šli še nadaljno pot!
Kdor hoče iti v trgovini z duhom časa naprej, ta mora žrtvovati vse, kar mu trgovsko podjetje prinese dobička, velikokrat mora skromno štediti! Danes ali pa nekdaj je velika razlika. Nekdaj en konjiček in voziček za premog nas je povzdignil na dobro trgovsko ime, in sicer prvi trgove:: Slovenec takega podjetja. Rilo je nekaj postelj v malem prostoru pokojnega in spoštovanega posestnika Franka Zakrajška, in to je bila trgovina s pohištvom, pečmi in železnino. Danes pa je malo drugače!
Trgovine imajo primerne prostore, namen pa je v bližnji bodočnosti iste še povečati. Pogrebni zavod je vedno izboljšavan, da ne ostaja za prvimi takšnimi zavodi v Clevelandu. Nekdaj beli "šimelj," ki je vozil ambulanco, katera je služila tudi za bolniški voz; danes moderni invalid, ki služi samo za vožnjo bolnikov. Nekdaj konjički, vpreženi v kočijo, danes moderni Cadillac avtomobili za isto poslovanje. Včasih je bilo vse to storjeno ljudem za mali denar, danes pa po razmerju stane več vas in tudi nas!
Imamo lepo število uslužbencev, ki si služijo svoj kruh v trgovini in zavodu za poslovanje. Kakor mi potrebujemo vas, tako tudi vi potrebujete nas. Mi se svoje dolžnosti zavedamo, tako tudi pričakujemo od zavednega domačega ljudstva, da se bo tudi v bodočnosti oziralo na nas in naša prvovrstna podjetja.
A. Grdina & Sinovi
PRVI SLOVENSKI POGREBNI ZAVOD IN TRGOVINA S POHIŠTVOM
>r
AMERIŠKA
AMERICAN IN SPIRIT FOREIGN IN LANGUAGE ONLY
DOMOVINA
AMERICAN HOME
NEODVISEN ČASOPIS ZA SLOVENSKI NAROD V AMERIKI
NO. 147.
PART IV.
CLEVELAND, OHIO, MONDAY, DECEMBER 19TB, 1927
LETO XXIX,—VOL. XXIX.
Ob tridesetletnici "Ameriške Domovine" -- 18974927
Iz davne prošlosti "Ameriške Domovine." Prizor iz starega urada in tiskarne iz leta 1906. Spredaj na levo je uredniška miza, pri kateri pa ne sedi gospod urednik, pač pa gospod poslovodja onih časov, Mr. France Jauh, danes dr. Frank J. Kern. Le poglejte kako mlad dečko je! Takoj zraven, naslonjen na uredniško mizo je gospod urednik Mr. Rajko Feigel. Poleg urednika je neki nepoznan tiskar, zraven njega je stavec Mr. Vitous in zadnji je strojnik, ran j ki Paul Pierce. Uredništvo ni bilo nič ločeno od tiskarne, in kadar je začel stroj tiskati, tedaj je ropotalo kot ob potresu. Da, to so bili časi!
Neki drugi naš dopisnik v božični številki letošnjega lety omenja, kako silno potrebujemo Slovenci v Ameriki, posebno pp še Slovenci v Clevelandu svojega zgodovinarja, ki bi zbral podatke o dohodu prvih Slovencev v Zjedinjene države ter bi zasledoval od onega časa pa vse do danes naše družabno, društveno, kulturno, dramatično, športno, narodno in politično življenje. In dotični marljivi rojak ima prav. Slovenci v Ameriki od svojega prvega prihoda v to obljubljeno deželo smo v tem pogledu silno malo ali pa skoro ničesar ne naredili. Preveč je bilo bojev za obstanek, zlasti v prvih časih, premalo smo imeli v začetku naseljevanja inteligentnih ljudi, ki bi vodili prve naseljence. Predolgo časa smo uporabili za malenkosti in podrobnosti, ker smo imeli Premalo brihtnih glay, ki bi našim ljudem lahko enake malenkosti takoj raztolmačile, imeli smo pa od početka pa do danes dovolj kričačev med nami, ki so trdili, da razumejo vse, ki so se vtikali v vse, zanimali za posle vsakega druzega, le za svoje ne.
V takih razmerah je nastala "ekaka narodna otopelost, ne-zaupnost, brezbrižnost. V tem toku našega slovensko-ameriške-Ka življenja smo drvili naprej, skoro vsak za sebe, malo skupnosti smo poznali, tičali smo Vsak v svoji naselbini, ustanavljale so se Jednote in Zveze za jtidividuelne koristi posamezni-c°v. Bili smo leta nazaj kot so Utiles v Jugoslaviji. Imeli smo (_'rank, da se nas Bog usmili! ^vobodomiselci, socialisti, komunisti, boljševiki, liberalci, p°spodarjevci, neodvisni, avstrijski, proti-avstrijski, čisto slovenski, jugoslovanski, čisto ^mcrikanski, slekerji, počasne-brezbrižniki, vse polno tabo-r°v smo imeli. Kdo bi ta najini kaos ali mešanico mogel natančno preceniti, zasledovati
m napisati sproti tekoče dogodke.
Eno zlo, ki smo ga imeli v Ameriki, odkar so prišli sem prvi naši naseljenci, je bilo tudi to, da oni, ki so se povzpeli na površje, niso imeli značaja, karakterja dovolj, da bi narod v doslednih, poštenih smernicah vodili naprej. Hvala Bogu, da enakih je danes, razven v Chi cagi, primerno zelo skromno število med nami. Narod jih je izpregledal, jih obsodil — in umaknili so se. Toda zle posledice takih nastopov se poznajo še danes, ker je narod postal skrajno nezaupljiv napram skoro vsakomur, in vzame leta in leta silno napornega dela na gospodarskem, političnem ali društvenem polju, da se danes zaupa enemu ali onemu resnemu, poštenemu in iskrenemu rojaku, ki v resnici misli značajno s svojim narodom in mu skuša pokazati pravo, boljšo pot za napredek v Ameriki.
Druga velika napaka naša tekom prvih 20 let našega obstanka zlasti v Clevelandu, kei za druge naselbine ne moremo avtoritativno govoriti, je ker smo imeli vse preveč debat pr< kozarcih vina, namesto pri resnih sestankih z inteligentnimi ljudmi. Med kulturnimi ljudmi je navada, da se snidejo oni, ki imajo smisel za napredek naroda, četudi niso dovolj izobraženi, in ti priprosti ljudje dajejc voditeljem navodila kaj pravzaprav želi narod. Jasno je, da vsi govoriti ne moremo, zato potrebujemo shode, sestanke, da slišimo, kaj narod želi. In predlogi vseh tudi sprejeti ne moremo ampak se mora manjšina podati večini, a slednja mora gledati, da zadovolji kolikor pač more tudi manjšino. Debate pri vinu tekom 45 let obstanka clevelandske slovenske naselbine so prinesli sicer več idej, zlasti ako se niso zbirali skupaj vročekrvni ljudje, toda take debate so največkrat zamorile boljše ideje, povzročile, da smo postali vsakdajni in — veliki dogodki tekli mimo nas ter nas nikdar pripravljenih niso našli.
Govorili smo preveč o malenkostih, preveč je bilo "vaških zadev," da smo pozabili na deželne, to je, skupne potrebe. Danes to popravljamo, in če ne napne-mo vseh sil, je mogoče prepozno. Sile pa imamo dovolj v sebi kot Slovenci, da če smo složni, da marsikaj še naredimo. Saj nam je ravno clevelandska naselbina zadnja leta pokazala, da če smo složni med seboj, da napredujemo. Naše banke, narodni domovi, Zveza, profesijonisti, slovenske tovarne, trgovine, društva, skupen narod slovenski v Clevelandu je tekom zadnjih 5 let več napredoval kot v vseh prejšnjih 40 let od postanka
slovenske naselbine.
* # $
Ta uvod naj služi kot nekaka moralna pridiga, katere smo vsi potrebni od časa do časa. Pisec teh vrstic take pridige rad posluša in jih tudi sliši od časa do časa, zato jih pa v splošno dobro podaja naprej. Toda ker od do brih pridig samih ne moremo živeti, in je bujno naše življenje potrebno tudi vesele j še, obenem pa poučne strani, naj omenimo v teh vrsticah nekoliko humori-stično-resne zgodovine življenja naših Slovencev v Clevelandu. "Ameriška Domovina" je praznovala, po zatrdilu Mr. Ivan Zormana, aprila meseca letošnjega leta — 30 letnico svojega delovanja na časnikarskem polju Slovencev v Clevelandu. In ta zgodovinski dogodek bi radi uporabili, da se seznanimo kolikor se pač moremo v. te j negotovosti, z osebami, ki so tekom 30 let delovale na polju slovenskega časnikarstva in tiskarstva v Clevelandu. V kolikor tiskamo v naslednjih vrsticah podrobnejše podatke, so vsi zanesljivi, kjer pa omenjamo "mogoče" ali "baje" ali "kot pripovedujejo" — smo navedli dotične stvari le kot smo jih slišali od drugih. Narodna škoda je, da prvi začetniki slovenskega časopisa v Clevelandu niso spravljali vseh številk, tako da imamo prve avtentične podatke šele iz leta
1906, tiskarne črno na belem. Pisec teh vrstic osebno pozna vse osebe, ki so bile uposljene pri prvem slovenskem časopisu v Clevelandu zadnjih 22 let. O drugih so mu podali podatke na ši ljudje, ki so verodostojni, o nekaterih pa nismo sigurni, in to se bo tudi vselej povdarjalo, kadar se piše o taki osebi, tako da poznejši nabiralci zgodovin skih podatkov nase naselbine, kar se tiče slovenske žurnalisti-ke, se lahko precej zanesejo na
ta priprosti spis.
* *.lt
Zaslugo ustanoviti prvi slo venski časopis v Clevelandu ima Mr. Anton Kline, ki je, kot nam zatrjuje Mr. Ivan Zorman, dal tiskati prvi slovenski časopis v Clevelandu, z imenom "Naša Beseda" aprila meseca, 1897. Mr. Kline je bil nenavadno delaven slovenski naseljenec v Clevelandu. Ustanovil je Slovenskega Sokola, družil je pevce, bil je javni notar, poleg tega je za ljudi tolmačil, jih lepo učil sloge, po poklicu je pa bil straž nik mostu, katerega so tedaj nazivali "Superior Viaduct," in kateri viadukt je odtedaj že po-zobal zob časa. In za Mr. Klin-cem je prišla dolga vrsta naših rojakov, tekom tridesetih let obstanka čn. opisa. Iz nadaljnih vrstic bodete videli, da so pri našem časopisu delovali inteligentni, pri narodu priljubljeni ljudje, katerih nekateri so pomrli, nekateri odšli v staro domovino, zopet drugi so pa danes v najbolj odličnih službah in pozicijah pri naših gospodarskih, družabnih ali političnih zavodih.
Mr. Kline sam se nahaja danes v stari domovini, kjer kot vesten župan in gostilničar že dolga, dolga leta pošteno streže svojim ljudem, in vsak starejši slovenski Amerikanec ga z veseljem obišče, kadar se poda na obisk v staro domovino. Kot župan vodi svoje ljudi v Gornji Straži na Dolenjskem, in kot je bil pameten in izvrsten vodja prvega slovenskega časopisa v Clevelandu, tako je tudi še danes, kljub visokim letom dober gospodai svoje občine. Spominja se pa tudi še danes slovenskega Cle-velanda, ko vsako leto vošči vsem Clevelandskim Slovencem vesel Božič in Velikonočne praznike! Odkar je odštel v staro domovino leta 1904 te svoje navade še enkrat ni opustil. Torej med bivšimi uredniki "Ameriške Domovine," kot se časopis danes imenuje, imamo enega se danjega župana v stari domovini.
"Naša Beseda" naročnikom najbrž ni ugajala, kajti leta 1902 se je ime spremenilo v "Novo Domovino." Eden prvih urednikov "Nove Domovine" je bil Rev. Frank Kerže, tedaj ni župnik fare sv. Lovrenca v Newburghu, jako izobražen, navdušen Slovenec, toda precej koleričnega značaja. Urejeval je list izvrstno. Vendar se mu je delo najbrž omalovažilo, skratka, pustil je vse skupaj, in kot se nam pripoveduje je prišel k "Novi Domovini" za Rev. Ker-žetom jako učen gospod urednik — profesor iz Ljubljane, Mr. Janko Mulaček. Kolikor je nam znano še nikdar noben slovenski časopis v Ameriki ni imel toliko štud I ranega urednika. Pa tudi
ne profesorja, ki je opravljal skoro vsa težaška dela v Ameriki, na železnici, kot kurjač, kot odličenturednik, dokler ni tudi on hrbet obrnil demokratični in prozaični Ameriki, pa se je vrnil v staro domovino, kjer še danes odlično posluje kot iz-boren prevajalec angleških del na slovenski jezik. Prof. Mulaček je na gimnaziji v stari domovini poučeval latinščino, grščino in slovenščino, in "Novo Domovina" mu je pač dolžna spomina ob 30. letnici obstanka časopisa v Clevelandu.
Ob istem času, ko je uredova) list prof. Mulaček je bil vodja podjetja Mr. Joseph Svete, ki še danes biva v Lorainu, Ohio kot eden prvih in najbolj spoštovanih državljanov v Lorainu. Je direktor prve banke v Lorainu, mestna vlada ga vselej upošteva pri važnih dogodkih in načrtih za mestni napredek. Mr. Svete je vodil podjetje kot vesten in zmožen poslovodja, pa je bil tudi šegav in prebrisan, kot je ostal živahen in prijazen vse do današnjih dni, vedno sledeč z največjim zanimanjem razvoj -našega časopisa.
Leta 1902 je prišel k uredništvu "Nove Domovine" študent Mr. Jakob Seliškar, ki je odtedaj postal splošno poznan in upoštevan zdravnik v Clevelandu, oziroma prvi slovenski zdravnik v Clevelandu — dr. James Seliškar. Tudi on je uspešno oral ledino slovenskega časnikarstva v Clevelandu s svojim naravnim, suhim humorjem, zlasti pa s svojo resnostjo in navdušenjem za vsako dobro čisto delo. Oh, on ti zna še danes povedati resnih in špasnih zgodbic — in samo žal nam je. ker imamo omejen prostor za to pripovest iz grenkih in veselih •dni slovenskega časnikarstva v Clevelandu, sicer bi kaj več omenili. Iz pomožnega urednika Mr. Seliškarja je danes posta) dr. Seliškar, obenem pa prvi predsednik prve slovenske banke v Zjed. državah, The North American Bank, kjer je od obstanka banke pa do danes bil vsako leto skoro enoglasno iz voljen predsednikom radi svojega progresivnega konservatiz-ma in splošnega ugleda,
Nekako ob istih časih se je nahajal v Clevelandu pri "Novi Domovini' še neki drug odličen ameriški Slovenec, ki tudi danes še živi in obvlada odlično mesto — Mr. Joseph Dunda, ki se nahaja danes v Jolietu kot blagajnik največje banke ondotnega mesta. Ta spis ne bil bil popo-len, ako ne bi omenili njegovega imena. Žal, da zveze z njim odtedaj niso bile kaj popolne, da bi mogli kaj natančnega pisati o njem. Vseeno mu želimo vse najboljše ob 30. letnici slovenskega časnikarstva v Clevelandu.
Kmalu za gorej omenjenimi : orišel v Cleveland študent teologije, poznejši dobro poznani Rev. Sodja. Pomagal je pri uredništvu. "Nova Domovina" je medtem postala dnevnik, pa ne samo dnevnik za 6 dni, ampak dnevnik tekom celega tedna, izhajala je tudi ob nedeljah, tako da je bila med vsemi slovenskimi in hrvatskimi časopisi v Ameriki, edini list, ki je izhajal sploh kdaj vsak dan v tednu, ob
delavnikih in nedeljah. Ni čuda, da so imeli toliko urednikov. "Novo Domovino" je tedaj izdajala nekaka tiskovna družba, pri kateri so se zlasti zanimali Igpac £tepic in ranjki Louis Lausche, toda podrobnosti o organizaciji nam niso znane, dokler ni leta 1905 prevzel pod-
. dina je namreč takoj, ko je nastopil kot lastnik in zastopnik svojega očeta pri časopisu, kupi! linotype, črkoatavski stroj, j za katerega je dal $2900.00. ! Ogromna svota za one čase, ko j se je računala naročnina $2.00 na leto za časopis, ki je izhajal j vsak dan — Daily & Sunday —
Sedajna lastnika podjetja "American Home Publ. Co." pred pročeljem tiskarne: Mr. James Debevec (levo), Louis J. Pire.
jetje mladi John J. Grdina, sin enega najstarejših ameriških Slovencev v Clevelandu — starega Johna, kot smo ga nazivali v onih letih.
No, John J. je bil tedaj mlad, ameriško izobražen, Jurčič, Ko-seski, Levstik, razmere v stari
katere časti še noben drug slovenski ali hrvatski časopis v Ameriki ni bil prej deležen.
