ZDAJ PA DAJ “RUKVERC” str. 6
SLOVENSKA OBALA SKOZI POGLED PORABSKEGA SLOVENCA str. 7
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 25. septembra 1997 © Leto VII, št. 19
Poslanci v državnem zboru Republike Slovenije o problemih avtohtonih manjšin
PREKMURSKI POSLANCI SE NISO SPOMNILI NA
PORABSKE SLOVENCE
Naneslo je, da so v nadaljevanju Šeste redne seje poslanci državnega zbora razpravljali o položaju slovenske manjšine v Italiji in o uresničevanju resolucije o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih organov. Ugotavljali so, da se resolucija o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah, ki jo je državni zbor sprejel konec junija 1996, ne uresničuje v potrebnem obsegu. Slovenija še ni sistemsko uredila finančne podpore manjšinskim organizacijam. Prav tako pri vladi še ni ustanovljeno posebno posvetovalno telo za sodelovanje med znanstvenimi, kulturnimi in gospodarskimi dejavniki v Sloveniji s slovenskimi avtohtonimi manjšinami. Državni zbor je pozval vlado, naj čimprej ustanovi posebni sklad za gospodarsko sodelovanje s slovenskimi manjšinami, ki ga predvideva resolucija, in v državnem zboru zagotovi razmere za uresničevanje.
Novinar radia Slovenija je v svojem poročilu posebej omenil, da v razpravi ni sodeloval niti eden poslanec državnega zbora, ki bi pre-dočil razmere med porab-skimi Slovenci. O položaju porabskih Slovencev je razpravljala poslanka prekmurskih Madžarov, gospa Maria Pozsonec. Ne gre dvomiti v njene dobre namene, da želi pomagati tudi slovenski manjšini na
Madžarskem, velja pa spomniti, kako enostransko je lobirala za odprtje mejnega prehoda Prose-njakovci-Magyarszombatfa in tudi prehoda Kobil-je-Nemesnčp, medtem ko niti omenjala ni najmanj enako potrebnega in za porabske Slovence važnega prehoda Verica-Čepin-ci. Pri tem je imela veliko podporo pri večini prekmurskih poslancev, za katere v tem primeru velja, da imajo zelo kratek, tipično politični spomin.
Večina teh poslancev in še kateri, je niti ne tako davno lobirala za sprejem dvomljivega zakona, po katerem ima lokalni Murski val v Murski Soboti status nacionalnega, za porabske Slovence pomembnega radijs-
kega programa. Poslancev seveda ni zanimalo, koliko programa ima Murski val o porabskih Slovencih, ampak jim je bilo pomembnejše kar najpogostejše nastopanje v mediju. Če bi jih zanimal ta podatek in resnica, potem zagotovo ne bi glasovali, kot so. Čemu vleči iz preteklosti zgodbo, ki marsikomu ne more biti v ponos? Preprosto zato, ker bi bili poslanci, ki so glasovali za status Murskega vala, morali opozoriti na vrsto zelo aktualnih problemov med porabskimi Slovenci. Tudi zato, ker nekateri prekmurski poslanci zelo dobro poznajo razmere v Porabju.
Ravno zategadelj bi se morali oglasiti in opozoriti
na negativne vplive gospodarske nerazvitosti na položaj manjšine. Gospodarska ne/razvitost zelo grobo kroji usodo mlade generacije, ki se v svojem izobraževanju prilagaja zahtevam nemškega, v po-rabskem prostoru prevladujočega kapitala. Še kako tesno je s tem povezana odprta meja, za katero se Slovenija v svojih pogovorih z Madžarsko ni potrudila, da bi že bil odprt prehod med Verico in Čepinci ali med Andovci in Budinci in prekategoriziran iz meddržavnega v mednarodni prehod Gornji Senik in Martinje.
Kakorkoli obračamo, vedno znova imamo pred sabo kar najtesneje povezane gospodarske razmere in
izobraževanje. Želje mladih, predvsem pa njihovih staršev, so usmerjene v srednje strokovne in poklicne šole, ki zagotavljajo čimprejšnje delo. Zato je v Porabju največ zanimanja za srednjo strokovno šolo, ki izobražuje tudi za domačo avtomobilsko tovarno. General motors vzorno sodeluje s šolo, ji pomaga materialno in strokovno in za to dobi ustrezno usposobljene delavce. Sem sodi tudi znanje nemškega in angleškega jezika, medtem ko slovenski jezik tudi pri dijakih iz slovenskih družin nima veljave, ker ne zagotavlja boljših možnosti za zaposlitev.
Tudi zato ima razprava v slovenskem državnem zboru velik pomen za Porabje. Seveda, če bo slovenska vlada izpolnila zahteve poslancev, med katerimi je za Porabje še kako važna ustanovitev sklada za gospodarsko sodelovanje. Dosedanji poizkusi sicer dajejo nekaj rezultatov, ki pa so preskromni, da bi bistveno posegli v spreminjanje razmer ali konkretneje, da bi zmanjšali vpliv nemškega kapitala na ravnanje dijakov, predvsem njihovih staršev. Kakor so še pred leti zavračali tako veliko soodvisnost med gospodarskimi razmerami in položajem narodnostnega izobraževanja, se zdaj povsod zavedajo, da štejejo zgolj dejanja in zelo malo besede o narodnostni pripadnosti, če ni v ozadju materialne podpore.
eR
2
Prijatelji porabskih Slovencev
OGROMNE SPREMEMBE V PORABJU
Pred kratkim sem srečal Petra Winkleija, direktorja Urada za narodnosti pri Vladi R Slovenije, ki sem ga zaprosil, da nam na kratko predstavi delovanje urada.
-	Slovenija je že od nekdaj posvečala posebno pozornost skrbi za italijansko iri madžarsko narodno skupnost. Tudi nekdanja Republika Slovenija je prav tako veliko storila. Ustavne obveznosti do manjšine uresničujejo vsi pristojni organi, od občine do državnih organov, in vsako od ministrstev, ki ima v svojem področju nekaj, kar zadeva vprašanje manjšin.
-	V Sloveniji že več kot 20 let deluje Urad za narodnosti pri vladi. Kakšne so njegove naloge?
-	Na eni strani spremlja, kako se ustavne in zakonske obveznosti v praksi tudi uresničujejo, opozarja na pomanjkljivosti in probleme, usklajuje delo med drugimi državnimi organi. Razen tega pa neposredno skrbi tudi za nekatere naloge, ki jih drugi državni organi ne opravljajo. Recimo za financiranje manjšinskih organizacij, za informativne dejavnosti itd.
-	Se je tak sistem obnesel?
-	Da, ker je skrb za manjšino vgrajena v vseh državnih organih, torej ni nekaj posebnega, zunaj veljavnega sistema, ampak je del sistema samega.
-	Kakšna je v Sloveniji raven manjšinske zaščite?
-	Mislim, da je ta stvar pri nas tako na normativni ravni, se pravd z zakoni in drugimi predpisi, urejena v skladu z
najvišjimi standardi. To nam priznavajo tudi mnogi tuji gostje, ki prihajajo v Slovenijo, in nam večkrat tudi čestitajo.
-	Kakšnega mnenja pa so v zvezi s tem predstavniki madžarske in italijanske narodne skupnosti?
-	V zvezi s sistemsko urejenostjo tudi manjšini nimata pripomb. Več pripomb pa se seveda pojavlja takrat, ko gre za praktično uresničevanje teh načel. Ne zato, da bi jih kdo ne hotel, ampak preprosto, ker materialna sredstava, ki bi jih za to potrebovali, nikoli ne zadoščajo v celoti.
-	Sem in tja se tudi v Sloveniji pojavljajo pobude in predlogi, da naj bi nekatere manjšinske pravice celo zmanjšali.
