ARHIVI XXIII (2000), št. 2 [7. arhivskih fondov in zbirk 153 UDK 930.253:619 Arhivsko gradivo kot dokument o preprečevanju in zdravljenju stekline IVANKA ZAJC CIZEU Pestrost pričevanj, kijih skrivajo arhivski dokumenti, je zlasti bogata v gradivih upravnih fondov. Nemalokrat smo presenečeni, ker dokumenti razkrivajo stvari, ki jih nismo pričakovali med gradivom. Tako sem ob urejanju in inventari-zaciji gradiva okrožnega urada Celje naletela na okrožnico z navodili, kako ravnati ob poškodbi, ki bi lahko povzročila steklino. Opisan je tudi preventivni postopek, ki ga mora narediti vsak sam ali navzoča oseba, če ni v bližini zdravilca in kaj mora storiti padar glede na čas, ki je potekel od poškodbe - ugriza sumljive živali. Dokument kot tak je bolj izjema kot pravilo, saj kot pričevanja o preprečevanju stekline v omenjenih fondih zasledimo le morebitna poročila o gibanju sumljivih živali, ki jim sledijo t. i. kontumaci ali prepovedi prostega in nenadzorovanega gibanja psov in mačk; v statističnih poročilih o razširjenosti nalezljivih boleznih pa s tem v zvezi dobimo še podatke o številu obolelih in umrlih v določenem časovnem obdobju. Predpisi, ki so urejali problematiko o tem, segajo v 18. stoletje. Patent, datiran 1. februarja 1781 na Dunaju, v osemnajstih točkah opisuje bolezenska znamenja ter preprečevanje in zdravljenje stekline: 1. Vse nekoristne pse je moral odstraniti ali lastnik sam ali gosposka, izjema so bili samo tisti psi, ki jih je posameznik uporabljal za opravljanje dejavnosti, in čuvaji. 2. Vsak lastnik psa ali katere koli druge živali je moral že pri najmanjšem sumu o steklini narediti vse potrebno (opazovati žival, obvestiti gosposko), da bi preprečil širjenje stekline, in sprejeti tudi morebitne materialne posledice -odškodnine za ubito žival (govedo, konj, drobnica, prašič ...) predpis ni predvideval. 3. Kadar je pes odklanjal hrano, predvsem tekočino, ter imel tudi druga tipična znamenja bolezni, so ga morali natančno opazovati, da so pravočasno odkrili, za kakšno vrsto bolezni gre. 4. Simptomi, ki so zbujali sum, da je pes zbolel za steklino, so predvsem vedenjski: pes je poklapan, išče samoto, se izogiba ljudem, renči (golči) in ne laja, ima zmedene oči, ne je, in kar je glavno boji se vode in vsega, kar je tekoče. 5. Nadaljnja znamenja, ki so potrdila sum, so: pes brezglavo teče, dokler ne omaga, ne spozna svojega gospodarja, spremeni glas, med tekom hlasta levo in desno, iz gobca mu visi jezik in je blede barve, beži pred drugimi psi, ki z dvignjenimi smrčki vohljajo po zraku, če se oboleli pes giblje v njihovi bližini. 6. Že pri najmanjšem sumu o steklini je moral gospodar psa privezati na verigo, da ni vimel možnosti, da bi koga poškodoval in okužil. Če se je pojavilo več značilnih simptomov, je moral gospodar o tem obvestiti krajevno gosposko, kije bolezen prijavila in poslala konjederca, daje psa ubil in (skupaj s kožo) globoko zakopal. Pri tem je moral biti zelo previden, da se ni okužil s slino ali krvjo bolne živali. 7. Omenjeni simptomi, še posebej strah pred vodo, se pojavijo tudi pri drugih obolelih živalih, izjema ni niti perutnina. 8. Domačo žival je lahko stekli pes ali kakšna druga stekla žival popadla brez vednosti gospodarja, zato je bilo treba vsako poškodovano (ugriznjeno) žival opazovati in ob izbruhu bolezni sporočiti gosposki, daje poskrbela za njeno "odstranitev". 