Nekega dne je pa Johnu kar zmanjkalo — urednikov. Sicer tiste dni ni bilo tako natančno, kaj se je pisalo v ameriško-slo-venski časopis, toda pisati se je
Nekaj izmed sedanjih uslužbencev v tiskarni "Ameriške Domovine," in sicer spodaj, sedeči: Mr. Ivan Zupan, ki sicer ni naš član podjetja, potem sledi Mr. Leon Pucelj, oskrbnik hiše, Mr. Anton Fortuna, naš zastopnik, Mr. Frank E. Lunka, linotypist. Z gorej od leve na desno: Mr. John F. Jadrich, strojnik, Mr. Ivan Puyzdar, tiskarski učenec, Mr. Wm. Dabac, forman, Mr. John Gavagan, poštni ekspeditor, Mr. Tomt Gavagan, poštni ekspeditor, Mr. Victor Jadrich, linotypist in Mr. Michael Kolar, pomožni strojnik. Na sliki manjka še Miss Marij A. Kolar, knjigovodkinja in Mr. Charles Dorseti, poštni ekspeditor.
domovini so mu bile španske vasi, toda imel je dobro voljo, precej izobrazbe in marljivost ter resno voljo, da dvigne časopis na dobro trgovsko podlago. Cela vrsta danes živečih, še dobro poznanih slovenskih Cleve-landčanov se je tedaj pridružila časopisu. Med prvimi naj omenimo njegovega brata, Mr. Math Grdina, ki je bil zaposljen kot stavec na linotype. John J. Gr-
vseeno moralo, in list je potreboval urednika. Brihtni John je dal v i-azne slovenske časopise oglas, da išče — urednika. In dobil — jih je! Trije so se oglasili, in vse tri je poklical v Cleveland, misleč, ni vrag, da bi vsi trije v resnici prišli. Toda prišli so — honest! Iz Minnesote je dospel v Cleveland študent filozofije in teologije —■ (Dalje na 2. strani)

(Nadaljevanje s 1. strani)

Mr. Franc Jauh, današnji dr. F. J. Kern, vrhovni zdravnik S. N. P. Jednote. Iz Chicage se je pokazal Raj ko Feigel, iz New Yorka je pa dospel 18 letni Louis J. Pire, ki je bil prej upo-sljen kot pomočnik pri "Glas Naroda." Kar naenkrat so se vsi trije znašli v slabotnem uredništvu tedanjega "Daily and Sunday" od "Nove Domovine," in strašno važni smo si zdeli eden drugemu, najbolj kislo je pa gledal Johnnie, ki si je nakopal tri urednike na glavo. Obljubil je vsakomur v pismu $25 plače na teden, misleč da bo dobil samo enega, toda ko nas je videl vse tri zbrane — tedaj je začel vojno posvetovanje. Pogodili smo se za plačo $12, in — ostali smo vsi trije. Študent Jauh jo je kmalu pobrisal nazaj v Calumet, kjer je prevzel uredništvo "Glasnika," Feigel in Pire sta pa ostala pri časopisu. "~~Za~"trenutek moramo poseči še nazaj. V dnevih, ko so pisali in vodili podjetje "Novo Domovino," to je, med leti 1902 do 1905, so delovale še razne druge kapacitete za prvi slovenski časopis v Clevelandu. Predvsem moramo omeniti Mr. Frank Jak-šiča, ki je bil izboren stavec v tiskarni, ki je imel vedno kako idejo, ki je znal staviti "na roko" ali pa na stroj, ki je sploh vse znal v tiskarni, in ki je dobil v tiskarni tudi obilno znanje slovenščine, katero tudi danes lepo obvladuje, dasi ni imel izobrazbe v slovenskih, pač pa v ameriških šolah. Mr. Frank M Jakšič je danes tajnik prve slovenske banke v Zjed. državah The North American Bank, in priznana avtoriteta na polju modernega bankirstva in real estate. Vidite torej, da iz naše tiskarne so prihajali in so prišli sposobni ljudje.
Nadalje moramo omeniti Mr. Rud. Gregoricha, ki je kot mal dečko dobil prve tiskarske pojme v tiskarni "Ameriške Domovine." "Rudi" še je tako dobtV izučil, da je pozneje v Pueblo, Colo, izdajal sam svoj časopis "Coloradske Novice," še pozneje pa v Pittsburghu drug sloven ski časopis. Danes je Rudi, ko* izučen tiskar iz bivših dni "Ame riške Domovine" — pomožni blagajnik Cuyahoga county, kjei je Slovencem storil že mnogr uslug in jim pomagal ob vsakem času z veseljem.
Ob istem času nekako je pri šel v službo k "Novi Domovini' Mr. Paul Pierce, ki je odteda.' že umrl. Mr. Pierce, pravo ime— Pire, je bil menda prvi mlad' Slovenec v Ameriki, ki se je izučil za — pressmana, to je, tiskarskega strojnika. Tiste čase je podjetje imelo star "Campbell" tiskarski stroj, katerega je "Pol," kot smo ga klicali, 2 vso vnemo poganjal in obratoval, tako da so včasih "forme" skočile pri zadnjem koncu ven tei smo ostali stavci in uredniki imeli celo noč dovolj dela, da smo list še enkrat nastavili. Dotični stroj jc bil pozneje, leta 1911 prodan za staro železo. Dobili smo $100 zanj. Sicer je pa bil Pavle zelo dobra duša. Za tiskarskega škrata je služil tiste dni, med leti 1905 in 1906 neki Ferdinand Plut, ki smo ga splošno nazivali "niger." Bil je "smart" mlad fant, ki se ni dosti brigal za tiskarno, pač pa je več služil zabavi kot resnemu delu. Pozneje se je nekje v državi Texas ponesrečil.
Ne smemo prezreti tudi izvrstnega stavca Mr. Košaka, ki se je izučil svojega poklica že v stari domovini, in deluje še danes v Ameriki ter je poznan kot eden najboljših slovenskih stavcev in strojnikov. Tudi on je deloval pri "Novi Domovini." Omeniti je treba tudi Jimmie Jancharja, ki je pred mnogimi leti posvetil več svojih mladih moči napredku slovenske tiskarne v Clevelandu. Ravno tako je vredno, da omenimo tedanjo Miss Millie Janchar, ki je bila prva ženska uslužbenka, menda sploh prvo dekle, ki je bilo kdaj
uslužbeno pri kakem slovenskem časopisu. Bila je pomožna knjigo vodkinj a pri tiskarni "Nove Domovine," ki je bila tedaj delniško podjetje, pri katerem je njen oče, Mr. Anton Janchar, imel več delnic. Tedanja Miss Janchar je danes obče poznana Mrs. Amelia Fabian, soproga slovenskega trgovca na Glass ave.
In če se vrnemo nazaj v dobo, ko je gospodaril "Novi Domovini" Mr. John J. Grdina, ki je danes blagajnik North American banke, bomo kmalu sprevi-dili, da se izdajanje slovenskega dnevnika in nedeljnika ni izplačevalo. Baš tedaj so nastali hudi farni boji v naselbini. Namesto da bi gledali kako bi si pomagali naprej na gospodarskem polju, smo se prepirali sami med seboj radi — fare. In to je bilo zgrešeno. Nastale so dve stranki, in obe stranki ste zgubili tedaj. Pri fari se je spremenilo vodstvo — Nova Domovina pa je spremenila dnevno izdajo v tedensko. Tako so bili na obeh straneh tepeni radi — medsebojnih prepirov, prav kakor smo bili letos pri councilmanskih volitvah v IV. distriktu. Zgodovina se par ponavlja.
Medtem pa ne smemo pozabiti ene osebnosti, ki je več let delovala v tiskarni in pri časopisu 'Nova Domovina." To je bil sedaj pokojni Joseph Jarc. Pri časopisu in v tiskarni je bil islužben skozi nekako tri leta Bil je dolgoletni tajnik dr. sv. Vida, št. 25. K. S. K. J. in bivši ?lavni uradnik iste Jednote. Bil je male postave, toda jako energičen in vnet za delo, agilen zlasti na društvenem polju. Mr Jarc je bil pozneje imenovan prvim uradnikom pri naturali-zacijskem uradu v Clevelandu. in je bil sploh prvi Slovenec, ki je dosegel to mesto. Prej nismo 'meli nikogar naših na sodnijah Zal, da je prezgodaj umrl.
*Leta 1907 je tedajni urednik L. J. Pire odpotoval iz Clevelanda v New York, in kmalu potem je dospel sem zopet današnji dr. Kern k časopisu ir tiskarni. Posli niso šli tedaj nič kaj dobro. Leta 1907 je nastala velika industrijska kriza v Ameriki, katero je čuti! vsakdo. Borili so se in borili kot so najbolje vedeli in znali toda ne dolgo. Ljudje so se selili v staro domovino, novih naseljencev ni bilo, trgovine so skrajno žalostno poslovale — in "Nova Domovina" je aprila meseca, 1908, prenehala izhaja ti. Stroji, črke, oprava, dobre ime, vse skupaj je bilo prodane na javni dražbi odobreni od zve zine sodnije. Na dražbo je pri šlo več lastnikov tiskaren v Clevelandu pa tudi od drugod. Celo Mr. Frank Sakser je priše' tedaj iz New Yorka, misleč, da bi kaj kupil. Toda elevelandski Slovenci so hoteli imeti svoj časopis. Ne boste ga drugi dobili v roke. Pa se je postavil Mr. Louis Lausche, ki je uspešno iz-licitiral tedanje premoženje tiskarne "Nove Domovine" za šVoto — $2600.00. Dobil jc pa seveda pomočnike, ki šo skupaj zložili denar, in sicer sledeče rojake : Dr. James Seliškar, Frank Sternisha, Anton Grdina, Anton Bašča, Joseph Jaklich, John Mi-helčič, Anton Gerjol, Louis Lach in Jernej Knaus. Ti so naredili kompanijo in prisegli, da Cleveland mora imeti svoj slovenski časopis. Par tednov pozneje je že zagledal svitli dan časopis "Amerika," katerega je prvi spretno urejeval Mr. Leo Za-krajšek, ki ima danes bančno podjetje v New Yorku. List "Amerika" je tedaj izhajal enkrat na teden. Tudi znani jugoslovanski patriot Slave Trošt je bil tedaj nekaj časa zaposljen pri istem časopisu, toda v kakšni kapaciteti, nam je neznano. Danes je Slave Trošt, kot se nam poroča, tolmač za angleščino pri zunanjem ministerstvu v Belgradu!
Toda tednik nikakor ni zadostoval za vedno bolj naraščujočo
elevelandsko naselbino, zato je že prihodnje leto, 1909, bil spremenjen v dvotednik. In zopet je zmanjkalo urednika. Tedajni poslovodja Jos. Jarc je po naročilu delniške seje omenjenih 10 delničarjev pisal tedaj v Rock Springs, Wyo., kjer se je mudil tedaj kot učitelj in knjigovodja L. J. Pire. Slednji se je takoj odzval oktobra meseca 1909, in prišel v Cleveland, in je od onega časa neprestano v zvezi s časopisom.
Medtem je pa elevelandska pošta zahtevala, da mora "Amerika" spremeniti svoje ime. Imeli so tedaj neki češki časopis "Američan" in nekega romunskega "America." Slična imena so povzročala zmešnjave na pošti. Delničarska seja je na-svetovala, naj se ime lista spremeni v "Severna Amerika," toda predlog je propadel in dali so ime "Clevelandska Amerika" pod katerim imenom je bil potem poznan slovenski časopis v Clevelandu vse do februarija meseca leta 1919 ko se je zadnjič spremenilo ime na "Ameriška Domovina," in sicer potom glasovanja od strani naročnikov, dva meseca potem ko je Mr. ■James Debevec pristopil kot solastnik k podjetju, in ki je še danes agilni poslovodja podjetja.
Predno končamo je potrebno, da omenimo še nekaj zaslužnih oseb in uposljencev, ki so svoja leta delovali in ki še delujejo ori našem podjetju. Častno mesto vseeno mora dobiti naš najstarejši uslužbenec, forman laše tiskarne, Mr. William Da 'oac, ki je prišel k podjetju leta 1906, in je od onega časa neprestano zaposljen v tiskarni, ni bil le nikdar bolan, nikdar ni iz-Dstal, in le če ga prime lovska strast ali pa ribiška potrpežljivost, odpotuje za pol dneva ali za en dan v naravo. 21 let \ mem in istem poslu, vedno marljiv na delu, vedno točen, je rekord, kot ga menda nima nobena druga slovenska tiskarna v Ameriki. Mr. Dabac je bil izučen tiskar še v stari domovini, in je danes dika naše tiskarne, rmetniško razpoložen, kar se tiče tiskarskih poslov, točen, uren in zanesljiv. Malo je lju-ii, na katere se lahko tako zanese za delo kot je naš forman Mr. William Dabac.
Dva brata sta uslužbena v naši tiskarni, ki sta tudi že dolga 'eta stalno pri nas. Prvi je prišel k nam Mr. John Jadrich, menda že leta 1907. Odtedaj po do danes je bil vedno pri nas, razven ko so ga leta 1917, baš tedaj ko se je poročil, poklicali v ameriško armado, in je odšel kot patriotičen Amerikanec na francosko fronto, odkoder se je pa srečno vrnil. Mr. John Jadrich je naš tiskarski strojnik, ki skrbi, da prihaja čisto dele iz tiskarne. Njegov brat, Mr. Victor Jadrich je pa kar cel umetnik, ne samo v tiskarskem ampak tudi v drugih poklicih. Pri našem podjetju se nahaja že celih 13 let, od zgodnje mladosti. Vic ni samo izučen stavec na stroj, ampak je svoje dni ko-mandiral pri nas tudi veliki tiskarski stroj in manjše stroje v popolno zadovoljnost. Včasih še sam ni vedel h kateri uniji spada, ali k uniji stavcev ali k uniji strojnikov, kajti znal je vsakovrstna tiskarska dela. Poleg tega je pa izvrsten pevec in pivec, zna "obratovati" havajske gitare, in je že večkrat nastopil v prvih gledališčih v mestu. Pa to še ni vse, svoje dni je bil izurjen rokoborec in bok-ser. Da je pa tudi fest fant, nam priča dejstvo, da se je mlad oženil in je kot oče dveh čvrstih fantov, ki bosta sledila vzgledom očeta. V njem ima tiskarna prav izvrstno moč, ki se nikdar ne ustraši nobenega dela.
Kaj pa naš faktotum, Mr. France Lunka. V Ameriki je že vršil vsakovrstne posle. Bil je v livarni, trgovski pomočnik, kolektor, dal se je zapisati v jugoslovansko prostovoljsko armado, toda vroča Afrika, kjer so
tedaj Srbi trainirali prostovoljce, mu ni ugajala, zagledal je ameriško zastavo, pa je bežal za njo v Francijo, kjer se je nahajal tekom vojne. Takoj po vojni je pričel delati pri lokalnem listu The Plain Dealer, potem pa je prišel k nam in odtedaj smo si vsakdajni tovariši, v dobrih in slabih časih. France si vzame včasih pravico cenzurirati kopije urednikov, dasi je šele v tiskarni priučil enakega znanja, toda ker ne misli nič slabega pač pa je iskren fant, se že pobotajo številni uredniki v našem poslopju in France. Saj je vajen petja, ker kanarce redi, in v petju se duša oblaži.
Eden najboljših strojnih čr-kostavcev našega podjetja je bil svoje dni Mr. Anton Kolar. O njem se je sploh trdilo v Clevelandu, da je najboljši linotypist v Clevelandu. Uposljen je bil dolga leta pri Plain Dealer ju in pri Press, potem ko se je izučil v naši tiskarni, in malo ali pa nihče ni bil, ki bi bil njemu kos na linotype — to je, na stroju, ki stavi črke za časopis.
Menda je bil prvi potovalni zastopnik "Ameriške Domovine" rojak Anton Pucel, ki še danes živi v Collinwoodu. Kot smo nekje.v prav starih knjigah, iz leta ,1902 videli, je bil Mr. Pucel uspešen zastopnik, pošiljal je po $6.00, po $10 pa tudi po $15 za naročnino na teden, toda morate pomisliti, da je bila tedaj naročnina $1.00 za celo leto, papir je bil poldrugi cent funt, če si ga na drobno kupil, in po centu funt, če si ga več vzel, stavci so imeli po $10 do $12 na teden, danes imajo po $55.00 na teden za 44 ur, papir je 4 cente funt, pa ga moraš kupiti celo karo naenkrat, sicer je pet centov in pol, itd. Tudi Anthony Pierce, brat Paula Pierce, katerega smo že prej omenili, je nekaj časa hodil po Zjed. državah za naročnino. Bil je svoje čase zelo delaven.
Najboljši potovalni zastopnik novejše dobe je pa bil Mr. Rud. Perdan, ki je danes trgovec v Nottinghamu. Prepotoval je vso Ameriko od severa do juga, od vzhoda do zahoda, in je tekom 9 mesecev poslal nekaj nad 1200 novih naročnikov. Tega je že 16 let nazaj. Bil je zelo agilen in je dobil naročnika za vsako ceno. Upeljal je naš list v naselbine, kjer prej še slišali niso o njem: In je ostal še do danes prijatelj našega lista.
Pred dobrimi štirimi leti je pobiral naročnino v Clevelandu in okolici Mr. A. Sternisha, in njegovo mesto je potem prevzel Mr. Anthony Fortuna, ki je še danes naš zastopnik za Cleve land glede oglasov in naročnine. Tudi Mr. Fortuna ves čas vestno in natančno izvršuje svoje delo in je z njim vsakdo zadovoljen.