-To drži, vendar lahko rečem, da se doslej kaj takega še ni zgodilo in da pa seveda moramo tudi take ideje jemati kot izraz demokratičnih odnosov v naši družbi, ker pač lahko vsakdo svoja stališča predstavi in pove.
-	Kako so se končale razprave o dvojezičnih osebnih izkaznicah?
-	Bile so pobude, da naj bi dvojezične osebne izkaznice dobivali samo pripadniki narodne skupnosti, ne pa vsi državljani na narodnostno mešanem območju. No, v zadnji fazi je obveljalo slednje.
-	Vdš urad se sicer uradno ne ukvarja z zamejskimi Slovenci, vem pa, da kljub temu poskušate pomagati tudi Porabcem, kjer se le da.
-	Imamo že več let dogovorjeno, da naš kolega, višji svetovalec Geza Bačič, ki dela v Murski Soboti, pomaga tudi pri akcijah v korist po-rabskim Slovencem, ker je taka rešitev racionalnejša, kot pa da bi to delali iz Ljubljane. Lahko rečem, da se je v Porabju v zadnjih letih ogromno spremenilo, in mislim, če bo šlo tako naprej, bo čez deset let ta skupnost, čeprav majhna, tudi veliko bolj močna kot je danes.
-	Najin pogovor bova mogla zaključiti že tudi zaradi tega, ker bodo kmalu zaprli mejni prehod G. Senik
-	Martin je, preko katerega nameravata domov v Slovenijo. Kaj menite o tovrstnih prehodih?
-	Ta mejni prehod je usodnega pomena za porabske Slovence, zato si bo treba prizadevati, da se tudi še drugi načrtovani prehodi čim prej odprejo.
PRIJATELJSKO RAZPOLOŽENJE DO SLOVENIJE
Tudi Mirko Jelenič, generalni direktor Rdečega križa Slovenije, spada med tiste ljudi, ki po svojih močeh podpirajo razvoj porabskih Slovencev._____________
-	Gospod Jelenič, s čim se ukvarja slovenski Rdeči križ ta čas, ko je hvala bogu konec vojne v Sloveniji in v drugih delih bivše Jugoslavije?
-	V zadnjih štirih letih smo res največ našega časa, energije in sredstev posvetili reševanju begunske problematike. V Sloveniji smo imeli v tem času 170 tisoč beguncev, in za vse je bilo poskrbljeno, tudi nad mednarodnimi standardi. Slovenija je veliko žrtvovala, Rdeči križ je poleg Civilne zaščite in Urada za begunce nosil glavno breme in mislim, da smo to nalogo zelo dostojno opravili.
-	Kljub temu določene organizacije v Sloveniji napadajo Rdeči križ in vlado, ker je le-ta sprejela program vračanja beguncev.
-	To nas malo moti, ker, kot tudi vi ugotavljate, vojne je konec, begunci so prišli zaradi vojne, in ko je mir, je tudi normalno, da se vračajo v svojo domovino, v svoje domove. Zdaj jih je še nekaj čez 6 tisoč, večinoma iz Bosne in Hercegovine. Približno polovica je nastanjena v zbirnih centrih, druga polovica je še pri družinah. Mednarodne pomoči za njih več ne dobivamo, tako da mo-
ramo za vse poskrbeti sami.
-	Kakšne druge večje naloge opravlja še Rdeči križ?
-	Mi pomagamo 70 tisoč slovenskim družinam letno na različne načine.
-	Kakšna je organiziranost slovenskega Rdečega križa?
-	Rdeči križ je v Sloveniji začel delovati pred 131 leti. Poleg rednih oblik dela, kot so pomoč socialno ogroženim družinam, prva pomoč, usposabljanje ekip za prvo pomoč, je zelo važna vloga naše organizacije pri skrbi za prizadete ob naravnih in drugih nesrečah.
-	Kako potekajo krvodajalske akcije?
-	Tovrstne akcije Rdeči križ izvaja že 43 let zelo uspešno, letno imamo 100 tisoč krvodajalcev, s čimer pridobimo 45 tisoč litrov krvi, kar zadošča za slovenske potrebe. V zadnjih letih so predvsem težave pri tem, da novi pxxljetniki pač ne puščajo več krvodajalcev na akcije, ni p>a težav v tem smislu, da bi število krvodajalcev up>adalo, da ne bi Slovenija imela dovolj krvi.
-	Gospod Jelenič, kakšni so vaši vtisi o Porabju in Madžarski?
-	Zelo sem zadovoljen, da sem lahko videl gradbišče oz. investicijo Zveze Slovencev, namreč bodoči Kulturni in informativni center v Monoštru. Mislim, da Slovenija mora zagotoviti tudi nadaljnja sredstva, da se ta projekt realizira. Center bo lahko veliko prispeval k ohranjanju kulturne identitete Porabcev, in bo lahko služil za trdnejše stike med matično domovino in porabskimi Slovenci ter nasploh med Slovenci in Madžari... Prijetno je biti v državi, kjer vidiš, da je v vsakem naselju prijateljsko razpoloženje do Slovenije, do naših ljudi, zato se bom zelo rad tudi vrnil...
Franček Mukič
Porabje, 25. septembra 1997
3
Štenjé
PRLŠEREN - PETŐFI
Najvekši slovenski pesnik (köhő) France Prešeren (1800-1849) je živo i piso pesmi ranč tistoga ipa, gda je živo i piso pesmi najvekši madžarski pesnik Sándor Petőfi (1823-1849) - v začetki 19. stoletja.
Prešeren sé je naraudo v Vrbi v pavarskoj držini, Petőfina Oča pa je biu me-sar pa krčmaroša. Prešernove mati bi rada bila, če bi sin dühovnik grato, depa un je odišo na Dunaj (Bécs) pa sé je vönavčo za fiš-kališa. Delo i živo je v Ljubljani, gde sé je 1833-oga leta zalübo v JULÍJO Pri-mičevo. ČÜLI JA je bilo ime najvekšo lübezni Sándorja Petőfina tö. Petőfi je 24 lejt star büu, gda sé je 1847-oga leta oženo s svojo Julijo Szendrev. Za dvej
leti - 1849 - pa je v bojni mrau. Tisto leto je mrau slovenski pesnik France Prešeren tö, liki s svojo Julijo sé nikdar nej mogo oženiti. Una je bogata bila, pa si je raj bogatoga moža vzela, kak srmačkoga pesnika, šteri je njej lejpe pesmi piso. Tisto žensko, s štero je Prešeren tri mlajše emo, pa nej Sto za ženo vzeti, ka sta sé prej nej razmela. Prešeren je začno pisati svoje prve pesmi, gda sé je Petőfi naraudo. Badva sta pisala lübezenske pesmi pa pesmi o lübezni do svojga naroda, o svobodi i, miri. Petőfi je 15. marciuša 1848 gorprešto svojo Narodilo pesem (Nemzeti dal). Prešeren je svojo ranč tak revolucionamo pesem - Zdravljico tö 1848-oga leta vodau, depa samo po revoluciji so ma dovolila Prešeren je mrau 8. februara 1849. Ta den je od 1945-oga leta mau slovenski kulturni praznik. ZDRAVLJICO (Pohárköszöntő) - štera ma 8 kitic - spejvajo tö (po melodiji S. . Premrla). Od 1990-oga leta mau pa je 7. kitica HIMNA (himnusz) Republike Slovenije:
Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!
Éljenek mind a népek, kik várják már a nagy napot, mely a földkerekségnek hoz békésebb virradatot; mennyi rab lesz szabad
és jó szomszéd a nap alatt!
