Revija za ljubitelje gora glasilo Planinske zveze Slovenije 102. letnik Maj 2002 IV 3 ) ■ PtEfr * ■ tfc. Ji,, * W-■t« raste S-F . ■■ ■ 1 . A. rt \ C. b« ■ f1 - - - - Razgaljena Nahrbtniki Turbo petka Šmarna gora v Lastovcu H"dna,0dn0 9________ 9770350434008 MEINDL Eïlfi r i r i ri,.t. Eridgedalç PRIVOŠČITE SVOJIM NOGAM NAJBOLJŠE! Na ulicah Leha, ki sodi med najbolj privlačne cilje obiskovalcev Indijske Himalaje, nam pogled vseskozi uhaja naokoli. Bodisi k neizčrpnim seznamom turistične ponudbe, v bogate izložbe kašmirskih trgovcev ali pa nas pritegne pisan vrvež glavnega bazarja. Da nam ni treba vseskozi paziti, kod hodimo, velja obuti trpežne in obenem udobne čevlje. Takšen je Meindlov model MAGNA, ki nam ne bo prišel prav le na potovanjih, ampak tudi za sprehode in pohode v domačih krajih. Bridgedale NI DOBRIH ČEVLJEV BREZ DOBRIH NOGAVIC Da bi odlične lastnosti čevljev Meindl MAGNA kar najbolj prišle do izraza, moramo obuti primerne nogavice. Priporočamo tehnične nogavice BRIDGEDALE AT LEISURE. V trgovini TOMAS SPORT na Mestnem trgu 18 v Ljubljani je na zalogi več kot dvajset različnih modelov obutve PRODAJNA MESTA V SLOVENIJI KOALA SPORT, Bled KEJŽAR, Kranjska gora TOMAS SPORT, Ljubljana POHODNIK, Ljubljana ANAPURNA WAY, Ljubljana MERKUR M-ŠPORT, Kranj in Ljubljana - Rudnik SUVEL SPORT, Nova Gorica ALP SPORT, Novo mesto 3S ŠPORT, Kamnik www.meindl.de • www.bridgedale.com Ekskluzivni zastopnik in distributer blagovnih znamk MEINDL in BRIDGEDALE v Sloveniji je podjetje LOGOS TREND, d. O. 0., telefon: 01 / 83 11 665 zgornji del iz nubuka notranji del čevlja je iz mehkega usnja AIR ACTIVE® ojačan vložek izboljšuje zračenje čevlja gumijast rebrast podplat PLANINSTVO 34-36 Iz malega rasbe veliko (4) Z vrtcem v gore Sama (10) Miniatura Gorski škrab Hejhoj (11) Pravljica Od nekdanjih k sedanjim korakom (12) Z vnukom preko zelenega Pohorja Urška Stritar, str. 4 Milka Bokal, str. 10 Darinka Kobal, str. 11 Marjan Munda, str. 12 Hej medved (15) V 38 dneh od Gančanov do Slavnika, 2. del (18) Razvoj gorskega reševanja v Grinbovcih, 2. del (23) Nahrbtniki (27) Sv. Keršovan (30) Damjan Slabe, str. 15 Janez Korošec, str. 18 France Malešic, str. 23 Bine Mlac, str. 27 Marjan Bradeško, str. 30 Veliki Bucher in Rabeljske špice (34) Slikoviti vrhovi nad skrito dolino Iz delno poraščene, neizrazite kopice, ki raste z dna doline, se požene oster greben na glavni vrh — Veliki Bucher (2023 m). Čeprav na goro ne vodi markirana pot in tudi planinski vodniki pristopa ne omenjajo, je vrh mogoče doseči tudi brez resnejšega plezanja. Marko Podrekar NOVICE IZ VERTIKALE Vrhunska serija Uroša Perka Anderle čez M11 ODMEVI Krajcarca je izvir, katerega voda beče v Zadnjico Prekrščena žolna 37-39 KOCE 40-45 LETO GORA 46-51 ALPINIZEM Dom na Komni (37) Stara lepotica nad Bohinjem Obiskovalcev skoraj nikoli ne zmanjka, saj dom stoji na izjemno dobri lokaciji, ki ponuja obiskovalcem v vseh letnih časih nekaj zanimivega: poleti in jeseni lepo naravo z zdravilnimi rastlinami, pozimi in spomladi pa širna bela pobočja, ki so raj za turne smučarje. Jože Drab Planinski pupek (Triturus alpesbris) (40) Gorska žival meseca Razgaljena Šmarna gora (42) Problemi zaradi množičnosti Primarne stenske oblike (44) Geologija slovenskih sten, 2. del Milan Vogrin, str. 40 Majda Kovacic, str. 42 Bogomil Celarc, str. 44 Turbo petka v Lastovcu (46) Naša smer Nekoč prej sem sicer že slišal nekaj o Lastovcu in o steni, ki naj še ne bi bila preplezana. Pa saj je vse že preplezano, le kje lahko še najdeš nedotaknjene stene!? Maraton čez vertikale (50) Boris Strmšek PLANINSKA LITERATURA 55-57 Alpske rastline Podobe iz Julijskih Alp [NOVICE IN OBVESTILA 58-641 Življenje v Alpah Zbor gorskih reševalcev Zbor markacistov PZS V mojem hitrem in pestrem življenju se nenehno prepletata dve strasti: do gora in do malih človeških bitij, ki polna zvedavosti ter spoštljive vztrajnosti začenjajo spoznavati skrivnosti sveta okoli sebe. Sreča mi je resnično stala ob strani, saj lahko gore obiskujem, odkar vem zase. Hčerka, sin pa tudi nekaj generacij otrok, ki sem jim kot vzgojiteljica v vrtcu menjavala pleničke, se z njimi igrala in jih spodbujala pri učenju, so mi omogočali spoznavanje in vstopanje v občutljivi in drugačni otroški svet. Naučila sem se spoštovati mala telesca, njihovo voljo in razmišljanja, hkrati pa sem jih lahko navduševala za obiske našega raznolikega in privlačnega gorskega sveta. Prepričana sem, da tega nisem delala in ne delam sama, ampak da to počenjajo tudi drugi, z »gorniško vzgojo okužene« mamice in očki ter nekatere strokovne delavke vrtcev (naj mi moški ne zamerijo, ampak v vrtcih jih je resnično zelo malo). Na vzgojo otrok doma in v institucijah brez dvoma vpliva tudi širše geografsko okolje. Naša razgibana dežela s številnimi hribčki, hribi, gorami, grapami, soteskami, stenami, vodami, rastlinjem in živalskim svetom predstavlja bogato, pristno in spodbudno učilnico za mlade radovedneže. Večina prebivalcev naše dežele prav dobro pozna in v svojem življenju tudi upošteva znamenito pravilo, da mora vsak »pravi Slovenec« vsaj enkrat v življenju stati na vrhu Triglava. Prav tako verjamemo reku, da kar se Janezek nauči, to Janez tu- di zna. Zaradi takšnih ljudskih resnic so izleti v vrtcih in kasneje tudi v šolah del narodne kulture ter sestavni del vzgoje in izobraževanja otrok. S »kuhanjem« do izleta Univerzalnih receptov, kako peljati skupino predšolskih otrok v gore, ni. Po »kuharsko« pa bi šlo približno takole: • vzamemo enega ali več popolnoma različnih, enkratnih in neponovljivih otrok, • uporabimo različna znanja in izkušnje, ki smo jih pridobili kot starši ali pedagoški delavci, • obvezno začinimo še z lastnimi gorniškimi izkušnjami. Nato dodamo: primeren gorniški cilj, spodbudno vremensko napoved, hribovsko opremo, motivacijo, obvestilo in povabilo staršem, ustrezno spremstvo, varen prevoz (če je potreben), imenitno malico, dovolj časa ter dobro voljo. Kljub enostavnemu receptu pa zadeva ni tako preprosta. Skrb in intezivno delo z otroki izven varnih zidov zahtevata naporne priprave, veliko odgovornost in nenehno prilagajanje situacijam. Vsemogočnih navodil in pravil torej ni, vsak izlet je enkratna dogodivščina, ki se je zgodila ta dan, na tem hribu in s temi udeleženci. Po srečni vrnitvi domov pa običajno zadovoljni ugotovimo, da se je vse skupaj splačalo, saj so otroci in odrasli preživeli vznemirljiv in drugačen dan v vznemirljivem in drugačnem okolju. Le kaj novega bodo izvedeli tokrat (foto: Zlato Jaklin) Z vrtci v hribe, gore ... Nekatere slovenske vrtce odlikujejo pestre in zanimive gorniške oziroma planinske dejavnosti. Prizadevne strokovne delavke prenašajo svoje interese, znanja in izkušnje na otroke in starše, občasno ali pa v rednih časovnih presledkih organizirajo primerne izlete v bližnjo, včasih pa tudi v bolj oddaljeno okolico vrtca. Dolžina in čas hoje PLANINSKIVeStnik 5 / 2002 AKTUALNA TEMA pa tudi zahtevnost cilja so odvisni od starosti in sposobnosti otrok, pogosto pa tudi vremenskih razmer, ki lahko precej vplivajo na izvedbo izleta. Z mlajšimi racači se lotimo krajših sprehodov v naravo, za starejše predšolske nadebudneže lahko izberemo že zahtevnejše poldnevne »avanture«. Otrok ni posebno težko zvabiti na izlet. Čeprav se njihovi motivi in doživljanje močno razlikujejo od motivov in doživljanja odraslih, običajno uživajo v svobodi gibanja, v dobrotah iz nahrbtnika, v pestrosti naravnega okolja, pri pridobivanju novih spoznanj in veščin. Bolj kot sama hoja in cilj otroke vznemirita priprava na izlet in dogajanje na poti. Pri hoji morajo odrasli izkoristiti načrtovane in nepričakovane situacije, ki bodo primerno spodbujale male obiskovalce ter preprečevale slabo voljo, nejevoljo, prepogoste počitke, solze in neprijetno priganjanje: »Gremo, mudi se nam. Vrh je že čisto blizu ...« Različne gibalne igre, nevsakdanje okolje, pogovori, humor, petje in seveda tudi tiste čudovite malice, ki ves čas neusmiljeno dražijo male po-hodnike, pa vabijo naprej, prav tja do cilja. V pristnem okolju se srečajo s prvimi ekološkimi zahtevami, saj narave ne smejo onesnaževati niti namerno poškodovati. Izleti ponujajo tudi različne socialne situacije, v katerih stopijo v ospredje medsebojna pomoč, pristnejša komunikacija med otroki in odraslimi ter avtoriteta vodje izleta, ki mora svoje varovance žive, zdrave in zadovoljne pripeljati nazaj k njihovim staršem. In čeprav lovorike (osvajanja vrhov) malčkom ne pomenijo prav dosti, so običajno po vrnitvi domov zadovoljni sami s seboj in se s pomočjo fotografij in nenavadnih, skrivnostnih predmetov, ki »rastejo« samo tam gori, radi spominjajo doživetij s poti. Gorniške dejavnosti v vrtcih Večina strokovnih delavk vrtca starejše predšolske otroke enkrat ali dvakrat na leto pelje na bližnjo vzpetino v okolici vrtca. Izleti potekajo med delovnim tednom, večinoma v dopoldanskem času in so del redne dejavnosti skupine -izvedbenega kurikula skupine.* Število izletov je Tudi sneg popestri otroški izlet (foto: Zlato Jaklin) odvisno od avtonomne presoje obeh strokovnih delavk v oddelku, ki morata poznati potrebe in značilnosti otrok v skupini in na podlagi tega načrtujeta svoje delo. * Kurikulum na področju predšolske vzgoje pomeni potek življenja in dela v vrtcu. Kurikulum za vrtce se imenuje tudi novi vsebinski dokument, ki ga morajo upoštevati in izvajati vsi slovenski javni vrtci. Sama se s hrepenenjem spominjam časov, ko so mi profesionalne dneve lepšali prijetno žlobudranje otrok, ljubkovanje nežnih glavic in vsakodnevna igra z mladimi partnerji. Svojo gorniško za-nesenost sem seveda prenašala na skupino. Skupaj smo oblezli vso ljubljansko okolico. Pod vznožje vzpetin smo se pripeljali z mestnimi zelenci, potem pa v hrib. Izkoristili smo čudovite jesenske dneve in se dvignili nad meglo, se skušali na krajših zimskih avanturah, uživali v prebujenjih narave spomladi in se umikali v senco gozdov v poletni vročini. Pri tem mi je pomagal še sodelavec Zlato, ki je naše podvige spremljal s fotografiranjem. Vsi skupaj smo postali ubrana planinska druščina, ki je znala uživati v svobodi in lepotah bližnjih vzpetin. Planinski izleti so sestavni del Zlatega sončka, neobveznega programa, primernega za starejše predšolske otroke, ki ga je pripravil Zavod za šport. Njegova vsebina je pestra in zanimiva, poleg izletov pa vsebuje tudi druge gibalne/športne naloge. V rednem poslovalnem času vrtca ga izvajajo strokovne delavke, zanj pa se usposabljajo na ustreznih seminarjih. Za uspešno opravljene zahteve otroci prejmejo medaljo in priznanje. Pogosta oblika gorniške vzgoje v vrtcih so planinski izleti, ki so organizirani izven rednega po-slovalnega časa vrtca, torej je izletništvo v teh primerih obogatitvena dejavnost. Vodijo jih strokovne delavke vrtcev, ki v svojem prostem času (najpogosteje ob sobotah) z otroki različnih skupin obiskujejo hribe in hribčke ter naravne znamenitosti. Starši prispevajo dodatna finančna sredstva, potrebna za izvedbo (prevoz), v nekaterih vrtcih pa so tudi obvezni udeleženci izleta. Pri pripravi programa in na izvedbah pogosto sodelujejo tudi člani bližnjih planinskih društev. Ta oblika izvedbe izletov se pogosto povezuje z akcijo Ciciban planinec. od Sočerge do Pregare, Slavnik, od izvira reke Dragonje do Trseka, spominski obeležji iz 2. svetovne vojne v Hr-peljah in pod Truškami, nazadnje pa so osvojili še vrh cvetoče Vremščice. Njihovo druženje je bilo vedno zelo prijetno, sproščeno in poučno. Hribovski pozdrav so poslali tudi otroci in strokovni delavki Gabrijela Plimon - Gabi in Nada Trošt iz vrtca Klinični center iz Ljubljane. Živahno in zanimivo so opisali svoj izlet do slapu Orglice v dolini Kamniške Bele, dogodivščine z Velike (ampak zares zelo velikeeeee) planine, zadnji, dvodnevni izlet pa so namenili obisku kralja Matjaža, ki na Koroškem že dolgo spi v svoji votlini. Tako v nekaterih vrtcih najdemo tudi sekcije planinskih društev, ki izvajajo akcijo Planinske zveze Slovenije Ciciban planinec. Običajno jih vodijo strokovne delavke vrtca, ki imajo opravljeno ustrezno usposabljanje na seminarjih Planinske zveze Slovenije in so pridobile ustrezni naziv -mentor. Otroci s pomočjo odraslih vodijo dnevnik, v katerega dokumentirajo (narišejo, zapišejo) vtise z izleta. Po opravljenem zahtevanem številu izletov so nagrajeni s priponko, našitkom, pesmarico in dnevnikom Mladega planinca. V uredništvo Planinskega vestnika pošiljajo svoje prispevke tudi strokovne delavke vrtca, ki vodijo izlete v vrtcih. Pisali so iz vrtca Semedela, kjer so v lanskem letu pod vodstvom Nevenke Furlan izvedli kar 7 izletov, ki se jih je udeležilo do 22 otrok s svojimi starši ali sorodniki. Obiskali so primerne izletniške točke na Primorskem: Pomjan, Naslovnici dnevnikov Ringa - raja in Mladi planinec Prave so Mnogi vrtci organizirajo tudi večdnevne planinske tabore oziroma bivanja otrok v gorskem okolju (v Kranjski Gori, na Pohorju, v okolici Bohinjskega jezera ...). Strokovne delavke pripravijo bogate in pestre dejavnosti, povezane z naravo. Pri tem jim običajno pomagajo zunanji sodelavci. Največkrat so to člani bližnjih planinskih društev: mladinski vodniki, alpinisti, gorski reševalci ... Nekateri izmed njih pripravijo prijetna in poučna srečanja za mlade radovedneže, izberejo diapozitive s svojih dogodivščin, pokažejo in razložijo ustrezno opremo. Z besedami in z dejanji razvnamejo bujno otroško domišljijo, ki jo na koncu začinijo še z nasveti, povezanimi z varnim obiskom gora. Bivanje na takšnih taborih z dodatnimi finančnimi sredstvi podprejo starši in tako omogočijo svojemu otroku pristne izkušnje izven družine in domačega kraja. Skupaj s svojimi otroki iz vrtca Najdihoj-ca iz Ljubljane smo pred leti preživeli čudovit teden na Javorniškem Rovtu. Kaj vse smo počenjali: vozili smo se po zaplatah snega, občudovali širne poljane nar- cis, sledili studencu prav do izvira, kurili ogenj, skakali po senu, opazovali zvedavo kravo in večerno nebo, se gugali na vrvi, si delili malico, varčevali s pijačo in zgodaj zvečer utrujeni popadali po posteljah. Polni doživetij ter dobre volje smo se vrnili nazaj v veliko mesto in pozabili tudi tiste žgance, ki niso najbolj prijali našim razvajenim želodcem. Previdni prvi koraki Marsikatera strokovna delavka vrtca za vodenje planinskih dejavnosti žrtvuje svoj prosti čas ter veliko življenjske in profesionalne energije. Pri tem običajno ne razmišlja o možnih neprijetnih dogodkih in še bolj zoprnih posledicah. Da bi se jim izognila, mora pri organizaciji in izvedbi izletov za otroke dosledno upoštevati varnostne in pedagoške zahteve, ki se razlikujejo, če jih organizirajo vrtci ali planinska društva. Pozabiti mora na svoje planinske ambicije ter dejavnosti prilagoditi otrokom, Mravlje lezejo vsepovsod tako da jim bodo ti kos v fizičnem in psihičnem smislu. Paziti mora, da zaradi tega, da bi upravičila dodatna finančna sredstva staršev, dejavnosti ne spreminja v naporne, skomercializirane turistične atrakcije, ki lahko otroka oblikujejo v površnega in nepoglobljenega potrošnika doživetij. Pri svojem delu naj izhaja iz notranje motivacije otrok, ki ni toliko odvisna od zunanjih spodbud, ampak izkorišča najlepše, kar otrok ima, njegovo pristno zavzetost in veselje do odkrivanja življenja. Kljub zgornjim pomislekom sem prepričana, da vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic, ki v svo- Po dvajsetih letih sva sama na dopustu. Marsikaj se je zgodilo v tem času. Trije otroški obrazi so postali odrasli. V obraz prvega se že rišejo prve življenjske gube. Kmalu jih bo odneslo življenje. Gnezdo se razpleta. In zdaj sva tu v Kranjski Gori. Dobro se počutim v tem mestecu. Pred leti mi je jutranji sprehod naproti prinesel nekaj domačinov. Kljub temu da se tu srečujejo ljudje različnih narodnosti, smo se prav po domače pozdravili. V sobi je tišina. Pred leti smeh, igrače na tleh, na policah. Zdaj je mir. Ob meni je knjiga. Oči z drobnimi premiki drsijo po besedah. Nima smisla jadikovati za časi, ki so zbežali v nedogled. Lepo je bilo, a tako mora biti tudi sedaj. Saj je ostalo veliko stvari. Ostali so sončni vzhodi in zahodi, vršanje vetra, valovanje pomladnih travnikov in barvitost jesenskih gozdov. To bo tako kot vedno. In naj se prenaša iz roda v rod. Tudi na najinega. Popoldan je minil v Srednjem Vrhu nad Martuljkom. Veter je bril in posamezne hiše so se z lahkoto s prisojne strani spogledovale s še s snegom pokritimi vrhovi na drugi strani. Arhitektura teh hiš je že večkrat krasila slovenske razglednice in koledarje. Zdaj je pred menoj in ena od želja se je utrnila v resničnost. Jutri greva v Tamar. Tam pod Jalovcem smo bili pred štirimi leti še vsi. je delo vključujejo elemente gorniške vzgoje, opravljajo neprecenljivo delo. Mnogim otrokom in staršem približajo naravo in njene zakonitosti, začarajo jih z nenavadnim vznemirjenjem, ki nima obstanka doma, ampak želi nekam ven, daleč stran od »ponorelega sveta«. Majhni otroški koraki se kmalu spremenijo v daljše, hribčki v spoštljivo visoke gore, poležavanje ob televizijskih reklamah nadomestijo bogata osebna doživetja, ki odpirajo vrata do njih samih in do drugih ljudi. IN TAKO IZ MALEGA RASTE VELIKO - DANES IN JUTRI IN ... O Rodil se je lep sončen dan. Planiška velikanka še nosi sledi preteklega dne. Nekaj je v zraku, kar temu prostoru še danes daje vtis človeškega šumenja. Korak za korakom se dvigujeva ob elegantnem nagibu snežne elipse. Kmalu z njenega vrha zreva v dolino. Pogled drsi ob snežnem robu, ki izgine nekaj metrov za odskočno mizo. Srce stisne obroč tesnobe. Velik pogum mora biti v teh, ki se s take višine poženejo v zrak, v negotovost. Listje enakomerno šumi, ko se po stezi spuščava v dolino. Dolina Tamar se koplje v soncu. Med drevesi se sem in tja lovijo zaplate snega. Pot pa je še popolnoma vkovana v led. Hoja po njej je vaja v ravnotežju. Telohi so šele pred kratkim začeli bosti na dan. Kmalu se pokaže koča. Jalovec nad njo se beli kot skalnata plamenica. Na snežni strmini pod njim se štiri črne pike v smučarskih zavojih spuščajo v dolino. Nekaj gostov in oskrbnica ponujajo prijaznost. Košček že pozabljene domačnosti se skriva v njej. Toplota sonca je razmehčala sneg in pot nazaj je minila hitreje. Popoldan se nagiba v večer. Jutri greva domov. Bilo je lepo. Četudi nekje iz spominov odmevajo otroški živžav, smeh in klici: »Mami, ati.« O Sama Miniatura Besedilo: Milka Bokal PLANINSKIVeStnik 5 / 2002 AKTUALNA TEMA 1 ■ Pravljica Ko sta zvečer ded in Jan pripravljala vsak svoj nahrbtnik, je Jan rekel dedu: »Glej, da ne boš pozabil vzeti prazne vrečke! Smeti morava prinesti nazaj v dolino.« Ded je vnučka pogledal izpod košatih obrvi, ubogljivo pokimal in spravil vrečko: »To je lepo od tebe. Upam, da tako ravnajo vsi cicihribci.« »Vsi že ne! Samo tisti pravi, je rekla naša vzgojiteljica Urša,« je odrezavo odvrnil deček, ded pa dodal: »Zdaj le brž spat. Zgodaj bova vstala, vzela imenitno malico in odrinila na pot.« Ko sta prehodila že lep kos poti, je ded zakli-cal: »Heeej, hoooj!« »Koga kličeš, dedo?« gaje začudeno vprašal Jan. »Škrata Hejhoja!« »Škrata Hejhoja? Se nikoli nisem slišal zanj.« »To je gorski škrat. Ko ga pokličem, se mi oglasi. Ve, da sem na planini, in pride, da pazi name. Gleda, da se ne spotaknem, da ne padem, da ne zaidem, da se ne izgubim ...« Besedilo: Darinka Kobal Ilustracije: Tamara K. Lavrič Prisluhnila sta, poslušala in napetost je naraščala, vse dokler nista zaslišala gromkega glasu: hhheeejjhhooojj! Tedaj se je Jan nasmehnil in odkimal. »Dedo, dedo. Ti misliš na odmev! To ni škrat, to je odmev.« »Tako praviš ti, jaz pa pravim, da je to škrat. Ce mi ne verjameš, boš videl, kako hitro bo priska-kljal do naju.« »Videl ga bom? Reees? Se nikoli nisem videl živega škrata,« se je razveselil Jan. »Ooo, saj ga tudi danes ne boš! Mogoče boš videl mušnico.« »Muušnicooo?« »Ja, ja, mušnico. Ta škrat ima namreč rdečo čepico. Ce jo potegne čez glavo, se spremeni v mušnico. Zato ne smeš nikoli brcniti nobene gobice. Niti mušnice ne! Kajti če bi slučajno brcnil škrata, bi se ti ta hudo maščeval.« »Tega ti pa že ne verjamem, dedo!« ga je prekinil vnuček, a je previdneje nadaljeval s hojo in skrivaj pogledoval na obe strani poti. O 1 AKTUALNA TEMA PLANINSKIVeStnik 5 / 2002 ■ Od nekdanjih k sedanjim korakom Z vnukom preko zelenega Pohorja Besedilo: Marjan Munda Kaj me je bolj vleklo na Pohorje, ali lastna nostalgija ali obljuba vnuku, si ne trudim odgovoriti toliko kot na vprašanje, ali je to prilika za vzpodbudo še komu, da bo zastavil korak v gore s svojim nadebudnežem in mu priljubil planinske poti za vse življenje. Saj sicer najobičajnejši izlet s petletnim dečkom sam po sebi ni kaj posebnega. Od vsega začetka zamisli, pač moram priznati, se mi je ponujala skušnjava »časovnega stroja«, da bi ga zasukal za celih sedem desetletij nazaj in skušal ponoviti nekoč uspešno, hvalevredno potezo svojega pokojnega očeta. »Jubilejni« dan V mojem osebnem arhivu razglednic, izrezkov, beležk in zapisov se je ohranila ena z očetovim pripisom: »29. 8. 1931. M., prvič tukaj, star 5 let, 4 mesece, 25 dni. Od gostilne Hoste v Novi vasi do sv. Bolfenka hodila 2 uri 15 min., od tam do sem 0.25 h. Vreme lepo, pot idealna, postrežba izborna.