Kaj pa če je treba popraviti električno žico, če je potreba napeljati kako cev, pripravljati svinec za stavske stroje, poče-diti hišo, spremiti pošto v mesto, zakladati Newburgh s časopisom, brusiti nože za rezalne stroje, za stroje mailerjev, odpirati elektriko zjutraj pri stav-skih strojih, preskrbeti, da se očistijo zastori pri oknih, skr beti, da imata oba gospoda urednika v gornjem nadstropju po zimi gorko, poleti pa hladno, kaj kadar pride cel železniški voz papirja in ga je treba spraviti pod streho, točno in urno, zlasti če pada dež, kaj kadar ka ka luč neče goreti, če se closet zamaši, če vrata škripljejo ali se ne odpirajo pravilno, če je treba sneg odkidavati ,k knjigovezu s "Časom" se peljati, pošto prenašati, brzojave in Specialna pisma donašati v urade, kaj kadar se vlije ploha in je treba "sure" odmašiti, pripravljati posode za smeti, mailerje zakladati s časopisi, urednikom pošto donašati, za lunch skrbeti, drva sekati, furnez kuriti, ure navijati in popravljati, v splošnem imeti vse nadzorstvo čez hišo, kadar delo počiva — vse to opravlja naš balkanski prosto-
voljec iz svetovne vojne, ki je še pred 9. leti Turke preganjal po Balkanu in podil janjce in kozle iz hlevov po črnogorskih skalah — Mr. Leopold Pucel j, naš generalni oskrbnik, janitor, tiskar, poslanec in — faktotum. O, Polde že pogodrnja včasih nekoliko med zobmi, včasih se spomni tudi na Balkan in misli, da ima Turke pred seboj, in začne bolj naglas, včasih celo zaspi po prestanem boju z božjo kapljo in po umornem delu — toda Polde je Polde in si vedno prizadeva, da ustreže. On stanuje kar poleg dveh uredniških sob, ima svojo sobo z električno razsvetljavo, umetniškimi slikami, gorko in mrzlo vodo, plin, kopališče in druge moderne naprave v našem poslopju so mu na razpolago, ha Polde!
Menda ne bi bila zgodovina teh črtic popolna ako ne bi omenili, da je tudi Mr. Vatro Grill, današnji odvetnik in urednik "Enakopravnosti" se začel učiti tiskarske umetnosti v naši tiskarni. Bil je več mesecev zaposljen pri nas in je že precej napredoval pri linotypu, poceni pa odšel drugam.
Pomožni naš današnji strojnik pri tiskarskih strojih je Mr. Michael Kolar, ki posluje pri nas že 7 let. Bolj mirnega, uspešnega in prijaznega uslužbenca je teško dobiti. Povejte "Majku" naj kaj naredi, in prav gotovo bo narejeno. Njegova sestra, Miss Mary Kolar, pa je uspešna knjigovodkinja v našem uradu le dolgo vrsto let. Pred njo je bila uslužbena v našem uradu 'tot knjigovodkinja njena sestra Miss Antonette Kolar, ki je marljivo delovala v našem uradu skozi pet let in pol v popolno zadovoljnost. Naši naročniki In prijatelji poznajo obe, kajti pisali ste prošnje za prvi ali drugi državljanski papir tisočerim našim rojakom.
Pozabiti pa ne smemo Antona Šabca, ki je bil za nas generalni potniški zastopnik in je svoje čase nabral mnogo naročnikov za list. Pozneje se je izučil za črkostavca v naši tiskarni, in je bil zadnje čase zaposljen pri "Glas Naroda." Tudi znani slovenski črkostavec Mr. Fr. Pravst, ki je jako inteligenten, je bil nekaj časa zaposljen pri našem podjetju. Današnji naš stavski pomočnik je Ivan Puyzdar, ki se uči že četrto leto tiskarske umetnosti in upamo da bo enkrat dobro izučen tiskarski mojster. Bivši tiskarski učenci naše tiskarne so bili še: Louis Andolšek, R. Kogoj, F. Sternisha in Gust Primčič. Mladi Sternisha je pozneje postal deputy šerif, dočim je Mr. August Primčič. danes absolvent univerze ter postane v kratkem naš bodoči slovenski zdravnik v naselbini.
Svoje dni smo imeli raznašal-ce. Prvi poznani raznašalec je bil Ivan Lah, oče poznanega, odličnega slovenskega pisatelja dr. Ivan Laha, katerega zanimivo povest "Uporniki" sedaj či-tate v listu. Za njim je prišel Mr. Jos. Mohar, ki je danes uspešen farmar v Montani, potem sta prišla Evstahij Brezovar in Frank Okički. Toda ker se je list neprestano širil, smo morali upeljati razpečavo lista po naselbini po dečkih. Leta 1923 smo imeli 11 mladinskih razna-šalcev lista, danes jih je vseh skupaj 23, ki skrbijo, da dobivate list pravočasno v roke. Ako omenimo še, da je Perkotova družina, iz katere izhaja slovenski zdravnik dr. Anthony J. Perko, skrbela zadnjih 16 let za naš list v Newburghu, tedaj smo v tej smeri vse omenili.
Leta 1910 je dospel v Cleveland iz New Yorka Mr. Edward Kalish, ki je prevzel vodstvo tiskarne. Do konca leta 1918 je ostal Mr. Kalish v zvezi s tiskarno in časopisom. Leta 1912 je on v družbi z Mr. Pircem kupil podjetje od delniške družbe za svoto $3300.00. Mr. Kalish je danes superintendent mestnega kopališča, znanega pod imenom St. Clair Bath House.
Dne 31. dec. 1918 je Mr. Kalish prodal svoj delež v podjetju Mr. James Debevcu, ki je še danes solastnik podjetja "Ameriške Domovine" v družbi z Mr. L. J. Pircem. Pri tem naj omenimo še, da je list pričel izhajati trikrat na teden dne 1. j an. 1916. Zadnjih osem let je podjetje "Ameriške Domovine" jako napredovalo, zlasti od leta 1923, ko sta sedanja lastnika zgradila lastno tiskarno in pripravila poslovne in uredniške urade. Danes se tiska v tiskarni "Ameriške Domovine" pet različnih časopisov, in sicer: "Ameriška Domovina" — "Glasilo Kranjsko Slovenske Katoliške Jednote" v 18.300 iztisih tedensko na osmih straneh — "Nova Doba," glasilo Jugoslovanske Katoliške Jednote, tedensko v 11.000* izvodih, "Dirva," litvinski časopis v Clevelandu in poučna slovenska revija "Cas." Ponudbe za tiskanje drugih časopisov prihajajo skoro vsak mesec. Naročila za tiskovine dobiva podjetje iz vseh krajev Zjed. držav. Tiskarna je danes jako dobro upeljana, najbolj moderno urejena, in po izjavi izkušenih zastopnikov
tiskarskih kompanij in unij — najbolj čedno in moderno urejena tiskarna v Clevelandu.
Zgodovina "Ameriške Domovine" je doberšen kos zgodovina Slovencev v Clevelandu. Skozi dobre in slabe čase je časopis stal na strani naših rojakov, jih bodril, pomagal, svetoval, se boril z njimi, veselil in se učil. Ob 30. letnici obstanka se mu ni treba prav nič sramovati. Imel je časopis svoje napake kot jih ima vsak drugi, toda kaj sramotnega ni nikdar naredil. Njegova prva dolžnost od postanka sem, zlasti pa zadnjih 22 let je bila, priporočati našim ljudem in jih učiti, da postanejo ameriški državljani, obenem pa zvesti in narodni Slovenci. Te svoje naloge časopis ni nikdar zgrešil. In to mu je naklonilo obilno podporo tako od strani naročnikov kot trgovcev, ki so bili vedno zvesto na strani našega časopisa v slabih in dobrih časih. Da smo služili svojemu narodu verno in zvesto — priča naš 30. letni obstanek na časnikarskem in tiskarskem polju. In vsem, ki so k temu do-; prinesli — naša iskrena hvala.
REAL ESTATE INSURANCE NOTARY PUBLIC
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO ŽELIM VSEM PRIJATELJEM IN ZNANCEM!
1782 E. 28th St. Lorain, Ohio Phone 7110
IJmu
FOREIGN EXCHANGE
STEAMSHIP AGENCY
iitak.
August F. Svetek
478 E. 152nd St.	<
SLOVENSKI POGREBNIK
Želim vsem rojakom vesele in zdrave božične praznike in srečno Novo leto!
TEL. KENMORE 2016
"Bodični in JVonJoletni pozdrax)i ameriških Slo*VencenJ Tajcem h) stari domovini in po širnem >si)etxi.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto želimo materi, bratom in sestram v vasi Volčje, št. 3., pošta Nova vas Pri Rakeku.
Jos. in Mar. Modic.
Pozdravljamo za Božič in Novo leto Marjeto Košiček in Nežko Košiček, p. Žužemberk, Antona škufca, vas Malo Lip-Ije, št. 4., Antona Dejaka, p. Ribnica in Nežo Ambrožič, vas Jurjevica, p. Ribnica.
Frank Ambrožič.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto želim moji sestri Ani Nose in njenemu možu ter družini v Drašči va-p. Zagradec-Fužine.
Maria Skrajnar,
6511 Metta ave.
Vsem prijateljem in znancem v Clevelandu in po ostalih krajih želi prav vesele božične praznike in srečno Novo leto
družina Jos. Grame,
Geneva, Ohio.
Vse znance in prijatelje v Ribnici in Straži pozdravlja za Božič in za Novo leto
Mary Kraje, 205 E. 60th St
Pozdravljam vse Poljance moje stare znance, posebno pa mojega brata Ivana, njegovo družino in mojo sestro Ivano, sestro Marijo v Sodražici in di 'užino ter brata Franceta na Blokah in njegovo družino.
Anton Novak in družina, 6818 Edna ave
Prav lepo vas pozdravimo ljubi oče in sestra v Gornji Lozini, p. Stara cerkev, in vam voščimo vesele božične praznike.
Ivana. Ana, Antonija Tekavec,
1105 E. 66th St. Cleveland, O.
Vesele božične praznike želim vsem "prijateljem posebno pa družini Klančar p. Nova vas pri Rakeku. Enako želim družini Oražem.
Josephine Klančar,
Cleveland, O.
Pozdravljamo stariše od matere, Mihael in Mary Hiti in prijatelje od sv. Vida. Družina Doles, Collinwood-Cleveland, O.
Pošiljamo božične pozdrave najbližnjim sorodnikom v Am-brusu, materi Ani Hočevar, družinam Jože Hočevar, Anton Hrovat, Jakob Muhič. Janez Muhič ter vsem ostalim sorodnikom in prijateljem tev vsej prijazni, lepi ambruški fari. Obenem pa srečno in veselo Novo leto.
Ivana in Jože Mišmaš, 1404 E. 53rd St.
Alojzija in Anton Perko.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto želim vsem prijateljem in sorodnikom. Jakob Medved, Cleveland, O
Vesele božične praznike in srečno Novo leto želi vsem sorodnikom in prijateljem, posebno pa sestri.
Peter Segulin, Cleveland, O.
F. in A. Antončič pozdravljata vse prijatelje in znance v vasi Markovec in Travnik ter želita vsem vesel Božič in srečno Novo leto.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto želi vsej Sto-Parjevi hiši v Velikih Laščah. Angela Levstik, Lakewood, O
Pozdravi iz Amerike! Vsem ^ojini prijateljicam in prijateljem v šebreljnu in v Jagorših 2elim srečno Novo leto! Skutniška Rozalka,
Cleveland. O.
teti
Pozdrav iz Amerike očetu,
sestram, bratom, bratran-
Cem, sestričnam, prijateljem jj znancem in balincarjem. am voščita vesele božične aznike in srečno Novo leto! **n)t in Elizabeth Gabrenja.
Pr
Veseie božične praznike in '°čno Novo leto želi očetu v j^koglju
*"°dt»ina Levstik, Lakewood, O.
Pozdravljam moje sestre in brate, Franca Marinko, Jože Alič, Johana Alič, Francelj Alič, Janeza Alič iz Dobrave nad Ljubljano.
Jernej Alič, brat.
Vsem znancem in prijateljem in sorodnikom želiva vesele božične praznike in srečno Novo leto. Vas prisrčno pozdravljava in kličeva: Bog vas živi še mnogo let! Frank in Josephine Kovačič, 709 E. 160th St.
Družina Klemenčič, 14501 Thames ave., Cleveland, O. želi veseli božične praznike in srečno Novo leto bratu Franc Mrgole in materi Mariji Mrgole.
Najlepše pozdrave pošiljam moji materi Mary Janežič, mojim sestram in bratom ter svaku, vsem bratrancem v vasi Peče, najlepše pa pozdravljam mojo mater.
Družina Victor Janezich,
Box 13, Ely Minn.
Pozdravljam mojo mater Nežo Zdravič iz Brega pri Kočevju, pa tudi mojega brata Matija Zdravič, Ludbreško, Hrvatska, ter želim obema prav vesel Božič in srečno Novo leto!
Jack Zdravič, Cleveland, O.
Pozdravljam vse znance in prijatelje v okolici Velike Loke in jim želim vesel Božič ter srečno Novo leto! Miha Sotler, 1271 E. 58th St.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto vsem prijateljem in znancem v Križmanih. P. Osovnica.
Mary Može, 1044 E. 70th St.
Pozdravljam vso svojo družino, brate in sestro in družino, prijatelje in znance in jim voščim vesele božične praznike in srečno Novo leto!
Frank Hočevar.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto želimo celi rodbini Vrabec, bratom, sestram, vsem sorodnikom in prijateljem, posebno pa moji zlati mamici in se vam najlepše zahvaljujem za tako prijaznost, ki ste mi jo izkazali letos, ko sem bila med vami.
Iskren pozdrav moji mamici.
Alojzija Čebular z družino.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto vsem prijateljem in znancem v Bezuljaku želi
družina Turšič in Čekada,
Cleveland, O.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto želim vsem znancem in prijateljem tam okoli Trsta kakor tudi tam okoli Semiča.
Lawrence Bandi z družino.
1222 E. 61st St.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto želim vsem znancem in prijateljem in vsem Topličanom, posebno pa sestri in svaku Mihatu in Alojziji Koplenk.
Josephine Ogrin,
Cleveland, O.
Pošiljam najlepše pozdrave Gašperju in Neži Bogataj, očetu in materi, potem bratu Juriju Bogataj in sestri Katarini Bogataj in Mariji šturm v Le-skovici, p. Gorenja vas. Jack Bogataj, 917 E. 70th St
Srčne pozdrave Ti pošiljava Tebi Jože Novak, Velike Lip-ljene p. Turjak in vsem Tvojim, pa tudi Vam mati ,in želimo vam vesele božične praznike in srečno Novo leto!
Lojz in Marie Novak,
6127 St, Clair ave.
Rojstni kraj ti mili, Tam daleč v domovini.
Tam kjer tekla mi zibelka, Kjer zibala me mamica, Dolžnost me veže ta, Pozdravit mater ljubljeno!
Pozdrav sprejmita tudi brata dva,
In enako naj tudi velja Za očeta, mater, brata in sestre
Od moje ljubljene žene.
Frank Kosten.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto voščim vsem prijateljem in bratu v prelepi rojstni vasi Žerovnica kot tudi bratu in sestram na Rakeku ter sorodnikom v Straho-merju pri Igu.
A. Debevc, Madison, O.
Pošiljam pozdrave moji mami, stari mami, boterci, sorodnikom in prijateljem v Ratečah, Podkorenom in v Lescah.
Helene Perlin in družina,
13525 Darley ave.
Voščim vesele božične praznike Urhu Bevc, sorodnikom in prijateljem v Kamni gorici. Gorenjsko. John Wolf, 1069 E. 66th St.
Vesele božične praznike in v resnici srečno Novo leto želim Janezu Vidmar, vas Veliko Liplje, p. Žužemberk. Jennie Hočevar, 1554 E. 49. St
Vesele božične praznike želim Francu Toni, Studenec-Ig, Josephu Toni v Ljubljani in Francu Jevnikar istotam. John Toni in družina,
14706 Hale ave.
Gaberje, št. -4, p. Celje, želim srečno Novo leto njej, ki je v cvetju mladosti, kakor tudi vsem ostalim in družini Vidmar ter družini Alojza enako, da bi bili sreče in zdravja polni, tam daleko, daleko, kraj morja! Zdravi!
Ciril Blaško, Srečko in Matilda Vidmar.
Za go. Hermino Kompare, p. Lokavec pri Ajdovščini! Srečno Novo leto vam in vašim gostom tam onstran oceana želita
Srečko in Matilda Vidmar kot tudi Ciril Blaško.
srečno Novo leto John Brodniku v Vel. Laščah, št. 60.
Ana Lovko, Cleveland, O.
Vesele božične praznike in prav srečno Novo leto želim Alois Ferfolji, vas Roženpilj, št. 5. p. Dobernič, via Trebnje. Anton Ferfolia, Cleveland, O.
Pozdravljam mojega sina Josipa Pacek, ki se nahaja v južni Franciji. Pozdrave pošilja oče
Jos. Pacek, 6104 St. Clair ave.
Cenjeni obitelji Suban v Lo-lcavcu, p. Ajdovščina želim vesele božične praznike in srečno Novo leto!
Frank Suban.
Cenjeni obitelji Lokar, Lokavec št. 161, p. Ajdovščina, želi vesele božične praznike in srečno Novo leto 1928
Kristijan Lokar.