(prevod: Dezso Tandori) Marija Kozar
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI vsako drago sredo ob 14.00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v sredo,
I. oktobra 1997. Ponovitev v soboto, 4. oktobra ob 1045 na 2. programu.
LETOŠNJI IZLET S SLOVENSKIMI UPOKOJENCI
Nega ešče edno leto, gda smo v Porabji ustanovili slovensko upokojensko drüštvo. Znano je, da je drüštvo od ustanovitve brž raslo. Gnes je nas že skurok 100 pa tak čütim, ka de nas Potejm ešče več. Drüštvo je že do tejga mau dosta programov melo, od šteri smo tistoga reda pisali. Za 1. 1997 je drüštvo naprajlo načrt tak za finance kak za programe. Med tejm je načr-tovani bio eden izlet, šteroga smo (u)resničili 3. Septembra. Kak pri vsakšoj drügoj akciji, tak pri izleti so naši členi sploj aktivni bili, zglasilo sé je na izlet 66 členov. Znano je tau tü, da našo drüštvo dosta leko zavali drüštvi upokojencev v Murski Soboti, etak smo pa od nji tü pozvali 4 členov, ki so Prišli tü. Z dvömi avtobusi smo sé pelali na izlet. Z nami je bila Klara Fodor, Sekretarka Slovenske zveze tü, ki nam je skoz na pomauč biía.
Drüštva Predsedstvo je tak skončalo, da bi letos šli na izlet v Šopron. Dosti naši lüdi - ki so Prišli na izlet - dobra poznajo Šopron. Pred 30-40 lejtami je v Šoproni in kaulak Šoprona dosta Porabski lüdi delo dobilo. Te pa so nistarni Zdaj že po dugi lejtaj, v sploj spoznano mesto Prišli. Nistarni so pa ešče nigdar nej bili tüj, samo so čüli od te pokrajine, od dobroga vina, od jezera Fertő. V Šoproni dosta Slovencov žive. Med njimi sta sé dvej ženske, Magdoína Ca-sar, rodjena iz Sakalauvec pa Tina Kuntar rodjena v Sloveniji (v)zele za tau, da ta nas čakale, pa nam malo pomo-reta pri izleti. 70 lüdi je pa 70. Nej je leko vsakšomi nagoditi. Depa zatok sé je izlet sploj lepau pršiko. Nistarni so si pogledali Varaša nistarne lejpe meste, cirkvi. Ženske so sé z lejpimi slovenskimi svetimi pesmami zglasila v šopronski cerkvaj. Nistarni so si pa poglednili kakše kleti, kakše baute pa tak tadale. Tü pa tam je takši izlet trplenje tü. Moreš kaj počakali, sploj pa te, gda telko lüdi maš na skrbi. Depa naši starejši lüdje so nej tak zagübleni. Niške sé je nej zgübo na edno minuto nej. Naši pomočnici sta nam pa v ednoj sploj lejpoj vesi naštölale obed. Krčma je lejpa bila, gesti dobra pa ka je sploj fajn bilau za nas, klejt je tü tam bila z velkimi bečkami, štere so bile puno vine. Od tec smo pa šli na jezero Fertőd. Tam smo sé z malim šiftom vozili, smo sé čütili kak če bi na morji bili. Dobra vola pa pesem je pá nej falila.
Pravica je pa tau, ka smo ešče dosta vse meli načrtovano Pogledniti. Vse sé je nam nej pršikalo. Vzroke pa bi nej Iskali v tejm ali tistom. Dosta objektivni zrokov je vcuj špilat. Samo ednoga naj napišem. Dosta nas je bilau,
žmetno sé je s telko lüdami gibati. Avtobusi v Šoproni v center ne smejo. Vse smo mogli peški zopojditi. Dapa gvüšna sam v tejm, da smo sé Zvün toga dobra meli, pa nam ostane v lejpom spomini te
izlet. Najbole zatok, ka smo sé genili malo vö z daumi, vidli smo nika pa smo vsi bili veseli. Lepau je bilau, ka je na izleti iz vsakše slovenske Vasnice bio nakak. Ka so sé naši dobra meli te den, svedoči tau tü, ka je pesem nej enjala po cejloj pauti, nej v ednom pa nej v drügom busi. Naše tri “dek-lineY’ pa eden “fant” iz Murske Sobote so sé - po mojem - tü fajn meli. Z nami so spejvali tak slovenske kak vogrske naute pa so z nami “živeli” cejli den.
Iz Šoprona sta sé ešče dvej Slovenke - Krajcarova Mici pa
Dončecova Margit - stejle k nam pridrüžili. Žau, menili smo sé, pa so nas Zaman čakale. Mi sé njim lepau zavalim© za trüd, šanalivamo, ka smo sé nej srečali, liki vzemamo tak, kak če bi bile z
nami. Magdaleni pa Tini sé pa posebno zavalimo za njine trüde, želejmo njim po tejm dobra zdravje pa tau, da sé na kratki znovič Srečamo.
Leto že pomaleg na konec pride. Upokojenci v tauj leti ešče mamo eden program načrtovano, tau je slobaud od staroga leta. Želem, da sé na tom srečanji vsi vidimo pa sé vsi včakamo nauvo leto živi, zdravi, veseli. Dočas pa vsem vse dobra. Steri so pa pomagali izlet organizirati, sé -njim lepau zavalim.
I. Barber predsednica drüštva
GODBENIKI IZ MARIBORA V SZOMBATHELYU
Od 15.-17. avgusta letos so v Szom-bathelyu priredili Mednarodni festival godb na pihala, ki so se ga, ob številnih orkestrih iz različnih krajev Madžarske, udeležili tudi orkestri iz inozemstva: iz Nemčije, Danske, Finske, Ukrajine, Slovaške in nenazadnje iz Slovenije. Bila je tudi taka programska točka, ko je nastopalo naenkrat več kot tisoč glasbenikov (vsi orkestri skupaj). Pihalni orkester KUD Pošta iz Maribora je požel velik uspeh med Szombathelyčani in ostalimi gosti. Dirigent Ervin Hartman nam je o njihovem orkestru povedal naslednje:
- Naš orkester ima že dolgo tradicijo, lansko leto smo praznovali 65. leto obstoja. Orkester večinoma sestoji iz Mariborčanov, v njem je veliko zaposlenih na Pošti, nekaj tudi na Telekomu, pa tudi iz drugih kolektivov. Imamo tudi veliko študentov in šolarjev. Naš orkester veliko nastopa, veliko tudi gostujemo, v Szombathelyu smo v okviru sodelovanja pobratenih mest Szombathely-Maribor četrtič, zadnjič smo bili v tem mestu pred 10 leti. Szombathely mi je bil že tudi takrat všeč, zdaj pa je dobil še neko svežino, takoda jebilo zares lepo... Sama prireditev jebilazelo velika, organizacijsko tudi zahtevna, bili smo veseli, da smo lahko spoznali toliko dobrih orkestrov iz vse Evrope... Na festivalu smo igrali nekaj naših skladb, seveda čisto razumljivo, da predstavljamo slovensko glasbeno ustvarjalnost, veliko pa igramo tudi iz svetovnega repertoarja. Igrali smo tudi koračnice v paradi, vsi orkestri skupaj pa smo izvedli tudi dve madžarski koračnici... V slovenskem Porabju, žal, še nismo nastopali, upam pa, da bomo kdaj dobili kakšno povabilo in bomo z veseljem prišli tudi v Porabje.
Fr.M.
Porabje, 25. Septembra 1997
4
Predsedniške volitve bodo v nedeljo, 23. novembra
Predsednik državnega zbora Janez Podobnik je podpisal odloka, s katerima je za 23. november letos razpisal volitve predsednika republike, volitve 40 članov državnega sveta pa bodo v sredo, 26. novembra, in četrtek, 27. novembra.