« Žig: POHORSKI DOM, 1030 m. Na pristni fotografiji je sorazmerno imenitna stavba doma v gozdnatem pobočju. Na izkopani terasi je videti drog z zastavo, kot da je bil dom dograjen in odprt pred kratkim. Razglednica mi ne bi pomenila veliko, če ne bi bila nekakšen dokument o mojih začetnih korakih v hribe. Sledilo jih je poslej še mnogo od vsepovsod, dalje in višje, z vpisanimi datumi, žigi, zapisi. Očetovi pobudi hribolazenja in zapisovanja tur sem ostal hvaležno zvest vse doslej. Medtem ko sem druge vnuke že nekako speljal v gore, je najmlajši ostal z moje strani brez posebne, samo njemu posvečene ture. Ker je včasih težko otroka iztrgati iz njegovega kroga družine, igrač in enakovredne družbe, sem se s Tilnom lotil priprav s tipajočim navduševanjem. Že mesec poprej sva se ogrevala za izlet v dvoje. Bila sva v tako živahnih besednih pripravah, da nisva mogla odreči tudi babici sodelovanja s Pohorskimi pravljicami in nazadnje še na izletu. Za izlet smo določili »jubilejni dan« 29. avgust 2001, se odločili za Cerkev sv. Bolfenka (foto: Boris Strmšek) potovanje z vlakom do Maribora in se nabrusili za pešpot od znožja hriba na pohorske višave. Zanimivosti in napetosti so se začele za fantiča že s hitrim, sodobnim vlakom, »ki je prehiteval vse avtomobile«. Kar naenkrat sta nam zaklicali vabila antena in razgledni stolp, ki se špičita iz voljnega obrisa zelene gore. Mestni avtobus nas je dostavil pod Pohorje. Prvo skušnjavo sodobnemu turistu, ob spodnji postaji vzpenjače, da se pelje, če hoja ni neizbežna, smo podkupili s sladoledom ter se izvili iz gruče čakajočih za vkrcanje v gondole. Po nasvetu poznavalcev, ki so se že vračali v dolino, smo ubrali priročnejšo, senčno pot po servisni cesti ob žičnici namesto ovinka k tradicionalni transverzalni pot čez Poštelo. Gondole vzpenjače so izzivajoče bingljale nad nami. Dolgočasnost ceste smo krajšali z bližnjicami ter ob izvirih in žubore-nju voda v grapi s pravljico o kapljici Rosi, ki mi je prišla na misel iz otroških let po ilustrirani knjižici z besedilom mladinskega pisatelja Josipa Ribičiča, če se ne motim. Med pohorskimi hostami Kot se rado primeri z bližnjicami, da so podaljšana pot do cilja, se je zgodilo tudi nam. Polno stezic, kolovozov in vlak je bilo na razpolago. Markacijo smo nekje zgubili, preostala je le intuicija, ker razgleda iz hoste ni bilo. Ponekod smo kar povprek v strm breg popravljali smer. Tilen je kobacal pred nama in pospeševal najino počasnejše napredovanje. Korajžen kolesar, ki se je pripeljal po neki poti navzdol, je potrdil, da gremo prav. S tal so se iskrili sljudasti kamni v vseh mogočih barvnih odsevih. Tilen bi jih najraje nabral poln nahrbtnik za brata, ki zbira take stvari. Tišino gozda zmotiva s piskanjem na travni list med dlanmi; z mogočne bukve se nam reži čudna spaka grčastega izrastka. Pojavi, ki ne vzbujajo fantazije, so otroku manj zanimivi ali pa morajo biti sodobni, kot so na primer smučarske vlečnice, ki smo jih kmalu dosegli. Gozd se je odrezano razmaknil na rob smučišča. Goličava je poleti prava rana v poraščenem pobočju. Za nami sta bili skoraj dve uri vzpenjanja, torej čas za oddih in malico. Posedemo v senco ob pol-razpadli hišici ob spodnjem koncu vlečnice in se krepčamo. Tilnu ni do hrane, le čaja popije nekaj Lovrenška jezera (foto: Marko Pregl) požirkov. Bolj je naveličan kot utrujen, saj je ves živ okrog naprav vlečnice. Spominjajo ga na Krvavec. Potem ga zanima, kako visoko bomo na Pohorju, pa se važi, da teh 1000 m ni nič, saj je bil prejšnji teden na Poldnašnji špici čez 2000 m. V pol ure smo pri Bellevueju. Zal mu niso dali bolj domačega raz-gledniškega imena. Povprašujemo po žigu, da bi uspešni Tilnov vzpon potrdili v njegovo knjižico Ringa - raja, a ga ni nikjer dobiti. Gledamo navzdol, od koder smo se potrudili, in se seveda pohvalimo. Maribor se kuha v poletni vročini tridesetih stopinj, nam pa suši potne obraze svež vetrc. Daleč čez Kobansko in Slovenske gorice sega pogled. »Velepoučni« razgledi Na razpotju sledimo napisu za Ruško kočo: morda bomo še zmogli toliko hoda, dneva je še dovolj. Od zunaj si ogledamo obnovljeno cerkvico sv. Bolfenka. Trenutno je v prostoru slikarska razstava. Za ogled smo bili, žal, prepozni. Ne iz medlega lastnega spomina, ampak iz Badjurovega, za tisti čas (izdan 1924. leta) več kot odličnega vodnika »Pohorje«, preberemo, da cerkev razpada; da se z zvonika vidi zelo daleč; v prizidku je gostilna in priložnost za prenočevanje na seniku. Dopovedujem otroku 21. stoletja, kako luštno je bilo spanje na senu. Ze takrat je na griču Na Cigelnicah (1144 m) »štrlel« visoki mariborski razglednik iz rdeče pobarvanega železa. »Velepoučen razgled,« navaja Badjura. S Tilnom sva se povzpela nanj in na široko objela razgled na vse strani. Otroku poimenova- Crno jezero na Pohorju (foto: Marko Pregl) nje videnega ne bi kaj zaleglo, fotoposnetek pa mu bo kdaj osvežil spomin na 119 preštetih stopnic. Morda sprehod po pohorskem hrbtu ni ravno spodbuden za uvajanje v hojo, saj se nič posebnega ne sreča, vidi ali najde. Široka pot, skoraj cesta, je sicer mehka za korak, a ni ji videti konca; za vsakim ovinkom se le še podaljšuje. Tilen izjavlja, da bo štopal prvi avto, ki pride. Iz gozda, ki nas spremlja z mogočnim špalirjem, ne moremo več priklicati dovolj vabljive in skrivnostne zgodbe, ki bi ga razvedrila. Ker so postale noge očitno že težke, smo se po tem, ko smo minili priložnost za Mariborsko kočo, uklonili prijaznemu kažipotu k domu Zarja. Ta dan smo hodili čez pet ur. Potreba po pošteni hrani in počitku je prevladala vse dečkove moči; živa je bila samo še želja po palačinkah in postelji. Večerni mrak je izpodrival dan. Z okna sobe smo občudovali v dalje razprostrto podobo pokrajine Hočkega Pohorja, z zadnjimi žarki obsijano Šmartno, v temno modrino potopljeno ravnino tja proti Halozam in grebenom Donačke gore in Boča. Hladen, oster zrak je zagotavljal trdno spanje. Deček je stisnil k sebi svojo igračko in se potopil v deželo sanj. Že v dremavici spreminjam plan naslednjega dne na mero otroka: ne bomo odkrivali Pohorja za mojo radovednost s potjo od Areha v Ruše; vračali se bomo, kjer smo prišli, in v veselje Tilna, z gondolo v dolino, saj je otrok vendarle glavna oseba tega izleta. Bilo bi hudo narobe, če bi mu s pretiranim naporom priskutil turo. Ne vem, koliko mu bo od vsega ostalo v spominu, nekaj pa se vedno zariše med doživetja. Zapis na razglednici - in v duši Spočiti, nahranjeni (tudi sam moram zapisati, kotje na razglednico moj oče: lepo postreženi) smo stopali po jutranji rosi in rinili v breg nazaj na sle-mensko pot k Arehu. V Ruški koči ne najdemo prikupnega planinskega ozračja: brž pritisnemo žige na razglednice in naprej. Radi bi dosegli vsaj kakšno pohorsko vzpetino. Sprehod se ponuja na vse strani po hostah in jasah. Nekaj časa sledimo planinski poti št. 1, ko pa se začne spuščati, se vrnemo in se dvignemo na Žigratov vrh, s 1345 metri najvišjo točko našega izleta. Torej smo se vendar z lastnimi nogami povzpeli čez tisoč metrov od izhodišča. Potem ponavljamo že znano cesto, poti in steze proti vzhodu, le da naredimo ovinek k Mariborski koči. Cas je bil za kosilo in prilika za nostalgično željo, da bi našli Pohorski dom. Najedli smo se, za iskanje doma pa nam je zmanjkalo časa, če smo hoteli ob uri uloviti gondolo na Bellevueju. Sicer pa Pohorski dom ni več tak, kot je bil, saj so bile tod vse stavbe med vojno požgane in potem obnovljene v drugačni obliki. Toda pot, ki me je pripeljala sem tega dne leta 1931, se menda ni spremenila. Ko smo se zazibali, sedeč v gondoli vzpenjače nad pobočjem visoko nad Mariborom, se je Tilnu izpolnila najbolj vroča želja. Morda mu bo vsaj za nekaj časa prekrila vsa druga doživetja. Sam sem mu v srcu zaželel, da bi mu ta in še naslednji izleti bili izročilo, ki ga bo sprejel, ohranil, gojil in si z njim bogatil življenje svojih prihodnjih 70 let. Zvečer, doma, za lahko noč, sem ga pohvalil za vztrajno hojo, in da me je pospremil na Pohorje. »Bova še kdaj šla?« je še zamrmral najlepšo zahvalo, ki mi jo je mogel dati. O Pojdi z menoj v planine Vinko Hrovatič Pojdi z menoj v planine, popotnica, palica moja, ko trudna postala bo z leti mi hoja, ti vračaj mi lepe spomine. Hej, medved! V gore po kanadsko, 2. del Besedilo in fotografiji: Damjan Slabe Lake Louise Potem se je začelo zares; naložimo se v RV (»recreational vehicle« ali avtodom) in se zarana usmerimo na Trans Canada Highway - cesto, ki v južnem delu v več kot 4000 miljah preči vso Kanado. Odpeljemo se ob reki Bow proti zahodu do Banffa. Za potepanje po kanadskih narodnih parkih je potrebna dovolilnica (dnevna, tedenska ali pa kar letna), ki jo lahko kupimo tudi na obveščevalnih točkah ob cesti. Ce pri nas večkrat rečemo, da so zakoni za to, da jih kršimo, so v Kanadi za to, da se jih držijo (z obveznimi izjemami, seveda). To se kaže tako v vzornem odnosu do narave kot v vožnji na cesti. Vendar je bilo vožnje kljub temu za ta dan dovolj. Rezerviramo si prostor v kampu ter se zapeljemo le še nekaj kilometrov do jezera Louise. Med množico turistov, med katerimi vsekakor prevladujejo Japonci, poiščemo označeno stezo proti Mount St. Piran (nekam znano ime - mar ne?). Sv. Piran je bil irski svetnik. Legenda pravi, da so ga, ko je bil že precej v letih, zajeli irski pogani. Zavidali so mu njegovo čudežno moč, še posebej njegovo sposobnost zdravljenja. Zavezali so mu mlinski kamen okrog vratu ter ga med nevihto vrgli s pečine v morje. V trenutku, ko se je Piran udaril, je grmenje ponehalo, mlinski kamen pa je plaval kot pluta. Piran je tako na »kamenem splavu« priplul do Cornwalla, kjer je na Penhale Sands zgradil majhno kapelo ter preostanek življenja preživel kot puščavnik. Vzpnemo se mimo jezera Mirror ter na višini kakšnih 2200 metrov pustimo vse redkejše macesne končno pod sabo. V opoldanski vročini so potem do vrha (2649 metrov visoko) garale predvsem znojne žleze. Na tej turi kot tudi na kasnejših Lake Louise (foto: Andrej Stritar) sta se pokazala kot sila dragocena tako to, da smo imeli v nahrbtniku dovoljšnjo zalogo vode, kot dosledna taktika »večkrat, pa po malem«, ki smo se je držali pri nadomeščanju izgubljene tekočine. Z razglednega vrha smo občudovali mlečnato barvo jezera Louise, dolino z avtocesto Trans Canada Highway ter železnico Canadian Pacific Railway ob njej (vlakovne kompozicije na njej z več kot 100 vagoni so pravilo). Med malico se nam je pridružila simpatična, polhu podobna zemeljska veverica (»chipmunk«), ki je pozorno spremljala vsak naš gib. Pogled pa je neprenehoma poplesaval po neskončni verigi gora okoli nas. Možnosti za nekaj dolgih življenj! V smeri jugovzhoda se je pred nami dvigal mogočni, 3543 metrov visoki Mount Temple. Na njegovi severni strani ga krasi vršni ledenik, ki se lomi v prepadne stene nad dolino Paradise. Vsekakor težko pristopna gora. Tako sem bil toliko bolj presenečen, ko je stric med naštevanjem gora, na katerih je že bil in ki so bile v dosegu našega pogleda, omenil tudi to goro. Njena bela kupola me je spominjala na vrh Mont Blanca in prešinilo me je »kaj pa če ...«. V trenutku sem postal zelo radoveden. Normalni pristop pelje z južne strani, s prelaza Sentinel v smeri jugozahodnega grebena. Njegov vršni del je bilo videti tudi z našega razgle-dišča in kazalo je, da je kopen. Vzpon zahteva na nekaj mestih nekaj lažjega plezanja, smer pa sicer ni označena. Stricu je do takrat od petih poizkusov uspelo le enkrat stopiti na vrh, vendar je bilo krivo predvsem slabo vreme. Napoved za naslednje dni pa je bila naravnost fantastična ... Sestopimo do jezera Agnes, v katerem si svojo senco hladi Devils Thumb in se ogledujejo indi- Na vrhu Mount St. Piran (2649 m) - od desne proti levi: Jože in Franc Slabe ter avtor janski čopiči. Tu se moja sopotnika vrneta v dolino v smeri dopoldanskega vzpona, sam pa se prek sedla spustim po nekoliko daljši poti do ledeniške reke, ki napaja jezero Louise. Opazujem, kako le-deniško mleko počasi polni jezero, in se pod stenami z urejenim plezališčem ob levem bregu jezera vrnem do našega izhodišča. Mount Temple Naslednjega dne smo že zgodaj (vsekakor pa precej pred Japonci) pri jezeru Moraine, vendar nas napisna tabla na začetku poti proti dolini Larch zadrži. Le za trenutek; ravno toliko, da preberemo opozorilo, da je zaradi navzočnosti medveda na področju, na katero smo vstopali, dovoljeno hoditi samo v skupinah več kot šestih oseb. Opozorilo ima svoje praktično ozadje (ni se menda še zgodilo, da bi medved napadel večjo skupino ljudi, s tem pa zavarujejo tudi grizlije), upravljavci parka pa so ga podkrepili še s podatkom, da se hoja v skupini manj kot šestih oseb kaznuje z globo v višini do 2500 kanadskih dolarjev. O možnih posledicah sem razmišljal med hojo navkreber, pri tem pa občasno zavpil »Hey, bear!«; ne preveč tiho (da bi me slišal morebitni medved) in ne preveč naglas (da ne bi prebudil čuvajev parka). V dolini Larch si moja sopotnika vzameta čas za počitek. Preden sam pospešim proti prelazu Sentinel, si vzamem še toliko časa, da me stric poduči, kje pelje običajni pristop na vrh. Smer si ogledam skozi daljnogled. Zdi se enostavno, morda celo preveč ... Hitra hoja po zložni poti proti sedlu mi je pravi užitek. Na njem se ustavim le toliko, da si privoščim nekaj požirkov vode, in stopim na še vedno dobro uhojeno pot po strmem in naloženem svetu proti tisoč metrov višjemu vrhu. Z lahkim nahrbtnikom hitro pridobivam višino. Kmalu sem na delu, kjer smer zapusti območje jugozahodnega grebena in se usmeri po policah proti desni. Sledi mojih predhodnikov so vse bolj neizrazite. Občasno naletim na možice, opazim pa tudi ljudi, ki so precej na desni in nekoliko višje. Očitno sem na pravi poti in še vedno zelo hiter. Zaustavi me rob police. Vrniti se moram nazaj, dokler se mi ne odpre prehod na gredo višje. Skupina pred mano je vedno bližje. Pogled na jezero Moraine Prilezem do strmega, a ozkega snežnega jezika. Z opremo, s kakršno sem bil, sem se že prej trdno odločil, da ne bom tvegal in se bom ob prvem snegu obrnil. Smer naj bi peljala levo po enem izmed dveh kaminov, moji predhodniki pa so bili na desni. Hm? Kamina nad sabo dobro vidim. Ocenim, da sta visoka kakšnih dvajset, morda trideset metrov, ne povsem navpična. Odločim se za desnega, ki je videti nekoliko lažji, čeprav po njem teče voda. Vstopim. Plezanje v razkoraku mi je ostalo še od najzgodnejših jamarskih podvigov, te-lovadenja na Turncu, se pa vseeno sprašujem, kako bo na povratku brez varovanja. Z vsakim metrom vse bolj občudujem strica, ki je zmogel to plezarijo, pri tem pa poudaril, da kamin ni nič posebnega. Razmišljam o tem, da včasih vendarle pretiravam z ocenjevanjem in opisovanjem težavnosti smeri, ki jih lezem. Nad skokom me čaka kakšnih petdeset višinskih metrov popolnega grušča. Le s težavo se dvigam, saj se mi svet dobesedno sesipa pod nogami. Prav lahko bi se zgodilo, da bi se na tem drobirju dobesedno odkotrljal čez skok. Iščem pritrjene skale, a kot kaže, teh na Mount Templu ne premorejo. Sele pri naslednji skalni zapori se oprimem trdne opore. Prehitel sem svoje predhodnike. Ocenim, da so Kanadčani. Dva prečita snežišče proti meni, skupina spodaj pa se že vsaj pol ure ni premaknila. Očitno jim ne gre. Razumem, da nimajo ustrezne opreme. Zaprosijo prva dva, da jim usekata stopinje. Ko sta ta pri meni, izmenjamo nekaj be- sed. Ogledujemo si strm skok nad nami, ki z vidika plezanja ni videti problematičen, sveta nad njim pa ne vidimo. Prav lahko pa bi pričakovali še kakšno snežišče. Visoko smo že in vrh se ne zdi daleč, toda iz izkušenj dobro vem, kako lahko videz vara. Vprašata me, ali nameravam naprej. Brez posebnega oklevanja se odločim za sestop v smeri njunega pristopa. Ko prečim snežišče, sem jima globoko hvaležen za vdelane stopinje. Na drugi strani zadiham nekoliko lažje, vendar pa sem točno v vpadnici skupine gornikov. Sestop do njih je naporen predvsem za živce. Prav lahko bi se zgodilo, da bi sprožil ne le skalo, ampak pravi kamniti plaz. Nižje ujamem smer svojega vzpona. Z vsakim metrom sestopa mi je bolj žal, da ni- Mount Louis (foto: Andrej Stritar) sem vztrajal. Ta občutek poznam. Ni se lahko obrniti. Po drugi strani pa sem tudi zadovoljen, da sem to zmogel in nisem rinil naprej. Ko se kasneje z daljnogledom še enkrat oziram proti vrhu Mount Templa, ugotovim, da sem šel pod rumenimi skalami preveč v desno, povsem na sredino južne stene. se nadaljuje O poiščibe ga v najbližjem kiosku V 38 dneh od Gančanov do Slavnika Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije, 2. del Besedilo in fotografiji: Janez Korošec Posavje (14.-17. dan) Ce je Koroška dežela Kralja Matjaža, pripada Posavsko hribovje ultramaratoncu Radovanu Skubi-cu - Hilariju. To je njegova dežela, poligon za njegove odlične tekaške dosežke. Tukaj se je njegova hribovska ljubezen sprevrgla v gorskotekaško strast. Zelo smo se veselili te etape, saj je preprosto lepa. Hribi se nizajo drug za drugim, razgledi se hitro spreminjajo. Hilarij mora poznati to deželo bolje od svojega žepa, saj dobro ve, katera planina se je tod edina ubranila invazije ceste in kje stoji največji kamniti možic, pa tudi to, kje se prav v njegovih hribih nahaja najstrmejši spust na celotni Poti. On ve tudi to, kateri oskrbnik planinskih postojank na tej etapi je najuslužnejši in kateri najobilnejši. Brez skrbi! Toda ali Hilarij ve, kje je na Poti najimenitnejša gugalnica, kje je največje mravljišče in kje stoji najboljša lovska preža - odlično prenočišče? Marsikaj lepega se je naši družini pripetilo na posavski etapi in z veseljem se bomo tja vračali. Ne le zaradi Cemšeniške planine, Vrhov, Partizanskega vrha, Mrzlice, Šmohorja in Bohorja, ampak zaradi vsega lepega in zanimivega, tudi Hilarija! Po osrednji Dolenjski (18. dan) Cas je za tek. Sam moram naprej, smer je le ena. Uradno to etapo imenujejo: Po Krškem gričevju in Raduljskem hribovju med Savo in Krko. Že ime je dolgo. Peklenska vročina pritiska in ljudi je posrkalo v varna zavetja. Tečem po razbeljeni asfaltni cesti gor in dol čez dolenjske gričke. Nikogar ni danes blizu. Sam sem s svojim znojem, stokanjem, sopihanjem, riganjem in prdci, sam s tegobami in bolečinami v mišicah. Pot se vije neprizanesljivo po valoviti pokrajini naprej. Neznosno vroče je, popolnoma sem moker, izčrpan. Moram zdržati. Hudiča, še en velik ovinek! V preprosti trgovini v vasi nimajo izbranega energetskega napitka. Kako je to mogoče? Jeza. Očitek. Daj vodo, če drugega nimaš! Zakaj so mi zaračunali preveč, če je reklama drugačna! Dokazovanje. Razdraženost. Cez 15 kilometrov ... Oprostite, gospod, kje je pot! ... Ne ve. Pojma nima. Pogledam na karto. Zgrešil sem v prejšnji vasi. Nazaj 3 kilometre! Pri 35 stopinjah ... Vse skup' je en drek. Sesedem se na rob ceste. Glava mi zdrkne med kolena. Ali je to obup s solzami ali brez? Cez naslednjih 10 kilometrov. Spet cerkev in ta je odklenjena ... Bogu hvala, da je tu. V hladu pritiskam svoje vroče čelo na mrzel cerkveni zid. To je moja odrešitev. Kontrolna točka 34 - Bučka Lepo pozno popoldne. Kako simpatične zidanice imajo! Hodim mimo njih tako zvedavo, da me že pri naslednji povabijo na najboljši cviček. Veseljaki so. Topli, prijetni ljudje. Oni mi pripovedujejo šale, jaz pa njim vse o Poti. Pa se tudi temu smejejo. Zakaj se mučim na dolgi poti v neznosni vročini, me vprašajo. Odgovora ne vem in že vsi v hipu prasnemo v neustavljiv smeh. Čez Gorjance in Belo krajino (19.-20. dan) Pohodniki in tekači ne razvrščamo človekovih prijateljev (tistih najboljših) po pasmah in izvoru, ampak poznamo le dva pomembna razreda: privezan in neprivezan pes. Same po sebi se prikradejo še dodatne kategorije, in sicer: hud, prijazen, zverina, ščene. Pot kurirjev in vezistov NOV poteka tudi po naseljenih območjih, skozi vasi in zaselke, mimo samotnih kmetij in drugih bivališč in prav tu je, v nasprotju z mesti in divjino, razmerje med ljudmi in psi, ki jih srečamo, večkrat v prid drugih. Zgodba se zaplete, ko nas markacija pelje naravnost preko dvorišča samotne kmetije in seveda obvezno mimo table Hud pes. Med približevanjem oči mrzlično iščejo sledi hišnega čuvaja. Vse je tiho, sumljivo tiho. Potem pa ... Najprej nas z bevskanjem odkrije kratkonogi, zavitorepi pes, ki mu sledi huronsko lajanje mnogo večjega pajdaša. Zdaj se oba izza vogala divje poženeta nasproti in glej jo, srečo! Velikega po petih metrih zaustavi debela veriga, mali se sicer uspešno prebije za hrbet, a si k nogam ne upa. Pri kontrolni točki 41 - Oblice pod Bazo 20 v Kočevskem Rogu Pasja nejevolja se nato izraža z neustavljivim la-ježem. Slina leti po zraku. Naposled se sramežljivo odgrne zastor kuhinjskega okna in iz teme gospodar, ki ga le slutimo, zakliče: Runo! Tarzan! Pridna! ... Vidite! Strah pred psi je na poti popolnoma odveč. Z veseljem in radostjo sem med Gančani in Slavnikom trepljal vsaj 50 kosmatincev. In ob vsem si nikar ne mislite, da smo čez Gorjance in Belo krajino morda pozabili na pomenkovanja ob kozarčku z vaščani v Gabrju ali na zdravilno Gospodično na Gorjancih. O, ne, prezrli nismo niti lepot Lahinje in prav uživaško smo čofo-tali v prijetno topli Kolpi. Osveženi smo pozdravljali radovedne prijatelje skozi Gradac in Črnomelj ter romska naselja Hodorovac in Brajdič v neposredni bližini ... Po Kočevski in vzhodni Notranjski (21.-23. dan) Slabo poseljeni Sloveniji nameni naša pot veliko prostora. Kočevski Rog, Travna in Racna gora, Bloška planota in Krimsko pogorje so predeli, kjer v gozdu gospodari divjad in so pohodniki redki. Ceste, kolovozi in steze, ki se vijejo skozi gozdove, se nikoli ne končajo. Prav to spreobrne traj-nohodca v temnem gozdu v pristnega igralca. Najprej se preizkusiš v vlogi heroja. Tedaj moraš teči skozi divjino brez dodatnega razgledovanja v globino gozda, brez prisluškovanja sumljivemu lomastenju in brez iskanja sledi velikih šap v svežem jutranjem blatu. Potem si večni previdnež, ki spretno poskakuje z ene suhe rogovile na tleh na drugo, ki zvon-čklja ali živahno udarja z eno pohodniško palico ob drugo. Včasih pa je potrebno sprejeti vlogo strahopetca - vsaj za trenutek in seveda zgolj za dokaz izrednih igralskih sposobnosti. Tokrat celo bolj energično kot glavni sodnik sredi gozda piskaš prekršek, glasno komentiraš stvari, smrdiš po umetni žavbi in se že dogovarjaš za spremstvo po Loški dolini. Zagotovo pa je najlepše biti enostaven gozdni prišlek, ki se tiho, skoraj neslišno premika v gozdu in se veseli različnih srečanj. Zdaj dobro poslušaj ptice in izvedel boš vse - tudi to, koliko merjascev je v tvoji neposredni bližini ... V našem družinskem popotovanju skozi obširne slovenske gozdove je bilo gotovo najbolj osuplo srečanje s čredo jelenov. Pred razvalinami kočevar-ske vasi Pugled pri Starem Logu je steklo mimo nas več kot 50 živali. Kot da nas ni! Z vseh strani so se podili mimo skakajoči velikani. Več kot minuto smo nemo opazovali prizor, podoben tistemu iz Jurskega parka, kjer glavne junake dohiti in v diru prehiteva krdelo manjših dvonogih dinozavrov. Veličasten dogodek v globini gozda. Res je, ni šala! Osrednja Slovenija (24.-25. dan) Ustvariti novo življenje je najlepši dar, vzeti življenje je beda človeštva. Otrok je nekaj najlepšega v življenju, vojak pa nekaj najgršega. In ko nedolžne otroške oči neomajno verjamejo v neskončno mehkobo materinega naročja in pristno toplino domačega ognjišča, vojaki neskončno sledijo ukazom: onesposobiti, uničiti, požgati, porušiti, ubiti. In potem pridejo strah, krik, jok, bolečina, stiska, obup in neskončna rana. Cez nekaj let pa še spomenik ali spominsko obeležje. Na Poti je večnih opominov vsaj sto. Večina jih je iz druge sve- Kaj tudi ti si sem prišel Vinko Hrovatič Kaj tudi ti si sem prišel na mrzliško ravan? Sem slišal, da korak te daje in téïko hodiš v skalno stran. Sem gôre danes slišal klic, bil silno je močan in ni bilo se moč upreti, tako da sem ji danes vdan. O, blagor ti, da ti si zdrav in moč te ne izda! Užij lepote te planine, ki za planinca jih ima. 19. 9. 1999 Na Mrzlici ob 100-letnici Hausenbüchlerjeve koče 1100 km po Sloveniji — tudi skozi prestolnico (foto: Urška Zupanc) tovne vojne. Od majhnega, skritega, skoraj osebnega v goščavju nad izvirom Krke do Velike Ilove Gore, Janč in Sv. Urha. Na Poti smo preštevali skoraj vse, kar smo srečali, nismo pa mogli slediti vsem žrtvam vojnega nasilja. Grozote, trpljenje, bolečine, adrenalin, smrtni strah in predeksekucijske agonije so gotovo že sešteli zgodovinarji in dopolnili psihologi s področja manipulacije množic in kolektivne hipnoze. Mi pa smo ostali brez besed. O Nekoč se dečku je sanjalo Zvonko Čemažar Nekoč se dečku je sanjalo, da klatil zvezde bi z neba; v gore ga danes je prignalo, vesel je gledal pre'k sveta. Pod njim globoko so vasice in polja, travniki, ljudje; smehljaj prešinil mu je lice, zavriskal z vrha je gorÈ. Odmev odbil se je od stene, zamrl sredi divjih skal; še dolgo so oči ognjene sijale z vrha kot kristal. Sedaj lahko bi zvezde klatil, visoko blizu njih sedi; pa le s klobukom je zamahnil: naj svetijo, naj noč žari! Zimske sobe v planinskih kočah Kako prenočiti, kadar ni oskrbnika, 4. del Staničeva koča Staničevo kočo upravlja PD Javornik - Koroška Bela. Koča stoji v bližini Kredarice, na stičišču poti, ki vodijo v doline Vrat, Kota in Krme, 2323 m visoko. Št. ležišč: 3 (udobno) + 2 (mi se 'mamo radi) Odeje: 9 kosov Kurjava: je, vendar ni štedilnika Splošni vtis: uporabno (Ali se da kje skopati snežno luknjo?) Besedilo in fotografije: Matjaž Ferjančič \ V kopni zimi V neposredni bližini Staničeve koče stoji še ena manjša koča, v kateri je med drugim tudi skopo odmerjen prostor za zimsko sobo. Poleg napisa, ki nas napoti okoli vogala proti zimski sobi, je drvarnica, kjer nas razveseli pogled na nasekana drva, toda kaj to pomaga, ko pa jih nimamo kje uporabiti. Zimska soba je namreč brez štedilnika in po svoji velikosti bolj spominja na notranjost podmornice kot pa na zavetišče, kjer bi nekaj gornikov lahko preživelo prijeten večer. V sobi tlorisne površine 1,5 krat 2,5 metra in višine 2 metra je en pograd z žimnicama in dve peni za udobnejše ležanje na tleh. Samo kam naj jih človek položi, ko pa je poleg pograda še za eno peno premalo prostora? Prenočevanje v sobi zahteva kar nekaj organizacijske spretnosti, saj za odložene nahrbtnike ni prostora. Kuhanje na prenosnem plinskem kuhalniku je možno le na polički pod malim oknom. Vrata oziroma bolje rečeno »polvrata« v sobo so enojna, in ko jih zapremo za seboj, smo sredi dneva prisiljeni uporabiti baterijo. Vpisne knjige kot tudi siceršnjih sledi bivanja v sobi ni najti. Poleg omenjene koče je še ena mala koča oziroma stranišče, ki pa ima čez vsa vrata zabite deske (?). In zakaj je zimska soba v Staničevi koči tako opustela? Verjetno se je v pošteni zimi sploh ne da najti. Lansko leto, ko so na Kredarici namerili rekordnih sedem metrov snega, se je bilo seveda lažje povzpeti na Kredarico kot pa kopati rov do vhoda v zimsko sobo, ki je nerazumljivo nizko nad tlemi (glede na pričakovano debelino snežne odeje). Krekova koča na Ratitovcu Ceprav sodi Krekova koča bolj med sredogor-ske kot visokogorske postojanke, jo zaradi velikega obiska in urejenih zimskih zmogljivosti opišimo. Kočo upravlja planinsko društvo za Selško dolino v Železnikih. Koča stoji pod Gladkim vrhom Ratitov-ca, najvzhodnejše gore Julijskih Alp, 1656 m visoko. Zimska soba je v samostojni koči, ki se ponaša z imenom Mala koča na Ratitovcu in je oddaljena 100 metrov severozahodno od planinskega doma. Mala koča ima skoraj vse, kar prava koča potrebuje: sobo, drvarnico z zadostno zalogo lesa in stranišče s pogledom na Triglav! V kočo se vstopi skozi dvojna vrata, od katerih so zunanja pločevinasta, notranja pa imajo dovolj veliko zasteklitev, da skupaj z večjim oknom obilno poskrbita za svetlobo v 3 krat 3 metre veliki sobi. Delitev zunanjih vrat na polovico bi bila v primeru visoke snežne odeje dobrodošla, poleg tega pa se žal ne dajo zapreti od znotraj. V sobi je masivna