Mali ilegalci
Ljubljana, 1981
Vem, da je moje delo učenje. Sedaj hodim v osnovno šolo, kojo bom končal, se bom vpisal v kakšno srednjo šolo in tako naprej, dokler ne bom prišel čo po-kJica in se zaposJil, tako kot so zaposleni tnoji starši in sploh vsi odrasli. Do tedaj pa me bosta vzgajala in mi nudila vse potrebno očka in mamica.
Vse je tako preprosto, če človek iivi v miru. Želim si lego kocke, novo bundo ali smuči in starši mi to kupijo. Verjetno tako poino vsi moji vrstniki po svetu. Ali res? Ko zvečer sedem pred TVspreje-mnik, zaiivi pred menoj drug svet G/e-dam lačne obraze otrok v Afriki. Le kako oni bodijo v šolo? SaJ nimajo ne mleka
ne kruha, da bi si potešili lakoto in iejo, da o zvezkih sploh ne govorim. Gledam prestrašene otroke v Aziji, ki se s starši zatekajo v tuje dežele pred uničevalno vojno, da si rešijo gola tivljenja. Mar oni splob vedo, kaj je toplina doma. Takrat se zamislim: bi jaz labko hodil v šolo, se igral, bil vsak dan sit in lepo oblečen, če ne bi iivel v miru? Ne! Niprav, da na to pomlslim samo takrat, kadar viditn na televiziji grozljive prizore ix Atrike in Azije. Zavedam se, da je mir potreben, da se otroci labko učijo in odraščajo v ustvarjalne ljudi. Želim si, da bi tudi drugi otroci po svettt tako lepo in mirno živeli kot jaz.
Peter Golob, 3. A.