ACTA HISTRIAE« H '2003 - 2 prejeto: 2003-10-24 UDK 323.15:32 L64(=S62/-863)(45)" 1918/1945 FAŠISTIČNA ZAKONODAJA IN SLOVENCI MED OBEMA VOJNAMA Gorazd BAJC Univerza na Primorskem, Znanstvenoraziskovalno središče Koper, Sf-6000 Koper, Garibatdijeva 1 e-maii: gorazd.bajc@zrs-kp.si IZVLEČEK Avtor v prispevku obravnava fašistično zakonodajo, ki je zadevala Slovence (in Hmate) v Julijski krajini. Uvodoma omeni, kako je bilo ob koncu prve svetovne vojne, se pravi pred nastopom fašistične oblasti. S prihodom fašizma na oblast (28. oktobra 1922) so raznarodovalni ukrepi in asimilacijski pritiski dosegli višek v uzakonjeni politiki fašizma. Fašistična zakonodaja je prizadela vse vitalne dele Slo- vencev, od. šolstva, kulture, toponomastike, imen, priimkov, tiskane besede, gospo- darstva, pa do političnega in društvenega življenja. Ključne besede: fašizem, zakonodaja, Julijska krajina, narodne manjšine, Slovenci, Italija FASCIST LEGISLATION AND THE SLOVENES BETWEEN THE TWO WORLD WARS ABSTRACT The present contribution examines fascist legislation concerning the Slovenes (and Croats) in the Venezia Giulia region. In its introductory part it deals with the events taking place at the end of WW 1, i.e., prior to the rise of the fascists. With their actual assumption of power on Oct. 28 1922, the deprivation of national rights and assimilation pressures reached their peak in the enacted fascist policies. Fascist legislation adversely affected the most vital sectors of Slovene life, from education, culture, toponymies, names, surnames, publications and economy to the political and social life. Key words: fascism, legislation, Venezia Giulia region, national minorities, Slovenes, Italy 19 ACTA HI STRIAE • il ' 2003 • 2 Coroetl BA.IC: FASlSTiCNA ZAKONODAJA IN SLOVENCI MED OBEMA VOJNAMA. 19-40 Uvod O fašistični zakonodaji, ki je zadevala Slovence (in tudi Hrvate), je že dr. Lavo Čermeij napisal obsežno knjigo (1965),' obenem je bilo objavljeno veliko zgodovin- skih del, ki pojasnjujejo obdobje fašizma in večkrat omenjajo pravni položaj.2 Čer- meljevo delo je lahko dober vodnik, čeravno vsebuje nekatere napake. "Na to je na primer opozoril veliki poznavalec Mussolinija in fašističnega gibanja Renzo De Feli- ce (1996a, 123), v mapi Fašistični zakoni, ki zadevajo Slovence med letoma 1918- 1943 (NŠK OZE, Hi/Zakoni) pa so tudi nekateri popravki, in sicer v rokopisu. V istem fasciklu, ki ga je pred kakimi dvajsetimi leti pripravila Dragica Ule Maver, je najti veliko podatkov, ki nas tu zanimajo. Italijanski zakoni so objavljeni v Uradnem listu (GU), dostopni pa so tudi v posebnih zbirkah (npr. Lex; wwvv.utetgiuridica.it). V prispevku se bomo spomnili na najpomembnejše pravne dokumente in prek teh na odnos fašizma do Slovencev v času med obema svetovnima vojnama. Da pa bi pravilno razumeli obravnavano temo, bo treba upoštevati naslednje dejstvo: "Bolj kot zakonske uredbe, ki so v bistint le potrjevale že obstoječe stanje, je narodne manjšine prizadevalo uresničevanje zaupnih navodil osrednjih oblasti o raznarodiivi," (Kacin- Wohinz, 1977, 475) se pravi, da so bili Slovenci v Italiji v času fašizma večkrat nezakonito preganjani. Treba seje tudi spomniti na razmere ob koncu prve svetovne vojne, torej še pred nastopom fašistične oblasti, ko se je pravzaprav začelo poitalijančevanje in nasilje v Julijski krajini. To je bilo ozemlje Avstro-Ogrske, ki ga je ob koncu prve svetovne vojne zasedla Italija. Obsegalo je Tržaško, Goriško-Gradiščansko