M Zor: Kosovo — Kumanovo! Enkrat obletnica na severu, drugič na jugu. Za žalostno obletnico koroškega prebiscita je prišla navdušujoča obletnica začetka balkanskih vojn, bitke pri Kumanovem. V nedeljo bo poteklo dvajset let, odkar so Srbi po komaj štiri- ali petdnevnem prodiranju zadeli na glavno turško vojsko pri Kumanovem. Preko 100.000 je bilo Turicov, Srbov okoli 80.000. Po dvodnevm bitki so bili Turki poraženi, kakor so bili pred .več nego pet stoletji v dvodnevni bitki na Kosovem polju poraženi Srbi. Za Kosovim je prišlo Kumanovo, za porazom zmaga! Mnogo sc je že pisalo o obletnicj tega častnega dogodka in še več se bo pisalo. V soboto na večer bo Ljubljana pokazala, koliko ji pomeni obletnica dneva, ko je nam, takrat še avstrijskim tlačanom, pričelo burneje utripati srce v veselem pričakovanju, ko so se nam energičneje stisnile pesti v grožnji tiranom, ko so glasneje zadoneli naši iklici po svobodi. Nas, kot učitelje, kot narodne vzgojitelje pa mora pri tem zanimati še neko drugo vprašanje. Vprašanje: Kako je prišlo do Kumanovega? Kako je po Kosovem prišlo vendar Kumanovo? Odgovor na to vprašanje bo za nas zelo poučen in zanimiv. Iz suhih dejstcv, napisanih v zgodovini, ni mnogo razvidno. Iz njih ni razvidno to, kar mislim. Na umu mi je namreč ono podrobno delo, ki so ga vršili od Kosovega dalje narodni vzgojitelji, narodni budniki in klicarji, pa naj so bili to četaši ali hajduki, guslarji ali daki, popi ali učitelji. Na misel mi prihajajo narodni pesniki, ko so pesnili pesmii o kraljeviču Marku, o carju Lazarju, na misel mi prihajajo vojvode, ki so podžigali narod in klicali na boj proti Turku, na m'sel mi hodijo junaki-mučeniki, ki so dali svojo kri v brezupni borbi proti nasilju in krivicam, ki jih Evropa ni hotela videti. Kakšno delo so izvrševali vsi ti ljudje? Kaj je bil glavnii njihov namen? — To, da obvarujejo v narodu spomin na prošlo svobodo in to, da bude in jačajo v narodu željo po zopetni prostosti. To je bil glavni, to je bil edino važni namen. Edino tem spominom, edino tej želji je pripisovati, da je prišlo za Kosovim Kumanovo. Razumi;te me dobro: Srbski narod se ni osvobodil suženjskih verig zaradi junaštev in drznosti svojih vojvod. katerih je bilo sicer mnogo, a so bili v primeri z narodom vendar le posameznrki. Srbski narod se je zato zopet osvobodil, ker so bili vsi polni spominov na slavno prošlost in prežeti z upanjem na boljšo bodočnost. Ko je potem napočil dan, niso pripoznali nobene ovire, niso spoznali nobene žrtve za dovolj velike v dosego tega, kar je moralo priti. Fata&tično so verovali v zmago, brcz premisleka so šli v smrt za svobodo Srbije, za svobodo svojih otrok. Duh, 'ki so ga narodu vcepljali njegovi vzgojitelji, je bil duh aktivnosti, je b:l duh zmage. Kakšen nauk sledi iz tega za nas učitelje, za nas vzgojitelje? Tudi mi imamo še mnogo, česar nc smemo pozabiti! Ali ne vidite na pobočjih Javornika mejnike, ali ne vidite v gorah pred Postojno, pred Idrijo mejnikov, ali ne vidite na vrhu Triglava, na vrhu te naše od nekdaj svete gore 'kamen, ki tvori mejnik? Ali naj mar to pozabimo? Ali ne vidimo s Triglava daleč, daleč preko Soče in daleč do sinjega morja? Ali ne vidimo tam našega naroda, ki trpi danes huje pod peto »kulturnega« naroda, nego je trpel južni del našega naroda pod jarmom neikulturnega ljudstva. Ali ne vidite na grebenu Karavank cele vrste mejnih kamnov? Ali ne vidite na ono stran naše dolinc, naša jezera, naša mesta, naše Gosposvetsko polje? Ali ne vidite tam ljudstva. ki čaka, kakor so nekoč Srbi pod Turki čaikali, da nastopi še zanje Kumanovo, da nastopi še zanje po Kosovem Kumanovo? Ves to vidite, vse to vam je pred očmi, tako blizu, da je treba samo roke iztegniti. Ali naj na vse to pozabimo? Ali naj trpimo, da na to pozabi naše ljudstvo? Mi vzgojitelji bomo krivi, če ljudstvo res pozabii, 'kajti ljudstvo je kakor otrok dobrodušno in zaupljivo in pozabljivo. Ljudstvo zaupa svojim vzgojiteljem in veruje v tisto, kar od njih sliši. Zato še enkrat: mi vzgojitelji bomo krivi, če ljudstvo pozabi, kaj je onkraj tako tesnih meja. Tovariši! Lotimo se dela in delajmo vztrajno! Ne obupujmo mi, če obupujejo drugi. Dvignimo glave v teh težkih časih in dvignil bo glavo tudi naš narod, ne priznajmo krivičnih nam vsiljenih mej in ne bo jih priznal tudi naš narod, pokažimo narodu nekdanja naša bšvališča in videl bo bodočo združitev vseh naših bratov od Soče in Tržaškega Krasa do Gosposvetskega polja, od Zilske doline do Blatnega jezera. Gledal bo v duhu našo veliko domovino, dokler se ne bo obistinila. In takrat bo prišlo Kumanova tudi za nas severne Jugoslovene, kakor je pred dvajsetimi Ieti prišlo za naše brate na jugu. Kdaj bo to prišlo? Morda kmalu, morda kasneje. Gotovo prej, čim vztrajneje bo naše delo, čim intenzivneje bo naše podrobno delo med narodom. Narod dvigniti, narod usposobiti za bodoče Kumanovo, to mora biti naš najvišji cilj. Spomnimo se na to za obletnioo, ki je pred durmi!