Zapuščina Rada Nakrsta
Ko govorimo o zapuščini Rada Nakrsta, ne moremo mimo njene temeljne lastnosti, po kateri se močno razlikuje od običajne zapuščine slovenskega gledališkega umetnika: je izrazito dvoplastna. Kakor je običajna gledališka zapuščina v poglavitnem pričevanje o neki umetniški usodi, tako je denimo Nakrstova domala v enaki meri tudi pričevanje o konkretnem gledališkem okolju in njegovih koreninah, kar še posebej velja za njegovo štiridesetletno povezanost s tržaškim slovenskim gledališčem ter njegovo igralsko, zgodovinarsko, kronistično, arhivarsko ter kulturniško vlogo v njem. Zato je Nakrstova zapuščina v marsičem tudi zapuščina Stalnega slovenskega gledališča v Trstu. V njej je namreč poleg gradiva, ki skozi Nakrstovo umetniško delovanje na deskah slovenskega gledališča odstira tudi obrise občega delovanja gledališča v Nakrstovi dobi, pričujoče tudi gradivo o tržaškem Dramatičnem društvu ter začetkih tržaškega gledališkega življenja ob koncu prejšnjega in začetka tega stoletja. Seveda sta v gradivu ustrezno zastopani tudi Nakrstovi poprejšnji gledališki okolji, mariborsko (1927-1941) in ljubljansko (1941-1945). Gledališko manj pomembna je njegova korespondenca, (zlasti če jo primerjamo z Janovo in Skrbinškovo, zato pa so številčne in tehtne druge zapuščinske celote, denimo lastni zapisi, časopisni članki in fototeka, ki se jim pridružuje tudi zajetno število umetniških slik. Povejmo uvodoma še to, da je Nakrst pred smrtjo z bogatim znanjem knjigoveškega mojstra in ljubeznijo gledališkega zgodovinarja uredil gradivo, ki gaje namenil Slovenskemu gedališkemu in filmskemu muzeju, in mu dal tudi reprezentativen zunanji videz.
The Legacy of Rado Nakrst
Speaking of the legacy of Rado Nakrst one cannot bypass its fundamental characteristics making it essentialy different from a usual Slovene actors’s legacy: it is an expressly complex one. If generally taken, an actor’s legacy is there to document an artistic career, in Nakrst’s case we find an equally rich documentation of certain theatrical environment and its roots, with especial reference to his forty-year-long loyality to the Slovene Theatre in Tricst, his acting, historical, archivistic and cultural role inside it. That is why Nakrst’s legacy is simultaneously to be considered as the legacy of the SGT. There is, apart from evidence of Nakrst’s own artistic activities, enough light thrown on the contours of general theatre life of the period, including the Triest Drama Circle and the beginnings of theatrical culture in Triest at the turn of the century. Nakrst’s previous theatrical milieu — that of Maribor (1927—1941) and, respectively, of Ljubljana (1941—1945) — is also well documented in the legacy material. His correspondence is, theatrically speaking, les important (especially in comparison with Jan’s or SkrbinSek’s one) but other entities, in compensation, provide enough argumentation, especially his own notes, newspaper articles and photos as well as, in addition, quite a few artistic paintings. Last but not least, Nakrst himself took good care of all material, as a skilful amateur bookbinder and theatre chronicler,
before handing it over to the Slovene Theatre an Film Museum, shortly before his death.
Korespondenca
Korespondenca Rada Nakrsta je sicer obsežna, saj zajema 396 pisnih enot, vendar pa je njen pretežni del gledališko manj zanimiv. Prevladuje družinska korespondenca, ki sicer odstira marsikatero podrobnost in zanimivost iz Nakrstovega življenja, gledališko pa ostaja vseskozi irelevantna in to velja zvečine tudi za težišče le-te — za korespondenco med njim in ženo Avrelijo (Leli) Nakrst, tržaško gledališko igralko. Obilno tematsko celoto oblikuje tudi korespondenca, ki riše Nakrsta v vlogi vestnega, ustrežljivega arhivarja in gledališkega zgodovinarja, ki se razdaja na vse strani; najmanjši pa je delež tako imenovane igralsko-gledališke korespondence. Tudi ob tej pa ne moremo mimo ugotovitev, da so med Nakrstovimi dopisovalci sicer številna zelo ugledna gledališka in kulturniška imena, da pa so ti pisni stiki v poglavitnem bolj formalne narave, da v njih zvečine ne gre za globlja gledališka vprašanja. Navzlic temu pa je mogoče v teh pismih vendarle najti marsikaj gledališko zanimivega in osvetljujočega, približno orisati Nakrstovo podobo v očeh sodobništva in sopotništva.
V	nadaljevanju bomo (selektivno) prikazali važnejše drobce in odlomke iz njegove korespondence, upoštevajoč pri tem — kakor že pri Janu in Skrbinšku — abecedni red dopisovalcev.
Začnimo z Vladimirjem Bartolom, tem zvestim spremljevalcem dela in življenja Stalnega slovenskega gledališča v Trstu in s tem tudi Nakrstove igralske poti v njem.
V	Nakrstovi zapuščini sta ohranjeni dve njegovi pismi, obe iz Ljubljane, datirani pa sta z 8.3.1957 in s 6.3.1963. Drugo pismo je zgolj zahvala za čestitke, ki mu jih je ob njegovi šestdesetletnici poslal Nakrst skupaj z ženo Leli, v prvem pismu pa Bartol Nakrsta naproša za gradivo o tržaškem slovenskem teatru, ki je izšlo po njegovi preselitvi v Ljubljano in obenem takole izpove svoje videnje o Nakrstu arhivarju in gledališkemu zgodovinarju:

.
Nakrstovi pismi Josipu Bizjaku, nekdanjemu, v Beogradu živečemu članu tržaškega Dramatičnega društva pričata o Nakrstovem neutrudnem prizadevanju za to, da bi zbral čim več gradiva o Dramatičnem društvu in nasploh o nekdanjem gledališkem in kulturnem življenju v Trstu. V prvem ga namreč naproša za vse tovrstno gradivo, ki ga morebiti ima, ali vsaj za podatke o tem, kje bi sc utegnilo še kaj najti. Drugo pismo pa že priča o tem, da mu je Josip Bizjak poslal marsikaj zanimivega, saj se mu Nakrst v tem zahvaljuje za fotografije, časopisne izrezka (verjetno iz tržaške Edinosti) in “krvav robec” — simbol fašističnega divjanja ob požigu Slovenskega kulturnega doma v Trstu leta 1029.
Korespondenca z Radovanom Brenčičem, upravnikom mariborskega gledališča, zajema samo dve pismi. Prvo, datirano s 27.2.1941, mu Brenčič pošilja v Ljubljano, kamor se je zatekel Nakrst pred drugo svetovno vojno, gre pa za sožalje ob smrti Nakrstove matere. Drugo z dne 3.4.1956, pa je čestitka ob Nakrstovi petindvajsetletnici umetniškega ustvarjanja. Takole se Brenčič spominja svojega dolgoletnega mariborskega sodelavca:

o^. ^Ofc^tcgt.
t /£*&-£	^ *€.	'>w^u-o-^o "Vt-e^ -
I	»	*	^	^	/
•L&Jtju<(^^o/	<^v. —	.
/¿_^c-o	/*--©	v-^ V.
ycuT ><.ct/U.
Ob Nakrstovi petindvajsetletnici umetniškega delovanja se mu iz puljskega gledališča 2.4.1954 oglaša Ljudevit Crnobori, tedaj direktor puljske Drame, in ob jubileju med drugim takole vošči:
^l^l' o n
/¿GLčfa /
^ ^
/¿^M. ^1>M 4Ast*€yJL	J
J)v-^A	iy&j\ ^2-0^
^ 'V-^	7 beCo^fJ b>^c<
^CL 'OlsL-tčt	A
M ¿Si	t	^
^10^ )A&<*SLA^Ur^\ A fj'*UL. J^A^L <ML^
sij^a¿CqU AAAJLJok ^yiXl_
¿Kj \vMul Jr^JL&h..
8.7.1967 se na Nakrsta s pismom obrača režiser Stipe Delič, pomočnik režiserja filma Bitka na Neretvi Veljka Bulajiča in ga obvešča, da ga ima Veljko Bulajič v mislih za eno izmed vlog v tem filmu, ter da naj v ta namen pošlje nekaj svojih fotografij. Pismo je eden od dokazov za to, da so režiserji Nakrsta sorazmerno radi videli v svojih filmih (o tem več kasneje), da pa se sam — kakor priča tudi epilog te zadeve — ni preveč rad odzival na filmske ponudbe.
Naslednje vidno ime v Nakrstovi korespondenci je Branko Gombač. Korespondenca z njim zajema 37 pisnih enot v obdobju do 1969 do 1986, zvečine pa obravnava Nalcrstovo sodelovanje ali nesodelovanje na Borštnikovem srečanju ter njegove arhivarske usluge. Nekaj v zapuščini ohranjenih kopij Nakrstovih pisem Gombaču, s katerimi se odziva na Gombačeva povabila na sodelovanje na Borštnikovem srečanju, odkriva nekakšno Nakrstovo skrito notranjo bolečino, po svoje bolest slehernega ostarelega in v zakulisje odstavljenega igralca. Takole mu med drugim zagrenjeno piše:
“...Ampak tukaj je bilo tudi mnogo stvari, ki so me trle in razjedale. Mnogo krivic. V takem življenju, dragi Gombač, se mora vsako zdravje zrušiti. Ljubim gledališče! Malo kdo tako ljubi gledališče in potem so mi vzeli še to.
Ne smem recitirati, ne smem igrali na Radiu, kaj šele v gledališču. Ne smem se izživljati politično na demonstracijah in manifestacijah. Ne smem z ženo zahajati v Kulturni dom. Če hočem videti kako predstavo, si moram nabaviti vstopnico in še potem sva izzivana in zafrkovana. Ne smem v tisti kulturni dom, za katerega zidavo sva plačala razne prispevke in mesečne odtegljaje dolga leta pri skromnih prejemkih.
Ne gre za ta denar, čeprav skromen, pa vendar iz srca dan.
Ampak pomisli kakšen paradoks! Res je dobil Borštnikov prstan, ampak za kuliso s kakšnimi ranami! ¡n prav tako Prešernovo nagrado, ampak s kakšnimi ranami!
Res, visoke nagrade, ampak, kaj mi pomaga, če sem za nekatere lažnjivce — nečastivreden človek!
Ko pridem v Maribor, kadarkoli sem prišel, nisem bil zaželen. Gledali so me z ostrim pogledom in ponižujoče. Torej, če sem nezaželen, kaj bi se vsiljeval!
Zakaj bi napravil Tebi uslugo? To mi, prosim, povej čisto resnico!
Kaj ne bi bilo lepo, če bi nekdo prišel, mi moško in ponosno ponudil roko in me peljal tja, kjer bi dobil svojo pravico in zadoščenje!
Tvoj
Rado Nakrst”
Korespondenca z Danilom Gorinškom zajema štiri pisma, od katerih so tri gledališko manj zanimiva, saj je prvo, datirano s februarjem 1953, samo povabilo na Gorinškovo petindvajsetletnico gledališkega ustvarjanja v Haškovem—Gorinškovcm Dobrem vojaku Švejku, drugi dve pa sta karakteristični po tem, da gre v njih za prošnje za usluge, za katere je moral biti na voljo Nakrst na drugi strani “železne zavese”. Zanimiva, domala poetična pa je Gorinškova čestitka Nakrstu aprila 1956 ob njegovi petindvajsetletnici. Takole mu vzneseno govori:


'TJ,
3 O /A- I 1 /Jc4rrr\	/ <jIa	-
/Aht. ' cc^jT (¿jiir*- (h?UoA	.
‘Jjj	'iZ^oLocj j <<A	¡¿vi
/ Irvjg	J /JflAl J /h)
C	/Prčilrt /Jf ■&?	(?/YL ^ /^Cj
'V' 7aA . (AAzmOrt
¿rvoit, / /Jittfr»r^ri, ' /fCi
/yi<ZsV-<U^<f /iJoTLsi ckZKjsA /Ois+rt e. hsz'--
/>CLj /¡Cžl/JCo	/K /7vQj
-Z'*C	/{^yi
/lt7K2+«e- d <7
/¡Ccu/o- /hsosj	J*	c
CrOkn	^ c/>	^
^¿dyne* 4n	/^OTU^ot
/nt Ongl te /y/ua¿0^ /Jvcytayt :
J/60iñ(rt/l, o^ lHo¿ •
Y^i'^r y y (Uvy °^<r/‘
a?Ia miÀ ^y^ryX A^X/uny/L /t\yr¡>hj^
O^nvohe/m OnO^H ** &*^v¿(Áyu . c/Ž. -: ,¿/e^	¿* ^	^	-
/yy^i^ryrrTOiXxX /jß<rX	mw ffX¿cu</,' si* •
^htXi Á*h*¿£ doAsMysC • sr
/lo /?£ y y/j^vl/cXio¿£ o(j /¿Zñ "V* s6lX
XvVnlo y* <^v"y oXnCfy ; lío 0'»*o /y>^vi<?X' Xn¡t\ y/K ¿v^Jytsyrv olcvt+o
/l/y\ ¿/n^lt	/fA — ✓?»£ ¿'TWt yíwlr^'Zrr* /mt-Xy,
y S)l<vt»c>í(,' 4rXbsy <hx¿yú / /y/C/y» ^T
^7	7	ï/j * Cy&TL/ ÓjitX
m C