z delom Notranjske in Koroške, Istro s Cresom in Lošinjem. Italija je deželo poimenovala Venezia Giulia. Slovenci so najprej uporabljali ime Julijska Benečija, nato se je uveljavilo ime Julijska krajina. V našem prispevku nas bo seveda zanimal teritorij s slovensko navzočnostjo, se pravi zlasti Tržaška in Goriška, nato del Istre, medtem ko je bil za Italijo "problem" Slovencev na Videmskem nekako že odpravljen. Na začetku novembra 195 8 je italijanska vojska zasedla Gorico, dalje pa ozemlje prek črte, določene z londonskim sporazumom (1915). Zasedeno ozemlje je bilo pod vojaško upravo do 31. julija 1919 in I. avgusta je bi! ustanovljen Osrednji urad za nove pokrajine (Ufftcio Centrale per le Nuove Provincie), ki ga je vodil Francesco Salata. Ozemlje je do tedaj upravljal vojaško-kraljevi guverner, general Carlo Pedtti 1 Ccrmelj je ieta 5936 prvič objavil znamenito delo Uje-and-Deuth Sttvggle. of a ualional minority, ki je doživelo nekaj ponatisov v več jezikih. Delo je bilo dopolnjeno in leta ! 965 prevedeno v slo- venščino. 2 Na tem mestu bi bilo nemogoče navesti vsa. Omeniti velja vsaj nekatera: Kacin Wohinz, ¡977; (990; Kacin WoH»w. Pirjevec 2000, 27-85; ES/i. 305-314; ES/4, 184-189, 192-210. 246, 247, ES/9, 410, 41 L 342-350; ES/I L 260-294; Friitli e Venezia Giuiia, 1997. 183-343; Gombač, 1996, 68-80; Sio- vensko-italijanski odnosi, 2001. 34-44; ZS, 1979, 705-726. Podrobnejši pregledi literature o obdobju med obema vojnama: Kacin, 1986; MamSič. 1990; Baje, 2000a. 2 0 ACTA HKTKIAE • I I • 2003 • 2 Gorazif BA.IC: FAŠISTIČNA ZAKONODAJA IN SLOVENCI MED OBEMA VOJNAMA, 19-40 di Roreto, dokler ga ni zamenjal generalni civilni komisar Antonio Ciufelti, za njim pa Antonio Mosconi. Petitti di Roreto je Slovencem (in Hrvatom) novembra 1918 s posebnim razglasom obljubil spoštovanje njihovih tradicij in kulture ter več šol, kot so jih imeli pod Avstro- Ogrsko. Razglas so morali brati tudi s prižnice in seje glasil: "Slovenci! ftalija, velika država svobode, vam bo dala iste pravice kakor drugim svojim državljanom. Deda vam bo šole v vašem jeziku, še več kakor vam jih je dala Avstrija. Čuvana bo vaša vera, kajti katoliška vera je vera we Italije. Slovenci, bodite prepričani, da bo velika, zmagovita Italija skrbela za svoje državljane, ne glede na njihovo narodnost." (NSK GZE, plakat; Čermelj, 1965,25) Kljub obljubam pa je uprava, po navodilih italijanske vlade in načelnika generalštaba Pietra Badoglia 29, novembra 1919, z ostrimi ukrepi zatirala izražanje slovanstva in podpirala manifestacije italijanstva (Kacin Wohinz, 1972, 99-107). Pravzaprav so se že takoj ob italijanski okupaciji preprečevale slo- venske nacionalne manifestacije in preganjali vodje narodnega gibanja. Protislovanska oziroma protislovenska naravnanost je pred fašizmom dosegla vrhunec 13. julija 1920 s požigom Narodnega doma, tako da so tržaški Slovenci iz- gubili svojo gledališko dvorano, največjo knjižnico idr. Noben od napadalcev (Cer- melj, 1965, 102) ni bil aretiran ali sodno preganjan. To je pomenilo tudi začetek faši- stičnega terorja. V času predfašističnega nasilja je bilo nato z akcijskimi četami, t. i. škvadristi (Squadroti), požganih, napadenih in razdejanih več kot 130 poslopij, središč delavskih in slovenskih organizacij, knjižnic, telovadnic, žnpnišč in tiskam. Težave je povzročala tudi italijanska država; še vedno je veljal avstrijski društveni zakon št. 134 z dne 15. novembra 1867, oblasti pa so motile delovanje