9. Tisti, ki je vedel ali sumil, da je določeno žival ugriznila stekla žival, je moral poskrbeti, da so zadevo takoj prijavili oblastem, ker se je le tako lahko pravočasno poskrbelo za preventivo in s tem preprečilo prenos bolezni. S truplom okužene ali bolne živali so morali ravnati zelo previdno in preprečiti kakršen koli poseg na njem, pa naj je šlo za govedo, konja, drobnico, prašiča... Mrhovino so morali globoko zakopati s kožo vred tja, kjer ni bilo nevarnosti, da bi jo kdo izkopal. 10. Pri sumu, da gre za steklino, so najprej odstranili otroke in zaprli sumljivo žival, takoj nato pa opozorili okolico na nevarnost. S skupnimi močmi so žival ubili in obvestili gosposko, ki je morala poiskati lastnika. Kdor je opazil, da se po okolici potika sumljiva žival, je moral na to takoj opozoriti sosede. 11. Kadar je stekla žival ugriznila ali kako drugače poškodovala človeka, oziroma če je bil le v stiku z njeno slino, je bilo treba takoj poklicati padarja, medtem pa je moral poškodovani počivati. Rano so "očistili" tako, da so jo poškropili z milnico ali urinom in rano izprali (zdrgnili) z laneno krpo; pri tem delu roka nikakor ni smela biti v stiku s poškodbo ali kužnino. Ranjenca so nato takoj odpeljali k zdravilcu; nikakor ni smel sam hoditi ali se kako drugače gibati, ker bi to pospešilo krvni obtok in s tem dotok strupa v telo. 12. Če zdravilca ni bilo pravočasno na razpolago, je morala "primerna" oseba brez oklevanja izvesti "tri" posege. 170 la arhivskih fondov in /.birk ARHIVI XXIII (2000),;'št. 2 ■J^f "f-ftc -.j /&'/ / 's* s? I . & S*' t? -A***' S t.' ^ ^ vm-jtjžt.. v Cejftc p'*™ ^'¿f-firi*.-/ 7>/ *g „srt-t. ^ ^ f,./'/■-'■'' -------------------JjfefMV ^ } f/gMil" -----------» -J V-- 44 '¿f Apf/S /IM^i/^J o s ¿/ji** ^' ■ h \ cS S m , m mr? $ M '■te*: Prepis razglasa okrajnega glavarstva Celje z dne 27 marca 19i4 Št. 17068 o omejevanju gibanja psov (1 stran). 7AC, M O C I, jase. 157. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 [7. arhivskih fondov in zbirk 155 13. Če je bil ugriz oziroma poškodba na delu telesa, kjer potekajo žile in kite in je mišičnega tkiva bolj malo, je bilo treba rano po izpiranju z urinom brez kakršnega koli oklevanja sprati in drgniti s slanico in laneno krpo, dokler ni začelala močno krvaveti; kri naj bi namreč izprala strup iz rane. Slanico so pripravili tako, da so pest soli raztopili v tekoči vodi. V navedenem primeru so kot prvo sredstvo bolj priporočali slanico, ker bi z nožem lahko poškodovali kite in žile, 14. Globoko rano na mesnatem delu telesa, npr. na mečih, stegnu ali debelejših delih roke, so z ostrim koničastim nožem krožno razširili in tako povzročili močno krvavitev celotne ranjene površine, kar naj bi spralo strup, nato so rano "očistili" še s slanico. 15. Pri površinskih, lažjih poškodbah in okužbi (praska, odrgnina, oslinjenje) so priporočali izžiganje "okuženega" predela z vročim železom tako močno, da je sledilo vnetje in gnojenje; z gnojem naj bi se namreč izločil strup iz organizma. 16. Nazadnje pa je bolniku še vedno ostalo upanje, da se priporoči bogu in zaupa v njegovo pomoč. 17. Poškodovanec, ki ni takoj ukrepal, ker je bil prepočasen ali preobčutljiv, oziroma ga je bilo strah, je moral sebi pripisati posledice hude bolezni. 18. Kadar koli se je zgodilo kar koli od omenjenega, ne glede na posledice (tudi če jih ni bilo), je bilo treba o tem obvestiti pristojno krajevno gosposko, ta pa je morala o zadevi obvestiti pristojno oblast in ravnati po njenih navodilih. Na koncu sledi še pripis oziroma priporočilo, naj imajo ljudje pri sebi belo laneno krpo, da se lahko zavarujejo pred steklim psom, in sicer tako, da krpo držijo pred seboj. S krpo namrež dosežejo, da ima žival vtis, daje voda; ta pa pri besneči živali vzbuja strah in se zato boji približati človeku.1 Na podlagi obravnavanega patenta je 24. aprila leta 1781, izšla okrožnica, kije zahtevala odstranitev vseh psov, ki niso potrebni za opravljanje dejavnosti in čuvanje ter potepuške pse in tudi pse, ki hodijo po ulici brez vrvice.2 Sledila je okrožnica c. k. gubernija (11, junija leta 1783) z navodili, kako naj bi izbruh in širjenje pasje stekline v največji možni meri preprečili. Obnovljena je bila zahteva, da se pobije vse pse brez gospodarja, potepuške in zanemarjene pse. Ista zahteva je bila ponovljena tudi v okrožnici 7. julija leta 1799. Vermehrtes Handbuch der Gesetze durch verlässige Auszüge vielfaltiger, in die öffentliche Angelegenheiten, das Polizeiwesen, und andere jedermann, insonders den Beamten zu wissen nützliche Gegenstände einschlagender, von Jahre 1740 bis Ende Weinmonats 1784 erflossener allerhöchsten Ver Ordnungen, str. 566 - 571, Gradec, 1. november 1784. Isto kot zgoraj, str. 269. Psi so bili namreč glavni prenašalci stekline, in ker so živeli z ljudmi, tudi največja nevarnost za okužbo človeka. Tej okrožnici je bil dodan opis začetnih bolezenskih znamenj in potek bolezni pri psih in drugih živalih; navedeni so bili tudi osnovni sanitarni ukrepi za preprečitev in omejitev širjenja bolezni, kajti znano je bilo, da za steklino niso obolevali samo psi, ampak tudi ljudje in vse toplokrvne živali, ki so bile v neposrednem stiku z okuženo ali bolno živaljo. Vsi preventivni ukrepi so do takrat še vedno obsegali le uničevanje bolnih živali, potepuških psov in psov brez gospodarja ter živali, za katere so sumili, da so okužene. Pobijanje vseh psov brez nadzora in brez gospodarja pa ni bilo vedno učinkovito, saj so lahko obolevali tudi psi, ki so imeli lastnika in so bili celo priklenjeni, zato je okrožnica leta 1833 navajala: "Med živalmi (mačkami in psi) se v naših deželah iz neznanega vzroka (torej na videz sama od sebe) pojavi bolezen, znana pod imenom pasja steklina (Hundswuth), zvijanje (Windigkeit), strah pred vodo (Wasserscheu) ...."3, in opozarjala tudi na te pse ter hkrati ugotavljala, daje bila steklina med ljudmi včasih pogostejša, ker niso poznali tako "učinkovitih sredstev, kot je hitra in takojšnja oskrba rane s sredstvi, ki izzovejo vnetje in gnojenje in niso bili dovolj pozorni na pse in njihovo bolezen. Sedaj ima država na voljo sredstva, da obvesti in razjasni, predvsem pa poduči, zato je pojav te bolezni med ljudmi redek, se pa še pojavi sem in tja kak nesrečen primer".4 Nato so sledila navodila, ki "jih štajerskemu zdravstvenemu osebju priporočajo le kot nasvet in ne želijo z njimi vplivati na njihovo prepričanje in mnenje". In kakšna so bila novodila? Vsaj v tem, daje nujna čim hitrejša prva pomoč, se niso razlikovala od današnjih. Tudi kar se tiče temeljitega izpiranja ranjenega mesta, je ostalo enako - le da so takratni postopek nadaljevali s širitvijo poškodbe in izžiganjem rane, kar je predvideval že patent leta 1781. Po predpisani metodi so morali obravnavati vsak sumljiv ugriz živali, ki sicer ni bila napadalna in je zaradi bolezni spremenila značaj: "Vsak ugriz živali, ki je popadla iz nepojasnjenega vzroka, ne da bi jo dražili, in če ni po takojšnjem opazovanju le - te ugotovljeno, da je popolnoma zdrava, je treba skrbno preventivno oskrbeti. Ob tem je treba povedati, da vsa poročila, ki prihajajo na gubernij navajajo, daje nepoznani pes (potepuški) brez opozorila ugriznil človeka (največkrat otroka) ali žival, na katero je naletel. Skoraj vedno so psi tisti, ki razširjajo nevarno steklino (die Wasserscheu), zelo redko mačke in Zgodovinski arhiv v Celju /ZAC/, fond Okrožni urad Celje /OUC/ fasc. 139, sig 139/1179, okrožnica z navodili za rav- nanje ob sumljivi poškodbi, Gradec, 22/8—1833. 4 ZAC, OUC, fasc. 139, sig. 139/1179. 170 la arhivskih fondov in /.birk ARHIVI XXIII (2000),;'št. 2 še redkejši so primeri, da je to lisica ali volk."5 Če seje zgodila poškodba na zgoraj navedeni način, so morali rano obravnavati kot kužno in jo primerno oskrbeti. Prepričani so bili, da lahko hitra in "predpisana" prva pomoč ter "zdravljenje" preprečita izbruh stekline in mučno bolezen, ki se je navadno končala z grozljivo agonijo, pri kateri je bil lečeči zdravnik brez moči, zato so bila vsa njegova prizadevanja omejena na lajšanje agonije, da je zmanjšal trpljenje na "kar je resnično nujno". Rano so najprej - v najkrajšem možnem času po ugrizu - sprali in zdrgnili s soljo ali dobrim lesnim pepelom, in sicer tako močno, daje snov prodrla v ranjeno tkivo, nato so počakali padarja ali zdravnika. Kot pomemben postopek pri zdravljenju okrožnica navaja, "da po krvavitvi in izmitju rane aplicirajo hitro nekaj ostrega, če drugega ni pri roki pa urin, pomešan s cestnim prahom, zemljo, tobakom ipd; najboljši pa je lesrn pepel, ki veže hitro tekoče živalske substance". Če je padar menil, da rana ni dovolj odprta ali da je pregloboka, jo je razširil z lanceto, ki so jo takrat uporabljali za puščanje krvi, da je lahko vanjo vstavil manjšo količino jedkovine (lapis causticus chi-rurgis) in jo pustil v njej toliko časa, da je rano zažgalo - tako naj bi namreč uničili strupe na površini. Po izžiganju so rano spet sprali. Podoben učinek bi lahko dosegli tudi z žarečim železom, vendar uporabo tega navodilo odklanja, ker je bil postopek s psihološkega vidika težko sprejemljiv. Nekateri padarji so uporabljali tudi špansko muho, ki sojo v obliki čepka vstavljali v rano ali z obližom pritrdili na ranjeno mesto, vendar jo kot sredstvo prve pomoči navodilo ne priporoča, ker nima neposredne uničevalne moči in rane ne zažge, ampak deluje samo vnetno, zato jo priporoča le kot sredstvo, ki sproži vnetje in poznejše gnojenje. Hkrati navodilo opozarja tudi na negativne posledice pretiravanja pri uporabi lapisa (vražji kamen = der Höllenstein), saj je lahko povzročil dogotrajno vnetje, ki je slabo vplivalo na zdravstveno in duševno stanje bolnika. Lužila naj bi uporabljali količinsko in časovno v takih mejah, da se rana zagnoji, kajti "padarjem je nato na voljo veliko sredstev, da poskrbijo, da gnojenje vzdržujejo od šest do osem tednov, ampak tudi pri tem ne smejo pretiravati z nasilnim draženjem in prepogosto uporabo jedkovin".6 Postopek je bil neprijeten in "grozljiv" ter je z današnjega medicinskega stališča in poznavanja bolezni nesprejemljiv, ker je pomenil dodatno nevarnost za zastrupitev, tetanus (cestni prah), gangreno in še za niz komplikacij, ki so lahko nastale zaradi navedenega "zdravljenja" in so obremenile telo in oslabile imunski sistem. Tako 5 ZAC, OUC, fasc. 139, sig. 139/1179. 6 ZAC, OUC, fasc. 139, sig. 139/1179. je marsikateri bolnik lahko umrl v agoniji zaradi tetanusa, gangrene ali sepse in niti ni bilo treba, da je zbolel za steklino. Zal so opisi poteka bolezni pri tako "zdravljenih" ljudeh verjetno izgubljeni, bi pa bili vsekakor zanimivi, saj bi iz njih lahko sklepali, kakšen je bil pravi vzrok smrti. Razumljivo je, da so se ljudje bali "zdravljenja", zato okrožnica še posebej poudarja, daje treba ljudem razložiti, da je cilj zdravilčevega postopka predvsem preprečiti obolenje in smrt v mukah. Za preventivni poseg naj bi bilo dovolj, da so rano takoj oskrbeli, jo zažgali z lapisom ali drugim lužilom in dosegli vnetje ter posledično gnojenje. Strah pred kirurškim posegom se je pojavljal zlasti pri materah in nekatere so s težkim srcem prepustile otroka padarjevemu obravnavanju, kar naj bi bilo prav tako nevarno kot zamolčanje poškodbe. Ljudje, ki nevarnosti niso dobro poznali, so se bolj bali padarjevega "kirurškega" postopka kot bolezni in so z odlašanjem izzivali usodo. Možnost za preprečitev bolezni je bila le, če je bila poškodba pravočasno očiščena; torej čim prej po poškodbi, da so odstranili čim več kužne sline in tako preprečili ali zmanjšali vdor virusa v telo. Ker niso poznali povzročitelja in so mislili, da je to neke vrste strup, tudi niso vedeli, da je, ko je virus prodrl v telo, vse zaman, zato so menili, da bi bilo "neodgovorno ogrizenega, ki prvi dan po poškodbi ni dobil pomoči, prepustiti usodi, kajti tudi že zaprto ugriznino je treba oskrbeti -odpreti in vstaviti lužilo ... Postopek je aktualen tako dolgo, dokler vse niso pojavili simptomi strahu pred vodo... Čas razvoja bolezni v živalskem organizmu ni določen (inkubacijska doba) ... in je glede na opazovanja včasih zelo kratek in včasih zelo dolg; vsak ima še lahko upanje, da se je z uničenjem poškodovanega tkiva uničil tudi strup ..."7 Postopek odpiranja rane in vstavljanja lužil ter sredstev, ki so povzročala vnetje (kantarida/ španska muha, beladona/volčja češnja, žveplo, klor ,,.), so ponovili tudi, če se je rana kljub "zdravljenju" zacelila. Izbiro ustreznega dražil-nega sredstva so prepuščali "modri odločitvi zdravnika". Poleg opisa navedenega postopka "zdravljenja" je okrožnica kot posebej pomembno pri preprečevanju stekline omenjala še obveščanje in poročanje.8 Preprečevanje stekline kot kužne bolezni je bilo urejeno z zakonom št. 35, ki je bil sprejet 29. februarja leta 1880 in je določal postopke za preprečevanje in zatiranje kužnih /nalezljivih/ bolezni pri domačih živalih. Mednje je prišteval tudi steklino psov in drugih domačih živali. 7 ZAC, OUC, fasc. 139 sig. 139/1179. 8 ZAC, OUC, fasc. 139, sig. 139/1179. ARHIVI XXIII (2000), št. 2 [7. arhivskih fondov in zbirk 157 Hundemarken KRUMAU /870 Snlzhui 1802 l)ib fl ituoiI fr 1 !tü..a und HunüflkopJ nnrh Wahl ir.iil IIMftUnllon wiir oh