K. J. želim prav vesele božične praznike in srečno Novo leto!
Helena Mally.
Pozdravljamo družino Zad-dnik v vasi Adamovo, št. 9, p. Velike Lašče, in ji voščimo vesele božične praznike in srečno Novo leto!
Druž. Zadnik, 1222 Norwood
Grmkov Japček in Nivč France pozdravljata sorodnike in vaščane v Žirovnici pri Rakeku.
Governer države Ohio, Vic Donahey, ki častita "Ameriški Domovini" ob priliki njene tridesetletnice.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto vam voščijo družina Strniša in Marija Lovšin, 5908 Bonna ave. v Clevelandu, in sicer očetu, materi, bratom in sestram, teti Micki Lovšin, Otavice, št. 10, p. Ribnica in bratu in družini na Vidmu.
G. Kristini Ktbmpare, p. Lokavec pri Ajdovščini želimo srečno in veselo Novo leto kot tudi vsem sosedom. Bog vas živi!
Srečko in Matilda Vidmar, enako Ciril Blaško.
Pozdravljam Alojzijo Ris-mondi v Orešju, Frančiško Rismondi v Orešju. p. sv. Križ pri Litiji in Franca Rismondi, žandarmerijska stanica v Brežicah pri Krškem. Vesel Božič in srečno Novo leto! Vera Champa 1019 E. 72nd Pl.
p°zdravljam v stari domo-1 moje stariše, očeta in ma-> vse sorodnike in znance in
sernem pa tudi voščil° k ve" 'm božičnim praznikom in k
eselemu Novemu letu.
John in Mary Mahne,
5920 Prosser ave.
Srečne in vesele božične praznike in srečno Novo leto želimo svojim starišem, bratom in sestram, zlasti pa Francu Pacek, Malo Mraševo, št. 13, P. sv. Križ pri Kostanjevi ci.
Ana in John Jalovec, Rozi in Tom Velikac.
Pozdravljam vse prijatelje in znance v Rakeku in Uncu, jim želim prav vesel Božič in srečno Novo leto!
Lawrence Petkovšek, 6719 Richmond Rd.
So. Euclid, O.
2 jVilepše pozdrave družini ^ in Kuret, vesele božič-j praznike in srečno Novo 0 vsem sorodnikom in znan-želi
n,ž>na Brancelj, Cleveland,O.
Pozdravljava vse znance, prijatelje in sorodnike iz št. Ruperta in Brezine pri Brežicah in jim želiva prav vesele božične praznike.
Frank in Ana Kovačič,
4121 St. Clair ave.
Najlepše pozdrave pošiljava Ani Golič, vas Zgor. Obrež št. 8, p. Artiče pri Brežicah, in ji želiva vesele božične praznike ter srečno Novo leto. Bog Te živi!
Lojz in Mary Novak,
6127 St. Clair ave.
Voščim vesele božične praznike in srečno Novo leto Magdaleni Vesel, prijateljem in znancem v Sodražici, Dolenjsko.
Helena Simončič
1265 Norwood Rd.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto želim starišem, bratu in sestram. Anton Zaje, 1036 E. 71st St.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto želimo svojim domačim znancem in prijateljem v Hinjah. Mike Vidmar in Ladi Škufca, 3554 E. 81st St.
Popisati mi je težko, Kako ljubim še vedno zvesto
Iskrene pozdrave pošiljam Lovrencu Postelj vas Slokar-ji. p. Ajdovščina, veselo voščilo za Božič in za srečno Novo leto. Pozdravljajo vas vsi prijatelji in znanci iz Clevelanda.
Dominik Slokar.
Pozdravljam svojo mater Marijo Klaus, sestro Terezijo Klaus, vas Podgozd, p. Dvor, in vse prijatelje v celi Podgorski vasi.
Johana Kristofelc,
14219 Thames ave.
Cenjeni družini Hauptman v št. Vidu pri Stični št. 100, želi prav vesele božične prazni ke in srečno Novo leto Ana in Frank Suban.
Cenjeni družini Vincene Lulek v Ajdovščini, št. 159 želi prav vesele božične praznike in srečno Novo leto 1928.
Kristijan Lokar.
Pozdravljam mater, sestfe in brate v Kastelnovo, št. 3, Istra. Voščim vesele in zadovoljne božične praznike in srečno Novo leto!
Družina Rebolj in Jagodnik, 1106 E. 64th St.
Iskreno pozdravljamo brata v Mariboru in voščimo vesele božične praznike in srečno Novo leto!
Frančiška Zupan in sestra Jennie Stark ter brat Mike Zupan.
1106 E. 64th St.
Pozdravljam Jožeta Mese v Gornjem Logatcu, Marijo Po-ženel v Garčerevcu pri Rake-
Pozdravljam moje stariše, brate, sestre, vse sorodnike in prijatelje ter znance iz Trav- ku, Franceta Mese, Blekova nika na Kranjskem in jim želim vesele božične praznike in srečno Novo leto!
Frank Laurich,
15601 Holmes ave.
Pozdravljamo sestro Marijo Malnar in njeno družino v vasi Marolče, p. Ortenek. Voščimo jim vesele božične praznike in srečno Novo leto! Johana Kramaršič in France.-Lausche, sestre.
Iskrene božične pozdrave pošiljam vsem odličnim gostom iz Slovenije in drugod, ki so se lansko leto mudili ob priliki Evharističnega shoda v Clevelandu na obisku kot gostje. Obenem pozdravljam vse nekdanje župljane sv. Vida, ki bivajo danes v stari domovini, konečno pa tudi prav iskrene božične pozdrave vsem župljanom fare sv. Vida v Clevelandu. Bog z vami.
Rev. B. Ponikvar, župnik. --o-
V BOŽIČNI NOČI.
Nad nizko, skromno posteljico je zbor krilat priplaval in Dete z rajsko pesmico tajinst v eno uspa val.
Sam Oče Bog se veseli, ko gleda sladko spanje in lepi, modri glavici navdiha zlate sanje.
In materi drhti, srce, ko srečna gleda Dete; ročice boža Mu mehke, poljublja ličic cvete . . .
Daruj nam, Dete, spet nocoj dih Tvojega poslanstva, razlij nam v srca topli soj blažilnega krščanstva!
Obudi nam. nocoj spomin na dni mladostne sreče, ko blesk božičnih veličin nas mamil je ljubeče. —
V tolaži naših src nemir, odženi mrak bridkosti, naj Tvoja blagovest bo vir neskaljene radosti!
IVAN ZORMAN.
Srečne in vesele božične praznike in veselo Novo leto želimo teti in stricu Viljemini in J. Vrtačnik v Loki pri Zida nem mostu.
Družina Kranjc,
19006 Mohawk ave.
Pozdravljam mater, brate in sestre, prijatelje, sorodnike in znance, vas Zverinjak, p. Brežice ob Savi, na Štajerskem. Vesel Božič in srečno Novo leto.
Družina Ostrelič,
1530 E. 173rd St.
Iskrene pozdrave mojim bratom in sestram, sorodnikom in vsem Meniševcem
Grmkov Japček.
vaš in Matevža Mese, Janko Klemenčiča, postaja 296. M. Klemenčič, 13321 Kuhlman ave.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto voščim teti Fani Košir kakor tudi mojemu bratu Juriju v Globelji, p. So-dražica.
Eva Ponikvar,
1165 Norwood Rd.
Pozdravljam brate iz Udja, št. 4, Gričarjeve in Kovačeve iz Šenčurja in voščim vesele božične praznike in srečno Novo leto!
John in Rose Grebene,
1121 E. 61st St.
Iz bolniške postelje pozdravljam prav lepo moje brate in sestre ter vse sorodnike in prijatelje in vam želim vesele božične praznike in srečno Novo leto.
Ana Ponikvar,
5710 Bonna ave. Cleveland, O.
Vesele praznike želiva družini Lah, Vodenovo št. 15, in tudi vsem sorodnikom, nadalje v Horjulu št. 37 in na Vrhniki št. 400, vsem sorodnikom na Logu. Posebno sedaj ob praznikih nam srce prekipeva ljubezni do vas.
John in Mary Lah,
1255 E. 61st St. Pozdravljamo prav iskreno mater Marijo in sestro Ivano Korošec pa tudi brata Antona Modic v Nemški vasi pri Rakeku in vam želimo vsem skupaj vesele božične praznike in srečno Novo leto! Mary in Frank Zakrajšek, Frank in Agnes Antončič.
Vsem članicam društva Ma-Gospodični Nadi Blaško, vasi Vesele božične praznike in rije Magdalene, št. 162, K. S.
Vse svoje znance in prijatelje v Ameriki in v stari domo-vini pozdravljam in jim želim! vesel Božič in srečno Novo le- j to!
John Prešern in družina,
5512 Carry ave.
Dragi prijatelj Frank Hočevar v Dvoru pri Straži, vesele praznike Tebi in Tvoji ženi, posebno pa moji mami.
Louis in Jos. Radina,
1114 E. 67th St.
Dva izvoljena zvezina senatorja, ki ne moreta v senat, ker sta obdolžena, da sta priborila zivolitev z ogromnim denarjem. Zgorej je Frank Smith iz Illi-noisa, spodaj William V are iz Pennsylvanije. Proti nima se bo vršila obravnava.
3
"Ameriška "Domovina," December 19th, 1927. Part IV.
Janko N. Rogelj:
Naša bodočnost.
Mi ameriški Slovenci smo dosegli svoj višek, bodisi v naseljevanju, kakor tudi v razvoju naših gospodarskih ustanov. Pojavi današnjih dni, zabeleženi v naših slovenskih listih, nam očitno in dalekovidno kažejo, da prihajajo druge razmere, s kateri moramo računati že danes, če hočemo, da si ustvarjamo boljšo in zaželjeno bodočnost. Mi smo že v zadnjih desetih letih saj delno pričakovali to "nevidno bodočnost," pa smo združevali naše podporne organizacije, potem smo organizirali angleška društva, a danes gledamo, kako si pridobimo mladino v ^aša podporna, kulturna in narodna društva. Mi hočemo na vsak način premostiti vrzel, ki je nastala med nami naseljenci in v Ameriki rojenimi Slovenci. Mi danes združujemo vse mogoče sile, da bi podaljšali življenje slovenski zavesti in krvi, kar je pač le znak, da nekaj umira, da nekaj izginja, da nastopa smrt, ki je neizogibna.
Naša bodočnost je dvojna: Prva je bodočnost naših mladih Slovencev, ki so rojeni v Ameriki, ki si takorekoč sami znajo bolje ustvarjati svojo bodočnost, ko si moremo mi misliti; druga bodočnost pa je nas naseljencev, ki ne vemo: ne kod, ne kam; ki smo z vsakim dnem večji tujci s tisto veliko bojaznijo: Kdo bo prevzel naše Domove in podporne organizacije.
Bodočnost naše mladine v Ameriki je ipso facto bodočnost vse ameriške mladine. Dokler otrok ne gre v šolo je večinoma še vedno "član" velike slovenske družine, ko ga objame šola z ameriško zgodovino, običaji in navadami, postane del ameriškega življenja. To je naravno: Vsak ljubi zemljo, na kateri je rojen in katera mu nudi obstanek in razvoj do življenja. Samo eno vprašanje: JKakoJbo ljubil in upošteval našovdomovino, katere ne pozna in o kateri je slišal le več slabega kot dobrega. No, tudi če bi opisali našo nekdanjo domovino kot dobro in bajno deželo, vprašali bi nas ti mladi Slovenci: Zakaj ste neki prišli v to novo deželo?
Bodočnost naše mladine naj nas ne skrbi preveč. Brigajmo se za to bodočnost le toliko, v kolikor bi bila nam v pomoč, recimo v naših podpornih organizacijah; zanimamo se lahko tudi tedaj, če upamo, da je naša mladina toliko zavedna, da jim lahko izročimo naše narodne in kulturne ustanove kot narodovo dedščino. Da smo se mi zavedali te velike resnice še pred leti, gotovo bi ne bili taki optimisti, gotovo ne bi šli v eks-treme, ki počasi, toda gotovo-nasedajo kot teško breme na ramena vseh onih, ki dedujejo odgovorna mesta narodove lastni ne. Teško se človeku le vidi, ko se ta epidemija še ni ustavila ter ustvarja turobno situacijo na račun napačne analize naših slabih matematikov. Da smo vzgojili našo mladino narodno-zavedno, kot so jo v gotovih slučajih naši bratje Čehi, bi bili i bolj opravičeni do enakih de- \ janj. Napaka in malomarnost j zahtevati svoj račun, z nami gre prevelik kos našega življenja in j delovanja v ničevost, ostaja le meglen spomin.
Mene danes zanima bodočnost, ki je moja bodočnost in bodočnost marsikaterega drugega Slovenca v Ameriki. Sicer bi bila tudi zanimiva statistika letne umrljivosti naših Slovencev v Ameriki, odnosno v Clevelandu, ki bi morebiti nekaterim optimistom olajšala vest, meni, ki sem kolikortoliko pesimist glede naše bodočnosti, bi dala natančnejše podatke in načrte o naših pripravah za vse one, ki osta-jeno in umrjejo v tej novi zemlji. Pri vsem tem pa bi z gotovostjo računal tudi na "neka-.tere," morda na mnoge (to nam pokaže bližnja bodočnost), ka-
terim bo dolgčas in ki bodo imeli še toliko sredstev, da se bodo vrnili v našo drugo, novo domovino, Jugoslavijo.
Slovenci, ki ostanejo tukaj, so danes povečini zavarovani in preskrbljeni, ako ostane stabilnost naših podpornih organizacij zadostna, da preživi naše naseljence. Vprašanje je tudi, če bodo ti Slovenci imeli dovolj sredstev, da plačajo asesmente, kajti brez dolarja se je nehalo že marsikatero bratstvo v Ameriki. Resnica je danes tudi ta, da mi Slovenci nimamo nobene sirotišnice, ampak smo odvisni od ameriških sirotnišnic. Kako nam bodo šle na roke, to vidimo danes, ko smo tako čudno disor-ganizirani. Samo en slučaj: Ko mesto Cleveland pobira vsako leto podporo za "vse, ki so potrebni," je zelo verjetno, da damo mi Slovenci do 50 tisoč dolarjev, ker nas drugi organizirajo, da dajemo, toda ali smo sami v toliko organizirani, da bi dobili za naše reveže saj 10 eisočakov našega denarja?
Po več letnem opazovanju prehajam do spoznanja, da se naše vrste v družabnem in društvenem življenju vedno bolj in bolj krčijo. Zanimanja ni več, društva, ki štejejo par sto članov ali še več, jih na sejo pride tako pičlo število, da manjka često potrebni kvorum, da se otvori zborovanje. To je vse povsodi, le berite dopise in vabila v decemberskih listih. Življenje in mladostna energija umira, nastopila je topost in skrb, pretežna večina živi sama za sebe doma in čaka, kaj pride. Kjer so dolarji, ne štejejo dosti, kjer jih ni, šteti ne morejo. Domovina nas ne pozna, krivi smo vsi; zveze z domovino so tako neusmiljeno kratke in nepoznane, da se res čudimo vsi tisti, ki mislimo na novo domovino kot svobodno mater, katero veže naravna in materinska dolžnost, da skrbi za nas izgnance in trpine. Čez trideset tisoč samih Slovencev je v Clevelandu, toda nimamo konzularnega zastopnika iz Jugoslavije. Pred leti je bil že na poti v Ameriko, prišel je do New Yorka, morda do Washingtona, D. C., moral je nazaj. Zakaj? Če tako skrbi Jugoslavija za svoje rodne brate, potem je tudi nekoliko njene krivde, da ne poznamo nove domovine.
Mi elevelandski Slovenci imamo trojno bodočnost: Naša mladina ustvarja svojo bodočnost. Mi jim dosti ne moremo pomagati, vplivamo lahko na nje, da prevzamejo kar bo ostalo za nami: Ustanove in grobove, dolžnosti in dolgove. Bodočnost tistih, ki ostanejo tukaj ne bo z rožicami posuta, treba to situacijo zamisliti, razpravljati o nji, da se tem zaostalim selivkam olajša zadnja leta turobnega življenja v tujini.
Bodočnost "nekaterih," ki se vrnejo v domovino, tudi ta bodočnost je še zelo nepoznana, ako se ne ogladijo pota in ne izboljšajo razmere in Vezi. Čas prihaja, bojim se, da že ni malo pozno, ko bi morala Jugoslavija malo z večjo pozornostjo obračati oči na jugoslovanske izseljence. Marsikatera ugodnost je danes v domovini, ki bi jo lahko izrabil ameriški Slovenec, ako bi vedel za njo in če bi država odobravala in vabila pridne slovenske roke in prihranjeni dolar ameriškega Slovenca. Gotovo ostane pribita resnica, da bo marsikateri odšel na stara leta v domovino, in če bi vzgledi vlekli, Jugoslaviji bi to ne bilo na škodo, ampak v korist pri njenem gospodarstvu in mednarodnem občevanju. Res je, da smo mnogi že ameriški državljani, toda kri in jezik, srce in misel, vse je ostalo še slovensko in na,še, vse je prikrojeno tako, da ne moremo tega zatajiti. Toda sami smo, skušamo najboljše v tujih razmerah, med tujimi obrazi, vsak po
Država Ohio — vzgled Slovencem širom Amerike.
(Priredil John Zulich)
Na tisoče in tisoče naših rojakov hodi s trebuhom za kruhom po zapadnih državah, in sicer v državah, kjer so navadno odvisni od ene same industrije, dočim vlada v državi Ohio večje blagostanje kot po kteri drugi državi, ako izvzamemo eno ali dve. Država Ohio se lahko vzdržuje s poljedelstvom ali pa z mnogoterimi industrijskimi izdelki, in je za to bolj sposobna kot ktera druga država v uniji. Država Ohio preživi svoje ljudi s poljskimi pridelki in industrijo, kar ne more kaka druga država storiti istočasno. Naj navedem nekaj podpore v resničnosti mojih trditev:
Vrednost države Ohio se ceni po štatistiki iz leta 1924, in mora biti danes še veliko večja — na $18,490,000,000. To je večja vrednost kot je znašala vrednost vseh Zedinjenih držav pred 50 leti.
55 odstotkov vse državne vrednosti znašajo ohijske farme'ali skoro $10,000,000,000 in razne druge naprave. Tovarniški izdelki v državi znašajo letno vrednost približno $3,655,000,000. Površina države Ohio znaša 40,740 kvadratnih milj, torej pride nekaj nad 141 oseb na vsako kvadratno miljo. Prebivalstvo države Ohio se šteje na 7,500,000.
V naši državi imamo poleg tega 80 mest, in sedem mest izmed teh osemdesetih ima nad 100,000 prebivalcev vsako, Poleg tega pa ima država Ohio 256,695 farm, in povprečna površina vsake farme je 91 akrov. Samo štiri procente vse ohijske zemlje je danes še neobdelane. Farme v državi Ohio so vredne nad štiri tisoč milijonov dolarjev. Goveje živine se nahaja v Ohio nad 2,000,000 glav, poleg tega imamo nad 1,000,000 konj, nad dva milijona prascev, in 1.500,000 ovac. Nad deset milijonov funtov volne pridelamo letno v državi Ohio, poleg tega nad 30,000,000 funtov surovega masla in nad 100, 000,000 ducatov jajec se pro. da letno v državi.
Pa niso samo farme, ki štejejo. V Ohio imamo tudi 2382 premogovnikov, ki so vredni z naravnim plinom, premogom in apnencem v letnem pridelku $134,518,505. V državi Ohio se nahaja nadalje 16,125 tovaren, med njimi 86 ogromnih livaren za železo, 44 avtomobilskih tovaren, 42 topilnic, 141 klavnic, 189 delavnic za razne električne potrebščine, 117 delavnic za železniške potrebščine, 577 mlinov za moko, 1621 pekaren, 62 izde-lovalnic za čevlje, 102 izdelo-valnici raznega orodja, 794 tiskaren, itd, itd, itd.
In ali veste, da ima država Ohio nad 1,250,000 avtomobilov, in da pride skoro en avtomobil na vsako družino v državi Ohio? To spričuje štatis-tiska v uradu državnega tajnika v Columbusu.
Vlada države Ohio je podelila dovoljenje poslovati 30, 000 korporacijam. To so domače in zunanje korporacije. 94 različnih železnic vodi skozi državo Ohio. V državi Ohio posluje 117 plinovih družb in 495 telefonskih družb, ki so sicer sorodne med seboj. Poleg tega pa imamo bogato finančno podlago, kajti v državi posluje 1110 državnih bank, ki imajo skupno premoženje $3,000.000,000 ali toliko n. pr. kot znašajo letni proračuni
svoje in človeško, kdo nam more zameriti.
Naša bodočnost je- potrkala na vrata.
cele Jugoslavije skozi 25 let, nadalje imamo pa še nad 900 stavbinskih in posojilnih društev. 840 zavarovalnih družb posluje v državi Ohio. Tem kompanijam so posamezni člani plačali v enem letu nad $200,000,000 v asesmentih ali premijah. Saj je samo Slovenska Dobrodelna Zveza dobila v enem letu $129,000 premije od svojih članov. Zavarovalne družbe so, plačale državi Ohio v enem letu nad $4,000,000 samega davka.
Država Ohio lastuje sama za sebe 15,000 akrov gozda, 30,000 akrov vodne površine in 611 milj irigacijskih ali plovnih kanalov. 27,519,634 ton premoga se producira letno v državi Ohio, in ta premog je vreden $90,000,000.
Država Ohio zavaruje delavce v tovarnah proti pone-srečenju in za smrtnino v slučaju ponesrečenja. Ako se poškodujete v tovarni, tedaj vam država Ohio plača dvetretin-sko plačo vašega zaslužka na teden do najvišje svote $18.75 na teden, poleg tega vam plača vse zdravniške stroške, ope-l-acije in bolnišnico. In k vsemu temu delavci ničesar ne prispevajo, pač pa morajo plačevati asesmente za delavce kompanije same. Ako umrjete za poškodbami, vam država izplača $7500.00, ali pa po $50 na mesec, dokler živite, kar hočete. In vsa ta zavarovalnina delavce niti centa ne velja.
Država Ohio ima 85,500 milj tlakanih cest, in sicer 12,500 milj tlakanih z opeko in konkretom, drugo je macadam in enako dobro tlakanje, a 25,300 milj tlakanja se sedaj nahaja v delu.
Ohijska orana zemlja je vredna približno 70 dolarjev na aker, dočim ceni United Stated poljedelski oddelek povprečno vrednost orane zemlje v Uniji le $63.00 od akra. Ohio producira vsak mesec 300,000,000,000 kilovatnih ur električne sile, torej več kot katera država v Uniji, izvzem-ši državo Pennsylvanijo. Ljudstvo države Ohio plača vladi Zed. držav eno dvajsetinko vsega dohodninskega davka v Zedinjenih državah. V državi Ohio plača ena oseba izmed vsakih sedmih dohodninski davek, kar je znamenje, da je ljudstvo v naši državi precej pridobitveno.
Leta 1924 so farmarji v državi Ohio pridelali pridelkov v vrednosti $365,000,000, kar so tudi lahko prodali. Država Ohio ima dovolj lastnega premoga za prihodnjih 1000 let obstanka. Pristanišče v Clevelandu ima n. pr. več tonaže, to je, se več izpelje in pripelje v Cleveland kot n. pr. iz svetovno znane angleške luke Liverpool, in kakor hitro bo Cleveland zvezan z morjem potom reke sv. Lovrenca, postane drugo največje pristanišče v Ameriki.
To je kratek, nepopolen opis države Ohio. Lahko bi se pisalo še ogromno drugega, kdor bi natančneje gledal v uradno državno štatistiko, toda naj zadostuje to za naše ljudi. Malo je držav, ali pa nobena, v Uniji ameriških držav, ki bi lahko toliko nudile svojim ljudem kot baš država Ohio. Živite torej v državi, ki ima dovolj nabavnega bogastva v sebi in dovolj naravnih pogojev, da vidi pred seboj najlepšo bodočnost. Ne hodite iskat kruha tja, kjer je samo ena industrija, od katere ste odvisni. V Clevelandu je vsak Slovenec dobrodošel, imamo dovolj hiš in stanovanj, da se sprejme sleherna družina, ako ima le koga poznanega tukaj. Tu imamo domače trgovine in med domačini v Clevelandu se Slovenec počuti kot v rojstnem kraju. Tu lahko vsak Slovenec napreduje ravno tako kot v
drugi državi, ali pa še bolje. Ugodnosti v mestih kot tudi na kmetijah so veliko boljše kot kje drugje. V resnici je Ohio najboljša za slovenski živelj v Ameriki, kot mesto Cleveland metropola vseh slovenskih naselbin v Ameriki!
State of Ohio—Executive Department
BY GOVERNOR VIC DONAHEY.
As Governor of Ohio, I congratulate "The American Home'' on its thirtieth anniversary, and extend to all its readers the compliments of the season.
"The American Home" is among the largest among the among the largest of the foreign newspapers in Ohio and for 30 years has yielded a mighty influence for good among the Slovenian people and made a large contribution to the state and nation. While some of the foreign newspapers are published for the purpose of informing their readers in reference to
foreign affairs and European quarrels, "The American Home" has always kept in the foreground the thought of assisting Slovenians in becoming Americans, to know American institutions and to become a part of American life. "The American Home" for thirty years has taugh patriotism. It has advocated observance of our laws, encouraged thrift and the building of homes, and has always advocated what it deemed best in our social, educational and political life.
I especially congratulate the editor, who in connection with "The American Home," for the past sixteen years has conducted the largest citizenship class in the State of Ohio, and as a result of his effort many thousands of Slovenians have become American citizens. "The American Home" has done this without financial reward but have the satisfaction that they have made a contribution to their fellow men and that many through their efforts have become prosperous, home loving,
and loyal American Citizens.
The people of Ohio join "The American Home" in the thirtieth Anniversary celebration with the hope that its usefulness and influence may increase in the future and that it may continue in its work to help those who have come to our state to live and make a living.
Smola.
France: "Ali vidiš tistole divno ženskod bitje? Jaz si jo bom skušal pridobiti za prijateljico."
Jože: "To ti pa resno odsvetujem, ker bi te njeno prijateljstvo stalo ogromno denarja."
France: "Kako to ves?"
Jože: "Prav lahko, saj je moja žena."
Družinski prepir.
Špela (ki je nabila svojega moža): "Ali si čolvek, ali osel?"
Miha: "Ah, samo človek, ko bi bil osel, bi ti bil že davno ušel in se ne skril pod posteljo. . ."
Vesele božične praznike
želim vsem mojim prijateljem in odjemalcem. Zahvalim se vam za dosedanjo naklonjenost in se priporočam za prihodnost. Jamčim, da bo vsak prav po domače postrežen po najboljši možnosti v vsakem oziru.
NAJNOVEJŠI GRAMOFON
Columbia-Kolster, električno produktivni fo-nograf. Ta inštrument in "električno zvezo" novega vzorca, ki ima posebne in ekskluzivne prednosti. Kolster Power Cone Speaker, znotraj v kabinetu je elektro-dinamičnega tipa. Inštrument je opremljen s 5 tubami ali cevmi Visok je 40% palca, in ol%"visok'. Vsi važnejši kovinski deli so z zlatom platirani. Eden najfinejših gramofonov v deželi.
Mi smo pripravljeni vam pokazati ta krasni gramofon. V zalogi imamo tudi vse druge Columbia grafofone od $50.00 do $475.00. Naprodaj imamo tudi najnovejše plošče, 10 palcev 75c
25073 F Zakaj svetlobe — poje kvartet Jadran Zveličar se rodi — poje kvartet Jadran
25071	F Regiment po cesti gre — Hojer Trio s petjem
čebelska koračnica — Hojer Trio s petjem
25072	F štajerska — Hojer Trio
Polka, ki se pod mizo pleše — Hojer Trio "24057 Gorenjska polka — Hojer Trio Veseli valček — Hojer Trio
24059	Italijanski valček — Strukel Trio
Ne bom se možila na visoke gore — Strukel Trio
24060	Černiška polka — Strukel Trio
Nemški valček — Strukel Trio
Najnovejše role za piano, Q. R. S. cena $1.00
WF 9283 Pomlad — WF 9282 Ljubeči spev — WF 9272 v davnih starih časih
HARMONIKE
Imam veliko zalogo importiranih harmonik za otroke in sicer po zelo znižani ceni od $3.25 naprej. Priporočam nove vrste harmonike lastnega izdelka, delane iz celoloida. Pravkar sem dobil nove vrste celoloid.
Velika zaloga muzikalnih inštrumentov
kot orgljice, mandoline, gosli, kitare, ukelele,
strune za vse inštrumente, vse po zmerni ceni. i
Da vam bolje postrežem, bi priporočal, da ne odlašate do zadnjega dneva z nakupovanjem. Lahko si prej izberete in vam spravimo.—Se priporočam!
Anton Mervar
IZDELQVATELJ NAJBOLJŠIH HARMONIK
IN TRGOVINA Z MUZIKALIJAMI	/u>iumb«a\
h*
L,iM

&
r
M
6919 St. Clair ave. Cleveland, O.
m
Materina ljubezen.
(Dva sveta večera) Rev. Albin Gnidovec
Sneženi vihar tuli zunaj. V dve gubi sključen mož sedi pri ognju, ki prasketa na ognjišču. Trepetaje se sklanja žena nad svojim edinim, na smrt bolnim otrokom. Plameni plapolajo in plešejo. Na stropu revnega prostora in na poševni steni se gugajo pošastne sence.
Popolnoma tiho, da brezglasno se odpro vrata in zopet brezglasno se zapro. Devetletna deklica, kateri je mati ravnokar obrisala s čela mrzle potne bisere, bolestno zaječi. Mož se zgrudi. Mati se postavi pred otroka kot v bran.
Visoka, siva, senčnata se vzdigne tujka v polmraku. "Nekdo je prišel k nam," izgovori mož šklepetaje z zobmi. Mati zavpije: "Kaj hočeš tu? Dobro te poznam! Pred letom si mi odpeljala mojega sina; sedaj prihajaš, da mi odvza-meš še edino, ki mi je ostala!" Smrt se zgane in reče tiho: "Delam po naročilu Višjega. Vsemogočnost zapoveduje, jaz ubogam."
Z vzdihom pade žena na kolena : "Zakaj nas Bog tako hudo poskuša s smrtjo? Življenje je nam vendar vsekalo že zadosti ran!"
Smrt: "Daj, doumi globino! Vzemi zvezdo v roke! Božji sklepi ti ostanejo temni, a večno pravični!
Žena zakrije svojo glavo. Mož sedi brez besede. Plameni plapolajo in plešejo po ognjišču. Pošastne postave se gugajo . . . Brez glasu stoji starka. Ura tiktaka.
Naposled stegne mati proseče svoje roke: "Božji sklep je pravičen. Uklonim se božji milosti in želji! Smrt, grozoviti sel nedoumljive volje, ^ treh dneh bo Božič. S pristradani-mi denarji sem kupila nekaj raznih cenenih igrač. Ali mora biti to še v tej uri, da mi od-vzameš mojega otroka? . . . Pusti ga, da mu še dam, kar je njeno malo srce tako goreče zahtevalo! Sedaj iti s teboj, bi mu bilo pretežko! Dovoli, da nq, sveti večer še osre-čim svojega otroka. Do svete noči mi ga še pusti! . . .
Glava starke se povesi na prsa. Vsa se strese ... V kotu se je zbudil svetel sijaj. Od podobe Matere Božje prihaja bel, bleščeč žarek, ki jemlje pogled očesu in zadene smrt. Pripogne se starka pred obema materama in odide.
K bolesti raztrgani duši materini stopi Marija in reče: "Ljuba sestra, sedem mečev v mojem srcu! Sedem mečev v tvojem srcu! Me žene moramo trpeti. Bodi močna .v ljubezni ven čez vse minljivo! Božja pota so mnogokrat ostra, strma in zavita, peljejo pa k studencu milosti!" In žalostne Matere sestra se vzravna visoko, se pokriža in poljubi bolne hčerke čelo.
Tri dni in dve noči visi nad hišo mučna tesnoba. Tri dni in dve noči se bojuje junakinja z grozečim obupom, ki jo skuša zadaviti, — in pritisne nevarno pošast k tlom . . . Mož se prepira z usodo, — joka in kolne, brezumen vsled bolesti,
Ne ene solze ne pretoči žena. Nobenemu čuti slabosti ne popusti. Ponižna in polna materine ljubezni, lajša otroku težke ure.
O, ali bi mogli kralji tako služiti kot matere! . . . Pogumna je tiha žena. Pač ve: Bog je pravičen in moder. Iz dna duše ga zahvali, da ji je privoščil, še enkrat razliti vso svojo ljubezen nad svojo malo bolnico; da ji je privoščil, vsaj tako malo časa še, biti mati.
Otrok ve, da se približuje
smrt, mati pa se prizadeva, pokazati ji smrt tako malo strašno kakor smukniti čez temno veže v razsvetljeno sobo. O nebesih se pogovarja z deklico, o opojnem vzletu v nebo, o blaženem gledanju Boga, o neskončni sladkosti neminljive blaženosti in sreče.
V okamenelo bolest vpade moževo zdihovanje. Duhovniku, ki je pokrepčal trpeče bitje za pot v večnost, stojita solzi v očesih. Na materinih ustnicah je utripajoč smeh in neka sijina izžareva od nje, svetu nepoznana in čudovita. Da slovela ne naredi preveč težkega, prav nič ne pokaže svojemu otroku, kako razboljeno je njeno srce.
Sv. večer prihaja, se že mra-či. Mati prižge vse svečke pri jaslicah. "Sveta noč, blažena noč", odmeva tako iz palače kot iz najrevnejše bajte. Darila prinese mati. Otrok vzame različne igračke v roke, žareče od mrzlice, obraz se ji nasmeji in zasveti. Brez ropota se odpro vrata. Onemogel pade mož skupaj. Mati ostane pri zavesti, čeprav čuti groze odpovedati. Deklica starke ne vidi.
Telesno stopi Dete Jezus k posteljici, zlatolasi, v rudeči z zlatom obrobljeni oblekci. Z njegovih usten odmeva nežno: "Pridi, deklica ljubka, greva skupno na zvezdnati travnik, kjer se pasejo lepi, beli jagen-čki oblakov. Tam imam polno hišo najkrasnejših igračk za te!"
Dete Jezušček prime bolno deklico za roko. Kar na enkrat ji postane tako prijetno in lahko pri srcu. Mati jo ljubeznivo objame v slovo, _a ona šepeta: "Ne bodi žalostna, mamica! Prosila bom Boga, da tebi in očetu podari malega sinčka ali hčerko, da se ne boste čutili tako zelo zapuščeni, ko bom jaz proč!"
Roko v roki gresta mlada, zemeljskega pregnanstva rešena in Dete Jezus gori po zlatih stopnicah. Zapuščena mati jih vidi stopati višje in višje v živahnem pogovoru, dokler jih plavajoči rožnati oblak ne odtegne njenim očem.
Dve preminuli jasni očesci zatisne mati. Neustrašena, Bogu udana žena stoji s sklenjenimi rokami in moli: "Zgodi se tvoja volja!"
Hitro mine leto. Zopet odmeva : "Sveta noč, blažena noč!" skozi svet. Božične jaslice žarijo v svitu svečk.
Mlada mati ziblje debelolič-nega, zlatolasnega dečka. Koi maj tri tedne je, odkar je oče stesal zibelko in jo s pisanimi cveticami poslikal. Vsa grenkoba zapusti srce težko sku-šanega moža. Ogrevajoč se ob veliki materini ljubezni svoje žene, se zahvaljuje Bogu. Dve bitji čutita: Za novo srečo se imava zahvaliti priprošnji otroške duše v nebesih . . . Neskončna je božja ljubezen, jeklena njegova pravičnost.
Deček dorašča in postane vrl mož. Svoje stariše, ki jih iskreno ljubi, reši revščine in skrbi, ter jim pripravi ugodno življenje v njih starih letih. •-o-
Spomini na domovino.
(Za "Ameriško Domovino" spisal — prijatelj.)
V	Sloveniji rojen,
V	Wyomingu tepen,
V	Minnesoti uposljen, Mislim vedno na svoj dom! Kdo zna, če kdaj <ja videl bom!
Božič se popavl.ja leto za letom. Zgodovina ne vrši svoje naloge tako pravilno kakor Božič, ki pride vsako leto na gotov dan. In vselej, kadar prihaja Božič, se prijetno spominjam Božiča v stari domovini, tedaj,
ko smo bili v zlatih detinskih letih. Oh, kako prijetno je bilo, ko smo na božični večer tekali za stariši in za družino! Naučili so me, da če bom na božični večer otresel sneg iz dreves, da bo sadno drevje prihodnje leto obilnejše rodilo! Seveda, kot mlad in nedolžen otrok sem vse to vrjel! Družina je hodila kot v procesiji okoli vseh poslopij ,okrog živine in drugod. Molili so in bili hvaležni za dobrote in nedobrote, jaz sem pa tresel drevesa, kar so mi dale mlade moči in mislil sem v mladem srcu kako bom prihodnje leto hruške klatil . . . Včasih se je letina obnesla, včasih pa ne! Bilo je to pač odvisno od vremenskih bogov, kot se izjavlja danes neki poznani ameriško-slovenski časnikar!
Ni uganjka, zakaj se je tako prijetno spominjati ob Božiču na staro domovino. Spominjam se svoje rojstne koče in grude, najbolj se pa spominjam svojih dragih starišev. Moj oče še živi, moja mati pa mirno počiva v hladni rojstni zemlji. . . .
Ko sem bil še mal paglavček, seveda nisem mogel razumeti ljubezni, katero je gojila mati v svojem srcu za mene. Kako bi jo tudi razumel? Saj moj razum še ni bil zrel, da bi mogel razumeti občutke materinske ljubezni. Moj oče je bil jako mehak v svojem srcu, vse mi je dopustil. Če sem naredil kak pregrešek, je bil sicer navidezno jezen, toda samo za trenutek. Če sem se klatil okoli hiše nekaj časa, je njegova "jeza" minula. Kaj pa mati? Ona je bila stroga, toda njen sladki srčni nasmeh mi še danes priča, da me je še bolj iskreno ljubila kot moj dobri oče.
Žalostno, toda resnično je, da spoznamo svoje zmote in napake šele potem, ko je že prepozno. Zato lahko trdimo, da je imel veliki Lincoln prav, ko se je izjavil o svoji materi nekako ta-ko-le; "Kar sem in kar upam postati, "je zasluga moje angelj-ske matere." Citat sicer ni ravno točen, toda pomen je isti. Zdi se pa, da je nesmrtni Lincoln znal čislati svojo mater bolj kot pa jo znajo današnji mladi ljudje!
Otrok, ki ne čisla svojih starišev, ni vreden njih imena. Obratno velja za stariše, da ako ne ljubijo svojih otrok, bi raje
naredili, da ne bi imeli otrok.
* * *
Misli me ob vsakem Božiču popeljejo v daljno domovino, kjer nam je tekla zibeljka našega rojstva. Toda mi ameriški Slovenci, razven nekaj izjem, ne moremo praznovati Božiča v svoji rojstni domovini. Imamo pa žive spomine na otroška leta ob božičnem času. Kdor je toliko srečen, da ima žive stariše v stari domovini, se jih gotovo spomne ob božičnem času. Če že ne more poslati gmotne pod pore, pa pošlje vsaj moralno podporo, kar je pač dolžnost vsakega otroka. Pomnite, da imate samo enega očeta in samo eno ljubeznivo mamico. Stori te kar hočete, nikdar ne boste poplačali dobrot svojih ljubečih mater in očetov. Ko enkrat za vselej zgubiš svojo mater, tedaj boš plakal, a to plakanje bo zaman. Kdor se brez solz loči od svojih dragih starišev, kdor ne čuti iskreno njih zgube, ta gotovo nima človeških čutov v svojem srcu.
* * *
Pisec teh vrstic je nekaj storil za svojo mater, a žal, da dočakal ni, da bi mogel njene dobrote vsaj deloma odkupiti. Ko je bila bolehna, ji je pošiljal nekaj dolarjev, kar tolaži njega zavest. če bi pa danes bil v istem položaju, bi najel najbolj izvež-bane zdravniške moči, da bi ji podaljšal življenje ... Po toči zvoniti j.e seveda prepozno. Ta ko je tudi prepozno plakati .pp pokojni materi. Zakon narave je preprečil, da sem jo priče prepozno upoštevati. Kadar se pa spomnim na mater, na njen ljubki nasmeh, mi zdrči solza po
;elesu. In to ni samo moja izpoved, to je izpoved tisočerih. Vsi smo dolžni svojim starišem vse, kar imamo.
In ker že govorim o spominih na rojstno domovino, ne smem pozabiti tudi rojstne grude in svoje koče, kjer sem bil rojen Toda bili smo kot ptice selivke. Selimo se iz enega kraja v drugi kraj. Ptice nimajo kompasov, pa vseeno vedno najdejo svoj pravilni kraj. Mi pa imamo vse moderne naprave, pa vseeno dostikrat zgrešimo svoje kraje. Zakon narave pa ima isto moč, da nam ne pusti pozabiti svoje rojstne grude, milih obrazov naših svojcev, že ostarelih in onemoglih starišev. Kako sladko se spominjamo vseh koto\ rojstne hiše, kjer smo se igrali kot nedolžni otroci, ko nismo imeli nobenih načrtov za bodočnost, pač pa smo živeli le od dneva do dneva, od enega solr-čnega žarka do drugega. . . . =1=
Pred par meseci me je obis-tal naš slovenski umetnik Gregory Perušek. Pogovarjala sva se o marsičem. In pri tem so me misli popeljale tudi v staro domovino. "Od kod si pa doma?" me je vprašal umetnik Odgovor je bil: "Iz Notranjskega, blizu tam, kjer se živo srebro producira!" — "Da, slišal sem c onih krajih, videl jih pa nisem!" — "Well, pokazal vam aom sliko moje rojstne hiše!"
Ko jo nekaj časa ogleduje, jo položi vstran. Vprašam ga; 'Ali bi vam bilo mogoče naredi-i to sliko na platnu?" — "Da, nekaj malega bi se dalo narediti, oda jaz ne maram kopirati, ker o ni umetnost."
Nisem se drznil nadalje govoriti, kajti domislil sem si, da zna umetnik hitreje misliti kor pa jaz ... In preteklo je nekaj tednov, ko mi poštni sel prinese omot. "Kaj neki je to," šem si mislil. "Saj vendar ničesar
nisem naročil."
Od vi jem omot jako skrbno, in pred očmi se mi pokaže moja rojstna hiša v istih barvah kot sem jo videl pred 25 .leti zad' njič! Obesil sem sliko na steno in vselej kadar stopim v stanovanje, so moje oči naj prvo n? tej sliki! Umetnik me je popeljal čez širni ocean, in zopet sem videl svoj rojstni dom tak kakor je. Naslikal ga je iz svoje žive slovenske umetniške domišljije, potem ko se je samo enkrat ozrl na pravo sliko! Rad vidim svo> dom, toda rad vidim umetnika, ki je sin naše gore, ki je umetnik, da je lahko nanj ponosen vsak Slovenec.
Ko gledam na krasno delo, mi vhajajo spomini na rojstno domovino. Pred seboj vidim na sliki svojega še živečega očeta toda matere od nikoder ni . . . živ in hvaležni spomin na mojo mater pa ne bo nikdar zginil iz mojega srca, dokler tudi mene ne zadene enaka usoda. . . .
Slovenska Dobrodelna Zveza.
(Za "Ameriško Domovino" napisala Albina Novak)
Približal se je Božič. Za vsakega človeka so božični prazniki velikega pomena, akoravno v različnih smislih, toda vseeno čutimo ob tem času nekako medsebojno veselje, ker smo doživeli božične praznike in vsi želimo svojim prijateljem, da bi jih še prihodnje leto dočakali.
Med člani in članicami naše plemenite Slovenske Dobrodelne Zveze vsaka gotovo zadovoljno gleda napredek v tem letu. Vzrokov biti veseli imamo veliko, zlasti ker vemo, da je v tem letu naša Zveza postala pol-milijonska organizacija. Njen napredek je bil sijajen v vseh ozirih. Kampanja za pridobitev novih članov je bila uspešna, in tudi kampanja za Mladinski
oddelek, ki je še v teku, bo imela popolen uspeh.
Letos se je ustanovilo veliko novih društev tu v mestu in tudi v okolici Clevelanda. Mladina naša se je organizirala v svoja društva, kjer poslujejo v ameriškem jeziku. Pa tudi ostala naša društva izvrstno napredujejo. Glavni odbor je letos organiziral basejball klub«? pri Zvezi. Igre so vzbujale med članstvom letos veliko zanimanja.
To je bil začetek "športa" med mladino pri Zvezi. Nekaj enakega je bilo zelo potrebno, in upamo, da bo baseball liga še močnejša v prihodnjem poletju. Tudi naša dekleta se zanimajo za kaj enakega, in s pomočjo društev bomo lahko kaj dosegle v prihodnji sezoni, zakaj pa ne? Ali ne bi bilo dobro, če bi se tudi dekliški baseball klub ustanovil pri Zvezi, in bi se merila dekleta v baseball igri s fanti! To bi bilo zanimanja!
Pri Zvezi opazujem čimdalje večje zanimanje za društveno življenje. Članstvo je zelo složno, nobenega prepira, nobene zavteti, vsak živi po svojem prepričanju, vsi pa živimo za Zvezo, da jih ohranimo najlepše ime. Med društvi vlada najlepši sporazum in prijateljstvo.
Čas beži, in z njim tudi leta. Vsak dan nam prinaša nove odgovornosti, največja naša odgovornost pa je, da skrbimo za organiziranje naše mladine. Slovenska Dobrodelna Zveza ima vse pogoje, da najfinejše preskrbi za našo mladino. Zato je naša posebna dolžnost, da skrbno pazimo, da bodo vsi naši otroci organizirani v Zvezi. Mnogo je še ljudi, ki niso dosti zavarovani, in ako hočemo biti lojalni napram naši Zvezi, tedaj skrbimo, da ne bo Slovenca v tej naši metropoli, ki ne bi bil zavarovan pri Zvezi z vso svojo družino.
Iz poročil lahko razvidimo, da vrhovni in društveni odborniki vedno opominjajo članstvo, da agitirajo za našo Zvezo. Ne samo da smo pri Zvezi sigurno zavarovani za slučaj bolezni, in da se dedičem točno plačuje smrtnina, pač pa je Zveza tudi za povzdigo in napredek za vseh, ker nas druži in v združenju imamo napredek in korist vsi.
Dne 15. januarija se vrši skupna veselica društev, ki pripadajo k Slovenski Dobrodelni Zvezi. Čisti prebitek te veselice je namenjen za razvedrilo za mladino v prihodnji sezoni. Pripravljalni odbor je že pav mesecev na delu. Sedaj je pa dolžnost naša, da pridemo vsi na to veselico, kajti uspeha bo dovolj, in videlo se bo nekaj, česar se ne vidi vsako leto v naših slovenskih dvoranah.
Bratje in sestre naše Slovenske Dobrodelne Zveze, želim vam prav vesele božične praznike in srečno Novo leto, in da bi v prihodnjem letu napredovali še bolj sijajno, kajti lep napredek povzroča splošno zadovoljstvo.
-o-
Dvoumnost.
Posestnik Motovileč je oglasil v časopisu, da ima debelo svnijo naprodaj. Naslednjega dne je prišel mesar, dobil Motovilčevo ženo samo in jo vprašal: "Ali je gospod Motovileč doma?"
Žena: "Je, a je še v poste -<.. >>
lji.
Mesar: "Ali lahko vidim to svinjo?"
Nesporazum.
Jurij Klobasa je prišel v mesto in si hotel zvečer ogledati gledališko predstavo. Ko je kupoval vstopnico, je vprašal: "Koliko velja?"
Blagajničarka: "Parterni sedež 15 Din, balkonski 10, na galeriji 3 in program 1 Din."

POSEBNA
RAZPRODAJA
za
PRAZNIKE
V zalogi imamo popolno izbero vsega zimskega blaga za vas in vašo družino. Posebno žnižane cene so na ženskih in dekliških suknjah.
RAZPRODAJA JE V POLNEM TEKU SEDAJ
ŽENSKE ZIMSKE SUKNJE SUKNJE ZA DEKLICE: Cena $69.75, sedaj ................$48.50 mere 8 do 16 let Cena $45.00, sedaj ................$33.75 Cena $16.50, sedaj ................$11.00 Cena $38.00, sedaj ................$28.50 Cena $13.50, sedaj ................$ 9.75 Cena $32.00, sedaj ................$18.75 Cena $10.75, sedaj ................$ 7.95 Cena $16.50, sedaj ................$ 9.00 Cena $ 9.00, sedaj ................$ 6.95	SUKNJE ZA DEKLICE: Mere 2 do 6 let Cena $9.75, sedaj ..................$6.95 Cena $7.50. sedaj ..................$5.00 Cena $6.00, sedaj ..................$4.65 Cena $5.50, sedaj ..................'$3.45
ŽENSKI SWEATRI: MOŠKI SWEATRI: Cena $ 8.75, sedaj ................$ 6.50 M« Qn « . ... , . 4- C oe Cena $8.75, sedaj ..................$6.90 Cena $ 6.75, sedaj ................$ 5.25 Z ' ■[ c ~ Z c „c , - . Cena $7.50, sedaj ..................$6.00 Cena $ 5.75, sedaj ................$ 4.50 ' J. Cena $ 4.90, sedaj ................$ 3.65 f »a ^-00, sedaj ..................$4.95 Cena $ 3.00, sedaj ................$ 2.35 Cena *4"50' seda^ ..................$36S	SWEATRI ZA DEKLICE: Cena $5.75, sedaj ..................$4.35 Cena $4.50, sedaj ..................$3.65 Cena $3.75, sedaj ..................$2.85 Cena, $3.00, sedaj ..................$2.35
ŽENSKE SVILENE OBLEKE: SVILENE NOGOVICE: Cene $15.75, sedaj ................$10.95 Cena $2.00, sedaj ..................$1.65 Cene $10.75, sedaj ................$ 7.95 Cena $1.75, sedaj ..................$1.45 ............ Cena $1.50, sedai ..................$1.20 ZIMSKA ODEJA, KOVTRI IN Cena ?1 25> fl 00> sedaj 8gc PLAHTE Cena 75c> gedaj ........................50c 20% POPUSTA	OBLEKE ZA DEKLICE: Cena $6.75, sedaj ..................$5.50 Cena $5.75, sedaj ..................$4.65 Cena $4.50, sedaj ..................$3.65 Cena $3.75, sedaj ..................$2.85 Cena $3.00, sedaj ..................$2.35
LUMBER JACKETS: MOŠKE FLANELASTE SRAJCE: * mere od 6 do lg ,et Cena $3.75, sedaj ..................$2.95 Cena $5.75, sedaj ..................$3.90 Cena $3.00, sedaj ..................$2.35 Cena $3.75, sedaj ..................$2.85 Cena $2.75, sedaj ..................$2.00 Cena $3.00, sedaj ..................$2.35	FLANELASTE SRAJCE ZA DEČKE: Cena $2.00, sedaj ..................$1.45 Cena $1.75, sedaj ..................$1.20 Cena $1.50, sedaj ..................$1.15
ZA BOŽIČ imamo veliko zalogo vsakovrstnih daril, katere pri nas lahko kupite ter ž njimi razveselite vaše sorodnike in prijatelje. Se vam priporočam
6129 * Clur Ave. joseph stampfel
6129 St Clair Ave.

6
=2255
Predpustna filozofija.
Za "A. D." Victor J. Valjavee.
Takoj pričetkom te .storije moram izjaviti, da naši slovenski zgodovinarji niso dosledni in da njihova dela niso temeljita — sploh pa — bodisi to ali onstran Atlantika — imamo premalo zgodovinarjev, oziroma pravih zgodovinarjev, kateri bi bilježili za naš narod in tudi za naš naraščaj najpotrebnejše sattistične podatke glede množitve in ploditve našega naroda, tako v matematičnem, kakor tudi v historičnem pogledu. Pa je povsem naravno, da množitev in ploditev vsakega pojedinega naroda na našem planetu ni odvisna od matematikov in tudi ne od štatistikov, kateri skušajo dokazati potom številk nepobitno istino na px>dlagi formule "2+2: 4".
In baš vsled matematikov in štatistikov, je število naših slovenskih zgodovinarjev tako majhno; kajti ta vrsta naših
ljudi se ne briga mnogo za številke, pač pa za istinite podatke, katere tuintam nabero med našim ljudstvom.
Oba moja prijatelja in sodržavljana — McAndy'in M.c Rogels — sta z menoj na dolgo in široko debatirala glede množitve ljudi in še posebej glede množitve slovenskega naraščaja v Zjedinjenih državah. Pa smo po parurnem in pargalonskem premišljevanju ter po "paryardnem" in "par-čeveljskem" debatnem pogovarjanju prišli do jednoglas-nega zaključka, da naraščaj vsakega naroda na našem planetu, ni odvisen niti od matematikov, niti od štatistikov, pač pa od ljubavi obojespol-nih ljudi vsakega posameznega naroda, katera se običajno pričenja pojavljati takoj po jesenskem ekvinokciju. In čimbolj se krajšajo dnevi po jesenskem ekvinokciju — tembolj se daljša stara in vedno nova ljubav: dokler ne nastane predpustna doba, katera
zopet pomenja daljšanje dne-vov v pobožični dobi.
Pa je med nami Slovenci že od pamtiveka, oziroma od Pe-runovih časov nadalje, ostala navada, da se najraje ženimo v predpustni dobi, katera pomenja daljšanje dnevov — in ker daljšanje dnevov pomenja istodobno tudi daljšanje mizerije, je povsem naravno., da se, kar nas je pravih in pol-nokrvnih "pedigri-Slo vencev" običajno le po enkrat v življenju "oženimo". In med nami je le malo rojakov, kateri so se modernizovali v toliko, da so na svojo srečo prišli in prijadrali do končne ločitve zakona. — kar je sicer dandanašnji moderno, toda skrajno neumno . . .
*
In ko sem s zgoraj omenjenima prijeteljima debatiral o ženitvi; in ko smo debatirali o vsaki mogoči in nemogoči točki glede ženitve, tako iz stališča "pro" in "con", —• smo koncem konca prišli do
Bukovnik Studio
Photographers
v Slovenskem Narodnem Domu 6405 St. Clair Ave.
Želim vesele božične praznike in srečno
Novo Leto!
Tel. "Randolph 5013


VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO ŽELIMO VSEM NAŠIM ODJEMALCEM
Jos. Kremžar
Trgovina s pohištvom in viktrolami
in
ATWATER KENT RADIO
6806 St. Clair Ave.
Tel. Penn 2252
1406 Hayden Ave.
Tel. Glen. 4622
sledečih jednoglasnih zaključkov :
ženitev je povsem dobra trgovska transakcija — saj na prvi pogled in tekom prvih— takozvanih medenih tednov.
Toda za to transakcijo se skriva dokaj prevare, dasiravno je ženitev starejša navada, nego so egipčanske piramide. Kajti razloge ženitve je težje razumeti, nego egipčanske hieroglife.
Svetovna zgodovina tudi ne navaja imena onega človeka, ki je bil prvi, da se je oženil in istodobno obljubil, da bo zajedno s svojo takozvano "boljšo polovico" delal in živel v dežju in solnčnem sijaju, na ravninah in planotah, v gozdovih in močvirjih, v gorovju in grmovju itd.
Toda kedorkoli je bil oni človek, ki je bil istodobno tudi prvi ženin, je s svojo ženitvijo "bil zadovoljen, — ker inače bi se njegovi potomci sploh ne ženili. Vendar je pa le malo ljudi na svetu, kateri so zjedinili svoja pozemska bogastva po-Lom ženitve tako, da potem, ko po.stanejo stari, zamorejo zatrjevati, da so bili tedaj, ko so to storili — pametni ljudje.
To dejstvo pa zamoremo smatrati jednostavnim slučajem, ki se dogodi baš tako slučajno in naravno, kakor polet mladih ptic iz svojega gnezda, kadar jim dorastejo peroti, dasiravno mladiči ne vedo, čemu ostavijo svoje gnezdo.
McAndy pravi, da se nekateri ljudje oženijo kar tako vsled naravnega nagona in da te vrste ljudje nikdar ne pro-najdejo svoje zmote —• ti ljudje so običajno srečni. Zopet drugi se poroče vsled denarja, katerega pa nikdar ne vidijo. Med nami je tudi vse polno ljudi, kateri se ženijo vsled plemenitosti pasme. Te vrste ljudje so tekom prvih šestih mesecev svojega zakonskega življenja izredno srečni — potem se pa prepričajo, da so bili neumni, ko so se ženili.
In McRogels je dejal, da se nekateri l.fudje ženijo le vsled tega, da tako udovoljijo željam svojih sorodnikov — in da potem, ko so že oženjeni, na svojo žalost spoznajo, da se sorodniki sploh ne brigajo zanje.
Zopet drugi ljudje se oženijo, da tako dražijo svoje prej-šne zaročenke, katere so se poročile z drugimi — in še drugi ljudje so tako neumni, da se ženijo vsled ljubavi, dasiravno jim slednja ne prinaša niti jed-nega centa, niti prijatelja, niti polnokrvnega potomstva.
In nekateri možki se oženijo, ker so prepričani, da bo ženska letina naslednjega leta dokaj slaba ,tako, da jih bo le malo na razpolago — in potem, ako žive Še par let, se prično čuditi, ko vidijo, da je na svetu čimdalje več žensk, Nekateri ljudje se oženijo, de se znebe samih sebe, nakar se prepričajo, da sta se oba zakonska skušala znebiti samih sebe. —•
Pa so tudi taki ljudje na svetu, kateri se v drugič oženijo, da se tako osvetijo svoji prvi ženi, odnosno svojemu prvemu možu. To je povsem navadna hazardna igra, pri kateri se obojestranska igralca prepričata, da zamoreta sicer oba igrati to igro, katere pa ni jeden ne more dobiti.
In med nami so tudi taki ljudje, kateri se oženijo vsled prepričanja, da bodo srečni; ko se pa uverijo, da niso srečni. potem prično premišljati, kateri vrag je odnesel srečo, ko jih je ostavila. — Nekateri ljudje se poroče kar tja vendan ter žive nadalje, ne da bi vedeli čemu. Drugi se zopet poroče v naglici, nakar premišljajo, čemu so se oženili — in še drugi najprej premišljajo o
poroki, nakar se oženijo, ne da bi vedeli čemu. —
Na svetu imamo tudi ljudi, ki se oženijo zgolj radi tega, da poboljšajo svoje boljše polovice. Te vrste ženitve so do-kaj riskantne in so slične slabim farmam, ki so polne "mortgage".
*
McAndy je dejal, da je prišel do zaključka, da je zakonsko življenje slično stavam in igranju na borzi: vsakdo upa, da bo imel vsled ženitve kai dobička — toda pojasnil sem mu. da med nami ni mnogo ljudi, ki pridejo tem potom do dobička.
Dejal sem, da je na svetu mnogo ljudi, ki se nikdar ne oženijo, kar je pa ravno tako riskantno, kakor če bi se oženili, kajti človek, ki stoji na bregu reke in se ne upa skočiti v mrzlo vodo, se še preje prehladi, kakor oni, ki skoči v vodo. In vsled tega sem starima prijateljema svetoval, naj se oženita, dokler sta mlada, kajti tudi jaz sem se oženil, ko sem bil še mlad. In svetoval sem jima, da ako jih slučajno kedo vpraša, čemu sta se oženila, naj mu — ako je baš potrebno — odvrneta, da se tega sploh ne spominjata,-Povedal sem jima tudi, da je ženitev najvarnejša igra na svetu; ako je igra dobljena, potem človek mnogo dobi; ako pa igro izgubi, ni pri tem prav nič izgubljenega . . .
--o-
Na sliki vidimo kongresman-co Mrs. Langley iz Kentuckya, ki zastopa svoj okraj v kongresu. 'Zgorej prva je pa njena hči. ki je tajnica svoje matere. Mož od Mrs. Langley je bil tudi kongresman, toda so ga zaprli radi kršenja prohibicije, a narod je izvolil njegovo soprogo v k&ngres, in ona jc imenovala< svojo hčer za tajnico.
Mala nezgoda.
Dečko (teče za neko damo-: Počakajte, počakajte, robec ste izgubili."
Dama: "Ah, saj ni robec, to je moja nova obleka!"
Pečenka za njegov pogreb.
Mešetar Ignac je ležal na smrtni postelji. Njegova žena je sedela poleg njega in ga tolažila, kakor je vedela in znala. Končno ga je vprašala: "Ignac, s čim ti naj še ustreženi, preden umrješ?"
Ignac: "Kakor voham, pečeš dobro svinjsko pečenko. Prosim te, daj mi je kos."
Žena: "Žal, ne morem. To peečnko bomo jedli po tvojem pogrebu. Kaj bi pa rekli pogrebci, če bi zvedeli, da si jo že ti prej pokusil. . ."
To so darila katerih je vsako dekle gotovo veselo!
Ui
Spalni plašči Chemises Pajamas Seti za ples
j',:
Toaletni predmeti Compact Parfumi Puder
:\t sle
Robci
čisto platno ali drugo blago. Beli ali v barvah kakor izberete.

»i« * *
Lepa izbera ročnih torbic po zelo nizkih cenah.
* ♦ *
Vseh barv
krasne nogavice, šifon ali drugi materijal To je darilo, katerega je vaša žena ali dekle vesela.
^	^	M
Grdina Shoppe, 1
6111 St. Clair Ave. j*
ko stopi v take družbe. In vendar pravijo: to so narodnjaki. Da bi se drznil vstopiti duhov nik med nje — dasiravno je duhovnik tudi član naroda, naroden sin in toliko vreden kot vsak drugi, če že ne več radi izobrazbe, ki jo ima, in kateri je posvetil dolga leta svojega življenja — bi vendar pljuvali pred njega, gledali bi ga kot čuka in slišalo bi se glasno priduševa-nje. Bolj ko bi kdo teh znal zabavljati preko duhovnika, bolj sladko bi se drugi smejali in g? hvalili kako naroden da je.
Kar je z duhovnikom to jf tudi z obrtnikom in trgovcem Naj mi služi sledeča skušnja v dokaz: Ko smo se sprva začel'' zavzemati za narodne domove so takoj ločili in delili narod na stranke in so rekli: Kdor ima ime na svoji hiši ta ne more biti delničar, dom je za delavca! S tem se hoče reči: Kdor je trgovec in ne pozna lopate, oziroma ne dela z lopato, ta je milijonar, in s takim kar ven iz naroda, kajti taki ljudje so narodni izkoriščevalci, pijavke! Zavist, nevednost, narodna nezavest je šla tako daleč, da se je na shodih, na konvencijah in drugje predlagalo, da s trgovci ven iz Jednot, ven iz odborov, ven iz vseh uradov. Tega se marsikdo, ki ima trezno pamet in v resnici narodno čuteče srce prav bridko spominja. Mnogokrat trgovcem niti beseda ni bila dana, dasi je trgovec la sto val ravno toliko delnic podjetja kot kdo drugi ali pa še več, in vendar so "kikarji" sami sebe na-zivali narodnjake, ostali so pa bili — oh, kaj so bili, vse drugo kot človek!
Se danes imamo med seboj sledove iste zavisti. In s takim početjem delamo sami sebi veliko sramoto, ostanemo majhni, ne pridemo naprej, ker se sami med seboj ne spoštujemo. Tako se ponižuje narod, zaustavlja se napredek naroda. Ko se je pisec teh vrstic poganjal za enakost pri delnicah, se mu je odreklo besedo pri delniški seji. In vendar pri trgovcu so bili "narodnjaki" neprestano pri njem in ga prosili podpore, vedno je bil zmožen darovati cel voz pohištva iz trgovine za narod. In v koliko sto slučajih se to pripeti trgovcu, da mora neprestano v žep in dajati in dajati. Ako bi I bil navaden delavec v tovarni, bi ! seveda kaj sličnega storiti ne J mogel. Koliko storijo naši slovenski trgovci za narodno stvar, se sploh ne da izračunati. In koliko ima danes trgovec pri Narodnem domu priznanja? Petsto dolarjev leži tam v delnicah brez vsakih obresti, poleg tega mora pa še vedno in vedno prispevati, vedno novi davki, pri društvih se ga taksira, v trgovinah se ga prosi, v javnosti pa od narodnjakov vse križem kritizira. Vse to se godi, ker se premalo poznamo med seboj, ker nimamo tistega gentlemanskega duha in razuma, ki bi nas vodil po pravi poti medsebojnega sporazuma.
Ako ne bo med nami boljše, prave in resnične narodne zavesti, ako se medsebojno ne bomo spoštovali, ne po kričačih, ampak po priprostih, toda za-
vednih ljudeh, ki imajo v resnici narodno prepričanje v srcu, ne pa v jeziku in v rdečih listih, tedaj nam bo slaba majka bodočnost. Mi le varamo sami sebe, ako mislimo, da smo narodni tedaj, kadar se krepko pri-dušamo čez "farje" in s tem kažemo nizko izobrazbo, da se ne znamo dostojno izražati. Vi ste še toliko lahko nasprotni eni stvari, toda eno vam mora biti sveto: dostojnost! Danes je pri nas tako, da smatramo one, ki so najmanj storili za narod — največjim narodnjakom, oni pa, ki so vselej dostojni, ki nas izobražujejo, naši učitelji, učiteljice, duhovni in drugi izobraženi ljudje, ki so pa pri nekaterih "narodnjaških" ljudeh — na-zadnjaki, iz vzroka, ker znajo dostojno se obnašati, a oni, ki kričijo in psujejo so — narodnjaki. Ogromna večina našega naroda je dostojna, razumna, v resnici bratskega mišljenja, toda imamo med seboj nekaj kri-Sačev, ki mislijo, da bodo s pso-vanjem, jezikom in natolcevanjem rešili narod. Ne bo šlo.
To sem si štel v dolžnost povedati : kako narodni smo!
Kako smo narodni.
(Za Ameriško Domovino napisal Anton Grdina.)
POZDRAVI OD
Pod tem naslovom želim nekoliko napisati o narodnosti, za katero se vse peha in drvi ter stavi samega sebe v ospredje. Vsak hoče biti prvi kot oni Rib-ničan, ki je bil na svatbi. Za narodno stvar se gre vsepovsod, vsak se ima za narodnjaka in se predstavlja, da je v vseh ozi-rih prvi. V tem narodnem vrvenju tudi sodelujemo vsi, se žrtvujemo in vztrajamo. Zidamo si domove, ustanavljamo organizacije, ogrevamo se za svoje tradicije, vsak hoče drugega prekositi, večkrat gremo daleč čez mejo pravice in resnice, čez mejo dostojanstva.
In v tem narodnem navdušenju si tudi skočimo v lase. Ker sebi prištevamo več narodnja-štva kot drugim, se radi zaleti-mo v sorojaka in ga obdelujemo in obrekujemo kakor cigana, da bi ga ponižali pred javnostjo še veliko bolj kot nam nepoznanega ptujca!
St. Clair Tailoring
JOHN FEDOR, lastnik
6122 St. Clair ave
zraven Jablonskega.
Moške in deške obleke delane po meri Dobre, močne hlače $2.00.—Čistimo, popravljamo in likamo moške in ženske obleke.
Nizke cene in dobro delo nam daje vedno dosti zaposljenosti.
En poskus vas bo prepričal
December 15th, 1927. The American Home,
City, My Dear Sirs:—
It has been my privilege to be \ associated with the Slovenian j People of Cleveland for 27 years j and in all this time, I have had a fine opportunity to make some observations and comparisons. Your people form one of the largest groups that make up Cosmopolitan Cleveland; they are honest, industrious and always loyal.
♦Through your Leadership, and the influence of your paper, coupled with the characteristics noted above, their citizenship is of the highest standard and Cleveland is proud of them.
I want to congratulate you and your staff on having given Cleveland a paper for so many years that has been of so much value to all and with it goes my best wishes for a successful future.
Sincerely yours,
A. J. Damm, City Treasurer.
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE ŽELIM VSEM SVOJIM OBISKOVALCEM IN PRIJATELJEM! SLOVENSKO-HRVATSKA BRiVNICA
GEO. KOVAČIČ
lastnik
Hvala za dosedanjo naklonjenost in se priporočam, tudi za bodoče.
6214 St. Clair ave.
Dvorana na razpolago za društvene veselice in enake prireditve.
Vesele božične praznike in
srečno Novo leto želim
vsem prijateljem in znancem!
Umetnost računanja.
"Povej mi, Janezek," je vprašala učiteljica, kako 11 ovc stoji pred ograjo in jih 6 skoči preko nje, koliko jih potem še ostane?"
"Prav nobena," je odgovoril Janezek.
"Saj je to nemogoče. Premisli dobro!"
"Ne, gospodična," je ugovarjal Janezek. "Na računanje se že razumete, toda ovc ne poznate."
John Potokar
6511-19 St. Clair ave.
Tel. Rand. 4629
VSEM ROJAKOM ŽELIM PRAV VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO!
Božična darila
SREČEN BOŽIČ -VESELO NOVO LETO!.
KRASNA DARILA
ZA ŽENE IN DEKLETA!
Moške srajce, kravate, mo-nogramne pase, rokavice, robci, nogavice, gumbi, podveze za nogavice, ovratnice, itd.
Naroden za nas ni oni, kateri v javnosti v ta namen široko ne kriči. Niti ni narodnjak oni, ki je katoličan. Narodnjak ni niti trgovec po mnenju nekaterih. Narodnjak je pa v prvi vrsti oni, ki je odločen zabav-ljač proti veri. Narodnjak je oni — po krivem mnenju nekaterih — ki se ne vstraši v javnosti napadati vse druge stanove in jih teptati pod nogami. Tako se mnogokrat razume pri nas pojem — narodnjak.
Pa poglejmo kaj je tu resnica. Kaj pomeni beseda narod ? Kdo tvori narod? Narod obstoji iz ljudi. Vse ljudstvo, ki ima isto govorico, ljudstvo ki prihaja iz ene dežele, to tvori narod. Že to bi nam moralo odpreti oči, da smo vsi enako deležni narodnih pravic, da vsi enako tvorimo narod in da smo vsi enako vredni narodnega imena. Premislimo samo, kaj bi bil narod s samimi težaki, z ljudmi, ki samo
delajo s krampom in lopato! Ali ne rabimo absolutno tudi zdravnike naše, odvetnike, trgovce, časnikarje, mehanike, učitelje, itd? Toda kako smo ozkosrčni. kako smo sami v sebe zaljubljeni, kako si nadevamo ono sladke besedo: delavec! In ko izgovarjamo to besedo, pravimo, da je samo delavec naroden, zavržemc vse druge rojake, trgovce, učite lje, zdravnike, duhovne ter druge stanove, ki se preživljajo z delom s tem, da nam pomagajo kadar smo v potrebi.
Pišem te vrstice iz bridke izkušnje, katere sem imel tekom mojega 30 letnega bivanja v Ameriki, opazujoč sleplenje onih, ki so si znali prisvajati prednost naprednjaštva s tem, da so tepli po drugih glavah, ds so tako pobite lahko ropali narodnost iz njih in jo sebi n? vrat obešali.
Ako pogledamo okoli sebe, takoj vidimo, da se še to godi med nami. Pojdite ven v sumljive družbe, kjer se taki možakarji narodnega imena zbirajo in sli šali boste dovolj. Naravnost re čeno, človeka strese mraz včasih,
Frank
Belaj,
6205 St. Clair Ave.
IZBIRA :
FINE MEHKE PIJAČE
DVA NAŠA PRIJATELJA
(Napisal Madison.)
Bilo je menda enkrat maja meseca letos, ko smo sedeli zvečer na prijaznem porču Mr. Lovrenca Petkovška na Richmond Rd. v So. Euclid, Ohio, kjer ima Lovrenc že dolgo vrsto let fino farmo z vsemi modernimi udobnostmi, kjer rastejo češnje, ki dvakrat na leto rodijo, kjer imajo koze po štiri mladiče, kjer se stari Vidic počuti kot spanci v Floridi, kjer raste najboljša trta, in kjer v Lovrenčevi hiši prebiva prijazna, domača družina. Mimogrede omenjeno naj še povemo, da je Lovrenc eden najstarejših naših naseljencev v Clevelandu, ki je prišel v Cleveland tedaj, ko se je delalo za 12 centov na uro, pa so mislili, da so bogatini. Ni čuda, da Lovrenca vsak otrok pa tudi odrastli pozna v Clevelandu in po vsej severni Ohio, kajti
la, da bo Lovrenc imel že svojo Lizzy napreženo, kajti pot je dolga in se ne sme kaj preveč muditi. Hm, kako nas je Lovrenc pogledal, ko sva prišla "Aha, že vem!" je rekel in močno potegnil dim iz fajfe, katero je par dni prej dobil od nepoznanih roparjev po pošti vrnjeno. "Le čak'ta, bom jaz nekaj povedal!" Pri tem mu je bistru oko švignilo na Docov avtomobil, s katerim sva se pripeljala k njemu. In modra glava je takoj preštudirala matematično natančno tako-le:
"Pot od mene do mojega brata Johna znaša 32 milj. Hm, nekako tri galone gasolina me bo veljalo, galona po 24 centov (takrat je bil še dražji gasolin), znese 72 centov, kvort olja 25 centov, znese 97 centov, obraba koles najmanj 25 centov, sku-
poleg vsega druzega je bil Lovrenc tekom svojega bivanja v Clevelandu krstni ali birmanski boter najmanj 20.000 slovenskim otrokom kot nam pripovedujejo zanesljive osebe in kot nam je Lovrenc nekoč ko je bi! dobre volje sam priznal. Tak človek, katerega stariši tako ob-rajtajo, da ga neprestano prosijo za botra, mora biti pač dober človek.
No in bilo je enkrat letos maja meseca, ko smo sedeli na porču Lovrenčeve prijazne hiše. "Bini" je nosila vodo iz studenca, zgodnja redkev je že bila na mizi, Lovrenc je pravkar dobil svojo priljubljeno fajfo po pošti vrnjeno, mama Lovrenčeva so bili nekje v Clevelandu, Rozi je pridno operirala Fairmount telefonsko postajo, Frankie je šel molzit krave, Tonie je peljal z Lizzie Jean domov, Ana je študirala šolsko nalogo, Vidic je že spal, Daisy je pričakovala "podrtije peči" v hlevu, črešnje so bujno cvetele, v torek zvečer je bilo, pravim, Lovrenc je bil dobre volje, mi tudi, namreč varuh i postave Mr. Jos. Lapp, Doc Coo-ley in Dutch Prince, ko je omenil Lovrenc, da je pripravljen , nas peljati drugi dan s svojim j lastnim Fordom v LeRoy. j Ohio, blizu nekje Painesvilla, da obiščemo njegovega bratu Johna, ki ima. tam nekje farme.
Mi smo Lovrenca takoj prijeli za besedo, kajti znano nam je ; bilo, da se je prej že ene dvakrat izmazal prav po diplomatsko. O, Lovrenc, ta ti ga je ptič! Ce bi bil študiral naprej, bi gotove postal škof, ki ima pravico odpuščati vse grehe. Torej prijeli smo Lovrenca za besedo in naredili stavo v svoti $1.10, da če Lovrenc ne pelj^e drugi dan v LeRoy, da zgubi $1.10. Ko smo še enkrat poskusili rdečo papri- i ko, smo se poslovili in obljubili drugi dan biti ob 1. uri na mestu, na Lovrenčevi farmi, da se podamo tj.'< 'nekam 'sdvero-vzhodom od Painesvilla.
In bila sva točno na mestu, jaz j in Doc. Seveda sva pričakova-
paj $1.22. In če jaz ne peljem zgubim $1.10, če pa peljem jaz, me velja $1.22." — Tako je modroval Lovrenc, ki je bil že od nekdaj brihtne glave. Poča-in diplomatično je začel korakati proti Docovi kari in jo ogledovati od vseh strani. "Ti, Cooly, me think you got room for three people! Pa potegni do Johna. Moja Lizzy je bila pravkar prebarvana, pa se bojim, da bi si vidva obleko umazala, če bi se vozila v njej!"
Z Docom se spogledava. Tako naju že dolgo ni kdo nabrisal. Zagledal sem lastovko, ki je . vignila v Lovrenčevo garažo. "Kaj gnezdijo lastovke v garaži?" sem vprašal Lovrenca. "Ja, ja!" je rekel Lovrenc, "so bile tukaj, pa jih ni več, samo včasih se še zmotijo in pridejo, pa zopet odletijo." Hotel me je odvrniti od mojega namena, katerega je takoj pogruntal, da želim namreč s tem izgovorom topiti v garažo in se prepričati, Če je njegova Lizzy v resnici na ovo prebarvana. Hitro stopim v garažo — in tudi dobim Lizzy, ki se je sicer svetila kot župni-1 ovi škornji, toda ko se prepričam kot neverni Tomaž, vidim, da je barva čisto suha, da je bila Lizzy barvana že pred najmanj enim mesecem, torej ni nobenega vzroka, zakaj bi si mi pomazali naše obleke v njej. In postrani me je gledal Lovrenc ko sem stopil iz garaže. Mislil sem svojo, on pa svojo.
"Al'nisem pravil kako je Lizzy še mokra!" je diplomatsko govoril Lovrenc. "Doc, hallo, Doc, kar naprezi, pa gremo. Hot shot je že v varžetu. John nas že čaka, le brž, da bomo prej tam. John mora še dovozno pot do svoje hiše sfiksati, pa bomo lahko pomagali." Kaj je hotel Doc, kaj sem hotel jaz! Lovrenc se je nama zaenkrat izmazal. Obžalovala sva le, da Lovrenc drži tisto stavo $1.10, in vedela sva naprej, da do nje ne prideva, poleg tega pa mora Doc še sam voziti. Srečno smo prišli do farme
Lovrenčevega brata Johna. Dovoza k farmi sicer nismo popravljali, dasi jih je John moral precej slišati od Lovrenca, zakaj ima tako nerodno pot, tembolj se je pa Lovrenc zanimal za konje, oziroma kobile na Johnovi farmi. Ko si je ko bilo od vseh strani dobro ogle dal, je segel v žep in zataknil ne kaj za komat kobili, kar pa ni smo dobro opazili. Nekaj je pa dal v roke Johnovemu sinčku V bližini Johnove farme pa ima lepo, dasi še ne preveč obde lano farmo Mr. John Mihelich naš councilman v mestni zbornici. Farmo je kupil od poznanega rojaka Mr. Križmana. Seveda, councilman John nima časa, da bi farmo obdeloval, sadil krompir, repo, koruzo, ajdo, ječmen, peso, kolerabo in enake pridelke. Postavodajalna zbornica v Clevelandu in njegov odvetniški poklic mu jemljeta preveč časa, toda tupasem se pa le odtrga od svojega napornega dela v mestu in se zateče na svojo farmo v LeRoy. Tudi omenjenega dneva smo ga dobili na isti farmi, v družbi z našim fotografom Mr. Bukovnikom in Mr. Frank Keržetom, toda ne z onim, ki urejuje revijo "Čas, ampak z onim, ki je svoje čase j roda j al v Clevelandu brašno in krmo. Začudili bi se kako domač je bil John Mihelich na farmi. V rokah gnojne vile, poleg sebe kup gnoja, Bukovnik je prav umetniško nakladal gnoj na samokolnico, John ga je "urihtaval," Kerže pa je čakal kdaj bo kup poln, da ga odpelje kamor spada — na novo zgrajeni vrt okoli farmarske hi še.
Lovrenc je bil tisti dan prav čedno oblečen, pobrit je bil, klobuk malo postrani, skratka zgledal je kot mlad udovec, ki se gre drugič ženit. Bil je prav čeden fant. In zopet je z diplomatskimi očmi premeril Mr. Mihelicha, ki je bil v zanikerni obleki in zgledal kot farmarski pomočnik. Hm, si je mislil Lovrenc, "glih kot nalašč." "Pičer" bomo vzeli. Jaz sem farmar, pa zgledam kot mestni gospod, councilman Mihelich je pa gospod pa zgleda kot pravi "dirt-farmar." "Pičer, pičer!" je za-povedal Lovrenc, in jaz, ki sem imel s seboj fotografski aparat sem rad ugodil Lovrenčevi želji z nado, da če ga slikam v družbi John Mihelicha, prvega slovenskega councilmana v Cleveland, da dobim nazaj onih 1.10, kar je držal Lovrenc v svojem žepu.
Pa sta se postavila Mr. Lovrenc Petkovšek, slovenski farmar, in Mr. John L. Mihelich. naš slovenski councilman v vrsto in fotografist je naredil svojo dolžnost kot vidite zgorej na sliki, ki se danes nahaja v arhivih našega reporterja.
Par dni po tem dogodku smo prišli zvečer v vas v prijazno Lovrenčevo hišo in zahtevali $1.10 kot dobljeno stavo, ker Lovrenc ni peljal s svojo Lizzy v LeRoy. Pa nas je pogledal Lovrenc in zinil: "Je že prav, počak'te, ali nisem dal kobili v LeRoy $1.00 za komat in 10 centov otroku?! Stava je plačana. Bini, prinesi vode, Frankie, Frankie - - F-r-a-n-k-i-e! A-n-n-i-e! B-i-n-i! Ah, saj smo pri-jat'lji, zjutraj pridem po "caj-tenge," kar ne morem biti brez
njih----"
Kaj hočete! Z Lovrencom smo od tedaj še večji prijatelji, pa voščimo njemu, soprogi in vsej družini vesele božične praznike, dobrega zdravja in da bi dobili enkrat tisto stavo $1.10 nazaj mi — ne pa Johnova kobila.
Sanje.
Jožek: "Atek, danes sem sanjal, da si ti podaril meni deset dolarjev, a mamica pet."
Atek: "Kaj ne veš, Jožek, da se ljudem sanja navadno nasprotno od tistega, kar je res."
Jožek: "No, dobro! če se že nasprotno sanja, pa daj ti meni pet dolarjev a mamica deset."
Njegova pamet.
Mati je poslala Janezka v trgovino, da ji kupi razglednico. Janezek se je kmalu vrnil, a brez razglednice.
Ko ga je mati vprašala, kje je pustil kupljeni predmet, je Janezek menil: "Vrgel sem karto kar v poštni nabiralnik, da mi ne bo treba še enkrat hoditi ven."
Težke sanje.
Melhijor: "Včeraj se mi je sanjalo, da sem sedel v neznani gostilni, pojedel obsežno kosilo, pil najbolje vino, a končno opazil, da nimam s seboj denarja."
Boltežar: "To so strašne sanje. Kaj si napravil nato?"
Malh ijor: "Naročil sem še črno kavo in se zbudil."
IGNAC JERIC
GROCERIJA in MESNICA
Želim vsem rojakom vesele božične praznike in srečno Novo leto!
3583 E. 81st St.
Tel. Academy 1 390-J

FRANK LAURICH
PRODAJA PAPIRJA NA DEBELO
Želim vesele božične praznike in srečno Novo leto! Se priporočam!
15601 Holmes ave.
Tel. Eddy 6866
LUDVIG RADDELI
Slovenska GROCERIJA in MESNICA
Se uljudno priporoča odjemalcem in želi vsem rojakom/vesele božične praznike in srečno Novo leto!
15802-04 Waterloo Rd.
LOUIS SRPAN
SLOVENSKI KROJAČ
Izdelujem perfektne obleke delane po vaši meri, garantirane, da vam pristoje.
Vesele božične praznike in srečno Novo leto želim vsem rojakom!
17822 Marcella Rd.
JOHN STREKAL
GROCERIJA in MESNICA
Vesel Božič in srečno Novo leto!
3592 E. 80th St.
Tel. Academy 1 525
LOUIS LANCHMAN
SLOVENSKA MLEKARIJA
Se priporoča rojakom za dobro postrežbo in želi vsem skuhaj vesele božične praznike in srečijo Novo leto!
1083 E. 68th St
m
Frank Kužnik
MODNA TRGOVINA IN ČEVLJI
Vsem prijateljem in znancem želim vesele božične praznike in
srečno Novo leto!
3525 E. 81st St.
Tel. Broadway 887
Anton Ponikvar
GROCERIJA in MESNICA
Želi vsem rojakom vesele božične praznike in
srečno Novo leto!
3769 E. 93rd St.
Tel. Broadway 1934
United Hardware & Tool Company
5508 St. Clair ave.
GLAVNI STAN ZA RADIO ELEKTRIČNA BOŽIČNA DARILA
Vesele božične praznike in
srečno Novo leto želimo vsem!
Prodajamo na debelo ali na drobno!
Lmiii
I "(Tirti
Victor
¥ ® 6 jjj
Lisjak
Vesele božične praznike—srečno Novo leto Pridite poslušat naše čudovite radio, na elektriko. Lepa zaloga gramofonov Imamo tudi nove role in plošče, piane in harmonike, violine, banjos, po jako znižanih cenah. — Se priporočamo!
Auditorium Music - Victor Lisjak, S. N. D.
6419 St. Clair ave.
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO!
voščim vsem mojim odjemalcem in prijateljem! Naznanjam vam, da bom imel sedaj za praznike posebno znižane cene. Orehi, rozini in med, kar je za potice. — Cenjene gospodinje, pridite v našo trgovino in se boste prepričali, da je pri nas vedno točna postrežba in zmerne cene. Nadalje se vam zahvalim, ker ste me podpirali v preteklosti in upam, da me boste tudi v bodočnosti.
Frank Matijašič
6702 St. Clair ave.
Tel. Rand. 6593
5