slovenskih društev. Dne 12. novembra 1920 je pogodba v Rapallu med Kraljevino Italijo in SHS do- ločila razmejitev. Ozemlje Julijske krajine je pripadlo Kraljevini Italiji. Na podlagi rapalske pogodbe je bilo sicer delno preprečeno izvajanje londonskega sporazuma iz leta 1915, Slovencem pa to ni bilo v nikakršno uteho, nasprotno, Italija je v bistvu za- sedla slovensko ozemlje še bolj proti vzhodu, kakor ji je določal omenjeni sporazum. Nova meja na zahodu je odtrgala od države matičnega naroda četrtino Slovencev; skupaj z Beneškimi Slovenci, ki so pod italijansko kraljevino prišli že leta 1866, je tako ostalo pod Italijo približno 360.000 Slovencev, Hrvatov pa okrog 160.000. Ra- palska pogodba hkrati ni vsebovala nikakršnih jamstev za slovensko (in hrvaško) prebivalstvo, ki mu je bilo usojeno ostati pod Italijo, medtem ko so bile s Vil. členom zagotovljene obsežne pravice italijanski manjšini v Dalmaciji. Po priključitvi Julijske krajine k Italiji januarja 3921 je bila postopoma uvedena italijanska zakonodaja. Uprava in sodstvo novih pokrajin sta se do leta 1928 po- stopno izenačevala s preostalimi deli italijanske države. Generalni civilni komisar Antonio Mosconi je ostal na svojem položaju do oktobra 1922, nato so upravo vodili prefekti. Sedemnajstega oktobra je bila namreč ustanovljena enotna pokrajina Julij- ska krajina (Provincia Venezia Giulia) kot sestavni del Kraljevine Italije. 21 ACTA H IS TRI AE • 11 • 2003 • 2 Goraztf 8AJC; FAŠISTIČNA ZAKONODAJA IN SLOVENCI MED OBEMA VOJNAMA, I M O Fašizem3 Italijansko fašistično gibanje se je oblikovalo nekaj mesecev po prvi svetovni vojni; 23. marca 1919 so v Milanu ustanovili Bojne fasije (Fasci di combattimento), kaj kmalu pa seje razvilo tudi po drugih mestih v državi. Med prvimi prav v Julijski krajini; v Trstu so fašije ustanovili 3. aprila, v Gorici leto zatem, 7. novembra. Dne 4. novembra 1921 je bila ustanovljena Fašistična stranka (Partito nazionale fascista). Oktobra 1922 seje fašizem povzpel na oblast; 28. v mesecu seje zgodil znameniti pohod na Rim (Marcia su Roma) in dva dneva pozneje je Benito Mussolini dobil nalogo sestaviti novo vlado. Po prihodu na oblast mu je uspelo svoj položaj utrditi in uvesti diktaturo. Imel je izvršno in zakonodajno oblast. Italiji je vladal vse do 25. julija 1943, ko je bil odstavljen. Dva dneva pozneje je bila fašistična stranka razpu- ščena (kaj kmalu so ustanovili Republikansko fašistično stranko, Partito repubblicano fascista), Mussoliniju pa je z nemško pomočjo in v novih razmerah uspelo v kraju Salo na severu Italije ustanoviti t. i. Italijansko socialno republiko (Repubblica sociale italiana), ki je trajala do konca vojne. Kot je znano, se po rapalski razdelitvi apetiti italijanske države niso polegli. Njena glavna teza je bila, da sojo kljub zmagi in Številnim žrtvam opeharili, saj ni dobila vsega, kar ji je bilo obljubljeno leta 1915 (to je veljalo za nekatere predele hrvaške obale). Nastal je mit "pohabljene zmage" ("vittoria mutilata"), ki so ga de- magoško razvijale zlasti organizacije nekdanjih vojakov, ki so sledile spretno izrab- ljenemu revizionističnemu gibanju. To se je kot nalašč spajalo z uradno politiko ita- lijanske države, ki je nato pod fašistično ureditvijo le še bolj poudarjala nujo imperialistične širitve. Razvijanje fašistične ideologije, polne mitov (Zunino, 1985, 311-367). je kovalo velike misli v spomin na nekdanji rimski imperij. Ideološki konstrukti, med katerimi je prevladoval