50. obletnica priključitve Primorske Sloveniji
V Novi Gorici so v nedeljo, 14. septembra pripravili osrednjo slovesnost ob spominu na 15. september 1947, dan, ko si je slovenska Primorska priborila pravico, da se vme k matičnemu narodu. To je bil težko pričakovan in izredno pomemben dan v življenju in zgodovini Slovencev in Slovenije, vendar pa, kot je poudaril slavnostni govornik - predsednik R Slovenije Milan Kučan, priključitev “ni bila sama po sebi umevna izpolnitev več kot stoletne težnje po zedinjeni Sloveniji in že zato tudi njen logičen sklep. Za uresničitev teh sanj so bila potrebna dejanja. Je bil potreben upor in je bil
Eotreben boj. Več kot 000 zbranih na slovesnosti pred Primorskim dramskim gledališčem v Novi Gorici, med njimi naivišje predstavnike slovenskega političnega in družbenega življenja, diplomatskega zbora ter verskih skupnosti, partizane in narodne heroje ter Primorce in ljudi iz drugih slovenskih dežel in zamejstva, sta najprej pozdravila predsednik državnega zbora Janez Podobnik in novogoriški župan Črtomir Špacapan.
Boris Frlec -kandidat za zunanjega ministra
Predsednik vlade Janez Drnovšek je 48 dni po odstopu 35-letnega Žorana Thalerja danes javnosti predstavil kandidata za novega vodjo slovenske diplomacije, 61-letnega Borisa Frleca. Na tiskovni konferenci premiera se je osebno predstavil tudi kandidat, dosedanji veleposlanik R Slovenije v Bonnu in kot “definitivno eno največiih nalotj” zunanje politike označil včlanitev v Evropsko unijo. Pot v unijo “ne bo ne lahka ne hitra”, je dejal. Na vprašanje, kako sprejema novo nalogo, pa je odvrnil, da bo “naloga težka”, seveda pa upa, da bo “temu izzivu kos”.
KUMINALCI, PRIDITE V PAKS!
Jajjaaa?!?
Vej pa don nej?!?
Samo djaučite, Vejpa eti mate šnajceke! Ne vejmo, kelko bagonov šnajcekov so razstalali šenki, gda so princeso Diano pokapali v Lon-doni, depa ka so sé milijoni slüžili po cejlom svejti, tau gvüšno. - Ka mislite, kak bi bilau, če bi kakšoga vogrskoga politiko pokapali? Ge mislim, ka bi šenki šnajceke na Vogrskom tö leko talali, depa ka bi tiste šnajceke te, gda bi bilau pokapanje, lidge nej trnok nücali, tau tö gvüšno. Vejpa gnauk sledik bi je zato ponücali, ponücali... Merikanarska trage-dija. Velka nevola sé je
zgodila v tom velkom rosagi tö. V Los An-gelasi majo en muzej o Elvisi Presleyni. Zdaj pa te, gda so meli 20. oblejtnice, je nekak vkradno Elvisove (elvisz!) spaudnje lače. Merika-narge od tistoga mau naponi djaučejo. - Njim je zato tö nej na leki, nej!
Žmeten Žitek diplo-matov. Diplomati iz Söveme Koreje tö težki šejft majo, ka v šteri koli rosag je pošlejo, penaze jim njin rosag ne da, liki prej si sami morejo v nauvom rosagi prislüžiti, ka naj leko gordržijo ambasado (nagykövet-ség) pa druge diplo-matske zidine. Ništerni sövemi korejski diplomati si zatoga volo tak slüžijo krü, ka napriliko z vörami šejftajo pa švercajo. - Eške itak baukše, če šejftajo, ka te tisti, s šterimi šejfta jo, tö nika dobijo, nej tak, kak med bojno na
Vogrskom, gda so ru-soški sodaki samo lepou vkraj vzeli Mad-žarom vöre, Madžari pa “holte kukul Vogrski sodacke pa Nato. Vej naj bi Zdaj Prišli Rusi na Vogrsko, te bi buma mogli leteti domau, kak laufarski pisauvge, ka de Vogrski rosag pomalek Nato-so-dake emo! Buma! Radi sé hvalijo s tem Vogrski politiki. - V prvoj pau leti so na Vogrskom 61 procentov mladi lego-nov nej vzeli za sodake, če rejsan sodačija vzeme skor vsakšoga šan-tavoga pa plantavoga!
Kriminalci, pridite v nuklearko v Paks! Vogrsko Notranje mi-nistrstvo je vödalo dek-ret, ka buma v Paksi morejo gor vzeti na delo takše lüdi tö, šteri so nej sami radi naredili kri-minalno delo. Trikrat sam mogo dojšteti tau novico, če 50 nej novi-narge nika naaupek na-
pisali. Leko ranč naaupek, ka takše ne smejo vzeti, ka v zadnjom cajti tak vsigder nikše probleme majo v nuklearki. Nej! Krimi-nalcom je trbej dati delo! Vejpa so nej sami radi bujli kakšoga človeka, ali pa nevejdoč gorvožgali kakšo velko ižo! - Pomalek najbole nevarna delo bau na Vogrskom pošteni človek biti!
Samomorilci (öngyil-kosok), Vejpa malo bole skrb mejte! V Zagrabi je ena 62 lejt stara ženska doj s 16. štuka skaučila. Tau eške tak, ka je mrla, depa je skor bujla eno drugo žensko, štera je ranč te vö na dvera staupila, gda je una letejla doj, kak kakša atomska bomba. -Eške dobro, ka je tau nej na Vogrskom bilau, ka bi samomorilko vogrsko policija gvüšno poštrafala!
Fr.M.
ZEMLA
Ali sami ne vejmo, ka bi radi?
Že sam pri letaj za tau, ka sé spominjam na tiste cajte, gda je zemla velko cejno mejla. Steri je leko zemlau küpüvo, je mogo biti pri pejnazaj. Spominjam sé pa, žau, na tiste cajte tü, ga je ta naša zemla zgübila vrejdnost. Starejši lüdje so go šenski ta davali državi, pa če so za tau kakšo soci-alno pomoč dobili - štero so njim na gnes že vkraj vzeli - je dobro bilau.
Zemla je pri nas eške re-lativno itak fal. Pa nej samo fal. Dosta pa dosta zemle leži na prlongaj. Od tistoga cajta vse več, gda so si vözmislili odškodnino (kárpótlás). Vsakši zna pri nas v našom malom Porabji tü, da so nej tisti dobili nazaj zemlo, od šteri so go gnauksvejta vkraj vzeli. Tisti naši največ eške itak v žepki nosijo certifikate pa čakajo na lepše cajte. Zemlo so poküpüvali v dosti mestaj tisti, steri so meli
pejnaze. Tau sé je nej štelo pa nej pitalo, če de tau zemlo stoj delo ali nej. Zdaj pa je kejp takši, ka eške več
neobdelene zemle vidiš pa vöporoblene gošče. Tau je ta hirešnja privatizacija. Pa Zdaj ranč tisti, steri so tak grdau vöodali, zaničili zemlau, Zdaj tisti krčijo za drage vogrske zemlé volo. Prva liki bi sé not zmejšala v kakšo politiko, morem pove-
dati, ka so tej cajti nam v Porabji tü dosta kvara naprajli. Krivci, velki politiki pa Zdaj krčijo zavolo vogrske zemle, da so go zošenkali takšim, šteri ranč ne znajo, ka trbej z zemlauv začnite Zakoj mi je tau Zdaj na-
pamet prišlo? Nej zatok, ka kak šegau majo povedati, ta tema že iz vodovoda vöteče pri nas vsakši den. Za toga volo sam papir vzela, ka sam nika posebnoga doživela te dni.