^ /Irv^ik. /7^ y/V^’g*j/
/■A. /OsrrJi/t /X /^tmZk^d nT /
k^j¡¿ lifotticTKt n
/(fa	O^rrf^ty^ • ^¡k á
%iTVJ /^¿(ZsmesA. /^o^yi£- 'Tl^yn. /fes>n '/m» ¿<*j/2/0<7ii'^	/m&O	: c>¿4,
¿u. 'iryfa+jk /h^terUv /¡Ji¿w pciG //Ojsjyto
/ji^i^r^^trC *n **/70	v-ex¿™ «/jat^
fa ÿl k , /%<Xh. ,írrdn	oU^tL-j	¿r£
flßosirJJA f VTrjgÿji cliT^v	d	i
" J AsC/&c(7rt	?i*c 9ind^Vy\ •
7^ e(/idw /7rd->z£ /?a*n / / ■ /j~w^-d*zdh j /fco ki Cč-jšCrh}*! nr si ï* e Tvtr^ / irrp£	¿-vfo/Ck kmrxV{s,-^Zy 7rf Ti'
/ <?La <r?&*Tvn' kaÆ /^¿cz^esrx^
/A^knüiÿd/esC div — <tCcl sze	x
'V' rfc&šjd/yt\ j &ytrfhf ~	.
/T^CUvt /tv	l^nrj
Naslednje ime v Nakrstovi korespondenci je Bruno Hartman. 4 Hartmanova pisma so še en dokaz o Nakrstovi veliki arhivarski vnemi in ustrežljivosti. Najzanimivejše je pismo z dne 27.12.1970, v katerem Hartman Nakrsta naproša, naj mu odgovori na priložena vprašanja o mariborskem igralcu in režiserju med obema vojnama Jožetu Koviču. Ohranjena kopija Nakrstovega odgovora je izčrpno pisanje na 6 drobno tipkanih straneh. Nakrst v njem po svojem spominu osvetli podobo tega mariborskega gledališčnika, in pri tem izpriča, da je odličen opazovalec, da zna svoje vtise strniti in iz njih izpeljati sklepe ter da ob vsem tudi spretno vrti pero. Takole ga med drugim opiše:
“V tistem času je bila večina režiserjev in tako tudi Jože Kovič pod vplivom Hudožestvenikov. Bili so pa tudi pod vplivom nemškega gledališča, predvsem Burgtheatra in Reinhardta. Kovič si je gotovo tudi zbistril svoje režiserske sposobnosti v commedii del' ar te pri italijanskih predstavah posebno pri Goldonijevih uprizoritvah. Seveda je težko ugotoviti v koliko, kdaj in kako so ti vplivi pronicali v
njegovo režijo. Jaz bi rekel, da se je v njegovi režiji zrcalil nek razumski in pa tudi instinktivni realizem. V nekaterih Cankarjevih stvareh, pa tudi v Golouhovih satirah je poskušal režirati nekako ekspresionistično, kar se je videlo v inscenaciji, mizansceni pa tudi v načinu igranja. Njegov režijski stil je bil drugačen v modernem salonu, v kmečki sobi, kakor v Shakespearu ali Goldoniju.
Čeprav je bil zelo zaposlen režiser, saj je večkrat režiral eno stvar za dugo.je prihajal na delo zelo pripravljen. Svojo režijsko zamisel je vselej hotel speljati do konca, če ne drugače, pa tudi z dresuro. To smo občutili posebno mlajši igralci. (Jaz sem bil poleg Pregarca tudi Kovičev učenec in to samo na odru; bil sem po njegovi zaslugi angažiran.) Tudi starejši igralci so morali slediti njegovi zamisli. Spuščal se je v drobne psihološke potankosti. Določil je svoje povdarke v stavku, svojo melodijo, pa tudi kretnje, hojo, mimiko in stil. Ta način študija je bil težak in živčno utrudljiv. Posamezne prizore smo velikokrat ponavljali. Določen čas za študij pa neusmiljeno izpolnili tudi preko določene ure (tri vaje na dan)..."
Pismo Boštjana Hladnika z dne 26.11.1960 jc pričevanje o Nakrstovcm odnosu do filmskih vlog. Hladnik ga kot režiser filma Ples v dežju po Nakrstovi očitni odklonitvi vloge roti, naj vlogo vendarle sprejme. “Silno sem bil nesrečen," mu piše Hladnik, "ko so mi sporočili, da odklanjate vlogo. — Spoštovani gospod Nakrst — kot sem vam že rekel — je ta vloga edino in izključno pisana za vas in sploh ni nikogar na slovenskem, ki bi bil zmožen igrati to vlogo. Dovolite mi prosim, da se ponovno obračam na Vas in Vas prosim, da sprejmete vlogo—kajti v obratnem slučaju—brez Vas — sploh nima smisla, da pričnemo s snemanjem lega filma..." Nakrst se je na to pismo odzval s tole vnovično zavrnitvijo, ki daje (upoštevajoč še nekatere druge reakcije) slutiti o nekakšni preganjavici, ki se ga jc občasno lotevala. Takole piše Hladniku nekaj dni kasneje, 30.11.1960:

/v	¿io
C~C> 'fcT

ČL- h J
e.est,
U-rOSlsT ~tc'
čLjoir-	*
/< _ v / °č**'	•r'	'P'e^-C^i±cSL.
j ¿C./iin	A-\_^
S m	t/“	/tfltf £<- V-<Lc
«<" «K ,
j~o^in^o ^-v- /<-«-*- ,
J^v>7 -V)^&C sL^I »o^jY'
'frs^C-7-v^,	/ ¿X^
srCe^J-c^^ ~£tJ	-^*-0	^ (
Podobno odklonilno seje Nakrst odzval še na nekatere druge filmske ponudbe, poleg ponudbe za vlogo v (že omenjeni) Bitki na Neretvi še za ponudbo Stipeta Gunduliča za vlogo v filmu Martin u oblacima, pa tudi sicer je od šestih slovenskih filmov, v katerih naj bi bil igral, naposled zares igral samo v treh: v Tri četrtine sonca (vloga Achilleja), v Veselici (vloga Jegliča) in vendarle tudi v — Plesu v dežju (vloga Antona). Odklonil pa je povrhu še vlogo v Martinu Cedrmacu in še nekaj vlog za TV Ljubljana.
Med pismi Slavka Jana (5 pisnih enot), ki se predvsem nanašajo na Janovo režijsko gostovanje v Trstu s Cankarjevim “Za narodov blagor” (21.4.1951) je zanimivo zadnje pismo, v katerem mu Jan navaja zasedbo za Krlcžcvc Glcmbajeve, kakršno je Jan predlagal Gavelli, za Glembajeve,, ki naj bi jih tržaško gledališče odigralo na odru Hrvatskog narodnog kazališta v Zagrebu. V tej zasedbi je Nakrstu namenil vlogo Leoneja, za katero je bil potem po gostovanju, do katerega je v resnici prišlo, deležen laskavih ocen in s katero je bržkone dosegel zenit svoje igralske ustarjalnosti.
Naslednje vidno ime v Nakrstovi korespondenci je France Koblar, ki Nakrstu kot rektor Akademije za igralsko umetnost takole vošči ob 25-letnici njegovega umetniškega ustvarjanja:
"Dragi gospod Nakrst!
Zelo rad bi bil navzoč pri praznovanju Vašega 25 letnega gledališkega dela ter Vam osebno voščil srečo. Spoštujem Vas zlasti zato, ker ste svojo zrelo umetnost zvezali s tistim gledališčem, čigar delo je združeno z mnogimi težavami in napori in pri katerem dejansko izpričujete tudi svojo narodno zavednost. Želim Vam, da bi med našimi tržaškimi Slovenci vztrajali in rasli do najvišje popolnosti na čast in ugled vse slovenske gledališke umetnosti.
rektor dr. France Koblar"
Tudi Juš Kozak je v korespondenci zastopan samo z enim pismom in ob isti priložnosti. Kot predsednik upravnega odbora SNG v njem takole čestita jubilantu:
“Dovolite, da vam v svojem imenu in v imenu Upravnega odbora SNG Ljubljana izrazim iskrene čestitke ob Vašem jubileju.
Vaše kreacije dosegajo visokokvalitetni nivo, ki so ga izpričali Vaši nastopi na mariborskem, ljubljanskem in tržaškem odru. Sugestivna moč Vaših osvajajočih karakternih vlog Vam je priborila sloves izrednega igralca, kar, upam, bo bodočnost prav tako potrdila, kakor je že danes gotovo, da ste že z dosedanjim ustvarjanjem uvrščeni med prvake slovenske igralske umetnosti. Želim, da bi Vam ugodne prilike omogočile, da bi nas še dolgo vrsto let presenečali s svojimi stvaritvami.
Z najboljšimi željami za vse, kar Vam je za nadaljnje delo potrebno, Vas iskreno pozdravlja
(Juš Kozak)"
Tudi edino pismo Miroslava Košute, upravnika tržaškega gledališča, je čestitka, napisana pa je ob Nakrstovi osemdesetletnici, 4. avgusta 1986, le slabo leto pred Nakrstovo smrtjo. Takole mu vošči:
“Spoštovani gospod Nakrst,
ne vem, če vas bo to voščilo našlo doma ali če ste v teh avgustovskih dneh kakor svojčas na potovanju. V enem od najinih zadnjih pogovorov ste izrazili hude pomisleke nad podobnimi podvigi zaradi svojih let — in zdaj štejem in jih naštejem za polnih osem desetletij. Čudovito dolga življenjska pot, če se človek lahko ozre nanjo z zadovoljstom in s ponosom, kakršna morata navdajati vas, ki ste se na slovenskih odrih toliko razdali, da vas upravičeno štejemo za enega naših najpomembnejših gledaliških umetnikov.
Ob tem visokem jubileju je z vami moja praznična misel. V imenu gledališča, katerega vodim in ki vam toliko dolguje, in v svojem lastnem imenu vam od srca čestitam in želim veliko osebnega zadovoljstva, predvsem pa trdnega zdravja.
Trst, pred 4. avgustom 1986
Miroslav Košuta”
Omembe vredna je zagotovo tudi Nakrstova korespondenca z Anico Martelanc (4 pisma Martelančeve in 4 kopije Nakrstovih pisem njej), staro Tržačanko in spremljevalko nekdanjega gledališkega in kulturnega življenja v Trstu, ki ji Nakrst zastavlja številna vprašanja o Dramatičnem društvu, Slovenskem kulturnem domu in kulturnem življenju na tržaškem nasploh, ona pa mu v svojih pismih poleg dolgega popisovanja svojega življenja postreže z marsikaterim dragocenim podatkom.
Zajetna je Nakrstova korespondenca z Dušanom Moravcem, ravnateljem Slovenskega gledališkega muzeja, saj zajema kar 32 pisnih enot in pokriva obdobje med 1963 in 1986. Zagotovo gre za tisti del korespondence, ki najbolj nazorno izrisuje Nakrstovo filigransko natančno in predano arhivarstvo. Iz pisem je jasno razvidno, da je SGFM pridobil veliko gradiva iz Slovenskega gledališča v Trstu — bodisi za vselej ali samo na posodo — prav po Nakrstovi zaslugi, da je bil Nakrst vselej in
vseskozi na voljo za sleherno Moravčevo željo, tudi če ni šlo za dostopno gradivo ali za znane podatke, temveč za pravo raziskovalno delo. Nemara ga najbolje ilustrira Moravčevo poizvedovanje o tržaškem igralcu Rainerju Hlači (z dne 11.4.1982), s katerim si je bil veliko dopisoval Fran Govekar, čigar korespondenco je za izdajo pripravljal Moravec. Nakrst mu na pismo takole odgovarja:
“Na vašo pismeno željo Vam lahko sporočim samo nekaj podatkov. Obrnil sem se dvakrat na anagrafski urad, kjer nimajo nobenih podatkov. Obrnil sem se tudi na muzej v Novi Gorici — nič. Obrnil sem se tudi na nekatere še živeče stare Tržačane — nič.
Tukajšnja Študijska knjižnica — odsek za zgodovino — je imela samo ime Hlača s pristavkom, da se je izselil kot operetni pevec v Francijo in nato v Sev. Ameriko.
Odšel sem trikrat v deželni arhiv v Trstu, kjer sem po dolgem brskanju prišel do fascikla, kjer je bil šop listin na njegovo ime in tako dognal, da se je imenoval Hlača Rainer, Rudolf po očetu Francu, rojen v Malem Lošinju 18.1.1881 ...V zgodoviskih knjigah naših časnikov Frana Vatovca tudi nisem zasledil njegovega imena. Intendant naj bi bil okrog leta 1909—10. Po plakatih, ki jih hranimo, naj bi igral nekaj manjših vlog in sicer v Sneguljčici (dvorni norec), Lumpacij vagabund (slikar)... Janko Traven omenja, da je bila njegova najboljša vloga po tedanji kritiki minister v Rovettovem ”Papa ekscelenca”. V knjižici Janka Travna “Pola slovenskega gledališča" ga Traven več omenja na strani 58 posebno glede njegovega zelo sposobnega intendantstva. Prosim, da si to stran v knjižici preberete...Prilagam Vam tri liste fotokopij iz Državnega arhiva. Glavno sodišče je bilo za vso pokrajino v Sežani, arhiv pa se hrani v Trstu...”
Moravec se mu v svojem odgovoru z dne 29.4.1982 v svesti si njegovega požrtvovalnega prizadevanja za podatke takole zahvali:
“..neprijetno pa mi je, ko vidim, koliko truda in potov sem Vam prizadejal...Mislil sem, da so se ohranili kaki podatki v vašem gledališkem arhivu, nikakor pa nisem pričakoval, da boste šli zaradi lega v državni arhiv in konzultirali še celo vrsto ustanov in posameznikov...”
Dodajmo k temu še kratek odlomek iz ohranjene kopije Nakrstovega zadnjega pisma Moravcu (datum 1.9.1986), zahvale za njegovo čestitko ob oscmdcsetlcnici, ko domala na pragu smrti takole premeri svoje prehojeno pot:
“...Teh osemdeset let se je nakopičilo tako hitro, da jih osupel sprejemam. Gledališki poklic ni z rožicami posut, pa bi si ga ponovno še enkrat naložil na pleča, če bi bilo mogoče...”
Hinko Nučič je v Nakrstovi korespondenci zastopan samo z enim pismom — s čestitko ob Nakrstovi petindvajsetletnici umetniškega delovanja, v kateri zlasti poudari Nakrstovo vlogo Leoneja v Krleževih Glembajevih na gostovanju v Zagrebu, vlogo, ki ji je Nučič prisostvoval kot član Hrvatskog narodnog kazališta v Zagrebu. Takole mu vošči:

£>6+

(?/***/£&. ,— /	- .
'~y2^^	.	.
•*	f~crr&C. .	** /&c*^dč<^
)c ‘2fc*yi<~+- psd	- ~r	¡^¿¿ASz^sČi^c^K-
1	y«<c-or7-*w-^"/	^	; y £■/
1 čajitofrfoz. ■*•«- f'	v
*2£y*e	^	ZS&uGLe*«^
0Ce£r**y^ . ^U- —* ^ ""¿¿***±
'Hit, <7~G&tx-c y	-v
'?Če+o^<-‘*- ^	&=**'-<-i’^. C*J1 ^JOJuŽL,
^—--	y£~i ~xr*ers4 *T*i<*r^ rrvorL^Jt
ČCjjčrvOcsvf**^ /	~l£f fe.v/Gci C'4'^uCstsC^. .
!g Cd&t&Kf.
&J&* Z^J*Li	*¿*4.
Nakrstova korespondenca s kartikaturistom Borutom Pečarjem, sicer nečakom Nakrstove žene Leli Nakrst, je precej obširna, saj obsega 15 pisnih enot. Pisma so zvečine družinske narave, iz nekaterih med njimi pa veje veliko vzajemno občudovanje umetniškega dela — Nakrstovega igralstva in Pečarjevega karikaturizma.
Sledi korespondenca (6 pisnih enot v obdobju med 1952 do 1956) s hrvaškim dramatikom in teatrologom Genom Senečičem, ki se je bil z Nakrstom seznanil ob gostovanju tržaškega gledališča v Zagrebu s Krleževimi Glembajevimi in bil prevzet nad Nakrstovo kreacijo. Potem je o njem tudi napisal nadvse pohvalen članek za Narodni list. Korespondenca se v poglavitnem vrti okrog možnih uprizoritev Sencčičevih del na odru Slovenskega gledališča v Trstu, za kar seje pri umetniškem svetu zavzemal Nakrst, a kakor priča Repertoar slovenskih gledališč, neuspešno. Za nas je kajpak zanimivejši tisti del korespondence, kjer je beseda o Nakrstu, denimo Scnečičcvo pismo z dne 26.10.1952. Takole piše:
“Poštovani druže Nakrst!
U prilogu šaljem Vam Narodni list s mojim člankom o Vama. Bilo mi je veliko zadovoljstvo prisustvovali predstavi Glembajevih, a takodjer i čast pisati o glumcu kakav ste Vi.
Ja veličinu Vaše umjetnosli mogu posebno ocijenili i kao dramski autor, čije glavne uloge su na svim kazalištima kod kuče, a i u inozemstvu igrali največi glumci, no s takvim izuzetnim glumačkim profilom, kakav je Vaš još se nišam susreo. Moja želja
izražena na koncu članka, da Vi i čitav Vaš prvorazredan ansambl opet dodjete na gostovanje u Zagreb, ujedno je želja i svih onih gledalaca, koji su bili na “Glembajevima".
Molim izrazite moje čestitke i štovanje drugu upravniku Budalu kao i svim Vašim kolegama, scenografu i tehničkom personalu.
Uz bratske pozdrave svima, a naročito topli stisak ruke Vama, ostajem Vaš o dani Geno Senečič"
Tudi Osip Šest je v Nakrstovi korespondenci eden tistih, ki so zastopani samo z enim pismom, vendar pa le-tega že zaradi Šestove osebnosti in še bolj zaradi pogleda režiserja Šesta na igralca Nakrsta, ki ga predstavi v svoji čestitki z dne 4.4.1956 ob Nakrstovi petindvajsetletnici igralstva, ne moremo pustiti ob strani. Takole mu piše:

' a
«fr /<?&£
čc-čs d ¿¿c*	<sc & ,
2&U, fa,	¿¡k*
/¡¿¿1/ ¿A £	S
¿6 s~£ Ao /Uc<fu^>	Jru^oča, /¿/¿rtu
'/irCA-4-* *K/ '¿is/¿¿6 /
$¿¿/6 /CA/ feaio, ¿PL'¿Zs	'P'
¿«-/C/	^	rfZf^iy
/l£jSS4y&...

i%4s /h^č /^¿r'-«-(>-/£,
^ /^0 ^^¿¿i £-c*cc. .
~%&£	/4Z*^C<r	£cx+ sif-fosj/,
CLctSju/ /^b 4r* r ¿'¿LjV ftslč/* s^' /¿14'e
//¿/UsTu*

~&C44fr1Z£~
fhsiiZLCC- 9?
/
O Nakrstovih zgodnjih stikih s Slovenskim gledališkim muzejem in o njegovem ustrežljivem sodelovanju priča njegova korespondenca z Jankom Travnom, prvim ravnateljem muzeja. Zajema 5 Travnovih pisem, v katerih Nakrsta zvečine naproša za raznotero gradivo in številne podatke ter se mu zahvaljuje za prijazno pomoč. Prizadevanje, ki ju druži, omenja tudi v tejle čestitki Nakrstu ob petindvajsetletnici njegovega umetniškega dela:
“Ljubljana, dne 5. aprila 1956.
Spoštovani tovariš Rado Nakrst
Dovolite mi, da Vam ob 25-letnici Vašega gledališkega delovanja v imenu Slovenskega gledališkega muzeja v Ljubljani in v svojem imenu najiskreneje čestitam. Pri tem Vam želim, da bi bilo Vaše nadaljnje igralsko udejstvovanje prav tako plodno, kakor je bilo doslej, in da bi Vam prineslo ustvarjalno zadovoljstvo. Pri najinem dosedanjem skupnem delu naju je družila skrb za ohranitev zgodovinskih listin in gradiva o razvoju slovenskega gledališča in njegovih igralcev. Upam, da bova mogla povzeti te skupne stike v korist namenu, ki ste se mu že doslej posvečali z veliko marljivostjo in zbiralnim veseljem.
Vas pozdravljam
za Slovenski gledališki muzej v Ljubljani Ravnatelj:
Janko Traven”
Omenimo ob zaključku še pismo Bena Zupančiča, nekdanjega sekretarja Sveta za kulturo, prosveto in znanost LRS, z dne 2.12.1960, ki je znova pričevanje o Nakrstu kot filmskem igralcu, zadeva pa njegovo odklonitev filmske vloge v Plesu v dežju. Takole Beno Zupančič — in kakor se je izkazalo: uspešno — apelira na Nakrsta, naj v interesu slovenskega filma vendarle sprejme to vlogo:
“Spoštovani tovariš Nakrst,
ne zamerite mi, da se obračam na Vas kar takole, na pol uradno, na pol zasebno. Zvedel sem namreč, da imate nekaj pomislekov glede sodelovanja pri filmu Ples v dežju. Ne glede na to, kako je prišlo do tega, da ste odpovedali sodelovanje, bi Vas prosil v svojem imenu in končno v imenu slovenske filmske proizvodnje, ki se ravno ta čas prebija skozi najrazličnejše težave, da bi ji ne odrekli svoje dragocene pomoči. Po mnenju režiserja in drugih sodelavcev bi to bilo lahko za film usodno, ker ni mogoče najti enakovrednega igralca.
In končno ne glede na vse to menim, da Vam bo realizacija tega filma vsakakor prinesla toliko zadovoljstva in zadoščenja, da se Vam bodo zdeli sedanji pomisleki manj pomembni. Podjetje Vam bo poskrbelo vse, kar potrebujete.
Še enkrat Vas prosim, da mi ne zamerite lega pisma, napisanega res zaradi interesov slovenskega filma, ki se mora letos izkopati iz plenic.
Tovariško Vas pozdravljam
Beno Zupančič”
Pri tem kratkem pregledu važnejše Nakrstove korespondence, ki žal ni tako plastičen odsev Nakrstovcga ustvarjanja in zgovorna umestitev njegovega dela, kakor to denimo velja za Skrbinškovo in še posebej za Janovo zapuščinsko korespondenco, smo izpustili številna bolj ali manj znana gledališka in kulturna imena, katerih pisna sporočila so preskopa, gledališko irelevantna ali zgolj formalna. Ti Nakrstovi dopisniki so med drugim tile: Jože Babič, Franjo Blaž, Mira Danilova, Štefka Drolc, Edvard Gregorin, Vlado Habunek, Ladko Korošec, Milan Košič, Elvira Kralj, Jožko Lukeš, Lojze Potokar, Stane Potokar, Angela Rakar, Pavel Rasberger, Vladimir Skrbinšek, Stane Starešinič, Ema Starc, Mila Šarič, Jože Tiran, Danilo Turk, Vilko Ukmar, Aleksander Valič itd...
Lastni zapisi
Nakrst je v svoji zapuščini ohranil 67 svojih člankov v tipkopisni obliki. Tematsko jih je mogoče razdeliti na več celot in sicer na članke o njegovi življenjski in umetniški poti, na članke o slovenskem tržaškem gledališču in njegovi zgodovini, na članke o gledališču nasploh, na priložnostne jubilejne, inavguracijskc ali komemorativne sestavke o svojih sodelavcih in sodobnikih. Nakrstovo pisanje je poljudno, narativno in neproblemsko naravnano, a informativno bogato. Poleg gledališča ga zanima tudi širša kulturna sfera, piše pa z vselej pričujočo osebno noto, s srcem in iz srca,
suhoparno učenjaštvo mu je tuje. Navkljub včasih nekoliko oglato izpeljanim mislim očara s svojo vednostjo, informativnim bogastvom in predanostjo tematiki.
V	nadaljevanju bomo našteli oziroma bežno preleteli nekaj njegovih člankov, da bi tako sestavili drobno mozaično podobo njegovega pisanja.
V	članku Štiri gledališke postaje (2 strani) fragmentarno orisuje svojo življenjsko in gledališko pot od Trsta do Maribora, Ljubljane in znova Trsta.
V	članku Gledališče naše dokaze hrani (27.1.1980,6 strani) pripoveduje o tem, kako je zbiral dragoceno gradivo o Dramatičnem društvu v Trstu, kako je društvo, ki je leta 1904 postavilo Narodni dom in leta 1907 ustanovilo poklicno slovensko gledališče v Trstu, sploh nastalo; nato poseže v zgodovino vse do rimskega gledališča in se spoprime z vprašanjem gledaliških stavb in razvojem tržaških gledališč, nazadnje pa se povrne k tržaškemu slovenskemu gledališču in požigu le-tega v letu 1920.
Članek Nekaj besed o gledališču (7 strani) je poljuden opis nastanka in razvoja gledališča od gledališča starih Grkov do modernega gledališča, pri čemer se na zadnjih dveh straneh posveti razvoju slovenskega gledališča od pasijonskih iger do gledališča pred drugo svetovno vojno.
Članek 75-letnica Slovenskega gledališča v Trstu (6.10.1982,6 strani za Gledališki list SSG Trst 1982/83) je historiat SSG Trsta s posebnim poudarkom na okoliščinah, ki so pripeljale do ustanovitve Dramatičnega društva 1902 in Narodnega doma 1904.
V	članku Stoletnica slovenskega gledališča (2 strani) je Nakrst obdelal približno isto tematiko kot v prej omenjenem članku, le da je dogodke osvetlil s širšega, vseslovenskega gledišča.
V	članku Kulturno-narodnostno prebujanje Slovencev v Trstu (6 strani) govori Nakrst o koreninah slovenskega prebivalstva v Trstu, o prvih šolah na tem področju, o prvi tržaški čitalnici (ustanovljeni leta 1861), o naslednjih čitalnicah in o kulturnem delovanju s poudarkom na prvih gledaliških predstavah.
Članek Začetki gledališkega življenja na Tržakem (Predavanje v dijaškem domu, 19 strani) je nadroben oris kulturnega življenja na Tržaškem od ustanovitve prve čitalnice pa vse tja do požiga Kulturnega doma v Trstu (1920) z nadrobnimi podatki o prvih igrah po vaseh, društvih in zaselkih.
Podobne tematike, le da z drugega zornega kota, se Nakrst loteva v Muzikalnem življenju Tržačanov (28.11.1979, 5 strani), kjer opisuje razvoj pevstva in muzikantstva na Tržaškem, pri čemer se ustavi tudi ob glasbenih razstavah v Trstu.
V	razpravi O gledališču (2 strani) spregovori o svojem odnosu do igralstva in kapitalnih dramatikov, izmed katerih pripiše najvišje mesto Shakespearu, Molieru, “Rusom” in Pirandcllu.
Članek Namen in pomen gledališča (Borštnikovo srečanje, 2 strani) je kratek poljuden prikaz vloge gledališča nasploh z orisom Nakrstovih prvih korakov na gledaliških deskah.
Članek Gledališča in diletantski odri (29 strani) je nekakšna miniaturna zgodovina slovenskega tržaškega teatra z orisom širšega kulturnega miljea in identifikacijo vzrokov, ki so pripeljali do izoblikovanja stalnega slovenskega profesionalnega gledališča v Trstu. V članku Po poti za kulturni dom (6 strani) opisuje Nakrst okoliščine in dejavnike, ki so pripeljali do nastanka slovenskega kulturnega doma v Trstu.
V	članku Iz diletantizma v profesionalizem (6 strani) pa razčlenjuje dejavnike, ki so tržaško gledališko življenje usmerili v profesionalizem.
Kratka kronika SSGT po drugi svetovni vojni (Radio Trst, 9 strani) je oris povojnih razmer v tržaškem gledališču, težkih začetkov, ko so bili gledališčniki brez lastne hiše in kader brez stanovanj, gostovanj po različnih dvoranah in na prostem, prvih iniciativ za gradnjo novega Kulturnega doma, prvih uprizoritev v njem in večnega boja za njegov obstoj. Nakrst se ob tem posveti tudi uspehom, ki jih je gledališče v tem času doseglo in se pred koncem vrne k sebi in svoji vlogi igralca, pri čemer med drugim popestuje svojo bolečino po krivici in prezgodaj odpisanega.
V	Popisu 40-letnega gledališkega delovanja (6 strani) Nakrst natančno predstavi svojo življenjsko in manj natančno svojo gledališko pot od rojstva v Trstu do svojih zadnjih gledaliških sezon v Trstu, pri čemer našteje tudi večino svojih vlog in izrazi prepričanje, da je vrhunec svoje ustvarjalnosti dosegel kot Leone v Krleževih Glembajevih.
Članek Kadar me zanese korak (Radio Trst, 6.9.1971, 23 strani) je spet celovit prikaz njegove življenjske in umetniške poti, v katerem med drugim tudi meni, da ima “v življenju za seboj več kot 500 vlog”.
V	članku Projekt za zgradbo Slovenskega gledališča v Trstu iz leta 1913 (Jadranski koledar, 25.10.1973, 4 strani) pripoveduje Nakrst o najdbi načrtov za zgraditev gledališke stavbe v Trstu iz leta 1913, o katerih ni bilo nič znanega. Nadalje pripoveduje še o svojih brezuspešnih poizvedovanjih glede avtorstva in nasploh o smislu teh načrtov.
Med Nakrstovimi članki je ohranjen tudi njegov Nagovor in zahvala celotnemu kolektivu SSG Trst (14.3.1979, 3 strani) za čestitke in dobre želje, ki jih je prejel ob podeljeni mu Prešernovi nagradi.
Med Nakrstove zapise vsekakor sodijo tudi njegovi intervjuji za tržaški slovenski Radio in sicer 4.10.1982, 7.10.1982, 11.10.1982, 18.10.1982 in 25.10.1982.
Že na začetku te zapuščinske celote smo omenili, daje bil Nakrst kreativna osebnost tudi v smislu inavguracije svojih poklicnih tovarišev in sodobnikov; zapišimo ob tem, da se je v njegovi zapuščini med njegovimi zapisi ohranilo 22 tovrstnih prispevkov, ki med drugim zadevajo tale imena tržaškega gledališkega in kulturnega življenja: Angelo Rakarjevo, Milana Košiča, Radeta Pregarca, Justa Košuto, Danila Turka,
* Nekaj hipotez o tem projektu je v Dokumentih št. 51 — 52 priobčila Majda Clcmenz.
Angelo Janovo, Modesta Sancina, Ferda Delaka, Nado Gabrijelčičevo, Pavlo Udovič, Elviro Kraljevo, itd... Gre kajpak bolj za deskriptivne spominske zapise kot za kritiško vrednotenje dela omenjenih gledališčnikov, vsekakor pa so zvrhani pomembnih dokumentarnih drobcev.
Zapisi o njem
Po ohranjenem gradivu lahko sklepamo, da so zapisi o njem, ki presegajo okvire časopisnih recenzij (te bomo posebej obravnavali v nadaljevanju) redki. Mednje se uvrščajo odlomki iz nekaterih revij in knjig o gledališču, ki jih je Nakrst kot fotokopije ohranil v svoji zapuščini. Zvečine gre pri tem za poglede na konkretna gledališka obdobja v posameznih gledaliških hišah, Nakrst pa je v njih obravnavan bolj ali manj bežno, kot nekakšen nepogrešljiv spremljevalec, pri katerem pa se ne kaže predolgo muditi. Gre med drugim za odlomke iz Moravčevega Slovenskega gledališča od vojne do vojne, iz Kalanovega Živega gledališkega izročila ter za odlomke iz različnih številk Dokumentov SGM-ja. Med redkimi daljšimi zapisi — predvsem jubilejne narave — kaže posebej omeniti radijsko oddajo o Nakrstu, ki jo je ob Nakrstovi sedemdesetletnici za tržaški slovenski radio pripravil Josip Tavčar in “Esej o Nakrstu”, ki gaje leta 1956, ob Nakrstovi petindvajsetletnici gledališkega ustvarjanja napisal Vladimir Bartol. Oglejmo si karakterističen odlomek iz Tavčarjeve ’študije’, ki je morebiti najdrznejši in najprodornejši poskus umestitve Nakrstove gledališke biti med vsemi razčlenjujočimi zapisi o njegovem igralstvu. Takole Tavčar gradi svojo tezo o Nakrstu kot prvem ’pirandclovcu’ pri nas:
"...Večina igralcev skuša doseči psihološko dimenzijo s pomočjo zunanjih pripomočkov, kot so na primer drža telesa, posebne kretnje z rokami in glavo in poudarjena obrazna mimika. Nakrst pa je v tem zunanjem igralskem repertoarju praviloma zelo skop. Rajši zaupa vse ali skoro vse izredno bogatim možnostim svojega neponovljivega glasu, v katerem so kot v dragocenem glasbilu prisotni vsi odtenki duševnega stanja in hotenja. Dovolj je, da v skladu z učinkom, ki ga želi doseči, udari na ustrezno struno svojega govorilnega instrumenta, pa že pričara na odru vse duševne značilnosti lika v določenem trenutku njegovega kratkega odrskega življenja. Popolnoma naravno ja tako postal največji slovenski interpret Pirandellovega gledališča, saj je imel prav vse zahtevne pogoje, ki jih terjajo duševno silno zapleteni, a človeško popolni junaki velikega sicilskega dramatika...”
Drugi omenjeni zapis o Nakrstu, ki ga je Nakrst ohranil tudi v izvirnem tipkopisu, je nekolikanj literarno obarvana študija o njem ali — kakor smo jo poimenovali: “esej”, — objavljena pa je bila sicer v jubilejnem gledališkem listu tržaškega gledališča. Gre za najtemcljitcjšc pričevanje o Nakrstu kot gledališkem ustvarjalcu sploh, iz katerega citiramo Bartolovo razčlembo Nakrstove igralske biti. Takole se Nakrstovo igralsko početje kaže v percepciji Vladimirja Bartola:
“In še nekaj se mi zdi važno poudariti. Omenil sem, da je Nakrst v družbi navadno tih in zadržan. Nisem pa omenil, da je eden od listih mož, čigar navzočnost se čuti, tudi
če ne odpre ust. On enostavno je, je tuje prisoten, tudi če se ne gane in se ne udeležuje pogovora.
Prav tako, samo še bolj potencirano, se čuti tudi njegova navzočnost na odru. Naj igra ali ne igra, naj govori ali ne govori, če je na odru, čutiš njegovo prisotnost. Neka nevidna in nedoločljiva privlačnost te z odra priteguje, da moraš gledati vanj.
Nakrstu 'ležijo' najbolj disparatne vloge. Če je v življenju zadržan, se zna na odru sprostiti do silovitih izbruhov strasti. Pozna vso skalo čustev do sinovske ali očetovske nežnosti, do zaljubljenosti in ljubosumnosti moža, od sarkastičnosti intrigama vse tja do izbruhov diabolične maščevalnosti. Izvrsten je kol ironični rezoner. Imeniten kot oblikovalec karakterno komičnih vlog. Zna biti zaneseni entuziast Ščuka (’Za narodov blagor’) ali borec idealist Maks ('Kralj na Betajnovi’) a prav tako neprekosljiv zlodej — Konkordat ('Pohujšanje'), ki se 'lamenlira', ko je ob koncu opeharjen.
Nakrstu ni treba 'igrati’ ’distingviranih gospodov'; on tak 'distingvirani gospodje. Kot gentleman je na odru brezhiben, naj bo to gospod s sivimi lasmi ali mlad advokat. Toda njegov šarm pride najbolj do veljave, če je vlogi pridejan ščepec humorja ali ironije.
O tem Nakrstovem humorju in njegovi ironiji na odru bi se dal napisati esej. To ni nikak širok 'buffo' humor, pa tudi ne jedka ironija, čeprav se zna tudi do take stopnjevali. Njegov humor je nekako suh, prikrit, muzajoč in neupadljiv. Občutek imaš, kot da se igralec pri sebi tiho hahlja. Toda prav v tej zadržanosti utegne tičali njegova privlačnost in osvojevalnost. Obiskovalci gledališča govorijo o 'simpatičnem in šarmantnem’ Nakrstu. V tej njegovi vedno prisotni, včasih bolj včasih manj opazni simpatičnosti tiči neki fluid, ki sili preko okvira igralske kreacije same. Ta fluid je Nakrsl prinesel s seboj in ga je imel tudi takrat, ko še ni bil tak silovit oblikovalec, kakršnega poznamo danes.
Morda tiči prav v tem nehotenem šarmu skrivnost, da je premagal vse ovire in se končno dokopal do igralskega poklica in do svoje umetniške poti. Da je danes umetnik, kakršnega poznamo.
Danes Nakrst zna in obvlada svoj poklic. Danes Nakrsl tudi zavestno gradi kos za kosom karakterje, ki mu jih je upodobiti. Naj igra očete in dislingvirane gospode, naj igra salonske rezonerje, naj igra kmečke originale, mladeniške entuziaste ali senilne bebčke; povsod čutiš zavestno delo natančnega in veščega oblikovalca. Morda je bil Leone v ’Glembajevih’ doslej višek njegove umetniške ustvarjalnosti. Tu so se v njem združili strast in odpor proti očetu, mladeniški ogenj zaljubljenosti, cinizem in rezonerstvo dekadenta, ironija nadmočnega intelektualca: Vse to je umel Nakrst postopoma izrazili in prenesli v impozantno celoto. Kljub temu bi nas bil utegnil ta karakter sam po sebi odbili, da se ni skozi vse te elemente prikradel listi nedoločljivi šarm, tisto notranje muzanje, tista simpatična privlačnost, ki jih je Nakrst prinesel kot dar prirode s seboj na svet...
Pri vsem tem je Nakrsl nekako 'težak karakter’ tudi na odru. Težak v smislu, da čutiš vselej njegovo težo. On ni in verjetno ni bil nikoli 'igriv'. Kot umetniški oblikovalec
se je počasi razvijal, stopnjo za stopnjo, etapo za etapo. Nikoli ni bil lahkoten. Če bi ga primerjal s pisatelji, bi ga prispodobil tisti vrsti, ki se trdo bori za svoj stil in za svoj izraz, ki pa ga je prinesla s seboj kot dar prirode neko posebno privlačnost, nekako ' magneličnost’, ki osvaja že tudi takrat, ko se še mora za svojo obliko, za svoj izraz boriti. Nekje drugje sem imenoval to lastnost —avtentičnost in zaNakrsta velja, da je avtentičen igralec, avtentičen umetnik. Danes je na vrhuncu svojih moči kot silovit oblikovalec človeških karakterjev. Ob njegovem jubileju mu želim z občinstvom vred še veliko ustvarjalnih vrhuncev tudi podpisani
Vladimir Bartol."
Časopisne recenzije
Nakrstove časopisne recenzije, ohranjene v izrezkih člankov ali v tipkopisnih prepisih lc-tch, so nadvse zajetne in pokrivajo celotno Nakrstovo umetniško pot, od prvih korakov na deskah mariborskege Drame do zadnjih dvajsetih let v Trstu. Številčno to pomeni 424 recenzij in drugih člankov o njem, ki jih je Nakrst kronološko uredil in zbral v zaokroženih celotah, predvsem v albumih. Omenimo najprej album, ki pokriva obdobje od 1928 do 1945, to je celotno Nakrstovo igralsko obdobje mariborske (1928
—	1941) in ljubljanske Drame (1941 — 1945) in ki poleg gledaliških plakatov (o katerih kasneje) zajema 190 recenzij Nakrstovih nastopov. To zbirko dopolnjuje še drugi album, ki pokriva isto obdobje, le daje v njem manj recenzij (48 primerkov), ki pa so bolje dokumentirane in si v albumu delijo prostor s številnimi Nakrstovimi fotografijami iz različnih igralskih in tudi ncigralskih okolij. Tretja zaokrožena celota
—	album recenzij od 1945 do 1964 — zajema tretje in zadnje Nakrstovo gledališko okolje in obdobje, njegovo zrelo igralsko ustvarjalnost v SSG Trstu. Seveda pa je kot vnet zbiralec in urejevalec gradiva zasnoval tudi več spominskih albumov, kakor je denimo album ob njegovi petindvajsetletnici umetniškega delovanja leta 1956, v katerem je poleg čestitk, fotografij in jubilejnega gledališkega lista tudi 26 časopisnih člankov o njegovi igralski poti; tovrstna albuma sta še dva, prvi zadeva podelitev Borštnikovega prstana, ki gaje Nakrst prejel leta 1976 in zajema 18 člankov, drugi pa Prešernovo nagrado, ki jo je Nakrst prejel leta 1979 (15 člankov). Omenimo pri tem še 60 časopisnih člankov, med njimi 20 iz tržaške Edinosti, ki sicer nimajo nič opraviti z Nakrstom in njegovo igralsko in umetniško potjo, pomenijo pa pomembno pričevanje o zgodovini tržaškega gledališča na začetku tega stoletja (več o tem pri gradivu o Dramatičnem društvu v Trstu).
Če skušamo poleg tega formalnega in količinskega orisa nadvse na kratko smiselno povzeti Nakrstove recenzije skozi njegova troja gledališka obdobja in približno nakazati rdečo nit njegovega razvoja, kakor je ta potekal v očeh kritikov in recenzentov, kaže bežno preučiti in vzporediti odzive na najvažnejše faze njegove igralske ustvarjalnosti, prve korake, dobo zorenja, zrelo igralsko ustvarjalnost. V Nakrstovem igralskem razvoju je veliko paradigmatičnih okoliščin, ki opredeljujejo slehernega velikega igralca.
Začetne recenzije (koncem dvajsetih in v začetku tridesetih let) so mu simptomatično naklonjene, v njih prevladujejo opisni izrazi kakor denimo obetaven, spreten in nadarjen; z leti se ti atributi polagoma prevešajo v bolj afirmativne opredelitve: Nakrst postane uspešen, oblikovalsko močan, nadarjen za plastično igro; sredi tridesetih let pa ga kdaj pa kdaj že doleti čast prvega interpreta in igralsko najmočnejšega akterja na odru (denimo kot Ivan v Debevčevi dramatizaciji Bratov Karamazovih F. M. Dostojevskega, 1.10.1935). Ena najugodnejših recenzij iz tega obdobja je za Nakrsta ocena njegove vloge Komarja v Kreftovih Malomeščanih (premiera 8. dec. 1935). “Nakrst je,” piše kritik, v letošnji sezoni izdelal nekaj likov, ki kažejo močan vzpon mladega talenta. Odlične kvalitete karakternega igralca pa je imel priliko izkazati ravno ob tem Komarju, ki je tega nedoseženo ovaduškega moža ’seciral do poslednjih odtenkov’ v mimiki, gibih in govoru in v prav sijajni maski...”
Podobno optimalno naklonjene recenzije je bil Nakrst deležen tudi v vlogi Fedje v Živem mrtvecu L. N. Tolstoja (premiera 1. okt. 1936), saj mu je recenzent pripisal “dognano, izbrušeno podobo te pristne ruske duše,” katere “spokojniški pojav pred sodnikom je razodeval tako močne odraze zunanjega oblikovanja in notranjega doživetja, da spadajo ti trenutki v dragoceni okvir zrele umetnosti, ki ima svoje mesto na vsakem odru. Po lanskem razmahu, ki gaje pokazal Nakrst kot Ivan Karamazov in pozneje kot Pečatkin v Švarkinovem ’Tujem detetu’, se je Nakrst v letošnji otvoritveni predstavi vzpel najviše ter postal polnovreden naslednik onih, ki so pred njim v tem odrskem žanru delovali na mariborskem odru (denimo Vladimir Skrbinškck in Maks Furjan —op.p.).”
Kakor pričajo kritiški odmevi seje Nakrst po prebegu iz Maribora (1941) uveljavil tudi v ljubljanski Drami in nastopil v številnih večjih vlogah, osrednje in glavne vloge pa so v tem obdobju spričo močne igralske konkurence redke. Recenzije so mu tudi v tem obdobju stanovitno naklonjene, kulminirajo pa v Gregorinovi drami V času obiskanja (premiera 10. aprila 1943), kjer mu rezenzent namenja te besede “...Izredno močno in doživeto je igral g. Nakrst apostola Judo. Njegovo pojmovanje Kristusovega kraljestva v prvi sliki je podano mojstrsko, njegovo izdajstvo in obup pa tako, kakor ga do zdaj še ni nihče od nas. V takih podobah se dostikrat odkrije igralčeva izrazna moč — to pot smo videli, da je g. Nakrst močan igralec z velikimi umetniškimi kvalitetami...”
Pravi osrednji interpret in prvak gledališča pa je Nakrst postal šele v SSG Trst, kamor je bil z dekretom premeščen leta 1945. Razumljivo je, daje ravno v Trstu deležen tudi najugodnejših recenzij, kar moramo deloma pripisati njegovi zreli igralski dobi ter dejstvu, da sc je imel spričo manjše igralske konkurence priložnost razmahniti in neomejeno uveljaviti svoj igralski dar in karakterno igro. Ustavimo se v tem zadnjem Nakrstovcm igralskem obdobju samo pri nekaterih vrhuncih njegove igralske kariere. Na prvega med njimi naletimo v letu 1952, ko je slovensko gledališče v Trstu gostovalo v Zagrebu s Krleževimi Glembajevimi in je Nakrst v vlogi Leoneja fasciniral kritike in recenzente, enega izmed njih — Vlada Magjarcviča pa inspiriral, da je v Hrvatskem kolu objavil študijo z naslovom Pravi lik Leona Glembaja, v
katerem je Nakrsta v pravi komparativni retrospektivi povzdignil v Lconeja nad Leoneji. Takole med drugim ocenjuje njegovo kreacijo:
“Pisati o tej predstavi 'Gospode Glembajevih' — po tolikokralnem gledanju, čitanju in kritičnem ocenjevanju igre — pomeni pisati v prvi vrsti o Leoneju Rada Nakrsta. Naj mi oprostijo ostali simpatični in odlični člani tržaškega ansambla, da jim to pot (nadejam se vsekakor: samo to pot!) ne morem posvetili večje pažnje, ker sem ves pod dojmom Nakrstovega stvarjalskega tolmačenja Leoneja...
Zato ta analitična ocena Nakrstovega Leoneja, ki bo vsa navdušeno, toplo priznanje, ker tako občutim in ker se tako mora pisati o velikih kreacijah — kakor se mora ostro analitično-kritično pisati o neuspelih ali zgrešenih interpretacijah — ne izpodbija popolnoma dosedanjega tolmačenja Leoneja in ne zmanjšuje doseženih velikih igralskih rezultatov. Ona jih samo izpopolnjuje, bogati — razširjajoč tudi notranji, psihološki volumen kreacije in prav tako emotivno resonanco te kreacije na občinstvo, kakor postavlja v novem, širokem pogledu tudi samo problematiko Leonejevega lika pred vsakega prizadevnega razčlenjevalca Krleževih del in njihove scenske interpretacije...
To pa oddaljuje lik Leoneja od tiste bistvene, po moji sodbi, Krleževe zasnove te izrazile individualnosti, na eno ali drugo stran. Toda jasno je, da nosi ta lik v sebi zelo vidno dvojnost, razklanost bitja, in da je razumsko-funkcionalne, emotivno-spoznav ne, vsebinske narave, medtem ko je ta neizbalansirana bipolarnost, enostranost v dotedanjih interpretacij h Leoneja bolj organsko-fenomenološke, zunanje-izrazne, formalne narave. In kot taka, kot zunanja izrazitost ekspresije posameznih igralcev je bila v glavnem enotno, umetniško ustvarjenje nekega specifičnega primera Leoneja. Mislim, da se je Nakrst prvi približal, in to znatno, listi globlji in krepkejši zasnovi Krleževega Leoneja, ki tvori pravzaprav psihološko hrbtenico tega lika — ki mu daje njegovo tipično in karakterno čvrstost fiksacije karakternih psihičnih posebnosti). In tak Nakrstov Leone je globoko doživet, skozi in skozi občuten, živ — kot prepričljiva priča pravilnosti Nakrstovega tolmačenja Krleževe umetniške invencije—stvaritve. Pred skorajšnjo proslavo jubileja (šestdesetletnice) našega velikega pisatelja je bila ta kreacija, kakor vsa predstava tržaškega ansambla, najboljše in spontano igralsko priznanje, afirmacija vsega tistega kreativnega, umetniškega in plemenitega, globoko človeškega, kar napolnjuje to značilno delo naše književnosti.
Če govorimo v miselnih enačbah, bi mogli shematično poenostaviti ocene glavnih interpretacij Leoneja — zaradi vzporedilve in dopolnjevanja — in reči:
Dujšinov Leone je zapeli suženj sumov in predsodkov, surovo-elementaren upor zoper glembajevščino.
Strozzijev Leone je nevrolično-patološki primer degeneriranega buržujskega intelektualca. Plaovičev Leone je slaboten intelektualni rezoner — socialni (ne socialistični) kritik.
Nakrstov Leone je globoko nesrečen lik trpina, strt pod glembajevščino v sebi in okoli sebe — pod svojo glembajevsko razredno usodo...
Ta živi, zreli človek, Nakrstov Leone — stkan ves iz živcev, strasti, občutij, intelektualno-emotivnih spoznanj je popolnoma izpolnjen z nemirom, nezadovoljstvom. To pa je rezultat in odraz njegove družbeno-psihološke, razredne, kastne zakoreninjenosti, odvisnosti, zasužnjenosti. On samo navidezno kroti in more ukrotiti ta emotivni in intelektualni nemir, ob največjem naporu volje, v presledkih miru, molka na pozornici. Toda ti molki so tako zgovorni, nabiti s silo emocije, da povedo več kakor mnoge dolge tirade slabih dramskih pisateljev in slabih igralcev. In zares smo pri Nakrstu sugestivno občutili to umetniško silo, to potencialno mogočnost takih premorov, molka v Krleževem umetniškem tekstu. Pod to prisilno masko (oklepom) miru-molka, vrejo v Leoneju-Nakrstu občutki, ki bodo izbruhnili tem prej, čim krepkeje in dalje se nasilno krotijo. To krotenje se je posebno močno in izrazito opazilo tudi v popolnoma formalno-scenskem pogledu. Njegovo sprehajanje po sobi, sceni v dolgih krivuljah, v zapletu okoli miz in stolov, je ustvarjalo jasne geometrijske figure — dvojne sinusoide — ki so se sekale v vozliščih — žariščih scensko-proslorne intenzitete — ustvarjajoč tako tudi zelo izrazito geometrijsko-likovno uprizoritveno sliko napetosti — zmeraj močnejše emotivno-psihične napetosti, ki intenzivno raste, kipi, se poudarja, zapletajoč in razplelajoč se okoli žariščnih točk (interpreta in partnerja) na sceni..."
Drugi, četudi morda ne tako izrazit vrhunec na Nakrstovi dolgi igralski poti je bila njegova vloga Henrika IV. v istoimenski Pirandellovi drami, s katero je proslavil svoj jubilej — petindvajsetletnico umetniškega dela. Takole ga v Primorskem dnevniku 10.4.1956 razčlenjuje Vladimir Bartol:
"...Henrik IV. je v resnici nekakšen sodobni Hamlet. Blaznost in simulacija blaznosti dajeta občutek fantastike in ustvarita iz junaka polifon in zapleten karakter. Tu daje avtor možnost igralcu za najbolj pisano in raznoliko ustvarjanje, za nešteto individualnih odtenkov in psiholoških fines. Rado Nakrst, jubilant večera, je pokazal v lej kreaciji bogastvo igralskega izražanja, kot doslej le redkokdaj. Ironija in humor, sumničav nasmešek, hudomušna zafrkljivost, krik razbolelega in obupanega srca, maščevalnost — vse do bolestne zadnje resignacije, kolikšna skala človeških čustev in strasti! Nakrst je igral s suvereno zadržanostjo, ki so jo kdaj prebile neubranljive notranje eksplozije ogorčenja, razžaljenega srca in upora. Simuliranje blaznosti je bilo izvedeno diskretno, vendar intenzivno. Tu je zaživel Pirandellov Henrik IV. v polni in bujni osebnosti pravega kreatorja. Naj je bil Nakrst še tako zadržan skozi večji del igre; njegova osebnost je neprestano napolnjevala oder. Bila je to ena od onih karakternih stvaritev, ki se gledalcu kakor s svedrom zavrtajo v spomin..."
Nakrstovo pozno igralsko obdobje pa kulminira v Pirandellovi Čepici s kraguljčki, o kateri pravi recenzent J. K. (bržčas Jože Koren) v Primorskem dnevniku 21.10.1962 med drugim tudi tole:
“...Mislim, da ne pretiravam, ko trdim, da je s Čepico s kraguljčki dosegel ansambel slovenskega gledališča enega izmed svojih umetniških viškov zadnjih let. Nedvomno
gre zasluga za to sijajno uprizoritev celotnemu kolektivu nastopajočih, toda Rado Nakrst je vendar izstopil z močjo svoje umetniške kreacije vloge Ciampe, ki jo je znal odlično dozirati in stopnjevati do blestečih viškov, ki bodo ostali nepozabni. Nakrstov Ciampa je človeško presunljiv, ko igra na struno olikanosti in resnosti ter prav tako pirandelovsko strašen, ko zaigra na struno blaznosti, ko si nadene obtoževalca človeške vesti. Z njim, Nakrslom, in ob njem so vsi ostali...soustvarili mojstrovino, vredno Pirandella...”
Gledališki plakati
Nakrstova zapuščina obsega 213 gledaliških plakatov, ki dokaj popolno prezentirajo predvsem prvi dve Nakrstovi gledališki postaji, mariborsko in ljubljansko Dramo, njegovo tržaško gledališko obdobje pa pokrivajo od leta 1945 do 1954. Za SGFM so zlasti pomembni medvojni plakati mariborske Drame, saj sije z njimi izpopolnil svojo sicer nepopolno “mariborsko” zbirko.
Gledališki plakati pričenjajo z dramo Ljubimkanje Arthurja Schnitzlerja, v kateri je Nakrst kot član Igralskega kluba Kulisa v Mariboru nastopil v vlogi Erica Logeimerja — in sicer v Lovrencu na Pohorju. Na deskah mariborske Drame — četudi še ne kot njen član — pa je prvikrat nastopil kot študent Ivan Hartwig v Halbejevi Mladosti — 11. aprila 1927.
Takole poteka kronološko zaporedje ohranjenih plakatov, ki je obenem rekonstrukcija vseh Nakrstovih vlog od 1929 do 1954:
Avtor	Naslov dela	Vloga
Schnitzler	Ljubimkanje	Fric Lohcimer, (klub “Kulisa”, nastop v Sv.Lovrencu na Pohorju 1.1928)
Korst	Nebesa na zemlji	Podržaj posestnik, (Skrbinškova dramatična šola, nastop v Slov. Bistrici 1.1927)
Halbe	Mladost	Hartwig študent (Dramatično društvo v Mariboru, nastop v gledališču v Mariboru 1. 1927)
Leskovec	Dva bregova	Berač
Caillavet de Fiers	Lepa pustolovščina	Gustou vrtnar
Dostojevski	Idiot	Kolja
Buchlinder	On in njegova sestra	Kadilnik novičar
Sezona 1928 —1929		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Cankar	Hlapci	Nace, kmet
Hašck	Dobri vojak Švejk	Marek in Novi
Ibsen	Divja raca	Jensen služabnik
Narodno gledališče v Mariboru
V pondeljek, dne 11. aprila 1927 o|}20. url.
Ljubezenska drama v treh dejanjih. — Spisal: Maks Halbe. — Prevet: A. Oradar. Režiser: Vinko Rožanski
OSEBE:
Župnik Hope....................Vinko Rožanski
Anica, njegova nečakinja .	... Mira Kamilova
Amandus, njen polbrat..........Tine Slana
Kaplan Gregor Žigorski .	.	. . Maks Furjan
Ivan Hartwig, študent .	. . Rado Nakrst
Maruška, služkinja . .	. Vera Gorupova
Dejanje se vrši v Rusznem na Poljskem.
ew MED IZVAJANJEM VSTOP NI DOVOLJEN mm
Po policijski odrodbl In v intarasu •bdnihfi J« prepovedan vhod v parter In mm leol k o« l dointkl, p<*llcaml, klobukom In povrinlkom. OMleatvo so prosi, da to prodmoio oatavt v sordarobl.
Cene prostorom:
Lože k Din 120 —, 100*—, t>0* Parteml sedeži k Din 20'—, !*•—, 15*—. Balkonski sedeži k Dtn 20*—,
IR- ,15* , 12' . GalerH-skl sedeti a Dtn 10*	•* —. Stojišča v parterju (samo za dijaki)
Din <•—, na galeriji Din 3'—.	'_
Sezona 1928 —1929		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Shakespeare	Romeo in Julija	Benvolio (prva večja vloga)
Veller	Proces Mary Dugan	Prvi reporter
Córmon in Grangé	Oče Boštjan	Drejče študent
Jones	Gejša	Katana oficir
Kálmán	Jesenski manever	Ritmojster pl. Emmerik
Sezona 1929 —1930		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Zupančič	Veronika Dcseniška	Vitez Ivan Sevničar
Jurčič	Tugomer	Prvi vojak
Cankar	Pohujšanje v dolini Šentflorjanski	Štacunar
Maeterlinck	Stilmondski župan	Floris sin
Pagnol	Velika abeceda	Šolar
Klabund	Krog s kredo	Pesnik
Žolnir	Grudica	Rudar
Lorde & Chaine	Naš gospod župnik	Plumoisean
Novačan	Herman Celjski	Herman ml.
Kraigher	Na fronti sestre Žive	Vojak
Hauptmann	Bobrov kožuh	Glasenapp pisar
S trauss	Netopir	Carikam španski igralec
Parma	Caričine amaconke	Tretji kmet
Caillavct-Flcrs-Rcy	Lepa pustolovščina	Guston
Sezona 1930 — 1931		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Shakespeare	Sen kresne noči	Demetrij
Nušič	Gospa ministrovka	Stric Panta
Andrejev	Dnevi našega življenja	Mlad fant
Raeder	Aladin	El Haši veliki vezir
Wedekind	Duh zemlje (Lulu)	Hugcnbcrg gimnazijec
Arnold in Bach	Odgodena noč	dr. Čebular
Frank	Karl in Ana	Mož
Finžgar	Veriga	Janez
Grum	Dogodek v mestu Gogi	Konrad
M. Skrbinšek	Labirint	Odrski mojster
Martos-Szinnai	Aleksandra	Poslaniški tajnik
Kalman		Rohnsdarf, poročnik
Kalman	Cirkuška princesa	Fricdlaudcr
Bakonyi Szirmai	Kavalir Miško	Grof Bemhausen
Sezona 1931 —1932		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Jonson	Volpone	Sodni sluga
Anzengruber	Slaba vest	Franček
Anet	Mayerling	Cesarjev adjutant
Sheriff	Konec poti	Mlad nemški vojak
Cankar	Kralj na Betajnovi	Tretji kmet
Kulundiic	Škorpijon	Vitez
Golouh	Groteska sedanjosti	Drugi ataše
Neal-Femer	Trije vaški svetniki	Štempihar učitelj
Lehar	Zemlja smehljaja	Fuli
Zeller	Ptičar	Egydi
Abraham	Viktorija in njen huzar	Jomcs
Millöcker	Dijak prosjak	Puffke
Hervé	Nitouche	Robert
Sezona 1932 —1933		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Cankar	Za narodov blagor	Kadivec
Goldoni	Zvedave žene	Florindo
Kreft	Celjski grofje	Piccolomini
Nušič	Gospa ministrovka	Ninkovič
Mayo	Moje dete	Tomažič
Bartoš	Švcjk II. del	Marek
Asch	Bog maščevanja	Drugi Žid
Preradovič	Se-li razumemo	Leo
Szaniawski	Mornar	Jan
Ostrovski	Nevihta	Boris Grigorijcvič
Benatzky	Pri belem konjičku	Ženin (on)
Sezona 1933 —1934		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Krleža	Gospoda Glcmbajevi	Dr. Puba
Conners	Roksi	Caldwell
Vombergar	Voda	Primožek
Jascha	Rože v snegu	Contc Aldini
	R.U.R	Ing. Fabri
Jurčič-Delak	Deseti brat	Lovro Kvas
Bolten-Bacckcrs	Tmjulčica	Kraljevič
Schleinpflugova	Okence	Dr. Plcvka
Deval	Gospodična	Bontin
Turgenjev	Natalia	Rakitin
Goetz	Hokuspokus	Peer Bille
Sezona 1933 —1934		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Štolba	Stari grehi	Novak
Golia	Kulturna prireditev v Črni mlaki	profesor Mtller
Bučar	Študentje smo	Marjan
Granichstaedten	Orlov	Harry
Tijardovic	Mala Floramye	Prvi častnik
Fali	Štambulska roža	Prvi natakar
Kalman	Vijolica z Montmartra	Tajnik Lablanc
Sezona 1934 — 1935 .		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Shakespeare	Hamlet	Horatio
Cankar	Hlapci	Jerman
Wilde	Idealni soprog	Viconte de Nanjac
Alsberg	Konflikt	Krištof
Nušič	Dr. Petrovič	
Golouh	Od zore do mraka	Slavec
Shaw	Zdravnik na razpotju	Dr. Schutzmacher
Feldman	Profesor Žič	Petrov vrtnar
Katajev	Kvadratura kroga	Flavij
Fekete	Trafika Eksclcnce	Grof
Lchar	Carjevič	Višji dvor. upravnik
Stolz	Izgubljeni valček	Pichinger
Rasberger	Prebrisani amor	Prvi prijatelj
Sezona 1935 —1936		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Dostojevski-Debevec	Bratje Karamazovi	Ivan Karamazov
Molière	Tartuffe	Valer
Arx	Izdaja pri Novari	Grof Baissey
Werner	Medvedji ples	Plačilni natakar
Frank	Vihar v kozarcu	
Kreft	Malomcščani	Niko Komar
Rostand	Vest	Marcel
Šorli	Blodni ognji	Stojan Dolar
Kostov	Zlati rudnik	Ljubenov
Lichtenberg	Kariera kanclista Winziga	Dr. Senu
Golia	Princeska in pastirček	Pl. Šiba
Zweig	Siromakovo jagnje	Berlhier adjutant
Kranjc	Direktor Čampa	Križaj
Švarkin	Tuje dete	Sencčka Perčatkin
Sezona 1935 —1936		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Kozina	Majda	Rad. napovedovalec
Kalman	Bajadera	Prinčev pribočnik
Abraham	Ples v Savoyu	Rene
Strauss	Cigan baron	Ferko
Beneš	Sveti Anton	Seliškar
Sezona 1936 —1937		
Avtor	Naslov dela	Vloga
L. N. Tolstoj	Živi mrtvec	Fjodor Vasiljevič
Cankar	Pohujšanje v dolini Šentflorjanski	Peter
Preradovič	Najboljša ideja tete Olge	Dr. Magnus
Lavery	Prva legija	Ahem
Shakespeare	Ukročena trmoglavka	Petruccio
Begovič	Božji človek	Damjan
Žigon	Kadar se utrga oblak	Kalan
Nušič	“Dr”	Pavlovič
Ortncr		Fotograf
Shaw	Sveta Ivana	Warwick
Werner	Na ledeni plošči	Ing. Junek
Kraigher	Školjka	Maks
	Bela bolezen	Dr. Golen
Neal-Femer	Trije vaški svetniki	Štempihar, učitelj
—	Tako je bilo	Marko Kovač
Albini	Baron Trenk	Hajduk in dvomi foux
Ascher	Visokost pleše	Paček
Lehar	Dežela smehljaja	Fu-Li
Rasberger	Rdeči nageljni	Jaka Jesih
Sezona 1937 — 1938		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Gogolj	Revizor	Hlestakov
Schiller	Marija Stuart	Grof Belliore
Calderon dela Barca	Sodnik Zalamcjski	Juan
Schurek	Pesem s ceste	Miško
Šnuderl	Lopovščine	3 vloge
Dickens	Cvrčck za pečjo	Edvard
Župančič	Veronika Deseniška	Friderik
Krleža	Gospoda Glembajevi	Dr. Puba
Jankovič	Sreča d.d.	San
Finžgar	Divji lovec	Gaber
VO
-J
Drama v enajstih slikah
Spiaal: L. /V. TOLSTOJ.
i jinlor Vasiljevič Protasov (Fedja) .	. Rado Nakrst
Liza, njegova žena.........Elvira Kraljeva
MU«, njun sinček ........	***
\na Pavlovna. Lizina mali...........• Mileva Zakrajškova
*'»5«. Lizina sestra................Danic- Savinova
Viktor Mihajlovič Karenin	....	Danilo Gorinšek
\iih Dimitrijevna Karenina	....	Ema Starčeva
Knez Sergej Dimitrijevič Abrezkov .	. Edo Grom
Maša. mlada ciganka.................Branka Rasbergerjeva
Ivan Makarovič, star	cigan	./	Mašini	Pavel Rasberger
Nastasja Ivanova, stara ciganka) starši Slava Gorinškova
Častnik............................. . Ljudevit Crnobftri
Glasbenik....................Josip Borko
Cigan s kitaro . ...................... Edo. Vetdonik
Ciganka........................... Elza Barbičeva
Zdravnik ...........................Lojze Standekar
Miha ji Andrejevič Afreraov .... Just Košuta Stahov ........................ Franjo 'Blaž
	Režise	r: JOŽE KOVIC
Ivan Petrovič Aleksandrov . .		Jože Kovič
Vozncsenski, Karen*nov tajnik		Peter Malce
Pjctuškov, umetnik ....		Edo Vcrdonik
Artcmjev .		Anton Harastovič
Natakar v posebnem kabinetu .		Milan Košir
Krčmar 			Lojze Štandekcr
Redar 			Danilo Turk
Preiskovalni sodnik ....		Pa,-le Kovič
Zapisnikar pri njem ....		Franjo Blaž
Sodni sluga 			Milan Košič
Mlad odvetnik			Ljudevit Crnobori
Petrušin, odvetnik ....		Peter Malec
Dama		 . . .	• .	Slava Gorinškova
Častnik . ..... . . . .		Just Košuta
Pestunja pri Protasovili . . .		Ljuba Čepičeva
Sobarica pri Protasovib . ; *	. ► .	Ana Tovornikova
Sloga pri Kareninu ....	f • •	Josip Borko
Odmora po četrti in deveti sliki.
cene dramske
Konec okrog 23. ure
Sezona 1937 —1938		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Hoffmans thaï	Slehernik	Slehernik
Hemar	Firma	Brandt
Beneš	Pod to goro zeleno	Cirkuški klovn
Gilbert	Noč v Kairu	Gospod
Sezona 1938 —1939		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Shakespeare	Kar hočete	Sebastjan
Shaw	Hudičev učenec	Major Swindon
Nušič	Pokojnik	Novakovič
Štandcker	Prevara	Tone
Cankar	Kralj na Betajnovi	Bcmot
Gorinšek-Jeranek	Vse za šalo	Dr. Prašek
Fodor	Matura	Dr. Dvornik
Štimac	Automelody	Kent
Bevk	Partija šaha	?
Langer	Št. 72	Ludvik
Mülöcker	Dijak prosjak	Župan
Sezona 1939 —1940		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Cankar	Hlapec Jernej	Goslačev študent
Finžgar	Veriga	Janez
Kreft	Celjski grofje	Piccolomini
Bekeffi	Neopravičena ura	Dr. Härdtcl
Shaw	Hinavci	Dr. Trench
Knittel	Via Mala	Richenauški
Bemauer-Oestcrrcicher	Konto X	Dr. Schiller
.Shakespeare	Othello	Cassio
Schiller	Kovarstvo in ljubezen	Wurm
Arx	Izdaja pri Novari	Grof Baissey
Golouh	Krisalida	Iluzionist
Beneš	Navihanka	Grof Moretti
Gorinšck-Jiranek	Vse za šalo	Dr. Prašen
Sezona 1940 — 1941		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Rostand	Cyrano de Bergerac	Grof Guiche
Senečič	Navaden človek	Polic, komisar
Gorki	Na dnu	Baron
Kozak	Lepa Vida	Andrej
Nušič	Sumljiva oseba	Kmet iz Trebušnice
Sezona 1940 —1941		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Hauptmann	Dorotea Angcrmannova	Weiss
Cankar	Za narodov blagor	Dr. Gruden
Parma	Caričine Amaconke	Starosta
Ljubljanska Drama		
Sezona 1940 —1941		
Avtor	Naslov dela	Vloga
O’Neill	Ana Christie	Pismonoša
Knittel	Via Mala	Rihenavški
Scheinflugova	Okence	Dr. Plevka
Sezona 1941 —1942		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Senečič	Navaden človek	Polic, komisar
Shakespeare	Hamlet	Horatio
Pirandello	Nocoj bomo improvizirali	Gledalec
Jalen	Dom	Krjanec
Golia	Pctrčkove poslednje sanje	Veterinar
Ghcrardi	O, ta mladina	Giangiacomo
Jurčič	Rokovnjači	Gavrič
Caillavet	Lepa pustolovščina	Valentin
Cenzalo	Zaljubljena žena	Fabrizio
Goethe	Ifigenija na Tavridi	Pilad
Molière	Šola za žene	Horace
Oesterreicher	Konto X	Dr. Šolar
Shakespeare	Romeo in Julija	Baltazar
Cankar	Kralj na Betajnovi	Bemot
Schiller	Kovarstvo in ljubezen	Wurm
Sezona 1942 — 1943		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Mcano	Večno mlada Saloma	Kasy
Gregorin	Oče naš	Peter
Cankar	Kralj na Betajnovi	Bemot
Jurčič	Deseti brat	Sodnik
Pirandello	Šest oseb išče avtorja	Igralec
Shakespeare	Hamlet	Horatio
Golar	Ples v Trnovem	Prvi dijak
Golja	Princeska in pastirček	veteran
Schiller	Kovarstvo in ljubezen	Wurm
Prenner	Veliki mož	Kresnik
TEATRO DI PROSA	DRAMA
Domska SO mígalo 1943-XXI	Faorl abbonameato V nedeljo, SO.maJa 1943-XXI
WelPora della visita
Sci stazioni sulla missione di Cristo
Scritto da Edoardo Gregorin sulla scorta del V ángel o e della storia dell’ época.
*	.	Regia di\V dragarla
Períonaggi:	*	*
La Madre di Cristo . .
Cristo...................
Giovanni .
Simone - Pietro .... Giuda Iscariote .... María di Magdala . . II ciecho di Betsaide . . Lo zoppr . . . - . . Giuseppe di Arimatea .
Nicodemo.................
II gran sacerdote Caifa . II capo dei seniori: Animad ab ..................
•11 rabbi Gamaliele . . II fariseo Joda ... . . II saduceo Sadok . . . I venditori Levi ed Amos Ponzio Pilato . . . *.
Starec
Gregorin
Verdonik 9
Bratina
Nakrst
Sancin
Tiran
Benedičič *
.Tiran
Plut
P. Kovič
Potokar
Presetnik
Gorinšek
Lipah
Blaž, Brezigar Peček
II centurione Petronio Lo squadrista Looain . Un gladiatore Gallo . Eunuco di Sparta . .
Verónica..............
La prima 1 La seconda La terza La quarta La quinta )
II primo membro del Gran Sinedrio ¿ . . Il secón do membro del Gran Sinedrio . . . II térro membro del Gran * Sinedrio . . . .. . Disma e Gesma . t .
donna di Gerusal emme
Drenovec
Pfeifer
Tomažič
Gorjup
Simčič
Rakar
Križaj
Intihar
Bol tar
Rebernik
Tiran
Benedičič •
Podgoršek
Benedičič,
Podgoršek
V času obiskanja
Sest postaj o Jezusovem poslanstvu Na podlagi evangelija im tistega časa napisal Edvard Gregorin.
Režiser: E. €rtftim
V zgodbi 10:
Mati Marija...........
Jezus . . ............
Janez ........
Simon - Peter . * . . Juda iz Karije ....
Zena iz Mag dale .	.	.
Slepi iz Betsnajde . . .
Hromi ................
Jožef iz Arimateje ’. .
Nikodem...............
Veliki duhovnik: Jožef Kaifa ......
Prvak starešin: Aminadab Rabi Gamaliel ....
Farizej Joda..........
Saducej Sadok ....
Starčeva	Prodajalca Levi in Amos
Gregorin	Pondj Pilat . . .
Verdonik	Stotnik Petronij .
Bratina	Četnik Longin . .
Nakrst	Gladiator iz Galije
Sancinova	Enooki iz S paste .
Tiran	Veronika . * . .
Benedičič	Prva
Tiran	Druga
Plut	Tretja
Četrta
P. Kovič	Peta
Potokar	Prvi član Vel. zbora	.
Presetnik	.Drugi član Vel. zbora
Gorinšek	Tretji član Vel. zbora
Lipah	Dizma in Gczma .	.
jeruzalemska
žena
Blaž, Brezigar Peček Drenovec Pfeifer Tomažič Gorjup Simčičeva Rakar jeva Križa jevi Intihar jeva Boltarjeva Rebcrnikova Tiran Benedičič Podgoršek Benedičič, Podgoršek
I nove membri del gran Sinedrio, pcllegrini, ragazzi, ragazzine, Soldati, guardie, Israelc 1. stazione: II messaggero — Alia corte dei pagani nel tempio. — II. stazione: II sacerdote: Nel refettorio ai Giuseppe d’Arimatea — III. stazione: II giudice — Neli’aula del Gran Sinedrio. — IV. stazione: II re — Davanti alia corte dei giudici e in tribunale. —- V. stazione: L' uomono — Nel cortile di sotto e in quello di sopra del tribunale. — VI. stazione: 11 Figlio di Dio — Sul Golgota. — Scena risorrezione Musiča del prof. L. T omc. — Gli scen ari, s ec on do i concetti deli’ autore, realizzati dalla scuola pittorica del Teatro socto la guida deli’ ing. arch. Franz e del maestro Skrajnji. Rlposo alia flat dalla tana stazione.
Sl prtfa || pabbllce dl asteaersl dagll applansi.
la eassa sl apre alie ore 14.30 Inlzlo della rappresentazleae alie ore 15 Fine dello spettacolo alie ore 17
Deveteri, člani Velikega zbora, romarji, dečki, deklice, vojaki, stražarji, Izrael.
I. postaja: Poslanec — Na dvoru poganov v templju. — II. postgja: Duhovnik — V obednici Jožefa iz Arimateje. — ITI. oostaja: Sodnik — V zbornici Velikega zbora. — IV. postaja: Kralj — Pred sodnim stolom in v sodni hiši. — V. postaja: človek — Na spodnjem in zgornjem dvorišču sodbe bile. — VI. postaja: Sin božji — Na Golgoti. — .	Slika vstajenja
Glasba: prof. M. Tomc. — Dekoracij« je po osnutkih avtorja izdelala gledališka slikama pod vodstvom ing. arch. Franza in mojstra S brusni ja ?• trct|l postaji odmor.
Občinstva m na p min. da m ploska.
Blagaju te adpre ib 14*30
Zadetek ob 15
lonec ob 17
Sezona 1942 —1943		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Cenzato	Zaljubljena žena	Fabrizio
Ghcrardi	Jesen	Stefano
Gregorin	V času obiskanja	Juda
D’Anunzio	Jorjeva hči	Prvi žanjec
Vijola	Skupno življenje	G. Fiore
Strindberg	Nevesta s krono	Pastor
Sezona 1943 —1944		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Jurčič-Golja	Deseti brat	Sodnik
Prenner	Veliki mož	Kresnik
Strindberg	Nevesta s krono	Pastor
Schiller	Kovarstvo in ljubezen	Wurm
Forster	Robinson ne sme umreti	Mister Pum
Tavčar	Cvetje v jeseni	Statist
Leskovec	Vera in nevera	Feliks
Fodor	Matura	dr. Štrk
Molière	Namišljeni bolnik	Tomaž
Kleist	Razbiti vrč	Ruprcht
Pregelj	Azazel	Tretji molivec
Fulda	Ognjenik	Henings
Scribe	Kozarec vode	Masham
Schiller	Marija Stuart	Grof Aubenspine
Sezona 1944 —1945		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Cankar	Jakob Ruda	Koželj
Skalan	September	Dr. Štcmbur
Shakespeare	Kar hočete	Sebastjan
Achard	Življenje je lepo	Štefan
Svoboda	Poslednji mož	Ing. Sodar
Lagerlöf	Gosta Berling	Grof Henrik Dohn
Majcen	Matere	Orglar Frlinec
Fodor	Matura	Profesor dr. Štrk
Scribe	Kozarec vode	Masham
Schiller	Marija Stuart	Grof Aubcspinc
Trst		
Sezona 1945 —1946		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Cankar-Delak	Jernejeva pravica	Oblast
Sezona 1945 —1946		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Jurčič	Deseti brat	M. Piškav
Nicodemi	Scampolo	Nino Sacchi
Shaw	Kako zabogatiš	Sartorius
Schurek	Pesem s ceste	Miško
O'Neill	Ana Christie	Mat Burke kurja
Sezona 1946 — 1947		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Linhart	Veseli dan ali Matiček se	Baron Naletel
	ženi	
Simonov	Tako tudi bo	D. Ivanovič
Nicodemi	Scampolo	Nino Sacchi
Knittel	Via Mala	Andreas Richcnau
Sezona 1947 —1948		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Cankar	Kralj na Betajnovi	Maks
Goldoni — Rupel	Primorske zdrahe	Giovanin
Simonov	Rusko vprašanje	Macpherson
Molière	Skopuh	Valere
Jurčič	Deseti brat	M. Piškav
Sezona 1948 — 1949		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Shakespeare	Kar hočete	Malvolio
Gogolj	Ženitev	Kočkarjov
Cankar	Hlapci	Jerman
Galsworthy	Srebrna tobačnica	John Barthwick
D’Usseau-Gow	Globoko so korenine	H. Merrick
Pucova	Ogenj in pepel	F. Martel
Sezona 1949 — 1950		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Ostrovski	Donosna služba	Belogubov
Nušič	Sumljiva oseba	Žika
Heilman	Kobilice	Horace
Molière	Tartuffe	Tartuffe
Kreft	Veleizdajalec	Dr. Kostanjšek
Sezona 1950 — 1951		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Božič	Umik	Terko
Finžgar	Razvalina življenja	Martin
Gogolj	Revizor	Hlestakov
Sezona 1950 —1951		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Cankar	Za narodov blagor	Ščuka
Molière	Namišljeni bolnik	Arg an
Kreft	Celjski grofje	Piccolomini
Sezona 1951 — 1952		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Krleža	Gospoda Glcmbajevi	Leone
Schönherr	Satan v ženski	Mož
Nušič	Gospa ministrica	Dr. Ninkovič
Goetz	Dedinja	Dr. S lopar
Ibsen	Nora	Helmer
Shakespeare	Romeo in Julija	Brat Lorenzo
Sezona 1952 — 1953		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Kreft	Celjski grofje	Piccolomini
Molière	Učene ženske	Krizald
Schiller	Kovarstvo in ljubezen	Predsednik
Man žari	Mrtvi ne plačujejo davkov	Župan
Wuolijoki	Žene na Niskavuoriju	Nadučitelj
Žižek	Miklova Zala	Iskender
Sezona 1953 — 1954		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Cankar	Pohujšanje v dolini Šentflorjanski	Zlodej
Nušič	Narodni poslanec	Spira
Gorki	Vaša Žcleznova	Sergej
Seliškar	Bratovščina Sinjega galeba	Braziljancc
Chase	Harvey	Dowd
Krasna	Draga Ruth	Sodnik Wilkins
Sezona 1954 — 1955		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Kreft	Krajnski komedijanti	Grof Hohenwart
Johnson	Volponc	Volpone
Ferdinand	3 + ena	Oče
Shakespeare	Ukročena trmoglavka	Gremio
De Filippo	Filumena Marturano	Alfredo
Sezona 1955 —1956		
Avtor	Naslov dela	Vloga
Cankar	Martin Kačur	Ferjan
De Filippo	Glasovi vesti	Michelle
MIROSLAV KRLEŽA
Drama v treh dejanjih
fte&tiei: prof. dr. BRANKO GAVELLA k. g.
Plmedel: F. Albrecht
ifcerngiaf: J. Cesar
Ignacij Jaques Glembay, bančnik, šef firme Glembay
Ltd. Company, pravi tajni svetnik .... MODEST SANCIN Baronica CastelliGlembay, njegova druga legitimna soproga EMA STARČEVA Dr. phil. Leone Glembay, sin Ignacija in njegove prve
soproge rojene Basilides-Danielli.........................RADO NAKRST
Sestra Angelika Glembay, dominikanka, vdova najstarejšega Glembayevega sina Ivana, rojena baronesa
Zygmuntovicz Beatrix .	.	.	.	.	. ZLATA RODOŠKOVA
Titus Andronicus Fabriczy-Glembay, bratranec bančnika
Glembaya, veliki župan v pokoju.........................JOŽKO LUKEŠ
Dr. jur. Puba Fabriczy-Glembay, advokat, pravni konzulent
SLOVENSKO NARODNO
GLEDALIŠČE
ZA TRŽAŠKO OZEMLJE
SEZONA XI. - 1955-56	88. PREMIERA
V soboto 7. aprila 1956 ob 20.30 v dvorani na STADIONU „PRVI MAJ “ Vrdelska cesta 7
PROSLAVA
25-letnice gledališkega delovanja RADA NAKRSTA
PREMI EKA
HENRIK IV
Spini: I.IIIGI PIIMIVDCLUI	Prevedel: pral IVAN ŠAVLI
Režiser: VLAIlll lllltl MIK, k. *. Scenij«raf: arh. IIII/.III AH RAŠICA Kimlnmerka: VAMIA PAVKI.lt
Henrik IV .... Markiza Matilda Spina Frida, njena Mi .	.
Markiz Cario di NolK Baron Tit Belcredi . Dr. Dionlsio Gennoni
RADO NAKRST
NADA OABRUELČ1ČEVA ... TLA STARČEVA .... MIHA BALOH . . . JOŽKO LUKEŠ . . MODEST SANCIN
Mirje maskirani tajni svetovalci:
Ariaid (Franco)	. . .
Landol! (Loto) .... Ordull (.Motno) .... Bertoido (Fino)	. . .
Suri sobar Oiovaani. .
Dva st režala	....
.... SILVU KOBAL ..... JULU GUŠTIN .... IVO KUFERZIN . . .STANE STAREŠINIČ . . STANE RAZTRESEN . . JOŽE SEDMAK • • . ENIJ REINHARDT
PONOVITEV
V nedeljo 8. aprila 1956 ob 16. in ob 20. uri v dvorani na stadionu „PRVI MAJ“
Prodaja vstopnic v Triaikl knjigarni. Ul. S. Francesco 20, tel. 37-338 od ietrtka 5. aprila dalje ter eno uro pred priietkom predstav pri
blagaini dv-vane
Gradivo o dramatičnem društvu v Trstu in o začetkih slovenskega tržaškega gledališča
To je z gledališko-zgodovinskege vidika najpomembnejši del Nakrstove zapuščine, ki je bil selektivno predstavljen in obravnavan že v prejšnji številki Dokumentov (Dokumenti SGFM 50—51). Na tem mestu bomo zato zgolj faktografsko predstavili gradivo, ki ima veliko vrednost za zgodovino tržaškega slovenskega gledališča predvsem v njeni začetni fazi in ga za ilustracijo ponazorili s posameznimi primerki tistega slikovnega gradiva, ki v omenjeni številki Dokumentov še ni bilo prikazano. V nadaljevanju se bomo torej srečali z oprijemljivimi plodovi Nakrstove zbirateljske, arhivarske in sploh gledališko-zgodovinske vneme, o kateri pričajo tudi druge zapuščinske celote.
Gradivo lahko formalno razdelimo na slikovna in pisna pričevanja, prevladujejo pa negativi in fotografije. Vsebinsko ga sestavljajo tele celote:
—	18 negativov portretov članov Dramatičnega društva ob prelomu stoletja;
—10 negativov o delovanju Dramatičnega društva v istem času;
—	7 negativov Narodnega doma in skupinskih posnetkov članov Dramatičnega društva;
—11 negativov na steklu — projekt za gradnjo slovenskega gledališča v Trstu, katerega avtorstvo in okoliščine je Nakrst neuspešno raziskoval (glej str. 184);
—	8 negativov na steklu — gledališki plakati od 1906 do 1913;
—	57 fotografij o delovanju Dramatičnega društva na prelomu stoletja, med drugim fotografije tedanjega ansambla igralcev in Narodnega doma;
—	36 fotografij plakatov ter 7 kopij fotografij plakatov delovanja Dramatičnega društva in Slovenskega gledališča ter fotografije pravil in poslovnika Dramatičnega društva v Trstu leta 1902;
—	film s posnetki gradiva Dramatičnega društva: pravil, vabil, gorečega Narodnega doma, teatra Armanie, notranjosti teatra Fenice, gradnje Narodnega doma itd.;
—	12 fotografij načrtov za gradnjo slovenskega kulturnega doma v Trstu v letu 1913;
—	negativ karikature Antona Požarja, rešene iz gorečega Narodnega doma julija 1920;
—	pismo Leona Dragutinoviča intendantu zagrebačkog kazališta 15.5.1913 — posneto na filmu;
—	spis neznane Rodoljubke ob požigu Slovenskega kulturnega doma v Trstu;
—	60 časopisnih izrezkov o zgodovini tržaškega gledališča, med njimi 20 iz tržaške Edinosti z začetka stoletja;
—	nekrvavi “krvavi” robec, s katerim se je brisal slovenski rodoljub, ki so ga potolkli fašisti, potem ko je julija 1920 reševal imovino iz gorečega Narodnega doma v Trstu; robec je po pomoti oprala neka služkinja.
Iraško |Hjm ingoti Mi
dne 9. februvatja 1389
■v gled-išd-u JTenice“.
Pri	i«nil..ilruM«u l.juMjull'l.>-un.
in iu«ri iKr,i -vin. «. Wr. tn.ll«	prir.«, lfn)M-nl..hr-Mr-liilliii|rfOnrta.
Fe igri ples,
.	mr i^lj.rr oh \7. 11H *%i««Vr. Zm»V|»*W nli N. uri.
% tmti < ^	^
Titn lTxikp pljcraji a Wsap btitn.
„Dramatično žruštvo“ v Trst«.
Dr. pr l.
V nedeljo, 27. aprila 1902.
*c upniorl

v gledališču „ARMONIA“
raljira Igr* v 3 dejaujih s petjem io godbo* poslovenil JAKOB ALEŠOVEC.
= Jtefclfier gosp. Aloj* Grebeao. =
Začetek točno ob 8. uri zvečer.
Vstopnina v pritličju 40 kr., 6edeii I.—V vrste 60 kr. VI.—Vil. 40 kr., Vlij — XL 30 kr. Loie v pritličju gl- 3, Jol« v I. redo gL ‘2.50, v II. redu gl. 1-50, v III redu gl. 1
Ustopnina na galerijo nv6. 20
Lože m sedeži dobivajo se v kavarni Com* m ere i o in na večer predstave pri blagajni.
Gostovanje članov del. ftedaliiča v LjaNjaDi.
v lOfOTO DNI 4. MAJA M07 v „narodnem ftoaiu" otvoritvena predstava:
_ ELGA
/& Itk »-l»ta	• 7 prtaorik. - rumtu aptaa, So*art HtapOata
l Ad	*»*»»«■■ ^L«.	».Hm. v Titmt.
J	OSISC V MAHI
' ' . mou**
*'•* •otU* '•«»«-HI	....nioMi
MU. Ura....
SSSu ’ j b«~ *
ONI! SANJ.
T>NU.,	»NiUMKI	IJom	k*u. H.
Tata«*.	n MOKA - —rt	.	••
UOHTMA Um . .
■	. * .	MflU..........
iNaA.	»M *|>	.
I tata ta 5. a* INI ta* prttdM:
MR LETOVIŠČU
Vraata.pra • Mi ta|aa|S	apta«l )n« iMM - hil.wH hM
7i»|iiMi. libif Vajt« 'rini'
M IMM I I.IVMM I VA. N.. r_-m.«.
SSL! — —
m>«Liiii> M«..	.
I»A ..'MIM Nllil.l M. ..MM
«T\5MUi murill »*.— .	.
»•Nt. «r .. mm...........
'—*• MlUkiilA .Ahi —J. .*.... _i Im MU iK mmim4 ..j..* .j«.	.
Zedstok obeh predstav tod n o ob 8. sveder. ■NfSjM m adprt aN 7 tri
cti«i Im* r* n s « n a ni ■	ver . pnti»>
K I. '-*-»1 • «ta^ara» >mj .»l I A. Vlil. .1* K m -I IX. *. XV. »fHr ki « *•!«(»«.. - r-U. Va !(■». M 0l*ni** «*• M.. «VH
IM «atanjt / m«pw i|m| / k. Iyli m .»jaki V. ».r--l.il. pl»ap.
tM^auar.
Dmn Mi Mstavolljs odtaliti Nataka v fardotaM
IYr.lpr-.la>» »»I.fci m utafar f «J Mul. aapo] i«l d.n ..I 2. 4
•» Pt- ■ .kf *»*"	•• II |" «raUrja t .NiimIm
8 ..tržniku posojilnica In hranilnica“
O mr. Pili« dtil« C tiar as itv. t. La. - Ttlsfti »52
Q N.aaltaa *l*|• ■!■>.;»... ..i iMip. A» tali .. ul li jih <iMmi-|i p«
5	*•••* »d	i-Utu/t un-i	takk.i m. I K
U P*M|Ma taja a« vksj.l>» p« .lop .voru 'i	aa arajK» IM«", »a
Q taaia»» pn S1,*, la a. aaarr /aolja u «allka «ato m U(«im.. w U'»«aa .-1 i II mi» >i—po|.»Ja« >a S.-fc p^paluda«
AJOtMMlOUOOOUUOt
S*oji k svojim t
um*.'«IT“
«aooonooooouooooooajoooooc
V nedeljo dne 1 jmnmrln 1909. ot I. url
P9~ Na afisim iskfsvs! ~V8
SNEGULČICA
1'mkaa pravljica v 7 —— ■ T"~ - —« ---
rrijai* anto> vtimvssK
OHRBI«
KRALJICA ......................
KraJUtaa« SBKOUUli-A. ajraa pM-urka .
Krauvnr r.LATOOOLSKI..........
BOGIIAK. ajap»v %raa)|..tiv«...
«uhstrbT.......................
KllKCKUlLAl.A. «varal m*v«....
I. DVORJANI A
kr.»Mv
U. ,
J.
M.
U. -
IOJ. u 1
. . iNaitor»
. . Jašev»
. . vesa.
. . HrcUaa
. »Meraa*
Etaatr.. Sprvatv. krajJUrao Spraaokra kralja.Mav». Lava
Na predstavi niNaji artataar St Jakildi .Čhsladcs'
fw., Ulil pm kW	K fr—	|	HKOEtl a vMraetM vra« v pr*se*
I. C Mit . «ras» .	. i"—	j	ad t—VD vrat	. . K * —
Vita,le« v la*a .....— k*	i	Vlil —XV .	... IM
as akrafra ...............- *•	I	Hot-Ma »a aManji............-e»
i«af Ota * prMH* .... — M a* atraSa . ............................ *0
H ctrafcr................. —OU i l>|)a«ka M vapAtv u^aM
•vara. a» *»tarxj...........1-as I	■
Prtbodsja piSRais ee dso Sv Trs» Kralja* 3 Jso
.baron Čevljar**.
Oatfsdnl banka A £aakyoh tpoNtalsn
POOauŽRKA . narti. Plana ta PirtaaiM A
aa kavi a kaatara as «—raira Ugvrasjcra vaok vrvi : kapejv I« p ra Soj a taj ra ImiH «mm p» aaJ«C°«ve**M «aava— karat. ^n|iaa v AmIh k .prav» nvdaraaa labM puaradaja aaAap ia praAaJ mjA aa kraaNk la
VlOfe ne kr^UJoe obrestuje po ♦,(4*|*
I Ur «oja aa uktH raAaa oaj»r*«M)*v P«*»|A
t: JADRANSKA BANKA V TRSTU ::
Via Mta Caaaa « RNfarels I I (Nataš peatafrje)
somiJS t» poosraa (suerr ata« ■ asiAss —	• —
vosam papjuc	^	-
***‘mSlS ho“" ~ 1 ~ta 10*1 rrala traST**" 4	*7’**™<*™'
mitiBrnai =:l H»ČaLnica ^
ra*lavr».jp a pvlMan». ,Urara»p ta kop«4|l MUv raaAapa -val» tja .aSaataaA
' C ^#4/ 1 - ----------1 ^ i	# 4 ^4 A. "J	/X«^?40
st* i~t<LjCi*.: /¿m /\	l	¿£¿***1^- *^p/	<j7'y**'
. /t* -f-t. Jt/%0. -«a /e- H	yt-	/*>»*-v /< <■	—- / - -
c»/ sc	^	/ • v '<y	y
vV-^^V ^*\Ky *’ i\f/<*f^4 4*ic-^	v/^* . «*. -