revizionizem, odklanjanje statusa quo, mit oboroževanja kot nujen odgovor drugim imperializmom, prepričanje o lastni pre- dispoziciji do ekspanzionizma, ki se je kazala kot pravica in celo dolžnost, ipd. so neizbežno vodili k skrajni posledici odrešilne vojne. Italijanskim in fašističnim imperialističnim načrtom je bila nova kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev v napoto in ena od stalnic italijanske in fašistične zunanje po- litike je bilo razbitje jugoslovanske države. V Julijski krajini je torej številna na- vzočnost Slovencev (in Hrvatov) pomenila težavo za lokalne italijanske naciona- listične in iredentistične kroge. Fašizem se je tega dobro zavedal in se povezal s protislovansko naravnanostjo, kar je žele! izkoristiti pri svojem imperialističnem 3 O fašizmu in voditetju Benitu Mussoliniju imamo na voljo veliko del. Omenimo lahko vsaj: De Fe- lice, 1995a; 109Sb; 1996»; 19%b; Salvatorelli, Mira, 1972; Smith, 2000. Osnovne podatke dobimo npr. v knjižici Alatri (1995) in Caroeci (1994), ki vsebujeta okvirno tematsko literaturo in praktično kronologijo. Izbrano literaturo o fašizmu v slovenskem jeziku najdemo v prevodu kratkega pregled- nega dela M. minkhorna (1995). 22 ACTA HLSTKIAE ° i t « 2003 <• 2 G o r s a l BAJC'r EA5 [STIČNA ZAKONODAJA I» Sl-OVENCi MEROJSESiA VOJNAMA. I M O načrtu prodora na vzhod. Slovenska (in hrvaška) narodnostna skupnost je tako do- življala številne pritiske, katerih, predhodnica je bila večkrat italijanska zasedba še pred fašizmom. Italijanska in nato fašistična zakonodaja sta biti rsznarodovalni in asimilacijski. Navsezadnje se spomnimo, da fašistična teorija ni priznavala obstoja manjšin in je razglašala manjvrednost slovanske rase. Na takšnih temeljih je bilo za Slovence pod Italijo pričakovati le velike težave. Šolstvo Raba slovenščine pri izobraževanju je na Tržaškem izpričana v 16. stoletju. V drugi polovici 18. stoletja so odprli pettrivialk za slovenske učence. V prvi polovici 19. stoletja se je mreža osnovnih šol začela širiti. Na goriški normalki se je slo- venščina uporabljata vsaj od leta 1808. Na začetku stoletja se je slovenščina poučevala tudi v različnih poklicnih šolah in tečajih. Kmalu po tem, ko je Avstrija leta .1866 prepustila Italiji Beneško Slovenijo, so italijanske oblasti beneškim Slo- vencem prepovedale rabo slovenščine v šoli. V drugi polovici 19. stoletja so ita- lijanske občinske uprave, da bi zagotovile italijansko podobo mest, Slovencem po- vzročale veliko težav pri ustanavljanju novih osnovnih šol s slovenskim poukom. Kljub temu je bila na Goriškem, Tržaškem in v severni Istri odprta vrsta novih slo- venskih šol, mnoge zasilne pa so postale redne. Ob koncu prve svetovne vojne je Italija takoj začela omejevati delovanje slovenskih šol.4 Najbolj prizadeto je bilo slovensko šolstvo v mestih, v Trstu in Gorici. V času, ko so bile zaprte zaradi epidemije, jih je namreč zasedla italijanska vojska. Ko je nevarnost epidemije minila, so Šole vnovič odprli 4. decembra 1919, vendar ne vseh, saj so v nekaterih ostali vojaki, Brez pouka je ostalo 1740 otrok. Poslovanje se je uredilo šele na koncu šolskega leta (Pahor. 1970, 314-315), vendar nikoli do normalnih razmer. Ob koncu prve svetovne vojne je preganjanje doživljalo tudi slovensko učiteljstvo (Lavrenčič Pahor, 1994, 29-30). Funkcionarji italijanske vojaške in. civilne uprave so o odpravi slovenskih šol razmišljali vse od začetka leta 1919 (Pahor, 1986, 65). Medtem ko je bilo v Istri že takoj ob koncu vojne zaprtih več kot štirideset hrvaških šol in se je število sčasoma povečalo (Čermelj, 1965, 48) ter je bila po nekaterih šolah hrvaščina izgnana pred prihodom fašizma (ES/4, 186; Darovec, 1998, 93), je bilo postopno odpravljanje slovenščine v osnovnih šotah uzakonjeno konec leta 1923; 1. oktobra je bila namreč sprejeta šolska reforma, ki je nosila ime po takratnem ministru za šolstvo Gentileju, in sicer s kraljevim odlokom št. 2i85. Za Italijo je reforma sicer pomenila posodo- bitev zastarele osnovne šole, za narodne manjšine pa je bil to začetek raznaro- dovanja. Na osnovi te reforme je bilo odločeno, da bo s šolskim letom 1923/24 v prvih razredih vseh osnovnih šol s tujim jezikom učni jezik italijanščina. V na- 4 Največ podatkov v: Čermelj (1965, 47-69); Pahor (1970, 313-337); Pahor {1986, 63-69). 23 ACTA H ISTRI A E ' I I ' 2003 • 2 Gotnzd SAJC: FAŠISTIČNA ZAKONODAJA IN SLOVENCI MED OBEMA VOJNAMA. I i M 0 slednjem letu je ista odločba veljala za druge razrede in tako postopoma naprej leto za letom, dokler ni italijanščina postala učni jezik vseh šol. S koncem šolskega leta 1928/29 so tako izginile slovenske m hrvaške osnovne šole v Julijski krajini; edina zasebna slovenska šola (ostanek Ciril-Metodovih šol) v Trstu je bila z odlokom ukinjena ob začetku šolskega leta 1930/31. Delo je nadaljevala samo osnovna šola srbske pravoslavne cerkvene občine.5 Gentilejeva reforma je sicer predvidevala do- datne ure za učenje maternega jezika v dopolnilnem popoldanskem pouku, te pa so bile 22. novembra 1925 s kraljevim dekretom Št. 2191 formalno odpravljene. Kra- ljevi odlok št. 71 z dne 7. januarja 1926 je poleg tega predvideval, da mora biti na osnovnih šolah najmanj pet ur italijanščine na teden, in če otrok na koncu šolskega leta ne opravi izpita iz italijanskega jezika, ne more prestopiti v višji razred. Gentilejeva reforma je močno prizadela slovenske primorske učitelje; skoraj 1200 jih je moralo opustiti poučevanje na nekaj več kot tristo šolah. Deloma so bili pre- meščeni v notranjost Italije, večinoma pa so emigrirali v Jugoslavijo, Kakih dvesto je bilo še posebno preganjanih. Minka Lavrenčič Pahor (1994) je na Primorskem veliko let zbirala podatke o usodi učiteljev. Poleg Gentilejeve reforme moramo spomniti na zakon 2300 z dne 24. decembra 1924, ki je predvideval odpust učiteljev (in uradnikov vseh kategorij) z dela, Če njihovo vedenje ni v skladu s političnimi direktivami vlade. Pred začetkom prve svetovne vojne so slovenske srednje in strokovne šole do- segle dokajšnjo raven. Pod Italijo so bile še bolj pod udarom in doživele so podobno usodo kot osnovne, deloma zaradi Gentilejeve reforme, deloma zaradi nekaterih kraljevih odlokov. V Idriji je delovala slovenska nižja gimnazija, ukinili pa so jo že 1. oktobra 1923, in sicer s kraljevim odlokom št, 2224 z dne 27. septembra 1923. Slovensko učiteljišče v Tolminu so postopoma poitalijančili, ukinili pa so ga s kraljevim odlokom z dne 23. oktobra 1925. Slovenščino so Še nekaj časa poučevali, in sicer na videmskem Tehničnem zavodu med letoma 1923-1926 kot slovenski nižji tečaj; na nekaterih poklicnih Šolah in tečajih v Trstu, tako da je obstajal trgovski in babiški slovenski tečaj; v Gorici na kmetijski nadaljevalni šoli s slovenskim učnim jezikom; v Trstu in Gorici na glasbenih šolah. Slovenščina se je poučevala kot predmet na nekaterih italijanskih srednjih Šolah, to pa, kot je ugotavljal Čermelj (1965, 54, 55), zgolj iz notranje in zunanjepolitičnih namenov. Vzporedno s šolo so se pojavljale druge omejitve. Na Tržaškem je 15. maja 1920 Generalni civilni komisariat z odlokom št. 333/2934 dovolil odprtje osmih zasebnih otroških vrtcev in nekateri so delovali Še v šolskem letu 1927/28 (Pahor, 1986, 64); medtem pa so fašistične organizacije ustanavljale brezplačne otroške vrtce. Leta 1926 je bilo razpuščeno Slovensko učiteljsko združenje. Zakon št. 2247 z dne 3. aprila 1926 je uzakoni! posebno organizacijo za vzgojo mladine; po njem otroka ne vzga- jajo več starši, ampak država. S tem se začne vključevanje otrok v fašistično mla- 5 jamstvo tej šoli je izhajalo iz posebne določbe neitunskih konvencij (20. julija 1925), vendar s o j o po italijanski razlagi smeli obiskovati samo otroci jugoslovanskih državljanov (Čermelj, 1965, 51). 24 ACTA HISTRIAE < i 1 • 2003 • 2 G o r a t i BAJC: FAŠISTIČNA ZAKONODAJA IN SLOVENCI MED OBEMA VOJNAMA. 19-40 dino, v t. i. Baiilla. V šolah so uvedli tudi pred vojaško vzgojo. Prepovedana je bila širitev slovenskih knjig in pošiljanje otrok v šole čez mejo so italijanske oblasti ka- znovale. Zakon o višjih šolah št. 1592 z dne 3!. avgusta 1937 je nato oteževal vpis abiturientov z diplomami, pridobljenimi v Jugoslaviji, na katerokoli italijansko uni- verzo. O verouku v slovenskem jeziku govori Pelikanov prispevek. Obljube Italije o olajšavah za ustanovitev tečajev za slovenski in hrvaški jezik ob podpisu prijateljskega pakta z Jugoslavijo (Ciano-Stojadinovičev sporazum, 25. marca 1937) se niso uresničile, obenem je bila leta 1937 z odlokom Carta della Scuoia uvedena neločljivost Šole od fašističnih organizacij, šoloobvezni mladini pa so prepovedali uporabljati materni jezik zunaj šole. Pred tem je nov zakon o osnovnih šolah št. 577 z dne 5. februarja 1928 potrdil načelo, daje v Italiji en narod in en jezik, se pravi italijanski. Z Gentilejevo reformo je bilo po zbranih podatkih v NŠK (NŠK OZE, HI/Zakoni, seznam po argumentih, 3) zaprtih 444 slovenskih šol s 50.000 učenci. Zaradi vseh navedenih ukrepov pa je po Čermeljevih ocenah (1965, 60), več kot 100.000 slo- venskih in hrvaških otrok v Julijski krajini ostalo brez pouka v maternem jeziku. D r u š t v a Med obema vojnama so imeii Slovenci na ozemlju Julijske krajine približno 400 društev. Za obdobje 1919-1925 so značilni nezakonita in nekaznovana pustošenja slovenskih društvenih prostorov in vandalski napadi na prireditve, razne nasilne pre- povedi, šikaniranja ipd. Omenili smo že požig Narodnega doma, temu pa so sledile podobne akcije škvadristov. Poleg nasilnih dejanj je na začetku leta 1924 videmska prefektura začela delati težave slovenskim društvom na Goriškem.. Sklicevala seje na stari avstrijski zakon in ustavila delovanje društev, dokler ne bi bila njihova pravila potrjena; s potrditvami pa je praviloma zelo zavlačevala. Podobno seje dogajalo z zakonom št. 2029 iz dne 26. novembra 1925, ki je močno otežil življenje društev, saj je predvideval visoke kazni in celo razpust, če niso bile urejene vse formalnosti (kot na primer prevodi društvenega pravilnika, predložiti je bilo treba podrobne sezname članov itd.). Kazen (odpoved iz javne službe) je doletela tudi tiste, ki so bili včlanjeni v nepriznanih ali razpuščenih društvih. Na podlagi tega zakona je bilo veliko slovenskih društev ukinjenih. Končna ofenziva fašizma proti slovenskim in hrvaškim legalnim ustanovam se je začela leta 1926. Tedaj opažamo čedalje več težav, ki so jih oblasti