Iz Slovenije, iz Lendave so Prišli na izlet te dni k nam
v Porabje. Tak je prišlo, ka so me prosili, da bi je sprvajala malo po našoj krajini. Med tejmi lüdami -penzionisti so bili - je dosta takši bilau, steri gazdijo pelajo doma. Njim sé je vse lepau vidlo, depa pavarska okau zatok ovak gleda na zemlau, liki kakši turist. Kak smo sé etak vozili, njim je nerodno bilau, da pri nas eške s kravami pa z konjami orejo pa delajo zemlau. Pa eške bola sé njim je nej vidlo, tau, ka so dosta neobdelane, zapüš-čene zemle vidli. Nikak je njim nej štimalo tau, če gledamo na našo hirešnjo privatizacijo. Oni so tak mislili, ka je Zdaj pri nas vse vred prišlo. Žau nej tak gé. Nikak tak je, ka šteri bi delo zemlau, je nej do njé prišo, tisti ki ma zemlau, pa nej do mašinov. Vse sé je fejst vküp zmejšalo.
Pa na gnes ešče tadala mejšamo. Tačas mo mejšali, ka nej dugo pa do rejsan tijinci delali našo zemlau. Njim de vrejdno.
I.B.
Porabje, 25. Septembra 1997
5
“MOREŠ METI DÜŠO...”
Dosta kritizeramo gnesden prejšnji režiro. Depa tak majo šegau povedati, ka nega takšo delo ali stvar na svejti, štero je samo lagvo. Pa smo etak s prešnjim režimom tü. Če malo premišlavamo, vidimo, ka smo Porabski Slovenci pred bojnov nej meli svoje vönavčene lidi. Trnok rejdko je bilau, če sta sé eden ali dva najšla, ka sta vönavčeniva bila. Na gnes je že žmetno vküpprišteti, povejmo kelko školnikov mamo. Če pa malo bola kaulag poglednamo, mamo vönavčeno lüstvo za Vsefale “maštrije”.
V Varaši je na edno pisarne vönapisane: Grad-beni inženiring. Ce staupiš not, tam najdeš edno mlado žensko pa ednoga mladoga moškoga. Mlada ženska je porabska Slovenka in je gradbena in-ženirka (építészmémök), ime ji Ana Marija Végh (Merkli).
Marija, tvojo maštrijo si bole moški odebrejo. Kak sé je tau začnilo, Zakoj si si takšo delo odebrala?
“Moj Oča je vönavčeni kovač, delo je v Varaši pri takšoj filmi, gde sé je več fele dela delalo, med tejm so zidali Vsefale iže, rame. Večkrat sam ojdla tam pri njem, pa sé mi je vidlo, kak so zidali. Sama sam tak skončala, da mo sé po gimnaziji glasila na Visoko šaulo za gradbeništvo (Ybl Miklós Építőipari Műszaki Főiskola). Ta šaula je v Budimpešti pa v Debre-ceni. V Budimpešti sam nej dobila intemata, etak sam prišla dosta stau kilome-terov daleč, v Debrecen. Rejsan nas je malo deklin bilau. Tak 10 procentov.” Kakša paut je vodila do gnešnjoga dneva« gda si na svojo rokau, gda privatno opravlaš tau delo?
“Leko povejm, ka sam vözopojdla ”tmovo paut", kak šegau majo povedati. Po Visoki šauli sam nazaj prišla pa sam pri očinoj firmi dobila delo tüj v Varaši. Štiri lejta sam tam delala pa sam lejt do leta
naprej stapala, nateltja, ka sam gratala vodja oddelka za gradbeništvo. Tau je velka odgovornost bila." Na eden kratki cajt si pa tüj njala Varaš. Kak je tau bilau?
“Oženila sam sé pa sam nej mejla stanovanja. V őri-szentpéteri so pa iskati gradbenoga inženira, ponüjali so stanovanje tü. Etak sam tam delala eno leto. Po tistim so ma pa v Varaš nazaj prosili. Prišla sam nazaj, delala sam na občini kak referentka.” Tistoga reda si takšo slüžbo mejla, da si po cejlom Porabji pa eške po drugi vasnicaj ti vö-davala gradbena dovolenja (engedély). Ka je tebi tau znamenüvalo, sploj pa po naši Porabski vasnicaj?
“Porabje sam zvünredno pazila. Ta čüdovita krajina mi do srca šega. Vsakšomi, šteri je zido ali plane dau delati pri meni, sam mak-simalno pomagala. Tak čütim, da so lüdje tau pozomost, tau skrb za valili. Lüdje so oprejt! do mene, vüpajo svoje želje povedati, tak sé da delati. Rada bi bila, če bi po tejm toga več lüdi zidalo v Porabji pa Slovenci aj tau baudejo. Samo so oni mogoči zdr-žati tau velko vrejdnost, ka Porabje nosi. Tau tü morem povedati, ka sam v Varaši na občini Zvün toga edno sploj lepo delo opravlala dugo-dugo lejt. Ge sam vodila investicije, pri varaški novi zidinaj. Vsakšo leto smo meli več pejnaz in vse več smo zidali. Če poglednam na varaško gledališče ali na
nauvo šaulo ali pa strokovne šaulo, te investicije sam ge vodila. Dobro je Zvün toga videti po vasnicaj vse tisto, ka so pod mojov rokauv delali, ka so iz moji planov zidali.”
Povedla si, da sploj rada delaš Porabskim lüdam, pa da sé ti zavüpajo. Zakoj je tau potrejbno tistomi, steri plane dela?
“Istina, ka tau v šauli ne včijo, liki Žitek me je navčijo, ka je, hiše, rame planirati nej. malo delo. Moreš spoznati tistoga človeka, komi delaš plan. Moreš videti, kak žive, ka de za njega, ka on nüca, pa po tistim vzeti v rokau pero. Če etak napraviš, de sé človek dobro čüto v svojoj iži. Moj Cilj je tau, naj sé lüdje dobro čütijo v rami, ka so si zozidati, so aldüvali pejnaz pa trüde. Te je mojo delo nej bilau zamajnsko.” Zdaj delaš na svojo rokau, si privatnica. Ka vse delate?
“Hiše pa Vsefale zidine planirava. Vrejdnost zemle pa hiše šacamo. Pomagamo zemlau ali hiše odati, küpiti. Dapa če bole do pejnaz pridemo, sé vzememo za tau, ka mo hiše, zidine delali od planiranja do kreda. Največ že z računalnikom delamo. Računalnik dela plane, če pa ne zandolej, te pridemo mi z rokami.”
Gda sva si pogučavale, sé mi je tak vidlo, ka slovensko Porabje, našo krajino pa lüdi, sploj rada maš. Tak je? “Nega na svejti za me lepše kak Porabje. Verica mi je pa med vasnicami najlep-
ša. Iz te vesi so šli na svojo živlenjsko paut moji starišje. Žau mati mi več ne žive. Po mojom, človek tisto mesto, krajino, lüdi more sploj poštüvati, rad meti, gde ma svoje korenjé. Vsakši brejg, Vsakša betva Prave, vsakši borič ma svojo vrejdnost.
Sploj dosta dela mam v svojoj slüžbi. Liki če mam malo časa, sam že na Verici. Tam žive materna sestra, ta najbole rada dem. Tam sam doma. Lüdje, ki tam živejo, so posebni. Rada mam njino natura, štera je čista, človeška. Če mi njim trbej hišo planirati, je žmetna naloga, depa najlepša. Žmetna zatok, ka vsakšo hišo rada tak naredim, ka sé šika v tau lejpo naravo, krajino, pa ka je tistoga “düša” tü not v rami, šteri si ga zida. Po mojom, hišo planirati za našo pokrajine je nej samo strokovne delo. Tü moreš meti düšo tü vcuj. Moreš poznati naše lüdi, vse ka so oni."