S+č\ /s /<'- ,/•»	^	^	^	. . , yi)<	■
,.ya 4•+*+.'—	y*lv /«<■ *š%Ly	^»*	^	5^-.
. M ~»■	^	4^*.»^ »«	---> /f '^*r’ '^~*r’ /♦" ^
/ "; / ,
Z"- *

Xor\u<€*»^-7	O	(f^-
. >mW« ^	? ,J,' VX<J^j'*-/r^i^f -»».«K»»	.	-4<■’
. ,-t*- *«‘« >	.»’«' >» <* /je-1	-,>**	,*•* ■* + '+ *~-
^*c-

-ri yf.	-V«	^-O^1	—'	• X
^ oj^-ZoA-a ^^etre^ ^je,•tuf. ‘
,/lfis /&cu7i?i'---i.,^
RJIOOLJUBKA ■

Qttlo«weX. iz. ^>lV<-<-	roUoij-J&C. C C' f&z\yt*.J^&*M',,K$a-	■ ‘

Odlomek iz pisma neznane rodoljubke ob požigu Slovenskega kulturnega doma v Trsm
Projekt za gradnjo slovenskega gledališča v Trstu iz leta 1913
Nekrvavi "krvavi" robec
Karikatura Karla Dragutinoviča in Mirka Poliča (po Nakrstu domnevno delo Rendiča mlajšega ali Viktorja Gerliča)
Raznovrstno gradivo
V tem zapuščinskem sklopu podajamo samo pregled vsega tistega relevantnega
gradiva, ki ga spričo raznorodnosti ni bilo mogoče zajeti v že obravnavane
zapuščinske celote. V to gradivo sodi:
—	Nakrstova pogodba za vlogo v filmu Tri četrtine sonca, z dne 20.4.1959;
—	skupek člankov kot zasnova gledališkega lista na Nakrstov jubilej v vlogi Piran-dellovega Henrika IV.;
—	Nakrstova prošnja za dodelitev stanovanja, 26.4.1959;
—Nakrstov lastnoročno vezan album s temeljnim fotografskim prikazom delovanja in repertoarja tržaškega gledališča od 1945 do 1985 s kratko predzgodovino gledališča;
—	dekret, ki gaje 14. junija 1945 izdal Osvobodilni svet za Trst in ki govori o takojšnji vzpostavitvi slovenskega gledališča na tržaškem ozemlju;
—pooblastilo, ki gaje Justu Košuti 25.5.1945 izdal PNOO, naj organizira delovanje Slovenskega narodnega gledališča v Trstu;
—	Blagajniška knjiga arhiva SSG Trst 1952—1963 s potrdili in računi;
—rokopisni zapis Frana Lipaha ob jubileju Angele Rakarjeve;
—	članek Branka Gavelle o tržaškem gledališču — 2x;
—	program in urnik osnovnega gledališkega seminarja za učitelje in vodje mladinskih in otroških gledaliških skupin;
—	dnevnik Dramatične šole v Trstu dr. Andreja Budala, 1955—56;
—kratka burkaška reportaža z družabniškega večera v gledališču;
—	seznam daril, ki jih je SSG prejel na gostovanju v Beogradu;
—	partitura Desetega brata z dvema monologoma Martina Spaka za bariton in klavir s posvetilom Mirka Poliča Antonu Požarju;
—	Elementar-Gesangschule — knjižica, ki je bila prvi korak Mirka Poliča v svet glasbe;
—	knjižica Trgovsko-obrtne zadruge v Trstu;
—	članska izkaznica trgovsko obrtne zadruge v Trstu.
Uokvirjene nagrade, odlikovanja, karikature in umetniške slike
1.	Borštnikova nagrada za posamezno vlogo — Agostina Totija v Pirandellovi drami Le premisli, Giacomo SSG Trst, 1972;
2.	Priznanje Radu Nakrstu za dvajsetletnico umetniškega dela — SSG Trst, 1965;
3.	Prvomajska nagrada ZDUS-a za vlogo Ivana Ivanoviča Tolkačova v Na veliki cesti Čehova, SSG Trst, 1962;
4.	Prvomajska nagrada ZDUS za vlogo Krappa v Poslednjem traku Samuela Becketta, SSG Trst, 1966;
5.	Priznanje Radu Nakrstu ob 40-letnici umetniškega dela v SSG Trst—umetniška slika, 1985;
6.	Borštnikov prstan, 1976;
7.	Prešernova nagrada, 1979;
8.	Karikatura — portret — Pečar,	1956;
9.	Karikatura — portret — Pečar,	1967;
10.	Karikatura — portret — Pečar,	1972;
11.	J Cesar: Nakrst kot Henrik IV.; umetniška slika;
12.	Punčka z igračkami — umetniška slika;
13.	Svetnik s knjigo in angelom — umetniška slika;
14.	Giulio Bagnotti: Staro mesto — umetniška slika;
15.	R. Hlavaty: Na kresu — pastel;
16.	Spacal: Čolni in mreže
17.	Umetniška slika — Hiše — dar Prosvetne zveze v Trstu, 1956;
18.	Umetniška slika — “gledališki prizor” — dar SNG Maribor, 1956.
Fotografska zbirka
Če pri bežni obravnavi pustimo ob strani tisto fotografsko gradivo, ki smo ga prikazali že pri Nakrstovem zbranem gradivu o Dramatičnem društvu in o začetkih slovenskega tržaškega gledališča, se v Nakrstovi zapuščini — gledano v celoti — srečamo z natanko 666 fotografijami, izmed katerih je kar 617 odrskih prizorov. Jedro — 385 fotografij je zbrano v albumu, ki obsega Nakrstovo mariborsko in ljubljansko obdobje (1929 — 1945). Številčno manj bogat, zato pa časovno obsežnejši je album, ki selektivno pokriva vsa tri Nakrstova gledališka okolja (145 fotografij), pridružujejo pa se mu še jubilejni albumi, kakor denimo album o Nakrstovi petindvajsetletnici umetniškega dela (40 slik), album ob podeljenem Borštnikovem prstanu (12 fotografij), album ob podeljeni Prešernovi nagradi (5 fotografij) in “filmski” album, v katerem je med 79 fotografijami, ki kažejo v različnih vlogah na odru in tudi v njegovi arhivarski delavnici tudi 19 fotografij iz Plesa v dežju in Treh četrtin sonca. V nadaljevanju sledi kratek kronološki izbor iz njegove fotografske zbirke.
Nakrstov mladostni portret	Nakrst v vlogi Piccolominija v Krefto-
vih Celjskih grofih (premiera 6. nov. 1932, SNG D Mb)
Nakrst (na desni) kot Horalio v Shakespearovem Hamletu. Ob njem Franjo Blaž in Maks Furjan (premiera 2. okt. 1934, SNG D Mb)
Nakrst kot učitelj Križaj v Direktorju Čampi Jožeta Kranjca (premiera 2. okt. 1935, SNG D Mb)
Nakrst kol Fjodor Vasiljevič v Tolstojevem Živem mrtvecu (premiera 1. okt. 1936, SNG D Mb)
Nakrst kol Maks v Školjki Lojzeta Kraigherja, skupaj z Branko Rasberger (premiera 8.maja 1937, SNG D Mb)
Nakrst kot Peter v Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski, skupaj z Branko Rasberger (premiera 3. okt. 1936, SNG D Mb)
Nakrst kot dr. Sena skupaj z Emo Starc v Karieri kanclista Winziga L. Lichten-berga (prem. l.feb. 1936, SNG D Mb)
Nakrst kot Hlestakov v Gogoljevem Revizorju (premiera 2. okt. 1937, SNG D Mb)
Nakrst kot Slehernik v lloffmannstahlo-vem Sleherniku (premiera 17. apr.
1938, SNG D Mb)
Nakrst kot Friderik v Župančičevi Veroniki Deseniški, skupaj z Elviro Kraljevo (premiera 20. jan. 1938, SNG D Mb)
Nakrsl kot Novakovič v Nušičevem Pokojniku; ob njem z leve še: Danilo Gorinšek, Ljudevit Crnobori, Ema Starc in Milan Košič (premiera 8. okt. 1938, SNG D Mb)
Nakrst kot Piccolomini v Kreftovih Celjskih grofih (premiera 3. okt. 1939, SNG D Mb)
Nakrst kol Wurm v Schillerjevih Razbojnikih (premiera 22. feb. 1940, SNG D Mb)
Nakrsl v vlogi grofa Guicha v Rostan-dovem Cyranu de Bergeracu (premiera 12. okt. 1940, SNG D Mb)
Nakrsl kot Pilad v Goethejevi Ifigeniji na Tauridi; na sliki skupaj z Milo Šaričevo in Slavkom Janom (premiera 31. mar. 1942, SNG D
w
Nakrsl v vlogi Horaca v Mo-lierovi Šoli za žene (premiera 12. maja 1942, SNG D Lj)
Nakrst v vlogi Kasija v Večno mladi Salomi Cesara Meana (premiera 9. okt. 1942, SNG D Lj)
Nakrst kot Howard v Globoko so korenine D’Usseaua in Gowa (premiera 8. apr. 1949, SSG Trst)
Nakrst kot Tartuffee v Moličrovem Tar-tuffu (premiera 18. maja 1950, SSG Trst)
Nakrst kol Leone Glembaj v Glembaje-vih Gustava Krleže (premiera 14. okt. 1951, SSG Trst)
Nakrst kot dr. Sloper v Goelzovi Dedinji (premiera 19. mar. 1952, SSG Trst)
Nakrst kol baron v Schillerjevem Ko-varstvu in ljubezni (premiera 14. mar. 1953, SSG Trst)
Nakrsl kot Zlodej v Pohujšanju v dolini Šentflorjanski I. Cankarja (premiera 28. nov. 1953, SSG Trst)
Nakrst v vlogi Volponeja v istoimenski drami Bena Jonsona (premiera 28. okt. 1954, SSG Trst)
Nakrst v jubilejni vlogi Henrika IV. Luigija Pirandella (premiera 7. apr. 1956, SSG Trst)
Nakrst v vlogi gangsterja v Nickyju, zlatem dečku Josipa Tavčarja (premiera 21. nov. 1959, SSG Trst)
Nakrst kot profesor v Treh sestrah A.P. Čehova (premiera 77. dec. 1968, SSG Trst)
Nakrst kot Akim v Tolstojevi Moči leme (premiera 6. okt. 1970, SSG Trst)
Nakrst kot Kaplan Martin Čedermac v Grabnar-Bevkovem Kaplanu Martinu Čedermacu (premiera 23. nov. 1973, SSG Trst)
Nakrst kot Anton z Dušo Počkajevo v filmu Ples v dežju
Nakrst v filmu Tri četrtine sonca
|\|