povzročale kul- turnim društvom. Najprej so bile v okrožnici predsedstva ministrskega sveta z dne 19. aprila 1926 navedene organizacije, ki skušajo v Julijski krajini preprečiti nacionalno absorpcijo t. i. drugorodcev in ohraniti živo rasno tradicijo; zato se morajo šteti za tajna ali podtalna društva. K tem organizacijam so prišteti Politično društvo Edinost, Slovensko šolsko društvo, Družba sv. Mohorja, Zveza telovadnih 25 ACTA HISTRIAE- 11 • 2003 • 2 Oovazd DAJC: FAŠISTIČNA ZAKONODAJA IN Sl .OVENC! MED O S E M A VOJNAMA. 19-40 društev idr. Posledično so se vrste slovenskih in hrvaških uslužbencev močno ra- zredčile. Dne 2. maja 1926 je nato na primer goriška kvestura prepovedala vse predstave, veselice, vse javne in zasebne plese za tisti dan (Edinost, 2. maja 1926). Vse pogosteje so se pojavljala obvestila, da so prireditve in občni zbori prestavljeni na druge datume, tudi v zadnjem trenutku, poročanje o prireditvah pa je postajalo od začetka poletja 1926 vse bolj redko, dokler ni bil pred novo premiero Dramatičnega društva v Gorici 9. oktobra izdan ukaz o prepovedi vseh prireditev do konca leta (Edinost, 10. oktobra 1926). Zaradi stopnjevanja pritiska je Edinost (25. in 27. julija 1926) celo javno razlagala, daje bilo zgrešeno mešanje pojmov narodne zavesti in iredentizma, a temu italijanske oblasti niso verjele in so še naprej nadzorovale ter podrobno spremljale dejavnosti slovenskih kulturnih ustanov. Njihovo delovanje so ocenjevale kot nevarno za italijanstvo, tako da v skupnem načrtu odpraviti t. i. drugorodce ni manjkala niti kultura. Na splošno so italijanske oblasti menile, da je delovanje slovenskih kulturno-prosvetno-političnih društev v Julijski krajini le krinka za vse druge cilje, samo ne za tiste, zaradi katerih so bile ustanovljene. Videmski pre- fekt je na primer junija 1926 poročal v Rim, da so orožniki zahtevali razpustitev društva Svoboda, sam pa je menil, da bi morali ukrep razširiti na vse province, kjer so društva delovala iredentistično pod vodstvom Vilfanove Edinosti (Baje, 2000b, 98). Delovanje slovenskih društev je nato še bolj skrčil zakon št. 1486 z dne 6. avgusta 1926, ki je urejal javne športne, umetniške in druge manifestacije. Za vsako društveno prireditev je bilo treba že nekaj mesecev prej dobiti dovoljenje od posebne pokrajinske komisije. Temu je sledilo še nekaj napadov na slovenska društva. Tako je na primer 4. novembra fašistična tolpa napadla in opustošila prostore krovne orga- nizacije narodnoliberalnih Slovencev Goriške, Zveze prosvetnih društev. Le dva dneva pozneje je zakon št. 1848 o javni varnosti še dodatno omejil delovanje društev, ki ni smelo biti več javno, temveč samo strogo notranje. V praksi je to pomenilo zatrtje vsakršnega društvenega delovanja. Po členu št. 215 so nato oblasti razpustile nadaljnjih 30 (slovenskih in hrvaških) društev in zaplenile njihovo imetje, ker je bilo njihovo delovanje v nasprotju z državnim redom. ^ Februarja 1927 so se napetosti sicer deloma sprostile (Edinost, 8. infebruarja 1927), a le do poletja. Okrožnica ministrstva za notranje zadeve št. 383^ z dne 19. julija je naročala, naj se najpozneje do 1. oktobra 1928 ukinejo še preostala slovenska društva; o tem so pokrajinski fašistični sekretarji Julijske krajine predali Mussoliniju skrajno zaupno spomenico. Zahteve lokalnih veljakov po ukinitvi so se vsekakor pojavljale še pred tem datumom. Do konca leta so bila razpuŠČena vsa slovenska društva (večinoma so bila ukinjena že prej), septembra 1928 pa tudi politično društvo Edinost v Trstu. Fašistično zatiranje je na splošno še posebno prizadelo narodno- liberalno organiziranost, in to zlasti v Trstu (leta 1928 je izgubil vse pomembnejše voditelje, ki so emigrirali). 2 6 ACTA H ISTRI AE • 11 - 2003 - 2 Goraztl BAJC: FAŠISTIČNA ZAKONODAJA IN SLOVENCI ME!) OBEMA VOJNAMA, 19-40 Poleg šole so posebna društva tn institucije Slovencem (in Hrvatom) vsiljevali italijanski jezik in kulturo. Zakona Št. 5 in 6 z dne 9. januarja 1927 sta prepovedala vse organizacije in mladinska društva razen fašističnih. Članstvo v fašističnih organizacijah je bilo sicer prostovoljno, a vendar je bilo s kraljevim odlokom št. 6 z dne 9. januarja 1927 določeno, da imajo pravico do štipendij, ekskurzij ipd. samo tisti, ki so včlanjeni v fašistično organizacijo. Ustanovljeni so bili tudi brezplačne za- sebne šole, obvezni jezikovni tečaji za odrasle, strokovni in kmetijski tečaji, rekre- acijski centri, poletne in zdravstvene kolonije, kulturne in športne prireditve. Tisk Časopis Edinost je v Trstu izhajal od ieta 1876. Poleg tega osrednjega lista sta se po prvi svetovni vojni pojavila še dva, in sicer so enega izdajali komunisti, to je bil list Delo (od leta 1920 do 1926, ko je prešel v ilegalo), drugega pa krščanski socialci, Mali list (1923-1929), ki je rad napadal Edinost in je bil precej razširjen na podeželju. Zaradi tega so tržaški narodnoliberalni krogi začeli izdajati Novice (1924- 1927), Poleg političnih listov so izhajale razne revije. Na Goriškem je imel najbolj vidno vlogo list Goriška straža, ki se je pojavil ob koncu vojne, a le za kratek čas; izdajanje so nadaljevali oktobra 1919. Poleg tega so začeli izhajati drugi listi in revije (najpomembnejša je biia revija Mladika, 1920-1922), med temi tudi edini satirični, Čuknapafci (1922-1926). Naklada slovenskega tiska je bila razmeroma visoka. Generalni civilni komisariat za Julijsko krajino s sedežem v Trstu je Kita 1919 prav tako začel izdajati slovenski Uradni vestnik. Že po dveh letih pa gaje ukinil, ker oblasti očitno niso želele tiskati uradnih obvestil v slovenskem jeziku. Tudi fašisti so za kratek časa izdajali slovenski list, Nova doba, s katerim so želeli pridobiti so- mišljenike med Slovenci. Gonja proti slovenskim publikacijam se je začela že v dvajsetih letih s (ne- kaznovanim) pustosenjem in napadanjem slovenskih tiskarn in se nadaljevala s cenzuriranjem, obtožbami, sodnimi obravnavami, zaplembami, Preganjanje na osno- vi pravnih norm se je začelo z zakonom št. 3288 z dne 15. julija 1923, ki je določal, da mora odgovornega urednika Časopisa priznati prefekt. Ta je lahko po drugem svarilu v istem letu preklical priznanje, to pa je pomenilo zatilje lista, kajti prefekt ni bil dolžan priznati novega odgovornega urednika. Odredba prefekta Videmske pokrajine št. 1062 dne 19. oktobra 1923 je nato zahtevala, da morajo biti od 21. v mesecu vsi listi, ki so do tedaj v Videmski pokrajini izhajali v tujem jeziku., opremljeni z vsemi naslovi in članki v dobesednem prevodu v italijanščini, in to z enako velikimi črkami. Kmalu za tem sta tržaški (22. oktobra) in puljski prefekt (23. oktobra) izdala podobni odredbi. Zakon št. 2307 z dne 31. decembra 1925 je določal, da mora biti lastnik lista skupaj z direktorjem odgovoren za vse globe in sodne stroške v zvezi s tiskovnimi prekrški, in je za to jamčil s stroji, tiskarskim materialom in drugim imet- 2 7 A C T A m s V R J A i i • 11 - 2 0 0 3 • 2