Samo sva si od tvoje lejpe “maštrije” pogučavale, od tvojoga pri-vatnoga živlenja pa malo. Kak živeš tüj v Varaši?
“Tü sam sé narodila, 9 mlajšov nas je bilau. V Varaši mam svoj daum, svojo hišo, štero sam Sama planirala. Mož je v Varaši rodjeni. On je tü privatnik. Dva deteta mava, Anita je 16, Eszter pa 12 lejt stara. One tü sploj rade odijo na Verico. Ranč tak rade majo tisto krajino pa lüdi kak ge. Pa je na tau včim že od mala malüj mau.”
Zdaj, ka je že edno leto minaulo, ka si privatnica na svojo rokau, nej ti je žau?
“Nikak nej. Najbole me tau veseli, ka mi nej trbelo zapüstiti slovenske lüdi, da njim po tejn toga ranč tak leko pomagam. Ponosna sam, da sam že delala Slovenski zvezi tü. Aj Baug da, da do naši lüdje baukše živeli pa doma v Porabji vse več zidali. Ge sam kreda njim na pomoč biti.”
I. Barber
PREDSTAVITEV
INDUSTRIJSKEGA
PARKA
V Monoštru so okrog tovarne Opel izoblikovali ti. industrijski park, ki ima približno 200 ha površine. Izgradnja infrastrukture poteka v treh fazah, tudi s pomočjo Phare-programa. Na avstrijski strani meje obstaja podobna industrijska cona, ki je z industrijskim tirom povezana z monoštrskim industrijskim parkom.
19. septembra so priredili ti. dan odprtih vrat v obeh industrijskih conah, kjer so obiskovalce čakali razni programi. Lahko so obiskali že delujoče obrate, se zabavali ob country glasbi ali nastopu folklorne skupine. Ob tej priliki sta pravzaprav ^predsednik skupščine Železne županije, Gyula Pusztai in poglavar Gradiščanske, Karl Stix uradno odprla prekomejni industrijski park.
PRIREDITVE
•	Gasilsko društvo v Monoštru praznuje 125. obletnico delovanja. Ob tej priliki bodo 27. septembra priredili tradicionalno gasilsko tekmovanje.
•	Mestna knjižnica v Monoštru prireja 6. oktobra strokovno srečanje za narodnostne knjižničarje. Ob poročilih o delovanju narodnostnih knjižnic ter izmenjavi izkušenj si bodo udeleženci ogledali tudi knjižnice v Rabafuzesu, na Dolnjem in Gornjem Seniku.
REKLAME
Na Madžarskem veljajo novi predpisi za namestitev reklamnih tabel ob cestah. Reklamne table ob glavnih cestah morajo biti najmanj 100 metrov oddaljene od osi ceste, ob stranskih cestah pa 50 metrov. Do zdaj je bila ta razdalja 20 metrov. Bliže cesti se lahko namestijo le reklame, ki opozarjajo na varnost v prometu.
Porabje, 25. Septembra 1997
6
ZDAJ PA DAJ “RÜKVERC”
Slovenska zveza vsakšo leto organizejra izlet (kirán-dulás) za tiste lüdi, steri kakoli pomagajo, delajo v Porabji ali za Porabje. Tak sé je naš “čipet čapat” 6. pa 7. avgustuša vzejo na paut pa sé je pelo prejk Vršiča do maurdja na Debeli Rtič.
Zazranka rano smo sé eške malo sneni spravili na bus, steroga šofer, gda je čüjo, prejk kakšni plaminaj mo sé pelali do maurdja, sé je malo škrabo po glavej, ka
grej ne Vej, ne Vej, če naš us nede malo predugi za serpentine.
Po Murski Soboti smo si najprva gunté spucali. Za tau sta sé najbola brigala gospauda Krpič pa Ritu-
Cer, eden je kaulek noso ole okraugli glaž z nikšo bejlo pijačo, té drugi pa bole oglatoga z žunto pijačo. Potejm smo pa eni tak k sebi Prišli, ka smo kauroš vküp spravili pa začnili popejvati, naj bi tej drügi nej zaspali. Škoda, ka so nam iz kauroša falili globki moški glasovge, dapa zatok tenor (Laci) je skauz vödržo. Cüdivali smo sé, kak tau, ka Veri vsigdar nauve pa nauve naute na pamet pridejo, te smo pa gnauk samo vidli, ka sé je ona pripravila, na enom bejlom papiri mejla lišto... Aranka je pa mejla pesmarice... Te smo pa samo te tijo bili, če je naš vodič, Emil nam pripovedavo o Sloveniji, o lejpi krajinaj... Sploj pa po tistim, gda je Laci fude naprej vzejo. Najprvin smo sé stavili v Planici, gde so sé ene
ženske kak srne pognale gor po brejgi, ka smo mislili, da sé do vreka sploj ne stavijo. Kumaj smo te naš “čapat” vküp spravili pod velko skakalnico (nagysánc), da bi bar en takšen kejp meli, gde smo vsi gori. Po obedi v Kranjski Gori je pa te šofer
leko pokazo, ka rükverc tö zna voziti. Par ovinkov (kanyar) smo samo tak spe-lali, ka smo malo nazaj tiskali. Irena na prvom sici je tak blejda bila, kak če bi jo z vatnov namazali, Aranka je žmejrila pa vsigdar na drügi kraj gledala, na
zadnjom sedeži je Marija, špajsmajstrica tö fejst tijo gratala. Gda smo gor na vreki stanili pa vö z busa šli, je gvüšno bijo takšen med nami, steri je poskrivoma kakšen Očenaš zmolo.
V Kobaridi smo si poglednili muzej prve bojne. Te pa, ka mo prej po malo bole kratkoj pauti do
Debeloga Rtiča (Debeloga Ftiča, sé je šalo naš fotograf Karči). Kmica je že gratüvala, mi sé pelamo, pelamo, gnauk sé samo stavimo na srejdi pauti. Ka pa je? spitavajo eni napau v sneji. Te smo pa zvedli, ka je naš bus preveč viski pa ne more prejk tunela (alagút). Vej pa nika! Obmemo sé. Dapa tau je nej samo tak “pojmo gejst” bilau. Vsi so tak nagnauk šoferji gratali. Eden bole čedne tanače davo pra-vomi šoferi kak drugi. Pa vseeno sé nam je pršikalo. Obmili smo sé pa že pelali nazaj. Dapa samo do tretjoga ovinka, gde sé je pokazalo, ka je naš bus preveč dugi. Ka pa tau nam? Vej pa mi že mamo prakso, kak sé ga trbej obračati. Če rejsan je pojba pri “kormanji” aumanca polejvala, sé je obrno. Tretjo paut smo pa zavadili tau pravo paut.
Na Debelom Rtiči so nas -če smo rejsan tri vöre zamidili - eške z večerjov čakali. Vsakši si je zisko svojo sobo (nisterni so jo celjo nauč iskali), eni so tak zaspali pri posvejti, kak če bi je bujo, drugi so eške malo pogledali, kakšna je morska voda vnoči.
Drugi zranek smo sé spakirali na mali šift pa pelali do Kopra. Na tau smo zatok fejst skrb meli, da bi tej bole tüčni nej vsi na enom kraji bili, ka pa ka sé ladja sprevme (kak pravi porabska pesem). Plavalci
smo pa Porabci nej najbaukši. Zvün eno par lidi, steri so sé po tistim, gda smo iz Kopra nazaj Prišli, brž v maurdje vdarila Najbole flajsni so bili Marika, Aranka pa Geza. Pa naj ne pozabim! Geza je nej samo pri plavanji bijo flajsen, liki pri tom tö, ka sé je z Radgonsko kletjo zgučo za
pijačo, ka smo nej bili žedni nej ta pa nej nazaj.