miza, okoli katere so razporejene tri lično narejene klopi. Na dveh klopeh je penasta podloga, ki skupaj s pogradom poskrbi za udobno prenočitev štirih ljudi. Poleg štedilnika je še ena krajša klop, na steni pa sta dve manjši omarici, kjer Jaz bom tu spal! Pravcata mala planinska koča kraljujejo en velik lonec, dva lončka, cedilo in nekaj sveč. Št. ležišč: 4 (udobno) + 6 (mi se 'mamo radi) Odeje: 7 kosov Kurjava: je Splošni vtis: uporabno Stene so seveda lesene, tla pa pokrita z velikimi keramičnimi ploščicami, ki jih lahko s prisotno metlo prav »fino« počistimo. Ce omenim še uporabne odeje na pogradu, obešalnik na steni in pa dve vpisni knjigi, ki pričata o velikem obisku (nekateri člani društva Prijateljev Ratitovca vsaj dvakrat na teden!), sem povedal že skoraj vse. Sicer je del opreme v koči že nekoliko dotrajan, vendar je splošni vtis kar prijeten. Večji skupini bi svetoval, da za prenočevanje vzame s seboj izolacijske podloge in spalne vreče, saj je proste tlorisne površine dovolj. Upravljavec zimske sobe pa bi lahko priskrbel kakšno sekiro in lopato - ali pa jo obiskovalec prinesi s seboj in jo pusti za narodov blagor v koči. In vsi bomo zadovoljni! O Razvoj gorskega reševanja v Grintovcih Prispevek k jubileju Gorske reševalne službe, 2. del Štirje srčni bratje Erjavški, njihovi tovariši in slikar Maks Koželj. Ustanovitev druge reševalne postaje pri nas Z razmahom planinstva je bilo vedno več tudi nesreč. Leta 1922 je Osrednji odbor Slovenskega planinskega društva naročil gorskemu vodniku Francetu Erjavšku iz Kamniške Bistrice in Maksu Koželju, znanemu akademskemu slikarju in tajniku Kamniške podružnice SPD, naj zbereta fante, ki poznajo vse kraje v gorah in so primerni za gorsko reševanje. Z njimi naj ustanovita Rešilno postajo, Erjavšek naj bo njen vodja, Koželj pa načelnik. Ustanovitev se najverjetneje ni začela s kakšnim slovesnim sestankom in točnim datumom. Izredno srečna okoliščina pa je bila, da so stopili skupaj štirje bratje Erjavški iz Konca in Maks Koželj iz Kamnika. Slo je za dogovor mož, ki so vedeli, kaj je njihova dolžnost. Njihova zaveza reševanju je trajala več kakor petdeset let. Njim so se pridružili France Ajdovec, po domače Rezmanov, Peter Uršič, po domače Bôsov Peter, Andrej Slebir, po domače Andrejko, Tone Gradišek, Janez Koželj in drugi. Bratje France, Tone, Peter in Lojze Erjavšek, po domače Jerinčkovi, so bili še majhni, ko se je družina preselila v Uršičevo bajto v Koncu (danes pri Stritofu). Kmalu potem se je oče smrtno ponesrečil pri spravilu lesa in je mati ostala sama s šestimi otroki in staro materjo, Jerinčkovo Pepo, znano po tem, da je s košem sestopila čez zloglasnega Besedilo: France Malešič Fotografije iz arhiva F. Malešiča Bratje Erjavški Konja. Otroci so pomagali, kar so le mogli, nabirali so zdravilna zelišča in planinsko cvetje, pasli ovce in poslušali napete zgodbe, ki jih »botru« Bôsovemu Tinetu, strogemu lovskemu nadzorniku in odličnemu plezalcu, ni nikoli zmanjkalo. Vleklo jih je v skrivnostni gorski svet in spoznavali so ga vedno bolj. Zelo zgodaj so začeli nositi tovore na Kamniško sedlo. S štirinajstimi leti so vsi štirje prijeli za drvarsko sekiro. Najstarejši France je že kot otrok vodil turiste, leta 1921 pa je opravil izpit za gorskega vodnika. Erjavski na Veliki planini Tistega leta sta z bratom Tonetom prvič reševala. Z navadno vrvjo sta pomagala dvema študentoma, ki se sama ne bi mogla rešiti iz prepadne zagate nad Kurjo dolino. Naslednjič sta v Gamsovem skretu turistu z zlomljeno nogo naredila opornico kar iz grabelj in ga v dolino odnesla v košu. Maks Koželj je bil ugleden slikar, še posebno znan kot gorski krajinar (sedaj je v Kamniku velika razstava njegovih del), in dolgoletni tajnik Kamniške podružnice SPD. Prav pri ustanovitvi in delu Gorske reševalne službe v Kamniku je pokazal vso svojo sposobnost in znanje. Ni mu bilo žal ne časa ne denarja. Spodbujal in navduševal je brate Erjavške. Prvi se je zavedal, kaj pomenijo za reševanje v Grintovcih in koliko reševanje pomeni Kalski greben, Grintovec, Skuta, Brana in Planjava (Maks Koželj: olje/platno, 70 X 140 cm) njim samim. Bil je doma iz mesta, vendar je bil od bratov Erjavškov toliko starejši, da se nihče od njih ni počutil tekmeca, ampak so se zavedali, da pri svojem delu ne morejo drug brez drugega. Vsak od njih je bil na svojem mestu zanesljiv in nenadomestljiv. Kadar je vest o nesreči prišla z gora v Bistrico, so bratje in njihovi tovariši takoj popustili delo in tekli na »rešilno ekspedicijo«. Bili so izredno hitri, vendar jih je bilo vedno premalo, njihova oprema je bila slaba in so pri nošnjah zelo trpeli. Reševanje jim je pomenilo pravi poklic za vse življenje. Ko je sporočilo o pogrešanem ali izginulem prišlo najprej v Kamnik, je Koželj poskrbel za obvestila reševalcem in opremo. Kot poznavalec gora si je vedno takoj zamislil, kaj bi bilo potrebno ukreniti in kje bi kazalo iskati. Erjavški so na njegova vprašanja odgovarjali z dejanji, ki jim ni bilo para. Z gotovostjo je mogoče trditi, da tako uglašene in učinkovite reševalne skupine ni bilo nikjer drugod pri nas. Se posebno to velja za iskalne akcije. Nesreče se vrstijo 26. maja leta 1926 se je med sestopom s Kal-škega Grebena proti Kokrskemu sedlu zgodila najhujša planinska nesreča dotlej. Na zledenelem pobočju sta zdrsnila zaročenca Mera Mancini in Rado Sopčič, kasneje pa na istem še invalid Ivo Sterle. Prav zato je potem oskrbnik koče postal France Erjavšek in potem kot pravi mož na pravem mestu deset let skrbel za vse. Sledil mu je brat Tone. Leta 1927 se je v Brani smrtno ponesrečil Avgust Prohinar iz Kamnika, ki je skušal za svoj rojstni dan materi nabrati planike. Nesreče so se potem vrstile. Reševalci so za svoje delo dobili plačilo v obliki dnevnice po sto dinarjev. Le tako jim je bilo mogoče popustiti delo in iti na pomoč. Odlični organizator Koželj je vse ves čas opravljal brezplačno. Modro je ostajal v ozadju in postoril vse, kar je bilo potrebno, čeprav ni bilo vedno najbolj prijetno. Delovanje tega utečenega reševalnega moštva vsekakor pomeni višek gorskega reševanja v tedanjem času in je bilo dolga desetletja vsem za vzor. Zgodilo se je, da so šli na pomoč na savinjsko, jezersko ali kokrsko stran. Tako so Mihajla Webra, ki se je leta 1931 smrtno ponesrečil v severni steni Grintovca, našli potem, ko so plezali po steni navzdol. Prenesli so ga na Jezersko. Alberta Makuca, ki je 1932 zdrsnil s poledenele Strehe Grintovca, so šli iskat na zahodno stran. Bolje organizirana Gorska reševalna služba Organiziranost slovenske Gorske reševalne službe do leta 1933 ni bila preveč utečena in je bila prepuščena posameznim postajam. Potem sta vodstvo prevzela Stanko Hudnik in dr. Bogdan Brecelj in se je vse obrnilo na bolje. Se vedno pa je bilo veliko težav zaradi stroškov. Marsikdaj re-šenci niso imeli denarja in je vse ostalo Osrednjemu odboru in postajam. Leta 1933 je znanega in priljubljenega skalaša Sandija Wisiaka v Planjavi zasul snežni plaz. Domači reševalci so ga v ogromni plazovini zaman iskali. Nato so iz Ljubljane složno prišli na pomoč reševalci reševalnega odseka SPD, skalaški reševalci in še drugi posamezniki, čeprav so bili med seboj zelo različni in niso bili v najboljših odnosih. Pod vodstvom Stanka Hudnika in Bogdana Bre-clja so ga našli po dolgotrajnem trudu. Prav ta izkušnja jim je izredno pomagala pri največjem reševanju iz plazu leta 1937 pod Storžičem. Oktobra leta 1934 sta se na severni strani Brane smrtno ponesrečila zaročenca Ema Cernič in Jože Jezeršek. Bratje Erjavški in njihovi tovariši so ju našli po temeljitem iskanju in ju prenesli v Logarsko dolino. Aprila leta 1935 je nad Kokrskim sedlom zdrsnil smučar Mirko Gombač. France in Lojze Erjavšek sta tekla do njega in ga skupaj z drugimi v viharni noči po strmem brezpotju prenesla v dolino, vendar je potem v bolnišnici preminil. Leto nesreč Leta 1936 je bilo kar pet od sedmih smrtno ponesrečenih najprej pogrešanih na obsežnem območju in so bila iskanja izredno dolga in težavna. Studenta Emila Vilfana, ki se je izgubil na Veliki planini, so Erjavški iskali tudi na smučeh. Srečka Vavpotiča so iskali po vsej zahodni polovici Grintovcev. Kasneje sta ga našla dva lovca. Potem Reševanje v steni (vaja) sta se izgubila študenta Vid Jernej Janša in Mladen Marcel Mikšic. Štirje bratje Erjavški so ju iskali sami. Vedeli so le to, da sta odšla iz koče na Kokr-skem sedlu. V štirih dneh so v slabem vremenu in v neverjetnih krogih podrobno pregledali Grin-tovce od Kočne do Brane in ju potem našli v Malem Hudem grabnu, kjer bi ju sicer zasulo kamenje. Tudi najboljši poznavalci niso mogli verjeti, kje vse so ju bratje iskali. Časniki so bili polni upravičenih pohval. Nesporazum z nepoučenimi sorodniki se je spremenil v hvaležno občudovanje. SPD je po nesrečah opozarjalo na velike stroške reševanj, in da ne more plačevati prevoza po dolini ali celo pogreba, kar seveda ni bila dolžnost reševalcev. Vendar so bile včasih okoliščine takšne, da se je mudilo in je bilo treba ukrepati čim prej. Planinski vestnik je zato zapisal: »Toda kaj bi rekla javnost, če reševalno moštvo ne bi pomaga- Slikarska razstava Maksa Koželja V Maleševi galeriji v Kamniku je od 4. aprila do predvidoma konca junija odprta slikarska razstava kamniškega slikarja Maksa Koželja z naslovom 'Maks Koželj, slikar gora'. Slike si lahko ogledate od ponedeljka do petka med 8. in 12. uro ter med 16. in 19. uro. lo? Planinec mora imeti določeno zavest varnosti.« Primerilo se je tudi, da so nekateri poklicali na pomoč in so jih maloštevilni reševalci z muko prinesli v dolino, tam pa so rešenci vstali z nosil in shodili. Ali pa je ponesrečeni reševalce nahrulil, naj vse skupaj plačajo sami, in ker ni imel sredstev, se je tako potem tudi zgodilo ... Začetki alpinizma v Kamniku in prvi uspehi V Kamniku so se od leta 1932 mladi planinci navduševali nad alpinizmom. Začeli so plezati in se kmalu pridružili tudi reševalcem. Leta 1937 so ustanovili alpinistični odsek in potem vedno bolj sodelovali pri reševanjih. V vsem je bil prvi Pavle Kemperle, ki se je najbolj zavedal, kako pomembno je njihovo znanje pri reševanju iz težavnih sten. Lep alpinistični uspeh je bila prva smer v severozahodni steni Rzenika, v časniku pa je bila preveč poudarjena. Ljubljanski plezalci so trdili, da je dejanje nepomembno, in omalovaževali kamniške plezalce. Kemperle jim ni ostal dolžan. Spor se je stopnjeval in vplival na kasnejše dogodke. Kemperle in Bine Benkovič sta na to odgovorila s sijajno smerjo v osrednjem delu severozahodne stene Rzenika. Alpinizem in gorsko reševanje pa sta postajala neločljivo povezana. Med drugo svetovno vojno postaja gorske reševalne službe kot organizacija ni več delovala. Reševalci, ki so bili dosegljivi, pa so še vedno reševali. Leta 1942 so Nemci obesili Antona Balantiča in še vsaj enega gorskega reševalca, ki so ju oba zajeli neoborožena pri drvarskem delu. Franceta Erjav-ška, ki je šel iskat pogrešane nemške oficirje, so zaradi zamude skoraj ustrelili. Po drugi strani pa so reševalci pomagali pri gradnji partizanske bolnišnice v Kamniški Beli. O nesrečah, reševanjih, spremembah po drugi svetovni vojni in o korenitem načelniku Pavletu Kemperletu pa naslednjič (več o vsem v novi knjigi Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom, ki izide konec maja). O TRGOVINA Z ALPINISTIČNO, PLANINSKO IN TREKING OPREMO KRAKOVSKI NASIP 10, LJUBLJANA DELOVNI ČAS: OD 9.00 - 19.00, SOBOTA OD 9.00 DO 13.00 TELEFON: 01/426-34-28, TELEFAX: 01/257-32-09 VABLJENI! Nahrbtniki Kateri je pravi za moje rame? Nahrbtnik je priprava, podobna vreči s pokrovom in naramnicami, ki jo uporabljajo vsi, ki se odpravljajo za krajši ali daljši čas v svet gora. V njem in na njem lahko nosimo nepogrešljiv del osebne in tehnične opreme, vključno s kuhalnikom, hrano in priborom za kuhanje. Tako smo hitrejši ali, kot rečemo v sodobnem jeziku, mobilnejši. Poznamo dve temeljni skupini nahrbtnikov: tiste z zunanjimi dodatki (za plezanje, smučanje), kot so zunanji pritrjeni ali snemljivi žepi, in tiste brez njih. V trgovinah se srečujemo s pohodniškimi, po-potniškimi, smučarskimi, izletniškimi, plezalnimi in odpravarskimi nahrbtniki. Na policah športnih trgovin so še sodobne krošnje, nahrbtniki za otroke, za prosti čas, za gorske kolesarje, za soteskanje. O namenskosti odloča prostornina Prostornina je ključni dejavnik, ki pogojuje in omejuje količino opreme v nahrbtniku, ta pa je odvisna od časa trajanja določene dejavnosti. Nahrbtnik za enodnevni izlet ali dolomitsko fe-rato ima med 25 in 35 litri prostornine, za zahtevnejše zimske ali alpske ture, ki trajajo najmanj dva dneva, med 40 in 50 litri. Za popotništvo, poho-dništvo, alpinizem in odpravarstvo ima nad 50 litrov z možnostjo povečanja osnovne prostornine za 10 odstotkov. Nekaj sprememb je le pri nahrbtnikih za plezalce v višjih naravnih stenah, ki se ne izdelujejo več za potrebe strategije, ampak taktike. Kajti zaradi povsem drugačnega načina (športnega) plezanja je prostornina manjša ali pa se namesto nahrbtnika uporablja transportna vreča. Vreča ali telo in pokrov ali glava nahrbtnika Sama oblika vreče je dognana tako, da dovoljuje začetniško zlaganje opreme in napake, ki iz- Besedilo: Bine Mlač FotograPiji: Nada Mlač hajajo iz njega. Te pri manjši masi do 5 kilogramov ne vplivajo na težišče, zaradi česar ni problematična pravilna porazdelitev bremena na naramnice, bočno oprt in hrbtišče. Na nahrbtniku kot celoti, torej na pokrovu, ob straneh vreče in pod njo so vgrajeni ali prišiti notranji ali zunanji votli žepi za trakove z uravnalni-mi zaponkami. Zadnje čase se za hitro pritrditev lažjih delov opreme uveljavljajo tudi dvokraki zvitki iz močnejših ježkov. Nahrbtnik s podaljškom Vsi ti pomožni trakovi s svojimi (ne)gibljivimi zankami omogočajo pritrditev cepina, cepina-kla-diva, derez, plezalne čelade, pohodniških palic, smuči, spalne vreče, izolacijske podloge. Pokrov, ki se kot klobuk tesno prilega vrhnjemu delu z zategovalno vrvico zaprte vreče, naj ne bi presegel 10 litrov prostornine in je navadno eno- ali dvonadstropen. V njem so še vmesni prekati in prehodi, ki se zapirajo z ježki ali zadrgami. Pri nahrbtniku iz kakovostnih materialov naj bil pokrov prišit, torej fiksen. Poleg tega pa še ne-premočljiv, tudi če pademo z nahrbtnikom v vodo. Zadrga in njena reža na pokrovu pa naj med hojo ne bi delali težav z zapiranjem ali odpiranjem, če na primer naš sopotnik vzame iz njega zaščitno kremo ali papirnate robčke. Večji nahrbtniki za hojo v zimske gore ali za turne smučarje imajo tik nad dnom vreče poseben predal - težke čevlje na primer zamenjamo s tekaškimi - s polkrožno zadrgo in napuščem nad njo. Namesto tega predala je možen tudi snemlji-vi »kengurujski« žep za hitro pritrditev vrvi, čevljev, snežne deske. Hrbtišče nahrbtnika Hrbtišča so v veliki večini primerov izdelana iz tako imenovanih koži prijaznih klima materialov -preizkušajo jih na goli koži pri 35 °C - ki odvajajo znoj in odvečno toploto. Oblazinjena hrbtišča so debelejša, mehkejša in udobnejša. Nekateri nahrbtniki imajo tanjša hrbtišča iz dihajočih materialov ali dodatnih odmičnih mrežic, ki so domala v neposrednem stiku s hrbtom plezalca ali smučar- Oblazinjena hrbtišča ja. To jim omogoča boljši občutek pri plezanju ali smučanju. Kadar izdelovalci hrbtišča z blazinjenjem in kanali ne morejo v celoti ojačiti, vlagajo v poseben notranji žep plastično podlogo (npr. armaflex, airmat) - s pridom jo lahko uporabimo za sedenje na mrzlem ali vlažnem ali pri bivakiranju za zaščito hrbta - ali upogljive kovinske tračnice. Naramnice, prsni pas in bočna oprt Naramnice morajo biti dovolj široke, debele, a ne predebele in ne premehke. Navadno so zgoraj pritrjene fiksno, spodaj pa omogočajo uravnavo dolžine bodisi med nošnjo ali ko imamo nahrbtnik na tleh. Pri nahrbtnikih iz zgornjega cenovnega razreda lahko fiksno pritrjene naramnice z dodatnim (pol) trakom in zaponko prilagodimo oblikam ramen, debelini oblačil oziroma odmika-mo ali primikamo hrbtišče. Ce so naramnice zgoraj pritrjene na tako imenovani variosistem, lahko pritrdilne točke premikamo v več smeri: za nekaj centimetrov gor, dol, bližje, narazen ter spreminjamo kot med naramnicama. Dosedanje cevaste naramnice s sintetičnimi polnili polagoma nadomeščajo večplastni dihajoči materiali (op. laminati). Nekateri proizvajalci izdelujejo S-naramnice za ženske, kar je z varnostnega vidika pri zaščiti prsi zelo priporočljivo. Škodljivost navadnih »moških« naramnic se kaj hitro pozna pri dolgih no-šnjah težjega nahrbtnika ali pri smučanju po večjih strminah. Nahrbtniki s prostornino do 35 litrov, ki se uporabljajo za turno smučanje, dolomitske ferate, kopne plezalne smeri, imajo na naramnicah še prečni elastični prsni pas z zaponko na klik. Kot novost so na eni od naramnic marjetice, niz tračnih zank istih ali različnih velikosti za vponke, pritrditev fotoaparata, čelade na vrhu gore. Bočna oprt z blazino v ledvenem predelu ali brez nje je navadno na nahrbtnikih, ki imajo nad 50 litrov prostornine. Z njo pridobimo večjo stabilnost nahrbtnika in delno razbremenimo naramnice, kar se občutno pozna hrbtenici. Ce uporabljamo pohodniške palice, je razbremenitev še večja. Ženske naj bi bočno oprt nosile na kolkih, moški pa za kakšen centimeter nad njimi. Materiali za nahrbtnike Dandanes je na tržišču približno 150 blagovnih znamk materialov, ki so izdelani iz najlonskih, poliamidnih ali poliesterskih (mikro)vlaken. Nekaj jih je dodatno ojačanih s kevlarjevimi nitkami, drugi imajo ripstop zgradbo, tretji so iz različnih kordur, poleg teh je še dolga vrsta premazov za različne namene. V ZDA in Kanadi sta čislana spektra in najlon balistik, v Evropi kordura, duratec in drugi teksi. Na dolgem seznamu zahtev so trpežnost, odpornost na UV-žarke, časovno daljša nepremočlji-vost z možnostjo ponovne impregnacije, nekaj trenja, vendar naj se ne bi na njegov rovaš sprijemal sneg ali ledna prevleka, naj se ne bi gubal, prehitro umazal itn. Razpored pri zlaganju opreme • Prvo ali zlato pravilo govori o pravilnem zlaganju glede na maso posameznih delov naše opreme. Največja masa naj bi bila v območju lopatic, malo manjša v območju križa, ledvenega predela, spodaj, zgoraj in znotraj nahrbtnika na njegovi zunanji strani pa najmanjša. Na dno torej zložimo kaj lažjega, recimo spalno vrečo ali rezervno perilo, na sredini ob hrbtu naj bodo najtežje reči, kot na primer polna čutara ali pa kovinska plezalna oprema, na vrhu in na zunanji strani pa spet lažje drobnarije. • Drugo pravilo je povezano s površinskim br-kljanjem - to počenjamo med hojo, ko malo postojimo ali ko kaj pojemo - v pokrovu ali tik pod njim. V zgornjem delu pokrova hranimo mazilo za ustnice, sončna očala, vodniček, čelno svetilko. Pod pokrovom, v vrhnjem delu vreče, naj bodo čutara, kapa, hrana, rokavice, toplejša kapa, vetrovka. • Tretje pravilo zlaganja zadeva prvotno razporeditev vsebine, ki naj bi se prerazporejala pri poslabšanju vremena, pri prihodu v kočo ali turistični tabor. Ta oprema naj bi bila razporejena okoli največje mase, kot zrcalna slika velike črke C. Dobro je vedeti • Da bi nahrbtnik še bolje zaščitili pred dolgotrajno močo, si priskrbimo pokrivalo iz dihajo-čih materialov. • Ce bomo nahrbtnik uporabljali na zimskih in alpskih vzponih, naj ima dvojno dno. • Pri nakupu vedno poglejmo, kako je s hitro zamenjavo posameznih plastičnih delov: kaj lahko zamenjamo sami, kaj bo moral zamenjati obrtnik. • Ne glede na to, da izdelovalec jamči nepre-močljivost, si vedno priskrbimo prozorno najlonsko vrečo, v kateri bodo rezervna oblačila. • Danes vsi kakovostni proizvajalci dodobra obvladajo šivanje, lepljenje in varjenje in med njimi vsaj na tem področju ni bistvenih razlik. O ^^^^^^^ Jripfi Nehajska 61 | 10000 ZG | HrvaŠka t/f +385 1 363 88 40 . 301 65 88 e vmd@open.hr • i www.vmd.hr KORZIKA za planince in plezalce | 5.-16. junij 2002. ELBRUS 5462 m | 5.-19. julij 2002. PIK LENIN 7125 m | avgust 2002. KILIMANJARO 5985 m | september 2002. ZA PLANINCE in LJUBITELJE NARAVE ZA VSE Narodni parki Hrvaške Letalske karte za Vaše odprave maj, junij, september, oktober Svetovanja pri organizaciji Sv. Keršovan Podobe prebujajoče se pomladi na Krku Besedilo in fotografije: Marjan Bradeško Stara obledela tabla v Milohnicih na Krku je kazala nekam v desno. Slaba potka, obdana z razpadajočo kamnito ogrado, vse bolj zaraščena, je postala primerna le še za pešce. Pomladni zrak, prepojen z vonjem morja, se je mešal z dehtečimi vonji bujnega zelenja, ki je v zavetju skrivenčenih hrastov hitelo na plano. Se enkrat je pisalo »Sv. Keršovan«, potem nič več. Kamnita potka se je spuščala. Mimo mlake, v kateri je bilo od pomladnega vznemirjenja vse živo, je zašla v še gostejši gozd. Kobilice so se glasno oglašale, zrak je zvenel od ptičjih glasov, nekateri so prav drobno čivkali, sem in tja se je razlegel tudi kakšen globlji ton. O sv. Keršovanu ni bilo ne duha ne sluha. Pogledovali smo za odcepi, pod vejami kukali, da bi opazili kakšno stavbo, pa razen ograj in kupov kamenja ni bilo nič. Vztrajno je pot lezla navzdol, po zemljevidu sodeč v Uvalo Cavleno. Drevje je bilo zdaj višje, manj grmičasto, pod krepkimi hrasti je bilo rjavo listje potreseno s pravo preprogo ciklam. Opojno je dišalo, sončni žarki, ki so se pretipali skozi zeleneče veje, so osvetlili prenekateri cvet, ki je zaljšal senčna gozdna tla. Drobcene rumene in modre glavice so nepremično dehtele, bil je popoln mir, niti sapice ni bilo čutiti - a vendar je v zraku strujalo od prebujenja, od vonjev in glasov, ki so naznanjali nepremagljivo življenjsko moč. Krave na morski obali Nenadoma se je med debli zasvetlil prvi biser, odsev sonca na morski gladini. Uzrli smo samoten zalivček, kamnit obraščen zidec je ločeval peščeno obalo od gozda. Se malo smo pomotovilili med ro-bidovjem in pred nami se je razprla širna modra ploskev, daleč na drugi strani se je nad njo v nebo So prišle plavat ? pognala Učka. Nekaj velikih nametanih skal in okrušen betonski pomol sta dala zavetje staremu, preluknjanemu čolnu, nekoč živih barv, ki jim je morje že odvzelo moč. Tu je ležal, nihče ne ve, od kdaj, trdno privezan, prepuščen silam narave. Kdo ga je tako zapustil? In vendar je nas, iskalce sv. Keršovana - svetnik nam je bil le izgovor za pot, nekakšen simbol iskanja - močno vzradostil, nam nekako osvetlil tisto pot, dodal novo podobo, ki bo zarisana v spomin. Nekoliko desno, takoj za ograjo, se je nekaj premaknilo. Stopil sem tja. Tri krave so leno zrle vame, le par metrov od morja. Krave na morski obali - redek prizor, tako nenavaden, da sem ga seveda takoj skušal ovekovečiti. Niso najbolje pozirale, spet jih je zamikalo sočno grmovje in nekaj šopov trave za ograjo, tako da je prizor z Učko v ozadju odpadel. Svetega Keršovana nismo našli. Že na povratku smo pri skromnem odcepu v kamniti ogradi zagledali polomljeno ta- blico, ki je kazala tja. Ce bi ji sledili prej, bi čolna in krav ne bilo. A bile bi druge podobe, druge barve, drugi vonji - veselje pa verjetno prav tako. Saj je smisel poti prav v iskanju. Morska modrina žajbljevih cvetov Dan poprej smo si zastavili drugačen cilj, že vnaprej. Nič nismo prepustili dogodkom ob poti. Tja, iz Punata proti Stari Baški, mimo rta Negrit smo jo ubrali. Kajti za vogalom, neposredno nad pečinami, ki padajo v kristalno modrino morja, so neskončna kamnita pobočja. In vendar se tudi tam, v kamnu, življenje ne da - med vsako razpoko se na plan prebije žajbelj, sivi puhasti listi se lepo zlijejo z belosivo podobo kamenja. Bil je maj. In pravi čas. Bo ali ne bo? Polni pričakovanja smo se prebijali preko kamnitih ograj, med bodečimi grmi in krivenčastimi hrasti, ki jih je bilo pred rtom vse manj. Ko so se za razpadajočo svetilniško stavbo daljave odprle, ko se je sončna pot dopoldanskega sonca razlila sem z Velebita, smo vedeli. Prišli smo pravi čas. Kamnite planjave so bile pol- Modrina vsepovsod Bele skale ožive ne modrine, kajti žajbelj je cvetel. Eden najlepših prizorov, ki jih lahko ponudi pusta kamnita pokrajina - modrina vijolično nadahnjenih cvetov ji daje mehkobo, ublaži njeno ostrino. Pobočje za pobočjem se je odpiralo, vsa so bila odeta v nežno ogrinjalo. Le noge so še čutile, da so tla vendarle razorana od vetrov in slanega morskega zraka. Gor in dol smo se prebijali, do samotnih peščenih zalivov, se dvigali nad stometrske pečine, opazovali zasidrano jadrnico, ki je lebdela na prosojni gladini ... Stara Baška se je v opoldanski vročini počasi približala. Ko se je v pobočju ponovno izrisala trdnejša stezica, so cvetovi v robu nad njo še bolj živo izstopali. Brnelo je v zraku, težki čmrlji so se po-zibavali v vijoličastih čašah, čebele so hitele nabirati sladki med. Sladkobo smo čutili tudi v nosnicah, segala je pravzaprav v dušo. Saj je bil dan pre-lesten in barve tako mehkobne, da so misli v vročem soncu postajale kar nekam motne ... O Ob letu osorej! Franci Ekar Pred majsko sejo skupščine PZS Leto 2002 je leto, ko se je sklenil kombinirani predsedniški mandat. Marsikaj smo doživeli, vendar preživeli. Vstopili smo v leto, za katerega smo se odločili, da goram in gorstvom na tem planetu namenimo aktivno delovno, strokovno, znanstveno, politično pozornost z osnovnim in jasnim sporočilom: kako izboljšati naravovarstveno stanje v gorah in jih bolje obvladovati. Ob tem dogodku se vlada RS neposredno seznanja o stanju v slovenskem planinskem svetu kot tudi o tem, kako na sprejemljiv, prijazen in neškodljiv način gore vključevati v slovenske državne projekte - še posebej v t. i. »strategiji slovenskega turizma«. Tu smo planinci poklicani, da se aktivno vključimo v oblikovanje osnovnih vsebin in da N Mag. Franci Ekar prvi »planinski civilni« predsednik PZS in prvi planinec v olimpijskem komiteju Slovenije na srečanju z novim predsednikom mednarodnega olimpijskega komiteja Jacquesom Roggerjem ob prvem obisku v Sloveniji. postavimo standarde za področje visokogorskega turizma - oblikovanje vsebine in planinske ponudbe za domače in tuje obiskovalce. Pri tem pa je nujno sodelovati s sorodnimi institucijami, zvezami idr., ki so za to voluntersko in profesionalno zadolžene. V Sloveniji je oblikovanje »civilne družbe« še dokaj sramežljivo in tudi s strani države še premalo urejeno. Na osnovi množičnih inšpekcijskih aktivnosti v društvih tako država nehote povzroča strah pred sprejetji odgovornosti funkcij, v končni fazi pa je to preverjena metoda ukinjanja društvenih in civilnih vplivov na sooblikovanje in soodločanje smeri in razvoja družbe. Smo v času aktivnih razprav o spremembah in dopolnitvah zakona o društvih. Bomo uspeli prepričati o razumnosti določanja davka DDV, izvzeti planinske postojanke iz splošnega zakona o gostinstvu, definirati taka delovna razmerja, ki jih bodo planinska društva prostovoljno zmogla na neprofitnih akcijah, dežurstvih in oskrbovanju planinskih koč? Bomo uspeli, da se aktivnosti programov mladih, vrhunskega alpinizma, športnega plezanja, planinske športne rekreacije, planinskega gospodarstva (objekti, pota), literatura in informatika trdno usidrajo v športne fundacije, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Olimpijski komite in ostale institucije in ministrstva, ki se s planinstvom ne samo srečujejo, ampak tudi dopolnjujejo? Ob tem z veseljem ugotavljamo, da smo v tem letu imeli kar nekaj napredka, razumevanja še posebej s strani Ministrstva za obrambo, Ministrstva za šolstvo, znanost in šport, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Slovenska turistična organizacija, Olimpijskega komiteja, športnih fundacij. Dogovori so bili uspešnejši in tudi primerjalni indeksi so se uresničili. Veliko pa se pričakuje od danih obljub in seveda tudi od kakovosti, ažurnosti in zanesljivosti prostovoljnega dela skupaj s strokovnim delom PZS. Vrata so odprta, da dosežemo želene in potrebne cilje. Vse je odvisno od nas v PZS in tudi v planinskih društvih. V letu dni smo dokaj aktivno prehodili poti od Mata-jurja do Prekmurja, Kočevsko, Pohorje, Koroško, Zasavje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, Julijce. Izpeljali smo preko 30 aktivnosti planinskih društev, Med društvenih odborov, in tako na neposreden način izoblikovali objektivno stanje slovenskega planinstva. Izvedli smo prvi preizkus dela »vodil« s t. i. kontaktno izobraževalnimi procesi s planinskimi društvi. Izvedene so bile štiri delovno-operativne skupščine z odlično udeležbo. Potrdila se je še kako potrebna oblika praktikuma za društvene delavce, organizatorje, kakor tudi osnova za oblikovanje planinskih vsebin in politike, kajti zelo pomembna je dostojanstvena relacija med »centralisti« in »lokalisti«. Letošnje leto je tudi leto plemenitih in veličastnih jubilejev: 80 let »Knafeljčeve markacije«, 90 let slovenske Gorske reševalne službe, 5 let od nesreče gorskih reševalcev na Okrešlju, izteklo se je 10 let slovenskega Olimpijskega komiteja, konec leta pa bomo vstopili v 110-letnico ustanovitve osrednjega Slovenskega planinskega društva. Jubileji, preteklost, vzponi in padci so za večno zaznamovali pot slovenskega planinstva. Trenutek med sedanjostjo in prihodnostjo je čas, ko moramo presoditi in oceniti, kako ohraniti čvrsto, močno in dostojanstveno PZS. Osnovno poslanstvo načenjajo »profitizmi«, moč subjektivizma in individu- alizma. Amaterizem in proPesionalizem sta si v navzkrižju. Z več kot 400 milijoni SIT administrativnega prometa smo v primerjavi s športnimi zvezami na četrtem mestu. Seveda to ni realna slika, vendar pa skoraj 300 pogodbenoavtorskih delovnih razmerij opozarja, da je potrebna temeljita analiza in ocena, kako naprej. Pri tem prostovoljci, ki delajo zastonj, niso uravnoteženi s t. i. »honorarci«. Letošnje leto je tudi prelomnica, ko je Nadzorni odbor PZS vsaj delno posegel v proces Pinančnega poslovanja. Nadzorni odbor ima vso pravico nadzorovati, da se posluje tako, kot velevajo predpisi in principi dobrega gospodarjenja. Planinska društva in PZS morajo imeti pregled o obsegu, vrsti in vrednosti premoženja. To je zanesljivo primarna zadolžitev za v prihodnje. Tudi navade, da si sami določamo in izbiramo cilje, jih izvedemo, obračunamo ali sebi v prid pišemo pravilnike, tako kot nam je najbolj po volji; vse to bomo morali v bodoče spremeniti in stremeti za razmejitev opravil in Punkcij. Izvajalec, selektor in kontrolor ne morejo biti ena in ista oseba. PZS pa bo morala posodobiti strokovni servis: organe zveze, komisije. Tudi prostorska ureditev na Dvoržakovi 9 ni več funkcionalna in terja posodobitev. InPormacij- ske relacije med članstvom so še maloštevilne. In-Pormatika o gorah, poteh se nagiba in se že usklajuje s sistemom »smučarskega telefona«. V letu 2003 naj bi zaživela razpoznavna in tudi ekonomsko zanimiva planinska izkaznica. Programska in vsebinska usmeritev »vodil« bo poleg nadaljevanja aktualnih tematik morala proučiti, kako zaustaviti upadanje članstva in kaj narediti, da bi bil vsak obiskovalec tudi član planinske organizacije. Centralna evidenca članstva pa naj bi še posebej prispevala k preglednosti strukture članstva, tudi za izbor za kadrovanje v komisije, odbore in ostala področja PZS. Iskanje kadrov bo moralo postati najpomembnejša dejavnost za kakovosten razvoj planinstva. Prav zdajšnja situacija, ko dokaj težko najdemo kadre, ki bi bili voljni sprejeti in odgovorno prevzeti ne samo vodilne Punkcije ampak tudi ostale, ne tako obremenjujoče, je resno opozorilo. Človek je bil in ostaja temelj razvoja in napredka tudi v planinskem prostovoljstvu, zatorej naj bo novo razpoznavno priznanje »častni član PZS«, »štirje srčni možje«, prvopristopništvo in iskanje, osvojitev novega deviškega sveta zahvala, zgled zanamcem in trajni spomin slovenskemu planinstvu. KljEE^I TO C Cl n 4 www, vrhp. s i Praznujte z nami! Obttftft 3LAV gor»; * pctfiodM hlfrir ■ jhtivnû perilo ■ v£ltcwü.e itt utüne UhiLe ' Uspe. raluYict gainaie * vcluf jopi-či. puliji, iujn ■ noJi>t(fl ittiurin d jop,Ü ■ T-majice schoelJer «■Vi jZ J mi. m-. J «0 WIND TRŽIČ Trj vrobvdv It. tri,; 04 Î9 H SU,Ut , Î9 J+ «0 Trdina Bfod. S* ^ fff* E mflil: v« h : ml rtrl Veliki Bucher in Rabeljske špice Slikoviti vrhovi nad skrito dolino Besedilo in fotografija: Marko Podrekar :. . - M. Bucher nad Remsendolom (foto: Andrej Stritar) Veliki Bucher (2023 m) Nad Remšendolom se dviguje mogočna, a malo znana gora Bucher (Monte Bucher, Bucherspitz, tudi Pucher). Iz delno poraščene, neizrazite kopice (Mali Bucher, 1752 m), ki raste z dna doline, se požene oster greben na glavni vrh - Veliki Bucher (2023 m). Čeprav na goro ne vodi markirana pot in tudi planinski vodniki pristopa ne omenjajo, je vrh mogoče doseči tudi brez resnejšega plezanja. Pot je prvi opisal dr. Henrik Tuma v prispevku o Mangartski skupini, ki je bil objavljen v Planinskem vestni-ku leta 1913 (prispevek je ponatisnjen v knjigi dr. Henrika Tume Planinski spisi, ki je izšla lani). Opis pobi: Ko na koncu ceste v Remšendol sestopimo v široko dno doline, pokrito z belim prodom, na levem bregu opazimo markacije, ki jim sledimo po dnu doline, dokler ne naletimo na kolovoz, ki se takoj začne dvigati. Mimo poseke z lovsko prežo pridemo do križišča. Smerokaz v levo usmerja na Rateško škrbino in Kopo, mi pa nadaljujemo po markirani poti št. 511, ki se takoj prične strmo vzpenjati (do razpotja smo od parkirišča potrebovali približno 45 minut). Nadaljujemo po udobni gozdni poti. Ko pridemo iz gozda, prečimo manjšo grapo (voda) in kmalu zatem skoraj trčimo v steno Ruše (možic). Tu markirana pot zavije desno preko melišča, mi pa poiščemo slabo vidno, že davno opuščeno stezo, ki je sprva speljana ob steni Ruše, nato pa po poraščenem hrbtu na naši levi. Vstopamo v lepo in zanimivo krnico, ki se ime- nuje Gamsov dol (krnica zagotovo upraviči svoje ime). Pot se ponekod izgubi, zato je treba iskati naravne prehode. Višje se praviloma držimo stene na naši desni. Prečimo več manjših grap in v slabi uri dosežemo zatrep Gamsovega dola. Desno nad nami je ozek žleb, ki vodi na greben (Škrbina Belega potoka), mi pa se vzpenjamo po široki gredi, ki se odpre na naši levi. Ta je strma in zagruščena, zaradi česar je hoja precej naporna. Po slabe pol ure nas na vrhu pozdravi prijazna livada, odpre pa se nam tudi pogled na glavni vrh. Za robom zavijemo desno navzdol in se usmerimo na naslednjo gredo, podobno prvi, le da je krajša. Po 15 minutah smo na grebenu, kjer nas pričaka gosto ruševje. Previdno sestopimo v škrbino, odkoder se ponudi zanimiv pogled na Moriško planinico nekaj sto metrov nižje, lepo pa se vidi tudi greben Malih špic. Od tu nadaljujemo naravnost navzgor. Prebijamo se skozi približno 200 metrov gostega ruševja, ki se mu je ponekod mogoče izogniti po zaplatah trave in pečevju. Na vrhu tega grebena, ki ga Tuma imenuje Zottenkopf (tudi Bucher nima slovenskega imena, čeprav se nahaja le streljaj za državno mejo), je odločilno mesto za naš vzpon na vrh, ki je sedaj tik nad nami in je od tu videti kaj vrtoglavo. Do tega mesta, ki je prav primerno za krajši počitek, je mogoče priti brez posebnih težav, zadnji del poti pa je zahtevnejši. Ce smo odločeni nadaljevati vzpon, po levi sestopimo nekaj metrov in nato previdno obidemo skalno zaporo pred nami. Znajdemo se na zelo izpostavljenem vršnem grebenu, kjer nas pričaka kake tri metre visoka gladka plošča s poklino, v kateri je k sreči mogoče najti nekaj zelo dobrih prijemov in stopov. Sledi nekaj metrov plezanja ob vršnem grebenu, ki terja veliko mero previdnosti in je kar dobra vaja za živce, saj skale ob precejšnji izpostavljenosti ne nudijo zanesljive opore. Ko preplezamo tudi to mesto, so težave za nami in sledi le še nekaj metrov hoje do vrha, na katerem je skalna piramida. Z vrha se ponuja zelo lep razgled, ki pa se mu lahko posvetimo le, če ne razmišljamo, da nas čaka še zahteven sestop, za katerega moramo ohraniti potrebno mero zbranosti. Za vzpon na sam vrh, ki ga ocenjujem z drugo težavnostno stopnjo, potrebujemo približno 10 minut, seveda če ne nameščamo varovanja. Vrnemo se po isti poti. Za celotno turo bomo porabili 6-8 ur. Rabeljske špice (1909 m) Vzpon na najvišji, severni vrh Rabeljskih špic (Fünfspitze, Cinque Punti, 1909 m) pričnemo na zanimivi planini Kolja jama, kjer je neoskrbovano zavetišče (odej ni). Po stezi se usmerimo skozi gozd mimo vodnega zajetja in nato desno proti velikemu melišču. Približno deset metrov pod vrhom melišča, preden to preide v žleb, se usmerimo proti poraščenemu grebenu na naši desni (mesto vstopa na greben označuje možic). Od tu se v lažjem, a nekoliko izpostavljenem plezanju (prva do druga težavnostna stopnja) povzpnemo na greben, pri čemer nam je za kažipot kar dobro opazna stečina. Vršni del Velikega Bucherja Po nekaj 10 metrih se lahko usmerimo po pečevju naravnost navzgor, lahko pa še sledimo stečini v desno vse do trebušaste, vlažne skale, ki jo obide-mo (nerodno mesto) in se nato povzpnemo strmo navzgor po ozkem žlebu. Nad žlebom se obe smeri združita. Od tu naprej iščemo najlažje prehode, ki nas vodijo proti vršnemu grebenu oziroma travnatemu pobočju nad nami. Ko dosežemo sedlo, se usmerimo na široko gredo, ki se odpre na naši levi in nas po strmem pečevju polkrožno pripelje na vrh. Za vzpon na ta zelo zanimivi, razgledni vrh bomo od zavetišča porabili približno uro in pol. O Na gorskih čevljih vam bomo ugodno naredili nov gumijast (vibram) podplat. Čevljarstvo, Slovenska 30, Ljubljana. Telefon: 041-325-432 Razgled na Bucher s Kope: Na levi Skala, sledi manjši pirami-dast vrh - Vrh nad Belim potokom,, nato pa se dviguje Bucher s prepadno steno nad Moriško plani-nico. V ozadju desno je Kaninsko pogorje. (foto: Emil Pevec) Remsendol (Val Romana) je samotna in slikovita dolina v skrajnem severozahodnem delu Vzhodnih Julijskih Alp. Leži med Mangartsko in Jezersko dolino v smeri sever-jug in se v zatrepu pahljačasto razcepi v številne grape. Gore nad njim niso posebno visoke, so pa zelo drzno oblikovane in težko pristopne. Najpomembnejši je Poldnik -Kopa (Picco di Mezzodi, 2063 m), ki se proti severu nadaljuje z divjim grebenom malo znanih vrhov, med katerimi izstopata Breitkofel (1988 m) in Schüneck (1787 m). Na jugu doline, nad zatrepom, stoji M. Bucher (2023 m), ena najbolj lepo oblikovanih in drznih ostric v Julijskih Alpah. Na zahodni strani se dvigajo nažagane Rabeljske špice (Cinque Punte, 1909 m), ki jih žal iz Remšendola ne vidimo; njihovo prvinsko slikovitost lahko občudujemo iz sosednjega Rablja. Skozi Remšendol teče Beli potok (Rio Bianco), ki pa je večji del svoje poti skrit pod obširnim pro-diščem, največjim v Julijskih Alpah. Kako v Remsendol? Mejo z Italijo prekoračimo v Ratečah, tik pred Trbižem pa za železniškim podvozom zavijemo levo za oznako Rut-te. Po ozki, asfaltirani cesti smo kmalu v naselju Rutte piccolo, kjer zavijemo levo na dobro makadamsko cesto, ki nas popelje do izteka Remšendola. Ko se cesta spusti in pri potoku zavije odločno na levo, parkiramo vozilo. Do tu rabimo od mejnega prehoda slabe pol ure vožnje. Koče in zavetišča V Remšendolu in okolici ni oskrbovanih koč. Na nekdanji planini Kolji jami (Alpe di Rutte, 1520 m) pod Rabeljskimi špicami se nahaja v lični brunarici neoskrbovano zavetišče Capanna Cinque Punti. Izleti Poldnik (Picco di Mezzodi) čez Rateško škrbino. 5 ur. Zelo zahtevna označena pot (v zgornjem delu zgolj označeno brezpotje). Dolga, naporna tura, nobenih varoval, lažje plezanje I. težavnostne stopnje, samo za izurjene. Divji, malo znan, samoten svet. Monte Sciober (1853 m) čez Vraško škrbino (Portella, 1798 m) in nazaj čez Koljo jamo. Skupaj 5 ur. Zahtevna označena pot. Zelo priporočljiva, slikovita tura, na kateri nazorno spoznamo lepote Remšendola. Primerno za društvene izlete. Literatura Vodniki: Tine Mihelič: Julijske Alpe, PZS, Ljubljana 1998; Andrej Stritar: 111 izletov po slovenskih gorah, Sidarta, 1997. Zemljevidi: Julijske Alpe - zahodni del, 1:50.000, PZS Ljubljana. Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano, 1:25.000, Udine: Tabac-co 019. Andrej Mašera Dom na Komni Stara lepotica nad Bohinjem Besedilo in fotografija: Jože Drab V visokogorju Julijskih Alp skoraj ne najdemo koče, ki bi bila odprta vse leto. »Se ne splača,« pravijo na planinskih društvih. »Včasih cel teden ali več ni nobenega obiskovalca.« Pa vendar PD Ljubljana Matica vztraja in ima svoj Dom na Komni odprt vse leto. »Zgodilo pa se je celo, da zaradi slabega vremena cele 3 tedne ni bilo nobenega gornika, ki bi prišel do našega doma,« je potarnal oskrbnik, ki smo ga obiskali na prvi pomladanski konec tedna. In pri tem ni mislil na rentabilnost doma, ampak na samoto. Vendar je na Komni takšnih trenutkov malo. Obiskovalcev skoraj nikoli ne zmanjka, saj dom stoji na izjemno dobri lokaciji, ki ponuja obiskovalcem v vseh letnih časih nekaj zanimivega: poleti in jeseni lepo naravo z zdravilnimi rastlinami, pozimi in spomladi pa širna bela pobočja, ki so raj za turne smučarje, pa tudi za druge ljubitelje bele opojnosti. Tu se tudi križajo številne poti. Komna Komna naj bi dobila ime po izpeljavi iz kamna. Zanimiva pa je tudi razlaga v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, kjer je izraz komna pojasnjen kot (vodoravna) polica pred odprtino kmečke peči. Planota Komna je bila nekoč skupaj z dolino Triglavskih jezer Zlatorogovo kraljestvo. Danes je polna gričev, dolin, vrtač, kont, vmesnih hrbtov, škrapelj in kotličev. Po legendi je tako razrito pokrajino povzročil Zlatorog, ko je v jezi, zaradi lov-čevega pohlepa, razdejal svet na Komni. Prekriva jo skoraj neprekinjena preproga rušja, iz katerega štrlijo posamezna drevesa - viharniki. Kako do doma? Tako kot večina obiskovalcev doma smo se tudi mi lotili vzpona od Doma Savica v zatrepu Bohinjske doline. Tu je veliko parkirišče, ki je poleti žal mnogokrat premajhno za vse, ki bi radi tu pustili svojega jeklenega konjička. Smerna tabla, na kateri piše »Komna - 2 V2h«, nas usmeri levo od poti, ki vodi do slapa Savica. Zlagoma se v ključih povzpnemo vedno višje po široki poti, dokler ne dosežemo dna koritaste doline, imenovane Pekel. Po njej in njenem desnem, severnem pobočju dosežemo rob planote Komne, od koder je le še nekaj minut do doma. Da ne boste šteli, vam izdam: 66 ostrih zavojev (serpentin) je na poti. Pot tehnično ni zahtevna, poteka večinoma po senci, kar je v poletni vročini zelo ugodno, hudo strmino pa nam omilijo številni na dolgo speljani zavoji poti. Za vse, ki menijo, da je njihov nahrbtnik pretežak za takšno turo, pa je najbolje, da že na parkirišču del opreme naložijo na žičnico. Ce- na za kilogram opreme je 60 SIT, smuči pa nam bodo prepeljali za 300 SIT. Dom Dom na Komni stoji 1520 m visoko, na vzhodnem robu planote Komne. Zgradilo ga je SPD in ga odprlo 19. julija leta 1936. Ker je med II. svetovno vojno pogorel, so ga po njej obnovili in elektrificirali. Leta 1964 so zgradili še tovorno žičnico. Ker je bil dom v potresu pred leti rahlo poškodovan, se v PD Ljubljana Matica pripravljajo na temeljito prenovo, pri kateri bodo tudi bolje poskrbeli za čisto okolje. V edinem gostinskem prostoru - jedilnici, ki je v prvem nadstropju doma, je okoli 90 sedežev. Prostor je topel, ogrevan s pečjo, ki stoji na sredini. Na enem koncu jedilnice je šank, na drugem pa televizija. Žal nimajo ločenega prostora za skupine. V 25 sobah je 90 postelj na pogradih. Zanimivo je, da je 20 skupnih ležišč, za razliko od drugih koč, spodaj, v pritličju, poleg zgornje postaje tovorne žičnice. Koča ima centralno kurjavo na drva, ki pozimi oziroma ob mrzlih dneh »deluje« nekje med 19. in 24. uro. Ob 21 h je že prijetno tolpo, a kaj, ko se nato spet shladi. Tako se lahko zjutraj zbudimo z »budilko na mraz«. Ce ste bolj mrzle sorte, si pomagajte s kakšno odejo več, saj jih je dovolj, ali pa prinesite s seboj spalno vrečo. Seveda poleti teh težav ni. V sobe smemo le v copatih, in če jih nimamo s seboj, jih imajo nekaj tudi v domu. V pritličju in nadstropjih so tudi umivalnice z mrzlo vodo in WC-ji. Voda je kapnica in napisi priporočajo, da je ne pijemo. Skozi okna jedilnice je lep pogled na kilometer niže ležeče Bohinjsko jezero in Staro Fužino, v ozadju pa na Karavanke s Stolom. Ce želimo videti več, se napotimo okoli doma. Obkrožajo nas zanimivi visoki vrhovi, sedla in škrbine, doline in planote. Lepo se vidi bližnji Ski hotel na Voglu. Osebje Franc Oblišar je bil oskrbnik doma sedem let. Bil zato, ker je v času, ko to berete, v domu že nov oskrbnik Brane Cvek. V zimskem času pride v dom kuharica Mari Rahne, ki sicer že petnajst let kuha v Koči pri Triglavskih jezerih. V poletnem času in za določene dneve dobi oskrbnik pomoč pri strežbi. O Francu krožijo številne zgodbe vseh vrst in zanimalo nas je, kako bo. Pa ni bilo nič pretresljivega. Takšen je bil kot večina drugih oskrbnikov. Bil je prijazen in vljuden, kljub temu pa nam je med vrsticami dal vedeti, kdo je tu šef. Tudi prav. To nas ni oviralo. Ce se je le dalo, nam je šel na roko. Tudi do drugih gostov je bil prijazen in se je rad zapletel z njimi v pogovor. Ker govori tudi tuje jezike, ni bil nikoli v zadregi, ko so prišli tujci. Njegovi najbolj nenavadni gostje so bili Izraelci in Irci. Vzdušje v koči je bilo precej umirjeno, saj je bilo zaradi mrzlega severnika obiskovalcev zelo malo. Stanje pa je povsem drugačno poleti, ko je obiskovalcev več in je med njimi tudi precej takšnih, ki z gorami nimajo veliko skupnega. Hrana Hrana, ki smo jo pojedli v tistih treh dneh, je bila odlična, če izvzamemo sendviče s čudno salamo, ki smo jih dobili za na turo. Bravo, Mari! Skoda le, ker je porcije kmalu zmanjkalo, čeprav ni bila majhna, ampak normalno velika. V domu lahko dobimo enolončnice (ričet, jota, pasulj), ajdove žgance z ocvirki (600 SIT), sirove štruklje (850 SIT), jabolčni zavitek (400 SIT), palačinke (550 SIT) in še marsikaj po naročilu, če le imajo na zalogi. Za skupine pa je bolje, da se predhodno napovedo po telefonu 04/5721-475. Hitrost postrežbe je bila nekoliko pod pričakovanji glede na to, da ni bilo veliko gostov, vendar v mejah tolerance. Bolj pa nas je motila čistoča oziroma nečistoča prtov na mizah. Da o kupih smeti pod posteljami na skupnih ležiščih raje ne govorimo. Neprijetno nam je bilo tudi, ko je na našo skupino (res smo se zabavali in smejali) besno siknil starejši obiskovalec: »Tišina zdaj! Pojdite kam drugam! Radi bi gledali dnevnik.« In res ni bil sam: kar precej ljudi se je posedlo v bližino televizijskega sprejemnika. Pravkar se je začenjal TV-dnevnik na TV Slovenija. Grozljivo. Razumel bi, če bi jih zanimala vremenska napoved, da bi vedeli, kaj lahko pričakujejo naslednji dan na turi. Se tu ne morejo brez vojn in politike. Kje je sedaj tisto pravo, prešerno vzdušje v koči? Cene v domu: spanje na skupnih ležiščih za nečlane PZS 1500 SIT spanje na skupnih ležiščih za člane PZS 1050 SIT popust pri spanju, če imamo lastno rjuho - 350 SIT enolončnica brez mesa 500 SIT goveja juha 350 SIT čaj z limono 150 SIT pivo 0,5 l 400 SIT razglednica z znamko za Slovenijo 150 SIT V koči se ne sme kaditi. Kljub tovrstnemu znaku pa smo opazili, da je prvi večer nekdo prižgal cigareto. Druge dneve kršitev nismo opazili. Pohvalno pa je, da te takoj ob 22 h ne nažene-jo spat, ampak lahko še kakšne pol ure (včasih po dogovoru celo dlje) v miru igraš tarok s prijatelji. Seveda moraš spoštovati nočni mir in tišino. Ture Možnih tur v okolici je izredno veliko: od krajših in lažjih do dolgih, zahtevnih, nemarkiranih ali celo plezalskih. Predlagam le 5 izmed njih: 1. Komna-Koča pri Triglavskih jezerih-Crno jezero—Komna (ali Komarča-Savica) 2. Komna-Vratca-Krnsko jezero-Krn-Batognica-Peski-Lepoče-Komna 3. Komna-Vratca-Mahavšček-Pl. Govnjač-Komna 4. Komna-Kal-Oslova škrbina-Lanževica-Komna 5. Komna-Vogel Stopinja Tina Rot Bila si moja in moja boš ostala. Sama na ozki stezi, v belem snegu. Če boš vprašana, boš spregovorila, morda pokazala smer. Hranila boš spomine. In na pomlad boš prišla v dolino v drobnih kapljicah, ki bodo veliko več kot spomin! Ture so opisane v vodnikih, za nasvet pa lahko vprašate tudi oskrbnika doma. Neveščim svetujem spremstvo vodnika. Zanimivosti v okolici Na sami planoti Komni ni večjih zanimivosti. Najdemo jih nekoliko severneje (Triglavska jezera) in zahodno (ostanki Soške fronte). Ce imamo po turi, ko s Komne sestopamo proti Bohinju, še kaj časa, si lahko ogledamo slap Savica. Označeni odcep nas kakšnih 15 minut, preden pridemo do parkirišča, usmeri levo po markirani poti do 78 m visokega slapu. Po naporni turi se lahko spočijemo tudi ob in v Bohinjskem jezeru, največjem slovenskem stalnem jezeru, ki se poleti segreje tudi do 23 stopinj ali več. Literatura V domu nimajo na prodaj nobene literature. Morda bo bolje poleti. Vsem obiskovalcem priporočam vodnik po Julijskih Alpah (PZS) in vodnik po Bohinjskih gorah (Sidarta) ter zemljevide Triglavski narodni park 1:50.000, Bohinj 1:25.000 in Triglav 1:25.000. Zaključek Dom na Komni mi deluje kot stara gospa, ki je bila nekoč lepotica, sedaj pa je morda že skrajni čas, da gre na lepotno operacijo. Predvsem zato, ker nam še vedno lahko veliko zanimivega pove in da. O Planinski pupek (Triturus alpestris) Gorska žival meseca Besedilo in fotografije: Milan Vogrin Planinski pupek, nekateri ga imenujejo tudi alpski, sodi med dvoživke, in sicer bolj natančno med repate krkone. V ta red sodi tudi verjetno vsem bolj poznani navadni močerad, ki ga spoznamo po živo rumenih lisah po telesu. Planinski pupek tako kot vse dvoživke v času zime hibernira, kar pomeni, da v tem obdobju ni aktiven, pač pa to obdobje »prespi«. Hibernacija v glavnem poteka na kopnem, le redko v vodi. Na kopnem si planinski pupek poišče različne razpoke v zemlji, v lesu ali pod njim, v skalnih razpokah in na podobnih mestih, kjer otrpel preživi zimo. Osebki, ki zimo preživijo v vodi, se zarijejo v mulj. Preživetje tako tistih na kopnem kot tistih v vodi je odvisno od temperatur. Ce temperature padejo močno pod ledišče, pupki pa so si zavetje našli V svatbenem času se planinski pupek zadržuje v vodi, kjer pride do izraza njegova pisana obarvanost. preveč na površini, zime skoraj zagotovo ne bodo preživeli. Podobno velja tudi za tiste v plitvih vodah, saj se lahko zgodi, da voda zamrzne vse do dna, kar za pupke pomeni skoraj gotovo smrt. Iz zimske otrplosti se pričnejo prebujati že zgodaj spomladi, na bolj osončenih mestih že pozno pozimi. Takoj se napotijo proti vodi, kjer kmalu dobijo svatbeno preobleko. Ta se od kopenske razlikuje po bolj živi obarvanosti, pa tudi koža postane bolj gladka. Samci v svatbenem obdobju, to je v vodi, dobijo tudi greben na hrbtu, od samic pa se ločijo še po bolj intenzivni barvi. Planinski pupek je živo obarvan. Po zgornji strani je sivo do zeleno moder, modri pa so tudi boki, kjer so še velike temne pege na beli podlagi. Proga na repu, ki je posebno dobro vidna pri samcu, je podobne barve kot boki. Spodnja stran je pri obeh spolih enobarvno rdeče-oranžno obarvana. Samci so manjši kot samice, te pa lahko dosežejo ■ ■ Sm^ni-T Ër^lM tV ■■ Sööc uï-Â' ■Kks. • - ' H^T* .'v { *v L Ci- iJPp ■ Spodnja stran planinskega pupka je enobarvno oranžna, kar ga loči od naših dveh preostalih pupkov. dolžino tudi do 12 cm, seveda z repom. Pupek je plenilec, ki se prehranjuje z drobnimi nevreten-čarji, v slast pa mu gredo žabji mrest in paglavci. Ko planinski pupki prispejo do vode, se prične parjenje. Parjenje, razvoj odloženih jajčec in kasneje ličink poteka izključno v vodi. Za razliko od žab, ki imajo zunanjo oploditev, je ta pri pupkih notranja. Po oploditvi samica odloži jajčeca, zopet za razliko od žab, vsakega posebej in ga zavije v vodno rastlinje. Na ta način je jajčece skrito pred plenilci, to pa so lahko drugi pupki, žabe ter še posebej ribe. V eni sezoni lahko samica odloži tudi preko 100 jajčec. Cas, ki je potreben, da se iz jajčeca razvije ličinka, je odvisen od temperature vode. Pri višjih temperaturah je razvoj hitrejši in obratno. Ličinka je podobna odrasli živali, le da ima zunanje škrge, ki so podobne razvejani vejici. Sprva je tudi brez nog, zatem pa najprej zrastejo zadnje, nato pa še prve. Ličinka se sčasoma preobrazi (pojav strokovno imenujemo metamorfoza) in zapusti vodo. Žival je podobna odraslim osebkom, vendar še ni odrasla, tudi precej manjša je. Spolno zrelost doseže po treh letih, dočaka pa lahko starost tudi preko 10 let. Pri populacijah visoko v gorah se lahko celo zgodi, da se ličinke v istem letu zaradi nizkih temperatur ne uspejo preobraziti. V ugodnih pogojih lahko ličinke prezimijo v vodi, metamorfoza pa spomladi nemoteno poteka naprej. Pupek v obdobju razmnoževanja izbira stalne vode različnega nastanka; bodisi so to manjša naravna jezera, vodna zajetja, kali, namenjeni napajanju živine, ali pa jezerca na barjih ali celo razli- čni jarki. Izogiba se le vod, kjer so prisotne ribe, ki veljajo za glavnega plenilca pupkov. Kot pove že ime, planinski pupek naseljuje hribovite predele, v višino pa gre vse tja do 2000 metrov, pravi alpinist torej! No, srečamo ga ponekod tudi v nižini, kjer pa je redkejši. V Sloveniji je splošno razširjen, ni ga le v nekaterih povsem ravninskih predelih. Podobno je tudi v Evropi, kjer se pojavlja v številnih podvrstah. Pri nekaterih nastopa tudi neotenija, kar pomeni, da spolna zrelost nastopi na stopnji ličinke. Pri nas ni ogrožen, določene populacije pa lahko ogrozi vnos rib v njegove razmnoževalne vode. Podobno kot močerad ima tudi planinski pu-pek strupne žleze, ki so skoncentrirane na glavi za očmi, vendar njihov strup ni nevaren naši koži. Ce si želimo pupka od bliže pogledati, si prej navlažimo roke, da se žival ne izsuši, zatem pa ga položimo nazaj na mesto, kjer smo ga ujeli. O 1. mednarodni festival gorniškega Pilma Bled 2002 Besedilo: Boris Strmšek Po aprilski reviji gorniških Pilmov v Cankarjevem domu smo imeli v kratkem času že drugo priložnost, da se zberemo pred filmskim platnom, ki nas je poneslo v svet gora in gorniških podvigov. Od 10. do 12. maja smo na Bledu obiskali 1. mednarodni festival gorniškega Pilma, ki naj bi postal tradicionalen. Organiziral ga je Zavod za pospeševanje turizma -Turizem Bled, pokrovitelj festivala pa je bil predsednik RS Milan Kučan. Direktorju festivala Silvu Karu, ki je vsestranski alpinist in stalen gost največjih tovrstnih prireditev v svetu, je uspelo sestaviti pester program z nekaterimi znanimi filmskimi imeni. S predavanji so se predstavili trije gostje, in sicer naš izkušeni himalajec, odlični alpinist ter gorski vodnik Andrej Štremfelj, francoska alpinistična dama Catherine Destivelle ter angleška plezalska legenda Doug Scott. Več o festivalu boste lahko prebrali v naslednji številki Planinskega vestnika. Razgaljena Šmarna gora Problemi zaradi množičnosti Besedilo: Majda Kovačič izletnikov, predvsem iz smeri Ljubljane, delno pa je za to krivo tudi nepoznavanje pestrosti poti, ki vodijo na hrib. Tako je najbolj obiskana tista iz Tacna, imenovana pot čez Spodnjo Kuhinjo. Pot čez Spodnjo Kuhinjo je stara pot domačinov, ki vodi od gostilne Grad do Romarske poti malo pod sedlom. Je precej strma in gre ves čas po gozdu. Zaradi prevelikega števila obiskovalcev je, kjer teren dopušča, široka tudi deset metrov ali več. Obiskovalci se gneči, predvsem pa blatu in koreninam, umikajo levo in desno ter izhodijo nove in nove steze. Te so se združile v pot nenormalne širine. Na vsej tej širini propadata podrast in gozd v celoti. Kjer je teren strmejši in je označena pot speljana v oklju-kih, se pojavljajo nove bližnjice in ... gozd propada. Gora je iz karbonatne kamnine in ob poti rastejo rastline, ki dobro uspevajo na bazični podlagi. Le v Spodnji Kuhinji, kjer je na apnenčasti podlagi debela plast bolj kisle prsti, so rasla drevesa pravega kostanja. Namesto kostanjevih dreves in podrasti je danes široka blatna drsalnica. Redni obiskovalci Smarne gore z žalostjo opazujemo značilno skalo s markacijo, ki stoji sredi steze že blizu stičišča z Romarsko potjo. V naših mladih letih je bila skala »veseli kraj počitka«, saj smo ob njej vedeli, da smo že visoko. Se pred 10 leti je bila trdno usidrana v tla. Poglabljanje poti zaradi erozije je danes znižalo teren okoli nje. Samo vprašanje časa je, kdaj bo skala »iz naše mladosti« zgrmela po bregu v dolino. Ko ocenjujemo škodo v gozdu, se moramo ustaviti pri naslednjih problemih: • Erozija je strahotno napredovala in je največji problem na gori. Vzrok zanjo je preštevilčen Na pragu slovenskega glavnega mesta stoji Šmarna gora - najbolj priljubljena in množično obiskana izletniška točka meščanov in ljudi iz širše okolice. Gora ima značilno obliko, ki jo tvorita dva vrhova: 669 metrov visoka Šmarna gora in 696 metrov visoka Grmada. Glede obiska močno prevladuje Šmarna gora, kjer stoji protiturški tabor s cerkvijo in gostiščem. Nanjo vodijo številne planinske poti z vseh strani. Vendar so te zelo neenakomerno obiskane; nekatere so lažje dostopne za večino Vpliv množičnega obiska na Šmarni gori (foto: Igor Maher) obisk, ki se tudi v prihodnosti ne bo zmanjšal, zato se moramo resno lotiti ukrepov za ohranjanje naravnega okolja. • Vrezovanje imen v lubje dreves na srečo ni več tako popularno. • Odmetavanje prazne embalaže in drugih odpadkov ob poteh se je tudi močno zmanjšalo, k čemur so pripomogli tudi številne čistilne akcije in ozaveščanje obiskovalcev. • Nabiranje cvetja - predvsem črnega teloha - je še vedno močno prisotno. • Psi, ki nas spremljajo na planinski poti, s svojo prisotnostjo izven steze vznemirjajo gozdne živali. Tabla ob vznožju opozarja lastnike, da naj imajo svoje ljubljence na vrvici. Zaradi velikega števila psov postajajo problem tudi številni pasji iztrebki ob poti. Ne moremo rešiti svetovnih ekoloških problemov. Potrudimo se, da obvarujemo propada naravo okoli nas. Korak za korakom, vsak človek nekaj, vsaka dežela nekaj in planet Zemlja bo ostal naš dom. Kako zaustaviti propadanje gozda ob poti? Šmarna gora spada v pristojnost treh občin: Ljubljana, Medvode in Vodice. Za Pot čez Spodnjo Kuhinjo skrbi Planinsko društvo Šmarna gora, kakor tudi za vse ostale steze na Šmarni gori. Zaradi množičnega obiska planinsko društvo omenjene poti ne more kvalitetno vzdrževati in stanje je zaskrbljujoče. Že leta dolgo je v postopku razglašanja Krajinski park Šmarna gora. Projekte za razglasitev vodi Ljubljanski regionalni zavod za naravno in kulturno dediščino. Pri urejanju poti na gori imajo pomembno mesto tudi lastniki gozdov in Zavod za gozdove. Vse naštete ustanove morajo z medsebojnim sodelovanjem rešiti leta trajajoči problem. Tudi vsi mi, pogosti obiskovalci Šmarne gore, bomo z opozarjanjem na problem pospešili njegovo rešitev. Narave nismo dobili v dar od naših prednikov, temveč v izposojo od naših vnukov, in takšno, kot smo dobili, moramo tudi vrniti. O Ogrožena Unška koliševka Neodgovorno vedenje plezalcev Besedilo: Špela Habič Unška koliševka leži sredi planotastega kraškega sveta med Rakovim Škocjanom in Planinskim poljem. Je ena naših najlepših udornic s strmimi, prepadnimi stenami, ki v najvišjem delu presegajo 100 metrov. Rastje v koliševki je zelo zanimivo. Dno in spodnji del poraščajo smreke, ki pričajo o temperaturnem in vegetacijskem obratu. Hladen zrak se namreč ujame v globoki udornici in ustvarja ostrejše ekološke pogoje. Zgornje dele sten koliševke poraščajo bolj toploljubne vrste. Unška koli-ševka je hkrati pomembno prebivališče nekaterih redkih živalskih vrst, zlasti ptic. Kot poseben kraški pojav in življenjski prostor najbolj raznovrstnih rastlin in živali, med katerimi so tudi redke in ogrožene vrste, je bila Unška koliševka leta 1984 zavarovana (Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Postojna, Ur. objave št. 29/84). V preteklem letu je skupina plezalcev iz Alpinističnega odseka Kranj Unško koliševko izbrala za svoje plezališče. Ne da bi poskusili pridobiti soglasja pristojnih služb in lastnika zemljišča, so grobo posegli v območje. Pod steno, ki so si jo izbrali za plezanje, so posekali nekaj dreves. Žal sta bili med njimi tudi dve tisi. Tise so v naših gozdovih dokaj redke in zato še posebej zavarovane in jih je prepovedano sekati (Odlok o zavarovanju redkih ali ogroženih rastlinskih vrst v SR Sloveniji. Ur. list št. 15/76). Plezalci so tudi odkopali del pobočnega grušča, da so si izravnali več ploščadi za taborjenje. O njihovi prisotnosti in odnosu do narave pričajo tudi odpadki, kurišča ter klini in druga varovala v steni. Zaradi varovanja živega sveta v Unški koliševki plezalna dejavnost v tem območju ni sprejemljiva in ni v skladu s predpisanimi varstvenimi režimi. Zato je zadevo v svoje roke prevzel gozdarski inšpektor. Območje bo treba sanirati in v največji možni meri vzpostaviti prvotno stanje. Posekanih dreves pa seveda ni mogoče postaviti nazaj. (Povzeto po biltenu Park Snežnik, izdaja Ministrstvo za okolje in prostor) Primarne stenske oblike Geologija slovenskih sten, 2. del Besedilo in fotografije: Bogomil Celarc V drugem delu člankov o geologiji slovenskih sten bomo spoznali, kako nastanejo stenske oblike. Najprej se bomo zaustavili pri primarnih oblikah, naslednjič pa se bomo posvetili sekundarnim. Stenske oblike (zajede, kamini, plošče, previsi, strehe ...) nastanejo kot posledica različnih procesov, ki se najpogosteje medsebojno kombinirajo. Kako bo nekoč stena izgledala, je najprej odvisno od tektonske zasnove. Kamnine se zaradi pritiskov premikajočih se litosferskih plošč lomijo in premikajo na različne načine, tako da nastanejo prelomi in razpoke. Ob prelomu se je zgodil vsaj majhen premik vzdolž ploskvine nezveznosti. Prelomne ploskve so lahko popolnoma gladke, včasih tudi spolirane (tektonsko zrcalo). Na njihovi površini lahko opazimo tudi vzporedne linije, to so ponavadi nekakšne raze, ki Tankoplastoviti apnenci so za kakšna dva metra premaknjeni ob prelomu. Nastane zajeda, ki se kombinira s plastovitostjo. Vzhodna pobočja Mrzle gore. so včasih stopničasto oblikovane, s pomočjo katerih lahko ugotovimo, v kateri smeri sta se premikala sosednja bloka. Izraženi so lahko tudi plitvi valovi; z njihovo pomočjo lahko ugotovimo smer premikanja, ki se je zgodila vzdolž grebenov in dolin med valovi. Razpoke se od prelomov razlikujejo po tem, da ob njih ni prišlo do vzdolžnega, ampak samo do malenkostnega prečnega premika. Kamnina je počila zaradi različnih vzrokov: razbremenitve zaradi teže, razpoke spremljajo prelome. Plezamo lahko po samih prelomnih ploskvah (plošče), ki so nagnjene pač tako, kot je bil nagnjen prelom, en blok pa je bil (deloma) odstranjen. Nastanejo lahko položne, navpične in previsne plošče. Zajede nastanejo takrat, ko sta ohranjeni še obe ploskvi preloma, tako da plezamo delno po eni ploskvi, z rokami se prijemamo druge ploskve, delno pa po prečnemu odlomu drugega bloka. Kamini nastanejo takrat, kadar navpični prelomi in razpoke sekajo steno pravokotno, obe prelomni ploskvi pa sta medsebojno razmaknjeni, tako da se lahko človek spravi vmes. Ce pa sekajo prelomi steno prečno ali pa celo vzporedno, nastanejo ogromne luske (severna stena Triglava - Dolga Nemška), ki so prislonjene na glavno steno. Ce pa je ta luska precej debela, ji že lahko rečemo steber. Stolpi pa nastanejo takrat, ko je ta ob prelomnih oziroma razpoklin-skih ploskvah popolnoma ločen od glavne stene. Ce razpoka seka prelomno ploskev, dobimo poč, če jih je več, pa sistem poklin. Ponavadi lahko vanje vtaknemo samo prste. Našteto velja predvsem za apnence in dolomite, pri magmatskih kamninah je lahko nastanek razpok tudi drugačen (ohlajanje - krčenje - pokanje, krojenje pri ohlajanju). oziroma polico (če manjka del višjih plasti). Ce so plasti nagnjene, nastanejo večji ali manjši previsi, bolj ali manj nagnjene police, če so vertikalne, pa so to plošče. Masivne oziroma neplastnate kamnine so zgrajene predvsem iz koral in drugih organizmov. Ponekod nastanejo osamljeni grebeni med sicer klastičnimi kamninami, ki hitreje preperevajo, tako da apnenci kot nekakšni čoki izstopajo v reliefu. O Rahlo nagubane, strmo ležeče plasti apnenca. Ker ležijo skladi pravokotno na pobočje, se je ustvaril kamin, katerega stene tvorijo ploskve plastovitosti. Narivi so približno horizontalni prelomi, ki nastanejo zaradi stiskanja kamnin. V takih primerih lahko dobimo streho. Stenske oblike so odvisne tudi od načina nastanka kamnine. V plastnatih kamninah lahko plezamo po ploskvah plastnatosti. Ce so plasti horizontalne, dobimo na spodnji ploskvi streho (če manjka del nižjih plasti) Značilen prelom z notranjo prelomno cono iz zdrobljenih apnencev. Ob zavarovani poti Češka koča-Mlinarsko sedlo. ■ ( tf- y fnu - NA rV iHC-fB/ L 'b lk v- ■KbEmv >5: T3™ 7 . ' ■ Lf MS i ':. hiV- ■ V k ^ i* v * - f ^ K ^ ^ >v -r ' ~ ' ■ "A - Sr * \ uPDO Se neodkrita stena Ur "VÉ Vk W h ■ * i Nekoč prej sem sicer že slišal nekaj o Lastovcu in o steni, ki naj še ne bi bila preplezana. Pa saj je vse že preplezano, le kje lahko še najdeš nedotaknjene stene!? Potem sem nekoč sestopal s Korošice in sem se odločil za nekakšno varianto mimo jezerca Vodotočnik ter med Desko (1970 m) in Tolstim vrhom (1986 m) proti planini Podvežak, kjer običajno puščamo avtomobile. In sem na prelazu Prag daleč spredaj zagledal steno, ki se mi je zdela kar zanimiva. Fotografija stene je bila nato kar nekaj časa prilepljena ob mojem domačem računalniku, preden je padla odločitev, da gremo pogledat tja, če je stena zares primerna za plezanje. Z Lorijem sva nato neko brezdelno majsko soboto (le kje so sedaj takšni dnevi?) odšla na raziskovalni potep nad Lučko Belo. Najprej v Luče in nato v Podvolovljek ter navzgor po makadamu do planine Podvežak. A tokrat nisva odšla čez planino proti Korošici kakor običajno, temveč sva jo ubrala še dalje po cesti oziroma nato bolj kolovozu do lovske koče in nato po robu nad Lučko Belo. Med visokimi borovci je izsekana ozka pot, ki nas pripelje na Desko, od koder se lahko nato spustimo po nekoliko manj vidni stezi navzdol in v levo pod razbito skalno steno. V desnem delu stene je pogled navzgor precej obetaven. Strme zajede, ponekod tudi previsi, med njimi plošče ... Ta del je visok kakšnih 120 metrov, dovolj za kakšno rekreacijo spomladi, ko je v visokih stenah še bolj mrzlo, pa tudi kakšen sneg. Stena je obrnjena proti zahodu in pozno dopoldan ga že obsije sonce. Raziskovalni izlet se je zaključil z nevihto in celo sneženjem, tako da sva prišla nazaj do avtomobila »mokra do gat«, ko sva se plazila med visokimi borovci. A sklenila sva, da še prideva, vendar takrat s plezalno opremo. Prve smeri v steni In tako sva se kmalu spet znašla pod (verjetno) nedotaknjeno steno Lastovca. Spet je bilo kar nekaj ogledovanja, da sva se nato nekako odločila za vstop v desnem delu, kakšnih 25 metrov desno od previsne zapore. 15 metrov navzgor (težavnostna stopnja III-IV), kjer je nato večja gredina, in po njej proti levi ter nekoliko navzgor. Tam sva nato obstala pod nekakšnim kotom, ki ga je sestavljalo nekaj zajedic in poči. Izbira je bila kar pestra, vendar sva se v prvem poizkusu odločila za poč, ki je vodila proti desni navzgor in nato po ozki zajedi. Smer je bila na pogled precej težavna, vendar naju je presenetila z lepim plezanjem in težavnost ni presegla V+. Poimenovala sva jo Tiha voda. Kmalu sva bila spet na vstopu, kjer sva izbrala nekoliko težjo varianto levo ob prejšnjem vstopu. Prišla sva do kota, kjer pa sva se odločila, da tokrat splezava naravnost čez zajedo, ki je popestrena tudi s previsi. Najprej navzgor in nekoliko levo (VI-) pod previsi, kjer nas nato pričakata dve zajedi. Odločila sva se za desno (V+), pripeljala naju je na polico, ki poteka čez skoraj vso steno. 10 metrov levo vodi navzgor širša poč. Skala daje videz krušljivosti, vendar pa me je presenetila s svojo kompaktnostjo, ko sem tlačil »Pren-de« v razpoko in lovil ravnotežje v vertikali. Težavnost okoli VI. stopnje je po 25 metrih nekoliko popustila. Zgoraj se nato skala nekoliko položi in tu in tam nas spet pričaka kakšna polica (IV-V). Do roba stene je nato teren nekoliko bolj razbit. Nazaj proti avtomobilu pod planino Podvežak lahko odidemo po poti zgoraj ali pa kar po dobro vidni in shojeni stezi ob vzno- Naša smer_ Se neodkrita stena žju stene, ki nas okoli vogala pripelje v strmo poraščeno pobočje in nato navzgor do roba nad Lučko Belo. Tukaj, čez tako imenovani Grofov štant, je tudi najenostavnejši dostop pod steno, a ga boste zgoraj težko našli, če ste prvič tukaj. Turbo petka in medvedi Stena Lastovca je visoka v desnem delu okoli 130 metrov in ponuja tudi možnosti za dokaj težke vzpone, na žalost pa se (za iz-birčneže) ne ponaša s preveč dobro skalo. Če ste predvsem mojster plezanja v pakle-niški skali, boste tukaj doživljali težke trenutke in tresoče noge. A za prave alpiniste je to dober trening za vzpone v visokogorju. Drugo smer v steni sva z Lorijem poimenovala Turbo petka, kar pa je zgodba s poti domov. V Lučah sva namreč pobrala što-parja in po nekaj kilometrih vožnje po nam dobro znanih ovinkih ob Savinji je dekle previdno vprašalo: »A je tale petka turbo?« Midva v smeh, Lorijevi »petki« Campus pa je zrasel greben. Pravzaprav sva nameravala pod steno ostati še kakšen dan, vendar nama nekako ni preveč dišalo, saj se je tam naokoli potikal medved. Nekaj dni prej si je v bližini postregel s kravo, pa nisva bila navdušena, da bi naju doletela podobna usoda. To so bili menda tisti medvedi, ki so se naveličali Bosne in tamkajšnje »veselice«, pa so prišli k nam s trebuhom za kruhom. Sedaj so v steni tri smeri. Zadnja je nastala lani v jeseni, ko sva z Jožico preplezala desno od težkega dela smer Huda mravljica (V), ki zgoraj poteka po eni od najmar-kantnejših zajed. Ostalo pa še čaka. In če kakšen vikend nimate načrtov ... Medvedov pa menda sedaj tam ni več. O Pozor: miniranje nad Ospom Splošno gradbeno podjetje SCT d. d. Ljubljana je obvestilo PZS, da bodo kot izvajalci glavne trase avtoceste Klanec -Strmina izvajali minerska dela na območju Črnega Kala nad vasmi Gabrovica in Osp. Ob tem SCT naproša našo krovno gorniško organizacijo, da zaradi varnosti alpinistov, ki uporabljajo plezalno steno pod območjem izvajanja del, STROGO PREPOVE plezanje v steni v času miniranja, in sicer od ponedeljka do petka v času med 12. in 14. uro ter med 17. in 19. uro. Ta prepoved naj bi veljala eno leto. SCT še prosi za upoštevanje opozorila, saj se lahko le na ta način preprečijo morebitne nesreče. Torej? Ob tem se sicer lahko vprašamo, kje so sedaj vsi tisti junaki, ki so udarili po plezalcih zaradi domnevnega preganjanja ptičev v stenah Kraškega roba. Ali pa bo miniranje izvedeno tako, da ga ptiči še opazili ne bodo!? Iz SCT-jeve »prošnje« sicer ne razberemo natančno, za katero steno gre, po vsej verjetnosti pa je to Mišja peč, v primeru sten nad vasjo Osp (Velika stena, Babna ...) bi sicer morali izseliti kar celo vas. Opozorilo verjetno ni namenje- no samo alpinistom, ki so tako ali tako vajeni padajočega kamenja, predvsem gre tukaj za športne plezalce, ki so najpogostejši obiskovalci tukajšnjih sten. Glede na to, da takšna prepoved oziroma opozorila niso samo stvar medijev, temveč predvsem raznih obvestil na kraju samem, kar predstavlja tudi stroške, bo zanimivo izvedeti, kako se bo SCT potrudil na tem področju. Obvestila pa bodo morala biti v več jezikih, saj te stene obiskujejo plezalci iz cele Evrope. Skratka, izogibajte se sten med Os-pom in Gabrovico zaradi miniranja! (Boris Strmšek) Vrhunska serija Uroša Perka Leda 1992 je v Mišji peči pri Os-pu nastala najtežja smer pri nas, Tadej Slabe je namreč po dolgih letih poskusov preplezal smer, ki jo je poimenoval Za staro kolo in majhnega psa ter ocenil z 8c+. Vse do lani je veljala za najtežjo smer v Sloveniji in obenem za eno najtežjih na svetu, saj je kljub mnogim poskusom tudi mnogi svetovno znani plezalci niso uspeli preplezati. Do sedaj sta smer ponovila le Španec Pedro Pons in naš Urh Čehovin. Uroš Perko (AK Črna, City Wall, Promontana) se je smeri prvič lotil pred petimi leti, z načrtnim treningom pa je v prvih spomladanskih dneh končno postavil piko na i in smer uspešno preplezal. A uspeh v izredno previsni smeri, ki zahteva od plezalca izredno moč in vzdržljivost, ni bil edini dosežek Perka v zadnjem mesecu, saj je kmalu opravil še z nekaj težkimi smermi, ki so čakale ponavljalce. Tako je v Pa- klenici na Hrvaškem opravil prvo ponovitev smeri Il Mara-toneta, ki jo je že pred 14 leti preplezal Italijan Manolo in se je prav tako upirala številnim znanim plezalskim imenom. Smer, ki slovi po izredno majhnih in ostrih oprimkih v previsni plošči, je za svojo oceno 8b+ izredno dolgo čakala na ponovitev. Težava je predvsem v tem, da študij smeri pobere kožo na prstih, za plezanje pa je treba imeti izredno dobre pogoje - suho vreme in nekoliko nižje temperature. Kmalu zatem je Perko opravil še drugo ponovitev naslednjega pa- kleniškega problema - smeri Mosquito, ki jo leta 1988 preplezal avstrijski plezalec Gerhard Horhager. Smer ima oceno 8b. Za zaključek izredno uspešne serije je Uroš Perko v Ospu preplezal še novo kombinacijo smeri, ki jo je ocenil 8c. Poteka čez smeri Corto, Ma-nana, Talk is cheap, Za staro kolo in se konča v smeri Sanjski par. Čez 90 gibov dolgo smer je poimenoval Mr. Big Hand. Perko je obenem tudi prvi, ki je preplezal vse tri smeri v tako imenovani Tedije-vi luknji - Talk is cheap (8c), Za staro kolo ... (8c+) in Sanjski par (8c). Za njim je tako že sedem smeri z oceno 8c ali več, od tega jih je pet preplezal kot prvi. Z zadnjimi vzponi je dokazal, da je eden najboljših slovenskih športnih plezalcev, njegovi vzponi pa so zavidanja vredni tudi v svetovnem merilu. Glede na njegovo formo pa lahko kmalu pričakujemo še kaj podobnega in tudi vzpon v kakšni smeri z oceno 9a ni več tako daleč. (Boris Strmšek, fotografija: Stanko Gruden) Anderle čez M11 Aljaž Anderle (Petzl/Charlet Moser, Mammut) se je po zaključku svetovnega pokala v lednem plezanju še nekoliko pomudil v Kanadi, kjer je ogromno možnosti za ledne vzpone vseh težavnosti in dolžin. Tako se je odpravil tudi pod trenutno najtežjo ledno smer na svetu, ki poteka v votlini Cineplex blizu prelaza Sunwapta. Smer Mushashi je decembra 2001 kot prvi preplezal Will Gadd in jo ob tem, da je ponovil večino vseh najtežjih smeri na svetu, ocenil z m11/m12. Prvi vzpon je opravil s paščki na cepinih, februarja pa je opravil še vzpon brez paščkov. Anderle je smer, ki poteka čez vodoraven strop in ga je spominjala na Pajkovo streho v Ospu, poskusil brez kakšnih posebnih načrtov in Aljaž Anderle v smeri Mushashi želja, vendar pa ga je pritegnila in stvari se je lotil resno. Ze tretji dan poskusov se mu je vztrajnost obrestovala in opravil je prvo ponovitev izredno previsne smeri, kjer le v zaključnem delu plezalca pričaka ledna zavesa. Do tja je potrebno izvajati vse vrste akrobacij na majhnih oprimkih in vpeti 16 kompletov, v 40 metrih smeri pa je kar 20 metrov strehe. Anderle je smer ponovil 21. marca. S soplezal-ko Stephanie Maureau je nato preplezal še enega od najbolj znanih slapov v Severni Ameriki - Pomme d'Or (Zlato jabolko) v dolini reke Malbaie, ki je visok skoraj 400 metrov. Veličastno ledno gmoto sta preplezala v vsega 5 urah. Maraton čez vertikale Marko Lukič in Silvo Karo šestkrat v enem dnevu čez Aniča kuk v Paklenici Paklenice in stene Aniča kuka verjetno ni treba posebej predstavljati, saj predstavlja v zadnjem času nekak pojem prostega plezanja dolgih smeri. Nekoč je bilo to prizorišče prvih plezalnih korakov mnogih alpinistov, v pakleni-ških stenah iz odličnega apnenca pa so se odvijale številne znamenite zgodbe, ki še danes krožijo med junaki vertikale. Mnoge sedanje pakleni-ške klasike so bile nekoč pojem tehničnega plezanja, smeri, ki nastajajo v zadnjih letih, pa bi bile za pionirje tukajšnjega plezanja skoraj znanstvena Pantastika. Prav tako bi bila znanstvena Pantastika, če bi takrat nekdo poskušal preplezati več smeri v enem dnevu čez steno Aniča kuka. Silvo Karo (MORS, AO Domžale) je stari znanec Paklenice in avtor prenekatere težke smeri, poznamo pa ga predvsem kot odličnega vsestranskega alpinista in poznavalca patagonskih sten. Marko Lukič (AAO Kozjak) je eden najuspešnejših slovenskih športnih plezalcev in hkrati odličen alpinist, v zadnjih letih pa se je posvetil predvsem vzponom v težkih dolgih prostih smereh. Pred tremi leti sta kot pripravo na prvo hitrostno tekmovanje v stenah soteske Paklenica ponovila v enem dnevu tri smeri v Aniča kuku, lani pa sta dodala še eno. Štirim lanskim smerem - Rajna (VIII), Šubara (VIII-), Klin (VIII-) in Albatros (VII+/VIII-) sta se letos odločila dodati še eno -Nostalgijo (VII). Preplezati pet približno 350 metrov dolgih smeri, ki se vse ponašajo s težkimi raztežaji, je podvig, ki poleg odlične fizične pripravljenosti zahteva tudi ogromno izkušenj in nešteto metrov preplezanih smeri vseh težavnosti. Silvo Karo in Marko Lukič to imata, v zadnjih dneh letošnjega aprila pa sta dokazala, da sta naveza, ki pri nas nima prave konkurence. Po zaključnih nekajdnevnih pripravah, ko sta v zelo hitrem času ponovila nekatere smeri v Paklenici, je za Kara in Luki-ča 24. aprila nastopil dan D. V spremstvu redkih opazovalcev sta »maratonca« v temi odšla pod steno in ob 5.35 se je zanju pričel dolg in naporen dan. Najprej sta se odločila za nekako kompleksno najtežjo smer - Rajno, ki je dobila ime po znameniti gostilni in sedaj tudi hotelu v Starigradu. Njen lastnik Marinko se je med drugim odločil tudi za sponzoriranje naše odlične naveze. Vreme, ki je bilo v prejšnjih dneh dokaj sončno, a začinjeno z burjo, je kazalo ta dan bolj žalosten obraz: nizka oblačnost, ki se ji je čez dan pridružil še rahel dež. Vendar pa to ni motilo Kara in Lukiča. Opoldne sta po Klinu že tretjič priplezala na vrh Aniča kuka, še prej sta opravila tudi s Šubaro. Naslednja smer je bila Albatros, in ko sta priplezala ponovno na vrh stene, je padla odločitev o nadgradnji njunega načrta - dodala bosta še eno smer. Tako sta nato po Nostalgiji ob 18.40 vstopila še v Velebitaško smer (VII-) in ob 20.15 zaključila svojo celodnevno dirko čez najmarkantnejšo steno v Paklenici. Za njima je bilo okoli 2100 metrov preplezanih smeri, ki jim je treba dodati še prav toliko sestopa čez ostre škraplje in grušč. Plezalca sta bila sicer utrujena, vendar pa sta izjavila, da bi lahko dodala še kakšno smer, če bi bil dan daljši. Utrujenost je bila sicer veliko manjša kot prejšnje leto, povprečno pa sta porabila za posamezno smer in sestop dve uri in pol. In sedaj? Pri slavnostni večerji v Rajni je padla ideja o 24-urnem plezalskem maratonu. Mogoče že naslednje leto? Spremljanje plezalskega maratona v Paklenici nam je omogočila Avtohiša Kolmanič iz Maribora, ki je dala na voljo Opel Vectro karavan. (Besedilo in fotografije: Boris Strmšek) b Naveze norcev Tradicionalni alpinistični veleslalom pod Raduho Nedelja sredi marca pod Raduho. Sonce je bilo ta dan precej sramežljivo, a to ni veljalo za množico smučarskih navdušencev, ki so se zbrali na Grohotu. Snega je bilo sicer bolj malo kakor tudi vso dosedanjo sezono in na smučeh je bilo še kar nekaj rje, zaradi katere se večinoma nihče ni preveč sekiral. Mogoče je bilo sicer kasneje na cilju marsikomu žal, da smuči niso bile bolj nabrušene in »speglane«, a drugo leto bo tudi to prišlo na vrsto. Ali nismo tega rekli že lani? Tekmovanje smučarskih navez je tukaj že dolgoletna tradicija, v zadnjih letih je očiten porast števila sodelujočih, vsako leto pa je ob progi vse več navijačev in seveda navija-čic (če ste frajer, drugo leto ne smete manjkati). Prav gotovo je vzrok temu precej nenavadno tekmovanje, saj tekmujejo dvojice, ki se morajo najprej spustiti čez skalno steno, si natakniti smuči, se navezati in nato presmučati označeno progo, ki vodi tudi med drevesi. Poglavitni cilj je preživeti, a za prva mesta se je seveda treba izredno potruditi ter pokazati kar precej »norosti«. Zmaga običajno tisti, ki se spušča ob vrvi kot blisk (nekaj blizu prostega pada), za navezavo in na-tikanje smuči porabi le nekaj sekund, na progi ne zgreši nobenih vratc, ne pade in zgreši vsa drevesa. Hja, takšni so redki. Doping kontrole ni. Za zdaj. Tekmovanje organizirata GRS -postaja Prevalje - in Alpinistični klub Črna na Koroškem. Letos sta že drugič zapored zmagala domačina, Grega Lačen in Matej Flis (AK Črna), ki sta prepričljivo pokazala največ norosti na progi. S kar desetimi sekundami zaostanka sta jima sledila člana AO TAM Maribor Niko Šumnik in Blaž Navršnik (zmagovalca izpred dveh let), tretja je bila jezersko-koroška Everest kombinacija Davo Karničar in Franc Oderlap (ekipa »Od Jadrana do bavarskih gradov«). Letošnja tekma je minila večinoma brez krvi, drevesa so ostala cela, v koči na Grohotu pa je piva zmanjkalo, verjetno zaradi žura prejšnji večer. Dobili smo lahko samo nekaj v rdečih pločevinkah, kar pa je v teh koncih prava sramota. Tokrat so podelili priznanja tudi »stoletni-kom«, navezam, ki štejejo skupaj vsaj 100 let in so že dolga leta zveste tekmovanju pod Raduho. Najboljša sta bila Davorin Po-drepšek in Rajko Robnik, druga sta bila Zdenko Zagar in Gusta Podrepšek, tretja pa Jože Sve-tec in Rok Zagernik. Najmlajša udeleženca sta prejela torte in obe sta šli v isto družino - Maruša Štular iz Ljubljane šteje 8 pomladi, njen brat Anže pa 11, nastopila sta v navezi z očkom in mamico. Da se ne bi doma preobjedli dobrot, so torte razdelili med vse udeležence. Mmm, sta bili dobri! Vse skupaj je nastopilo 44 navez, od tega je bilo pet ženskih. Med dekleti je bila najboljša ekipa La-ri-Fari (Katja Skrubej, Helena Dretnik), sledila je Hitri lazar (Tadeja Oderlap, Manca Milko), tretja pa je bila ANSA (Anja Karničar, Saša Dolinšek). Za primerjavo, najboljša ženska ekipa bi bila v skupni razvrstitvi na 15. mestu. Najhitrejše tri moške ekipe smo že omenili, sledili pa so jim: 4. Nos in pol (Franc Zadnikar, Tadej Zorman), 5. AO Ravne (Ivan Štornik, Janez Zalik), 6. Kozjak -GRS Maribor (Boris Strmšek, Peter Mikuljan), 7. Kozjak (Branko Ivanek, Peter Ferk), 8. Paklena dvojica (Peter Naglič, Miro Kaker) ... Organizatorjem gre tokrat zameriti, da so tradicionalne kline, ki jih vsako leto podeljujejo udeležencem, prejele le prvouvrščene ekipe, poleg tega je bila le ena diploma na navezo. Ampak so obljubili, da bodo naslednje leto spet bolj radodarni, da jih ne bi zamenjevali z Gorenjci. Obenem se zahvaljujejo vsem donatorjem in ostalim, ki so pripomogli, da je prireditev uspela. Naslednji alpinistični veleslalom pod Raduho je že 15. marca 2003, zato pohitite s prijavami. (Boris Strmšek) Karo in Lukič spet zmagala v Paklenici Silvo Karo (MORS, AO Domžale) in Marko Lukič (AAO Kozjak Maribor) sta na že tradicionalnem tekmovanju v hitrostnem plezanju, ki se vsako leto pred prvomajskimi prazniki odvija v stenah nad sotesko Paklenice, že tretjič zapovrstjo zmagala. Tokrat sta plezalca, ki sta letos nastopila pod okriljem priljubljenega zbirališča plezalcev Rajna, imela precej hudo konkurenco, saj je nastopilo nekaj zelo znanih plezalskih imen. Za dobre štiri minute sta sicer popravila lanski čas - smer Diagonalka sta letos preplezala v 25 minutah in 30 sekundah. Na drugo mesto se je uvrstila italijanska ekipa (26:50), ki sta jo sestavljala Erik Švab in Christoph Heinz, tretja pa je bila nemška naveza, v kateri je bil znameniti Stefan Glowach. Tokratna prireditev je bila popestrena z Glowachevim predavanjem in koncertom popularnih Zagrebčanov Soul Fingers. Nov model sončnih očal Julbo s Potokromatskimi stekli Julbo je francoski proizvajalec športnih sončnih očal z več kot stoletno tradicijo. Prvi pomembnejši korak napredka v proizvodnji očal je leta 1950 pomenila izdelava specializiranih sončnih očal za alpinizem in gorništvo, letošnje leto pa se je na trgu pojavil nov model S-Ca-pe s Potokromatskimi stekli, drzno moderno in ergonomično obliko ter snemljivimi stranskimi ščitniki. Od sredine prejšnjega stoletja pa vse do danes se je Julbo neprestano razvijal ter se s svojo inovativnostjo in kvaliteto uveljavil kot največji specializirani ponudnik sončnih očal za alpinizem in gorništvo. Znanje, pridobljeno v ekstremnih pogojih, kot so bile množi- ^ čne visokogorske odprave, so konec devetdesetih prenesli tudi na navtično področje s posebnimi polaroidnimi stekli, odličnimi oblikami in dobro ergonomičnostjo. Strategija razvoja očal Julbo je v zagotavljanju optičnih rešitev za vse vrste aktivnih in ekstremnih športov v naravi. Očala odlikuje široka paleta sončnih stekel, od mineralnih, poli- karbonatnih, do polaroidnih in Potokromatskih, z različno absorpcijo vidne in infrardeče svetlobe ter vedno 100-od-stotno ultravijolično zaščito. Polaroidna stekla se večinoma uporabljajo v okoliščinah, kjer pogled slepi odboj mokrih površin ali odsev gladine morja, Potokromatska pa pri športih, kjer se intenzivnost svetlobe stalno spreminja (zatemnitev stekel se spreminja glede na intenzivnost svetlobe). Vsak izmed preko 50 modelov očal ima na izbiro od dveh do šestih različnih barv okvirjev ter različne vrste stekel, alpinistični in gorniški modeli pa imajo še snem-ljive stranske ščitnike. Zaupanje v kvaliteto potrjuje dejstvo, da se je Gorska reševalna služba Slovenije že drugič odločila za nabavo sončnih očal Julbo Z letošnjim letom ta očala nosijo tudi Martina ČuPar, naša najboljša tekmovalka v prostem plezanju, ter celotna prva slovenska ženska jadralna ekipa. ^m L^r _* i u mrt* mr 4 Novost v svetu je y uporaba Potokromatskih stekel pri speciali-B — ^J^Jj ~ i ziranih sončnih očalih za f gorništvo in alpinizem. Prednost teh očal je, da se ob povečanju sončne svetlobe dodatno zatemnijo. Tako na primer pri prestopu iz temnejšega gozda na sončno obsijano pobočje stekla postanejo temnejša, pri ponovnem vstopu v senčno področje pa se ponovno posvetlijo. Julbo je tako letos dal na tržišče nov model S-Cape s Potokromatskimi stekli, drzno moderno in ergonomično obliko in snemljivimi stranskimi ščitniki. Glede na sončno svetlobo se očala spreminjajo od zatemnjenosti kategorije 3 do 4 obratno. Julbo je prisoten v več kot štiridesetih državah, predvsem v Evropi, Avstraliji in Ameriki. V Sloveniji in na Hrvaškem znamko uspešno zastopa Iglu šport d. o. o., ki ima na področju opreme za ekstremne športe v naravi veliko znanja ter izkušenj, povrh tega pa se ponaša z dobro razvejano prodajno mrežo. Očala Julbo lahko najdete v vseh boljših športnih ter večjih optičnih trgovinah po vsej Sloveniji in na Hrvaškem. in Za podrobnejše informacije o očalih Julbo se lahko obrnete na zastopnika za Slovenijo in Hrvaško: Iglu šport d. o. o., tel.: 01/423 24 91, www.iglusport.si. Krajcarica je izvir, katerega voda teče v Zadnjico Z zadoščenjem sem v 4. številki tekočega letnika Vestnika prebral članek Eda Kozoroga, ki se upira povsem neutemeljeni zamenjavi imena reke Zadnjice v Trenti s Krajcarico. K primerom, ki jih navaja v prid rabe imena Zadnjica, bi lahko dodal še precej drugih, na koncu tudi lastno izkušnjo o tem, kaj in kje je pravzaprav Krajcarica. Ko sem bil v letih 1960-1968 botanični oskrbnik alpskega vrta Juliana, sem Trento in njene gore spoznaval tudi v družbi z vrtnarjem Tonetom Tožbarjem, o čigar poznavanju Trente ne moremo dvomiti. Nekoč, bilo je okrog leta 1965, sva se odpravila na botanično pot, ne spominjam se več natančno, kam, na Kriške pode, Dolič, Pihavec ali čez Zadnjiški v Trebiški Dol. V (dolini) Zadnjici, nedaleč od odcepa steze v dolino Belega potoka, mi je pokazal bister izvir nedaleč od desnega brega (reke) Zadnjice, se sklonil in se napil vode; da je dobra, sem se takoj za njim tudi sam prepričal. Povedal mi je, da se izvir imenuje Krajcarica, in dodal še zgodbo o nastanku njenega imena, tako, kot jo je zapisal v Kozorogovem članku omenjeni trentarski vikar Simon Gregorčič. O tem v Planinskem vestniku (13: 118, 1907) piše tudi Josip Abram: »O Lucenpergerju se pripoveduje tudi, da je hodil pogosto in zelo rad pit 'Krajcarico', tj. oni obilni izvir oziroma potok, ki izvira v erarnem gozdu Velikem Proseku v Zadnjici tik pod kolovozom in se izteka v mimo-tekoči Veli potok. (Zadnjica se združi z njim šele lučaj dalje.) Kraj-carica mu je zelo ugajala zaradi izborne vode. Govori se, da je Lucen-perger vsakikrat vrgel v vodo po 1 krajcar; drugi pa pravijo, da je vedno pravil, da je vreden vsak kozarec te vode 1 krajcar, kar je verjetno. Triglavski in drugi turisti jo tudi radi pijejo.« Tožbar mi je torej sporočil pristno trentarsko vednost, ki se je prenašala iz roda v rod, to pa je tudi tisto, kar s tujko imenujemo tradicija. Stvar je kristalno jasna, kot je kristalno čista voda v izviru Krajcarica, ki se prav kmalu izlije v Zadnjico. Vsaka nadaljnja razprava je odveč. Bralci naj mi verjamejo, to je bilo že napisano, ko sem na zemljevidu pogledal, kako se imenuje prehod iz Zadnjiškega v Trebiški Dol. Čez Dol, sem prebral na karti Planinske zveze Slovenije Julijske Alpe - Triglav v merilu 1:20.000, ki jo je leta 1978 izdal Geodetski zavod SRS, Ljubljana, obenem pa videl, da sta na karti narisana tako vodotok, imenovan Zadnjica, kot, z modro piko, izvir, imenovan Krajcarica. Zemljevid mi je tudi potrdil, da me spomin ni izdal, Krajcarica je v resnici prav blizu odcepa steze v Beli potok oz. na Kriške pode. (Tone Wraber) Prekrščena žolna V Planinskem vestniku 2/2002 sem v članku Bineta Mlača prebral novo besedno zvezo plazovne žolne, kasneje pa sem tudi v neki drugi publikaciji, ki sem jo dobil v strokovno recenzijo, zasledil, da sta avtorja za elektronsko napravo, s katero iščemo zasute v snežnem plazu, uporabila izraz plazovna žolna namesto do sedaj uveljavljenega izraza lavinska žolna. Podobno sem zasledil izraze plazovna lopata, plazovna sonda, plazovni pes in plazovni balon. Neblagozvočnost in novost izraza plazovni -a sta me spodbudili, da sem šel pogledat v večjezični razlagalni slovar Sneg in plazovi (P. Šegula, 1995), kjer sem zasledil, da se pridevnik lavinski -a uporablja v povezavi še z mnogimi drugimi predmeti, povezanimi s snežnimi plazovi, nikjer pa se ne uporablja pridevnika plazovni -a. Nato sem se o izrazu pozanimal pri največjem slovenskem strokovnjaku za področje snežnih plazov, Pav-letu Šeguli iz ŠkoPje Loke, ki mi je potrdil moje ugotovitve iz slovarja Sneg in plazovi. Prepričan sem, da sta vpeljava in uporaba do sedaj neuporablja- nega pridevnika plazovni -a pri lavinski žolni, lavinski sondi, lavinskem psu, lavinski lopati nepotrebni in škodljivi. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika sta oba pridevnika, lavinski in plazovni, razložena enako. V najnovejšem Slovenskem pravopisu (J. Toporišič in sod., 2001) celo piše lavina ~ snežni plaz. V več kot tridesetletni praksi se je za elektronsko napravo za iskanje zasutih v snežnem plazu uveljavilo ime žolna, po potrebi z dodatkom lavinska (kolikor mi je znano, je izraz vpeljal France Avčin, ki se je tudi strokovno-tehnično ukvarjal s takšnimi napravami). Najbrž bi za veliko večino uporab zadoščala že beseda žolna sama, saj skorajda ni možnosti, da bi kdo zamenjal ptico za majhno plastično škatlico, ki se nosi pod obleko. Še dosti daljšo uporabo imata besedni zvezi lavinska vrvica in lavinska sonda. Ti izrazi so se desetletja dolgo uporabljali v vsej strokovni literaturi s tega področja in seveda tudi pri poučevanju neštetih generacij planincev, gorskih reševalcev, alpinistov, učiteljev in profesorjev telesne vzgoje, vojakov in pripadnikov civilne zaščite. Zaradi dolgoletne rabe je spreminjanje poimenovanja neprimerno, neučinkovito in vnaša zmedo. Pri lavinski žolni in lavinski sondi pa ne gre za nove predmete. Tujka lavinska žolna se pri nas v planinski strokovni literaturi pojavlja že več kot 50 let, podobno dolgo se govori o lavinski vrvici in lavinskem psu, malo manj časa pa o lopati. Že od vsega začetka pa se je uveljavil izraz miner snežnega plazu (in ne lavinski ali pa plazovni miner). Samovoljno in premalo premišljeno slovenjenje že uveljavljenih strokovnih izrazov je jalovo početje, saj vnaša zmedo med uporabnike in poučevalce, še posebno pa med laično javnost. Nič več gornikov ne bo opremljenih s plazovnimi žolnami, kot jih je z lavinskimi. Tudi učenje iskanja s plazovno sondo ne bo nič lažje kot z lavinsko. (Tomaž Vrhovec) Odmev in dopolnilo: 65 let (PV št. 3) Obletnice so nekaj, kan pride vedno prezgodaj, pa naj bo za slavje ali kot časovni mejnik. Prav lepa hvala Bojanu Pollaku za temeljito predstavitev mojih (skoraj) dveh tretjin stoletja. Nizanju dela, uspehov, bitk in porazov moram dodati še nekaj. Marsikdaj bi moj alpinizem z delom vred že zdrsnil dol, na ravnino, a mi je usoda vedno poslala koga, ki me je podprl, opogumil, mi pomagal uzreti nova obzorja, tako da sem znova korak zastavil v breg, čeprav se z leti - kot je rekel Reinhold Messner - gore višajo, stene postajajo strmejše in nahrbtniki težji. Starše, družino in sodelavce, ki so me vsi - hote ali nehote - podpirali, bom pri tem izpustil, saj so osnovni pogoj vsakemu alpinistu. Tudi Metod (Humar) in Pavle (Šimenc) sta bila moja soza-četnika in zavezništvo naveze je bilo naravno. Edo Pišler pa mi je že bil za premostitev vrzeli, ko sta prva dva odšla k vojakom in sem ostal bolj »na suhem«. Konec šestdesetih let (prejšnjega stoletja) me je »rešil« Pavle Kemperle, ko mi je za dobro desetletje obesil načelništvo kamniške postaje GRS. Gradnja hiše in dodatno služenje denarja zanjo pač nista dovoljevala prevelikega alpinističnega »luksuza«, reševanje ter pogoste reševalne in kondicijske vaje pa so zaradi višjega smotra samodejno skrbeli za primerno kondicijo. Temu »človekoljubju« sva z Metodom Humarjem dodala nekaj lepih prvenstvenih smeri - vse za reševalsko kondicijo, kot sva rekla. Drugi impulz s trajnimi posledicami sta mi dala Pavle Šegula in Aleš Kunaver, ko sta me prepričala, da sem kot poklican za vodenje druge odprave na Kang-bačen 1974. Očitno je bil impulz močan, saj me je nesel še daleč naprej in še zdaj nekako ne morem pristati na trdnih tleh. Nekje v istem času mi je roko podal Bojan Pollak (moj slavitelj in torej krivec za tale moj skromni izliv napuha). Preprosto me je povabil »zraven«, kar mi je prineslo lepe ponovitve v doma- čih Alpah, na Zahodu pa vzhodno steno Monte Rose (Nordend) in severno steno Weisshorna. V prvi polovici osemdesetih let sem bil največkrat na sinovi vrvi. Metod, takrat pač v špici slovenskih plezalcev, mi je odprl pot v svobodo prostega plezanja. Četudi mu nisem mogel povsod slediti prosto, sem moral že zaradi ugleda pozabiti na stremena in stopne zanke in se čez težave vleči kar z rokami. Biti zraven pri prvi prosti ponovitvi Aschenbrennerja, pri Orionu v Brani, El Condor Pasa, je bila povrh vsega še čast. Sinu je sledila hčerka Simona in ob težkih domačih stenah smo preplezali lepe kombinacije, tudi kako prvenstveno, v Bernskih in Valiških Alpah, skupini Mont Blanca in Dauphineji. Zvezda konca predzadnjega in začetka zadnjega desetletja preteklega tisočletja je bil Tomo Česen. Bil je deležen moje popolne podpore, od njega pa sem prejel dragoceno, čeprav pozneje drago plačano darilo: njegovo razmišljanje in utemeljitev soliranja v lednih stenah. Če plezaš sam, si trikrat hitrejši od naveze, šestkrat manj ogrožen od padajočih kosov ledu in kamenja, trikrat manj podvržen možnosti vremenskega preobrata, trikrat manj verjeten je bivak itn., medtem ko je samovarovanje naveze komaj kaj boljše od nič. In res: stati na vrhu severne stene Les Courtes in Verte ob osmih zjutraj, ob rojstvu dneva, je bilo nekaj drugega kot priti že ves naveličan nekje sredi popoldneva in se na sestopu igrati ruleto s plazovi kaša-stega snega ali preizkušati trdnost razmehčanih mostov čez le-deniške razpoke. In to, da greš, kamor in kadar hočeš, da ti ni treba nikogar prosjačiti za drugi konec vrvi, da se združuješ in pridružuješ le iz veselja in ne iz nuje, da pa tudi sam in z vso odgovornostjo nosiš vse posledice svojih odločitev in dejanj, je dragoceno spoznanje, pravi zaklad za gore in za življenje, ki se mi ga je posrečilo pritovoriti v novo tisočletje. Zato gre velika zahvala vsem naštetim spremljevalcem in tudi nenaštetim, saj jih je bi- lo zelo veliko, navedel sem pa le tiste, ki so mi najbolj simbolično in dejansko prišli naproti na prehodih iz ene dobe v drugo. Veliko sem prejel, veliko tudi dal, čeprav drugim. Dajaj, ko moreš, ko potrebuješ, reci in že nekako dobiš, račun se poravna na neki drugi ravni. In zdaj še nekaj o tej, višji ravni. Strahovito sem padel v steni, zdrsnil brez možnosti rešitve, seraki so se podirali name, zajel me je po-dor kamenja, vame je udarila strela, nesel me je orjaški plaz, umiral sem od mraza .... Bog, angeli, molitve mojih bližnjih, temu vsemu gre zahvala. Ne razmišljam o namenu, sledim le glasu. Tudi razumevanja za delo ne terjam (čeprav bi mi godilo) niti me pretirano ne žalosti spoznanje tiste druge, temne plati alpinizma, neke nenavadne shizo-Prenosti te dejavnosti: glave v oblakih - noge v blatu. To je kot življenje: kar je vredno življenja, se prebije, kar ni, podleže protisilam. Vse silnice, ki obvladujejo družbo, se v alpinizmu izkristalizirajo posebno močno in predvsem razvidno - kristal pač. In videti v globino kristala - čeprav nikoli povsem - je največji dar, ki se mi je razkril, ko sem odvijal ovoje in vrečke desetletij. S tem se da mirno preživeti in sončen dan in nevihto s točo. Hvala. (Tone Škarja, Mengeš, 24. 4. 2002) Po njihovih poteh hodimo danes mi V Planinskem vestniku št. 2 sem bral spomine na gornika Jaka Čopa, ki je bil nedavno pokopan na Blejski Dobravi. Njegov spomin dobrega počutja, ko je na božični večer sam prenočeval v bivaku na Krnu. Jakec je rad zahajal v primorski Gregorčičev svet, obiskoval je znance in prijatelje gora. Ne bi bilo napak, če bi po njem poimenovali kakšno planinsko stezo. Gregorčičev svet je prečudovit in lepši, kot si ga predstavljamo. Ljudje, ki sedite v pisarnah, »naglihajte« hrbtenico življenja v gorniškem svetu. Tovarniški delavec, utrujen tudi od slabih vonjav delovnega stroja, je svežega planinskega znaka še kako potreben. Naš primorski planinski svet je nekaj posebnega: duhti po mediteranskem okusu, vinski trti rePoška in terana in po gorskem masivu trentarskega kozorogovega kraljestva. Tu se je dogajal Kekec. So zdrave vode, bistri studenci. Svojo lepoto nudijo številni slapovi in spodaj se lesketa bistra reka Soča. Drugod enake ni in žal, da je nekoč krvava tekla. Krvava zaradi bitk prve svetovne vojne in posledice so vidne na slehernem koraku. Legenda vsega tega obsega od morja v Soško dolino, v beneško strmino do Furlanske nižine ter tja gor na sever avstrijske dežele. Za človeško oko se najdejo zanimivosti vojaških graditeljev, predmeti in kosi orožja pa so razstavljeni v Kobariškem muzeju. Zanimivi so kostnica pri sv. Antonu, cerkvica sv. Duha v Javorci pri Tolminu, kapelice, pokopališča ter druga vojaška strateška gradnja in znamenja. V ta gorski, nekoč vojaški svet iz dolin vodijo številne poti, steze in mulatjere, po katerih je hoja skoraj udobna, in danes po njih hodimo mi. (Janko Mlakar) Alpske rastline, Jean Denis Godet, Didakta, 2002 »Povsod je lepo, v gorah je najlepše,« rečemo planinci in ljubitelji gora. Do katere mere imamo prav, bo presojal vsak po svoje. Ko pa se zagledamo v alpske rože, trditev gotovo drži. Tudi v Sloveniji imamo nekaj knjig in priročnikov, ki nam predstavljajo rastline na Slovenskem ter naše alpske, zaščitene in redke rože. Nova izdaja založbe Didakta iz Radovljice pa nam prinaša nov način pregleda alpskih rastlin. Besedilo knjige, ki nosi naslov Alpske rastline, sta iz nemščine prevedla Milan Lovka in Boris Turk. V uvodnem delu avtor Jean Denis Godet najprej piše o nastajanju go- rovij in o rastlinskem svetu. Sledijo podrobni zapisi o zgradbi zelišč in steblik ter opis višinskih vegetacijskih pasov. Za tem je kratek priročni ključ za določanje alpskih rastlin po barvni skali cvetov. V slikovnem, najobsežnejšem delu so 304 alpske rastline predstavljene sprva na fotografiji v svojem značilnem naravnem okolju; sledi nekaj posnetkov njihovih značilnosti. Podrobni opisi rastlin so objavljeni na koncu knjige z ustreznimi zaporednimi številkami. Da knjiga izpolnjuje vse pogoje dobrega vodnika in resnega pristopa, zagotavljajo imenska kazala vseh rastlin v treh jezikih, slovenskem, nemškem in italijanskem, ter z njihovimi znanstvenimi imeni. Ob veliki množici opisanih alpskih rastlin so lahko posebej obdelane tudi sorodne rastline, kot npr. oklepi, zlatice, ivanjščice, rma-ni, prstniki, grinti, škržolice, jegliči, jetičniki, kamnokreči, svišči, zvončnice, kislice. Ker pa delo zaradi slikovnega materiala ni prirejeno, manjkajo nekatere nam dobro znane in priljubljene gorske rože, kot so triglavska roža ali bleščeči prstnik (Potentilia nitida), zoisova zvončica (Campanula zoysii), bodeči osat (Cirsium) idr. Ciril Velkovrh Alpi Giulie, Furio Scrimali, Lint, Trst 2001 Da so Julijci fotogenično gorstvo, je dokazal že Kugy v svojem monumentalnem delu »Julijske Alpe v podobah«. Sodoben fotografski prikaz teh prelepih gora je ustvaril Furio Scrimali, alpinist in Poto-graf iz Trsta, v zajetni fotomono-graPiji, ki je lani izšla pri znani tržaški založbi Lint. V delu je 40 širokih panoramskih PotograPij iz Zahodnih in Vzhodnih Julijcev, ki jih je avtor zbiral dobrih pet let. Posamezno področje je fotografiral v serijskem zaporedju več pokonci postavljenih diapozitivov, ki jih je potem pretvoril v digitalno obliko. Nato jih je računalniško »zlil« v enotno sliko, ki obsega vidno področje z zelo širokim opazovalnim kotom. Fotografije prikazujejo gorsko pokrajino dejansko tako, kot jo vidimo s prostim očesom. Imenitne fotografije so predvsem informativne in so zato posnete ob idealnih vremenskih razmerah, v bleščeči sončni svetlobi. Vsaka predstavlja lastno poglavje, ki vsebuje krajše uvodno besedilo, v katerem avtor z živo, vzneseno besedo opiše območje, zajeto na veliki fotografiji. V vsakem poglavju je še nekaj manjših barvnih fotografij ter manjši shematski zemljevid obravnavanega področja, z označeno točko, s katere je bila posneta velika, panoramska fotografija. Pod zemljevidom se nahaja tudi navedba širine opazovalnega kota in A LT J t; J LJ LJ Ji število diapozitivov, iz katerih je sestavljena panoramska slika. Ta je najprej predstavljena v manjši čr-no-beli izvedbi, na kateri so označena imena vrhov, sedel, škrbin, dolin, koč z nadmorskimi višinami. Krona vsakega poglavja je seveda barvna panoramska slika na dveh straneh. Na koncu knjige sta še nemški in slovenski prevod besedila. Razumljivo je, da avtor v Poto-monograPiji ni mogel prikazati prav vseh kotičkov razsežnega gorstva. Pri tem so krajšo potegnili Vzhodni Julijci, kjer so delno ali v celoti izpadla cela področja, posebno tista bolj brezpotna, npr. Martuljška skupina, Fužinske planine in trentarske gore. Razlog več, da se podobnega dela loti kateri izmed naših gorniških PotograPov. Faktografskih napak je v knjigi pravzaprav zelo malo, vendar se jim avtor žal le ni mogel povsem izogniti. Na PotograPiji, ki kaže Spodnje Bohinjske gore z juga, so napisi toponimov okoli Vrha nad Škrbino nekoliko pomešani. To pa nikakor ne pokvari splošnega, zelo pozitivnega mnenja o delu. Bolj problematičen je prevod v slovenščino. Avtor je v besedilu uporabil tisto značilno hiperbolično izražanje, s katerim se da v italijanščini tako sijajno opisovati gorski svet. Slovenski prevod tega žal niti približno ne povzame; še več, ponekod je prav žalostno okoren ter vzbuja vtis, da prevajalka nima ravno tesnejšega stika z gorami. Kljub temu delo toplo priporočam slovenskim ljubiteljem gorskega sveta. Lahko se samo vprašamo, zakaj se PotomonograPija še ni pojavila na policah slovenskih knjigarn. Andrej Mašera Gorniška 1, uredil Emil Pevec, ilustracije Manuella Potočnik, PZS, Ljubljana, 2001 Kratek, nedokončani naslov napeljuje in zapeljuje: k čustvom (gorniška ... ljubezen), opravilom (gorni- ška ... kuhinja), vsakdanjostim (gorniška ... vezalka), izzivanju (gorniška ... planina) ali uživanju (gorniška ... spokojnost). Lahko pa je odgovor vseobsegajoč, kot na primer stvar-jenje sveta. Povedati in opisati svet na kratko, pa vendar z vsemi občutji in pritiklinami, je umetnost, ki se ji reče - Gorniška ... pesmarica. Za stvarjenjem sveta stoji nekdo. Za pesmarico jih stoji cel kup, različnih starosti, razgledov in glasbenih okusov. Po pričevanju očakov je leta 1964 Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije izdala prvo Planinsko pesmarico s 106 različnimi pesmimi. Leta 1970 ji je sledila pesmarica z naslovom Pesmi z gora, ki je imela 15 pesmi z notnim zapisom, leta 1980 pa je izšla nova izdaja s 17 pesmimi in notami. Sledila ji je arhivska Le pojd'mo v gore, ki sta jo dramatičnega leta 1988 izdala uredništvo Alpinističnih razgledov (žal že »Lipa zelena je«) in Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije. Obsegala je 126 strani in 272 pesmi, ki so ušle izpod nadzora Franceta Malešiča (napisal je pregleden uvodnik) in Mira Vrhovca, s sodelovanjem Sreča Trunklja, Mirka Lindiča in Matije Gogala. Naslovnico in kasneje še večkrat objavljene ilustracije sta prispevala Lidija Honzak in Janez Marinčič. Iz škripajoče glasbene skrinje, ki bo ob bližnji 110-letnici organizacije že skoraj polna, je treba potegniti tudi spregledanega aduta, ki vsaj po enem močno prekaša vse, kar smo že omenili in kar še bomo. Ste že slišali za pesmarico z naslovom So šli na goro peš, ki večkrat letno in nepretrgano izhaja od leta 1992? Če zanjo še niste slišali, ste najverjetneje prestari, saj jo je v obdobju 1994-2000 dobilo 8619 predšolskih otrok, ki so v okviru akcije Ciciban planinec v potu starševskega obraza opravili vsaj 12 izletov. Oblikovno skromnih 28 črno-belih strani je potiskanih z 20 pesmicami z notnim zapisom. Leto prej pa je Franci Kovač - Ata med udeležence seminarja vodnikov in mentorjev MK PZS v Tamarju (16. 11.-18. 11. 1991) razdelil 80 biblioPilskih izvodov knjižice z naslovom Smo šli na go-ro peš s podnaslovom Pesem na planinskih taborih, izletih in planinskih uricah. Leta 1995 se je z okroglimi 1000 izvodi prvič pojavila Gorniška, ki je kot edicija Planinske založbe Planinske zveze Slovenije dobila inven-tarno številko 148. Na 236 straneh so bile ubranim ali glasnim uporabnikom na voljo taborniške (50), narodne (70), borbene (26), slovenske (211) in tuje pesmi (109). Čeprav členitev ni tako lahko uresničljiva kot ob rojstvu dečka ali deklice, pa se jih je med 466 razlogi našlo nekaj, ki so eno izmed tedanjih (po sili razmer pa tudi sedanjih) veličin planinskega vrha primorale, da je ideološko obsodil njen »jugoslove-narski« značaj. Ker pa je denar sveta vladar, je otrok Kristine Je-rančič, Roka Medja, Petra Pehanija in Katje Šnuderl postal zametek najbolj kupovanega izdelka Planinske zveze Slovenije (če odmislimo nekdanjo knjižico - člansko izkaznico, ki je vmes postala plastični pa-ralelogram). Očitanemu navkljub je pesmarica nastala v tesnem, prijateljskem, državotvornem in nasploh ljubečem sodelovanju s taborniki rodu Sivi volk iz Ljubljane. Ujela je 40. rojstni dan Mladinske komisije in evropsko akcijo Vsi drugačni, vsi enakopravni, z naslovnico pa jo je proslavil Miki Muster. Dve leti kasneje se je pojavila nova Gorniška, ki so jo prodali v 2200 izvodih, v matično knjigo Pla- ninske založbe Planinske zveze Slovenije pa je vpisana pod zaporedno številko 168. Čarovniški triki v stilu prodornega Džirlovega Čang šlang čaja so pripomogli, da je knjižica shujšala na 208 strani, se je pa duhovno poglobila na rekordnih 538 pesmi (več kot 100 se jih pojavi prvič). Uredništvo se je v skladu z duhom časa izrazito feminiziralo: Kristina Jerančič, Mateja Koglot, Katka Pepelnjak, Borut Peršolja in Katja Šnuderl. Leto 1997 je bilo zaznamovano s porastom kriminala v Sloveniji, kar je začutil tudi uvodničar, saj je bralcem in bralkam svareče požugal: »Pazite, da vam pesmarice kdo ne sune!« V novem tisočletju je bil uresničen veliki in težko preseženi slovenski rek - V tretje gre rado! - in na površje je naplavilo šop listov, ki si je nadelo novo in zelo izvirno ime: Gorniška 1. AlanPordovski Broj jedan. No. 1. Lahko pa to pomeni tudi One man band. Brez razsodbe ustavnega sodišča se nam zdi, da si ta naziv zasluži njen avtor Emil Pevec, eden od trojice poimensko navedenih P-jev, od katerih je treba omeniti še Manuello Potočnik, ki je pesmarico ozaljšala in tako brez očal-skega posrednika povezala oči in ušesa. Pesmarica je načrtno in natančno zaznamovana s prelomnimi ali milenijskimi kombinacijami: 212 (številka rojstnega lista), 216 (število pesmi, opremljenih z akordi za kitaro), 224 (število strani pojočega branja), 2000 (izvodov za navdušene kupce), 2001 (leto izida). Pesmarici se lahko primeri, da bo v COBISS-u dobila oznako strokovnega gradiva, saj so v znanstveni maniri dosledno citirani avtorji in lastniki priredb, dodane pa so tudi skice uporabljenih akordov. Je pa Gorniška 1 prva edicija Planinske založbe, ki tudi govori. Na spletnem naslovu http://www.pzs.si/mk/midi_posnet-ki.htm boste našli posnetke nekaterih pesmi in uporabljene akorde. Kdor hoče videti, mora gledati z ušesi! Stopnico niže se na spletu zbirajo tudi vsi popravki, ki ne gredo milozvočno v ušesa. »Pod steno se prepletajo glasbe sveta allegro assai: piš ve- tra, zamolklost sence, pritajenost ruševja, brnenje žuželk in dihanje plitve prsti. Harmonija gora, ki jo hodimo poslušat in se je ne naveličamo.« Vabljeni! Borut Peršolja Sredi februarja je izšel nov prospekt z naslovom Zasavsko hribovje - hribi in doline za rekreativne skomine. Prospekt je štirilisten, večbarven z nekaterimi najnujnejšimi podatki, dopolnjujejo pa ga fotografije. Krajšemu uvodnemu orisu Zasavskega hribovja sledijo podatki o planinskih vrhovih na območju Zasavja z navedbo nadmorskih višin ter izhodiščnih točk za pristope na te vrhove, o planinskih domovih, planinskih poteh (Zasavska, Ba-djurova, Levstikova, Ekološka itd.), naravnih plezališčih ipd. Krajši podatki se nanašajo še na konjeniš-tvo, zimske športe, vodne športe, kolesarstvo, jadralno padalstvo, balonarstvo, na predzadnji strani pa so navedene najpomembnejše prireditve, predvsem tradicionalni planinski izleti in pohodi v letu 2002. Prospekt je pripravil in izdal Center za razvoj v Litiji. (Tine Lenarčič) Sredi februarja je izšel Naš planinec, glasilo Planinskega društva Dol pri Hrastniku. Glasilo sicer izhaja že 25 let, tokratna številka pa je že 53. po vrsti. Izšla je v 150 izvodih, gradivo pa sta zbrala in pripravila Božena Tušar in Drago Kozole. Na 28 straneh formata A4 je objavljenega precej gradiva o delu društva v preteklem letu. Nekateri prispevki so precej kritični, saj se je delo v društvih v zadnjih letih oslabilo v več pogledih. Zaradi novih predpisov, ki veljajo tudi za večino planinskih društev s planinskimi domovi in kočami, nastopajo številne materialne in finančne težave. Društvo je namreč prvič v svoji domala 50-letni zgodovini v preteklem letu poslovalo negativno v finančnem pogledu. To pa se pozna tudi pri drugih društvenih dejavnostih. Prispevki v glasilu pa se nanašajo še na izletništvo, vzgojo planinskih kadrov in mentorstvo, vodništvo, sodelovanje s pobratenimi društvi, markacijsko dejavnost itd. V društvu se že sedaj pripravljajo na praznovanje 50-letnice, ki jo bodo slavili v letu 2003. (Tine Lenarčič) »Gore so vrednota« je moto slovenskih planincev v letu 2002, ki ga je UNESCO razglasil za leto gora. Tudi Pošta Slovenije je počastila ta dogodek z izdajo dveh poštnih znamk in celine - dopisnice, vse z motivi naših gora. Na prvi znamki z vrednostjo A je upodobljen pogled s Srednjega Vrha na Martuljkovo skupino, ob levem robu pa je dodana risba planinskega srobota (Clematis alpina). Na drugi znamki z vrednostjo D je upodobljen le vršni del Jalovca (2472 m), pogled z vrši-ške ceste, ob levi strani pa je dodana risba kranjske lilije ali zlatega jabolka (Lilium carniolicum), ki sodi med naše redke in zaščitene ra- stline. Temu dogodku je posvečena tudi tretja izdaja Pošte Slovenije, ovojnica z zaporedno številko 6/2002, na kateri sta obe omenjeni znamki z žigom prvega dne 21. 3. 2002 na pošti 4282 Gozd Martuljek, ob levem robu pa je dodana risba Zgornjega Martuljkovega slapa. Fotografije je prispeval Matjaž Ka-čičnik, znamki pa je oblikovala Zagorka Simić. Za planince pa je zanimiva tudi najevska lipa, ki velja za drevo z največjim obsegom v Sloveniji. Upodobljena je na dopisnici, očitno v vrednosti A. (Ciril Velkovrh) Življenje v Alpah V okviru prireditev Mednarodnega leta gora je od 23. do 25. aprila v Cankarjevem domu potekala revija filmov na temo »Življenje v Alpah«. Prireditev je potekala pod okriljem CIPRE - Slovenija, Zavoda za varstvo Alp. Namen filmske revije je bil prikazati življenje v Alpah z različnih vidikov in spodbuditi razmislek o našem prihodnjem odnosu z gorami. Revija filmov je potekala v programskem sodelovanju z RTV Slovenijo, ki bo odkupila najboljši film. Tema prvega dne je bila »Alpe kot jih vidijo ptič, človek in reka«. Obiskovalci so si ogledali tri filme: avstrijskega Gorska pokrajina, francoskega Sanjska naveza in slovenskega V steklu reke. Tema drugega dne je bila »Kaj nam Alpe govorijo«, obiskovalci so spet videli tri filme: avstrijskega V kraljestvu planinskega orla, švicarskega Razvoj in tradicija v Alpah ter nemškega Preživetje v severni steni Ei-gerja. Tema tretjega dne je bila »Alpe in umetnost preživetja«, na sporedu pa so bili filmi: švicarski Tako je to, italijanski Simfonija življenja in slovenski Zapuščena zemlja. Revijo filmov sta odprla Franci But, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ter Janez Kopač, minister za okolje in prostor, svečana govornica zadnjega dne pa je bila Andreja Rihter, ministrica za kulturo. Za najboljši film je strokovna žirija izbrala film avtorja Ursa Freya v proizvodnji retoromanske televizije in Mikea Wildbolza, Tako je to. Nagrado za najboljšo režijo je podelila tudi Slovenska turistična organizacija, prejel pa jo je prav tako švicarski film Tako je to oziroma režiserja Urs Frey in Mike Wildbolz. (Vladimir Habjan) Akcija »Markiramo Slovenijo« S podpisom pogodbe med Planinsko zvezo Slovenije (PZS), Olimpijskim komitejem Slovenije (OKS) in Heliosom se je 3. aprila 2002 začela akcija »Markiramo Slovenijo«, s katero je poudarjeno letošnje mednarodno leto gora. To je nadaljevanje uspešnega sodelovanja med OKS in poslovnim sistemom Helios, v okviru katerega so v zadnjih treh letih uspeli z barvami in laki obnoviti številne športne objekte v Sloveniji. Letos pa se je priključila PZS, ki bo s približno 600 kg barve obnovila markacije po številnih slovenskih planinskih poteh. Mnoge so že zelo potrebne obnove, istočasno pa bodo markacisti poti še počistili. Akcija bo potekala v treh sklopih, in sicer 18. in 19. maja, 6. in 7. junija ter 7. in 8. septembra 2002. (Igor Maher) Pohod za zdravje Slogan letošnjega svetovnega dneva zdravja je bil Gibanje za zdravje. Zavod za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem je s številnimi soorganizatorji (Koroško društvo za boj proti raku, koroške zdravstvene organizacije, oktet Kograd IGEM, PD Bricnik Muta, PD Prevalje, ansambel Samarijan, Koroška šola letenja Čuk, Župnijski urad Šmartno, Skavtsko združenje Slovenj Gradec, trgovine s športno opremo, Zavarovalnica Triglav in Pekky Prevalje) pod geslom Koroška v gibanju pripravil pohod na Uršljo goro. Kljub neprijaznemu vremenu se je 7. aprila na Uršlji gori zbralo okrog petsto pohodnikov s Koroške, pa tudi od drugod. Prisluhnili so kulturnemu programu in občudovali jadralne padalce, udeležili pa so se lahko tudi svete maše v bližnji cerkvi sv. Uršule. Kot je povedala Nada Kadiš, so bili organizatorji z odzivom ljudi zadovoljni, prav tako pa tudi udeleženci zaradi lepega programa. Da bi spodbudili gibanje občanov, organizatorji letošnjega pohoda že razmišljajo o vsakoletnih pohodih konec maja. (Andreja Čibron-Kodrin) Srečanje planincev ob prazniku Mestne občine Celje na Celjski koči Na jasno, a precej hladno nedeljsko jutro 7. aprila se je skupina otrok, mladih planincev iz dveh celjskih osnovnih šol, 1. osnovne šole in Osnovne šole Frana Roša, pod vodstvom vodnikov Planinskega društva Celje in v spremstvu svojih staršev podala na planinski izlet na Celjsko kočo, kjer je bilo vsakoletno, tradicionalno srečanje celjskih planincev. Hoja iz Pečovnika po markirani poti čez Vipoto je dodobra ogrela staro in mlado. Najbolj obiskana in priljubljena izletniška točka prebivalcev knežjega mesta je v dopoldanskih urah postala pravo igrišče v malem, saj so bile na tabornem prostoru organizirane igre, ki so se jih najbolj razveselili razigrani otroci. Poleg daleč najbolj privlačne igre vlečenja vrvi je bilo Med srečanjem na Celjski koči (foto: Manja Rajh) streljanje z zračno puško in streljanje s Pračo zanimivo predvsem za malo starejše planince. Igre, kot so hoja s hoduljami, metanje krogov, vožnja samokolnice in skakanje s trakovi, pa so pritegnile mlade nadebudne planinčke, ki so se potegovali za prva tri mesta, ta pa so prinesla privlačne nagrade. Te so prispevali sponzorji Kili Liboje, Aero Celje, Klasje Celje, Era Velenje, Mestna občina Celje in Zavrovalnica Triglav. Planinski dan, s katerim je tristo udeležencev - planincev obeležilo praznik Mestne občine Celje, so v popoldanskih urah zaključili s sestopom preko Suhega potoka nazaj proti mestu ob Savinji. (Petra Gregorc, Mladinski odsek Planinskega društva Celje) 7. gorski tek k Sv. Primožu Na velikonočno soboto, 30. marca 2002, so se gorski tekači množično pomerili v teku k Sv. Primožu. Zdelo se je, da je to množično romanje k cerkvici, ne pa tekma. Kar 171 tekačev vseh kategorij (člani, mladinci, pionirji) se je pomerilo na prvem spomladanskem teku. Preteči so morali 3800 m z višinsko razliko 400 m. Zbrala se je vsa elita tekačev, z dosedanjim moškim rekorderjem Šalamunom na čelu. Ob progi je množica navijačev navdušeno spodbujala tekmovalce. V hudi konkurenci je bil najhitrejši Jernej Kastelec (AK Domžale), in to z novim rekordom 15:54. Zmagovalka v ženski kategoriji je bila Mateja Šuš-taršič (Telekom Slovenija) s časom 20:05, kar pa je bilo slabše od dosedanjega rekorda Vivodove (19:59). V pionirskih kategorijah je največ priznanj pobral Klub gorskih tekačev Papež. Pri mlajših deklicah sta bili prvi Klara Kregar in Nika Urh (KGT Papež), pri mlajših dečkih je bil zlat Boštjan Pangos Boštjan (Miren). Pri starejših dečkih je na prvi stopnički stal Mitja Trošt (Burja Vipava), pri starejših deklicah pa je premočno zmagala Mateja Kosovelj (TK Kobarid). Najboljši mladinec je bil Peter Najhitrejsi mladi tekači Kastelic (VELE Domžale), med mladinkami pa Ana Veršnik (Kamnik) in Nela Mlinar (ŠD Tabor Žiri). V toplem spomladanskem soncu, ob pirhih in potici tekačem ni bilo težko počakati na razglasitve najboljših in podelitve bogatih denarnih in praktičnih nagrad. Dobili so tudi bogat in izčrpen InPormator, ki ga vsako leto izda sekcija za gorske tekače pri Atletski zvezi Slovenije. (Mira Papež) Srečanje na Slavniku Obalno planinsko društvo iz Kopra je bilo organizator srečanja s planinci iz Pleternice, Samobora in Zagreba. Hrvaške planince so nas 3. aprila na koprski železniški in avtobusni postaji pričakali sonce in prijazni gostitelji. Po kosilu smo si najprej ogledali Luko Koper, nato še staro mestno jedro Kopra, končno pa smo se odpravili pod Slavnik, do vasi Podgorje. Ob domačem bri-njevcu in drugih dobrotah smo se hitro spoznali z domačini, nato pa nas je čakala pot na Slavnik. Večja skupina se je nanj podala peš, nekateri pa so se odpeljali z avtom preko Kozine. Večer je minil ob skupni večerji, glasbi, pesmih in plesu. Naslednji dan smo se podali do gradu Socerb in bližnje Svete jame, nato pa so nas prijazno sprejeli na turistični kmetiji v Kastelcu. S tem se je zaključilo prijateljsko srečanje, za katerega organizacijo gre zahvala Darku Butinarju in vsem njegovim sodelavcem. (Josip Sakoman) Planinsko orientacijsko tekmovanje »Dobrič 2002« Planinsko društvo Polzela je organiziralo in izvedlo planinsko orientacijsko tekmovanje (POT) za Savinjsko orientacijsko ligo. Prijavilo se je 43 ekip iz PD Braslovče, Polzela, Šempeter, Šmartno ob Paki, Vransko, Zabukovica in Žalec. Tekmovalo je 7 ekip v kategoriji A, 10 v B, 7 v C, po 4 v D in E ter 3 v F. Skupno je bilo 127 tekmovalcev, od tega 99 moških. Pri ekipah so prav tako prevladovali moški (19), ena sama je bila ženska, ostale mešane, skoraj vse pa so prišle v določenem času na cilj. Le štiri ekipe kategorije C in ena kategorije E niso našle kontrolne točke ali so jo zgrešile. Start je bil na športnem igrišču v Andražu, tekmovali so na treh različnih progah, cilj pa je bil za vse pri planinskem domu na Gori Oljki. Vse tekmovalce je na pot pospremil čaj, ki jih je skupaj s štručko čakal tudi na cilju. Vreme je bilo kljub nič kaj obetavni vremenski napovedi zelo ugodno, sončno. (Božo Jordan) Občni zbor PD Prevalje V družbenem domu se je 9. marca zbralo okrog 220 članov Planinskega društva Prevalje in po nastopu učencev OŠ Šentanel prisluhnilo poročilom o društveni dejavnosti v preteklem letu. V letu 2001 je bilo v društvo včlanjenih 1839 krajanov in krajank, kar je sicer 60 manj kot leto poprej, a še vedno je PD Prevalje četrto največje društvo v državi. Planinski vodniki so lani zaradi slabega vremena izpeljali 17 od 23 načrtovanih pohodov. Udeležilo se jih je 528 planincev. Mladinski odsek deluje v vrtcih, na osnovni šoli, k aktivnostim pa je pritegnil tudi dijake in študente. Pohvali se lahko s številnimi izleti, planinskimi tabori in šolami, sodelovanjem na orientacijskih tekmo- vanjih itd. Markacisti so označili tudi zimsko pot na vrhu Uršlje gore in prebarvali križ. Gospodarski odsek je skrbel za vzdrževanje planinske postojanke. Priznanja MDO Koroške so letos prejeli: Ivan Ivar-tnik, Franc Boženk, Marija Gruden in Izidor Močilnik, KnaPeljčevo priznanje pa Kristijan Krajger. (Andreja Čibron-Kodrin) 80 leb življenja Mira Dežmana 5. aprila 2002 je praznoval svojo 80-letnico Miro Dežman, mnogim znan kot knjigovez, še bolj pa kot velik ljubitelj naših gora, smučar, kolesar, telovadec Sokola. Bil pa je tudi zbiralec Posilov, rad je rezljal v lesu. Z njim sem se po označenih, pa tudi neoznačenih poteh povzpel na številne vrhove. (njegov prijatelj Dušan Košir st.) Karel Napobnik (1928-2002) Nekaj dni pred začetkom pomladi se je na pokopališču v Podkra-ju zbrala množica ljudi, prišli so od blizu in daleč, znanci, prijatelji, sodelavci in planinci, po zadnje slovo od dragega Karla Napotnika. Rodil se je 3. novembra 1928 pod mozirskimi planinami v kraju Radegunda, kjer je preživljal svojo mladost. Še kot deček je občutil grozote vojne vihre. Odločil se je za poklic krojača in se zaposlil v obratu tovarne Toper v Šoštanju. Kasneje je sodeloval pri gradnji termoelektrarne Šoštanj, kjer se je tudi zaposlil. Kmalu po 2. svetovni vojni je v Šoštanju oživelo planinstvo in Karel se je takoj včlanil v to vseslovensko in najbolj množično organizacijo. Med »krivci« za to je prav gotovo tudi lepota gorskega sveta nad Mozirjem, kamor je že kot otrok rad zahajal. Bolj ko so se leta seštevala, bolj si je želel osvojiti še nedosežene vrhove. Zato se je odločil, da bo prehodil Slovenijo podolgem in počez. To mu je tudi uspelo, saj je prehodil pot od Maribora pa vse do Kopra preko vseh tistih lepih vrhov, ki si jih je najbolj želel osvojiti. Videl je veliko lepega, odkrival lepote neokrnjene narave in o tem rad pripovedoval prijateljem, da bi tudi njih vzpodbudil h gorništvu. Posebej rad pa se je udeleževal organiziranih planinskih izletov, ki jih je prirejalo njegovo društvo. Veliko je vrhov, na katerih je stal in občudoval lepote sosednjih gora in dolin pod njimi. V obdobju, ko je bil član upravnega odbora PD Šoštanj in zadolžen za gospodarske zadeve, je vse naloge zelo vestno opravljal. Toda prehitro so prišla leta bolezni in s tako se je moral Karel odpovedati mnogim lepim pohodom in druženju s svojimi prijatelji planinci. Karel, imel si veliko prijateljev, kar so dokazali številni, ki so postali ob tvojem grobu. Hvala ti za vse! (Planinci PD Šoštanj) Marjanu Bricu v spomin Zlati oblaki žarijo, žarijo, plavajo sredi marčne modrine v soju tvojih gora. Ah, še trenutek in ugasnejo. Tiha je vas sredi tvoje Breginjske doline. Dokončno se vrnil si v svoj ljubljeni kraj, kjer kamniti stražarji tvoje omiljene gore Stol, Mija in Matajur nad teboj sedaj bdijo. Marjan, premišljen in preudaren bil tvoj je korak, govor moder in mehak, srce odprto in toplo, katerega bitje za vedno čutilo med nami se bo. Vse življenje je bil povezan z naravo, še posebej z gorami. Tu se je preizkušal, sklepal nova poznanstva in prijateljstva. Tudi njegov poklic je bil tesno povezan z naravo, saj je bil gozdar. Poti so ga vodile vsevprek po naši lepi deželici. Zelo dragocen je bil njegov prispevek k delovanju Planinskega društva Bovec. Med leti 1975 in 1981 je neutrudno vodil naše društvo. Bil je vodja gradbenega odbora za kočo na Kaninu. Vsa leta je bil gospodar društva, skrbel je za koče na Mangartskem sedlu in Predelu, za Dom Zlatorog v Trenti in Dom Petra Skalarja. Vsa ta dela je opravljal prostovoljno, a kljub temu izredno strokovno in odgovorno, zato ne preseneča, da je prejel zlato priznanje PZS. Najpomembnejši pa je bil njegov prispevek k širjenju toplih medčloveških vezi med planinci na obeh straneh meje in na celotnem Primorskem. Še danes sodelujemo s planinci iz zamejstva, Furlanije in Benečije ter tako kujemo nova prijateljstva. Nesebično je pomagal ljudem v Vrsniku, Breginju in Bovcu. S seboj je odnesel žar v očeh, ko nam je razkrival lepote narave in kraje iz svoje mladosti okoli rojstne vasi Breginj. Nikoli ne bomo pozabili teh čudovitih trenutkov z njim. Pod peroti skril si svoj soj. Stisnil v prsi gora melodijo, naj strasti tvoje globoko spijo, naj mir in pokoj bo s teboj v dolini tvoje domačije. Pogrešali ga bomo. Miran Klaves v imenu PD Bovec Zbor gorskih reševalcev Slovenije V petek, 12. aprila, je bil v kulturnem domu Korotan na Jezerskem zbor gorskih reševalcev Slovenije. Na zboru, ki je po pravilih vsaka štiri leta, se zberejo predstavniki 17 postaj GRS Slovenije. Prvi je zbor pozdravil domačin Drejc Karničar, po kratkem kulturnem programu pa še župan Jezerskega Milan Koci-jan, predsednik PZS Franci Ekar in predstavnik Uprave za zaščito in reševanje Aleš Zupanc. Prisotnih je bilo 68 delegatov s 17 postaj (z vsake po štirje, udeležba je bila torej stoodstotna). Predsedujoči na zboru je bil Drejc Karničar. Pred začetkom seje se je zbor z minuto molka poslovil od svojih članov, ki so od leta 2000 zapustili vrste GRS. Na začetku je potekala razprava o dnevnem redu, ker je komisija za volitve poročala, da za vse funkcije ni dovolj predlaganih kandidatov. Sledila so poročila: o delu Komisije za GRS pri PZS, disciplinske komisije, nadzornega odbora in delovanja Ustanove Sklada Okrešelj. Načelnik Komisije za GRSS Dušan Polajnar je podrobno predstavil delovanje GRS med letoma 2000 in 2002. Člani GRS so leta 2001 na 260 akcijah reševali 284 ponesrečencev, na terenu so prebili 8948 ur, v 123 akcijah je sodeloval helikopter, v 156 zdravnik, 32 osebam ni bilo več pomoči, od tega jih je v gorah umrlo 21. Med vzroki nesreč je na prvem mestu padec (114), sledijo zdrs (57), nepoznavanje terena Načelnik Komisije za GRSS Dušan Polajnar (52), 40 planincev je zašlo, 23 jih je bilo telesno preslabo pripravljenih, 19 pa bolnih. Reševalci so v treh primerih izdali račune, od tega je v dveh primerih šlo za opita planinca. Začetek planinske sezone je zaznamovala velika količina snega. Kljub opozorilom obiskovalcev gora preko medijev je bilo več zdrsov. V nadaljevanju je Polajnar opisal vrsto dejavnosti iz Programa dela Komisije za GRS pri PZS, kot so usposabljanje in dopolnjevanje znanja, testiranje opreme, pomoč ob naravnih nesrečah, povezava z zaščitnimi organizacijami, priprava preventivnih akcij in mednarodno sodelovanje. V letu 2001 je GRS izdala učbenik za vzgojo in izobraževanje članov GRS, žal niso uspeli v roku zbrati dovolj prispevkov za izdajo zbornika ob 90-letnici GRS, uredili pa so svojo spletno stran (www.pzs.si/grs). Načelnik je posebej poudaril potrebo po še boljšem seznanjanju javnosti o delu GRS. Zaskrbljujoča je ugotovitev, da je vsako leto potrebnih vse več naporov za usklajevanje in dogovarjanje za sofinanciranje njenih dejavnosti. V letu 2001 niso uresničili načrta zamenjave vozil. Načelnik je poročal tudi o delovanju Ustanove Sklad Okrešelj, katere namen je finančno pomagati otrokom gorskih reševalcev, ki so se ali se morebiti bodo še ponesrečili pri zahtevnem in nevarnem reševalnem delu. Zdaj ima štipendije osem otrok, nekateri pa so dobili enkratno pomoč. Iz sklada bi radi podprli tudi raziskovalne naloge o delu GRS, a žal ni večjih darovalcev. Zato PZS predlaga planinskim društvom, da bi prispevala v sklad po 30.000 oziroma 20.000 SIT (reševalci so se odločili, da bodo v sklad prispevali potne stroške za udeležbo na zboru). Polajnar je spomnil še na letošnji osrednji dogodek: 90-letnico obstoja slovenske GRS. Ob tem želijo seznaniti javnost z delom GRS in njenimi težavami. Osrednja prireditev bo 15. 6. 2002 v Kranjski Gori. V nadaljevanju zbora je potekala dolga razprava o poročilih in tudi drugih zadevah v zvezi z reševanjem. Nadzorni odbor je ugotovil, da za določeno nabavljeno opremo še ni urejena vsa dokumentacija. Zato je bil sprejet sklep, da dosedanje vodstvo ne bo razrešeno in da bo kadrovski postopek podaljšan za dva meseca, ko bo sklican izredni zbor in bodo izvedene volitve. Na pobudo Iztoka Tomazina, načelnika zdravniške podkomisije, je bil sprejet tudi zanimiv sklep, da sta primarni korist ponesrečenca in varnost reševalca. Z veliko večino je zbor sprejel nov Pravilnik o GRS. Predlog, da se otrokom ponesrečenih izplačajo vsa sredstva Sklada Okrešelj, ni bil sprejet, ker pravila tega ne dopuščajo. Postaji GRS Prevalje in Maribor sta se na zboru dogovorili za skupen sestanek, na katerem bodo ponovno preverili razmejitev med postajama. Na zboru so spet opozorili na potrebnost Zbor GRS na Jezerskem rednega obveščanja planinske javnosti o razmerah v gorah. Ugotovili so tudi, da je nujno pomlajevanje reševalcev po postajah. Na zboru so podelili priznanja častni član GRSS, zaslužni član GRSS, znak GRSS in listino za 25-le-tno delo v GRS. Častni člani so postali: Marko Butinar, Franc Kajžar, Daniel Kopušar, Janko Koren, Janez Mlinar, Marjan Prelog in Silvo Jošt. Novi zaslužni člani GRSS so: Ciril Cencelj, Janez Dovžan, Janez Golob, Martin Gričar, Brane Jaklič, Tone Jeglič, Jernej Koritnik, Slavko Markič, Albin Noč, Gabriel Prezelj, Jošt Razinger, Rudi Robič in Jože Rožič. Listino za 25-letno delo v GRS so prejeli: Stanko Biaggio, Jernej Brežan, Danilo Cedilnik, Bernard Cuder, Franc Čemažek, Janez Črepinšek, Martin ČuPar, Ivan Ču-Per, Peter ČuPer, Jože Fele, Marko Gabrovšek, Karel Geršak, Franci Golmajer, Cveto Kemperle, Vasja Klavora, Branko Klinar, Ivč Kotnik, Metko Kravanja, Marjan Kregar, Marko Mikelj, Iztok Mlekuž, Janez Oman, Dušan Polajnar, Karel Rito-nja, Milan Škantar, Franc Štros, Iztok Tomazin, Milan Ulčar, Janez Vol-kar, Anton Vovk, Franc Vrankar in Rok Zagernik, Aleš Zupanc, za 35-le-tno delo pa Oto Čegovnik. Predstavnik Uprave za zaščito in reševanje je podelil priznanja Civilne zaščite, prejeli so jih: Bernard Cuder, Milan Plesec, Darko Pre-tner, Davorin Žagar in Postaja Kranjska Gora (zlati znak). Po zboru so se reševalci zbrali na prijateljskem srečanju v Hotelu Planika. (Besedilo in fotografiji: Vladimir Habjan) Zbor markacistov PZS V soboto, 20. aprila, ob 10. uri je bil na Ekonomski fakulteti v Ljubljani zbor markacistov PZS, ki se ga je udeležilo 71 markacistov iz 46 planinskih društev. Letošnji zbor je bil volilni v skladu z določili Pravilnika o markacistih PZS, ki določa tak zbor na vsaka štiri leta. Prisotni so obravnavali 15 točk dnevnega reda. Na začetku sta bila podana poročilo načelnika in finančno poročilo. V razpravi je sodelovalo precej navzočih delegatov, ki so predstavili raznovrstno problematiko, ki se pojavlja pri vzdrževanju in urejanju planinskih poti. Markacisti skrbe za 1442 planinskih poti v skupni dolžini 7000 kilometrov in za primerno označenost vrhov. Za pomoč pri vzdrževanju zavarovanih poti se zahvaljujejo predvsem 15. brigadi Slovenske vojske, ki jim s svojimi helikopterji pomaga pri prevozih, pa tudi ELES-u, Pivovarni Union d. d., Ljubljanskim mlekarnam d. d., ki jim že vrsto let pomagajo na druge načine. Ugotovili so, da se zaključuje prva faza posodobitve katastra planinskih poti. Sklenili so, da bodo vložili vse sile za čimprejšnji sprejem Zakona o planinskih poteh, ki bo vseboval tudi zaščito markacije in smerne table za označevanje poti. Upajo, da bodo planinske poti pridobile status športnih in turistično-infrastruk-turnih objektov. Skupaj s komisijo za varstvo gorske narave bodo v bodoče namenili poglavitno pozornost ohranjanju okolja na in ob poteh. V nadaljevanju dnevnega reda so slovenski markacisti sprejeli sklep, da se njihove območne mar-kacijske skupine odslej pokrivajo s področji posameznih meddruštve-nih odborov planinskih društev (12). Obravnavali so tudi predlagano spremembo Slovenske planinske poti. Ponovno so vanjo uvrstili Frisc-haufov dom na Okrešlju, poleg tega pa še Kranjsko kočo na Ledinah in Koroško Rinko. Namesto koče na Pesku, ki je bila izbrisana s seznama planinskih koč, se kot obvezna točka SPP uvrsti Koča na Klopnem vrhu na Pohorju. Mrzla gora pa bo zaradi izjemne zahtevnosti le točka razširjene SPP. Jože Rovan je predstavil traso Vie Alpine, ki bo povezovala osem evropskih alpskih držav in je prav zaradi tega izjemnega pomena tudi za našo državo. Na zboru je bila predstavljena tudi letošnja akcija »Markirajmo Slovenijo«, ki jo organizirajo tovarna Helios iz Domžal, Olimpijski komite Slovenije in Planinska zveza Slovenije. Za načelnika komisije za planinska pota je bil ponovno izbran Tone Tomše. (Danilo Sbrizaj) Zbor gospodarjev planinskih društev Gospodarska komisija Upravnega odbora PZS že vrsto let v aprilu sklicuje posvet gospodarjev planinskih društev, na katerem se srečajo pred prihajajočo sezono in uskladijo delovanje. Tokratni zbor je bil v petek, 13. aprila, v Ljubljani. Tudi letos je, kot že nekaj let, gostoljubje 91 gospodarjem iz 48 planinskih društev nudila Pivovarna Union d. d. Dnevni red letošnjega srečanja je bil precej obširen, saj bo v maju volilna skupščina PZS. Zato je načelnik Gospodarske komisije Metod Kovač zbranim najprej posredoval Poročilo o delu Gospodarske komisije v obdobju 1998-2002. V njem je predstavil precej obširno dejavnost komisije v tem obdobju, ki je bila usmerjena predvsem v ekološko sanacijo planinskih koč v Kamniško-Savinjskih Alpah. Za to področje so bila namreč na razpolago mednarodna sredstva, ki smo jih uspeli dobro unovčiti. Veliko je bilo storjenega tudi na področju mednarodnega sodelovanja in usklajevanja lastniških odnosov s planinskimi društvi. Člani komisije so bili uspešni tudi pri zastopanju interesov PZS in planinskih društev v denacionaliza-cijskih postopkih, praktično edina nerešena zadeva, ki se vleče že skoraj deset let, pa je denacionalizacija Doma v Tamarju. V bodoče bo potrebno spremeniti Pravilnik o poslovanju, upravljanju in opremi planinskih koč in intenzivirati izobraževanje oskrbnikov, ki delajo v naših kočah. Na tem področju doslej ni bilo storjenega dovolj. Po poročilu načelnika, na katerega ni bilo pripomb, je podpredsednik PZS Janez Duhovnik zbranim predstavil predlog Pravilnika o delu Komisije za koče in pota, ki je temelj delovanja bodoče združene komisije. Prisotni nanj niso imeli bistvenih pripomb. V nadaljevanju je strokovni sodelavec Danilo Sbri-zaj poročal o pogovorih, ki jih je imel na Republiškem tržnem inšpektoratu in na Republiškem zdravstvenem inšpektoratu. Pomembno je, da smo dosegli, da bo osnova za preglede obeh inšpekcij seznam planinskih koč, ki upošteva kategorizacijo PZS in določila Zakona o gostinski dejavnosti - Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih ... o tem, katere koče so gostinski obrati. Ta seznam bo za inšpekcije tudi uradni seznam planinskih koč, zato letos od oskrbnikov ne bodo več zahtevali potrdil o registraciji koče. Pripravljamo pa tudi sestanek na DURS-u, kjer bi radi razčistili nekatere različne poglede glede davka na dodano vrednost in dobili odgovore na vprašanja, ki smo jim jih zastavili v zadnjih dveh letih. Z Ministrstvom za notranje zadeve se dogovarjamo, da spremenimo dosedanjo razdelitev planinskih koč na visokogorske in ostale, tako da bo kot osnova za prijavo gostov v kočah služila kategorizacija koč PZS, ki jih natančneje opredeljuje. Gospodarjem je bila predstavljena tudi tako imenovana osebna izkaznica planinske koče, ki bi bila kot neke vrste plakat izobešena na več vidnih mestih v koči (pri vhodu, v gostinskih prostorih, na pristopih v spalni del), na njej pa bi bili vsi pomembni podatki o koči, upravljavcih, cenah in popustih. Gospodarji so se z idejo strinjali, so pa imeli nekatere pripombe zlasti glede objavljanja cen storitev, ki so v pristojnosti planinskih društev. Sklenjeno je bilo, da se te cene kot doslej objavljajo na posebnem ceniku. Podana je bila tudi inPormacija o prispelih prijavah investicij v planinske koče za leta 2002, 2003 in 2004. Letos bo na razpolago 20 milijonov SIT, ki jih je Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport na osnovi naše prijave namenilo za ekološko sanacijo planinskih koč in poti, in pa 10 milijonov SIT, ki jih je za iste namene dodelilo Ministrstvo za okolje in prostor. Povedano je bilo tudi, katere planinske koče so bile letos deležne sredstev Športne Pundacije. V razpravi so gospodarji omenili zlasti preveliko birokratizacijo in zapletenost prijavnih in upravnih postopkov, ki jim jemljejo veselje do amaterskega dela. Na koncu so gospodarji določili tudi delegata za letošnjo skupščino PZS. To bo Franc Šinko iz PD Grmada. Po končanem srečanju so sledili še druženje in izmenjave koristnih inPormacij, podprti s tradicionalnim golažem in pivom Union. Danilo Sbrizaj Najvišje cene nočitev, hrane in pijače v letu 2002 Upravni odbor Planinske zveze Slovenije je v skladu z 51. členom Statuta Planinske zveze Slovenije na svoji 25. seji dne 19. 4. 2002 sprejel sklep o najvišjih cenah nočitev, osnovne prehrane in napitkov v kočah I. in II. kategorije, ki ga je v skladu s 15. členom »Pravil- nika o upravljanju, poslovanju in opremi planinskih koč« pripravila Gospodarska komisija UO PZS. Najvišje cene nočnin, osnovne prehrane in napitkov v planinskih kočah I. in II. kategorije v letu 2002 so naslednje: Storitev I. Kategorija koče: M 1. Nočnine a) soba (1-4 postelje) b) soba (5-8 postelj) c) skupna ležišča polna cena 3400 SIT 2750 SIT 1650 SIT 30% popust 2380 SIT 1925 SIT 1150 SIT polna cena 2200 SIT 1500 SIT 1200 SIT 30% popust 1540 SIT 1350 SIT 840 SIT 2. Hrana a) enolončnica brez mesa b) enolončnica z mesom c) golaž, segedin 600 SIT 850 SIT 1000 SIT 500 SIT 750 SIT 850 SIT 3. Pijača a) čaj, 0,25 litra b) voda, 1,5 litra 250 SIT 400 SIT 200 SIT 300 SIT Vse ostale cene prehrane in ročenih, se oblikujejo prosto. pijač, razen pripo- Upravljalci planinskih koč III. kategorije oblikujejo cene prenočišč, hrane in pijače sami, spoštovati pa so dolžni vse predpisane popuste za prenočevanje. Popusti za prenočevanje v planinskih kočah v lebu 2002 Upravni odbor Planinske zveze Slovenije je v skladu z 51. členom Statuta Planinske zveze Slovenije na svoji 25. seji dne 19. aprila 2002 sprejel sklep o popustih za prenočevanje v planinskih kočah, ki ga je v skladu s 16. členom Pravilnika o upravljanju poslovanju in opremi planinskih koč pripravila Gospodarska komisija UO PZS na svoji seji dne 7. marca 2002. Polno ceno prenočevanja (100 %) plačajo vsi nečlani. Pravico do 30 % popusta na polno ceno prenočevanja imajo v sobah in na skupnih ležiščih vsi člani PZS z veljavno izkaznico, člani slovenskih zamejskih planinskih društev in slovenskih planinskih društev v tujini, člani Planinske zveze Hrvaške na osnovi bilateralnega sporazuma iz leta 1992 in člani planinskih organizacij, včlanjenih v UIAA, s katerimi ima PZS sklenjen sporazum o reciprociteti. Podpisnice sporazuma o reciprociteti so: Nemčija DAV - Deutscher Alpenverein Avstrija OeAV - Österreichischer Alpenverein Belgija BAC - Belgische Alpen Club CAB - Club Alpin Belge Španija FEDME - Federacion Espanola de Deportes de Montana Velika Britanija AC - Alpine Club Italija CAI - Club Alpino Italiano AVS - Alpenverein Südtirol Francija CAF - Club Alpin Francais Liechtenstein LAV - Liechtensteiner Alpenverein Luksemburg GAL - Groupe Alpin Luxembourgeois Nizozemska NKBV - Niederlandse Klim - en Bergsport Vereniging Švica CAS - Club Alpin Suisse AACBa - Akademischer Alpenclub Basel AACB - Akademischer Alpenclub Bern Slovenija CAAG - Club Alpin Académique Geneve AACZ - Akademischer Alpenclub Zürich PZS - Planinska zveza Slovenije 40% popust, ki velja le na skupnih ležiščih, imajo: • mladi člani kategorij C in D do dopolnjenega 27. leta starosti, • alpinisti, • vsi registrirani vodniki PZS, gorski vodniki in mentorji planinskih skupin, • vsi registrirani člani Gorske reševalne službe Slovenije, Gorske straže in markacisti. Do brezplačnega prenočišča so upravičeni: • gorski reševalci in markacisti na akciji. Za tiste obiskovalce, ki imajo lastno posteljnino (lastne rjuhe), velja dodaten popust v fiksnem znesku 350 SIT na ceno prenočišča za planince. Vsi ti se morajo pri prijavi izkazati z lastno posteljnino, sicer plačajo normalno ceno prenočišča. Društva - oskrbniki imajo tudi pravico do občasnih kontrol ležišč. Zlorabe se kaznujejo s plačilom 3-kratne polne cene ležišča. Planinskim društvom priporočamo, da nudijo družinam z otroki popuste pri prenočevanju po lastni presoji. Planinskim društvom priporočamo, da omogočijo brezplačno prenočevanje na skupnih ležiščih vsem registriranim vodnikom PZS in gorskim vodnikom, ki vodijo organizirane planinske skupine (s potrdilom PD). Za gorske vodnike, ki jih plačajo posamični klien-ti, to priporočilo ne velja. Pravico do popusta za prenočevanje imajo samo tisti obiskovalci, ki se izkažejo z veljavno planinsko izkaznico. Ljubljana, 19. 4. 2002 Načelnik GK PZS: Metod Kovač Predsednik PZS: Franci Ekar POPUST OB NAKUPU Pri nakupu 5 ali več izvodov enakih planinskih edicij, ki jih je izdala PZS, priznamo 20% popust. Kupovanje ali naročanje več kot 5 izvodov je možno v pisarni PZS, Ljubljana, Dvoržakova 9, v ponedeljek od 8. do 17. ure ali od torka do petka od 8. do 14. ure. Po 10. točki 26. člena Zakona o davku na dodano vrednost se davek ne obračuna. Maloprodaja je tudi v pisarni Planinskega društva Ljubljana - matica, Miklošičeva 17, v večjih knjigarnah, na sedežih planinskih društev in planinskih kočah po vsej Sloveniji, kjer je možno dobiti tudi drugo gradivo o posameznih gorskih področjih. Pri naročilu obvezno dostavite naročilnico z navedeno vašo davčno številko, matično številko in številko žiro računa. Cene veljajo od 16. 04. 2002. InPormacije: Planinska zveza Slovenije, Dvoržakova 9, 1000 Ljubljana; telefon: 01/434 30 22 int. 104; 01/434 30 23 int. 104; Pax.: 01/432 21 40; e-pošta: planinska.zalozba@pzs.si SEZNAM IN CENE PLANINSKIH EDICIJ PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE PLANINSKI ZEMLJEVIDI Bohinj - 1:25.000 (2. izd. 1998) Dolenjska, Gorjanci, Kočevski Rog - 1:50.000 (1997) Grintovci - 1:25.000 (1998) Julijske Alpe - vzhodni del Julijske Alpe - zahodni del -Kamniško - Savinjske Alpe -(2. izd. 2000) Cena v tolarjih 1.130 1.429 1.130 1.429 1:50.000 (2000) 1:50.000 (2. izd. 1999) 1.429 50.000 1.429 Karavanke - osrednji del - 1:50.000 (2. izd. 1999) v tisku Kranjska Gora z okolico - 1:25.000 (2. izd. 1996) 1.250 Krnsko pogorje in Kobarid - 1:25.000 (2. izd. 1992) 1.030 Ljubljana in okolica - 1:50.000 (2000) . 1.429 Pohorje - 1:50.000 (2. izd. 2000) 1.429 Polhograjsko hribovje in Šmarna gora - 1:25.000 (1. izd. 1992) 1.030 Posavsko hribovje - zahodni del (Menina-Ostrež-Kum) (2002) 1.429 Slovenska Istra, Brkini, Čičarija in Kras - 1:50.000 (1. izd. 1997) 1.429 Snežnik - 1:50.000 (1999) 1.429 Stol in Begunjščica - 1:25.000 (2. izd. 1996) 1.250 Storžič in Košuta -1:25.000 (2. izd. 1995) 1.250 Trenta - 1:25.000 (3. izd. 1995) 1.250 Triglav - 1:25.000 (3. izd. 2001) 1.429 Triglavski narodni park - 1:50.000 (4. izd. 2000) 1.429 Turistični zemljevidi - tuji Turistični zemljevidi - 1:50.000: Bernina-Sondrio; Sextenski Dolomiti; Ötztalske Alpe; Stubajske Alpe; Monte Rosa; Dolomiti Brenta; Dachstein; Zillertalske Alpe; Dolomiti Marmolata, Sella PLANINSKI VODNIKI Kako na Triglav Vodnik »Pot čez Kozjak« Vodnik Julijske Alpe (T. Mihelič, 1998) Vodnik Kamniške in Savinjske Alpe (P. Ficko, 1993) Vodnik Karavanke (S. Klinar, 1997) Vodnik po planinskih postojankah (J. Dobnik, 1998) Vodnik Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras (1. izdaja 1997) 990 1.500 600 3.500 2.700 3.500 3.500 2.200 VODNIKI IN DNEVNIKI PO VEZNIH POTEH Vodnik Slovenska planinska pot (J. Dobnik, 1998) 3.500 Razširjena slovenska planinska pot (J. Dobnik, 1993) 1.300 Dnevnik s slovenske planinske poti (2001) 300 PLEZALNI VODNIKI Plez. vodnik Kamniška Bela - Repov kot (1993) 1.800 Plez. vodnik Logarska dolina - zahodni del (1999) 4.000 Plez. vodnik Logarska dolina - vzhodni del (1998) 3.700 Plez. vodnik Kamniška Bistrica (1995) 2.400 Plez. vodnik Vršič (1997) 2.700 Plez. vodnik Jezersko (1999) 3.800 VODNIKI V TUJIH JEZIKIH IN VEČJEZIČNE IZDAJE Slovenija - planinske postojanke (večjezični vodnik 1997) 2.200 Vrhovi prijateljstva - 60 vrhov 1.500 Zavarovanje rastline (ang., nem.) 200 VZGOJNA LITERATURA Alpinistična šola (Golnar, 1999) 2.900 Alpinistična šola - dodatek (Golnar, 1996) 700 Gorniška vzgoja (Golnar, 1996) 1.100 Mentor planinske skupine 2001 2.900 Oprema za gore in stene (B. Mlač, 1999) 6.600 Podhladitev, omrzline in druge poškodbe zaradi mraza 600 Proti vrhovom - priročnik za gibanje v gorah 4.900 Slovenski alpinizem '97 1.700 Slovenski alpinizem '98 2.500 Slovenski alpinizem '99 2.800 Slovenski alpinizem 2000 3.100 Zavarovane rastline (Skoberne, 1995) 200 Veliki pionirji alpinizma (B. Mlač, 2001) 2.950 DRUGE EDICIJE 2. poročilo o Alpah 4.900 Ama Dablam - Odsanjane sanje 3.900 Antarktika (Grošelj, 1997) 4.760 Bele sanje - kamnita resničnost (S. Štirn) 1.500 Članske izkaznice A, B, C 200 Članske izkaznice GS 130 Članski karton 20 Človek, gora, poezija 1.200 Dnevnik Mladi planinec 250 Dnevnik Ringa-raja 250 Gremo skupaj v hribe 2.500 III. zbornik GRS 1.500 Iskanje Šambale 3.800 Jakob Aljaž, Spominčice (kaseta) 1.000 Koledar akcij 2002 430 Lotosov cvet (M. Krišelj, 1999) 2.700 Moje gore (M. Arnejšek, 2001) 6.900 Nakaznica za prenočišče (1995) 220 Našitek PZS 70 Pesmarica Gorniška 1 1.500 Planinski dnevnik (s Častnim kodeksom slovenskih planincev, 2000) 350 Planinski vestnik 600 Pohvala 150 Posušeni rožmarin (dr. M. Potočnik, 1996) 4.000 Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah 5.200 Vpisna knjiga za planinske postojanke 3.500 Vpisna knjiga za vrhove 990 Namizna zastava 1.500 Zastava PZS (0,45 x 1,35 m) 5.800 Zastava PZS (1,80 x 0,60 m) 7.000 Zastava PZS (2,70 x 0,90 m) 9.000 Značke PZS - na sponki 250 Zorko Jelinčič - Med prezrtjem in mitom 3.400 Inovativne tehnične nogavice NOTRANJA PLAST: OUTLAST Mikrovlakna, ki absorbirajo, zadržijo in sprostijo toploto in s tem uravnavajo temperaturo nog. Ni prevroče, ni premrzlo. Je pravšnje. VEČPLASTNI SISTEM / ZUNANJA PLAST: POLIAMID Odpornost na trenje. Velika trpežnost. PRILAGODLJIVA ELASTIČNOST 10% lycre po celih nogavicah. Elastične ostanejo še po mnogih pranjih. ODPORNOST NA TRENJE - ZAŠČITA PRED ŽULJI Dodatna poliamidna ojačitev na izpostavljenih delih. Informacije: Iglu šport d.o.o., Ljubljana