Domau smo sé pa te pelali po redni pauti, prejk Lublane, tak ka smo ranč vpamet nej vzeli pa smo bili že v Soboti, gde smo slo-baud vzeli od Marije, Kalmana, Šanjija pa Geze. Te smo pa že tak vsi doma bili.
Udeleženci (résztvevők) sé zavalimo organizatorom in sponzorom naše poti (Rde-čemi križi Slovenije, Rad-gonskim goricam, Zavaro-valnici Triglav). Pa naj bau tak, kak smo si pravli, gda smo v Varaši dola z busa šli “Leko nauč, eške gdaj drgauč!”
- MS -
Pismo iz Sobote
STO DE PRVI
Prvi do zadnji in zadnji do prvi, nekak tak je spisano v Svejton pismi. Nigdar san sé do toga mau nej spitavo, ka bi aj tou pomejnilo. Rejsan nej. Mi pa Zdaj zadnje čase ta miseu čidale bole odi naprej. Tou pa zato, ka več nikan nemreš stoupiti, ka ne bi vsi nekan dirkali, samo zato, ka bi radi bili prvi. Sigdar prvi pa naj košta kelko šké. Glij prejšnji teden smo pri nas zbejrali mis Slovenije. Tou smo leko glejdali na privatne^ televiziji, stera je tou prejk zejla velkoj državnoj televiziji. Zato si je ta velka vözbrodila nekšno drugo zberanje najlepše ženske. Ške eden teden prlej smo leko na velkoj televiziji glejdali, kak so zberali slovensko kralico lepote. Zdaj tou tak vövijdi, ka so nej samo dikline pa ženske ojdile gor pa doj po oudri in sé šle, stera de najlepša, pomejni prva, liki so sé dvej televizije tö betale, stera de prva.
Idemo dale!
-	Samo z našin vrastvon te živeli bole zdravo!
-	Mi smo prvi, steri van oblüblamo zdravo živlenje!
-	Dosta je vrastev na ton svejti, ali naše van rejsan ponüja zdravje!
Tak in ovak krčijo, nan garanterajo in sé rivlejo naprej. Vsi so
?ni prvi, vsi so oni najboukši in vsi oni nas majo najbole radi.
!e si mogouče Sto vözbrodi takšo reklamo:
- Svejt je z nami lepši, te sé brž najde neške, steri de pravo,
- Svejt je z nami najlepši, dapa te je tou ške itak nej zadosta, zato ka sé brž najde ške trejča stran stera pravi,
- Samo z nami je svejt najlepši!
Ja, tak sé eden drugomi sejdamo na rame pa plezimo eden prejk po drugomi, više pa ške više pa najviše pa...
Mijslin pa, ka sé vse vküper zača že tan pri naši deci, gda jih mi starejši začamo spitavati, koga majo najrajši. Eden den mamo pa te pa očo te pa, strica, če njin küpi sladoled pa tak tadale. Zdaj, gda samo že pri mladi lejtaj, san sé pa neka spoumno. Tou je pa glij naoupak od toga, kama so mi Zdaj šle misli. Tou san čüu, gda san biu še bole mali, razmin pa tou kumaj Zdaj.
Bogati človik je biu. Vse je meo, samo več neje biu mladi, kak bi škeo. Zguči sé z vragom aj ga bole mladoga naredi, takšoga, kak je biu, gda je začo za diklinami ojditi. Vrag tak napravi, ali moški bi škeu po tiston ške bole mladi biti, tak kak te, gda ie ške v vrtec ojdo. Tou je njemi tö bilou premalo. Najlepše bi njemi bilou, je pravo vragi, če bi leko palik pri materi cejco. Te njemi je pa vrag pravo:
- Če pa sé ti ške tou nede vidlo, te pa idi ta, od kejc si prišo.
V	MIKI J
Porabje, 25. Septembra 1997
OTROŠKI SVET
SLOVENSKA OBALA SKOZI POGLED PORABSKEGA SLOVENCA
Sredi septembra se je 40 učencev in dijakov ter 7 pedagogov odpravilo na pot na Debeli Rtič. Naš avtobus je krenil ob 6-ih iz Monoštra izpred gostilne Tromejnik in po šestumi vožnji smo lahko zasedli sobe v Mladinskem zdravilišču Rdečega križa Slovenije na Debelem Rtiču. Na izlet nas je spremljala tudi Valerija Perger, višja pedagoška svetovalka za zamejsko šolstvo v Porabju. Ona nam je predstavila svojo rojstno deželo, majhno Slovenijo - ki je kot biser med drugimi državami. Na nas, porabske Slovence, je najbolj učinkovalo s svojimi čari morje. Nedoumljivo morje, ki je slanost dobilo od solz mnogih trpečih ljudi, piše v eni svojih pesmi Shelley.
Med potjo do morja smo se ustavili pri Kobilami Lipica, ki je zibelka vseh lipicancev na svetu. Kobilarno je leta 1580 ustanovil avstrijski nadvojvoda Karel, sin cesarja Ferdinanda. S križanjem domačih kraških konj ter andaluzijskih žrebcev in kobil so dobili elegantnega, vzdržljivega in bistrega konja. Iz Lipice smo se naravnost peljali v Ankaran. Pred našimi očmi se je odkril čudovit svet solin, marin in pristanišč. Skozi okna avtobusa smo opazovali slovensko realnost:	lepe, urejene
enodružinske hiše, skrbno obdelana polja in vinograde, v avtobusu smo se pa konfrontirali s porabsko realnostjo: med sabo le madžarsko govoreči otroci, utrujenost in ravnodušnost.
Na Debelem Rtiču smo se razdelili v tri skupine, saj smo dobili tri šobe. Učitelji‘so tudi spali skupaj Z otroki, kar je bilo za mene nenavadno, ampak razburljivo. Prvo noč nisem dosti spal - zaradi mojih “spalnih tovarišev”, toda druga noč je bila, hvala bogu, že mirna, in smo se lahko naspali.
Že prvi dan smo si ogledali mesto Koper, kamor smo se pripeljali z ladjo. Koper, ital. Capodistria = glava Istre, je največje mesto Koprskega Primorja. Ob severnem obrobju Kopra, kjer se Jadransko morje najgloblje zajeda v celino, leži mednarodno pristanišče. Luka Koper je tudi izhodišče za čezmorski tovor Madžarske in v to pristanišče vozijo čezmorske ladje kavo, riž, južno sadje, bombaž itn.
V	piranskem Akvariju se nam je odkrilo skrivnostno življenje v morju. Čudovite ribe plavajo skupaj s hobotnicami in jegulje se skrivajo za kamni. Kako rdeče sveti morska zvezda! To je enkratno.
Drugi dan je bil posvečen kopanju. V čistem in prijetnem okolju, v ažurnih bazenih se je vsak od nas z veseljem kopal. Ti trenutki mi bodo dolgo ostali v spominu.
Skoraj sem pozabil poročati o tem, da tudi Izola, Portorož in Piran niso za nas “bele lise”. V Portorožu smo se srečali tudi zmercedesi, v katerih so se peljali premierji držav Cefte na konferenco. V Piranu smo se fotografirali na glavnem trgu pred bronastim spomenikom Giuseppa Tartinija, slavnega violinista in skladatelja, ki se je tu rodil.
V	soboto smo se težko poslovili od te čudovite sredozemske pokrajine, nekateri Jbi še z veseljem ostali, ni jih mučilo domotožje. Človek je večkrat najbolj vesel, kadar je daleč od doma. Brez vsakih problemov smo se pripeljali v Monošter, izhodiščno točko naše ekskurzije. Ampak že spet nestrpno čakam kakšno novo potovanje.
Zoltan Majcan
POTOVANJE V SLOVENIJO
Učenci in dijaki treh monoš-trskih šol (Osnovna šola Szec-henyi, Gimnazija V6rosmarty ter Strokovna šola kralj Bela m.) smo se 11. septembra napotili na slovensko Primorje. Skupaj z učitelji nas je bilo 47. Točno ob šestih smo imeli odhod izpred Tromejnika v Monoštru.
movine, posebnosti vseh območij, preko katerih potuje. Naša pot je vodila preko Maribora, Celja, Ljubljane, Postojne do morja, prepotovali smo skoraj vso državo. Prvič smo se ustavili v Lipici. Malo smo se sprehodili po lipišld kobilami, pogledali konje; ta manjši so se pa malo gugali na
Že v Murski Soboti se je ka-zalo, da bo lepo vreme in to nas je posebej veselilo. Nekateri v naši skupini so že hodili po Sloveniji, bili so pa tudi taki, ki so prvič prestopili mejo. Za njih je bila pokrajina nov«, tudi mešta Ih reke; torej vse, kar so med potjo opazovali. Izletnik, ki prihaja iz Porabja prvič v Slovenijo, mora pozorno gledati tudi naravno lepoto svoje matične do-
igrišču. Pot smo nadaljevali in v avtobusu je nekajkrat bilo kot v panju. Bili smo vse boj nemimi, utrujeni, saj smo se vozili že 7-8 ur. Končno smo okrog treh prispeli na Debeli Rtič. S tem so se začela naša “primorska doživetja”. Namestili smo se in ob štirih popoldne smo že sedeli na ladji, iti nas je peljala v največje obalno središče, v Koper. Sprehajali smo se v starem
Kopru, pogledali značilno primorsko arhitekturo in poskusili koprski sladoled. Z ladjo smo se vrnili do večerje, potem smo se preoblekli v kopalke in že bili v bazenu pa v morju. Na svežem primorskem zraku in v topfem morju smo uživali do polnoči.
V	petek smo si ogledali primorska mesta: Piran, Portorož, Izolo; v Piranu akvarij, v katerem smo videli veliko morskih živali. Med potovanjem v Piran smo srečevali avtomobile, ki so vozili politike, saj je prav takrat potekalo srečanje ministrskih predsednikov CEFTE v Portorožu.
Piran je po mojem najlepše in najstarejše primorsko mesto, v katerem še čutimo atmosfero nekdanjih časov. Občudovali smo stare zgradbe v mestu. Slikali smo se pred Tartinijevim spomenikom. Čeprav smo tu in tam začutili kake kaplje dežja, nismo nič marali za to, saj smo bili veseli in se počutili srečni. Po izletu v primorska mesta smo se kopali, igrali, uživali lepote mladinskega letovišča na Debelem Rtiču.
V	soboto smo se na žalost že vračali domov. Med potjo smo se ustavili v Ljubljani. Zelo dobro smo se počutili in vsi upamo, da to ni bil naš zadnji
. izlet po lepi Sloveniji.
Kristina Nagy učenka Gimnazije Mihalya V6rosmartyja
BILI SMO V EKOLOŠKEM TABORU
Poletne počitnice so se začele sredi junija. Zelo sem bila vesela. V šoli so nas seznanili, da lahko gremo v ekološki tabor. Tudi jaz sem želela iti. Tabor se je začel 28. junija v Slivnici. Prvi dan so namenili medsebojnemu spoznavanju udeležencev. Drugi dan smo bili na jezeru, tam smo opazovali različne ptice, ribe in smo se vozili s čolnom. Naslednji dan smo šli v Rifnik. Bil je tudi taborni ogenj in tam smo se pogovarjali s prijatelji.
Zelo dobro smo se počutili in smo se naučili mnogo zanimivega o naravi.
Renata Šafar 8.r. OŠ G. Senik
S prijateljico sva bili v ekološkem taboru, ki je bil pri Celju. Trajal je en teden. Z nama je prišla Agi. Ona je bila naša spremljevalka. Prvi dan smo si ogledali jezero. Drugi dan smo bili dežurni. Takrat smo pazili na šolo in se pripravljali na naslednji dan. Zvečer ob pol enajstih smo šli spat. V šotoru smo spali. Naslednji dan smo si ogledali Slivniško jezero. Peljali smo se s čolnom. Bili smo na izletu na hribu Rifnik.
Tabor je bil zelo dober. Našla sem si nove prijateljice. Zelo dobro sem se počutila.
Gabriela Gašpar 8.r. OŠ G. Senik
BILA SEM V AMERIKI
Naša družina je šla 7. julija v Ameriko. Iz Budimpešte smo leteli z letalom Malev-a v New York. 9 ur smo se peljali. Na letališču v New Yorku nas je čakal stric Laci. Tam smo presedli na drugo letalo in smo odleteli v mesto Tampa na Florido. Tam sta nas čakali teta Agi in njena hčerka Natalija. Od mesta Tampa smo šli v Bradenton, kjer živi teta. Zvečer ob osmih smo bili pri njej. Predali smo darila, pogovarjali smo se in šli spat.
Naslednji dan smo se veliko igrali z Natalijo in se šli kopat v Mehiški zaliv. Med kopanjem smo pobirali zobe morskih psov in lovili ribe. Bili smo tudi v parku Bush Gardens. Bilo je zelo dobro. 10. julija smo šli v akvarij in smo si ogledali ribe. Zvečer smo gledali ognjemet in smo šli v kitajsko -restavracijo. Včasih smo se tudi doma kopali in sončili. Zvečer smo jedli dobre pice in hamburger. Teta ni pozabila niti mojega
rojstnega dneva. Dobila sem veliko čokoladno torto. 7. avgusta smo potovali domov.
V	letalu je bilo dobro, ker smo lahko gledali film in dobro jedli.
V	Ameriki je bilo zelo dobro, ker smo srečali teto, strica in Natalijo. Pa spoznali smo nekoliko ta kontinent. Upam, da. bom . -lahko še videla Ameriko.
Edina Ropoš, 8.r. OŠ G. Senik
Porabje, 25. septembra 1997
MURSKOVALOVSKA NEDELJSKA KUHINJA V ČEPINCIH
NIKA
■ ZA
SMEJ
■» I
Cakanje
Zdaj, gda sé je že šaula začnila, naš mali Pištak tü mora v šaulo ojti. Z avtobusom sé vozi. Etognauk je Čako na avtobusni postaji pa tam vidi, ka si dvej ženske - na steraj sé vidi, ka sta kuste - etak pripovejdala: “Ti, ka ča-kaš?” Ta druga pa: “Pojba. Pa ti?” “Ge deklo čakam.”
Mali Pištak je tau čüjo pa je vido na postaji ednoga banjatoga človeka pa ga etak pito: “Strici Vi, ka čakate?” “Ge avtobus čakam,” pravi stric.
Mali Pištak pa: “Na, tau pa dam valati, tau sé vidi na vašom trbüji.”
Vsakši začetek je žmeten
Že eden keden odi deca v šaulo, depa ne morejo sé vcuj navčiti, ka sé trbej
včiti, na vsakši den pripravlati. Etognauk je našomi Rudini leranca etak prajla: “Rudi, na gnes si sé pa nej včijo, nej pripravi!” Rudi pa: “Pa kak tau Vi vejte?”
“Vidim na tvoji očaj. Ka boš gnes doma delo, gda prideš iz šaule?”
Rudi pa: “Üšo mo k doktora pa si dam oči Pogledniti.”
I. B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od
katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13.to£ki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS. št. 4/92). ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjžine.