— - --

'iV-j







/


/

ZABAVNA

KNJIŽNICA

ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA

SLOVENSKA MATICA

XV. ZVEZEK.

.. ..V LJUBLJANI, 1902 .. ..

o o

TISKALA KATOLIŠKA TISKARNA

/o rMJ

/ ••

1059B8

v





o o o

o o o

;i o o o i:

~t) ($

Pogreb.

Slika iz življenja koroških Slovencev.

Spisal F. J. Doljan.

Sneg, sneg, nič drugega nego sneg . . .

Kako prijetne so one ob pobočju in ob vrheh
bolj in manj visokih hribov nahajajoče se goličave, ki
jih je videti povsod v takih krajih, kjer so bili ljudje
radi pomanjkanja rodovitnega polja in ravnine v dolini
prisiljeni, naseliti se tako visoko — kako prijetne so
te goličave ob poletenskem času, ko se ziblje in valovi
po njih bujno iz tal poganjajoča trava, dišeča ajda in
drugo žito 1 A kako dolgočasni, zapuščeni so po zimi
taki kraji! . . .

Sneg in nič drugega nego sneg je bilo videti
iz koče Jurčka Gradišnika, ki je stala visoko gori na
eni tistih strmin, med katerimi se vije potok Bela ter
hiti v divji razposajenosti najprej mimo zdravišča ena¬
kega imena, potem pa dalje doli proti Železni Kapli...

Deset dni je padal neprenehoma in zapadlo ga
je bilo toliko, da so se bila debla nižjih dreves skrila

6

skoro popolnoma in da se je sneg, ki se je nabiral
na vejah ter jih upogibal, spajal s snegom, ki je v
teh desetih dneh neprestanega meteža tako rekoč
raste! od tal.

V poletnem času, da, je tukaj gori kaj udobno
in lepo! . . . Zrak čist in čvrst, da ga človek kar z
veseljem srka vsč, okrog in okrog dehteči gozdi in
potem v neposrednji bližini v nebo štrleči vrhovi in
grebeni divnih Kamniških planin, ki so na tej severni
strani videti še mogočnejši, nego od južne strani —
vse to mora ugajati vsakemu, ki ima količkaj čuta za
naravine krasote. Toda po zimi, v snegu, ko je zagrnjena
vsa zemlja v enakolično belo odejo ... ko ni videti
med snežniki in drugimi vrhovi nobenega presledka,
nobenega razločka in ko ni mogoče iti nikamor, prav
nikamor iz koče ... ko je časih po cele mesece vsaka
taka naselbina navezana docela sama nase, ker je od¬
rezana od vsega prometa z zunanjim svetom — takrat
je po takih krajih sila dolgočasno, skoro neznosno ...

Potem pa če zadene človeka še taka nesreča,
kakor je zadela Jurčka! . . .

Bival je sam, čisto sam z ženo v svoji mali, tesni,
leseni kočici, katero so bili bogzna pred kolikim časom
postavili semkaj njegovi pradedje, in da se torej mi¬
sliti, kako tiho, mrtvo je bilo ob takem času v njegovem
stanovanju. On, njegova Urška, pa črna kavka, katero
je bil nekod iz gnezda vzel in prinesel domov, to je
bilo vse, kar je dihalo pod Jurčkovo streho, ako se
ne omenja edine koze, ki je bila njegova last, a ki je,
kakor je umevno samo ob sebi, stala v svojem hlevcu,
ter ne vpošteva drugih, še manj koristnih živali, ki so
se potikale po luknjah ter prihajale semtertja na površje...

O kaki zabavnosti torej v Jurčkovi koči ob
takem času, ko se ni moglo z doma, ni bilo ne duha

7

ne sluha. In vendar se je izhajalo! Žena je malo po¬
spravljala po sobi, predla, pripravljala revno kosilce, on
je pa rezljal in strgal na toporišČu ali na kakem drugem
takem orodju. Pomenkovala se navadno nista dosti.
Bila sta oba navajena molčanja. Kako tudi ne! Otrok
jima Bog ni dal nikoli, bila sta od vsega začetka
sama. Jurček je delal dan na dan v gozdu, kjer je
pripravljal drva in kuhal oglje, ona je bila pa doma.
Videla sta se samo na večer in še tistikrat se jima ni
ljubilo dosti govoriti. Jurček je bil pretruden za to in
je gledal, da je kmalu legel, ona pa, ki je vedela, kako
je potreben počitka, ga tudi ni hotela motiti.

A ob takih prilikah, ko se po več dni ni moglo
iz hiše in ko sta začela oba trpeti pod morečo enako¬
mernostjo, se jima je vendar časih razvozljal jezik. Tedaj
je začel Jurček kar nenadoma praviti o tem, kako mu
je bilo pri srcu tistikrat, ko so ga bili odvedli od tod,
in kaj je vse doživel, ko je bil na Laškem.

Njegova žena je slišala tisto povest kdove že
kolikokrat, vendar so se ji vselej oživile oči, kadar
je Jurček začel; kri se ji je začela pretakati hitreje po
žilah in veseleje je brnel kolovrat ob njenih nogah...

In ko je bil Jurček svojo povest končal, pogrezala
sta se oba v spomine na one davne davne dni, ko
sta se bila tako čudno našla, in postajalo jima je gorko
ob teh spominih . . .

Da, Jurček in Urška sta imela nekaj kakor roman
za sabo! ... Ne samo po velikih, hrupnih mestih, ne
samo po blestečih sobanah se dogajajo romani! Mogoči
so povsod, povsod, kjer se nahajajo čuteča človeška
bitja — tam gori v najbolj zapuščenih gorskih krajih
baš tako, kakor ondi, kjer vrvi med krasnimi pala¬
čami po gladkih tlakih neprenehoma množica gibkih,
okretnih teles . . .

8

Saj je vse človeško življenje ena sama dolga
povest, a vsako posamezno življenje je epizoda v
tej povesti . . .

Tudi Jurček in njegova Urška sta imela svojo
povest. . .

O bila je zlata duša ta Urška!

Toda zdaj je bila mrtva . . . mrtva . . .

* *

„Kaj, ali tako se umrje?" je dejal Jurček sam pri
sebi, ko je videl, da se njegova Urška več ne gane,
ko je videl uprte v sč njene osteklenele oči . . .

Popraskal se je po glavi, kakor človek, ki je v
zadregi in ne ve, kako in kaj, pa zrl na borno po¬
steljo, kjer je ležalo nepremično koščeno truplo nje¬
gove žene.

Stvar se mu je zdela izpočetka strašno čudna.
Kaj, njegova Urška da bi bila res umrla? In kar tako ?...
Ne, to je bilo neverjetno, skoro nemogoče! —

Pred štirimi dnevi je bila še zdrava. To se pravi,
bila je še po koncu. Zdrava menda že davno ni bila
več prav, kajti večkrat je malo postokala in že dolgo
je slabo izgledala. A po koncu je bila in svoj posel
je še pred štirimi dnevi opravljala prav tako, kakor
zmeraj poprej . . .

V petek zjutraj je bilo prvič, ko ni mogla vstati,
in danes, v ponedeljek, mrtva! —

Ne, to Jurčku ni hotelo v glavo! Tako se vendar
ne umrje, za božjo voljo! On si je predstavljal smrt
vedno kot nekak boj, kot nekaj strašnega, silovitega,
čemur se človek upira, ustavlja ... A tako? . . . Ne,
njegova Urška spi, ali se šali! . . .

Stopil je tja k njej ter jo prijel za roko. Roka je
še mehka, ali mrzla . . . Torej vendar? —

9

Pomajal je z glavo ter si začel klicati v spomin,
kako je vse to prišlo . . .

V petek je govorila še čisto pametno, prav kakor
sicer. Samo tožila je, da jo v prsih zbada, pa da ji
je v glavi tako čudno. Dihala je drugače, nego po
navadi, bolj na gosto, in prsi so ji bile nekoliko za¬
tekle. A vsemu temu ni pripisaval Jurček nikake važnosti.
Ker je tudi pokašljevala, je bil tega mnenja, da se
je malo prehladila in drugega nič. Da bi ji prej od¬
leglo, ji je pripravil zdravila, kakršnega je sebi vselej
privoščil, kadar je bil prehlajen. Stopil je nekoliko
snega, ker vode ni bilo pri hiši, pristavil strežnico k
ognju pa pustil, da je zavrela. Nato pa je vreli krop
nesel ženi ter ji prigovarjal, da naj pije. Rada ga je
slušala, kakor vselej. No in on je bil uverjen, da ji
to mora pomagati, ker je tudi njemu še vselej pomagalo.
Sicer pa tudi sama prav čisto nič ni mislila na to, da
bode umrla. Bila je ves čas, dokler je bila pri zavesti,
precej dobre volje in je poskrbela še za to in ono...

Toda v soboto popoldne se ji je začelo hipoma
blesti. Poslej je govorila več, nego je bila njena na¬
vada, in sicer je govorila take stvari, da se je Jurček,
ki tudi zdaj še nič ni hudega slutil, često zasmejal in
se skoro zabaval poleg nje . . .

Malo bolj sitno je bilo to, da se je venomer
razodevala in je večkrat tudi iz postelje planila . . .
A Jurček je za trdno upal, da bode v nekaj dneh vse
pri starem, tem bolj, ker ni bilo prav nobenega zna¬
menja, da bi bila imela kako posebno bolečino. V
nedeljo na večer je bila celo tudi spet bolj mirna, in
legel je brez skrbi spat . . .

Na, in zjutraj to presenečenje! ... Ko se za vse
njegovo nagovarjanje zmenila ni, jo je malo potresel.
No, in res je še dihala. Misleč, da je le slaba tako, ker

10

ni ves čas, kar je ležala, skoro ničesar užila, jo je pri¬
vzdignil nekoliko ter ji vlil malo mleka v usta. Ali šlo
ni več doli! In kmalu potem ni bilo nobenega znaka
več, da živi . . .

Čudno, čudno, kako je naglo po človeku!

Preteklo je nekaj časa, preden se je Jurček za¬
vedel svojega položaja. Sam z mrtvo ženo in v tem
času! Za hip se ga loti nekaj kakor nejevolja. Sredi
zime! . . . Bilo mu je, kakor včasi, ko je malo poza-
godrnjal nad njo . . . Kakor da bi bilo to na njej ležeče,
da je baš zdaj umrla! ... A kmalu je mislil spet pa¬
metneje in začelo mu je postajati mehko pri srcu.
Prižgal je stekleno svetilko, napolnjeno z oljem, po¬
stavil jo na stol ob njenem vzglavju ter tarnal sam
pri sebi:

„Revica, nič dobrega nisi imela tukaj, zato si šla
preč od mene!“

In obrisal si je solzo, ki mu je počasi prilezla
po suhem licu doli. Ustrašil se je skoro te solze, tako
dolgo je že bilo od tistih dob, ko je zadnjič jokal.
Toda ni si mogel kaj, moral je trpeti, da se mu je za
prvo utrnila še druga in tretja! . . . Pri srcu mu je
bilo hudo, tako hudo, ko morda samo še enkrat v
njegovem življenju, takrat, ko se je tudi moral ločiti
od svoje Urške ... Oj da, če se mora ločiti človek
od najdražjega, najljubšega bitja in ločiti celo še za
večno!...

Jurčku se je temnilo pred očmi pri tej misli. Za
večno! . . . Kaj bode on počel sam na tem svetu?...
Zakaj ne pokliče Bog skupaj k sebi takih ljudi, ki se
imajo radi? . . . Sam, čisto sam! ... O, to je bil prehud
udarec, ki ga je zadel! . . . No, za malo reč bi Jurček
tudi jokal ne bil! . . .

11

Toda k sreči Jurček ni bil človek, ki bi se bil
potapljal več nego treba v svojo bridkost; on se ni
prišteval k tistim, ki se z neko posebno naslado bavijo
venomer s svojo bolečino. Jurčka je le tako mimogrede
premagalo rahločutje, ki pa je bilo tem pristneje, tem
naravneje, ker se mu je bilo zbudilo čisto neposrednje
in brez vseh refleksij . . .

Vdajati se brezumni žalosti, to ni bila Jurčkova
stvar in če bi tudi bila, bi ga bile privedle dejanske
razmere do tega, da bi bil začel razmotrivati praktično
stran vse zadeve . . .

Ker ni imel nikogar, prav nikogar, ki bi mu bil
šel na roko, si je moral napraviti sam nekak načrt za
to, na kak način bode naredil pogreb.

Pogreb ob tem času in v takem snegu, ko je
bilo le z največjo težavo priti do bližnje hiše, to ni
majhna stvar! . . ,

Jurček je vso stvar dobro premislil, potem pa
je šel na delo . . .

*

* *

V takih gorskih krajih, kjer ni vasi in so posa¬
mezne hiše raztresene včasih zelo daleč druga od
druge, se razločuje človeško življenje v marsičem od
življenja po večjih naselbinah. Človek je v takih krajih
navezan mnogo bolj sam nase nego drugod, zato
pa je privajen tudi bolj mnogostranskemu delu in ne
pride tako kmalu v zadrego . . .

Jurček, ki je skoro vse svoje življenje samo
drvaril in oglje kuhal, je znal navzlic temu prijeti za
silo tudi za tesarsko ali mizarsko orodje . . .

Rokodelcem je dal on dozdaj sploh ubogo malo
zaslužiti. Vse potrebno se je skoro izgotovilo doma.
Kar ni znal on, je znala njegova pokojna žena. —

12

Le tako je bilo tudi mogoče, da sta pri borem za¬
služku, ki ga je imel on kot drvar, pošteno izhajala.
Kajti Jurčkovo posestvo ni bilo eno tistih, okrog ka¬
terih se širi velika, prijazna ravnica z njivami, košeni-
cami in pašniki. Okoli kočice je bilo ubogo malo
prostora in tisto malo njivic, ki so bile njegova last,
je imelo tako strmo lego, da je moral vso zemljo
obdelati z motiko in da je ves gnoj v košu znosil
nanje. Polje, ki poleg vsega tudi rodovitno ni bilo,
mu niti toliko ni obrodilo, da bi bilo za domačo po¬
trebo zadostovalo. Zato je bilo treba varčevati pa
še v gozdu delati. Tudi zdaj Jurčku niti na misel ni
prišlo, da bi bil šel krsto za rajnico kam naročit. Kakor
je bilo bridko tako delo, ga je hotel vendar sam zvršiti.
Sicer pa tudi — kam naj bi bil šel v takem snegu?...

Pristavil je torej v veži lestvo na steno ter splezal
po njej gori na izbo. Tu je imel shranjenih že dolgo
nekoliko močnih smrekovih žaganic. Preskrbel si jih je
bil baš s tem namenom, da bi jih imel pri rokah, če
bi bilo treba delati kdaj krsto . . . Da, da potrka smrt
kdaj tudi pri njem na vrata, to je vedel Jurček ravno
tako dobro, kakor ve vsak človek, da umrje enkrat,
in vendar se mu je zdela vsa stvar tako čudna! Še
vedno je zmajeval z glavo, še vedno kar verjeti ni
mogel, da njegove Urške več ni med živimi . . .

A vendar se je lotil! Privzdignil je vsako žaganico
posebej, si jo pogledal od vseh strani, ne da bi bil
sam prav vedel zakaj, potem pa spustil drugo za drugo
z izbe nizdol.

„Tako!“ je dejal, ko je bil četrto naslonil ob
steno. „Toliko jih bo zadosti! ... Te naj ostanejo
pa za me!“

Ko je bil spet v veži, je začel takoj žagati, tesati
in zbijati. Delal je sicer zlagoma, kakor je navada pri

13

samoukih in ljudeh, ki opravljajo kak nenavaden jim
posel, vendar vzdržema, brez prestanka. Pozabil je bil
pri tem delu celo na kozo, da je ni niti pomolzel, niti
ji jesti dal. Na svojo jed pa že celo ni mislil . . .

„Eh, Bog se nas usmili!" je vzdihnil od časa do
časa, pa tesal, stružil in primerjal. Ob mraku pa je
bila krsta zbita, izgotovljena . . . lepa ni bila. Zaganice
ob straneh niso bile oličene in oblike ji tudi ni bil
dal posebne — bila je na obeh konceh enako široka
in visoka; toda Jurček je bil zadovoljen s svojim delom.
In zdaj šele se je spomnil, da mora tudi kaj jesti.

Sel je v hlev, pomolzel kozo ter ji dal krme.

Nato je popil malo mleka in se vrnil v kočo.

Notri je bilo že popolnoma tema. Svetilka je
slabo brlela in prsketala, mali plamenček se je dvigal
in krčil ter vztrepetava!, da so se sence po steni ne¬
prenehoma zgibale, kakor bi bile žive . . .

Jurčku je bilo nekoliko tesno pri srcu. Ozrl se
je zdaj v ta, zdaj v oni kot, ne bo li opazil kaj po¬
sebnega. Potem pa si je vzel vseeno pogum, da je
tudi pri luči pogledal mrtvi ženi v obraz.

„Kako si bleda, revica, bleda!" je dejal.

In spet mu je bilo hudo pri srcu . . .

Ko pa je imel nekaj časa svoje oči uprte vanjo,

se mu je zdelo, kakor da bi dihala, kakor da bi mišice
v njenem obrazu podrhtavale ... In čim dalje jo je
gledal, tem bolj se mu je vsiljevala misel, da se giblje,
da se na lahko premiče.

Mogoče, da je bila tudi temu kriva vztrepetajoča,
migljajoča luč, ki je padala na resni obraz mrličev; mogoče
pa tudi, da se je pod nemirnimi udarci njegovega srca
zgibal in stresal njegov lastni život, pa je mislil, da
podrhtuje život njegove mrtve žene . . . Bodi si eno

14

ali drugo, nekega neprijetnega čuta se pri tem ni
mogel iznebiti in lotevalo se ga je nekaj kakor groza ...

Toda dolgo to ni trajalo. Pomiril se je kmalu,
samega sebe karajoč: „Česa se bojim?...  Ali da bi
žena oživela? . . . Ah, ko bi le hotela!“ Prilil je še ne¬
koliko olja v svetilko, potem pa se iztegnil na klopi
ob peči.

Kmalu se je razlegalo po mali sobi glasno smr¬
čanje, kar je povzročalo čudno disharmonijo v sicer
vladajoči smrtni tišini . . .

*

* *

Jurček je imel od nekdaj trdno, zdravo spanje
in tudi to noč je spal primeroma jako dobro.

Ko se je zjutraj prebudil, ni vedel prvi hip ni¬
česar o vsem tem, kar se je bilo dogodilo prejšnji
dan. Posegel je čisto mehanično z roko pod klop,
kjer sta ležali dve sekiri, kakor kadar se je odpravljal
v gozd.

Toda hkratu se ozre na posteljo, kjer mu je le¬
žala žena, zdrzne se in žalost ga obide.

„A — tako?“ zamrmra sam pri sebi. „Danes
moram iti pogrebcev iskat!“ ... In začel je premišlje¬
vati, kod bi zavil, da bi najbolje opravil. „Eh, gori
do Jožka stopim najprej! . . . Morda mi potem še on
kako kaj svetuje . . .“

Zaprl je kočo ter se napotil. A ko naredi prvo
stopinjo v sneg, mu izpodrsne . . . Padel je tako, da
je glasno zastokal.

„To se danes pa dobro začenja!“ si misli in se
skobaca počasi pokoncu iz vdrtine, ki se je bila na¬
pravila pod njim.

Vrne se v kočo, vzame v roko debelo, drogu
podobno palico ter nastopi iznova svojo pot.

15

Bilo je na sv. Pavla dan, torej še v najhujšem
mrazu. Nebo se je bilo popolnoma izjasnilo, a črez
sneg se je bila napravila trda ledena skorja, ki je pod
vsako stopinjo pokala in hreščala. Jurček je moral
zelo na trdo stopati, da se mu je sneg toliko lomil
in vdajal pod nogama, da ni še dalje drsil in padal.
Opiral pa se je pri tem na svojo palico . . .

Bilo je še precej zgodaj, ko je šel Jurček z doma.
Ob vrheh snežnikov so se lovili prvi solnčni žarki,
zagrinjajoč jih v rdeč svit, ki je prekrasno harmoniral
s čisto, nežno nebesno modrino nad gorami . . . Bolj
in bolj so žareli gorski grebeni, da je bilo videti, kakor
bi vstajali ob njih majhni ognjeni plamenčki. Počasi,
nekam svečano in dostojanstveno se je dvigalo solnce
na jasnem obzorju, in v enakem tempu je prodirala
luč od vrhov doli proti nižini, se plazila nekaj časa
samo po pobočju razdrapanih gorskih velikanov, potem
pa, kakor bi se je bilo hkratu lotilo neko hrepenenje,
se naglo razlila po nižjih hribih in dolinah, dokler ni
naposled objela celega zemeljskega površja.

Takrat pa se je zaiskrila deviškobela odeja, ki
je bila pregrnjena čez zemljo, kakor bi bila posuta z
milijoni in milijoni dijamantov. Vsak posamezni solnčni
žarek je odseval iz sto in sto bisernih zvezdic, da je
bila vsa zemlja zagrnjena v morje blesteče luči in da
je bilo videti, kakor bise hotela izkušati s solncem, kakor
bi mu hotela povrniti njegovo radodarnost stotero . . .

Bilo je prekrasno zimsko jutro! . . . Toda Jurček
je imel druge skrbi, nego občudovati vso to krasoto,
ki je naravnost izzivala njegove oči. Počasi je plezal
navzgor. Pot je bila sila težavna. Težko je sopel in
vsak las na njegovi glavi je imel svojo srago.

„Eh, Bog se nas usmili, no!“ je vzdihoval in
prestavljal z velikim naporom drog in noge, ki so mu

16

zdaj obtičale ob površju snega, zdaj spet se mu po¬
greznile globoko noter. Ko pa je dospel do svojega
prvega soseda, je bil tako izpehan, da se je zgrudil
na klop in da ni dolgo mogel izpregovoriti nobene
besedice.

Domači so se začudili nenavadnemu gostu, kajti
Jurček ni nikdar hodil po posetih, najmanj pa se ga
je nadejal kdo ob takem času.

Molčali so vsi in gospodar si je začel tlačiti prav
počasi tobak v pipo, kakor bi hotel dati Jurčku s tem
priliko, da izpregovori. Toda Jurček je le lovil sapo.
Naposled reče gospodar:

„Kaj pa je vendar tebe prineslo k nam gori?“ . .

„Eh, križi in težave!" . . .

Nato spet molk.

Gospodar je bil v tem dotlačil pipo. Prižgavši
si jo, pocmaka dvakrat z ustmi ter pripomni:

„Vem, da bi ne bil prišel, če bi ti ne bila sila!"

„Žena mi je umrla!" odgovori Jurček s tresočim
glasom. Vzpričo zbrane, srečne družinice se je še bolj
zavedal nesreče, ki ga je bila zadela, in nekam milo
se mu je storilo, ko se je spomnil, kako je on sam
in zapuščen.

„Se mi je zdelo, da bo kaj takega!" reče go¬
spodar in spet umolkne, kakor človek, ki bi rad po¬
magal, pa ve, da ne more. Jurček pa še pristavi:

„No in mislil sem, če bi hotel ti priti, Jožek" . . .

Izgovoriti mu ni bilo treba, uni gaje takoj razumel.

„Kdaj pa češ, da bi prišel?"

„Pogreb je precej jutri lehko!"

„ln drugi? . . . Kdo pride še? . . .“

„Namenjen sem še do Rigelnika, pa Mikej in
Trobe bosta morda tako dobra."

17

„Tega ne boš vsega obhodil danes v takem
snegu. To je huda pot!“ . . .

„0 huda, huda!“

Jožek premišljuje spet nekaj časa, potem pa reče:

„Veš kaj, Jurček, ti pojdi kar domov! Truden si
že. Bomo pa mi opravili to. Do Rigelnika stopim jaz,
k onima pošljem pa fanta."

Jurček je rad sprejel to ponudbo in je bil jako
hvaležen Jožku. Pogrel seje še malo, izpil nekaj kozarcev
jabolčnika, katerega so bili postavili predenj, potem
se pa poslovil.

„Pa pridite, no!“ je poprosil še enkrat odhajaje.

„Le zanesi se!“. .. odvrne Jožek. „Kakor hitro bo
mogoče, pridemo!" . . . Jurček se je potolažen vračal
proti domu.

-*

* *

Bilo je napočilo že peto jutro od tistihmal, odkar
je bila Jurčkova žena za večno zatisnila oči, a pogrebcev
le še ni bilo . . .

Da jih ne bo tako hitro, kakor je želel, na to je
bil Jurček pripravljen. Vedel je, kako je s pogrebom
v takih krajih ob zimskem času, in znani so mu bili
slučaji, ko so imeli po osem dni in dalje mrtveca
pri hiši.

Toda ondi je bilo drugače, ondi je bilo malo
več ljudi pri hiši! Ali on — tako sam! . . .

Postajalo mu je že neznosno v bližini mrtve žene.
Zadnjo noč tudi že več spati ni mogel in se je na
vse zgodaj sklonil po koncu. Vse mogoče, otožne misli
so mu vstajale v glavi. Jurček sicer ni spadal k tistim,
ki mnogo premišljujejo. Ako je kuhal oglje, je mislil
navadno samo na svoje delo — s prihodnostjo se
ni bavil. Toda zdaj se mu je vedno in vedno vsiljevalo

2

18

vprašanje, kaj bo, če se zgodi, da umrje on tako sredi
zime . . . Mimo njegove koče ne pride ob takem času
nihče, in ležal bo iehko prav dolgo, preden bo sploh
vedel kdo, da je mrtev! . . .

Lotevala se ga je groza vzpričo takih misli. Nikdar
se ni odlikoval po bujni domišljiji, a zdaj so vstajale
slike pred njegovimi očmi, ki so mu pretresale život...

Da bi se laglje razvedril, je začel na glas govoriti
sam s sabo.

„Eh, Bog se usmili, ali jih ne bo še? Ko bi bil
vedel, da bo taka, bi bil šel sam naprej! . . . Bog ve,
če je odpravil Jožek!" . . .

In željno je uprl svoj pogled na uro, ki je visela
na steni, kakor bi od nje pričakoval rešitve, dasi je
bila potrta in ni šla že leta in leta . . .

„Če jih ne bo še kmalu, potem ne vem, kaj naj
storim! Križ božji, da je vendar morala priti ta nesreča
ob takem času!“ . . .

Solnce je obsijalo na nasprotni strani ležeči vrh
že precej globoko doli, ko se Jurčku zazdi, da čuje
stopinje. Vstane in gre pogledat. Res, ni se motil! Tu
so bili: Jožek, Mikej, Trobe.

Nekaj kakor veselje ga je skoro obšlo, ko jih
je zagledal . . .

„Samo trije smo!" ga nagovori Jožek. „Rigelnika
ne bo, je bolan. Boš pa sam pomagal."

„Bom,“ odvrne Jurček vdano in pristavi: „Malo
pozni bomo!"

„Naj bo pa popoldne pokop!" pripomni Jožek.
„Zvečer bo mesec sijal in nič ne de, če bomo hodili
po noči domov."

Ko so bili rajnico položili v krsto in jo zabili,
so privezali krsto z močno vrvjo na dolg drog. V teh
strminah ni šlo, da bi jo bili nosili štirje, ampak nositi

19

sta jo mogla zmeraj le dva in dva — eden spredaj,
eden zadaj. A komaj so bili storili nekoliko korakov
v sneg, se Jožek, ki je držal spredaj za drog, ustavi
spet in reče:

„Vse nič ne pomaga, do drče moramo, če ne,
bomo predolgo hodili!"

„1 se ve!" pritrdi Jurček, ki je vedel, kaj pome¬
nijo te besede. Rad bi bil priredil rajnici zadnjo pot
v dolino doli malo drugače, toda kaj je hotel?...
Spomnil se je pri tem, kako je slišal praviti nekoč,
da vozijo po mestih bogatine v pozlačenih vozeh in
kar s štirimi konji k zadnjemu počitku, in v srce ga
je zabolelo, ko je pomislil, da truplo njegove rajnice
niti po smrti nima miru in da bode njena uboga glava,
ki je v življenju prenesla toliko težkih bremen, butala
zdaj ob trde, neobtesane stene njene ozke hišice . . .

Te misli so bile menda vzrok, da je vzkliknil:

„Eh, siromaki smo, siromaki!"

Zavili so po strani, namesto nizdol. Hodili so
dobre pol četrti ure, preden so prišli do jarka. Tu
so se ustavili. „Ali je dovolj močno?" vpraša Jožek
ter začne odvezovati kol od krste.

„Mislim, da bo!"  odvrne Jurček. Bilo mu je tako
hudo, da ni mogel nič pomagati, ampak je samo
čakal, da so oni trije naravnali krsto in jo spustili po
drči navzdol . . .

Šinila je po bliskovo čez pomrzli sneg proti glo¬
bočini ....  Priletela je na korenino nekega drevesa
s tako močjo, da se je dvignila po koncu, potem pa
se prekopicnila. Videli so še, kako se je zasukala ne-
kolikokrat sem in tja, kakor bi ne vedela, s katerim
koncem bi šla naprej, potem pa jim je izginila izpred oči.

Možje so strmeli molče za njo. Jurčka pa je pre¬
šinila kmalu misel: '„Bog ve, kako bo z menoj!....

2 *

20

Ali bodo spuščali tudi mene tako liki kak hlod tu
nizdol?.. . Lahko mogoče, lahko mogoče!... In
kdaj? ... E kmalu morda . . .“

Bilo mu je tesno pri srcu . . .

Postali so še nekoliko, potem pa jo tudi sami
ubrali naravnost po jarku doli.

Počasi se jim je jezik razvozljal in govorili so o
tem in onem, a večjidel o stvareh, ki niso bile v
nikaki zvezi z resnim, žalostnim poslom, ki so ga
opravljali. Celo gromek smeh se je začul od časa
do časa.

Dospevši v znožje, dobe krsto povprek ležečo v

jarku.

„Saj sem dejal, da nam je nihče ne odnese!"
pripomni Mikej, ki je bil videti posebno dobre volje.

„Take stvari ne ukrade nobeden rad!“ pristavi
Trobe.

Jurček je pa mehanično pritrjeval:

„0 ne, ne!“

Kaj je pri krsti spredaj ali zadaj, kje je glava in
kje noge, ni zdaj nobeden več vedel. Toda to jih ni
motilo. Privezali so krsto iznova na kol, spredaj je
prijel za ročaj spet Jožek, zadaj pa Jurček, ne da bi
bila ostala dva temu kako kaj prerekala.

In tako so korakali dalje po cesti ob srebrnočisti,
poskočni, pojoči Beli . . .

*

* *

Okoli poldne šele so dospeli v Železno Kaplo.
Postavili so krsto pred veliki križ, ki stoji zunaj ob
južni steni župne cerkve sv. Mihaela. Ondi čakajo
na pokop vsi mrtveci, katere prinesejo od zunaj v
Kaplo...

21

Jožek se je ponudil Jurčku, da gre on v župnišče
preskrbet vse potrebno zaradi pogreba; Mikej in Trobe
sta krenila v gostilno, ki se nahaja nasproti cerkve,
pokrepčat se; Jurček pa je snel kapo z glave, pokleknil
pred križ ter začel moliti za dušo svoje rajne Urške ...

Navzlic silnemu mrazu ni vstal prej, da je izmolil
vse tri rožne vence. Zeblo ga je tako v roke, da je
komaj še prebiral jagode pri molku. In ko se je na¬
posled dvignil, je bil tako trd po vsem životu, da
je le s težavo prestavljal noge.

A vendar še ni šel v gostilno. Bil je slab, kajti
napotil se je bil tešč z doma, toda hotel se je šele
po pogrebu pokrepčati. Bal se je nekoliko tudi, da bi
denar, ki ga je bil vzel s seboj, ne zadostoval za pogo-
ščenje pogrebcev, ako bi že zdaj sam sebi kaj privo¬
ščil. Pač pa je šel in si kupil tobaka. S prižgano pipo
se je postavil potem tako, da je imel krsto pred očmi.
In ni se genil z mesta. Včasi je potolkel malo z nogo
ob nogo, da bi si jih ugrel, si pomencal semtertja
malo roke, potem pa jih vteknil spet v žep . . .

Na videz je bil čisto ravnodušen. Bralo se mu
je skoro neko zadovoljstvo na obrazu, ko je vlekel
dim iz pipne cevi ter ga puhal pred se. Obraz mu
je bil pač že preveč odrevenel in poteze na njem
niso imele več one prožnosti in gibičnosti, da bi se
bile prilagodile notranjim čuvstvom.

No, časih sč mu pa tudi res zašle oči in misli
nekoliko vstran od krste. Oziral se je po trgu in mislil
sam pri sebi, kako dobro imajo ljudje tukaj doli v
ravnini v tako velikem kraju v primeri s prebivavci,
ki samotarijo po gorskih zapuščeninah. Bil ni že dolgo
v Kapli in je prihajal sploh le poredkoma semkaj, zato
se mu je zdelo zdaj, kakor bi bil prišel v veliko mesto.
V svoji mladosti je že res bil tudi po svetu in videl

22

marsikaj; toda kje je bilo že tisto! . . . Videl je vse to
v neki megleni daljavi in bilo mu je, kakor bi se mu
bilo samo sanjalo o tem! . ..

Ob treh so prenesli truplo umrle k Devici Mariji
v Trnju in ga izročili ondi hladni zemlji, potem pa je
povabil Jurček nosače, da so stopili z njim v gostilno.

Izpočetka so malo govorili, toda ko je bil prišel
kozarec trikrat, štirikrat na okoli, so se jim jeziki raz¬
majali. Bilo je videti, kakor bi se bili zavedeli šele
zdaj, ko so bili začutili vinsko moč po svojih udih,
kako žalostna pot jih je bila privedla semkaj. Šele
zdaj so začeli govoriti o rajnici ter jo pomilovati, da
je morala s sveta . . .

Zlasti pa je bil postal zgovoren — popolnoma
zoper svojo navado — Jurček. Vino je učinkovalo pri
njem še hitreje in mqčneje nego pri drugih, ker je
pil tako rekoč na teščč.

Naslonil je bil glavo na dlan leve roke, desnico
pa je iztegoval daleč tja po mizi in venomer ponavljal:

„Eh, vi ne veste, kaka duša, kaka duša je bila
ta moja rajnica! . . . Jaz vam rečem, nič takih žensk
več na svetu!" . . .

Te besede bi mu bil lehko kdo zameril, toda
ni mu jih. Pač pa so dale tiste povod, da je Trobe
vprašal:

„Pa kako si bil prišel do te svoje stare, kako?“ ...

„Eh, to so čudne reči, vam rečem, čudne reči!...
Človek nikdar ne ve, kje ga čaka to ali ono! . . .
Jaz sem v svoji mladosti toliko mislil, da se kdaj
oženim, kakor da bom kdaj velik gospod, pa sem se
vendar!" . . .

„Potem pa povej, povej!" sili Trobe.

Jurček se ozre malo plašno na okrog. Pri mizi
je sedelo tudi nekoliko gostov iz Kaple in teh se je

23

menda bal. Toda nemara da je tudi nje mikalo slišati,
kaj jim pove ta gorjanec. Tudi iz njih srede se namreč
oglasi nekdo ter mu prigovarja, da naj pripoveduje.

* *

*

„Pa poslušajte, no!“ prične Jurček. „Najprej naj
vam povem, kako je bilo z menoj!

Jaz sem bil edini otrok svojih staršev. Ne brata
ne sestre nisem imel. Mati so mi umrli, ko sem bil
star šele sedem let. Odtistihdob sva bivala z očetom
sama gori v bajti. Sicer pa sva bila itak večjidel v
gozdu. Vsaj poletenski čas. Oče so drvarili in kuhali
oglje, jaz pa sem stikal, dokler sem bil še majhen, za
čmrlji, za tiči, vevericami, in kdo ve, za čim še vse.
Pozneje seveda sem pa tudi pomagal pri delu. . . .

Tako je šlo do mojega sedemnajstega leta. Ta¬
krat so mi hkratu še oče umrli . . . Eh, tistikrat so bili
tudi žalostni dnevi zame! . . . Mene je že marsikaj
hudega zadelo in marsikaj sem že prestal, pa naj bo
v božjem imenu! . . . No, k sreči je bilo to poleti! . . .
Tvoj oče, Jožek, so bili vse poskrbeli, da smo očeta
pokopali.... Bog jim daj dobro tam na onem
svetu! . . .

Po očetovi smrti sem ves teden begal po gozdu
in nisem nič drugega jedel, kakor maline. Skoro na
pol mrtev sem se priplazil nekega dne do koče,
sedel na prag in začel premišljevati, kaj naj začnem.
Sedel sem dolgo tako, ko se domislim, kako neumno
je tako premišljevanje. Kaj mi je bilo začeti drugega,
nego vdati se v to, kar mi je naklonil Bog, pa še
naprej opravljati delo, ki sem se ga bil navadil ob
očetovi strani?. . .

Prešinilo me je nekaj, in moje potrtosti je bilo
zdaj nakrat konec. Začel sem hoditi na delo in kmalu

24

nisem več očeta pogrešal. Govorila itak skoro nikoli
nisva in tako sem zdaj komaj opazil, da sem sam.

Živel sem mirno in zadovoljno, zadovoljno menda
zato, ker nisem poznal nobenih želj. Z ljudmi nisem
imel nikoli dosti opraviti in zato jih tudi iskal nikoli
nisem. Prebil sem prav lehko brez njih. Imel sem to
vero, da bom živel tako vse svoje dni ... Pa pride
vse drugače, vse drugače, nego si človek misli! . . .

Nekega dne sedim — tistikrat sem bil blizu
dvajset let star — poleg svoje oglenice pa gledam,
kako se dviga dim iz nje. Kar nastane za mojim
hrbtom po gozdu doli tak hrušč in trušč, da si mislim:
to mora biti najmanj medved!

Planem po koncu in kaj vidim ? Naravnost doli
proti dolinici, kjer je stala moja oglenica, drevi črez
drn in strn mlado dekletce. Obleka ji je bila že vsa
raztrgana, tako malo je pazila na to, kod beži. Morala
ji je biti presneta sila. Ko me zagleda, zavpije:

„Oh, pomagaj, pomagaj! On, on je!“ . . .

„Kdo on?“ hočem vprašati, pa ni bilo treba.
Prikaže se precej nato graščinski logar, katerega sem
dobro poznal, ker je zmeraj lazil po gozdih.

„He, tako?“ zahrešči. „Sem torej uhajaš — k
temule? . . . Čakaj, čakaj, to bo pa za tvojega očeta
kaj! . . . Toda zdaj greš z menoj, deklina!" . . .

„Ne, ne!“ reče ona in se stisne boječe za moj
hrbet. A ko sili oni le vanjo, zavpije na ves glas:
„Brani, brani me!" Jaz pa sam ne vem, kaj so storile
te besede iz mene! „Brani me!“ . . . Ko sem bil začul
te besede dekletove, je zavrelo nekaj po meni in bilo
mi je, kakor bi se bile vse moje moči podvojile. Za¬
podim se v nasilnika in ga neusmiljeno vržem ob tla.
Puško, katero je bil snel z rame, mu izvijem in jo za¬
ženem daleč tja v goščavo . . .

25

No, veste, mi, ki živimo zmeraj v gozdih, smo
tudi malo bolj divji, nego ste vi tukaj! Gozd ima svojo
moč do človeka, kakor noč! . . . Jaz sem bil razjarjen
in bi ne bil še miroval, ko bi me dekle ne bilo prosilo.
Oni se me je pa tudi bal. Ko se je bil skobacal na
noge, je odšel tako potepeno, kakor pes, če ga na¬
tepeš ....

No, vedel pa le še nisem, zakaj sem se prav za
prav sprijel z onim. In poznal tudi nisem dekleta.

„1 čigava pa si vendar?" jo vprašam.

„Osojnikova!“ odgovori ona.

„ Osojnikova? . . . I zatorej!... Tja gori nikoli
ne pridem, preveč od rok mi je že! . . . Pa kaj sta
imela z onim, kaj ?“ . . .

Ona sede tako malo vstran od mene pa začne:

„Pasla sem koze in butare napravljala, ko je pri¬
lomastil proti meni. Kakor vselej, kadar me vidi, je bil
tudi danes siten. In ker sva bila sama, je bil še hujši,
nego sicer. Morala sem bežati pred njim. Videla sem
vstajati dim tukaj in sem bežala naravnost sem doli,
ker sem vedela, da dobim kakega človeka tukaj ...“

„In proti domu? . . Zakaj nisi proti domu krenila?"

„Morala bi bila iti po strani in navzgor in do¬
hitel bi me bil . . . Sicer pa je pri nas doma tako, da
se Bog qsmili! Moj oče so čuden človek! Zdaj jim
je pa še ta zlodej s svojim žganjem zmedel glavo!“

,,Torej zahaja k vam?“

„1 seveda!“

,,Že dolgo ?“ . . .

„Odkar sem jaz odrastla 11  . . .

„A tako! . . . Nemara pa da te snubi N . . .

„Pravi, da me, da! . . . Toda že vem, kako! . . .
Dve je že snubil tako, kakor bi mene rad!“ . . .

26

„Pa morda bi tebe vendar le vzel, ker si tako
lepa!“ . . .

„Morala bi biti zaslepljena, da bi ne vedela, kako
stojijo stvari! ... Pa tudi ako bi me res hotel vzeti,
ne bi ga hotela jaz, ne. Koliko nesreče je napravil
že ta človek!“ . . .

Meni je postajalo nekam čudno pri srcu, ko sem
gledal dekleta pred seboj . . . Bila je zdrava, močna
in v obraz je žarela kakor jabolko o svetem Mihaelu
— e no, pa kaj bi vam pravil, kar molčimo o tem! . . .
Toda toliko vam rečem, da sem bil postal hipoma
ves drug človek! . . . Nič več žalosti, nič več tiste če¬
mernosti, ki se me je lotevala prej! Najrajši bi bil
skočil po koncu pa zavriskal, zavriskal tako, da bi
se bilo vse streslo.

„ln oče — kaj pravijo oče?“ jo vprašam naprej.

„Oh, oče — oče bi me za merico žganja prodali!"

„Potem se boš morala vdati!" . . .

„Ne, nikoli! — Rajši vzamem berača, nego
njega! ... O jaz vidim temu človeku v srce!" . . .

Meni pa je nekaj zaigralo v mojih prsih — za¬
čutil sem nekaj, kar nisem še nikdar prej — tako
nekako sladko mi je bilo! . . . In sam ne vem, odkod
mi je prišel pogum, da sem rekel:

„Če bi ti bil berač dober, potem bi ti nemara
tudi jaz ne bil preslab!" . . .

Ona me pogleda s tistim svetlim, mokrim očesom,
pogleda tako, da mi je zagomazelo po vsem životu,
potem pa vstane, mi poda roko in reče:

„Ako tebi prav, meni tudi!...  Hvalo sem ti
dolžna! ... Še nikdar se ni potegnil kdo tako zame,
kakor si se ti!“ . . .

27

„Ali oče tvoj?" . . . omenim jaz.

„Oče ne bodo pustili, to je gotovo! Toda enkrat
bom stara štiriindvajset let in potem mi ne more nihče
nič! . . . Ako ne bom imela miru pri njih, grem po
svetu tako dolgo ! . . . Če boš čakal ti — jaz bom!“ . . .

Segla sva si v roke in ona je odšla."

* *

Jurček si je brisal solze. Premagali so ga bili
spomini in genila ga je bila lastna povest . . . Od-
dehnivŠi si nekoliko, je spet nadaljeval:

„Eh, veste, ljudje božji, to so bili lepi tisti tre¬
nutki, kakor lepših ne doživi noben mogočnež tega
sveta! ... A kaj, ko so bili pa tako kratki! . . .

Tretji dan po onem dogodku sta prišla do mene
logar in — orožnik! . . . Vedel sem precej, kaj to po¬
meni, vedel pa tudi, da bi bilo vsako ustavljanje za¬
man. Dal sem se molče vkleniti.

Toda ne da bi me bila peljala doli, kakor bi bilo
prav, ne, moral sem z njima navzgor! Vedel sem precej,
kam hočeta z menoj in tudi čigava volja je to. In
res smo prišli do Osojnika!

„Osojnik, oj Osojnik!" je klical logar že od daleč.
„Ven pridi malo, ven!“ . . .

Osojnik stopi iz veže, dekle se pa pri oknu pri¬
kaže . . . Orožnik jo jame izpraševati, kako se je godilo
takrat, ko sem jaz logarja premikastil. Toda na no¬
beno vprašanje mu ni dala odgovora, samo vikala je:

„Pri miru ga pustite! Ničesar takega ni storil, da
bi ga vklepali!"

Videl sem, kako se je tresla po vsem životu in
kako ji je bilo hudo. Pogledavala me je tako milo s
tistimi svojimi modrimi očmi, da se mi je srce jokalo.

28

Ali pokazal nisem tega, ker nisem hotel, da bi se bil
oni pasel ob moji bolečini.

V tem, ko je orožnik izpraševal dekleta, se je
pa logar rogal Osojniku:

„Le dobro si pogledi svojega zeta, zakaj nekaj
časa ga zdaj ne boš videl. Zdaj imamo tistega tiča,
ki nastavlja zadrge srnam!" . . .

Jaz se zganem. To mi je bilo novo. Hotel sem
že reči, da je to laž, a preden sem izpregovoril, je
že zavpilo dekle:

„Moj oče nastavljajo in noben drug!“ . . .

Zdaj bi bili vi morali videti Osojnika! Moral je
biti pijan, če ne, bi ne bil tako divji! . . . Skočil je v
hišo in jaz sem samo še to videl, kako je pala nje¬
gova težka roka zviškoma na dekletovo glavo in kako
je dekle izginilo izpred okna. Pobil jo je na tla! . . .
Kaj se je naprej godilo, ne vem, ker sta me odvedla
vstran. No, in potem — pa kaj bi vam pravil vse to
natanko! . . . Kako mi je bilo, veste lehko sami, saj
imate srce! Pri sodbi pa so verjeli samo njemu, meni
nič! In kako je lagal ta satan! Dobil sem celih šest
mesecev zaradi njega! ... Ko sem bil prestal kazen,
sem bil pa za vojaščino zrel. . . . Vteknili so me v
vojaško suknjo, ne da bi bil smel tudi le en dan
domov! Mora! sem takoj na Laško . . .

Od tam mi je pisal dober tovariš pismo na Urško.
Tistikrat je bilo še vse drugače s pošto, nego je dan¬
danes . . . Nič bi se ne bil čudil, če bi ne bil dobil
odgovora. Toda dobil sem ga — a kakšnega! No,
saj se še sam ne spominjam na vse, kar je stalo v
tistem pismu, samo toliko vem, da me je vsaka beseda
rezala v srce in da so mi po licih tekle solze, ko mi
ga je prijatelj bral . . . Zame ni bilo nobenega upanja
več! . . .

29

Ali potolažil sem se kmalu. . . . Naj bo v božjem
imenu! sem si mislil. Kar ni, pa ni! Kakor prišlo,
tako prešlo! Saj bi bila res neumna, če bi čakala
name! . . .

Dolgih osem let sem bil pri vojakih. Pri Maženti
sem dobil pa svinca v nogo. No, ko se mi je bila
rana zacelila, so me poslali domov . . .

Eh, to se mi je zdelo vse čudno, ko sem bil
po toliko letih spet doma! Moja bajta šemi je videla
zdaj še vse manjša, nego prej. Poleg tega pa je bila
na pol podrta. Bilo jo je treba najprej popraviti. Nekaj
časa sem premišljal, ali bi začel, ali ne bi, naposled
sem se pa le lotil. Dom je le dom in naj je še tako
slab ! . . .

Bil sem že štirinajst dni doma, na Urško pa niti
enkrat še nisem mislil. Pozabil sem bil tako nanjo,
da se je še doma nisem spomnil. No, seve, tisto kratko
znanje, to je bilo tako, kakor bi človek pest slame
zažgal . . .

Toda ko sedim nekega večera v koči tako sam
— bilo je že mračno — se odpro vrata in noter stopi
ženska . . . Zdaj pa poslušajte, ljudje božji! . . .

„No, ali si prišel?" me vpraša.

„Prišel!“ odgovorim jaz ter začnem debelo gle¬
dati. Vedel nisem čisto nič, kaj naj pomeni to vpra¬
šanje.

„Dolgo te ni bilo, dolgo!" izdihne spet.

„Dolgo!“ potrdim jaz in pristavim: „Pa kdo si
vendar?"

Toda v tistem hipu se mi posveti in spoznal
sem jo, ne da bi jo bil videl prav v obraz. „Urška!“
zavpijem in solze mi stopijo v oči.

Njej pa se na glas zaihti.

„Da, jaz sem!" reče žalostno.

30

„In tvoj mož?“ vprašam jaz.

„ Kakšen mož?"

„No — iz tistega pisma sem posnel . .

„Kakšnega pisma?" . . .

„A tako?" . . . odvrnem jaz. Zdaj sem vedel, pri
čem sem in kako je bilo s tistim pismom. Nisem hotel
govoriti dalje o njem, zato rečem:

„Nič, nič! . . . Ti si torej čakala?" . . .

„Ali nisem mar obljubila?... Ali ti nisem mar
segla v roke?" . . .

Kaj pravite k temu?...  Taka ženska, kaj?...

No in drugo si lehko mislite! Vzela sva se in
srečno sva živela skupaj noter do zdaj. Nikdar ni go¬
vorila o tem, kaj je trpela zaradi mene, in nikdar nisem
slišal kake tožbe iz njenih ust. Pa tudi sporekla se
nisva nikoli v vseh štiridesetih letih najinega zakona!
Najhujše, kar mi je kdaj storila, je to, da me je pustila
zdaj samega . . . No, pa če Bog da, saj ne bo nikoli
dolgo tega, ko me ponesete za njo!"

„Nič se ne ve, v božjih rokah smo!" pripomni
nekdo . . .

*

* *

Polna luna se je bila ravnokar prizibala izza vrha
zelene Olševe, ko so zapuščali pogrebci Kaplo . . .

Mraz je bilo, da je škripalo in vriskalo pod no¬
gami. Zeblo jih je tem bolj, ker so sedeli toliko časa
na gorkem. Zobje so jim šklepetali in kolena so jim
tolkla skupaj. Bili so nekoliko preslabo oblečeni za
tak čas. Sam Mikej je imel dolgo suknjo, ki pa tudi
ni bila kdove kako debela. Potegnili so si kučme
globoko doli na obraze, potem pa vteknili roke v
žepe, potiskajoč jih v ospredje, da bi tem tesneje pri¬
vili obleko okrog svojega života . . .

31

Govoriti se jim ni ljubilo. Zrli so z upognjeno
glavo enakomerno pred se v tla, da je bilo videti,
kakor bi iskali nekaj, kar so tja grede izgubili . . .

Mikej, Jožek in Trobe so imeli pri tem vsi eno
in isto misel, vsi trije so mislili, kako prijetno bi bilo,
če bi bili že doma v gorki postelji. Jurčka pa so na¬
vdajali drugi občutki. S svojim lastnim pripovedovanjem
si je bil priklical svojo preteklost, svojo mladost v
spomin in bilo mu je še vedno mehko pri srcu. Zdaj
šele je prav občutil izgubo, ki ga je bila zadela, in
vedno zopet se je vprašal: „Kaj bom?...  Kako
bom?“ . . .

Noč je bila krasna, da se krasnejše misliti ne
da. Vedro, modro nebo se je bočilo kakor velikanski
baldahin nad spečo, sanjajočo zemljo, a poredke
zvezde na njem so zrle kot skrbno pazeče oči ne¬
vidnih bitij nizdol . . . Mirno, brez utripanja so blestele,
kakor bi hotele kazati neko posebno resnost fa večer,
kakor bi se one živosti, s katero migljajo sicer, sra¬
movale vpričo kraljice nočnega neba, ki je dosto¬
janstveno, veličastno plula in se vzpenjala kvišku mimo
njih vrst. . .

Sveta tišina je vladala . . . Sicer je potegnil časih
sever, a nič ni bilo slišati njegovega diha; samo čutil
se je po skelini, katero je povzročal na obrazu. Po¬
polnoma tiho, kakor izumrlo je bilo vse, le stopinje
so hreščale in cvilile pa Bela je žuborela, mrmrala in
zvenela še glasneje nego črez dan.

Milina bledne lunine luči se je harmonično spa¬
jala z belino črez zemljo razprostrte snežne odeje ter
zagrinjala okolico v mrkel, mističen svit, da se je vi¬
delo vse izpremenjeno . . . predrugačeno . . . Tiste čeri
in raznotero oblikovane skale, ki se dvigajo iz posa¬
meznih hribov ob straneh, kakor bi bile izrastle iz

32

njih in ki vsled svoje čudovitosti že po dnevi mo¬
gočno vplivajo na človeško domišljijo, so zadobile v
tem čarovitem polumračju svoj poseben pomen; izpre-
menile so se ali v velikanske gradove ali v prijazne,
sanjajoče kapelice ali pa so oživele ter si nadele po¬
dobo groznih velikanov, stoječih na straži ob strmih
gorskih robovih.

Cesta se je vila, zato je bila na nekaterih mestih
razsvetljena, na drugih spet se je izgubljala v temi
velikanskih senc, katere so metali nanjo posamezni
gorski vrhovi.

„Mraz je, mraz!" izpregovori naposled Jožek,
kateremu je bilo že preveč molčanja. Bilo mu je začelo
že dolgočasno postajati.

„Mraz!“ potrdi Mikej. „Nocoj bi se ne smelo
zunaj prenočevati."

„B g ne daj!“ pristavi Trobe. „Ta bi bila zadnja!"

„1 kaj pa ti tako molčiš?" vpraša Jožek Jurčka,
ki se tudi še zdaj ni oglasil.

„Mislim to in ono!" odvrne ta. „Tako se mi zdi,
kakor bi delal prazno pot in bi ničesar več ne imel
iskati doma."

„E — ne smeš biti tak!" ga tolaži Jožek. „Saj je
tudi že komu drugemu umrla žena, ne samo tebi!"

„Vem, da! . . . Toda ne morem si pomagati. Tako
nekam čudno mi je tukaj notri v mojih prsih, tako
čudno, da vam ne morem povedati, kako!" . . .

Zopet so molčali.

Jurčkove ne prav jasne besede so vzbujale dru¬
gim neprijetne občutke. Kakor bi se bali, da bi jim
ne povedal še kaj, kar bi jih vznemirjalo, so obmolknili
tudi oni spet. Šele, ko se jim je bilo ločiti, reče Jožek:

„Mi zavijemo zdaj tukaj na levo gori! Krajša bo
tod za nas!"

33

»Bog 1  vam plačaj torej!“ se zahvaljuje Jurček in
jim poda po vrsti desnico.

„Pa lahko noč!“

„Lahko noč!“

Nekaj časa so še videli drug drugega, ko so bili
začeli stopati navkreber, potem pa so se uni trije
skrili Jurčku. Stopal je počasi, s težavo po drsečem
snegu. Pri vsaki stopinji, ki jo je storil, je moral na¬
peti vse svoje moči, deloma zbog tega, ker je imel
hudo strmino pred seboj, deloma, ker je bila skorja
zamrzlega snega tako močna in trda, da je moral
vsakokrat jako visoko privzdigniti nogo, ako jo je
hotel prebiti in potlačiti.

Toda vendar je šlo! In morda je bilo baš to vzrok,
ker se je moral tolikanj truditi pri vsaki stopinji, da
se je nekako raztresel in da so ga jele zapuščati one
temne misli, ki so ga mučile poprej. Doli v dolini mu
je bilo tako tesno pri srcu; čim više pa je prihajal,
tem laglje mu je postajalo v prsih. Semtertja se je
ustavil nekoliko, da bi si odpočil. In pri takih prilikah
se je ozrl vselej z nekim posebnim zanimanjem na
čudovito razsvetljene snežnike, ki so se v njegovi ne-
posrednji bližini tako veličastno dvigali v jasno nebo . ..
Svoj živ dan se ni oziral s toliko pozornostjo nanje
kakor nocoj in še nikdar se mu niso zdeli tako pri¬
jazni in lepi kakor zdaj. Z nekim naivnim veseljem
jih je gledal, kakor bi jih ne bil videl še nikdar. In
vsa zemlja se mu je začela zdeti lepa. Občutil je, kar
ni občutil dozdaj še nikdar, vsaj tako živo ne, kra¬
soto stvarstva in, zavedajoč se tega svojega čuta, je
postajal nekam zadovoljen in vesel. Preobvladalo ga
je hkratu prepričanje, da se vendar še izplača živeti
na tem svetu. V tem njegovem prepričanju so imele

3

34

izvor menda tudi njegove misli, ki jih je izražal s tem,
da je zdajpazdaj vzkliknil sam zase:

„Eh, bom že kako, bom že kako!“ . . .

Vinski duh, katerega ni bil navajen in ki mu je
izpočetka težil glavo, se mu je bil razpršil in učinek
vina se je kazal samo še v tem, da se je čutil nekako
pogumnega, podjetnega . . .

Navzlic temu, da je bila pot, ki jo je imel še
pred seboj, jako naporna, se je ni strašil. Prav nič ga
ni skrbelo, da bi ne dospel do koče, katero je videl
v luninem svitu čepeti nad seboj in ki ga je, kakor
se mu je zdelo, tako prijazno vabila navzgor . . .

Noge so mu pač postajale že trudne, tresle so
se mu in šibile ... In temu je pripisovati, da jih ni
več tako krepko potiskal v sneg in da mu je sem-
intja izpodrsnilo. Nekolikokrat je bil vsled tega že po¬
kleknil v sneg. A to ga ni spravilo v slabo voljo.

„Hudimana vendar, tako pa še nikdar nisem
hodil domov kakor nocoj!“ je dejal dobrovoljno, ko
je bil padel zopet na zobe. „Ne, takega pa še ne!“

Ko se skloni po koncu in hoče spet naprej,
ostrmi pred nenavadnim prizorom, ki se je v tistem
hipu pojavil nad njim. Blesteč meteor je prifrčal preko
neba, zagrnil ga najprej v rdečo, potem v zelenkasto
in modro luč pa izginil nad Ojstrico . . .

Jurčkove oči so obtičale na mestu, kjer je bila
po njegovem mnenju izginila prikazen. Prva njegova
misel, do katere se je povzpel, vzdramivši se iz strmenja,
je bila dokaj egoistična.

„Ko bi jaz to imel, kar je padlo zdaj ondi doli!"
je dejal sam pri sebi. Bil je prepričan, da je bila to
najmanj debela kepa zlata, če ne celo dijamant ali kak
drug dragocen kamen, ki je žarel tako . , .

35

Precej nato pa mu šine preko možgan: „Ali pa
so bila nebesa odprta! . . . Morda mi je pa dala Urška
znamenje z nebes!“ . . .

Bil je malo pozabil nanjo, zdaj pa se je je spet
spomnil. In bolj in bolj se mu je utrjevala misel, da
ni moglo biti to nič drugega . . .

„Eh, saj vem, da si v nebesih, vem!“ je mrmral
sam zase.

Prevzet od tega, kar je ravnokar videl, ni več
dosti pazil na svoje stopinje. Dospel je bil na jako
strm kraj, ko se mu iznova izpodrsne. A zdaj ni padel
na kolena in sneg se ni vdrl pod njim. Začel se je
pomikati nizdol po gladki sneženi skorji.

„Oho . . . kam pa, kam? . . . Čemu sem pa gori
plezal toliko časa?“ . . .

Prvi trenutek mu je bilo skoro na smeh ob taki
vožnji. Vino je še vedno malo delovalo v njem.
Spomni se, kako se je časih kot majhen deček spuščal
tako po snegu . . . Toda hkratu se zave, kje je in da
mu je izpodletela noga na kraju, katerega se je radi
njegove strmine bal, tudi če snega ni bilo. In hipoma
mu je bilo jasno tudi, da je njegov položaj skrajno
opasen, ako se mu ne posreči, obdržati se kje . . .

„E — jej . . . no!“ vzklikne z izpremenjenim gla¬
som. „Pomagajte — pomagajte!“ Strah ga je pretresel,
ko je začelo iti hitreje in hitreje z njim nizdol . . .
Enkrat se je bil že zasukal, tako da je ležal zdaj na
hrbtu; a pomagati si je mogel zdaj še manj nego
prej . . .

Ko pridrevi mimo nekega grma, poseže instinktivno
po njem, a pri tem pride ob ravnotežje in se preko¬
picne tako, da je šel zdaj z glavo naprej . . .

„Huu!“ zatuli v smrtni grozi. Vedel je, da je
izgubljen! . . . Domisli se še, kako se je bila zjutraj

3 *

36

prekucnila krsta, in še toliko časa je imel, da si je
dejal: „To je pa moj pogreb!" Potem pa je odletel
črez rob v globočino . . .

Na nebu se je še vedno smehljala jasna luna in
zvezde so zrle še ravno tako mirno in resno na zemljo
kakor prej . . .

Nekaj dni pozneje so našli Jurčka zmrzlega in
z razbito glavo v kamenitem jarku. Prenesli so ga k
Devici Mariji v Trnju in ga položili ondi prav tik nje¬
gove drage Urške k večnemu počitku . . .

cN





Brez v o Ij e . . .

Spisal Pankracij Gregčrc.

I.

V nedeljo zjutraj so bili po vsem Rudniku na¬
biti veliki lepaki:

» Vabilo na delavsko veselico!«

Čitali so jih premogarji, ki so se v ogoljenih
oblekah vračali iz jam. Postajali so pred njimi kmetje
v raševini, ko so skoz Rudnik speli v cerkev.

Ves božji dan je po tem industrialnem selu vrel
trušč in hrušč. Vzrok je bil nekoliko plačilni dan, o
katerem vselej kramarji in glumači prekričujejo drug
drugega, nekoliko pa nestrpno pričakovanje. Delavska
veselica — to je bilo ondukaj nezaslišano podjetje.

Kar popoldne so se začeli rudarji pomikati s
svojimi družinami h gostilni „Pri premogarju". Ob
štirih pa se odpro vrata tudi na direktorjevi vili. Mlad
gospodič, pušeč cigareto, stopi čez prag. Malomarno
se šeta po vzbokani, s kremencem posuti poti, ki vodi
iz vrta na cesto med začrnele hiše. Radovedno ogle¬
duje nepričakovane tiskovine na desni in levi po ulicah.

40

„Kdaj se pa vrši ta reč?“

Postoji ter prečitava glasno potem, ko je s sre¬
brno kljuko svoje palice pogladil napihnjeno naznanilo:

Danes, v nedeljo, ob štirih popoldne v gostilni
„ Pri premogarju “ . . .

Zakaj si ne bi ogledal te zabave, ki bo že vsled
preprostosti mikavna. V Gradcu je češče prisostvoval
delavskim prireditvam.

Od daleč mu že nasproti šumi množica kakor
čebele v uljnjaku zvečer. Dobro so jo pogodili upri-
zoritelji, ker ima plačilni dan vsakdo nekaj drobiža.

Ko se vstopi na obsežni vrt, ki je podoben tri¬
kotu, ga pogledajo od vseh miz, a tam od sredine
mu nekdo pod kostanjem maha z roko. Ali ni
paznik Josip Omladič, edini akademično izobraženi
uradnik? Premogokopno društvo je namreč rajši na¬
stavljalo napol izšolane merjavce in druge uslužbence,
da je bilo treba šteti manj plače.

„GIej, tudi direktorjev sin nas je počastil!" . . .

„Ima prž srce za žalost in veselje trpečega
ljudstva!“ . . .

„Škoda, zakaj ni šel na rudniško akademijo, da
bi bil nekoč naš predstojnik!" . . .

„A lahko bo še naš zdravnik, da ne bomo imeli
samih Židov!“ . . .

„Stari se tako zelo čemeri, da sin študira medicino! “

Visokošolec se ni zmenil za te opazke. S ko¬
molcem se je preril k prijatelju Omladiču. Od tam
najlepše vidi na oder pod kozelcem, ki stoji nasproti
gostilni na drugi kateti, dočim hipotenuza z glavnim
vhodom gleda na cesto.

Zvonček udari, zavesa se vzdiguje v potresljajih,
spored se prične. Prva točka je moški zbor, pesem
o delu. Žal, da se besede ne razumejo po vrtu.

41

Več pozornosti obudi že druga točka. Šaljivi
igrokaz „En ženin pa tri neveste 1 ' so doigrali prav
spretno. Bila pa je tudi vsebina kaj domača.

Kmetski fant se spre z očetom in gre k pre-
mogarjem. Navzame se njih vrlin in slabosti. Po očetovi
smrti mu starejši brat, ki se je oženil bogato, takoj
izplača dediščino 5000 K. Neizkušenemu mladiču tri
zvite delavke praznijo žepe. Vsaki izmed njih obljubi
zakon. V svoji ljubosumnosti jih da nadzorovati od
zvestih prijateljev, katerim s cvenkom plačuje težavni
posel. Toda ženinu poide denar. Kaj bo s tremi ne¬
vestami? O, nič skrbeti! Vdani prijatelji ga rešijo. Vsak
mu odvzame eno, tisto, ki jo je imel v varstvu. Ko
so obhajali tri ženitnine, pa opeharjenega še povabili
niso. —-

A tretja točka preseneti celo razvajenega vse-
učiliščnika.

Na odru sedi upognjena starka, ki šiva na rdečem
blagu. Poleg nje stoji čezdvajsetletna deklica v ruski
narodni noši. Deklica začne z metalnim sopranom:
„Stara mama, o, ne šivaj
„Sarafana več“ . . .

Vse umolkne kakor v cerkvi.

„Pusti delo in počivaj,

„Zlati čas je preč!"

Starka potresne sive lase, povzdigne glavo, ob¬
jame deklico okrog pasu ter zapoje z ginljivim altom:
„Hčerka, k meni sedi,

„Ljuba hčerka ti“ . . .

Starka se ozre z nenasitnim pogledom na deklico
in jo rahlo potisne na stolček tik sebe. Obe dokončata
pesem.

Preprosta mimika in sveži dvospev sta očarala
ravnateljevega sina. V Gradcu je slišal Slavjanskega,

42

vendar ga je tukaj med preprostim narodom ruski
napev presunil nedopovedno. Prožno skoči proti
odru ploskajoč:

»Izvrstno, izvrstno, milostiva!"

Starejšo damo je poznal kot soprogo premogar-
skega revirskega nadzornika. Bila je Katarina Jelenčičeva,
ki je kot bivša operna pevka povzročila ta nastop.

„Čestitam, čestitam, milostiva!"

„0, nič, nič! Jaz še zmerom rada stopam na
deske, ki pomenjajo svet.“

„Že prva veselica takšna, kaj . .

„0, največ je pripomogla moja izborna part¬
nerica. Dovolite, da jo predstavim: Julija Sušar, po¬
sestnikova hči v Travežu."

„Pavel Pregelj, medicinec."

Dekličino lice je zardelo kakor breskov cvet.
Njen žametni pogled je bliskovno švignil po Pavlu,
da mu je srce poskočilo kakor ustrašena postrv.

„Hvala, gospodična, za izredni užitek!"

Kakor v zahvalo jo je prijel za roko. Občutil je
na njenem kazavcu hrapavo kožo, kakršna se naredi
od mnogih ubodljajev. Njen mezinec pa je bil za¬
krivljen, kar se dobi od težkih Škarij.

„Sarafan je moja najljubša pesem,“ se poslovi s
poklonom od obeh.

Pavel Pregelj se nič več ni brigal za ostale točke.
Gledal je za Julijo, da si ni upal treniti. Res se ona
porniče od mize do mize k prijateljicam in znancem.
Tu zakrije plečat mož njeno lilijno rast, tam se njen
izraziti profil slika na črni pelerini. Zdaj zablisne v
gneči njeno belo krilce, zdaj zaplapola rdeči pred¬
pasnik ali modri trak. Ko pa deklica z roko zamahne
nekomu v pozdrav, ohlapnejo široki rokavi, da za
hip smuknejo vun rožnati okrogli lakti.

43

Človek je pač skladba največjega umetnika. Kakor
v pesmi besede in napev, tako v človeku sodonita
telo in duševnost. Tisto tajno, oživljajoče, neskončno
bitje, ki se odteguje nožu in tehtnici, si ustvarja pri¬
merno telo. Duša in telo sta nekako „idem per aliud"
— isto pa na drug način. Telo je simbol duševnosti.

Julijina mesečinska polt — ali ne kaže nedotak¬
njenega srca? ... Iz njenih otroških oči — ali ne gleda
nedolžnost iz neslutnih globočin? . . .

Iz tega premišljevanja prebudi Pavla odhod dile¬
tantov in pevcev. Ker je „Pri premogarju“ pošlo vse,
so se selili k sosednji gostilni ,,Pri suhi veji".

Pavel si ni pomišljal. Z Omladičem jo ubere za
Julijo. Stopijo v posebno sobo, a iz navadnega piv¬
skega lokala čujejo hudo besedičenje.

,,To je bila naša, socialdemokratična veselica!"
udarja čokat mož po mizi. „Kakor resnično sem jaz
Čadež, tako resnično je bila to naša, socialdemokra¬
tična veselica!"

,,Ne, ne in tisočkrat ne!" maha z rokami visok
mladenič. ,,Tudi naših, krščanskih delavcev se je mnogo
udeležilo te zabave. Ni bila mokraška, ne, ampak
sploh delavska!"

»Molčite, Cene Brdar!" izkuša Čadež zagrmeti.
„Vi še nosite na sebi jajčje lupine!"

„Vi pa črepinje tistega piskra, ki Vam ga je žena
vrgla v glavo. Haha!"

Brdar je pri tem pokazal na Čadeževo čelo in
ondi na tricentimetrsko brazgotino. Čadež je že vlekel
izpod mize kratke noge, da bi planil na nasprotnika.

,,Jaz ti bom . .

Gostilničar ga z rokami priškrne, da počepne, a
njegova žena tolaži Brdarja.

44

„Glej, Brdar, tudi somi imajo velika žrela, pa le
majhne ribice požirajo. Naj se širokoustijo ti . . . ti . . .
od nove vere!"

A Cene Brdar vstane, plača in pristopi k od¬
prtim vratom.

„Osemdeset kron ima ta Čadež mesečno od
svoje stranke, da pobira delavske vinarje. Dokler bo
med njimi več tako lenih, se ni treba bati mokraške
države. Hahaha !“ . . .

Čadež zakolne za njim in se hoče iztrgati iz go¬
stilničarjevih klešč. Izpuščen tolče, zmerja, se priduša,
da mu goste sline škropijo na dimnato brado. Ker
se nihče ne zmeni zanj, gre v posebno sobo.

Traveški župan, s šaljivostjo umit kmet, ga po¬
kliče.

,,Čadež, ali ste kaj žejni?"

,,Oče Galun, to bo ugasilo jezo. Ta vražji Cene!"

Župan Galun je bil doslužen vojak.

V mladosti se je vojskoval po Laškem, a zdaj
mu že bele niti prepletajo brado. O nedeljah nosi
prslik s srebrnimi gombi, kakor je bil nekdaj v navadi.

„Čadež, vidim, da ste ga potrebni! Ali hočete
zaslužiti dva, tri litre?" vpraša Galun in tisoč hudob¬
nosti mu zablisne v sivih očeh.

„Kaj pač rajši!"

„Deset minut se morate prestapljati z ene noge
na drugo, a pri tem morate stati vedno na isti deski.
Črhniti ne smete druge besede, le to morate govoriti
po taktu: Tika-taka! Tika-taka! Tika-taka!“

„0, Čadež še ni tako vinjen, da tega ne bi mogel,"
ga junačijo drugi.

,,Bom! . . . Bom !“

Postavil se je na najširšo desko in se začel kolebati:

„Tika-taka! Tika-taka !“ . . .

45

Galun šepne sosedu nekaj v uho, da takoj odide.
Kmalu nekdo na stežaj odpre vrata — Čadeževa žena.

„Te zopet luna trka! Ne pojdeš domov!"

„Tika-taka! Tika-taka!“ . . .

»Pijana mrha ti! . . . O, tako se godi, ako človek
stanuje blizu krčme. Že od jutra pije vsevprek žganje,
pivo, vino" . . .

Žena potegne z vso močjo gugajočega k vratom,
da res izgreši stojišče.

„Kakšen vrag te je . . .“

Že prej je vse kihalo, a zdaj izbruhne smeh, da
Čadež ostrmi ozlovoljen. A Galun potolaži zakonsko
dvojico, češ, da bo že dal za vino, čeprav ni izgubil
stave. Naj le prisedeta. — ■

Gostje se polagoma razhajajo. Paznik Omladič je
že odšel, ker mora zarana v službo. Tudi Pavel se po¬
slovi. Ko Juliji podaja roko, mu zatolče srce tako silno,
da mu vzame besedo. Nič ne reče, še lahko noč ne.

Zunaj je tema, da bi jo skoraj lahko prijemal. Iz
premogovega dima se je namreč naredila težka megla,
da nobena zvezda ni predrla debelega platna. Le tam
od Kurje vasi svetlikajo rdeči ognji in delajo velike
kolobarje.

Noben človeški glas ne živi naokoli. Odmeva le
drdranje potaček ali huntov, ki samotež vozijo premog
na postajo, kjer jih preobračajo in tako izpraznujejo v
lore. Žvižgajo stroji, ki proti strmcu nazaj vlačijo cele
procesije praznih vozičkov. Pri gostilni „K šahtu" — ali
podomače so rekali „Pri lepi vdovi" — pokajo planke,
kamenje brni, šipe zvenijo na tla . . . A po cesti pri¬
deta Pavlu nasproti dve krdeli, eno skrajno na levi,
drugo na desni.

„Čeprav sem ravnateljev sin, bolje, da se jim iz¬
ognem. Sicer so mirne duše, ljudstvo brez volje . . .“

46

Pavel Pregelj je časih mislil nepričakovano bistro.
Nekdaj je na gimnaziji osupnil veroučitelja.

»Dozdeva se mi, da vsi dokazi, da je Bog, pri¬
čajo le, da se nahaja ideja o nekem najvišjem bitju,
katero pa nam ostane neznano."

Profesor mu je seveda ovrgel ta ugovor:

„Vsak učinek zahteva svoj zadostni vzrok, in
sicer bistveno, ne samo v našem predstavljanju. Iz
bistveno minljivih, nepopolnih, končnih stvari skle¬
pamo na neminljivo, najpopolnejše, neskončno bitje.
Iz bistva stvari torej na bistvo božje!" . . .

To noč je bil Pavel Pregelj zopet filozofiško
navdahnjen.

„Da! Ljudstvo brez volje!" ponavlja, kakor bi
se veselil priličnega izraza. „ Kapitalu so blago ... Le
kadar jih obsede hudič pijanosti, takrat so trmasti do
upora ..."

Pavel se pomakne nad cesto na pešpot. Ponoč¬
njaki pridejo njemu navštric. Nekdo si prižiga cigaretko.
Pri svitu Pavel zapazi, da nosijo tik pri tleh počez
dolg. drog. Sleherni, ki jih sreča, mora pasti čez ta
napotek.

Skoraj s strahom pohiti Pavel domov. Čez opu¬
ščen vinograd teče, da pride k nadvoriščnim vratom
očetove vile.

Pod skalo žaluje zaostali čriček zateglo, v presledkih:

„Čričri . . . čričri . . . čričrl ..."

A njegovega prijatelja ne bo več nazaj — vin¬
skega trsa! . . .

Drugo jutro je solnce že dolgo mežikalo v spal¬
nico, ko se Pavel prebudi. Somrak je po izbici, le
pri drugem oknu leži svetlobna mreža po parketu.

47

Rolete niso spuščene, ampak samo šaluzije so priprte.
Na nje je ravnokar priletel tiček, a hipno odbežal
kakor spomin. Od umivalnika diši novo vijolično milo
prijetno, slastno, opojno.

„0, magični raport dišav! Kje sem že duhal isto
vonjavo ?“ . . .

V glavi se mu jasni. Pred oči mu priplava sladko
dekliško lice.

„Res! . . . Julija ji je ime . . . Zakaj nisem jaz
Romeo?.. . Vendar imena govorč o sreči in nesreči.
Morebiti bo ta Julija sreča za Pavla . . .“

Vseučiliščnik še nikdar ni okusil take srčne slad¬
kosti. Na gimnaziji se je bil res zagledal v deklico
meščanske šole, da se je hotel z nekim realcem dvobo-
jevati za oboževano kratkokrilnico, a to, vse to je
bila igrača.

„Kaj pa Amalija?" se vpraša Pavel sam in obrne
v postelji.

Mačeha jo hvali in mu jo sili za nevesto, češ,
da se njen plemeniti naslov sliši vse drugače, kakor
druga neslana plebejska imena. Prijatelji ga dražijo s
sentimentalnostmi. Njegov sošolec Čeljak, sedaj bogo¬
slovec, se je pošalil nekdaj na vlaku:

„Malka, hebrejska beseda, pomeni kraljica!"...

„A nikdar nje, nikdar!" . . .

Ta gospodična prinese o svojih posetih neštete
vzorce za bluze in krila. Ko preneha govoriti o modi,
začne o glasbi. Prisede včasih tudi h glasovirju, udarja na
tipke ter deklamuje: „Be —a —ce —ha! Be —a —ce —ha!“
Hoče igrati Bachovo fugo. A pri tretjem taktu pre¬
neha in začne od spredaj svojo narobe-spretnost.
S Pavlom govori le kaj malega, a tembolj ga gleda,
gleda kakor bazilisk z mokrotnimi očmi, ki medlijo zdaj

48

svetlo - modro, zdaj morsko-temno. Najrajši jo vidi,
ko se poslavlja, a še takrat šine njemu zoprn duh
od nje.

„Brr ... brr . . . Amalije nikdar!"

Njegova duša cveti pri Juliji. Njo mora videti še
danes. Ta misel ga vrže z blazin.

Čez petnajst minut se že izprehaja proti Travežu.
Ponoči je lilo; zatorej zrak diši po ozonu. Cesta je
preprežena s svežimi mlakami. Po nebu letijo cvetoči
oblaki. A reka sredi doline se grbanči v drobnih
valčkih in mlačen vetrič, poljub dveh najčistejših ele¬
mentov, vode in zraka, valovito skače po žitu in travi.

Od Kurje vasi priropotajo naloženi hunti čez
most ter se gibljejo kakor stonoge na ozkotirnici
tik vozne ceste. V tem hipu pridrdra tudi koleselj iz
Traveža.

„Jezus, Marija!"

Pavel priskoči, obdrži konja, da se hlapec pobere
s tal. Iz jarka se vzdigneta dve gospodični, bledi kakor
stena. A tretja leži nesvestna.

Julija!" . . .

Pod obokanimi obrvmi so se vdrle oči; iz ust
puhtijo mehurčki; iz rane na glavi leze kri; gibljive
nosnice so oplaknile.

Julija!" . . .

Pavel jo rahlo prime za roke in jo privzdiguje,
da omogoči umetno dihanje. Spremljevavki odpirata
korset.

„0, sveta Porodnica, ta nesreča . .

Pavel jima izroči svoj posel in hiti s klobukom
po studenčnice ter izpira ponesrečenki rano. Nekaj
krvi je že poteklo po razvitih kitah, ki se vidijo kakor
posejane z rubini. Svetla kapljica vode pa se potoči
v uho, da je videti kakor školjka z biserom.

49

Julija zdihne globoko, belo pogleda, a takoj
zapre trepalnice.

„Rahlo na voz! . . . Držita jo vedve!“ . . .

Pavel je prisedel k hlapcu in mu vzel vajeti. —

„Moj Bog, moj Bog!" tarna mati Sušarka, ko
nesejo Julijo v hišo. „Zamerili smo se Bogu in ljudem...“

„Hitro po zdravnika!“ zapoveduje Pavel hlapcu.

„Kazen božja... kazen božja! Prosila sem ga,
naj ne da tem brezvercem prostora. Ni me slušal in
že je nesreča tu . .

Mati zakrije lice, zadrhti, da ji solze kakor vinske
jagode polzijo med prsti.

„0, zakaj je hotela naju dve spremljati!" zdihujeta
gospodični. „Najbrž je zletela na kilometrski kamen,
ki je prav tam kazal številko 13 . . .“

Pavel molče odriva Juliji zmočene kodre s senc.
Gospodični ožemata obkladke bolnici za na glavo.

„Včeraj sem prišla na veselico, danes pojdem mo¬
rebiti od mrtvaškega odra ..."

„ A pri nas smo imeli tombolo gasilnega društva. Na
njeno vabilo sem pa šla sem. Zakaj nisem ostala doma...“

„Vedela sem, da bo nesreča," reče mati ter se
vzravna s postelje, na katero se je bila sklonila.

„Kaj mislite, mati?" vpraša Pavel sočutno.

„Oh, moj mož je obljubil socialnim demokratom
prostor. Nikjer ga niso dobili. Odslej bodo pod našim
kozelcem sklicevali shode vsako nedeljo. Mož se je
hotel maščevati nad premogokopi. Pred petnajstimi
leti mu je na šihti zdrobilo nogo. Za to dobiva pokoj¬
nine letnih dvanajst goldinarjev . .

„Prepičlo!“

„Če že delati ne more, oh, da bi vsaj ne pil!
Po palici krevlja v krčmo in ga ves ljubi dan ni domov.
Tako je ena nesreča pripeljala drugo . .

4

50

Pavel si pomaga s pregovorom:

„Kadar žalost do vrha prikipi, se veselje že glasi

„Oh, moje veselje so vzeli tiči-seliči, pa se
niso več vrnili nazaj. Moja žalost pa leži tam —“

Pokazala je na stransko čumnato, od koder se je
slišalo smrčanje. Mož je prespaval svojo pijanost.

„Prinesla sem lepo doto k hiši, a zdaj nas hočejo
rubiti... Bil je pri nas angel sreče, ko je mož služil
pri rudniku, a jaz sem oskrbovala posestvece. Neko
nedeljo pa je možu ploh stisnil in zlomil nogo. Od
tedaj je bežal blagoslov od nas . . .“

Koleselj se ustavi pred hišo. Pavel urno stisne
Sušarki svojo denarnico v roko. V tem hipu se prikaže
med vrati dr. Rosenstein.

„Kaj bova dva zdravnika tukaj?"

„Ne segam v Vaš posel, gospod doktor. Le to
bolnico priporočam . . .“

„Že vem, že vem!“

Zdravnik preiskuje Julijo.

„Ali je kaj bljuvala?"

„Ne!“

„No, možganov si ni pretresla, dasi je rana pre¬
cejšnja."

Pavel spremlja doktorja. Veselje in žalost mu tre¬
petata v duši. Nesreča mu je omogočila naglo svidenje.

„Gospod doktor, ali res ni nič nevarnega?" vpraša
Pavel na videz mehanično, da prikrije prava čuvstva.

„Resnično ne! . . . Ali me spremljate v Kurjo vas?
Tod greva po bližnjici."

„ Prosim!“

Sla sta čez griček po bukovju kakor po gotskem
domu. Veje so se vzpenjale in v zenitu sklepale kakor
vitki stebri. Veter je razgrinjal zelenje, da so po tleh
semtertja skakali razsvetljeni prostorčki.

51

Zakaj so pač stari narodi obhajali svoja bogo¬
služja ponajveč v gozdovih ? Razumeš to, če poslušaš,
kako šušti svetovna duša v listnatem morju...  Če
velikan pomaje s svojo glavo, ali se ti ne zdi, da se
hoče razodeti v prirodi skrito božanstvo ?.. .

Zatekaj se v gozd! V tem javnem preročišču boš
bolje umel, kje je tvoja zveza z drugimi bitji . . .

Pavel in dr. Rosenstein molče odrivata tu grmičje,
tam skačeta čez kaluže, v katerih plava zemeljno olje
kot tanka siva mrena. Tu sopihata po koreninah navzgor,
tam se spuščata po stopnicah v jarek, kar se Pavel
izpodtakne, poklekne in se zaleti v bližnje deblo.

„No, no! Ne telovadite!“

„Toliko suhljadi leži tod kakor v pragozdih, ker
se nihče ne pobrine za to kurjavo."

„Imajo pač premoga dovolj."

„Tako je! Oni dan ga je kmet Resnik, ki je mejaš
našega zahodnega revirja, na njivi izoral cele grude."

„A tukaj ga menda ni?"

„Res ga ni, kar kaže tlak, sestavljen iz črnega
škriljevca, ki je poznejši geološki format."

V tem pogovoru prideta v Kurjo vas. Novejše
delavske hiše so zidane po rebru kakor gredice. Eno
poslopje je za dve družini, ki imata povrh vsaka svoj
vrtec, kar je zelo primerno. Le to je tam neprilično,
da v bližini izsipavajo premogove odpadke, ki se, v
takozvanih ,Schutthalden‘ nakopičeni, sami vžgo in
z dimom in smradom dušijo vso okolico.

Dr. Rosenstein preiskuje v sobi vznak ležečega
bolnika. Odgrne odejo, da pogleda život. Smrt je
že nanosila nanj raznobarvne pege, kakor da bi sli-
karica napikala svojo paleto. Zdravnik šteje žilične
udarce.

„125 krat."

4*

52

Šteje kratke dihljaje.

„70 krat.«

Zapiše zdravila, toda le domačim v tolažbo. Na
prostem pa reče: „Meningitis epidemica!"

„Res?... Ta zagonetna bolezen bojda tukaj po¬
bira mnogo žrtev!"

„Da! Raztelesili smo jih letos čez petdeset."

„Kaj najdete

„V malih možganih so rjave, gnile točke in kolo¬
barji kakor v nezdravih jabolkih, če jih prerežete."

Po stranpoti sta zašla v čuden svet. Tuintam so
kotanje, polne ilnate vode. Tuintam zeva žrelo, na
čigar dnu se joče potok kakor podzemski duh. Tu¬
intam moli siva skala med dvema plastema črne zemlje
kakor med dvema kosoma kruha. Štrleči zidi, nagnjeni
dimniki, izruvana sadna drevesa pričajo, da je na teh
razvalinah nekdaj stala imovita vas.

Zdravnik, ki še ni dolgo služboval v Rudniku,
osuplo gleda ta nenavadni prizor, katerega je po nje-
novih mislih povzročil silovit potres.

„Gospod doktor, to se zgodi čisto naravno. Ko
izpod zemlje izruvajo ,črni demant 1 , se vdere skorja,
drevesa se sklonijo, prelomijo se njive, hiše poknejo
in hlevi, da mora človek in živina iz starih domovanj.
Prijetno itak ni prebivanje nad zijavko takorekoč le
na pajčini, ko odmeva pod nogami streljanje in ru¬
šenje in kljevanje rudarjev. Komisija uradno prilepi
na hišne razpoke papirnate odrezke. Ko zidovje raz¬
pada naprej, se prečesnejo tudi odrezki. Tako približno
določijo, v koliko dneh se morajo prebivavci izseliti."

„Ni bilo še nič nesreč?"

„Pač! Nekdaj sta izginila dva Laha. Hotela sta
ponoči od opekarne k Resnikovi pristavi na preno¬
čišče, kar jima je zmanjkalo trdih tal pod petami."

53

Pavel Pregelj je nalašč skakal čez nevarnosti.
Pomladna duša ga je vzprožala. V srcu je nosil nekaj
velikega, neznanega, toda usodnega . . .

111 .

Pavel Pregelj je bil prej pesimist in materialist.
Nekega dne se je v Gradcu prepiral s Filipom Zago-
žanom, ali je sreča, ali je ni.

Po mestnem parku je plalo življenje. Skoz kosta-
njevje se je solnce vdiralo v stožičastih pramenih. V
teh so se zableskavali tu rožnati klobuki z meden-
kami, tam svilnate bluze z zaponami; tu nožnice in
ostroge, tam naočniki in zlate verižice. Na klopeh so
v gostih sencah penzijonisti potresavali svoje glave
in časnike v rokah. V polnih žarkih na ledinah so
letale za malimi vojački in marinci pestunje, čeprav
jih je srce bolj vleklo k velikim uniformam. Nad vsem
tem vrtenjem, pozdravljanjem, počivanjem so se v
zefiru zibali glasovi vojaške godbe, ki je ravnokar
svirala pičco s solom za lovski rog.

V odljudeni aleji, kjer so za debli poslušali de¬
lavci v okajenih srajcah, sta se prepirala dva dijaka
o sreči.

„Ni je, čisto nič je ni!“ trdi Pavel Pregelj ter si
viha pšeničnaste brke.

„Sreča, veš, to je relativen pojem,“ odvrne Filip
Zagožan in pokihuje skozi nos, ker je izustil nekaj
imenitnega. Filozofu — tako so ga imenovali tovariši
— zažarijo velike kostanjeve oči od tehtne misli.

„Sreča, veš, to je relativen pojem! Vdanosti v
usodo je še nekaj na svetu; zadovoljnosti že manj;
popolne sreče skoraj nič!“ . . .

„Kaj je popolna sreča?"

54

„Čista in nesebična ljubezen!“ . . .

„Ah, ljubezen — parfumiran nič!“. . .

Prišetala sta se do studenca s Plutonovim spome¬
nikom. Pavel pokaže nanj:

„Pluton, bog denarja — bog sreče!"

Kakor bi se Zagožan sramoval, hoče naprej,
toda Pavel ga pridrži.

„Če so v sreči res stopinje, kakor praviš, tedaj
čuj in si zapomni, kje sem ti rekel to: jaz hočem ali
popolno srečo ali popolno nesrečo!... Usoda, le
polovičarstva ne!“.. .

Ali je takrat govoril preroški?

Prvi del njegove želje se mu izpolnuje do pičice.
Neizkaljeno srečo pije, kakor jelen studenčnico. Celo
idealistični nazori se ga oprijemljejo, ko sleherni večer
posetuje bolno Julijo. Pogovarjata se kakor stara pri¬
jatelja. Nekoč mu bolnica omenja mimogrede:

„Oh, kaj bi bilo z menoj, ko bi bila pri tej ne¬
sreči ohromela? Drevo se naslanja na drevo, na koga
bi se pa jaz?“

„Na koga bi se pa jaz?“ hitro ponavlja Pavel.
„Mati mi je umrla, ko sem bil v devetem letu. Odpe¬
ljali so jo v bolnico, od koder so ji postlali v zemljo.
Ko smo prišli na pogreb, nam niso mogli pokazati
prave materine gomile. Isto noč sta namreč na kužni
bolezni umrli dve ženski. Obe sta morali takoj pod
grudo. Nihče si ni zapomnil, kje leži naša mati in
kje tujka . .

„Žalostno!" se oglasi mati Sušarka, odloži likalnik
in zlaga perilo. „Kako ste ji vendar postavili križ?"

„Postavili smo ga sicer, dasi ne vemo, jeli na
pravem grobu. Kot gimnazijec sem o Vernih dušah
venčal oba groba . .

55

Juliji zalesketa solza v plamenečih očeh in se
utrne v čipkasto srajco. Sušarka poneha z delom in
posluša s sklenjenima rokama.

„Od materine smrti nisem znal, kaj je prijaznost.
Le njeno srce me je res ljubilo. V osmem letu sem
bil zbolel hudo. Mati me je nekoč prenesla z ene
postelje na drugo. Premikanje me je zabolelo nečlo¬
veški. Ugriznil sem jo v nadlehti, da ji je kri takoj
pobarvala rokavce. Ljubeznivo me pogleda njeno oko
in njena usta mi rečejo: ,To je zabolelo, moj sirotek!'...

Z očetom si nisva bila prav nikdar na roke.

,Moj sin se mora pisati tako kakor jazi' me je
prijel nekoč oče prav ostro, ker sem se pisal z lj.

,Papa, dva ela na koncu, to ni slovenski!'

,Pojdite se solit z vašo slovenščino! Jaz jo tudi
poznam, toda le staroslovenščino . . .'

,Papa, papa,' ga prehitim porogljivo, ,starosloven-
ščina se podučuje šele na gimnaziji, katere pa ti nisi
videl od znotraj . . .'

Napetost med nama se je pri očetu poostrila, ko
se je oženil drugič. Mačeha Avrelija pl. Schwabendorf
je takoj zahtevala, naj jo jaz vselej pozdravim ,Dober
dan, milostiva gospa!' ter ji pri tem poljubim roko
z globokim poklonom. Nisem se mogel navaditi take
gimnastike."

„Kaj pa sestra Ida?" vprašata hkrati mati in hči.

»Zlato srce! . . . Jaz sem se rodil na njen god.
Zatorej me smatra kot darilo za njeno rešitev. Škoda,
ker mačeha preveč vpliva na njo, da si ne upa po¬
tegniti z menoj."

Sušarka je šla v kuhinjo po razbeljeno železo.
Navzlic njeni odsotnosti dokončuje Pavel svojo povest
s tresočim glasom.

56

„Pri svojih nimam nikogar ... Jaz sem levica
brez desnice . . .“

Pomenljivo položi Julija svojo desno na odejo.
Pavel jo prime in vidi, kako se njeni prsti pravilno
zožujejo proti koncu. Pogleda v Julijine oči, v katerih
trepeta čarobna ginjenost, kakor če majnikovo solnce
gleda z mavričnim pogledom.

„Ali mi hočeš biti . . . dobra ?“ zategne Pavel,
kakor bi hotel izraziti nekaj drugega.

„Ali mi hočeš biti . . . dobra? . .

Njeno črno oko je zažarelo kakor temna noč,
v katero pride najlepša zvezda. A Pavla prime omotica,
kakor da bi gledal v globel vrtoglavo, brezdanjo . . .
Skloni se nad Julijine dišeče lase, na njeno alaba-
strsko čelo . . .

Tako premišljuje Pavel Pregelj zadnje svoje obiske
pri Juliji, ko izlaga prtljago iz kovčega. Že tri tedne
ni bil v Travežu. Moral je z očetom, katerega je protin
lomil po rokah, v Varaždinske toplice, da ga je slačil
in oblačil. Brezdušni mačehi se je zdel ta posel pre-
nizkoten. A Pavel hoče takoj popraviti zamudo.

„Kaj je novega, Zefa?“

„Oh!“ pokašljuje krmežljiva starka in zlaga na
stol okrtačeno obleko. „Oh, oče Sušar je umrl . . .“

Pavel se ustraši, kakor bi ga krogla zadela, in
se zavrti avtomatično. Zefa je bila Idina in njegova
varučka. Zatorej jo sme povpraševati kaj več.

„Kako vendar . . .“

„Padel je s kozelca na plug ali na brano, kakor
trdijo drugi. Demokratje so mu plačali precejšnjo vsoto
za prostor. Revež se je napil, šel na kozelec spat,
lestva se izpodmuzne . . .“

„Strašno!“ zajezi Pavel besedni tok, ki se je mislil
razliti, vzame palico in odhiti.

57

Nagloma gre v avgustovi vročini proti Travežu.
Ne vidi, da se je pogreznila Resnikova pristava. Ne¬
voljno zavrže komaj prižgano cigaretko, katero pobere
deček, pritlikav kakor mezinec, ter jo puši kakor star
tobakar.

Pavel je prišel v dvajsetih minutah do ,Poklona',
čeprav je do imenovanega kleča pol ure od Rudnika.
,Poklon' so nazivali skalnati hrbet, ki se je porinil v
dolino in jo zoževal z onstranskim bukovjem v so¬
tesko, po kateri je šumela Bistrica kakor šampanjec.
Priroda je sama razdelila dolino v dva dela, češ, da
v enem vladaj rudar, v drugem ratar. Onkraj Poklona
ni več premoga. Ondi se njive in travniki vijejo po
gričkih, kateri se v obzorju poizgubljajo v ravnico,
razdeljeno po Bistrici kot srebrni prečki. Kmetski domki
odsvitajo iz te smaragdne opreme kakor demanti, a
tik za Poklonom stoji vas Travež.

Vegetativni pokoj predrami hripavi zvon, ozna¬
njajoč tri popoldne. Nad bukovjem se vrane zaganjajo
v jastreba ,vrag, vrag, vrag'! V mostnice se skrije
zelenjak, a kačji pastirji odfrlijo s steklenimi perotni-
cami. V pokopališčni živi ograji čivka neviden tiček
venomer svoj ,veni, vidi, vici, vici . . .'

„Ali bi šel na grob Julijinega očeta?"

Pavel pride čez most v obširni vrt pokojnikov.
Zaman pogleduje po dotični gomili. Mnogo je novih,
brez nadpisa, ker vsakdan zagrebejo po več mrličev.
Nekoč so jih nesli sedem zaporedoma, da je bilo
videti, kakor izprevod mohamedancev, ki neso svoje
rajnike v Meko.

Pavel stopi k spominski piramidi, pod katero
počiva pet ponesrečencev: gospod Bernard Makovec,
paznik; Ignacij Mlekuž, kopač; Franc Ilovar, kopač;
Anton Črnilogar, kopač; Jaka Treše, tekač. V jami se

58

e bil vnel plin in vseh pet posmodil do smrti. Ko
so jih nesli v bolnico, pravijo stari ljudje, daje dišalo
pečeno človeško meso . . .

Na drugem nadgrobniku s križanimi kladivci čita
po nemško:

„Gliick auf zur letzten Grubenfahrt! — Srečo
dobro na zadnjo pot v jamo!“

V kotu za samomorivce najde precej svežo gomilo
brez križa, brez cvetlic, le koprive so obrastle rob.
Tu so združeni telesni ostanki onega premogarja, ki
si je na prsih vžgal dinamitno patrono, ko mu je žena
z mladim delavcem ušla na Vestfalsko.

Pavel se obrne od žalostnega kraja k izhodu.
Med križi in cipresami zapazi klečečo črno postavo.
V slutnji stopi bliže.

Julija ?“

Ko deklica še vendar kleči, odstopi Pavel neko¬
liko, češ, da je prava bolest res nema.

»Moralo je tako priti!" reče Julija s trpečo pono-
sitostjo, ko je vstala in mu podala zemeljnato roko.
„Prav o tem času je teden dni, kar smo ga pokopali.
Oplela sem mu grob in prinesla sveži venec za osmino."

„Moje sočutje, moje najsrčnejše omilovanje, ljuba,
ljuba Julija!". . .

,Jedino to dobroto še vam lahko storim, da umrjem,
hitro umrjem, umrjem z večerno zarjo tega dneh Tako
se je umirajoči Sušar poslavljal od svojih.

Ko pripoveduje Julija vso nesrečo, ji zalijejo črno
oko svetle solze, kakor bi bele cvetke pognale iz oče¬
tovega groba.

„V teh resnih urah pa sem ti jaz pošiljal malen¬
kostna pisma!"

„Oh, bila so mi edina tolažba!" zdihne Julija
komaj slišno.

59

Med tem so se sence podaljšale. Večerna glorija
se spušča na dol in breg. Vetri, ki so v vročem dnevu
počivali, se zazibljejo kakor pozdravi neznane dežele,
ki se bliža s svojimi čudesi.

Julija se odpravlja. Pavel jo hoče spremljati, kar
ona zabranjuje odločno.

„Tovarišice si brusijo jezike, da hočem postati
gospa. Vaški fantje me dražijo z dohtarjem.“

„Ali te to boli?“

„Vse eno mi ni! . . . Res, boljši je jezik muta¬
stega kakor opravljivčev!“

„S potovanja sem ti nekaj prinesel. Moram ti
torej pokloniti tukaj.“

lz žepa potegne škatljico, iz katere odlušči zlat
prstan. Sredi bliščečega obročka gori velik rubin.

„Oh, oh!“ se vzradosti Julija in v očeh ji zapla¬
polajo zadovoljnost, sebičnost in samoljubje kakor
kresi o zmagi.

Pavel natakne deklici zlatnino na prst.

„ Julija

„ Pavel . .

„Ali se varam ?“

„Ne!“

Pri tej kratki besedi ji je po obrazu spreletelo
nekaj potajenega ... Ali jezik ne ve za srce? In vendar
je trenutek resnice več vreden, nego celi meseci laži
in prevare ...

Julija nagloma poprosi Pavla za svalčice, katere
je pušila strastno.

„Ko sem se učila šivati, sem se navadila tega športa!"

„Ženska emancipacija!". . .

Molče se odpeljata roko v roki po stranpoti med
lešjem in češminjem. Materina dušica diši nasladno,
praprot se giblje po meji . . .

60

Veter strastno poljublja Bistrico . . . Luna preseva
gaj z ljubezenskimi pogledi . . . Ciste zvezde se tresejo,
da ne bi kdo šel za močvirskimi lučicami ... A skoz
sotesko se pripodi megla, ki se pošastno izpreminja,
kakor da bi se iz nje režali in v njej poskakovali zli
duhovi . . . smrdljiva megla, ki vso okolico objemlje
tesno, tesneje . . .

„Glej, da kmalu dokončaš svoje študije!" se po¬
slavlja Julija od Pavla.

Ko visokošolec hiti domov, ga nekaj ščiplje v
notranjosti, da bi zavpil. To je protest netvarinske duše
proti živinski strasti. Naš plemeniti del se sramuje po¬
dlega dejanja.

Pavlu očitajoče odmeva v duši kakor po oskru¬
njenem templu.

„0, zakaj si jo spremljal v globačo nadTravežem!"..

IV.

Na Matevževo je rudniški ravnatelj obhajal roj-
stveni dan in god. Predvečer so mu premogarji pri¬
redili baklado in uniformovana godba mu je zasvirala
podoknico. Drugi dan je vsa elita romala v direktorjevo
vilo, da se pokloni in čestita najvplivnejšemu možu v
vsem okraju. Po vzprejemu so bili dostojanstveniki
povabljeni na kosilo.

Predstavljanja ni bilo treba mnogo, ker so se
poznali skoraj vsi.

Središče vseh pogovorov je bil Benko Belišar,
župnik traveški. Vsi domačini so ga obstopili. Njegova
siva glava se je premikala med drugimi črnolasci kakor
cvetoča jablan v smrečju. Iz njegovega lica je šla ne¬
kaka luč, kakor bi se v njegovih potezah lomili žarki
neizčrpne ljubezni do ovčic.

61

Iz zasebne sobe pripelje hišna gospa nove pri¬
šlece in jih vodi od gosta do gosta.

„Ana pl. Hiegersfeld in Amalija, njena hči.“

Neposredno za njimi prideta dve znanki, domača
hči Ida in gospa Jelenčičeva. Damam sledijo trije go¬
spodje. Ravnatelj in Pavel seznanjata povabljence s
tujcem, ki je prišel s Hiegersfeldovkama.

„Bela grof Lukeczhazy, topničarski nadporočnik!“

Zgovorni rnadžar pojasnuje, da je posetil starega
očetovega prijatelja Hiegersfelda, cementnega tovar¬
narja v sosednji Dobravi, da bo tam na daljšem do¬
pustu, a potem se bo poslovil od cesarske suknje in
prevzel prostrana rodbinska posestva na Ogrskem.

Obednica je ta dan odmevala od vesele družbe.
Začetkoma so kramljali zamolklo. Samo nadporočnik
se je gugal kakor nihalo zdaj k stari Hiegersfeldovki,
zdaj k Amaliji, zdaj je spet vis-a-vis govoril z gospo
Jelenčičevo. Prodajal je svoje opazke o pseh, konjih,
glediščih.

„Piramidalno!“ tako je sklepal vsak stavek.

Njegove piramidalnosti pa so prekinjali tudi drugi.

„Zakaj, gospodična Ida, ne marate vrtnic?“ vpraša
Omladič s polnim organom in upre žgoče oči v ogo¬
vorjeno. „Davi sem Vam poklonil krasen šopek. Niti
poduhali ga niste."

„Niti se zahvalila!" dostavi Ida in povzdigne
pravljične oči k nadpazniku. Omladič je namreč ne¬
davno napredoval za eno mesto više. „Oh, to je
žalosten vzrok!" . . .

„Moj hrt Fčkete je dobil na pasji razstavi v Budim¬
pešti prvo darilo. Piramidalno!" . . .

„Ono leto so naše rože cvetele bujno kakor še
nikdar popreje ne pozneje. A prav takrat smo nalagali
mamico na voz, ki je nikdar več ni pripeljal nazaj ..."

62

„Umejem . . . Kakor nalašč so cvetele v Vašo
žalost!“

„Moj anglež Szoszat je dobil na svetovni dirki
v Beču tretji dobitek! Piramidalno! . .

„Da! Od tedaj jih malodane sovražim . .

Ida povesi glavico. Solnce za hip zatrepeta po
sobi in se poigra na zarjinih Idinih laseh.

Amalija je pregenila zaveso, ko je stopila k pri¬
jateljici. Poslušala je njen pogovor z nadpaznikom.
Pritisne jo zadaj na naslonjalo ter jo poljubi na ozko čelo.

„Sirotka!“ . . .

„ Avstrijska cenzura je vendar enkrat pustila ,Halbe-
jevo Jugend 1  na oder. Piramidalno!"

„Ali bomo letos imeli štrajk?" se oživi tudi drugo
omizje.

„Ali bomo letos imeli stavko . . . štrajk . . . upor?"
skoraj vsi enako vprašajo ravnatelja.

,.Grozijo z njim itak vsako leto!" se odreže
Matevž Pregelj.

„Prehudo je res," se oglasi župnik Benko Belišar,
„pred ognjem delati po dvanajst ur. Nekoč sem bil
v rovu na najglobočji etaži. Delavska umazana telesa
so se mi od daleč zdela v ognjenem svitu kakor po¬
gubljeni v peklu."

„Le višjo plačo. . . te kanalje!"

„Ne tako, milostiva ..."

„Ah, kaj . . . Poznam Vaše mehko srce do te
živine!" jo zabrusi mrzlosrčna ravnateljica.

„Ko bi imeli vsaj nedelje in praznike proste!"
ogovori gospod Benko direktorja.

„Delo je največje bogoslužje!" pogleda Jelenčič
z lisičjimi očmi od mize, češ, da hoče pomagati svo¬
jemu šefu.

63

„Če je taka, ni čuda, da imamo vsako leto štrajk.
A pride še hujše. Onidan je stopil delavec pred zna¬
menje, rekoč: ,Dober dan, Kristus! Stopi dol s križa,
da nanj pribijemo svoje izkoriščevalce!‘ “ . . .

Bedasto se zasmejeta Pregelj sen. in Jelenčič, češ,
da se to še ne bo zgodilo jutri.

„Vsaj nekaj malega bi se naj storilo za delavce , 11
se obrne župnik do vseh gostov.

„Lažje bi bilo dobiti solzo od mrliča, kakor od
kapitalista kaj za bele sužnje!" pritegne Pavel župniku.
Ko ga oče srdito pogleda, odvrne:

„Vem, vem, papa, da tistega vržejo iz devet
vasi, ki resnico govori!" . . .

„Vsake smeti tudi ne bi smeli sprejemati," na-
gubi župan traveški ožgano čelo in si zapira gombe
na prsliku. „Sodrga iz treh dežel se zbira tukaj. Nekoč
smo z orožniško pomočjo pozaprli nekaj razgrajačev.
A ponoči so njihovi tovariši podkopali prag in izruli
podboje in tički so izleteli iz občinskega zapora."

„lzvr-vr-vr-stno!“ pojecljava Ana pl. Hiegersfeld,
da ji bradavica s ščetino poskakuje na desnem licu.
„Zve-ve-ve-rine so zbežale iz zverinjaka-ka-ka ..."

„Ta žolica je preizborna!" hoče izbrisati mlada
Hiegersfeldovka slabi vtis materine napake. Nadpo¬
ročniku pokaže na skledico ter s pecivom zajema vinsko
strdenje. „Ta žolica je res preizborna!"

„Piramidalno!“

„Vse po francoski kuhinji!" zatrdi ravnateljica
slovesno.

V tem hipu potrka župnik na kozarec.

„Slavno omizje! Vsak posebe smo že čestitali da¬
našnjemu godovnjaku. Naš gospod direktor se je rodil v
Veliki vasi na Koroškem in seje iz svoje moči povzdignil
na tako odlično, a težavno in odgovorno mesto . . .“

64

„Res!“ prikima Matevž Pregelj, vstane, si pogladi
nizko čelo, rekoč, da je obiskal le domačo triraz-
rednico.

,,Naš slavljenec je kakor spomenik iz starih časov,
ko so ljudje še imeli voljo, vztrajno, železno. A se¬
danji čas je čas brez volje . .

,,Čas brez volje!“ Pavel je ponovil te besede
kakor odmev.

„Preveč izgojujemo razum, a ne obdelujemo
volje. Če pogledam gospoda ravnatelja, ki je služil
pri rudništvu takorekoč od ,pike‘ naprej, se mi do¬
zdeva, daje vstal star stoik, duh hoče, telo mora! 1  Skupno
mu nazdravimo, naj ga Bog ohrani še mnogo let v
taki žilavi delavnosti

Odtrkali so in izpili; kar pokaže oče na sina, ki
prebledi.

„Zlate besede . . . Zapomni si jih!“

„Zakaj, papa?“

„No, šest semestrov pa še nobenega izpita! Nimaš
volje, kakršno sem imel jaz v tvojih letih.“

„Papa govori prav!“ ljubeznivo opominja župnik.
„Lep pomen je v starih povestih, da se vitezi niso
smeli ozirati nazaj, če so hoteli najti in doseči svoj
zaklad ... A sveto pismo pripoveduje o solnatem
stebru v svarilo, da naj ne postajamo, kadar je treba
hiteti . . . Nihče naj ne gleda nazaj, ki je položil roko
na plug, da prej preorje njivo.“

,,Le naštevajte mu jih, velečastni!“ poprosi Pregelj
senior ter si baše pipico, katero je pušil najrajši. „Glejte,
Pavel hoče zavreči tri leta medicinskih Študij in se
vpisati na juridično fakulteto, češ, da bo prej dokončal
to stroko."

„Da bo prej dobil svojo šivankarico!“ jo zasoli
mačeha zaničljivo.

65

Pavel misli planiti pokoncu, a breme krivnje ga
drži na sedežu. Od večera v globači bi najrajši pre¬
trgal vse vezi, a zopet se mu oglaša vest, da prav
sedaj ne sme zapustiti Julije, ko mu je dala vse . . .

„Naj gospod Pavel le kmalu razveseli svoje starše
z doktorskim diplomom!" nadaljuje župnik zagovor¬
niški posel. „Najbrž pojdete že prihodnji mesec v
Gradec/'

„Da!“

Pavel je razmišljen trčil z duhovnim gospodom.

Med tem se dame odpravljajo v posebno sobo.
Hiegersfeldovki sta se oprijeli grofa, nadzornik Jelenčič
popelje ravnateljico in svojo Katinko na kavo in čaj,
a za njimi se tesno vodita Ida in Omladič.

V obednici pokajo šampanjke in tleskajo kvarte
ob mramornate mizice. Dim od smodk in svalčic se
kolobari po sobi, ovija šopke na mizi in obseda na
smrečju ob oknih in vratih.

Pavel je kakor iz hvaležnosti prisedel k župniku.

„Ali je v sanjah kaj resnice, velečastni?“

„No, mislite na egiptovskega Jožefa! Ali čujte
Homerja ,Kai gar t’ onar ek dios esti‘ — tudi sčn je
od božanstva."

„Sanjalo se mi je namreč zaporedoma enako, da
sem se vozil po morju. Nekdo me je vabil na onkraj
z rožnato roko. Ali sreča? Ko sem odveslal precej v
ocean, zapazim štrleč vrak, katerega je prevračalo
valovje. Od njega se utrga deska, vsiljivo skače proti
meni, zadene v čoln, da poči, kakor bi kdo ustrelil
s samokresom. Jaz se prekucnem, padam . . . padam
v globočino. Ko trčim na dno, se prebudim. Kaj bi
to pomenjalo

„Ne vem Vam razvozlati, mladi prijatelj!"

5

66

Starec je prijel mladeniča za roko, pogledal pred
se v neskončnost . . . Kakor bi se mu duh vračal iz
dežele skrivnosti, reče duhovni gospod s poudarkom:

„Neki tragičen zakon vlada po vesoljstvu. Po¬
javlja se kolikor toliko v življenju vsakega smrtnika.
Bodite dušni atlet, da Vam ne bo vsaka malenkost
podrla notranje eksistence . .

V.

O Binkoštih je ,Triglav 1  priredil izlet v Ljubno
na Gornjem Štajerskem. Ves brzovlak so napolnjevali
slovanski glasovi. Po hodnikih so akademiki peli naše
narodne, v kupejih so tarokirali, a drugi so se krepčali
z butiljkami in z gnjatnimi kruhki.

Le eden izmed njih nepremično zre na bežečo
okolico. Mura teče na Slovensko, hribi skačejo proti
jugu, a tudi njegove misli rojijo kakor bučelice v
spodnje pokrajine k svoji matici — k Juliji . . .

Jesensko solnce je dremalo nad rjavo dolino in
medla svetloba je visela kakor predivo nad Travežem,
ko se je zadnjič poslavljal od nje. Njeno črno oko
mu je v srce vlilo vročino, ki ga je grela vso zimo.
Mirjade snežink bi bil raztopil na prsih in glavo bi
si bil ohladil s srežem iz Mure . . .

Oddaljenost je v Pavlovi domišljiji še olepšala
Julijo, katero je imenoval v pismih svojo „planinsko
rožo“. A tudi ona mu je odgovarjala ginjeno. Prvo
pismo je začela posebno poetiško:

„Priklonite se, drevesa, in pripognite se ve, gore,
da bom videla k svojemu predragemu . . .“

Prvo spomladansko cvetko mu je poslala Julija
kot pozdrav iz domovine, češ, da globača že zeleni
in črnoglavka gnezdi v njenem grmovju . . .

67

A zadnje pismo je bilo obupno. Mati ji je zbo¬
lela opasno, da sama le malo zasluži. Vrhutega ji je
njegova mačeha odvrnila vse gospe, ki so prej naro¬
čevale pri njej. Konec pisma pa je bil nerazločen. Vse
črke na zadnji strani so se razlezle v neki mokroti.
Ali v solzah, ki so najmočnejše žensko orožje? Ugenil
je le tri besede »sramota nezakonske matere" . . .

Takoj ji je poslal svoj večmesečni založek. Dobra
Ida mu je skrivši pošiljala precejšnje vsote, ker je bila
do štiriindvajsetega leta zavarovana za 5000 gld., od
katerih mu je delila po obilni sestrinski ljubezni . . .

„Kaj se boš držal kakor Hamlet Drugi?" mu po¬
trka Filip Zagožan na ramo.

„Rad živim v spominih ..."

„Površnež živi samo v sedanjosti; melanholik v
preteklosti, a popoln človek v vseh treh časih!"

„Kako bo z našo slavnostno akademijo ?“ obrne
Pavel pogovor.

„Vsa slovanska društva so z nami, le Poljaki so
odrekli!“ . . .

»Slovanska vzajemnost!" . . .

Po Ljubnem so isti dan prevladovali slovanski
jeziki. Prebivavstvo je bilo razburjeno, nekateri od jeze,
drugi od veselja.

Zlasti mnogo slovenskih rudarjev iz Ljubnega in
Fohnsdorfa se je pridružilo dijaštvu, ki jih je rado
sprejelo, ker je narodnost le gola ideja, toda posamne
osebe imajo realno vrednost. Prav o tem predmetu
je razpravljal slavnostni govornik Filip Zagožan. Filo¬
zofov izrek, da narodnost ni žival, katero bi naj redili
vsi, a nekateri molzli, so viharno oploskali.

Po oficielnem delu hiti pretežni del mladine na
plesišče, drugi pa s svojimi delavskimi rojaki pijejo

5 *

68

in pojejo pobratimijo. Filip Zagožan se oglasi k besedi
in jo zavije na šaljivo stran.

»Slavna gospoda! Mi Slovenci in sploh Slovani
smo zmerom žejni. Naš jezik to izpričuje; naš jezik
namreč kot ud, ki je vedno suh, kakor tudi naš jezik
kot občevalno sredstvo. Od ,1ačen‘ imamo nasprotni
izraz ,sit‘; od ,žejen 1  pa nimamo zanikalnega izraza.
Ko so naši praočetje začenjali milo materinščino, niso
poznali nežejnosti. Menda so se ravnali po sveto¬
pisemskem Faraonu, ki je pomilostil točaja, peka pa
ne, češ, da je piti več kakor jesti. Mi pa nasledujmo
svoje pradede po pregovoru

,Kakšno drevo — takšen klin,

Kakšen oče — takšen sin!‘

Povzdignem svojo čašo na zdravje in pobratimstvo
delavstva in dijaštva. Ta dva naj večja dela našega na¬
roda naj živita!“ . . .

Po tej napitnici se dijaki še bolj seznanjajo z
delavci. Razdeljujejo med nje vizitke.

Pavel Pregelj ni zaostajal za drugimi. Našel je
celo rudarja iz svojega kraja. Praznično oblečen mož
se mu predstavlja s tankim glasom:

»Hugon Repavs!“

„Ali ste že dolgo tukaj ?“

„Šest let!“

,,Ne pojdete nič v Travež?“

„Čez dva, tri mesece grem za stalno, da pre¬
vzamem posestvo, ker ga starejši brat neče zaradi
dolgov."

„A Vi si ga upate?"

„Prihranil sem si precej."

„Neverjetno!“

„Štedil sem, da sem si le o največjih praznikih
privoščil kaj boljšega."

69

Pavel čudoma ogleduje svojega krajana, kateremu
kipi zdravje iz vseh udov. Le stisnjene obrvi in droben
glas ga označujeta za varčljivca.

„Mene najbrž ne poznate?"

„Ne!“

Jurist mu poda vizitko, katero Repavs pospravlja
med druge listine. Pavel zatrepeta, ko med njimi za¬
pazi znano pisavo. Netaktno segne po dotičnem pismu,
češ, ali nosi pečat iz Traveža.

»Da!“

Pavel čuti, da mu vsa kri roji k skrčenemu srcu.
Na obratni strani čita razločno ,,Oddala Julija Sušar
v Travežu".

„Slišal sem jo enkrat peti na veselici," reče malo¬
marno Pavel, da prikrije svojo osuplost.

„0, z Juliko se poznava že iz mladega. Skupaj
sva pasla in v globači nad Travežem s.va imela grmič
za stanovanje, kakor sva rekala po otročje!"

„Ali Vam piše večkrat ?“

„Prej sva si redno dopisovala, toda nabliže pred
letom je ona prenehala, ne vem, zakaj . .

,,Kaj novega?" . . .

„Oče ji je umrl nagloma . . . Povablja me tudi,
da jo obiščem, če se res vrnem domov, kakor je
slišala."

Pavel je izvedel zadosti. Segel je svojemu tek¬
mecu z navidezno prijaznostjo v roko:

„Stara ljubezen ne zarjavi . . .“

Med zidovjem ga je hotelo zadušiti. Bežal je s
trdimi koraki po mestnem tlaku v gozdič. Misli mu
zalivajo glavo, a v srce mu leze najhujši črv — ljubo¬
sumnost.

„Ali je res začetek ljubezni vnema, a konec je
— kes?" . . .

70

Kakor obstreljen se zažene po peščenih potih.
Tuintam postoji, se nasloni na deblo ali sede na klop.

„Zdela se mi je kakor nevesta v visoki pesmi
mojega življenja . . . Oh, prevara!" . . .

V drevoredu bolj teka, kakor se izprehaja, da
luna utone za gore. Nebo se začne oblačiti v škrlat...
Zvezde, nočne čuvajke, gredo k počitku ... Bele breze,
ki so v mesečini stale kakor tihe sveče, določnejše
zasvetlikajo izmed drugih debel in se vžgo kakor pri
jutranji daritvi. Po zelenju potegne veter, dih večnosti,
opominjajoč, da človek pozabljaj svoje umrljive bo¬
lečine . . .

Pavlu je odleglo v hladu in gibanju. Vrne se k
hotelu „Pri treh jagnedih", kjer se je vršila slavnost.
Naroči kuhanega vina, da se ogreje, še bolj pa, da
pije kakor iz reke Lete pozabljenje. Mož pije kaj več,
da si odpodi dolgčas, praznoto v glavi, ali otožnost,
praznoto v srcu.

„V žalosti je nekaj poezije, a v sitnosti je ne¬
umnost!" ogovori Pavla Zagožan, ki ga je pogrešal,
iskal in poslednjič našel v stranski sobici. Šiloma ga
pelje na plesišče, da mu obrne misli na druge pred¬
mete, ker je prej prisluškal njegovemu pogovoru z
Repavsom.

„ldeali so kakor orehi, ki polagoma začrve.
Pravočasno jih moramo pojesti, kakor je delal stari
Kronos s svojimi otroki in rodil druge. Enako je z
ženskimi uzori . . . Izberi si jih — novih!" . . .

Zagožan ga potisne v šumečo dvorano. Pari se
sučejo v vrtincih, srce na srcu, roka v roki, a na
blazinah ob stenah sedijo gospodične z lastavičje živimi
očmi in čakajo plesavcev. —

Izletniki so se vračali v Gradec. Kdor ni spal, je
vsaj dremal. Niti dolge disonance škripajočih koles

71

niso motile utrujencev. Samo stud. iur. Pavel Pregelj
se drži pokoncu. Davi še je mnogo plesal in se šalil,
da se mu zdaj zdi, kakor da bi se bil zabaval zadnji¬
krat. Tudi obsojencu privoščimo zadnje trenutke vesele.

„Nisem verjel, da more človek tako ljubiti člo¬
veka, kakor jaz Julijo . . .“

Človek se pač boji izgubiti dragoceno reč. Čim
bolj drugi silijo za zakladom, tem više ga cenimo sami.

„Najbrž med Julijo in Hugonom ni drugega kakor
le prijateljstvo iz mladosti . .

A Pavel nezadovoljno odkima, ko se spomni, da
sta si redno dopisovala, predno je on stopil med
njiju. Sploh pa nerazvito znanje iz otroških let večkrat
požene rdečo cvetko zrele ljubezni . . .

V Braku vstopi v Pavlov kupe nov potnik z
Baedekerjem v roki. Možicelj si obriše voščeno plešo
ter se predstavi za c. kr. poštarja.

„Vračam se z daljšega potovanja po Moravskem
in Češkem, ko smo prej imeli na Dunaju stanovsko
zborovanje."

„Za povišanje plače?"

„Da!“

„Ali bo kaj ?“

,,V kratkem! Tako so obljubljale merodajne osebe."

Pavlu se zgane srce kakor vejica, na katero
prileti tičica. Nova misel ga pretresne. K pošti bo
prestopil, da bo prejkotprej svoj gospod . . .

„Predno bo Repavs doma, prebijem izkušnjo in
poletim po Julijo. To bo presenečenje, ker ji ne raz¬
odenem novega načrta!". . .

Visokošolec je od sopotnika natanko poizvedaval
potrebnosti za novi poklic. Potem se je zopet za¬
predel v svoje misli. Čutil se je zopet srečnega . . .

72

Človek pač s svojimi predstavami osrečuje sa¬
mega sebe. Naše dušno razpoloženje takorekoč pre-
sladi vse reči in dogodke okoli nas. A vkljub tej modri
naredbi čujemo le pravljico o sreči. Pristnega gorja,
krčevitih vzdihov, solnato bridkih solza pa najdemo
v obilici.

O Baedeker, zaznamuj vsa pota trpljenja z na¬
tančno, grozno natančno navedbo, od kod prihajajo
in kam vodijo . . .

VI.

Novembrska megla se je valila nad Gradcem. V
nitkah se je mokrota cedila na asfaltovani tlak, po ka¬
terem so se v tanki berluzgi odtiskavali podplati
hitečih velikomestnikov. Z dežnikov in havelokov je
curljalo, a kočije in tramvajski vozovi so drdrali po
ulicah s svetlimi strehami.

Po Aninih ulicah priropoče omnibus na kolo¬
dvor, kjer izstopijo trije popotniki. Uradnik v rudarski
uniformi gibično skoči na tla. Z desno pomaga vitki
dami v žalni obleki iz voza. Za njima se porine skoz
vrata širokokrajnik, izpod katerega se sipljejo kosta¬
njevi lasje.

,,Torej Vi, gospod doktorand, bodete skrbeli za
njegov grob . . .“

„Da, gospod Omladič! Železno ograjo in bršljan."

„Oh, to je prva nesreča v najinem mladem za¬
konu . . .“

V čakalnici zopet zadrhti mlada gospa, odgrne
črni pajčolan in si briše ranjene oči.

„Pomiri se, moja ljuba, ljuba Ida! “

„Oh, strašne duševne boje je moral prestati moj
nesrečni brat . . .“

73

„A smrtni, boj, milostiva gospa ravnateljica, je
moral biti kratek, lahek. Ko so ga pasanti našli v
drevoredu, se mu je zibal smeh okrog usten in neka
blaženost mu je lila z lica. Desnica je sicer krčevito
držala samokres in levica se je zarila v pesek, a vse
to je mrliška otrpelost zakrivila."

„Ali je Vam kdaj omenjal ..."

„Nič, gospod ravnatelj, o samomoru. Tožil je o
rodbinskih razmerah, o štrajku tam poletu, vsled ka¬
terega je moral oče iz službe. A neizmerno se je
radoval, da ste ga nasledovali Vi, gospod Omladič..

„Mislim o tisti iz Traveža . .

„Kajpada! Nekoč mi je pokazal njeno objokano
pismo, se mi vrgel na prsi in rekel, kakor bi bil prej
videl grozno prikazen: ,Nad menoj plava nekaj ve¬
likega, temnega, kar bo padlo dol in me pomandralo.
Oh, prej sem pa nevzdramno spal na svoji mirni
vesti' ..."

„Izvedena hinavka ga je omrežila. Plašila ga je
s prepovedanim sadom, katerega ji je on pomagal
utrgati, da je nenasitnici pošiljal ves svoj poboljšek...
Enako je bojda v Celovcu ljubimkala z bogatim
udovcem. Te dni se je, srečno ali nesrečno — še ne
vemo, poročila s Hugonom Repavsom."

„To ime me nekaj spominja! Nekega dne ni mo¬
gel Pavel od razburjenosti govoriti. Za glavo se je
poprijemal, mahal z rokami in kazal na pismo. Mačeha
mu je suho poročala, da Hugon vedno čepi pri Juliji.
Komaj je izjecljal stavek: ,Ali misliš, da mi je ne¬
zvesta?' . . . Zlato spoznaš v ognju, tehtnico izkušaš z
obremenjenjem, na značaj možev sklepaš iz njegovih
besed, a misli ženskega srca ne boš odkril nikdar..."

„Njegova stanarica bi bila lahko slutila kaj."

74

„Te ženske, gospod ravnatelj?.:. Da le najem
ščino dobivajo redno!" . . .

„Res!" pritrdi Ida. „Mene je rejena Gradčanka
sprejela z navidezno žalostjo. Soprog je bil šel na¬
ročevat vencev, jaz sem prebrskavala Pavlovo stano¬
vanje po kakem pismu. Stanarica je vzdihovala venomer :

,Oh, da smo to doživeli! ... O sreča zame, da
se ni zgodilo v sobi‘ . . .

„Mi Vam bi poravnali škodo . .

,Vem, vem! Toda nihče rad ne spi v samomoriv-
čevi postelji. Za več let ne bi dobila stanovavca*...

„Ali niste nič slutili?"

,Kako vendar! . . . Gospod Pavel je živel tako
trezno in redno, da ni bilo misliti na kaj tako strašnega'...

„Kaj je pa govoril v zadnjem času?"

,Oh, čudno! . . . Grozil je, češ, da bo zdrobil ta
kelih trpljenja, a ne izpil* . . .

„Ali je bil nervozen?" . . .

,Pa še kako . . . Cele ure je stal pred oknom,
zrl proti jugu in grizel nohte, da, celo igral se je s
samokresom* . . .

„No, vidite ..."

,Oni večer me je celo ustrašil strel. Pohitim v
sobo: Pavel! Pavel!...  Prismejal se je na prag in
pokazal preluknjano fotografijo, češ, da je kačo ustrelil
v podobi. Poslala mu je nazaj podarjeni prstan. Stolkel
ga je, izdrl kroglo iz patrone in jo nabasal z zlatnino.
Na mizi sta stali dve ročki, s katerima je Pavel rad
telovadil. Na nji je najbrž naslonil sliko, da izhičeno
zrnce ni poškodovalo tapet, ampak se odbilo na
železju . . .

Jutri se bo omožila z drugim. Haha! . . . Slo¬
vesen dan ... Ko bodo tam doli plesali nad grobom
moje sreče, igral bom s prijatelji v kavarni . . .

75

Šele zjutraj se je gospod Pavel vrnil. S pod-
plutimi očmi je šel v urad. Nesreča! . . . Isti dan pre¬
gleduje poštni nadkomisarb lagajne. V Pavlovi manjka
številne vsote. Poštar odpusti takoj svojega nezvestega
upravitelja in mu zagrozi s kazensko ovadbo 1  . . .

S slastjo je stanarica tlesknila v roke, češ, drugo
je itak znano.

„Strašno ! Pavel je šel z omadeževanim imenom
na oni svet,“ se je stresnil Omladič.

„Človek bi lahko postal praznoveren/' dostavi
Filip Zagožan. ,,Pred leti mi je Pavel prav pred Pluto-
novim spomenikom zatrjeval resnobno, da želi ali
popolno srečo ali popolno nesrečo. ,Usoda, le polo¬
vičarstva ne!'...  Drugi del njegove želje se mu je
izpolnil, izpolnil do pičice, izpolnil na istem mestu." . . .

V čakalnico prihaja vedno več popotnikov. Za¬
gožan vstane:

„Vence bom torej izročil grobarju, spomenik
bom izbral pri kamnoseku, a za nadpis ne vem . .

„Določite ga Vi, ki ste mu bili najboljši prijatelj."

„Kratko živel — mnogo doživel!" . . .

Ida in njen soprog se odvodita na peron. Megla
se solzi na vagone in šine. V nasprotnem koncu
vidita znano gospo v rjavem plašču. Za njo ziblje
pestunja otroka, da ga umiri.

„ Amalija!"

„Ida!“

Objeli sta se tesno in poljubili. Že leto dni je
bilo preteklo od zadnjega snidenja. Amalija se je omo¬
žila z grofom Lukeczhazyjem in se preselila na Ogrsko.
Ostala je še vedno deviško šibka, toda njene oči gle¬
dajo resno pod izbuljenimi obrvmi in ustnice so se
lahno nagubile, kakor da bi večkrat pile kaj grenkega.

„Od kod in kam?"

76

„S Kiseka na dom!“

„ln ti ?“

„S pogreba!"

„Kako ?“

„Pavel se je ponesrečil . .

„Oh, gotovo zaradi one iz Traveža!" . . .

Vlak je prižvižgal in se ustavil trepetaje. Omladič
priskrbi prostore. Tudi pestunja vstopi.

„Ah, tvoj?"

„Da! Moja Anica ... Po materi smo jo krstili..

Amalija vzame hčerko v naročje in se ne more
več vzdržati solzž. Nekaj jih vlovi v svileni robec, a
druge pekoče padajo otroku na tanki obrazek, da
zopet zakriči.

Sopotnika sta v zadregi.

„Ali ste bolni, premilostna grofica?“ vpraša Omladič
sočutno.

„Oh, bolna z želom v srcu . .

Molk.

Vlak se ziblje in škriplje. S hodnika pogledujejo
radovedne oči.

„Bela je ponarejal menice," reče Amalija tiho,
tiše, „da, menice! Stolno sodišče v Šopronu ga je
vzelo pod ključ . . . Oh, sramota zame, za nedolžnega
otroka ..."

Ko je Amalija razodela to skrivnost, se ji je uto-
lažila bolest vidno. Prsi se ne vzdigajo več tako valo¬
vito, oči se posuše, otrok utihne.

„Z mojo doto sva poplačala vse dolgove. Po¬
sestva bi bila prinašala čez najine stanovske potrebe,
ko bi Bela le bil hotel, hotel. . . Pogledal bi bil za
delavci in oskrbnikom kdaj potrkal na prste. A s čast¬
niki in igralkami v hudodelstvo" ... je sklenila ne¬
srečna žena v lapidarnem slogu.

77

„Tolažite se, premilostna, da niste sami v takem
slučaju! Prav med višjimi stanovi češče opešajo vsled
brezdelnosti in nasladnosti duševne in telesne moči,
da izgubijo ti odlikovanci po svojem rodu celo čuv-
stvo odgovornosti . .

Vlak leti kakor po drsalnici, smuka mimo čuvaj¬
skih domkov, da se v vrtih zazibljejo potonike kakor
rdeči plameni, grmi čez brvi in mostove, drči navzdol...
naprej, naprej . . .

„Ne mislite, da ljudi poboljšate, ako jim ne okrepite
volje!" zaviknila je Vila, podobna misli človeški.




0

I

Ko so zvonovi plakali . . .

Gozd je ponehal, in stopil sem na piano.

Na desni se dviga hribček in na hribu bela cerkev
z visokim in tankim stolpom. Na levi, spodaj v dolini,
leži pred menoj moja rojstna vas.

Sedel sem na podrto smreko ob koncu gozda
ter se zagledal na te znane, drage kraje.

Solnce, ki je stalo približno na poldne, je ožarjalo
vso krajino. Rdeče barvana streha cerkvenega stolpa
je blestela kakor oblita s krvjo. Pozlačeno jabolko in
križ pa sta gorela — a ta plamen je bil pritajen in
hladen, povsem različen od one žerjavice, ki v njej
blestita in gorita julija in avgusta meseca.

V dolini so se belile hiše. Pri nekaterih se je
iz dimnikov vil tenak dim; v vijugastih krogih se je
dvigal v višino ter se v vzduhu izgubljal. Pri neka¬
terih hišah pa ni bilo opaziti nikakega življenja. Vaščani
so bili menda večinoma v vinogradih, v trgatvi.

V potoku, vijočem se med travniki, so se mirno
in tiho kopali solnčni žarki. Le zdajinzdaj se je — kakor
v tihem snu — sicer mirno površje malo zazibalo,

6

82

in zazibali so se in strepetali so tudi solnčni prameni
ter se odbili, kakor bi se odbijali od ogledala. Vse-
občni molk in otožno tišino je motilo le klopotanje
mlina malce pod vasjo.

Gozd za menoj se je gibal nalahno kakor po¬
greznjen v globoke misli; šumel je pritajeno, kakor
bi se bal, da koga nadleguje in moti. Nad njim je
plaval solnčen, a že precej hladen oktobrski dan.
Listje je porumenevalo in odpadalo . . .

Sklonil sem glavo ter si jo podprl z desnico.
Pred dušo so mi stopali nekdanji dnevi . . .

Nekaj velikega, nekaj neizrekljivo lepega in slad¬
kega je v naši mladosti. Kakor plaka človeštvo po
svoji zlati dobi, o čigar sreči govorč izporočila vseh
narodov, ki jo ovijajo pesniki s čarom in žarom ne¬
skaljene zadovoljnosti, tako plakajo naše duše po naših
mladih dneh. Nasujte nam na pot našega življenja
kupe zlata kot ceno, naj zabimo svoje mladosti —
jedva se bomo ogledali na to bogastvo in naša noga
bo preko njega hitela nazaj k večjemu bogastvu naših
brezskrbnih mladostnih let. Z neodoljivim hrepenenjem
stegamo roke po njih — in ko bi nam bilo pripuščeno,
vrniti se v njihov solnčni, srečni čden, bi se kleče
na kolenih vračali; nobena steza bi nam ne bila pre¬
strma, nobena pot ne prekamenita; črez trnje bi stopali
in ko bi nam od težke hoje krvavele noge, bi naše
duše radostno prepevale; in v blaženi hvaležnosti bi
poljubovali težavne steze, ki bi se vračali po njih; —
a sedaj naše solze, izplakane v boli za odbeglo mla¬
dostjo in njeno srečo in nedolžnostjo, padajo le na
puste ceste, ki nas vodijo daleč strani od nje, a nas
nikdar, nikdar več ne privedejo nazaj k njej.

A nekaj nam je vendar ostalo izza onih dni,
nekaj, kar hranimo varno skrito v srcih in dušah —

83

skrbno in globoko, boječ se, da nam življenje morda
tudi tega ne bi vzelo in ugrabilo.

In pridejo trenutki, ko se pogreznemo globoko
tja dol v te skrite globine, v ono bogato zakladnico.
In iz njih dvignemo marsikak biser — dragocene spo¬
mine : solnčne in temne, vesele in bolne — a vsi so
nam dragi in ljubi . . .

In jaz sem jih tedaj dvigal obilo iz bogatih globin
moje duše . . .

Nisem sedel še dolgo, ko zatrepeta po čistem
vzduhu tenak glas. Črez hip se mu pridruži drugi,
takoj tretji: „bim-bam-bom-bim-bim-bam-bom ...“ Zvo¬
nilo je mrliču.

Poslušal sem, in tudi otožno zvonjenje mi je
budilo spomine izza dni, prežitih v tej dolini.

*

* *

jasno in določno se spominjam: vsakikrat, ko
so tako krog poldneva pri fari zapeli zvonovi, se je
njih spev s čudovito močjo dojmil moje mlade duše.
Ves zamišljen sem poslušal te enakomerno, otožno
drhteče glasove. Iz njih mi je vedno zvenelo nekaj
skrivnostnega, a te skrivnosti nisem mogel pojmiti in
ne je razvozlati.

Spominjam se, da sem nekoč ob taki priliki ves
nemiren poiskal mater ter jo povprašal:

„Mamica, čemu pa zvonovi tako plakajo?"

„Nekdo je umrl.“

„Umrl ... In zato zvonovi plakajo?"

„Zato.“

Utihnil sem ter spet zamišljeno poslušal tožeče
zvoke. Nisem umeval ne skrivnosti in bolesti smrti
in tudi onega, ki so zvonovi plakali za njim, nisem

6 *

84

poznal. A vendar mi je legala na dušo mračna otožnost.
Zahotelo se mi je, da bi zaplakal z zvonovi.

„A kako to, mamica, da tako plakajo? Ob ne¬
deljah pa zvone tako veselo."

„Ker tedaj zvone k maši, ne pa mrliču."

„Če kdo umrje, tedaj pa morajo plakati?"

„Da plakajo, se nam le dozdeva."

„Samo dozdeva? — A saj slišim, da plakajo . .
Ali Vi ne slišite, mamica?"

„Slišim.“

„Glejte, tudi Vi slišite! ... Ali zvonovi vedo, da
je nekdo umrl, kaj?"

„Ah, kaj vse povprašuješ!"

Videl sem, da bi materi bilo ljubše, če bi molčal.
Res sem za nekaj časa utihnil ter le premišljeval. A
ker mi je stvar bila zagonetna, mi ni dalo dolgo miru.

„A kako bi pač plakali, mamica, če ne bi vedeli
da je nekdo umrl?"

„Pa menda že vedo."

„Gotovo morajo. A kdo jim le povč? — Nemara
angelci — kaj menite, mamica?"

„ Naj brž angelci."

„A kaj mislite, mamica, če bi teta Mica umrli,
ali bi tedaj tudi tako plakali?"

»Gotovo. — A da kaj takega povprašuješ."

Spet sem umolknil. Razmišljal sem, kako bi pla¬
kali zvonovi ob smrti tetini . . . Mica je bila namreč
naša varihinja in pestunja. Vsi otroci smo jo ljubili
malone kakor mater...  In zato me je misel na njeno
smrt in na plakanje zvonov po njej užalostila.

»Dajte, mamica, povejte, če bi stric kovač umrli,
ali bi tedaj tudi?"

»Tudi. — A saj so stric kovač še zdravi." —

85

„In če bi jaz umrl, ali bi plakali tudi za menoj
— kaj, mamica ?“

„Pusti me vendar že s takimi vprašanji!“

Materin obraz se je zresnil. Zazdelo se mi je,
da je mamica žalostna. Zato sem molčal ter pomišljal,
kako bi plakali zvonovi za menoj.

Začeli bi z najmanjšim; deci vedno začno z naj¬
manjšim — mi je rekla nekoč teta Mica.

„Bim-bim; bim-bim“ — bi trepetal z line tanki
glasek. In kakor ne bi mogel več zadrževati svoje ža¬
losti, bi se mu črez malo hipov pridružil drugi: „bam-
bam, bam-bam.“ Vmes pa bi klenkal mali, kakor bi
drug drugemu tožila svojo bol: „bim-bam-bim; bim-bam-
bim.“ In zaihtel bi še tretji: „bom--bom--bom.“ In
v vzdušnem spevu bi znanili svojo bol soseski, v skupni
togi bi ihteli in plakali: „bim-bam-bim-bom . .

To bi bila otožna pesem ob moji smrti! Toda —

„— Mamica, če bi umrl, ali bi tedaj slišal, kako
bi plakali zvonovi za menoj ?“

„Saj bi bil v nebesih.“

„V nebesih — seveda. A gotovo bi jih slišal
tudi tja gor, kaj ?“

„Bi jih, bi.“

„In mislite, da bi bil žalosten, ko bi jih slišal
tako plakati ?“

„Ah, to dete, kaj vse povprašuje! — A saj vsega
tega še ne razumeš. Ko boš starejši —“

No, nisem bil še mnogo starejši, ko sem prvič
videl smrt in nejasno začutil njeno veliko skrivnost.
Plakanje zvonov pa mi je postajalo tedaj že jasneje...

*

* *

Prvi iz naše hiše so za mojega življenja zapeli
zvonovi pestunji Mici. —

86

Odkar njena podoba živi v mojem spominu, jo
zrem vedno enako: majhna, suha in sključena ženica
nagubanega obraza in z otroškim nasmehom na brez¬
zobih ustih.

Otroci smo jo časih imenovali „križana Mica“.
Brat Lojze je namreč nekoč vprašal strica kovača,
zakaj se drži teta Mica vedno tako sključeno. — „Ker
že nosi deset križev na ramah" — je menil stric; in
odtedaj je bila Mica „križana Mica".

Mati nas je večkrat zavoljo tega pokarala. Tudi
Mica je v začetku pri novem naslovu kazala prav teman
in strog obraz.

„Tetica, ne bodite hudi; to je le za šalo" —
smo vpili vsi in vsepovprek ter grabili starko za roke
in obleko . . . „Tetica . . . tetica Mica, ali ste kaj hudi?"

„Seveda huda, ker niste pridni" — a ženica se
je smehljala in ves obraz ji je žarel od ljubezni do nas.

Tedaj nisem umeval vse ljubezni te poštene duše.
Ljubil sem jo le iz nagona — vračal sem njeno lju¬
bezen. A če se sedaj spomnim njene vdanosti, njene
požrtvovalnosti in materinske skrbi, me ovlada vroče
hrepenenje, da bi šel na konec sveta, če bi jo mogel
tam še enkrat videti. In zaprosil bi jo z vso dušo,
naj pozabi mojih mladostnih razposajenosti, naj mi
odpusti vso nehvaležnost, vse razžalitve; in poln hva¬
ležnosti bi ji v neznatno povračilo poljubil žuljavo roko.

Bila nam je druga mati. Spominjam se, da se je
nekoč prevzdignila in je morala za nekaj dni v po¬
steljo. Tedaj pa se je nekega dopoldne brat Tonček
na nogi nevarno opekel. V kuhinji je stopil v vroč
pepel. Od bolečin je zakričal na vse grlo. Mati je stala
ob ognjišču in je vsa prestrašena zavpila. Jaz sem sedel
na pragu ter jedel kislo mleko. Ker je jokal brat in
ker je tarnala mati, sem tudi jaz glasno zaplakal.

87

Tedaj pa se hipoma odpro vrata, in iz sobe
plane bolna pestunja — oblečena le površno, vsa bleda
in prepadla in trepetajoča na vsem telesu.

„Za Boga križanega — kaj imate — kaj se je
zgodilo ? — Ah, opekel si se, v tleči pepel si stopil. ..
Sol na rano, sol . . . Da si tako nepreviden, da ne
paziš — ti revež! ... Ali te boli? — Ti siromak —
nič ne jokaj, bo že bolje . . .“

Sama vsa medla, da se je komaj držala pokoncu,
je bratcu trosila na rano sol ter ga tolažila, dokler se
ni umiril. Od slabosti pa ni mogla več sama v posteljo;
mama jo je malone nesla. Sama na sebe ni mislila.
Vedno je govorila le o Tončkovi nesreči ter ga s
solzami v očeh, a z neizrekljivo ljubeznijo karala za¬
voljo take neprevidnosti. Prepričan sem, da bi iz srca
rada vso bolečino Tončkovo pridejala svoji, če bi le
bilo mogoče . . .

Daši smo starki v otroški lehkomiselnosti in raz¬
posajenosti čestokrat nagajali in jo jezili, smo ji vendar
bili vsi iz srca vdani. Zato nas je zelo neprijetno pre¬
sunilo, ko je resno zbolela.

V začetku zime je bilo, ko je legla. Jaz sem iz¬
polnil tedaj pet let, najmlajši brat Jožek pa je ravnokar
vstopil v četrto.

„Teta Mica so bolni" — nam je naznanila mati,
ko Mica nekega jutra ni vstala.

„Bolni?“ — Vsi smo se zavzeli. In Lojze, naj¬
starejši, ki je vedno hotel govoriti glavno besedo, je
vprašal važno: „Ali bodo umrli, če so bolni?"

„Tako hudo pač ne bo." —

Jaz pa sem bil na Lojza prav hud. Vzroka pa sem
imel dva: preverjen sem namreč bil, da je vprašal
to le, da bi se pokazal, da je že „velik“, in obenem
sem trdno veroval, da tetka ne more in ne sme umreti.

88

Kmalu nato sem šel k teti v zadnjo sobo.

„Tetica, zakaj pa ste bolni ?“

„Zakaj? Ker sem se prehladila in ker sem stara .' 1

„Ali boste dolgo bolni, tetica?"

„Bog ve! Le moli, da kmalu ozdravim."

„Bom, — Ali naj Tonček tudi moli?"

„Reci mu!"

„In če moliva, ne boste umrli?"

„ Umrla?"

Spominjam se, da me je pogledala vznemirjeno.

„Ali so mati rekli, da bom umrla?"

„Ne. Lojze jih je vprašal, a mama so rekli, da
ne boste ... A saj ne smete — kaj ne, da ne boste?"

„Kakor Bog hoče."

„Tri očenaše bova s Tončkom zvečer zmolila,
da ne umrete."

Molila sva jih, in bil sem trdno prepričan, da
teta kmalu ozdravi. In prav začudil sem se drugo
jutro, da še Mica ni vstala, ampak ji je bilo le slabeje.
„Gotovo angel varih zavoljo tega moje molitve ni po¬
nesel v nebesa, ker sem teto Mico tolikokrat žalil in
jezil."

Ta misel mi je s težo legla na srce ter se bolj
in bolj zajedala vanje. — Mati nam je naročila, naj ne
hodimo k bolnici, ker težko govori in bi jo s svojimi
vprašanji le mučili. A meni ona misel, ki mi je kakor
trpko očitanje trepetala v duši, ni dala miru. Ko je
bila mati v kuhinji, sem se tiho in oprezno splazil v
zadnjo sobico.

„Teta . . . tetica!“

Suh, upadel, a sicer precej rdeč obraz se je obrnil
k meni, in dvoje globoko udrtih oči se je zagledalo

v mene.

89

„Ti si — kje pa so oni?“

,V veliki sobi. Mamica so nam prepovedali iti
k Vam. Mi Vas vedno izprašujemo in kričimo, Vi pa
težko govorite . . .“

Starka ni odgovorila. Zrla je črez mene tja nekam
v kot sobice. Sopla je naporno in glasno.

Meni je bilo tesno in bolno pri srcu. Nisem prav
vedel, kako ji naj razodenem, zakaj da sem prišel,
ter tako odvalim kamen s srca. A povedati ji treba
vsekakor in povprašati jo!

„Da — mamica so nam prepovedali ... a jaz sem
vendar prišel k Vam . . .“

„Saj ne bodo hudi, da si prišel."

„Nekaj bi Vas namreč rad povprašal."

„Le vprašaj, le!“

„Ne res, tetica, da niste hudi name?"

„Dete, dete! — Da kaj takega misliš!"

„Ker niste ozdraveli! —- S Tončkom sva snoči
molila za Vas, a ste vendar še bolni . . . Gotovo angel
varih molitve ni ponesel v nebesa. In najbrž zavoljo
tega ne, ker Vas nisem rad slušal in sem Vas jezil."

„Ne, ne — saj si priden. Le zvečer spet moli!"

„Bom, tetka — in potem gotovo ozdravite, kaj ?“

Popoldne so bolnico preoblekli. Mizo so pogrnili
z belim prtom in na njo so postavili razpelo, dve
sveči, blagoslovljeno vodo in sol . . . Vse te priprave
sem gledal z začudenjem.

„Gospod pridejo z Bogcem, pravite, mamica? A
kako pridejo z Bogcem, če ga pa ne vidimo kakor
angelca variha ne?"

„Le lepo moli in pazi: v onem belem kruhu je.“

„V kruhu pravite? — In zakaj pridejo z Bogcem?"

„Ker so teta bolni."

90

„A umrli ne bodo, kaj ne, da ne?“

„Kakor bo Bogec hotel . 11

„A jaz vem, da ne bodo."

In sklenil sem, da že pred večerom zmolim
obljubljene očenaše za Mico. Zvečer bi bilo morda
že prepozno.

Poiskal sem Tončka, da mu razodenem svoj na¬
klep. Bil je voljan, da pojde z menoj v materino spal¬
nico in da tamkaj skupno zmoliva očenaše.

„Ko pridejo gospod z Bogcem, bodemo tudi
molili" — mi je zatrjeval brat.

A ko so res prišli, sem le malo molil. A gledal
sem! Zvonček, ki je cingljal tako prijetno in zvonko,
in gospod z belo obleko in lepa svetilnica na šest
oglov in velik pes, ki je prišel z gospodom in cer¬
kovnikom in ki je kar meni nič tebi nič legel ob pragu
ter me tako veliko in zvedavo gledal, da sem se ga
prav bal — vse to me je tako zanimalo, da sem teto
Mico malone pozabil.

Ko so gospod pri bolnici opravili in prišli v vežo,
so me pogladili po razmršenih kodrih ter me vščipnili
v debela, rdeča lica. Če bi me vščipnil Lojze ali Tonček,
bi gotovo zakričal, a tedaj nisem.

„Kdaj pa pojdeš v šolo?"

Vedel sem sicer, kdaj, a nisem upal povedati.
Potegnil sem mater za krilo, češ, naj ona pove, kar
je tudi storila.

A takoj, ko so gospod odšli, sem naznanil Lojz
in Tončku, da pojdem drugi dan z njima v šolo.

„Ti? — Da v snegu obtičiš! Kak pa si?" — se
je čudil Tonček.

„Tak knof!" — se je znesel nad menoj Lojze.

„Saj nisem dosti manjši kakor sosedov Janez.
In gospod so rekli ..."

91

Gospod in šola sta mi ves večer rojila po glavi...

Na večer je prišlo tudi nekaj ženic iz soseščine.
Domači in sosede so kazali resne obraze ter hodili
brez šuma in oprezno. Tudi v veliki sobi so govorii!
potihem in skrivnostno, kakor bi jih bolnica tudi odtod
mogla slišati. Ko smo jih deca povpraševali, kako je s
tetko, so pomajevali z glavami in skomizgali z ramami.

Vse je bilo tako resno in slovesno — a jaz sem
vedel, da tetka ne bo umrla, ker sem tudi zvečer
zmolil za njo tri očenaše.

„Do jutri ji bo odleglo — mene pa nemara puste
v šolo“ — s to lepo mislijo sem zaspal.

Po noči sem se dvakrat, trikrat prebudil. V sobi je
gorela luč. V polspanju se mi je dozdevalo, da pri¬
hajajo ljudje v spalnico in spet odhajajo: oče, mati,
stric, sestra, brž tudi sosede, ki so bile zvečer pri
nas ... A spanca se nisem mogel otresti in vse to sem
videl in slišal le nejasno, ne da bi se popolnoma za¬
vedel, kaj naj to pomeni. Enkrat se mi je zazdelo, da
v snu vidim teto, ki se v veliki mlaki na dvorišču po¬
taplja ter mi stega roke naproti in kliče pomoči. A jaz
sem kakor prikovan na mesto, kjer stojim — - in ne
morem hiteti na pomoč . . .

Zbudil sem se na vse zgodaj. Zunaj je bila še
temna noč. Na mizi je gorela sveča.

Zazdelo se mi je, da nekje pri peči nekdo plaka.
Vzravnam se nekoliko in pogledam: — na klopi ob
peči sedi sestra in zakriva obraz s predpasnikom ter
napol zadušeno ihti.

V neki težki in bridki slutnji sem skočil iz postelje.
„Kaj je, Manica?"

Ni odgovorila . . . Zlezel sem k njej na klop ter
ji skusil odtegniti roko in predpasnik od obraza.

„Zakaj jokaš?"

92

Vprašal sem s strahom, ker sem temno slutil
odgovor in se ga bal.

„Teta so umrli."

„Umrli?. . . Vendar! . .

Roka mi je omahnila. Nemo sem se sesedel ob
Manici. Globoko v srcu pa me je nekaj zabolelo in
zaskelelo.

„Kako to, ko pa sem vendar molil zanje!"

Čutil sem se pobitega in nesrečnega . . . Hipoma
pa me je obvladalo močno hrepenenje, da se sam
prepričam o tem, da sam vse vidim. Spustil sem se
raz klop ter pohitel proti durim.

„Čaj, da ti oblečem hlače!"

A nisem se menil za klic sestrin. V tanki nočni
srajčici sem hitel črez mrzlo vežo v zadnjo sobo.

Vrata so bila nekoliko odprta — gotovo zato,
ker so vedno hodili iz sobe v sobo. Tiho sem vstopil.
Ob vzglavju posteljinem je stala stara sosedova Neža
ter se nagibala k bolnici. Za njo je stal moj oče, in
dalje doli ob postelji mati, dekla in še ena žena iz sose¬
ščine. Mati in dekla sta si brisali oči; tiho in zadušeno
sta plakali. Oče je zrl srpo ter molčal. Istotako sosedi.
Če se sedaj spominjam onega hipa, se mi dozdeva,
da se je na obrazih vseh videlo, kako jih skrivnost
smrti pretresa in kako se čutijo majhni, neznatni in
slabi pred njo.

Mojega prihoda nihče ni opazil. A tudi jaz od
duri nisem ničesar videl, ker so mi žene zakrivale
posteljo.

Tiho sem zlezel na veliko skrinjo za vratmi.
Odtam sem na belih blazinicah zagledal voščeni obraz
pestunjin — miren, malone strog. Zazdelo se mi je,
da se na njem v trepetajočem soju sveče, ki jo rajna še
vedno drži med rokami, leskečejo debele rosne kapljice.

93

Ves omamljen in prestrašen sem dolgo in napeto
zrl v ta mrzli, resni obraz.

„Mrtva . . . umrla . . . kako je to mogoče ... kaj
je to? . . .“

Spominjam se še jasno, da so mi ta vprašanja
megleno in zamotano, a z nekako pekočo težo vstajala
v mislih. V glavi mi je šumelo, kakor bi me kdo udaril
po njej. In sredi tega šumenja in valovanja mi je ena
misel vedno in vedno spet silila na površje. Nekako
zmagoslavno se je dvigala; moj strah in bol moje
duše je nista ne oplašila ne omehčala, zrla mi je na¬
ravnost v oko in kakor škodoželjen zasmeh se je
glasilo njeno težko vprašanje: „Kaj je to . . . kako je
to mogoče? —■ Mrtva?"

Hipoma pa me je pretresla neka mrzla groza. Trp¬
ljenje in bolest preplašenega srca je prekipevala, mi silila
v grlo, da me je dušilo; iz oči so mi privrele solze —
obrnil sem se, naslonil se ob steno ter glasno zaihtel.
„Kdo je?" — sem zaslišal vznemirjen, skoro prestrašen
vzklik, a sam ne vem več, kdo ga je vzkliknil — ne¬
mara več obenem . . .

„ Ah — ti si! — Kaj pa delaš tukaj ? In v sami srajci!“

Mati me je vzela v naročje ter me odnesla v spred¬
njo sobo.

Umirili in utešili so me šele, ko sem izplakal
svojo bol.

„A kako, da so teta umrli, mamica?"

„Ker so bili stari."

„A jaz sem molil zanje, da ne bi."

„Pa bodo prišli zato v nebesa."

„V nebesa ... k angelcem?"

„K angelcem ... in tam bodo molili za te."

„ln za Vas tudi, mamica?"

„Tudi.“

94

*

* *

Ves dan sem bil vznemirjen in razburjen. Žalost
mi je nekoliko pregnala le novost prizorov, ki sem jih
videl v hiši. Z nekakim bolestnim zanimanjem sem
gledal, kako so teti pripravljali mrtvaško posteljo; med
solzami sem se čudil številnim svečam, gorečim ob
odru. Dotedaj še nisem videl nikdar, kako prihajajo
ljudje molit in kropit, dasi sem o tem slišal govoriti,
če je kdaj kateri domačih šel kropit kam v sosedno
vas. Tudi nisem prav razumeval, zakaj da govore vsi
tako pridušeno in pritajeno; a dozdevalo se mi je,
da mora vse tako biti, in tudi sam si nisem upal govoriti.

Med vse te nove vtiske pa se mi je vedno in vedno
spet vpletala misel: „Kako to, da je teta umrla, ko pa
sem vendar molil za njo?“

In kakor nemirna, skrivnostna veša mi je trepe¬
talo nad vsemi mislimi nejasno in nerazločno, ker še
ne umevano, veliko vprašanje: „Kaj je smrt — kaj
je to?“

Pred pogrebom skoro vso noč nisem spal. Ker
sem bil povsod napoti in ker sem hotel vse videti in
vse vedeti in sem vsakega izpraševal zdaj o tem
zdaj o onem, so me spravili v posteljo, a zaspati nisem
mogel. Nekaj je bil tega kriv pač nemir v hiši; vso
noč je gorela tudi v naši sobi luč, in ljudje so venomer
hodili v sobo in iz sobe.

Bil sem sicer utrujen in izmučen in zato sem se
silil, da zaspim. Oči sem zaprl — a ko sem nekaj časa
tako ležal, sem z zaprtimi očmi jasno in razločno videl
mrtvaški oder in na njem s tenčico pogrnjeno mrtvo
teto. Čisto od blizu sem zrl obraz Micin. A ta obraz
ni bil več mil in prizanesljiv. Dozdeval se mi je ža¬
losten in osoren obenem, nekako uporen, kakor bi

95

tudi na licih te krotke ženice trepetalo bolestno vpra¬
šanje: Zakaj sem morala umreti?

Ustrašil sem se tega obraza in naglo odprl oči:
na mizi je gorela luč in ob njeni svetlobi mi je obraz
izginjal.

Na vse zgodaj se je zbrala pri nas malone vsa
vas. Veža in soba, kjer je ležala Mica, je bila natlačeno
polna. Tudi v naši otroški sobi so bili ljudje. Na nas
deco je pazila Janžekovičeva kumica. Iz sobe nas vse
jutro ni pustila, dasi smo jo prosili in se jokali.

Iz zadnje sobe so se slišali udarci kladiva.

„Sedaj jo polagajo v krsto. Bog ji daj sveta ne¬
besa!" je govorila stara sosedova Neža, ki je ravnokar
prišla v sobo.

Kmalu potem se je razredil na dvorišče dolg
izprevod. Deca s kumico smo stali pri oknu ter gle¬
dali, kako nam bodo odpeljali varihinjo . . . Videli smo:
prvi možje s križem so bili že zunaj na cesti, ob hiši pa
so se zadnje žene spravljale v red. Glasno so molile.

Med zadnjimi je bila sosedova Neža. Ker me je
imela zelo rada, sem upal, da me pusti s seboj. Zato
sem naglo zbežal proti durim in črez vežo na stopnice.

„Tetica, naj grem tudi jaz z Vami," poprosim

Nežo.

„Uh, dete, prehladiš se! Saj si čisto tenko oblečen.
In kaj bi mati rekli! Le idi nazaj v sobo!"

A že me je držala za roko kumica Janžekovička,
in moral sem res v sobo. Lojze in Tonček sta sedela
pri oknu ter s solznimi očmi gledala na dvorišče.
Glasno nista plakala. To meje žalostilo, ker sem menil,
da Mice nista imela rada. Nisem maral spet k njima,
legel sem na klop ob peči, glavo naslonil na roko
ter plakal. A plač me je utrujeval, solze so tekle po¬
časneje, malone zaspal bi.

96

Hipoma pa se mi zazdi, da slišim zvonjenje.
Vstanem, pohitim k oknu, a ne k tistemu, ki sta sedela
pri njem brata, ter ga naglo odprem. Res, pri fari so
že zvonili. Glas zvonov je otožno drhtel po hladnem
jutranjem vzduhu . . .

„Zapri vendar okno, zunaj je mrzlo!" meje karala
kumica. A zaprl sem le zunanje, sicer bi zvonove pre¬
slabo slišal.

Dolgo sem jih poslušal. Dozdevalo se mi je, da
še nikdar niso plakali tako žalobno. Nekje globoko v
duši so mi zveneli glasovi slične žalosti.

In prvikrat sem začel jasneje umevati ono bol,
ki sem jo že tolikokrat slišal tožiti iz glasov zvonov,
ko so zvonili trudnim popotnikom v slovo na ono
pot, ki se ne vrnejo po njej nikoli več.

*

* *

Nekam po Veliki noči naslednjega leta je zbolel
Jožek, moj mlajši bratec. Nekega jutra je tožil, da
se mu v glavi vrti in da ga boli grlo. Ostal je v
postelji.

Povsem jasno se spominjam prvega dne brat-
čeve bolezni. Vsi so odšli nekam po opravkih in
ostala sva sama v sobi. Nekaj časa sva še govorila.
A Jožek je odgovarjal le nakratko, zato sem nazadnje
tudi jaz umolknil. Tiho sem sedel na klopi pri peči
ter listal knjigo z živo barvanimi slikami.

V sobi je bilo tiho. Le ura na steni je tikala
enakomerno in uspavajoče.

Postalo mi je pusto in dolgočasno. Knjigo sem
odložil, se naslonil na steno ter se zagledal na po¬
steljo in na malega bolnika. Solnce je v širokem pasu
padalo ravno na posteljo. Polagoma, tiho in kakor
boječe je lezel pas vedno više po bolniku, tja gor

97

po rokah, počivajočih na rdeči odeji, tja proti mali,
okrogli bradici. Že je objemal vrat, moleč izpod odeje;
oprezno, kakor tipaje se je pomikal na brado, na
mehka usteča, gor na goreča lica in na potno čelo.
Žarki so trepetali na licu bolnikovem, kakor bi ga
poljubljali.

In nenadoma sem se spomnil nekega drugega
obraza, ki sem ga še pred nedavnim gledal istotako
v luči in svetlobi, dasi ne solnčni. Spomnil sem se
jutra, ko sem se prikradel v zadnjo sobo in tam splezal
na skrinjo, odkoder sem videl mrtvi obraz pestunjin,
oblit s sojem mrtvaške sveče in kakor oškropljen od
debelih potnih kapljic, svetlikajočih se liki jutranja rosa
na voščenem, resnem obrazu starkinem . . .

Gledal sem bolnika — krog mene pa je bilo
vse tiho, le ura je tikala enakomerno uspavajoče in
neumorno. Kakor ono jutro, se me je tudi sedaj lote¬
vala težka žalost. Nekak strah me je ovladal, da si
skoro niti dihati nisem upal. Tudi ozreti se nisem
upal: venomer sem gledal le bolnega bratca. Dozdevalo
se mi je, da ne diha več. Od nekod mi je priletela
težka misel ter se mi zajedla globoko v srce: „Umrl
je . . . mrtev je.“

Od strahu in groze sem zadrhtel. Skočil sem s
klopi, planil k postelji, zagrabil roko bratčevo ter ihte
zaklical: „Jožek!"

Nanaglem je odprl oči ter me zavzeto pogledal.
Ničesar ni izpregovo.ril, le njegov pogled me je nekaj
vprašal.

„Menil sem, da si umrl," sem šepetal, nevajen za¬
krivati ali pretvarjati misli ... „A da le nisi."

In božal sem mu roko . . . Bratec se je za hip
nasmehnil. Spominjam se, kako žaloben in bolesten

7

98

je bil ta nasmeh. In kakor bi ga moje besede nečesar
opomnile, se je takoj spet zresnil ter se zagledal v
strop. Bilo mi je neizrečeno težko, ko sem ga videl
tako resnega in zamišljenega.

„KmaIu boš spet zdrav, Jožek,“ sem ga potolažil.

Proti večeru je prišel zdravnik. Mudil se je precej
dolgo, a kaj je s starši govoril, nisem slišal, ker so
nas deco poslali v drugo sobo. Ko je odhajal, ga je
oče spremil do ceste, kjer je čakal voz.

Ko sem ju slišal odhajati, sem šel iz sobe v
vežo. Postal sem na pragu ter gledal za njima. Zdravnik
je sel na voz, oče pa se je vrnil. Videl sem, kako
stopa črez dvorišče počasi, s trudnimi koraki in z
globoko na prsi sklonjeno glavo. Ni prišel v hišo,
ampak zavil je za vrt.

Iz sobe je prišla mati. Ne vem, ali me je opa¬
zila ali ne: zmenila se ni za mene. Šla je v kuhinjo
ter zaprla duri za seboj. Iz kuhinje sem zaslišal pri¬
dušeno plakanje . . .

Drugi dan je prišla materina mati ter me je vzela
s seboj. „Doma imajo sedaj z Jožkom dovolj posla,
pa pojdeš k nam služit,“ je menila dobra starka, ki
smo jo vsi otroci izredno ljubili. Meni se je stvar
dozdevala sicer malo čudna. A ker je bilo pri babici
vedno dovolj jabolk in orehov in suhih češpelj, se
nisem posebno branil „iti v službo".

A že med potjo mi je bilo težko in obžaloval
sem, da sem tako lehkomiselno zapustil dom in bol¬
nega bratca. Tudi na domu babičinem se nisem umiril.

„Kaj pa, če Jožek umre, mene pa ne bode doma"
— sem tožil starki.

„Ne bo umrl ne. Le miren bodi in lepo pri nas
ostani, da še ti ne zboliš." —

99

Drugi dan je babica spet šla k Jožku. A jaz sem
zvedel to šele, ko se je vrnila.

Odšla je že, preden sem se zbudil. Ko sem vstal
in sem vprašal po njej, so mi rekli, da je šla v cerkev.
To me je povsem zadovoljilo in mirno sem čakal,
kdaj se vrne.

Po zajutreku sem sedel na podstenje pred kletjo
in čakal. Šlo je že na enajst, ko zaslišim za kletjo glas
babičin, ki se je pogovarjala s sosedo.

„ . .. Ste bili pri maši?“

„Pri maši. In nazaj gredč sem še malo pogledala
k hčeri v Grm.“

„Kako pa je danes z Jožkom?"

„Vedno slabeje mu prihaja. Mati je vsa zbegana.
Moj Bog, dete se vsakemu smili, a pomagati mu ne
moremo."

„Nemara pa vendarle preboli."

„Bog daj!"

Na prsi mi je leglo breme in v očeh me je nekaj
zaščemelo.

„Vedno mu prihaja slabeje" — mi je šumelo v
glavi; vsaka beseda mi je kakor dvobrušen nož re¬
zala v srce.

Ko je prišla mati izza ogla, sem še sedel na
istem mestu: vstati brž niti ne bi mogel. Preplašeno
sem gledal starko in na licih sem začutil solze.

„Kaj pa ti je?“

„Babica, naj grem domov!" sem prosil.

„Kaj pa hočeš doma?"

„Naj grem, babica, pustite me — Jožek bo
umrl."

„Norček! Saj ne bo!"

„A saj ste rekli sosedovi teti, da mu prihaja vedno
slabeje."

7 «

100

„Le po noči mu je slabeje. Po dnevi bo pa
že bolje. In gospod zdravnik je dal zdravil.“

Videl sem, da bom moral ostati. Molče sem po¬
vesil glavo ter si skrivaj obrisal solze. — „Le tiho bodi,
pa ti dam orehov. 1 ' —■ Res mi jih je dala, a spravil
sem jih v torbico in nobenega nisem stri in pojedel.
Proti večeru pa je pastir Jurče pribežal po babico.

Jožka strašno duši. Vsak hip umre" — je po¬
ročal ves zasopel.

Babica si je naglo privezala drugi naglavni robec,
in vsi trije smo hiteli domov. Med potjo so me veno¬
mer silile solze. In dvakrat, trikrat sem zdihnil s tihim
očitanjem: „Zakaj me niste zjutraj pustili domov?"

Ko smo vstopili v sobo, nam je zazvenel naproti
glasen jok. Mati je dvigala Jožku glavo, oče pa mu
je tiščal med male roke blagoslovljeno svečo. Mati je
glasno plakala, plakali so tudi vsi drugi. Le oče je
nemo zrl na malega bolnika, ki je le še s težavo
sopel. Po koščenem, resnem obrazu mu je zdaj in
zdaj spolzela solza ter zdrknila na posteljo.

Jožek! Jožek!" — Ni me več ne spoznal ne
slišal . . .

Kmalu nato je bil mrlič. Ko mu je mati položila
glavo na blazino ter se sklonila k njemu in mu poljub¬
ljala obledela lica, mi je bilo, kakor bi tudi jaz moral
leči k njemu na posteljo ter z njim ali za njega umreti.

Takoj so ga umili, preoblekli ter mu naredili
oder. Vsega so obsuli s prvimi pomladnimi cvetkami.
Ležal je med svečami in med cvetjem miren, kakor
bi spal, in lep, kakor je bil v življenju, le da mu je
bil obraz bledejši in bolj upadel.

A med cvetjem je počival le tisto noč. Ker je
bila bolezen baje nalezljiva, se je moral že drugi dan
vršiti pogreb.

101

Tudi mene so pustili k cerkvi. Spominjam se,
da sem vso pot stopal kakor v sanjah. Vse črno mi
je bilo pred očmi. Neštetokrat sem se spoteknil in
gotovo bi čestokrat padel, da me ni mati vodila za roko.

Vsa krasota in vsa čuda cerkve, ki se jih sicer
nisem mogel nagledati, tisti dan za me niso imela naj¬
manjšega pomena. Sključen sem sedel v klopi ter topo
zrl pred se: vse moje misli so bile pri bratcu, ki
je počival v tesni krsti zunaj pred cerkvenimi vratini
ter čakal, da ga polože v grob.

Ko so po maši spuščali krsto v jamo, mi je spet
napolnilo srce mogočno hrepenenje, da ležem k bratcu
v gomilo. A h grobu niti mogel nisem: krsto so naglo
zasuli, kakor bi se jim mudilo. In zagrebli so vesele
oči Jožkove, njegove črne kodre, smehljajoča usteča,
njegov smeh sam — vse so za vedno zagrebli s težko
in mrzlo zemljo.

V zvoniku pa so plakali zvonovi. Zalobna njihova
pesem, dasi tako blizu, mi je kakor iz velike daljave
zvenela na uho.

Moja mlada duša pa je tedaj jasneje kakor kdaj¬
koli poprej umevala, zakaj da zvonovi tako plakajo.
Za hip se mi je zazdelo le čudno in neumevno, da ne
plakajo še bolj otožno in obupno. Ali nimajo srca?...

m

*

* *

Čestokrat se spominjam onih težkih ur . . .

Narahlo in tiho sem odprl vrata, kakor bi se bal,
da zaškripljejo ter jo zbude iz sna, če spi. Istotako
tiho sem jih zaprl, a naglo in oprezno, kakor bi se
bal, da stopi z menoj še kdo drug v sobo — smrt.

Za trenutek sem obstal ob vratih. Sobo je polnil
težek vzduh, nasičen z znanim ščemečim vonjem zdravil.

102

Zavese so bile napol zagrnjene, in sobo je polnil
mehek mrak, ki pa se mi je v prvem hipu dozdeval
gostejši, kakor je v resnici bil.

Oči so se mi napeto uprle tja proti steni na levi
strani, kjer je stala postelja, pogrnjena s svežim belim
perilom.

Le kratek hip sem stal tako ob vratih, potem pa
sem po prstih, skoro neslišno stopal črez sobo.

Se nisem bil sredi sobe, ko tanka roka, počiva¬
joča kakor brez moči na odeji, vzdrhti. Iz visoke bla¬
zine se dvigne bled obraz, dvoje velikih, žgočih oči
se upre z nepopisno ljubeznijo vame in slaboten
glas me vpraša: „Ali si ti, Ksaver?“

„Jaz, mamica. Ravnokar sem prišel."

„Hvala Bogu, težko sem te pričakovala."

Že sem stal ob postelji ter ji zrl v obraz. Ta
obraz je bil izmučen in rumenkast. Čelo so prerezavale
dolge, tanke gubice, oči so ji ležale globoko. Poteze
ob ustih so bile ostro začrtane, ustnice pa ozke in
obledele.

„Mamica!“

Zrla mi je naravnost v oči, in mirni in bolestno-
vdani obraz se ji je jasnil. Iztežka je dvignila suho
roko nad odejo. Oklenil sem se je. Bila je vroča in
vlažna in trepetala je. Z nepopisno silo me je pretresla
misel: „Koliko je ta roka delala za te, koliko dobrot
ti je delila!" Sklonil sem se nad njo ter jo poljubil
žarko in z veliko hvaležnostjo. V očeh me je zaskelelo
in z vso silo sem se moral premagovati, da mi niso
privrele solze na dan: te bi bolnico le vznemirjale.

„Ali te je Lojze pripeljal?"

„Ne — prišel sem peš. Lojze čaka zdravnika.
Ni ga še bilo doma. A vsak hip se pripeljeta."

„Peš si šel po taki poti! Saj je dopoldne deževalo!"

103

Na zdravnika in nase ni mislila, le na mene!

„Ni hudega, mamica ... A težko govorite!"

„Ne, ne . . . Sedi semkaj k meni! Tako dolgo te
že ni bilo doma.“

„Od Velike noči, mamica."

„Da, o Veliki noči! Tedaj si tudi pokašljaval
— ali si sedaj zdrav?"

„Zdrav, mamica!"

„Bogu bodi hvala!"

Taka je bila vedno: na se ni mislila nikoli, mi
otroci smo ji bili vse. Ob toliki ljubezni nisem mogel
več zadrževati solz. Naslonil sem se ob posteljo ter
zaplakal tiho in pridušeno.

„Ali plakaš, Ksaver? Čemu? Tudi to bo minilo."

Zdrznil sem se ter jo pogledal. Kaj hoče reči?
Ali je to up ali pa že daje življenju slovo? — A
njene oči so bile uprte v razpelo na steni in njen
obraz je kazal vdan mir.

„MiniIo, mamica! Ta bolezen bo kmalu prešla
in spet bode vse dobro."

Ni odgovorila. Zaprla je oči, in bilo je, kakor
bi nekaj razmišljala ... V veži je nekdo zakašljal;
bolnica se je stresla in črez lica ji je šinil trpeč izraz.

Dolgo sem sedel ob njej, z obema rokama oklepajoč
njeno desnico. Bilo mi je, kakor da jo moram proti
nekomur braniti, ker se sama ne more, kakor da moram
stati na straži, da mi je kdo ne ugrabi... V sobo je
prišla sestra, da poda materi zdravila. Bolnica jo je
gledala z istim ljubečim pogledom kakor mene. Ko je
videla njene objokane, rdeče obrobljene oči, se je
vznemirila.

„Preteklo noč nisi spala, Manica. Zvečer moraš
zgodaj leč, sicer še ti zboliš."

104

„Kako naj spim! Saj sem tudi preteklo noč legla,
a spanca ni bilo. — Sicer pa nisem utrujena.“

„Kako vsi trpite zavoljo mene... Vse vas mučim,

Sestra se je obrnila vstran ter si otirala solze. —

Proti večeru je brat pripeljal zdravnika, ki je že
nekaj časa prihajal vsak dan. Ta je trdil, da ni tako
nevarno. Nas vse, namreč deco, so te besede kolikor
toliko potolažile: zdravnik je pač izrekel, kar smo mi
najsrčnejše želeli, in ob te besede smo se oprijemali
z vsem našim hrepenenjem in z vsemi našimi željami.
Le na očeta niso naredile kakega vidnega vtiska. Go¬
tovo je že govoril z zdravnikom na samem in povsem
odkrito. In sedaj je tih in z upognjeno glavo stal ob
postelji, in oko njegovo se je kakor brez misli upiralo
v bolnico. A navzlic temu miru se mi je dozdeval za
leta postaran: bil je sključen, in v laseh se mu je
belilo nešteto srebrnih nitk. O Veliki noči jih nisem
videl — toliko gotovo ne.

Mati je bila povsem mirna. Mučenica je bila ob
nas vse življenje, za nas se je darovala brez tožba in
brez nevolje. Brez nevolje in brez tožba je prenašala
tudi bolezen.

Ko so domači v drugi sobi večerjali, sem bil
spet sam pri njej.

„Umreti ni težko 11  — je dejala nenadoma — „a
da moram vas zapustiti, to je hudo . 11

V očeh so ji trepetale solze.

„Saj ne boste umrli, mamica . 11

„Če umrem 11  — je nadaljevala, kakor me ne bi
slišala — „in bi ti bilo kdaj mogoče, pomagaj pred
vsem Lojzu . . . Največji siromak je . 11

Brat Lojze je namreč poročil revno dekle, in oče
mu odtedaj ni bil posebno naklonjen.

105

A srce materino se ga je spominjalo pred vsemi
drugimi.

„Bom! — A saj ne boste, mamica!"

„Volja božja se naj zgodi!" —

Proti polnoči nas je oče vse poslal spat. Pri bol¬
nici je čuval on in sosedova Neža, ki je prišla za
tisto noč.

Odšel sem v spalnico, a spati nisem mogel. Dolgo
sem se premetaval po postelji, da sem se že s tem
utrudil, a spanca ni bilo. Sedel sem ter se vdal raz¬
mišljanju. Misli so mi vrtale v glavi, plazile so se mi
po možganih iz kota v kot, da me je glava bolela —
a spanca ni bilo. Nemara bi bilo bolje, če bi hodil
po sobi, a slišalo bi se v sosedne izbe.

Tiho in oprezno sem vstal, se oblekel ter neslišno
zapustil sobo in šel na prosto. Nebo je bilo še oblačno,
a oblaki so se že na več krajih trgali, in med njimi
se je modrilo nebo — čisto in jasno, kakor bi ga
kdo ravnokar obrisal z vlažnim prtom.

Bilo je precej hladno. Na stari murbi, stoječi pred
hišo, je listje nalahko trepetalo. Kapljice, ki so nemara
še od dežja zaostale na listih ali ki jih je vlažna noč
izplakala na nje, so drsale z lističa na listič — pola¬
goma in tiho, kakor v snu. Neslišno, kakor večerni
sen na prirodo božjo, so padale z lističev v travo.

Obstal sem nekaj korakov strani od stopnic ter
se zagledal po dolini. Nad travniki je videlo oko bele
nerazločne postave: nemara so se Vile nad rosno
travo zibale v tajnem plesu. Za travniki so se črnili
gozdi, mirni in resni, neobčutni za človeško bol in
gorjč.

Vse naokoli je bilo mirno, tiho, kakor pogrez¬
njeno samo v se . . . A jaz sem s svojo boljo in s
svojim žgočim nemirom osamel in kakor odtrgan od

106

vse okolice, odtujen vsej prirodi in njenemu veličastnemu
miru stal v tihi noči. Bilo mi je bolno in težko in za¬
hrepenel sem, da bi mogel nekamor iti, kjer bi vse ža¬
lostne in mučne misli pogreznil v neskončno brezčutnost
tihe noči, kjer bi srce zaspalo v vekovečni sen in mir...

Hipoma so zaškripala vežna vrata, in na pragu
se je pojavila visoka postava očetova. Videl sem, kako
se je v prvem hipu, ko me je zagledal, zavzel. Stopil
je za korak nazaj, da so vrata, ki jih je malone že
docela zaprl za seboj, spet zaškripala in se na stežaj
otvorila. A takoj je spet stopil črez prag: gotovo me
je spoznal.

„Ti si! — Kaj laziš tukaj — spal bi!“

Glas njegov je bil osoren in zlovoljen. A čutil
sem, da je ta osornost le prisiljena. Nisem odgovoril,
in oče je šel mimo mene molče in zroč vstran, tja
po dvorišču; zavil je proti hlevom . . .

Ker sem vedel, da je sedaj Neža sama pri bolnici,
sem šel v sobo. Stara soseda je sedela ob mizi, si
naslanjala glavo ob roke ter strmela v „Življenje svet¬
nikov", ki je ležalo odprto pred njo. A takoj pri vstopu
se mi je zdelo, da ne bere. Bog ve, kje so blodile
njene misli. Moj prihod jo je vznemiril.

Ne da bi kaj izpregovoril, sem stopil k postelji.
Menil sem, da mati spi. A slišala je moj tihi korak,
odprla oči ter me začudeno pogledala. „Ali ne spiš?
— Kako pot si imel včeraj, pa si ne privoščiš pokoja!"

,„Sem si že odpočil, mamica!"

A venomer me je gledala začudeno, kakor me
ne bi umevala. Iz očesa pa ji je polagoma pripolzela
svetla solza ter zdrknila na blazinico.

Tudi meni je bilo na jok. Da bi bolnica tega ne
opazila ter se še bolj ne vznemirila, sem stopil bliže
k oknu ter se zagledal v noč . . .

107

V daljavi se je obzor čistil. Le lahki, komaj vidni
oblački fantastičnih oblik in obrisov so plavali po ču¬
doviti modrini — plavali od obzora navzgor, više in
više, ter se nekam izgubljali.

Zatopil sem se v ta prizor. In ob njem sem se
spomnil nekega sna izza mladih let. Nekoč sem namreč
sanjal, da vidim daleč na obzoru angele božje plavati
od zemlje k nebesom. Povsem majhni so in oblečeni
v čudovita, dragocena oblačila. V roki pa drži vsak
blestečo zlato školjko ter jo nosi od zemlje v nebesa.

Čestokrat sem pomišljal, kaj da naj ta sen po¬
meni, in kaj da angelci nosijo v krasnih zlatih školjkah.
Sedaj vem: materine solze nosijo pred prestol Vse-
večnega . . .

*

* *

Dva dni pozneje sem se vračal v mesto : materi
se je obrnilo na bolje, in zdravnik je izjavil, da je
nevarnost za sedaj minila.

Ko sva se z bratom peljala iz vasi, je pri fari
ravno zvonilo mrliču. Zvonilo je mladi kmetici, ki je
umrla prejšnji večer, zapustivša troje otrok.

Molče sva poslušala plakanje zvonov in v resnih
mislih sva povešala glavo. Zvonilo je sicer tuji osebi,
vendar je bol tega zvonjenja v najinih srcih našla glasen
odmev.

V takih trenutkih, po takih težkih, trepeta in bo¬
lesti polnih urah duša šele prav umeva plakanje zvonov:
tako bi lahko danes plakali po najini roditeljici...

*

* *

Tako so mi sedečemu nad rodno vasjo in slu-
šajočemu plač domačih zvonov romale misli nazaj v
mladostne dni ter zrle tam te in mnoge druge dogodke.

108

A mladostni spomini so dali mislim polet, da
so hitele pred menoj v prihodnost. In zazdelo se mi
je, da kmalu pride dan, ko bodo istotako plakali zvo¬
novi, a ne ti domači, ne, tuji, daleč od rodne vasi
in domače cerkve.

Zvonovi bodo plakali, a njihov plač ne bo pre¬
tresal nikomur duše in srca, ker oni, ki mu bodo zvo¬
nili, je bil vsepovsodi in vedno osamljen tujec, brez
stalnega doma in brez lastnega ognjišča, romar, ki
je brez miru blodil po svetu, iščoč nečesar, česar
še nikdar nihče ni videl, nihče ne našel, proseč ne¬
česar, česar mu nihče ni mogel dati, ker njegovih
prošnja nihče ni umeval, hrepeneč po nečemer, česar
še nikdar nihče ni dosegel . . .

Zvonovi bodo v svojem usmiljenju sami plakali
za njim ... A čemu pač plakati po njem, ki je vse
življenje bil nemiren popotnik, romar z velikim, ne¬
umrljivim in od nikogar umevanim hrepenenjem —
tujec med tujci?

Čemu pač plakati za njim, ki si je že davno z
žarkim hrepenenjem želel tega velikega dne, ker je
bila noga njegova že davno upehana od težke hoje,
oko njegovo že davno in dolgo omračeno od gorja,
ki ga je videlo v življenju, njegovo srce že od davna
bolno in njegova duša že davno trudna in željna po¬
koja . . .

Čemu torej plakate? Hvala vam — zapojte rajši
veselo pesem, ker tujec se je — vrnil v domovino...

II.

Za deveto goro.

Na samotni višini, ki sem se po trnjevi in ka-
meniti poti tekom let povzpel na njo, često in često¬
krat postojim. In oko obrnem nazaj, in pogled mi
plove tja dol v dolino, vso preplavljeno s sojem tihe
radosti in neskaljenega zadovoljstva, vso ožarjeno s
toplimi žarki probujajočega in oživljajočega pomladan¬
skega solnca. S hrepenenjem, kakor bi zrl v izgubljeni
raj, gledam tja nazaj na mladostne dni z njihovo ve¬
liko srečo in z njihovim srčnim mirom.

In tedaj se mi v duši bude spomini na nekdanje
dogodke in na osebe, ki so mi nekdaj bile blizu, ki
so bile nekdaj drage mojemu srcu. Mnogi izmed teh
še sicer stopajo po življenja pestropisanih stezah, a
njihove poti se vijejo daleč strani od moje. Druge je
že preveč utrudila in potrla dolga hoja: legli so in
usnuli, da se odpočijejo do pričetka večnosti ... In
tako stojim sedaj osamljen na poti, vijoči se navkreber
k daljnim ciljem. A na tej poti čestokrat postojim, se
ozrem tja nazaj ter se spominjam solnčnih mladost¬
nih dni.

110

Izmed onih, ki jih je v nežnih otroških letih prav'
posebno ljubila moja duša, se brž najčešče spominjam
Skuhalovega strička Matijca.

Da bi za onih časov minil dan, ne da bi ga
videl — ej, bilo bi mi bridko in težko. A tudi striček
Matijec je imel mene izmed vse vaške mladine najrajši.
Smel sem jezditi na njegovih kolenih, mu kuštrati lase,
mu sukati brke, se iz srca smejati njegovemu gospo¬
skemu klobuku ter mu tlačiti tobak v pipo. Izmed vse
vaške mladine sem smel to le jaz, in na to sem bil
zelo ponosen.

Ko sem se začel zavedati pameti in sem ga spo¬
znal, je bil že prileten. Oblečen je bil kmetiško in do¬
volj slabo. Le klobuk je nosil vedno gosposki, trdega
namreč. Nekdaj je bil učitelj: gosposki klobuk je bil
še nekak spomin in ostanek izza one dobe.

„Matijec je videl nekdaj lepše dni,“ sem često
slišal govoriti očeta, če so se menili kaj o stričku.

In res so morali biti lepi dnevi, ki jih je nekdaj
preživel Matijec. Ko je včasih tako v nedeljo popoldne
ali pa ob deževnih delavnikih prišel k nam v vas in
mu je oče prinesel ročko ljutomeržana, tedaj se je
striček razgrel. In dasi sicer redkobeseden in molčeč,
se je razgovoril. Refren vseh njegovih govoric pa so
bile besede: „Da, v onih lepih časih, ko sem bil jaz
mlad in še učitelj!"

A sedaj je bil že star in v novo šolo menda ni
več prav sodil. Upokojili so ga z malo pokojnino, in
sedaj je živel pri bratu na selu.

Se tedaj, na stara leta je striček Matijec posebno
ljubil knjigo. Skoro vedno je posedal pod jablano
pred hišo ter bral. A čudežne reči je moral včasih
brati — vsaj meni se je dozdevalo tako. Včasih se je

111

namreč med čitanjem hipoma zagledal nekam v daljavo
ter se za dolgo zamislil.

Spominjam se, da sem večkrat sedel ob njem,
ko se je tako zatopil v misli. Čakal sem, da se ozre
name, me s trdo roko poboža po licih, mi pogladi
razmršene lase, ali pa mi puhne gost oblak dima v
obraz, ki me je vedno tako dušil, kar se je stričku
zelo dopadalo.

Čakal sem in čakal, a glej, nič in nič. Striček
strmi tja v daljavo, kakor bi videl nekje nekaj izred¬
nega. Gledam v isti smeri kakor on, a nikjer nič ne¬
navadnega.

„Striček, kaj pa mislite ?“

Kakor bi ga zbudil iz sna!

„Ej, glej ga knofa, kaj pa tebe to briga!“

„Ker tako nekam gledate. . . Kaj pa vidite tam?“
Jaz ničesar ne vidim.“

„Gore gledam .' 1

„Ah, gore. — Ne res, tiste tam, ki se ob njih
svet končava ? 11

„Da se konča? Nič se ne konča . 11

„Kako da ne, saj vendar vidite, da se poveza
tamkaj nebo na zemljo . 11

„In zato se tamkaj svet konča! — Glej ga mo¬
drijana ! 11

„Mora se, kaj ne, striček? Naš Tonček sicer trdi,
da, če se pride tja k tisti gori, je nebo spet tako
visoko kakor tukaj pri nas. A to ni res, kaj ne, da ne,
striček ?“

„Res, res . 11

„Torej tam ni konec sveta ? 11

„Ne.“

„A kako to? Kaj pa je torej tam za goro ? 11

112

„Spet svet kakor tukaj: njive, polja, gozdovi. In
dalje spet gore.“

„Spet svet in spet gore? — A kje pa je potem
konec sveta?"

„ Nikjer!"

„Kako: nikjer? Nekje vendar mora biti.“

„Ne.“

„Ah!“

To me je povsem iznenadilo in prav potrlo.
Tega nikakor nisem mogel umevati. Nekaka laž se mi
je zazdelo, kar vidim pred seboj, da se namreč daleč
tam ob gorovju svet končava. Ta prevara me je
bolela.

Striček je gotovo opazil moje razočaranje in
mojo bol. Zato je menil:

„No, nič si ne beli glave: tam nekje za deveto
goro je konec sveta!"

„Za deveto goro !“

Nekako odleglo mi je. „Za deveto goro" — to je
vsaj nekaj. Saj sem vedel, da se je striček le šalil
trdeč, da svet nikjer nima konca in kraja.

„A daleč mora biti to: za deveto goro — kaj
ne, striček ?“

„DaIeč! Ne prideš lehko do tja."

„ln Vi — ali ste bili tam?"

»Ne.“

„Morda pa Valentov Ožbe, ki je bil pri vojakih
in v vojski?"

„Menim, da ne."

„Čudno. To mora res biti daleč."

Odtedaj se nisem mogel več iznebiti misli na
deveto goro. Vedno me je vznemirjala: kje pač je ta
gora, če še stari Ožbe, ki je baje videl največ sveta,
ni prišel do nje. Kje pač je? . .

113

Kmalu potem sem spet sedel pri stričku. Pravil
mi je neko storjico. Komaj jo je dopredel do konca,
kar se zagleda v daljavo, onemi in razmišlja. Gledal
sem ga, gledal... „Ej vem, kaj misli striček..." Tudi
jaz sem se zagledal v daljavo ter se pogreznil v raz¬
mišljanja o predmetu, ki me je zadnji čas najbolj za¬
nimal. . . A striček je predolgo molčal.

„Kaj ne, striček, da mislite na deveto goro?“

Spominjam se, da se je Matijec zavzel, kakor bi
mu povedal kaj nenavadnega. Nekaj časa me je molče
gledal, potem pa menil:

„Ne, o onem razmišljam, kar je za deveto goro.“

„Za njo? — Ali je tam tudi še kaj?“

„Je, je.“

„Ali kaj, striček, ko pa je tam vendar kraj
sveta ?“

„Sreča, fante! — sreča je še za njo.“

„Sreča? Kaj je to ?“

A striček je molčal ter me gledal nekako čudno,
kakor dotedaj še brž nikdar.

„Čemu mi ne poveste, striček? Ali ste hudi
name?" — In Iaskaje sem mu gladil osivele brke. —
„Striček, dajte, povejte no: kaka sreča?"

„Tega še ne razumeš. Nekoč boš morda razumel,
morda jo tudi našel."

„Kako jo bom našel, ko pa je deveta gora tako
daleč! In kaj ne, da je težko priti do nje?"

„Težko, v resnici."

„ln zadnjič ste rekli, da še niste bili pri njej.
Torej tudi sreče niste videli?"

Striček se je spet nasmehnil. A tudi ta smehljaj
se mi ni dozdeval tak, kakor se je striček sicer smeh¬
ljal. Tedaj tega usnreva nisem umeval. A pozneje sem
ga v življenju videl čestokrat: tako bolno in trpko se

8

114

smehljajo ljudje, ki zro pred seboj srečo v očeh, v
srcih in v dušah drugih, a sami je v sebi ne čutijo...

»Povejte, striček, ali je res niste videli?"

„Pač, nekdaj oddaleč. A dosegel je nisem."

»Seveda, ker je tako oddaljena. Kdo bi mogel
priti do nje!" —

Povest o sreči za deveto goro je bila zame spet
uganka, ki mi je bila venomer v mislih. . . „To mora
biti res nekaj čudežnega."

Doma sem govoril o tem s starim hlapcem Tine¬
tom. Tudi tega sem imel prav rad. Ko je namreč
gnal zvečer konje na pašo, me je čestokrat posadil
na staro sivko, da sem jezdil z njim. In tega mu nisem
pozabil.

A Tine se je moji povesti o sreči za deveto goro
smejal. „Ta stari Matijec, kaj vse deci pripoveduje!
Vedno tiči v knjigah, in to mu pamet meša."

Take besede Tinetove se mi nikakor niso dopa-
dale. A tolažil sem se: »Tine ni študiral. Ne zna ne
pisati ne brati in zato takih reči ne razume."

Tudi bratoma in vaški deci sem z ognjem in z
zanosom pripovedoval o deveti gori in o sreči za
njo. Da je kje deveta gora, to so mi verjeli. A ono
o sreči jim ni šlo prav v glavo. »Kaj bi naj to bilo?"
— Da, kaj, tega sam nisem vedel —- »Vsekakor nekaj
čudovitega." — Smejali so se mi. A jaz se za to nisem
menil: vedel sem, da me zavidajo, ker mi je striček
Matijec razodel to nenavadno skrivnost. . .

*

*

*

Odtedaj se je brž vse moje mišljenje in hrepe¬
nenje sukalo o deveti gori in o tistem, kar je za njo,
o sreči. Če sem videl koga, da se je zamislil, takoj

115

sem vedel: „Aha, o deveti gori razmišlja in o sreči
za njo.“ Če sem opazil koga, da se je zagledal v da¬
ljavo: „Glej ga, deveto goro išče. A ne boš je ugledal:
daleko je, daleko. .

In sam sem včasih posedal kje po cele ure, zrl
zdaj v visokoobočno nebo, zdaj v sinjo daljavo ter
tuhtal: „Ali mi bo pač kdaj mogoče priti do devete
gore in do sreče za njo? A menda težko, ker še nihče
iz naše vasi ni prišel tako daleč, niti stari Ožbe ne.
Ej daleko mora biti to, daleko!"

A kako rad bi videl to goro in tisto, kar je za
njo: srečo! ... In tako se je že za tistih dni porajalo
v moji duši ono veliko hrepenenje po sreči, ki ga
nosim s seboj vse dni svojega življenja.

Kakor sedaj spoznavam, je bilo tedaj to moje
hrepenenje le iluzorno, ker sem tedaj nosil srečo v
sebi. Le vedel nisem za njo. Dandanes je to hrepe¬
nenje pač realno ; a ostalo bo brž neutešeno do konca
mojih brezsolnčnih dni. . .

*

* *

Približno dva meseca pozneje je striček Matijec
zbolel. — V nedeljo popoldne ga je šel oče obiskat
in je mene vzel s seboj.

Striček je ležal v zadnji sobi. Brž ko sem ga
zagledal, se mi je zazdelo, da je obraz njegov ves
drugačen kakor poprej: ves suh se mi je dozdeval in
še bolj resen.

Z menoj striček ni govoril. Le dvakrat, trikrat me je
pomeril z dolgim pogledom. Tudi z očetom je go¬
voril malo in tiho. Spominjam se, da ga je oče tolažil,
češ, da kmalu ozdravi. A dozdeva se mi, da striček
na to ni odgovoril. Ko sva se poslavljala, je dal tudi

8 *

116

meni roko. „Priden bodi!“ — mi je dejal s tihim,
počasnim glasom. V srcu me je nekaj zabolelo :
sklonil se bi nad njegovo roko, jo poljubil ter gorko
zaplakal!

Zunaj pred hišo sta se oče in Matijčev brat, stric
Janez, še nekaj časa menila. Spominjam se, da sta go¬
vorila, da ni upanja in da bo trajalo kvečjemu še nekaj
dni. A jaz sem vse to poslušal le napol in tudi umeval
nisem vseg'a -— —

Drugi dan proti večeru sva s hlapcem Tinetom
sedela na trati ob studencu. Tine je popravljal grablje:
bil je ravno čas košnje. Jaz pa sem ga gledal ter ga
izpraševal o tem in onem. Kar prihiti izza ogla sestra,
ki je malo poprej odšla nekam v vas. Kam gre, je
nisem vprašal. Hiteča mimo naju, vikne : „So že mrtvi.“

„Ah“ — je mrmral Tine ter za hip prenehal z
delom — „to pa je šlo naglo.“

Besede sestrine in začudenje Tinetovo me je ne¬
kako preplašilo in užalostilo. Nisem še umeval vsega,
tudi skrivnosti smrti same še pač nisem popolnoma
umeval, a čutil sem vendar, da se je zgodilo nekaj iz¬
rednega in da se to kolikor toliko tiče tudi mene. . .
„So že mrtvi... kdo ?“ — sem brž pomislil. „Tine, ali
so Skuhalov striček...?" Nisem izgovoril stavka do
konca.

Tine je zamišljeno pokimal: „Da, stric Matijec."
Omolknil sem. Začutil sem, kako se mi oči ovlažujejo,
ustnice pa mi strepetavajo ter se nabirajo na jok.

Tine me je postrani pogledal.

„Ej, glej ga, kaj boš to! — Stric so le šli za
deveto goro iskat sreče."

A to me ni utolažilo. Ne, še bolj me je užalostilo.

„Za deveto goro! In mene niso vzeli s seboj!"

„Norček!“

117

Bilo mi je neizrečeno težko. Kaj takega od strička
Matijca res nisem pričakoval!

Vstal sem, šel za hišo, legel v mehko travo ter
gorko zaplakal — ker so šli striček za deveto goro,
kjer bodo videli ono čudežno srečo, in mene niso
vzeli s seboj. . .

Ko sem se nekoliko umiril, sem se tolažil z mi¬
slijo, da se striček uemara prej ali slej vrnejo ter mi
potem kaj več povedd o oni sreči. A to upanje me
je varalo. Mnogo in mnogo vode je poteklo po po¬
toku ob vasi, a strička le ni bilo. Deveta gora, ki je
sreča za njo, mora biti res daleč, daleč. . .

Polagoma pa sem se privadil misli, da so striček
vobče ostali za deveto goro ob oni meni neznani
sreči. In zato sem dal slovo tudi upu, da kdaj kaj več
izvem o sreči.

*

Odtedaj sem preblodil že mnogo sveta, a nikjer
nisem mogel zaslediti one devete gore, ki je sreča za
njo. Tudi večina onih, ki sem jih izpraševal o njej, ni
vedela, kje da bi bila. Nekateri so menili, da je to
vobče le bajka... Kaj če bi knjige stričku Matijcu res
zmešale glavo, da je nekaj domneval, česar vobče ni!..

A nemara poznate vi deveto goro. Nemara ste
bili kdaj za njo in ste videli tam ono čudovito srečo.
Če ste jo res našli in videli, pri Kristusu križanem vas
rotim in prosim, povejte mi, kaka da je in kje jo naj¬
dem. Pokažite mi pot, in če treba, romam k njej črez
devet deročih rek, črez devet žgočih puščav in črez
devet širnih morij. . . Dajte, povejte — pri zveličanju
vaše in moje duše, usmilite se in povejte!


Cilji našega hrepenenja.

l.

,,Kje sem ?“ — se je vprašal Silvester Potočnik,
ko se je na trdi, nekoliko rosni klopici prebudil iz
kratkega in težkega sna, podobnega omotici. Vzbudile
so ga tiče pevke, ki so navsezgodaj oživile log. Napol
zaspano je pogledoval okoli sebe ter se čudil, da je
spal v gozdu. Pomišljal je, in megla, ki mu je v prvem
hipu po vzbujenju krila preteklost, se je polagoma
dvigala, trgala in izginjala. Pred seboj je zazrl golo
in trdo istinitost, in srce mu je zadrhtelo v boli in
bridkosti.

„ Berač — brez doma — brez strehe . .

Nad njim so cvrčale tiče z veselimi glasovi.

„Svoja gnezda imajo... A jaz? Meni so raztrgali
gnezdo — brez strehe — brez doma!“

Obležal je še na klopici, ki je prespal na njej
noč. Motne in žalobne oči so se mu uprle v gosto
zelenje nad klopico, v duši pa so mu vstajali dogodki
zadnjih časov.

119

Spominjal se je:

Pred štirinajstimi dnevi ga je dr. Zajec odpustil
iz službe, pred tremi dnevi pa mu je gospodinja od¬
povedala stanovanje.

Dva meseca ji namreč že ni plačal stanarine.
Tolažil jo je vedno, da kmalu kmalu dobi denar od
odvetnika. A v resnici ničesar ni pričakoval od njega.
Jemal je plačo po tedne in po štirinajst dni naprej;
zadnji čas pa mu doktor vobče ničesar več ni hotel
dati. Vedel je pač, da je denar Potočniku le v pogubo.
Ko ga je imel, je posedal v gostilnicah, prihajal pre¬
pozno v pisarno ter v njej posedal cele ure, ne da bi
kaj delal. In navrh mu je že itak odpovedal službo.

Pri izstopu mu je iz usmiljenja podaril petak,
dasi je bil Silvester še njemu dolžan. A tudi tega pe-
taka seveda ni dal gospodinji. . .

„S čim pa se naj živim?" — Ker so ga po mestu
poznali izgubljenega človeka, ni dobil druge službe.
In ko je vdova Železnikarjeva videla, da nima ne službe
ne denarja ne upanja, da spet dobi kje delo, mu je
odpovedala stanovanje.

Silvester je menil, da ženica ne misli tako resno.
Isto je storila že večkrat poprej, a navsezadnje jo je
vendar pregovoril in omečil, da ga je pustila v sobici.
A sedaj ji je v resnici zakrknilo srce: ko je Silvester
proti večeru po odpovedi prišel domov, ni bilo več po¬
stelje v sobi.

„Kako pa to, gospa Železnikarjeva — kam pa
ste posteljo spravili?"

„Na dvorišču je; prezračiti jo je treba."

„Na dvorišču? In vendar že gre na večer. Ali
menite, da bom na dvorišču spal?"

„Kaj meni mar, kje spite ! Pri meni več ne morete:
sobo je najel že drug gospod, ki pride koncem tedna."

120

Silvester se je vznemiril . . . „Glej jo, res me
hoče vreči na ulico! Kak vrag jo je vendarle obsedel!“

Pomislil je, kam da naj gre. Pogledal je skozi
okno: zunaj se je mračilo. Postalo mu je neprijetno
ob misli, da bi moral brez strehe in brez doma v noč.

„Lehko Vam reči: Spite, kjer hočete! Vi ležete
brez skrbi v mehko posteljo v svojem domu, a kam
naj ležem jaz? Ali naj grem in zaspim sredi ulice, da
me pobero stražniki ter me zapro kakor vagabunda?"

Gospa Železnikarjeva ga je z dvoumnim pogle¬
dom pomerila od nog do glave.

„Aha, mojo obnošeno obleko gleda ter misli:
Saj si vagabund." — In postalo mu je žal, da je iz¬
rekel to nelepo besedo sam o sebi. Na lice mu je
legala tiha bol, pomešana z zlovoljnostjo.

Gospa Železnikarjeva je skomizgnila z ramami:
„Saj sem rekla: Mene vse to nič ne briga."

Segel je po klobuk, da odide. A spomnil se je,
da ima le nekaj novcev v žepu. Premagal se je ter
požrl gnev, ki mu je silil v grlo.

„Res, nič Vas ne briga . . .“ Stopil je k oknu, se
z obema rokama oprijel za polico ter naslonil čelo
ob steklo.

Gospodinja je videla njegovo bol in pogled ji
je postajal mehkejši.

„Naj bo, nocoj še, a nadalje ni mogoče."

Šla je ter poklicala sosedo. Prinesli sta posteljo
v sobo ter jo spet pripravili. Tudi Silvester je po¬
magal.

„A kakor sem rekla: Nocoj zadnjikrat — soba
je že oddana..." je gospa Železnikarjeva odhajaje še
enkrat omenila.

„Da še vsaj nocoj!" — Silvester se je natihem
vzradostil. .. „Jutrajšnji večer je še daleč."

121

Drugi dan je po mestu iskal službe. Vse pisarne
in urade, ki jih ni že zaman obiskal, je obhodil, a
nikjer ni bilo zanj mesta. Proti večeru se je ves utrujen
vrnil h gospe Železnikarjevi.

A tudi ta večer ni našel postelje v sobi.

„Saj sem rekla: Snoči je bilo zadnjikrat."

„Torej naj res grem na ulico spat?“

„Kamor hočete, gospod Potočnik. Jaz Vam vse
leto ne morem dajati stanovanja zastonj; sama sem
uboga."

„Kako laže! Skopa je in lačna denarja," je po¬
mislil Silvester ter jo pomeril z neprijaznim in upornim
pogledom.

„Saj ničesar ne zahtevam zastonj. Brž ko spet
dobim službo, Vam vse plačam."

„Vi in Vaše službe! Saj nikjer ne ostanete."

„S kako pravico mi to očita?" — je pomislil
Silvester. Začutil je, kako se mu v srcu budi žaljeni
ponos, pomešan s trpkostjo in gnevom... „Kakor bi
bil berač ter jo prosil vbogajme!"

„Dobro, pa grem."

Šel je in gospa Železnikarjeva ga ni poklicala

nazaj.

Prišel je na ulico; a ni vedel, kam naj krene—-
bil je brez doma. Postal je in pomislil, ali naj gre
kam v znano gostilno. A denarja ni imel: opoldne je
izdal zadnje novce za kosilo, le za eno smodko mu
je še ostalo. In iti, piti in jesti in nazadnje prositi, naj
ga za plačilo počakajo — ne, tega ne. Enkrat je danes
prosil in pri tem so ga ponižali, kakor bi ga oklo¬
futali. Ali se naj da teptati in blatiti še enkrat ? Hrbet
njegov je bil sicer že vajen udarcev, a srce se mu je
ob njih vendarle krčilo in v lica mu je silila kri.

122

Njegova duša, nekdaj tako sanjava in nežna, mu dolgo
ni mogla postati tako topa kakor hrbet.

Krenil je iz mesta. A hodil ni po širokih in svetlih
in šumnih ulicah. Vedel je, da bi tam slišal glasen
govor in vesel smeh: tam hodijo srečni ljudje, ki s
polnimi želodci in brezskrbnimi mislimi stopajo svoja
pota. Zavil je v ozke in mračne ulice. Tam hodijo
prebivavci mršavi od gladu in sključeni od udarcev,
ki jih dobivajo od usode in od ljudi. Plaho se ti od¬
mikajo in če morajo mimo tebe, te pogledajo prepla¬
šeno in proseče. Če pa koga srečaš, ki stopa drzno
in z glavo pokoncu, veš, da je tudi ta gladen in da
glad dela njegove korake trde in njegove oči drzne.
A tebi njegova drznost ne škoduje — tudi ti si gladen
in ničesar nimaš, česar bi se oni polakomnil... „Tukaj
sem med svojci“ — si porečeš in speš mirno svoj
pot. . .

V teh temnih ulicah z umazanimi hišami in z ne¬
zdravim zrakom je Silvestru res nekoliko odleglo:
tukaj je čutil sebi sorodna bitja.

Prišel je iz mesta. Na prirodo je legal večer.
Črez polje so se že razgrnile sence. Na vrhovih vitkih
topolov, stoječih v dveh dolgih vrstah ob potu, so
trepetali zadnji solnčni žarki. V daljavi so gorele v
rdečem plamenu gole čeri gorovja. Nebo je bilo na
zahodu oblito s krvjo. .. A luč v vrhovih topolov je
ugašala — kakor bi svetli žarki prestrašeni bežali pred
Silvestrom in pred temno boljo, ki jo nosi v srcu.
Plamen na gorovju je vztrepetaval, bledel in ugašal;
sive skale so se pogrezale v globoko zamišljenost in
večerni mir. Kri se je odtekala z nebeškega svoda —
ves neskončni vsemir je postajal hladen in mrk.

Silvester je krenil na polje. Vedel je, da tam ne
srečuje šetavcev; bilo mu je zoprno, gledati zado-

123

voljne, pazne obraze starikavih matron in izsušenih
gospodov in od sreče se topeče oči zaljubljenih mladih
parov... Po samotnih stranskih pešpotih je polagoma
stopal med njivami. Daleč naokoli ni videl nikogar;
z njim sta šla le njegova žalost in čut popolne osame¬
losti in zapuščenosti.

Nad prirodo se je polagoma razprostrla noč s
svojim mirom in s svojo tišino. Ozračje je bilo mirno
in mlačno. Nad poljem se je zibal duh lanu in ko-
nopelj.

Silvester je začutil glad. V dolgih požirkih je
dihal v se mlačni zrak in vonj lanu, konopelj in žita.
A to mu gladu ni utešilo.

Stopal je dalje in dalje med njivami. Na pot ni
več pazil, šel je, kamor se je zljubilo nogi, kamor je
šla pred njim kaka napol nejasna misel, ki je hitela
nekam brez določenega cilja. Čim bolj se je oddaljeval
od mestnega šuma, čim globlje je zašel v sanjajočo
prirodo z njenim tihim mirom, tem mirneje mu je
utripalo srce.

„Glej, ali ti ni vsa priroda dom? In poglej jo,
kako je velika in prostrana: izgubiš se v njeni ne¬
izmernosti! Čemu ti potemtakem tesna sobica? Glej,
tukaj si kakor dete na prsih materinih, nihče te ne
odtrga in ne prežene z njih.“

Pri srcu mu je postajalo lažje. — A hoja in glad
sta ga utrudila. Pozno v noč — gotovo je šlo že na
polnoč — je prišel v mestni log. Ob stranskem potu
je legel na klop. . . „Semkaj nihče ne zablodi in me
ne moti.“ Ko je mislil to prijetno misel, je že napol
dremal.

— „Da, kakor tiča, ki so ji raztrgali gnezdo" —
je Silvester govoril sam pri sebi, ko se je po kratkem
spanju prebudil. Zamislil se je v te dogodke ter se

124

spomnil svoje trpke usode. In bilo mu je, da mora
glasno zaihteti. A bol njegova je bila pretežka; po¬
greznila se mu je pregloboko v dušo, da bi mogla
privreti na dan ter se izliti v olajšujoče solze.

Daši mu je bilo hladno, je še obležal na klopi. . .
„Kam hočem?" — Zanj ni bilo več nobenega pota,
da bi stopil nanj krepko, brez strahu in v zavesti, da
ga vede k določenemu cilju. . .

Z napol zavzetim, napol obupnim pogledom se
je ozrl okoli sebe. „Glej, okoli mene je dan, a vendar
ničesar ne vidim. Čemu sem odprl oči, čemu se mi
niso zaklopile na veke?“

Med vejami in med listjem so kapljali v gozd
solnčni žarki ter padali na rosni mah. Kakor velika
zlata kaplja se je zalesketalo zdaj tu zdaj tam. .. Treba
bi bilo iztegniti le roko, pobrati to zlato ter se obo¬
gatiti z njim — a glej zopet le prevara: malo še tre¬
peta pred teboj in ni ga več. Duša Silvestrova si je
zaželela biserov in bogastva, a roka mu je počivala
leno pod glavo. Ni je iztegnil po zlatu, ker je vedel,
da cekini in biseri in bogastvo niso delež njegovega
življenja.

Navsezadnje je vendar vstal, da ga kak zgoden
šetavec ne najde tukaj ležati. Ko se je dvignil, je komaj
stal pokoncu. Čutil je, da mu je glava težka in vroča,
vse telo pa trudno in kakor pobito.

Ko je stopil iz gozda, so se mu vsipali naproti
kakor silna povodenj mogočni valovi solnčne svetlobe.
Oči, ki so bile še trudne in zaspane, so ga zaščemele.
Za hip jih je zaprl. Zahotelo se mu je, da se vrne v
gozd, nekam daleč v njegovo tišino, v najtemnejši
njegov mrak, da ga nikdar več ne obsije svetlo solnce.
Kaj mu hoče to solnce? Nekdaj je pač ljubil njegovo
krasoto in njegovo toploto. A glej, kako tuje mu je

125

sedaj, malone sovražno . . . „Tako solnce, kakor sije
danes, je le za srečne in vesele ljudi." Iztegnil bi roke
proti njemu ter vzkliknil z Miltonovim Luciferjem:
„Kako si krasno in kako te sovražim — ker ne siješ
meni!“

Vedel je, da v gozdu ves dan ne more ostati.
Zato se je napotil v mesto. S sklonjeno glavo in z
napol zaprtimi očmi je hodil pod velikim solncem, ki
je trepetalo na nebu veselo in krasno kakor nevesta
na prsih ženinovih. Nikamor se ni ozrl. Bolne duše
mu danes ni razjasnila priroda, ki ga je prejšnji večer
umirila. Ni ga vzradostilo žito zeleneče, kakor zeleni
pač v začetku junija, in kopajoče se v morju svetlobe;
ne breze, ki so ob poti povešale rosno listje globoko
nanj; ne travniki, razprostirajoči se vse tja do mesta,
posuti z biserji in demanti.

Vsa ta sprotiletna deviška priroda ob njem je bila
radostna, je prekipevala od krepkega mladostnega
življenja, je pod poljubi vse obujajočega in oplodu-
jočega solnca drhtela v ljubezni in sreči... A, zanj ni
bilo nikjer radosti in sreče. Ljubezen je v njegovem
srcu že odgorela; mračno in žalostno je bilo v njem,
kakor če sanjavo katedralo oropajo bogoskrunske roke
Najsvetejšega ter zdrobijo in ugasijo večno luč.

Njegovo življenje pa, še mlado kakor rosno
jutro ob njem —ali je to še življenje? Ali mu solnce
ni že zatonilo, še predno je prav vzšlo, predno je
ožarilo in ogrelo njegove dneve, predno je pod nje¬
govo toploto vzklilo seme sreče, ki je baje zasejano
vsakemu v srce, ter pognalo močne kali in razplelo
globoke korenine ter se razrastlo v čudežno cvetko ?
Ali ni vsa ta sreča zamrla v kali, ali ni usehnila že,
ko je šele pričela razpenjati svoje korenine po nje¬
govem hrepenenju in mišljenju ? V tem semenu ni bilo

126

življenja, zasajeno mu je bilo v srce s prekletstvom,
in zato je usehnilo v kali . . . Sedel bi ob pot kakor
na grob ter zaplakal, kakor se plaka ob prezgod¬
njih grobovih onih, ki smo jih ljubili z največjo
ljubeznijo.

Kakor bi še vedno sanjal, je stopal dalje. A ni
vedel, kam gre in kam hoče iti. Misli so mu postajale
ob vsakem koraku žalostnejše in mračnejše. Nekako
medle so se mu, izgubljale stik ter zabredle v daljne
nejasne daljave, na neznana pota.

Prišel je v mesto. Ulice so se že prebudile in
oživile, okna so se odpirala. Silvester je čutil življenje
ob sebi, videl ga je, a v nekakem trepetajočem soju.
In čudil se je — napol nezavedno — kakor bi vsega
tega še nikdar ne bil videl in kakor ne bi umeval ve¬
selega in glasnega življenja.

Malone opotekal se je po ulicah — kakor bi vso
noč presedel ob slabi pijači v zakajeni sobi umazane
predmestne beznice. Ko je prihajal globlje v mesto,
se je hipoma nečesar zbal. — „Kam?“ —je pomislil.
Odgovoriti si ni vedel, in prvotnemu strahu se je pri¬
družil nekak sram.

Obrnil se je ter taval nazaj v predmestje. Tam
je navsezadnje zašel v neko gostilnico. Gostilničarko
je poznal: njen sin je bil pisar kakor Silvester. Prejšnje
mesece — po materini smrti — je včasih v največji
sili tukaj jedel in pil na upanje. A sedaj... Že dolgo
ni zašel semkaj.

V gostilni je sedel malone do poldne. Pil brž ni
mnogo, kolikor se spominja, ker od tedaj se mu spo¬
mini izgubljajo bolj in bolj v somrak in temo. Vobče
mu za pitje niti bilo ni. Hrepenel je le po enem: da
najde kje k6t, kjer sede in odkoder ga ne odpode,
dokler se izpočije. . .

127

Gostilničarka je že vedela, da je izgubil službo.

„Težko je brez službe —“

Pogledal jo je ves prestrašen. „Ali mi vidi v
srce ter ve, kako je težko?"

Gostilničarka je opazila njegov prestrašeni po¬
gled ter se vznemirila. „Meni, da mu kaj očitam." Zato
je naglo nadaljevala: „A te službe so dandanes borne
in težavne. Vem: moj sin je istotako. .

Silvester si je oddehnil: „Ne izpodi me izpod
strehe." — Pogledal ji je naravnost v oči kakor dete
materi. „Da, težke, gospa Vidovičeva. Človek bi menil:
Tako lepo se sedi tam pri mizi, se prepisuje akte in
nič ni treba misliti, nič se truditi in ugonabljati. A
poglejte mene — edenindvajset let in kakor starec —
potrt, ubit! In kaj menite, kdo me je umoril, he, gospa
Vidovičeva? . . . Da, služba. . . A sedaj še te nimam...“
Sklonil je glavo, se spomnil njenih besed ter tiho pri¬
pomnil: „ln brez službe je življenje težko."

„Pogum! Spet jo kje dobite."

Oči so mu zablestele, a le za hip.

„Bolan sem, gospa Vidovičeva."

„Vidi se Vam na obrazu; tako ste shujšali."

Povedal ji je, da nima denarja in da ji bo plačal
o priliki. Gospa se ni srdila.

„Če bodete v veliki sili, Vam tupatam pomorem
— po svojih močeh, seveda."

Silvestru je bilo, da ji mora poljubiti roko ter jo
omočiti s solzami. Ni ga veselila miloščina, na to skoro
niti mislil ni, vzradostila in premagala ga je misel, da
Še vendar žive srca, ki čutijo in se usmiljujejo. . .

Proti poldnevu so prišli v gostilnico trije delavci.
Bili so pijani; kričali so in kleli. Silvestra je to vzne¬
mirilo in se mu zastudilo. Vstal je, se poslovil pri
gostilničarki ter odšel.

128

Ko je stopil na prosto, je videl vso ulico pred
seboj preplavljeno z zelenkastimi valovi. V njih pa so
se kresale iskre, kakor bi se rumenile in rdečile ču¬
dežne luskine eksotičnih rib. Hiše ob straneh so se
zibale in se mu priklanjale do tal. Zasmejal bi se od
veselja in začudenja, da mu pri srcu ni bilo tako trpko
in bolno.

Stopal je počasi in težko. Ni več pomišljal, kam
naj krene; šel je naravnost proti stanovanju gospe
Železnikarjeve, kakor bi tamkaj še bil njegov dom...

Ko ga je gospa Železnikarjeva zagledala, se je
napol začudila, napol razveselila. Že preteklo noč in
ves dan je bila nemirna, da ga je izgnala... „Res ne
plačuje, a siromak je. Bog ve, kje prebije noč. In ali
dobi kje stanovanje? Navsezadnje si v obupu lehko
stori še kaj žalega. . .“

Zato ga ni sprejela osorno in ga ni spet od¬
ganjala. Se prav zasmilil se ji je, ko ga je videla stati
ob vratih vsega bledega in prepadenega in s sklo¬
njeno glavo, kakor bi se je bal... „ Ali je spet preveč
pil? . . .“ Stopila je bliže ter mu pogledala v oči. Iz
njih ni gledala pijanost; upirale so se v njo otročje
plašno in proseče.

„Ali Vam je slabo, gospod Potočnik?"

„Da, slab sem in truden." — Odgovarjal ji je
počasi, kakor bi mu bilo govorjenje mučno, in tiho,
kakor bi ga slabost že povsem potrla.

„Siromak, morda vso preteklo noč ni spal, ne¬
mara tudi ne jedel..." je pomislila vdova. A vprašala
ga o tem ni, ker bi njegov odgovor lehko bil obsodba
njene včerajšnje trdosrčnosti. V naglici je pripravila
posteljo.

„Lezite, gospod Potočnik! Prespite se in vse bo
dobro."

129

Črez obraz Silvestrov je zatrepetal komaj viden
smehljaj. Hvaležno je pogledal gospodinjo ter napol
oblečen legel.

2 .

Nenadoma se mu je zazdelo, da se je spet pre¬
budil. Še z nedoločnimi sanjami v duši in z utruje¬
nostjo na vekah se je ozrl naokoli, in oči so se mu
polnile z velikim začudenjem.

Ob njem se je na vse strani razprostiralo široko
polje, nepregledna in nedogledna ravan. A ta krajina
mu je bila povsem neznana. Kjerkoli je odprl knjigo
svojih spominov, nikjer ni našel sledu o tem svetu in
tem kraju, ki je nenadoma stal v njem.

Tudi se nikakor ni mogel domisliti, kako je prišel
v to tujo in neznano krajino. Zato se je še bolj čudil
in čudil.

Polje, ki ga gleda ob sebi, ni navadno polje,
kakršna so polja njegove domovine. To je morje, ki
je utihnilo, zaspalo. Čakaš, da dihne ter nalehko vzdrhti
v vsej daljini in širini; a čakaš zaman. Umrlo je, oka-
menelo, zato se ne poigra niti z enim valčkom
Stepa je to, neizmerna in nedogledna. Kamorkoli obrneš
oko, glej, vsepovsodi ista enolična ravnina — kakor
bi pometel kdo z mogočno roko z nje vsak vršek,
vsak holmec in hribček. Nedogledna je in neizmerna
kakor misli človeške, velika in brezmejna kakor nje¬
govo hrepenenje: nikjer meje, nikjer ne konca ne
kraja, izhajajoča iz neskončnosti in zlivajoča se v ne¬
skončnost — neskončnost sama.

Le tam ob desni, glej, se nekaj črni. Nemara je
bilo le drevje, a Silvestru se je hipoma zazdelo, da
stoje tam v pustinji visoke, vitke postave, ki obračajo
obraze in oči proti nebu in proseče stegajo dolge roke
v višave.

9

130

Tudi temu se je Silvester čudil... „Kaj pač stoje
tamkaj in dvigajo roke proti nebu?" Gledal jih je ter
se zamislil. . . „ Gl e j jih, najbrž izgubljenci kakor jaz!
Po neznanih potih hodijo, ne vedo, ne kod ne kam,
in neba prosijo usmiljenja." — Ta misel, dasi sama v
sebi grenka, ga je nekoliko utolažila: ni se več čutil
tako osamelega.

Zavil je nekoliko na desno ; počasi je stopal dalje
ter se zaglobil v noč ob sebi. Globoko se je potopil
v njeno tišino, v njene skrivnosti. In res je bila to
čudežna noč. Ni bila črnotemna — pepelnata je bila
in nekako prozorna. Tam daleč v njej se je zdajinzdaj
zasvetilo — naglo in kratko kakor soj trenutnega
bliska. Včasih je zaplesal v njej lep venec trepetajočih
lučic. Silvester jih je videl zdaj tik pred seboj, a
malone v istem hipu so bile že daleč na obzoru. Pri¬
hajale so naglo kakor nezgoda, odhajale in se izgub¬
ljale hipoma kakor sreča in radost. Kaj da so te luči
in kaj hočejo, tega Potočnik ni umeval.

In še nekaj čudežnega je čutil v tihem miru te
noči: kakor bi plule tik nad njim ali stopale tesno ob
njem velike skrivnosti, globoke in nerazjasnive kakor
skrivnosti apokaliptiške.

Čutil jih je vsepovsodi. Kamorkoli je posluhnil,
od vseh strani so se zgrinjale ob njem. Vstajale so
iz zemlje, ki je stopal po njej: nemara so tisočletne
misli matere zemlje? Nemara njene želje, njeno hrepe¬
nenje po sinjih višinah, ali odsev njene materinske
ljubezni? ....  Plavale so nizdol iz neba, ki se je v
neizrazljivem veličastvu bočilo nad njim. Ali so tihi
vzdihi neba, ali njegove čudežne sanje? Prihajale so
iz nedoglednih dalj. Ali so pozdravi neznanih svetov,
ali njihovo koprnenje po zemlji ali po nebu, ali toga

131

njihove osamelosti in zapuščenosti v neizmernih sferah
vsemirskih . . . ?

In kakor tudi one ne bi poznale cest in potov,
so sledile njegovim stopinjam. Kakor da nikjer ne bi
imele doma, so silile v njegovo srce, trkale nalehko
in tiho na njegovo dušo, naj jim odpre in naj jim da
v njih dom in utočišče.

In Silvester jim je odpiral na stežaj. Daši jih ni
poznal in umeval, jim je radovoljno dal prostora. In
vstopile so vanj, obenem pa se je on potapljal in po¬
grezal v njih... Uganke ob njem, in on sam si je bil
uganka! Zato se je izgubljal v njih, obenem pa je
pozabljal vsega, kar je bilo za njim.

Kar je nenadoma na levi zagledal veliko človeško
postavo. Naglo je prihajala bliže. Silvestru se je za¬
zdelo, da se stepa oži in manjša pod prišlečevimi
koraki, za njim pa se spet veča ter polni ves
širni svet.

Silvester se ni mogel še niti prav začuditi, kar
je tujec stal že ob njem. Bil je mož visoke, plemenite
rasti. Obraza je bil lepega, a zelo resnega. Silvestru
se je zdelo, da ga ta resnoba dela starejšega, kakor
je res. Glavo mu je pokrival širokokrajnat klobuk,
izpod katerega so se sipali bogati plavi lasje. Dolgo
valovito obleko — raševo obleko meniha —- je imel
ob ledjih prepasano; na lanenem pasu mu je visela
školjka, na prsih pa se mu je lesketal dragocen križ.
V roki je držal dolgo romarsko palico.

Silvester je zavzet gledal tujca, kar tudi ta upre
svoj pogled vanj. Potočnik je ob tem resnem, dasi
ne strogem pogledu nehote vztrepetal. V srcu je za¬
čutil nekako bolest, kakor bi mu žgoči žarki posvetili
v njegove globočine in mu tam hipoma in jasno raz¬
svetlili vse davno pokopane skrivnosti.

9 *

132

Postalo mu je težko in tesno. Tajen strah je hi¬
poma legel na vse njegove misli. Da ga ne bi zadu¬
šilo, je moral dati srčni tesnobi odduška.

„Kam, častitljivi oče?“

„ Romam. “

„Romaš?“ — Silvester se je vzradostil. Hipoma
mu je bilo vse jasno: zakaj da je v tej čudežni noči
tukaj in zakaj da so mu ti kraji tako tuji.

„Romaš? Glej tudi jaz romam. . .“

Hotel je še povedati, kam da roma. A hipoma
je umolknil. Nemo in vznemirjen je zrl predse tja v
daljavo: daleč se pač razprostira pot pred njim, a kam
ga vede, kje je konec in kaj je cilj njegovega romanja,
tega se nikakor ni mogel domisliti. . .

„Pa potujeva skupaj.“

Glas tujčev je bil mehek in mil. Silvestra je
umirjal s čudežno močjo. Tudi pogled tujčev se je
ublažil; njegova milina je ublaževala tudi Potočnikovo
razburjenje; tesnoba je izginjala iz srca Silvestrovega.

„Dobro, pojdeva skupaj. ... A odkod prihajaš?"

„Oddaleč.“

„Ne mara določno povedati, odkod" — je po¬
mislil Silvester. „A morda mi pove, ko se bolj spoznava."

„ln kdo si?“

„Saj vidiš mojo obleko: menih."

„Vidim. Torej: menih in romar. . . A jaz. . .“

Povedal mu je, kdo in odkod; le tega ne vč,
kako da je prišel sem ... A sedaj ga tudi to ni več
posebno vznemirjalo. Bil je ves radosten, da je našel
sopotnika in da ima nekoga, ki se more porazgovoriti
z njim. Tako vsaj nekoliko izpolni ono veliko praz¬
nino ob sebi in v sebi samem.

In še nekaj je začutil v sebi. Že več časa je iskal
priložnosti, da si olehča dušo vse teže, ki jo je v živ-

133

Ijenju nabremenil na njo. Posebno v zadnjem času,
ko se je čutil že nekako bolnega in povsem potrtega
in ponižanega od življenja, je večkrat zašel v stranske
kapelice mestnih cerkva; in pri tem mu je v duši bolj
in bolj zorel sklep, da o priliki poklekne k izpoved-
nici ter vse svoje življenje in vse blodnje in grehe
pogrezne v večno molčeči grob duše duhovnikove.

To hrepenenje ga je sedaj popolnoma ovladalo.

„Glej ga, tu ob tebi stoji menih s tihim grobom
v duši — položi vanj svoje breme in v veke te več
ne bo težilo!"

Postal je, pogledal sopotnika ter menil nekako
plašno :

„Ti si torej menih?"

„Čemu vprašaš? — Saj vidiš!"

„In svečenik Gospodov si?"

„Da, svečenik Gospodov."

Silvester je povesil glavo ter govoril tiho:

„Ti si svet mož, a jaz grešnik; oba pa sva ro¬
marja. A dobro bi bilo, da bi človek romal s čisto
dušo. A moja je blatna. . . Ali mi jo moreš očistiti?"

Vprašaje in s pričakovanjem se je ozrl v meniha.

Ta se je smehljal.

„Odpri mi to dušo, odkrij mi njene skrivnosti,
in očistim ti jo."

Silvester je vztrepetal veselja. Dvignil je pred
tujcem roke kakor k molitvi. Njuni pogledi so se po¬
topili drug v drugega: Silvester je spet začutil žarke
menihovih oči globoko v duši. . . „Pred njim ni nič
skritega — vse ve in vidi." — A to ga ni več stra¬
šilo. Bilo mu je, kakor bi mu žarki pogledi tujčevi
dušo ogrevali in očiščevali. . .

„Vse ti odkrijem. Kakor Bogu vsevednemu se ti
izpovem."

134

In pod vtiskom zavesti, da spremljevavec itak vse
ve in vidi, in gnan od pekoče vesti in v neodoljivem
hrepenenju, da odvali z duše težko breme, je razgrnil
pred menihom knjigo, popisano z zgodovino izgub¬
ljenega življenja in z mračnimi poglavji zmot in grehov.

3 .

„Pogledaš mi v obraz, roke mi pogledaš ter ne¬
mara misliš: Iz dobre družine mora biti. . . Pogledaš
mojo oglodano obleko ter me obžaluješ: Škoda ga,
dasi iz dobre družine, zanemaril se je in popolnoma
zapustil. . . A motiš se, prijatelj, ker, glej, jaz sem od
spodaj, tam prav globoko od doli, iz onih sfer, kjer
beda vzame dete pri rojstvu v naročje, kjer ga po¬
manjkanje vzgaja in kjer se mu, brž ko začne čutiti in
misliti, pridruži skrb, da ga spremlja korak za korakom
vse življenje noter do groba. . . Glej, od tam . . .
spodaj sem. Na cesti sicer nisem rojen in ne za plo¬
tom, pač pa v temni sobi ob brezsolnčnem, vlažnem
dvorišču. Solnce mi že v najnežnejši dobi ni sijalo
toplo in ogrevajoče; in tudi pozneje mi je sijalo le
malokdaj in še tedaj navadno kakor skoz meglo. In
ko sem v svoji zmoti iztegnil roko ter drzno hotel
uloviti njegove žarke in jih krepko prijeti in ga tako
prisiliti, da me obsiplje s svojim zlatom in s svojo
srečo — aj, kako so se mi gladko izmuznili. In kako
škodoželjno se mi je smejalo, ko sem nag berač,
napol otrpel stal pod njim, dvigal s hrepenenjem k
njemu pogled in roke. Prijatelj, solncu in solnčni sreči
ne verjemi! . . .

A da ti povem vse lepo po redu! — Moj oče
je bil precej slabo plačan delavec... A, brate, čuj, ali
si ti svojega očeta poznal?"

135

„ Poznal. “

„In si ga tudi ljubil ?“

„Tudi ljubil. 1 '

„Kako si bil srečen! —Poznal sem pač svojega
očeta tudi jaz. A ljubil — odkritosrčno ti povem: lju¬
biti ga nisem mogel. Vedel sem pač že v najnežnejših
letih, da bi ga moral ljubiti. Mati mi je govorila o
tem sto in stokrat. A nekaj je stalo med njim in med
menoj, kar naju je ločilo in odtujevalo in kar je vzbu¬
jalo v mojem srcu skriven strah pred njim. . .“

„Ali ni bil blag mož?“

„Blag?“ —Silvester je pomišljal... „Pač, nekdaj
je moral biti blag mož, mati vsaj ga je opisovala tako.
Spominjam se, da je tudi za naših najtežjih dni vedno
z ljubeznijo in z zanosom govorila o njem. In njene
besede so mi tembolj segale v srce, ker sem čutil, da
bi ista ljubezen do njega morala goreti i v mojem
srcu; a to je bilo hladno. Ko sem že samostalno
mislil, se mi je včasih zazdelo ob materinem pripove¬
dovanju, da je oče bil nekdaj sama radost, smehljajoče
solnce. Kamor je stopil, je moralo postati hipoma
svetlo in veselo. Vsepovsodi je trosil okoli sebe solnčne
žarke. A glej, vse to je minilo. . .“

Silvester se je ob teh spominih razžalostil. Pred
seboj je zazrl mater, ki je vsakikrat, ko je pripovedo¬
vala o oni pomladanski sreči in velikonočni radosti
in o sledeči jesenski mrzloti, zlezla popolnoma v dve
gubi. Oči so se ji skalile in orosile, zareze ob ustih
pa so se ji podaljšale, se začrtale še ostrejše in bo-
lestnejše.

Ko jo je tako gledal, se mu je vsekdar v srce za¬
smilila. Vsa teža njene boli je legla tudi nanj, mu
obremenila rame, da se je nehote in nevede tudi on
sklonil v dve gubi. Trpkost njenega trpljenja je tudi

136

njemu okalila in orosila oči. Pogled na trpečo ženo,
ki jo je ljubil z vso dušo, je njegovemu srcu usekal
globoko rano, ki nikdar ni več zacelila, kakor bi bila
zastrupljena. Ob vsakem spominu na mater in njeno
bridko usodo se mu je le večala, mu močnejše za¬
krvavela, ga hujše skelela.

Sopotnik ga je enkrat po strani pogledal in tudi
molčal. . . „Najbrž umeva mojo bol in dušo mu pre¬
vzema sočutje. “ — Topla hvaležnost do tujca mu je
napolnila srce. Čutil se mu je še bližjega, odgrinjal
je še z večjim zaupanjem pred njim temni zastor od
svoje preteklosti.

„Da, glej“ — mi je večkrat govorila mati — „vse
to lepo, veselo in solnčnotoplo življenje je minilo. Ko
so pomrli tvoji trije bratci v nežni mladosti, se je vse¬
lila v očetovo srce žalost in upornost proti usodi.
Bila sva brez otrok — ti si se rodil šele tri leta po
smrti nežnega Henrika, ki je umrl zadnji, star pol leta.

Tako je postal najin dom otožen in pust. In tvoj
oče, poprej kakor priklenjen na domače ognjišče, ves
zaljubljen v dom, se mu je odtujeval, ga mrzel. Po¬
lagoma je izostajal, prihajal domov pozno in zamišljen.
Videla sem, kako mu dan na dan bolj gine ljubezen
do doma, kako odpadajo vezi, ki so ga poprej pri¬
klepale name in na tiho družinsko življenje.

A tudi sreča, ki jo je poprej vedno prinašal s
seboj ter jo radodarno in bogato trosil okoli sebe in
z njo polnil in razveseljeval moje srce, ni hodila več
z njim: gotovo, zbala se ga je ter odbežala od njega.
Njegovi koraki, poprej živahni in lahki, so bili sedaj
počasni in težki. V njegovih očeh ni bilo več prej¬
šnjega solnca in nekdanje svetlobe, na njegovih ustih
ne nasmeha in v njegovih besedah ne nežnosti. Že
oddaleč se mu je poznalo, da mu dušo razjedajo

137

težke misli, ki mu silijo na dan pri vsaki kretnji, ki
se javljajo v vsakem pogledu, zvene iz vsake besede.

Ker mu je dom postal pust in prazen, je iskal
drugod druščine. Tako je zašel v slabe družbe; duh
nezadovoljstva se mu je tu še okrepil. Včasih se mi
je zazdelo, da ga uprav upijanja. ... Na dom si je
prinašal knjige ter posedal ob njih pozno v noč. Ob
branju se je grabil za glavo, škripal z zobmi, bil ob
mizo ter stokal: „Kako nas goljufajo, kako izsesavajo,
ti prokleti . . .!“

Tako se je tvoj oče sčasom popolnoma upijanil,
zastrupil. In v tej pijanosti je začel razkladati čudne
misli ali nazore, kakor jih je imenoval. Tudi meni je
nekaterekrati govoril o njih, a jaz jih nisem razumevala.
Drugi pak so ga umeli ter ga hvalili. To mu je pri¬
jalo — postajal je drznejši. A konec — odpustili so
ga iz službe. . . .“ — »Tega se že sam spominjam,
bil sem star štiri leta."

Silvestra je prevzemala ob teh žalostnih spominih
bolest; glas mu je trepetal in v očeh se mu je zale¬
sketala s silo zadržana solza.

„Tedaj se je nastanila pri nas revščina — v bo¬
gastvu itak nismo nikdar živeli. Pomisli, prijatelj: tri
lačne želodce naj redi slabotna in bolehna ženska s
svojim delom. Navrh je mati šivala skoro izključno le
za nižje sloje in je morala čestokrat na plačilo čakati.

Ah, to je bilo življenje! Šivalni stroj je drčal ves
dan — enakomerno, da me je čestokrat bolela glava,
in otožno, da se mi je srce polnilo z žalostjo in boljo,
dasi še vsega našega gorja umeval nisem. In ves dan
je mati sključena sedela ob njem — od prvega svita
noter do mraka, ko so legale sence po sobi ter za¬
plesale po šivanju, da sta se igla in nit izgubljali
v somraku. Le toliko odpočitka si je privoščila, da

138

nam je skuhala borno kosilce in skopo odmerjeno
večerjico.

Po večerji je mene spravila v posteljo, sama pa
je spet sedla k delu. Dostikrat nisem dolgo mogel
zaspati. Tedaj sem jo opazoval izpod odeje. Se sedaj
jo gledam pred seboj, kako se globoko nagiblje k
šivanju, da ji niti ni mogoče videti v obraz in v oči.
Te so ji pač že pešale, a roka ji ni mirovala, ne se
utrudila. Le včasih ji je omahnila s šivanjem in glava
se ji je malo privzdignila. To se je zgodilo le, ko je
oče bil iz doma ali je z zakritim obrazom in zatopljen
sam v se in ne brineč se za ves svet sedel na stolcu
kje v sobnem kotu . . . Tedaj je pač mislila, da je
nihče ne opazuje, in naglo si je obrisala solzne oči.
Ali je te solze izvabljala slaba luč ali jih je izplakalo
srce, sem se pozneje čestokrat povpraševal. Sedaj me¬
nim, da je bilo zadnje.

Spominjam se, da je njen obraz bil v takih tre¬
nutkih še bledejši, še prozornejši in da je nekaj kakor
čudežna gloriola sevalo iz njega. Sedaj vem: to je bila
svetost njenega tihega in vdanega trpljenja.

Kakor v sanjah je nekaj hipov zrla pred se.
Hipoma pa ji je pogled šinil tja na očeta, sedečega
kje v kotu in zatopljenega v svoje misli, ali pa sem
k meni na posteljo. Vztrepetala je, z lic ji je odseval
strah. Pač se je spomnila, da zamuja čas ter tako naju
oškoduje; zato je vztrepetala. Vso sobo je videla
polno reve in bede, pomanjkanja in gladu. Vedela je,
da še več preži zunaj ob vratih, da ob ugodni priliki
prestopi prag ter se udomači pri nas: zato velika in
bleda groza na njenem licu ... In sklonila se je ter
naglo nadaljevala započeto delo.

Daši sem bil še otrok, so se mi ti večeri glo¬
boko zajedli v spomin in v dušo — kakor bi jih

139

vdolbel v njo z ostrim dletom ali jih vžgal z razbe¬
ljenim železom. Nikdar jih ne pozabim, nikoli ne iz¬
brišem iz spomina . . .

Kako ti pač naj povem, kako se mi je ta mučenica
smilila! Ko sem jo videl tako vso ponižano in izmu¬
čeno, z zaprto in z zamolčano boljo v srcu in z grozo
pred temno prihodnostjo v očeh, sem čutil, kako
moje srce plaka krvave solze. A te ji niso opomogle,
ne je rešile . . . Kaj bi ji pač naj dal v njenem trpljenju
v zameno za njeno mučeništvo ? Ničesar nisem imel
kakor ljubezen. In vse bogastvo ljubezni, ki so ga
hranile globočine mojega srca, sem daroval njej.

A oče, meniš? Glej, to je ravno bilo; vso lju¬
bezen sem podaril materi, za očeta ni ostalo ničesar
Nisem mogel drugače. Odkar sem pričel misliti, se mi je
dozdevalo in še dandanes sem prepričan o tem, da oče
že od začetka tudi mene ni ljubil. V njegovem srcu
ni bilo prostora za ljubezen. Grdo sicer nikdar ni
ravnal z menoj. Včasih, posebno če sva bila sama,
me je celo vzdignil na kolena, mi gladil kodre, božal
lica ter govoril nežno z menoj. Njegove oči pa so me
gledale jasno in ljubeče.

A to so bili le trenutki. Zdajci se mu je brez
vsakega zunanjega povoda ob mehkih in nežnih be¬
sedah omračil obraz, pogled pa mu je postal mrzel
in zlovoljen. Neprijazno me je porinil od sebe ter se
vdal svojim mislim. Jaz pa sem se splazil daleč od
njega kam v kot ter ga plaho gledal. Kaj mu pač je?
O čem razmišlja? — Nisem ga umeval, zato ga tudi
nisem tako pomiloval kakor mater. Ob takih dogodkih
se je razdalja med nama le širila in prepad, ki je naju
ločil, le poglabljal.

In še nekaj je bilo, kar me ni samo oddaljevalo
od njega, ampak me naravnost navdajalo s strahom :

140

včasih sem videl v njegovih očeh trepetati nekak strašen
žar. V nobenih očeh nisem dotedaj videl kaj takega,
zato sem se bal teh pogledov. Le enkrat sem vprašal
mater: „Mamica, zakaj pa oče včasih tako čudno gle¬
dajo ?“ — Mati se je vznemirila. „To se ti le dozdeva."

— A ta odgovor ni bil odkritosrčen, ker mi je po¬
zneje sama priznala, da je i ona videla isto.

Po letih sem razumel, kaj je to bilo. Vse nje¬
govo razočaranje, srčni gnev. ki ni mogel prosto na
dan, sovraštvo do zatiravcev,.žgoči pohlep po osveti

— vse to se je zlivalo v eno bolno čuvstvo, ki se je
polagoma razvijalo v blaznost. In odsev te blaznosti
je strašil ter me odvračal od njega, ki mi je dal živ¬
ljenje . . .

Približno po enem letu brezdelnosti in pomanj¬
kanja je oče spet dobil službo v neki fužini. Služba
je bila slabo plačana, in še to so mu dali le iz usmi¬
ljenja. A opravljal jo je le s težavo; ni bil namreč več
zdrav. Sicer pa je bil na novem mestu le malo časa.
Črez nekaj mesecev je bolezen, ki je že dolgo pre¬
žala v njegovih očeh, prodrla na dan; zblaznel je
in odveli so ga v blaznico, kjer je šest tednov po¬
zneje umrl.

4 .

Potem je spet mati sama skrbela zame. Udarec,
ki naju je zadel, ji je za nekaj časa res potrl vse
duševne in telesne moči. Niti delati skoro ni več
mogla ... A ko je revščina prihajala večja, ko je glad
glasneje trkal na duri, je oživela in se ojačila; šivalni
stroj je spet drdral od jutra do večera.

Tedaj se temu nisem čudil. Šele pozneje sem
spoznal, da je delala čudeže. In ljubezen do mene in
skrb za mene je bila, ki ji je vrnila moči, jo spet dvig-

141

nila. Ko se je spominjam zdaj, moram priznati: bila
je heroična žena, saj je bila — mati.

Malo pred očetovo smrtjo me je vpisala v šolo.
Hodil sem posedat v šolo, domov pa sem prihajal
z lačnim želodcem. Mati je delala in skrbela, jaz pa
jedel; ob novih vtiskih sem malo premišljeval o najini
usodi in o materini požrtvovalnosti.

Čas je tekel. Z enajstim letom me je dala mati
v gimnazijo. Sosede in znanke so ji sicer svetovale,
naj me da učit kakega rokodelstva. A za to se ni mogla
odločiti . . . „Česa se naj uči?“ — sem jo slišal včasih
oporekati sosedam. — „Saj vidite, kako je nežen in
slaboten, kakor za igračo. In če v gimnaziji napre¬
duje, bo nekoč vsaj njegova usoda boljša, kakor oče¬
tova in moja.“

V teh letih sem pričel resnejše razmišljati o rečeh,
ki sem jih videl okoli sebe. Posebno o materi, ki mi
je bila najbližja, sem dostikrat razmišljal. Dozdevalo
se mi je, da v njenih očeh vedno plaka žalost s skri¬
timi ali zakritimi solzami; poteze ob ustih pa se ji
Črtajo dan na dan globlje. Brazde na čelu in gubice ob
očeh se ji množijo ter se daljšajo in se zarezavajo
ostrejše.

Ko sem razmišljal o materi, mi je srce vsakikrat
napolnila velika bolest, da je prekipevala v njem. Jas¬
nejše in jasnejše sem spoznaval in umeval, da žena
neizmerno trpi. In mračni odsev tega njenega trpljenja
je padal na mojo dušo ter mi temnil mladostne dni; saj
so me z materjo od nekdaj vezale tesne vezi in moje
življenje je bil del njenega. — Tako je malo svetlih
žarkov solnčilo mojo mladost in še ti so bili bledi;
malo veselja se je zasmehljalo v moje srce, in še to
je bilo bolno in plaho, kakor bi izgrešilo svoj pot.

142

Ozračje, ki sem se rodil v njem, je bilo težko in
zadušno, vse nežne dni sem zrl ob sebi skrb, dihal
v se revščino, poniževanje in trpljenje, kaj čuda, da
mi je že za teh mladih dni vso dušo ovladala otožnost.
In ta me je odtujevala od sovrstnikov. Saj nas nič ni
družilo, nič vabilo drugega k drugemu: moj pot se
ni vil pod toplim solncem, ki je sijalo njihovim po¬
tom; po mojih stopinjah ni stopala vesela in bogata
sreča, ki je sledila njihovim korakom; v moji duši že
tedaj ni bilo one brezskrbne radosti, ki je imela svoj
lepi dom v njihovih srcih; moj smeh ni bil kakor
njihov otročji smeh — bil je zamolkel in otožen.

Le enega prijatelja sem imel, ki sem se ga že
za one dobe oklenil z vso dušo: knjigo.

Brž ko sem si mogel pritrgati kako urico — na¬
vadno tako proti večeru, ko sem dovršil naloge — sem
sedel k oknu ali zunaj na dvorišču za drvarnico ter se za¬
topil v branje. Pred menoj se je odpiral nov svet;
neizmerne daljave brez mej in koncev in krajev s sto¬
terimi čudeži in s tisočerimi zagonetkami in skrivnostmi
so vstajale pred zavzeto dušo. Srce mi je utripalo
kakor skopuhu ob pogledu na svetle milijone; oko
se mi je orosilo. Mojim mislim ni bilo nikjer ne meje
ne ograje; nikjer ni bilo konca potov, ki so se izpre-
hajale po njih, proste, vzneseno vesele, vsemogočne.
Kakor kralj sem stopal po teh potih; ob meni je vse-
povsodi bilo bogastvo, v meni pa sreča in veselje.
In glej, vsi oni žalostni spomini iz tesne in temačne
sobe, iz ozkega in vlažnega dvorišča, vse ono, kar
sem brž nekdaj nekje videl ali slišal o revi, o po¬
manjkanju in skrbi — glej, vse to mi je izginjalo iz
misli ter se izgubljalo kakor daven sen . . .

A na dvorišče je prilezel mrak, kakor bi rado¬
veden prišel gledat mojo tiho srečo. Razgrnil se je

143

po vsem dvorišču, napolnil ga od zida do zida —
mrak je vedno večji. Oči so me zaščemele, nisem
videl več brati. Nekaj časa sem še strmel v knjigo
ali v kamenje pred se —■ gledal pa sem le ves zavzet
v oni lepi svet, ki sem se v kraljevi mogočnosti in
pesniški sreči izprehajal po njem ... A hipoma sem
zagledal pred seboj nizko okno našega stanovanja in
v njem bledi obraz skrbeče matere, ki je gledala, kje
da sem. In bilo mi je, kakor bi me kdo udaril po
glavi ter me vzbudil iz krasnih sanj. Čim večja je
bila še ravnokar moja sreča, tem trpkejše, tem težje
mi je postalo ob prebujenju. Glavo sem naslonil v
roko; po licih pa so mi polzele solze ter skrivaj pa¬
dale na knjigo . . .

Tako sem živel v dveh svetovih. Eden je bil svetel,
solnčen, poln edenskega veselja in nebeških radosti;
drugi poln mraka in teme, poln težkih misli in mo¬
reče otožnosti. Duh mi je romal iz tega v onega. Po
enem je hrepenel ter se z radostjo zatekal v njega,
drugega se je bal ter se z žalostjo vračal vanj. Ko
sem žil v tem, mi je vedno trepetalo v srcu veliko
in vroče koprnenje po onem lepem z mehkimi sa¬
njami in fantastičnimi prikaznimi. Tako se je spočelo
in rodilo ob knjigah moje prvo hrepenenje — hre¬
penenje po neznanih daljnih krajih z njihovo čudovito
krasoto, po krajih, ki govorijo o njih le knjige in jih
najde le misel človeška, nikdar pa človeško oko . . .
To je bilo hrepenenje nedolžne in v nedolžnosti o
nedosežnem sanjajoče duše . . .

5 .

V šoli sem dobro napredoval, dasi so mi tudi
iz šolske sobe misli dostikrat uhajale v krajine, vse

144


preplavljene s solncem poezije, v dežele, polne cvetja
in veselja. Prirojeni talent, posebno pa ljubezen do
matere, sta premagala vse ovire. Brez posebne težave
bi se preril skoz vso gimnazijo, da ni mati bolj in bolj
bolehala in slabela.

Dostikrat je ležala po več dni in tako naju ni
mogla rediti in še ob enem poskrbeti stroškov za moje
študije. Sedaj je prišla vrsta name, da vzdignem roko
k resnemu delu ter zastavim svoje moči, da nama
oskrbim vsakdanji kruh. Tako sem po četrti šoli dal
gimnaziji slovo ter postal hlapec: pisar pri nekem
odvetniku.

Služba mi je bila breme. Ves dan prepisovati
dolge pole suhoparnih aktov, navrh pa prenašati zmer-
anje postarnega, bolehavega šefa in slabo voljo soli-
citatorjevo, ej, prijatelj, to ti ni šala. No, bilo je treba
jesti: materi in meni. In za kruh požre človek dosti
grenkega in pretrpi dosti udarcev. Imej dušo še tako
ponosno, za vsakdanji kruh se ti poniža, in hrbet,
tudi tako trd in močan, se skloni in se hlapčevsko
pripogiba. In četudi veš, da je oni, ki ti daje kruha,
komaj vreden, da mu pljuneš v oči, za košček kruha
mu govoriš najlaskavejše besede. Studiš se sam sebi,
a človeški želodec je močnejši, kakor njegovo prepri¬
čanje in njegova čista volja. . . .

Nagnjenja k sanjarenju pa mi tudi prašna pisarna
ni zamorila- Prišli so trenutki, ko me nihče ni opazoval,
nihče me z osornimi besedami priganjal k delu, če je
videl, da sem se zamislil. Tedaj mi je roka zastala,
pero je umolknilo, moj duh pa se je s suvereno močjo
dvignil v lepši svet. Hodil je po belih cestah, ožar¬
jenih z iztočno poezijo. Ob mehkih potih so cvetele
lilije s srebrnimi kelihi. Ta je sanjaril kakor zamišljena
večna luč v mistični katedrali. Oni se nalahno ziba

145

kakor kristalna kadilnica, ki puhti iz nje opajajoči dim
arabskega kadila. Iz tretjega so se mi smehljali naproti
vizionarni obrazi dražestnih dev. Pozdravljale so me,
klanjale se mi, svojemu ljubljencu, svojemu kralju. In
milostno in prijazno sem jim odzdravljal, ves vesel
svoje sreče in ves opojen z njihovo lepoto.

Spet drugikrat so mi prišli trenutki neizmerne
moči, pijanega zmagoslavja. Ej, brate, lepi hipi so to,
ko naše misli preplavljajo vse stvarstvo, vso neskončnost,
si podjarmijo z eno besedo, z eno mogočno gesto
ves svet, da ga zreš globoko pod seboj. Ves je po¬
nižan, ves brez moči, ti pa stojiš v svojem zmago¬
slavju visoko nad njim ter se opajaš s svojo srečo in
s svojo močjo.

Dobro je, prijatelj, da nam vsaj naših misli ne
morejo vkleniti v težke okove in suženjske vezi,
kakor naše roke — kaj ne, brate? — Vem, kaj radi
bi jih privezali na konopec, s silo bi jih radi vlekli
s seboj. A varajo se, bebci! Hehe, s svojim denar¬
jem, menijo, da vse premorejo. A glej, mi se tem
poskusom smejemo. Naše misli so suverene, nikdar
jih ne store vazalov ... Te misli, visoke kot nebo,
globoke kot morja prepadi, neizmerne kot vesoljstvo
— ne, ne privežejo jih, ne priklenejo jih nase. Za¬
man jim govorijo: „ Stoj te, mirujte!" — ah, ne ukro¬
tijo jih in ne ubijejo tudi ne — vsaj dokler ne ubi¬
jejo naših duš ... V hipih take ekstaze so vsi svetovi
naši in vsi so nam premali. Ha, ali si videl kdaj kje
mejo takim mislim in tej navdušenosti?

Včasih, res, sem se sam ustrašil smelosti in ne¬
izmernosti lastnih misli. A glej, tudi sam sem jim za¬
man govoril: „Stojte, mirujte!" Vzvalovijo v tebi in
vsenaokoli tebe, kakor bi se zgrinjali ob tebi valovi
večnega, nepreglednega oceana — in nehote se jim

10

146

prepustiš. Brez odpora in brez moči plavaš z njimi, se
potapljaš v njih. In to so misli, ki te omamijo s svojo
veličino, prevzamejo s svojo krasoto, prestrašijo z ne-
zaslišno smelostjo.

V takih trenutkih začutiš v sebi veliko hrepe¬
nenje, da zapoješ veličasten psalm, gromeč spev
zmagoslavja ... A glej, prokletstvo, ki je viselo nad
vsem mojim življenjem ter hodilo z menoj ob vseh
mojih korakih, me je zadelo tudi v tem: moja duša
je bila polna najzvočnejših verzov in najveličastnejših
pesmi, a življenja jim nisem mogel dati. Hrepenenje
je ostalo neutešeno: vse te visoke pesmi so neizpete
trepetale in še trepetajo v moji duši ... A glej, to
so le trenutki! Kak nepoklican vsiljenec se s topo
in mrzlo roko dotakne srebrnih strun tvoje duše, in
v svete njene speve zazveni moteča disharmonija.
Hipoma ugasne ves solnčni plamen, in naše misli se
iz bajnih svetov vrnejo nazaj v naša trudna srca. Glo¬
boko se skrijejo v njih, kakor bi se sramovale, da so
prestopile meje domačije, da so zašle na tuje. Vrnejo
se domov in doma je vse tako majhno, vsakdanje in
pusto. Zato obujajo kes ter se vse žalostne vdajajo
pokori . . .

Tako je bilo vselej, ko so zaškripale dveri in je
vstopil šef ter se mrzlo ozrl name: v meni je postalo
pusto in neveselo, kakor bi hipoma na nebu zatem-
nelo solnce in bi se nad pisarno zgrnila mračna tema.

Roka se je mehanično spet gibala, a bila je težka
in okorna. Pero je hitelo po papirju, a oko je le na
pol videlo in razločevalo črke pred seboj. Opajalo se
je še s krasoto, ki jo je ravnokar gledalo in ki ga je
malone oslepila.

Brate, težki so taki trenutki, ki pahnejo človeka iz
nebes v pekel! In takih je mnogo v življenju. Po njih je

147

tvoja duša še nemirnejša, še nesrečnejša. Koprnenje po
solncu in po svetlobi in po pravljičnih deželah z nji¬
hovo fantastično lepoto postane še večje in močnejše ...
A veš, da je vse to tako daleč, da je pot do vsega tega na
veke zabranjen ; in tvoje hrepenenje se izliva v žgočo bol.

In glej, brate, tudi zavoljo tega, ker nikdar in
nikjer nisem mogel utešiti svojega hrepenenja, moje
življenje ni bilo prijetno, ne solnčno in ne cvetno.“

Silvester je vzdihnil ter povesil glavo. A takoj se
je spet vzravnal pokoncu. Oči so mu plule v daljavo,
v njih je trepetalo vse njegovo veliko in vroče hre¬
penenje in vsa bol razočaranj in prevar.

č.

„ Nadaljuj! “

Silvester se je zdrznil. Začuden je pogledal so¬
potnika, kakor bi ga šele sedaj opazil. Ta ga je motril
spet z resnim in globokim pogledom, ki je prodiral
povsem tja dol do najbolj skritih skrivnosti Silve¬
strove duše.

Potočnik je začutil, da se tujčevemu ukazu ne
more ustavljati.

„Da naj nadaljujem, ti vse povem? Ah res, saj
se ti izpovedujem, častiti oče! Zato ti odprem najsve¬
tejše svoje duše. Poglej vanje, poglej vso svetlobo
in vso temo, vso krasoto in vso gnusobo in potem
sodi . . .“ Pogledal je sopotniku naravnost v oči . . .
„Vem, ti boš vse umeval in me sodil milostno." —

„V pisarni, ki sem stopil v njo po četrti šoli,
sem bil štiri leta. Potem sem prišel v drugo, kjer
pa nisem bil dosti na boljšem ... V tistem času je
krenilo moje življenje na novo pot." Silvester se je
nenadoma spet vznemiril, postal ter vprašal sopotnika :

„Ali poznaš ljubezen?"

ur

148

Romar se ni ustavil. Polagoma je stopal dalje,
gledal v daljavo ter menil malomarno:

»Morda. “

»Torej ne odgovarjaš naravnost? — Urnem: ti
si svet mož. — Menih si: tvojemu srcu je tuja ženska
ljubezen, tvoja duša hrepeni po svetosti, ne po slad¬
kosti ženskih usten. V skrivnosti nebeške se pogrezajo
tvoji pogledi, ne v skrivnostne oči dev ... In romar
si, morda . . . morda romaš že vse življenje. In pri
tem nisi imel časa za ljubezen — odvračala bi te od
tvojih višjih ciljev ... A jaz, glej, sem navaden človek
z mehkim srcem in sanjavo dušo. Ali se boš potem¬
takem čudil, da sem tudi jaz okusil sladkost in grenkost
ljubezni ?“

»Grenkost? Pravijo, da je v njej le sladkost."

»Pravijo, res! Sladkost in sreča! A to je ravno
vprašanje, ali ni to velika zmota, morda največja izmed
vseh mnogoterih zmot človeštva."

»Torej tebe ljubezen ni povsem in za vedno
osrečila?"

»Ne! — A poslušaj; vse ti povem.

Nekdaj sem menil, da zame razun moje mamice
ni bitja na svetu, ki bi ga mogel kdaj ljubiti. Vso
ljubezen, ki je vzklila v moji sanjavi duši, sem da¬
roval njej. A z leti sem spoznaval, da mora razun nje
nekje še nekaj biti, kar bi bilo istotako vredno moje
ljubezni, česar bi se istotako oklenil trdno in krepko
ali še krepkeje. V duši sem često in čestokrat začutil
neko praznino — posebno po branju raznih knjig.
In tedaj sem mogočno zahrepenel po nečem, s čimer
bi mogel izpolniti to praznino.

In ob tem hrepenenju se mi je porajala nova
misel, oddaleč se je mojemu hrepenenju prikazoval

149

cilj, ki ga do tedaj nisem poznal in zato ne koprnel
po njem.

Res, čudovita je človeška duša in človeško srce!
Preiščeš vse kotičke, meniš, da vsakega poznaš z vsemi
njegovimi tajnostmi; misliš, da lehko kar zgrneš črez
nje zastor ter jih zakriješ za vedno, da nikdar več ne
poženejo kali in ne rode mladik ... A nenadoma ti
odnekod vstane nova misel, čudežna in smela, da se
zavzameš in prestrašiš. Hehe, kotička, ki se je v njem
spočela ta misel, se na tihem rodila in na skrivnem
presanjarila svojo detinsko dobo — tega kotička pač
nisi poznal, kaj ? — Menil si: nikjer nič novega, nič
nepoznanega, a medtem že raste nova misel, se krepi
in ob lepi priliki z veliko močjo in nebrzdano silo šine
na dan ter ti povzroči v srcu novo valovanje in vzbudi
novo hrepenenje.

To je bilo hrepenenje po ljubezni — hrepenenje
probujajoče se mladeniške duše. Spoznal sem: v moji
duši že sniva ljubezen ter čaka, da jo kdo vzdrami.
Zato sem iskal mehke roke, ki bi se me nežno do-
teknila, sanjavega pogleda, ki bi s svojim sojem kakor
topel solnčni žarek predrl v globino duše, nežne be¬
sede, ki bi snivajočo ljubezen vzdramila in poklicala v
življenje.

Tako sem večer na večer s svojim hrepenenjem
in s svojimi sanjami blodil po ulicah ter iskal „roso
mystico“.

Srečaval sem vitke deve z mirnimi obrazi in
sanjavimi očmi. Nebrižno so stopale mimo, kakor bi
njihove duše spale in bi ne bile njihove misli doma,
ampak bi vasovale v deveti deželi. Mirno so hodile
mimo . . . Moje srce pa je trepetalo od pričakovanja,
moja duša je klicala njihove duše. A niso slišale:
brezskrbno so stopale mimo ... Ali ne vidijo, da hre :

150

penim po njihovi ljubezni? Ali so brez srca? — No¬
bena roka se ni dvignila, da mehko poboža mojo
dremajočo ljubezen. Nobeno oko ni videlo mojega
hrepenenja. Nobena usta se niso odprla, da poreko
mehko in nežno: „Pričakuj me v drevoredu, jaz pridem."

Naposled sem umeval: popje teh nežnih duš se
je že odprlo, je že razcvetelo v ljubezni. Niso več pri¬
čakovale solnca, zato so njihovi pogledi zrli v daljavo,
videli pa le skrivnosti lastne duše. Vse drugo jim je
bilo daljno in tuje . . .

Srečaval sem tudi dekleta, ki so se še ravnokar
razvijala. Njihov stas je bil še napol otročji, njihov
korak še negotov. Hodile so svoja pota vesele, brez¬
skrbne, s smehom na ustih in z detinsko srečo v
očeh...  „Brate, te bi te osrečile!" V začetku sem
se samemu sebi nasmejal. A kmalu mi je bilo za ta
smeh žal...  Da, te bi te osrečile! V njihovih srcih
še tiho in mirno dremlje ljubezen, daj, vzdrami jo,
in vsa sreča, ki hrepeniš po njej, je tvoja.

Gledal sem jim v oči ter iskal snivajoče ljubezni,
da jo vzdramim z mehko roko in z nežno besedo.
A bale so se za tihi mir svojih duš, zato so se iz¬
ogibale mojim pogledom. Včasih se je pač uprlo v
me dvoje sanjavih oči. Njihovega mehkega soja sem
bil bolj vesel kakor jetnik solnčnega žarka ... „Glej, tudi
ta je željna ljubezni..." A šla je mimo. Njen pogled
je bil le miloščina beraču. Njena duša je bila tako
bogata: trebalo bi ji le iztegniti roko in milijone bi
osrečila in obogatila. A šla je mirno svojo pot,
meni pa je vrgla neznatno drobtinico: ostal sem berač
ob njej.

Tisti čas se je nastanila v Ozki ulici, v tretji hiši
od nas, neka vdova Elza Strmškova. Še predno je
prišla v nov dom, mi je mati povedala njeno zgodo-

151

vino: v mladih letih so namreč stanovali njuni starši
v eni in isti hiši.

Elza je bila hči delavčeva kakor moja mati, le
nekaj let mlajša. V mladosti sta si bili prijateljici, po¬
zneje sta se odtujili. Elza se je poročila s komijem
Strmškom, ki je kmalu po poroki na lastno roko
otvoril trgovino z manufakturnim blagom. Bil je de¬
laven in vztrajen, imel je dobre zveze in obilo sreče.
Tako je njegovo premoženje rastlo in z njim je ime
Strmškovo dobilo ugled in veljavo.

A ravno njegovo blagostanje in sreča pri raz¬
ličnih podjetjih ga je zavedla k spekulacijam v velikem
obsegu. A sreča, ki ga je dotedaj vedno ljubeznivo
spremljala, mu je sedaj odrekla svoje prijateljstvo.
Podjetje je izpodletelo — Strmšek je postal malone
berač. Ta zmota usode mu je omračila duha, v obupu
se je ustrelil.

Vdova Strmškova je odtedaj živela skromno in
samotno. Premoženje, ki ga je rešila, je bilo tako ne¬
znatno, da si je morala pomagati s šivanjem.

Njena sestra Tilka je bila omožena z železniškim
uradnikom Hrastom. A tudi ta je umrl v najboljših
letih. Po njegovi smrti sta sestri stanovali skupaj ter
skupno skrbeli za edino hčerko Hrastovo, Olgo. Ko
je bila Olga stara šestnajst let, ji je umrla mati za
jetiko.

To je bil za gospo Strmškovo hud udarec. Po¬
kojnina, ki jo je dobivala sestra Tilka po možu, je
prenehala, a stroški za odgojo Olgino so rastli. Tako
je bila prisiljena, najeti ceno stanovanje v naši ulici.

Kmalu po dohodu gospe Strmškove sta se z mojo
materjo srečali na ulici ter se spoznali. Razlika stanu
in premoženja, ki ju je ločila nekaj let, je bila sedaj
izbrisana: obe sta bili revni, ponižani od življenja in

152

potrti od trpljenja. To ju je zbližalo, nekdanje prija¬
teljstvo je spet oživelo.

Mati je šla z gospo Elzo pogledat njeno sta¬
novanje. In gospa Strmškova in Olga sta obljubili, da
prideta proti večeru k nam . . . „NaIašč sem jima rekla,
da imam zvečer največ časa — zvečer si ti doma“ —
mi je pri kosilu priznala mati.

Nekaj se mi je zganilo v srcu, ko sem slišal, s
kom se na večer snidem. V prvem hipu sem se vzra-
dostil, a takoj me je obvladal nemir in plahost. Bilo
mi je, kakor bi se mi odnekod s tihimi koraki bližala
sreča z veseljem v očeh in z nasmehom blaženosti
na ustih.

„Glej, po čemer si hrepenel te dni, se zgodi."
Vse zadnje dneve namreč nisem razmišljal o drugem,
kakor o Olgi. Videl sem jo že prvi večer, ko se je s
teto priselila v našo ulico. Stala je pri oknu, ko sem
šel mimo. Pogledal sem ji v obraz, ki je že mrak
predel ob njem svoj sen, in zavzel sem se. Nevedoma
in nehotč sem postal; njen pogled se je nakratko
uprl v me. Zrl sem v dvoje velikih oči čudežne barve.
A komaj sem se jim mogel začuditi, že jih nisem več
videl; umeknila se je v sobo, v somrak.

„ Glej, ali ni povsem drugačna, kakor vse one,
ki jih srečujem ob večerih na ulicah? . . . Kakor bitje
iz drugega sveta!"

V srcu sem čutil nekaj toplega, ko sem stopal
proti domu. Ob vhodu sem se ozrl, a ni je bilo nikjer
videti. Postal sem ter gledal tja po ulici in vse okoli
se mi je dozdevalo nocoj lepše in prijaznejše: hiše so
bile belejše, okna večja in svetlejša, ulica širša in po
njej se je razlivalo in zibalo nekaj kakor opoldanska
brezskrbnost širokih ulic tam v sredini mesta . . .

153

Zaspal nisem dolgo v noč. Mirno sem ležal na
postelji ter zapiral oči. A venomer sem jo gledal: stasito,
a ne posebno veliko, z bolj bledim, a finim, malone
še otroškim obrazom. „01ga!“ . . . Moja duša se ji je
bližala — ljubeče, a plaho in z nemirom. A ona me
gleda začudeno in vprašajoče . . . „01ga!“ . . . Roka
se mi je iztegnila, da bi se mehko in nežno doteknila
njene. A glej, njen vprašajoči pogled se še bolj čudi,
vznemirja se, umika se v somrak . . . „01ga!“ . . .

Ko sem drugo opoldne prihajal iz pisarne, sem
mimo stanovanja stopal nalašč zelo počasi. Res, v
sobi sta govorili gospa Strmškova in Olga. Z radostjo
in z nekako pobožnostjo sem poslušal njen glas. Bil
je jasen, poln mladostne zvočnosti in obenem poln
resnobe. Govorila je počasi in razločno, malone tako,
kakor govore otroci, ki se šele vadijo v pravem
naglašanju besed in v jasnem izražanju misli.

Zvečer je nisem videl. Okna so bila zaprta. Naj¬
brž sta s teto šli na izprehod, česa nakupovat, ali pa
še nazaj v stari dom. — Bilo mi je težko, da je nisem
videl. Sicer pa sem jo vedno gledal: ko sem stopal proti
domu, je šla ona ob meni. A če sem se okrenil, da
ji pogledam v oči, sem zrl v polmračno praznino.
Če se mi je roka hotela iztegniti po njej, se je umikala
in oddaljevala malone v nedogled . . .

Danes pa mi je mati povedala, da jo zvečer
vidim pri nas.

Vse tisto popoldne je moja duša spet presanjarila.
Sklanjal sem se globoko nad akte, da bi nihče ne
opazil nemira na mojih licih in mi ne čital lepih
mojih sanj iz mokrih oči. Delal sem, a le mehanično,
ker v resnici nisem bil v pisarni, ampak se izprehajal
v pravljičnih logih, polnih tišine in one neprodirne
in opajajoče mistike, ki polni svete gaje ob Gangu.

154

Vsa pota so bila postlana s preprogami iz svile, ki
so jo v mesečnih nočeh tkale Vile v sanjavih logih.
Ob potu so sanjarile zlate solnčnice, teje in srebrne
lilije. Ko pa sem se bližal, glej, so se vse priklanjale.
Začudil sem se, a takoj sem umeval njihove pozdrave.
Ob meni je molče stopala zamišljena deva — vse te
cvetke so se klanjale njej: „Pozdravljena, sestrica, po¬
zdravljena !“

Ko sem prišel iz pisarne, je mati že vse pripravila
za obisk. Pospravila in počedila je sobo, izprašila za¬
vese, ki se jim je že oddaleč poznala starost, in pri¬
pravila najlepše čaše za kavo.

Kmalu potem sta prišli Olga in teta. Mati ju je
pozdravila prisrčno, jaz z nekako plahostjo in v za¬
dregi. Čutil sem se okornega in sam nase sem
se jezil.

Z Olgo sva se pozdravila, kakor se pozdravljajo
tujci. Na njenem čudovito belem obrazu se ni nič
genilo: bil je kakor izklesan iz rožnega marmorja in
tak je ostal ves večer. Isto je bilo z njenimi očmi:
četudi me je tupatam pogledala, se mi je vendar zdelo,
da me ne vidi. Bilo je, kakor bi zrla mimo mene
nekam v temne daljave, kamor so šle na vas vse njene
lepe mlade misli. Ker so nekje daleč gotovo morale
hoditi, vsaj ta hip jih ni bilo doma, niso bile v naši
sobi, ob meni. Ali pa so bile skrite tako globoko in
tako varno v njeni duši, da jih iz slabega odseva, ki
ji je trepetal v očeh, ni bilo mogoče spoznati ... A
navzlic temu te oči niso bile prazne in mrtve. Bile so
to oči, kakršnih nisem videl še nikoli v življenju. Niso
bile ne povsem modre, a tudi ne pepelnate, ampak
čudežna zmes obeh b6j. To pa jih je delalo tem čudo¬
vitejše in krasnejše. In dasi ni bilo mogoče brati iz
njih nikakega določnega čuvstva, je vendar trepetalo

155

v njih nekaj globoko zagonetnega in nerazjasnivega.
In to jim je dajalo čudežen čar in nenavadno moč:
enkrat se mi je nenadoma zazdelo, da vidim stati pred
njimi keruba s plamtečim mečem, ki brani nelepim
mislim in poželjivim pogledom vstop v nje.

Zavzel sem se, in nekje globoko v mojem srcu
se mi je iznova porodila misel: „Glej, ali ni kakor
bitje iz drugega sveta?“ . . .

Kaj vse smo govorili tisti večer, ti res ne morem
povedati. Gospa Strmškova in mati sta obnavljali stare
spomine. Olga je molčala in poslušala, jaz pa sem se
izgubljal v občudovanju njene krasote.

Sedel sem v njeni bližini ter ji zdajpazdaj kaj
omenil, jo kaj vprašal. Govoril sem tiho in malone
plašno: bilo mi je, kakor bi stal v svetišču pred po¬
dobo Madonino. Vse v meni je bilo svečano in po¬
božno. A ta pobožnost me je nekako težila in trla:
čutil sem se tako majhnega in neznatnega ob njej in
tako revnega — kakor bi prosil Madono milosti, a bi
se njen sveti obraz odvračal od mene in bi njene
čiste oči gledale mimo mene v daljavo. Niti za hip ne
zazro topleje, se ne potopijo v moj pogled.

Olga je odgovarjala nakratko in mirno. Včasih
se je moja roka trepetaje bližala njeni, a plaho se je
odmeknila, še predno je začutila toploto njeno. Enkrat
sem se slučajno doteknil njene obleke. Pogledala me
je tako začudeno, da me je njen pogled spekel in
sem povesil oči . . . „Res, kakor bitje iz drugega
sveta . . .“

Postajalo mi je težko in bolno. Sedel sem v
njeni bližini, a čutil sem, kako daleč sem od nje:
svetovi naju ločijo. Moje oko jo je ljubeče objemalo;
a kar je poljubljalo, je bilo le njeno telo, njene duše
v vsem vesoljstvu nisem nikjer videl . . .

156

Pri odhodu sva ju z materjo spremila do doma.
Tiha in pobita sva se vrnila. Mati se je čutila slabo:
veliko je govorila in se vznemirjala ob sencah prešlih
dni, ob spominih.

Takoj je legla, a kašljala je dolgo v noč. Včasih
je za malo časa zadremala, in v polsnu se ji je zdaj-
inzdaj izvil iz prsi globok vzdih: to so bile solze njene
dušne bolesti, nanovo oživljene ob pogledu v pre¬
teklost. Neizplakane so jo pekle v duši, na dan je
silil le njihov odsev in odmev.

Jaz nisem legel. Sedel sem k oknu ter naslonil
težko glavo ob steklo . . . Zunaj je sanjala mirna po¬
mladna noč. S svojimi črnimi perutmi je tiho plula
nad zemljo, nad mestom — popolnoma neslišno, le
srce je čutilo vekovečno enakomerno gibanje perutnic.
Zagledal sem se nad strehami sosednjih hiš v višave,
tja gor na mogočno kupolo neba, ki se je vzpenjala
nad svetom, človeštvom in menoj — nema kakor
duša Olgina, skrivnostna kakor njene oči, mračna
kakor moje misli, prazna in zapuščena kakor moji upi...

7 .

Cilj mojega hrepenenja se je pokazal nemirno in
bolestno čakajočemu srcu, a pot k njemu je bil za¬
varovan od keruba z gorečim mečem.

Sreča je bila ob meni, videl sem jo, a glej, pri¬
jeti je nisem mogel. Moje prokletstvo: za me ni bila
stvarjena. Nekaterih izvoljenih se prime v nežni mla¬
dosti in jih ne izpusti vse dolgo življenje. Če bi se je
tudi hoteli otresti, zastonj, ne otresejo je.

A jaz — če bi kleče hodil za njo, komaj bi me
pogledala. Če bi cele dni in noči dvigal roke k njej
ter jo prosil njene naklonjenosti, ne bi me slišala. Če

157

bi ji pot v srce in v dušo nastlal s cvetlicami iz vrtov
Semiramide — ali meniš, da bi stopila nanj in prišla
k meni? — Vse zaman: prokletstvo je bil moj blago¬
slov ob rojstvu, nezgoda moj dedni delež.

Sreča je bila ob meni, a ne za me. Solnce je
sijalo v moji bližini, a njegovi žarki so se me ogibali:
le oddaleč sem gledal njihovo krasoto, oddaleč čutil
njihovo toploto.

Sreča je bila ob meni: z Olgo sva se videla
malone vsak dan; a vsak dan je bilo njeno lice enako
mirno in hladno. Vsak dan sem potapljal svojo dušo
v globočine njenih čudežnih oči; a njena duša se pri
tem ni vzvalovila — ni čutila moje. Moj pogled jo je
objemal ljubeče, z občudovanjem in pobožnostjo —
a ona tega ni opazila.

„Resnično kakor bitje iz drugega sveta." — Mirno
je hodila svoj pot. Jaz pa in vsi, ki jih je srečavala
na tem potu, so ji bili tujci: niso je vznemirjali. Njene
misli so bile ali vse zbrane kje ob kaki veliki in lepi
skrivnosti, ali pa so bile skrite pregloboko v duši, da
bi se jih mogel kdo dotekniti, jih vznemiriti in vzpla-
šiti, da bi prišle na dan ter vprašale: „Kaj hočeš?"

Bila mi je uganka. . . . „Kakor bitje iz drugega
sveta. . .“

„Tilka je bila svetnica" — sem slišal nekoč gospo

Strmškovo resno zatrjevati moji materi.Svetnica!"

Ta beseda mi je odprla nove perspektive. *

Kakor vzhajajoče solnce je z veliko lučjo raz¬
svetlila mrak pred menoj. . . „Tudi Olga je svetnica."
— Sedaj so mi bila njena pota jasnejša, jasnejša njena
odtujenost vsemu svetu: „Kakor svetnica stopa med
nami grešnimi ljudmi, zato smo ji vsi tuji."

In res sem se kmalu prepričal, da jo vso ovla-
duje eno čuvstvo: pobožnost. V tej ji je bila teta

158

zvesta družica in krepka opora; tudi ona je bila po¬
božna kakor rajna sestra Tilka in kakor Olga. . .

Odtedaj se nisem več tako čudil, ko sem pogledal
v njene zagonetne oči. Vedel sem: v njih odsevajo
nebesa s svojimi neumljivimi, večnimi skrivnostmi.

Po tem spoznanju sem se sam sebi dozdeval še
neznatnejšega v njeni bližini. . . . „Njeno hrepenenje
stremi za nadzemskimi, čistimi in svetimi cilji, moje je
navezano s stoterimi vezmi na zemljo, na nižave, na
materijo. In baš zato sva si tako tuja. . . Prepad zija
med nama — in ali ga bo pač mogoče izpolniti? Ne¬
izmernost naju loči, in kako jo zmanjšati, da se duši
zbližata? . . . Ah, da bi bil kakor ona!“

Nekaj lepega in plemenitega se je ob takih mislih
porajalo v meni. Zahrepenel sem po otroški pobož¬
nosti, nedolžnosti in svetosti — da bi bil kakor ona.

Res, odgojen sem bil v verskem duhu. A duša
moje matere je bila prenasičena z bolestjo in s trp¬
ljenjem. Vsa potrta in izmučena ni imela več moči, da
se v vznesenem poletu dvigne k Bogu ter se mu vso
vda in daruje. Skrb in napor za vsakdanji kruh ji je
tako zmedel in izsušil vse misli, da je njena pobož¬
nost bila nekako nagla in površna; in tako je tudi
meni vcepila v srce. Da bi bilo vse moje mišljenje in
vse bitje proniknjeno s pobožnostjo, da bi se mi duša
z mogočnim žarom vnela od nje, tega mi mati ni
mogla dati.

A sedaj sem si je tako vroče zaželel. . . „Da bi
bil kakor Olga!" — Ne bila bi si tako tuja. Prijateljski
bi si podala roke in skupno bi hodila svoja pota.
Najinega hrepenenja cilj bi bil eden in isti, eden in
isti bi bil najin pot — vil bi se k solncu, k luči v
nebesa... A sedaj stopa le ona navzgor — glej, kako
visoko nad menoj je, kakor v drugem svetu! Mene

159

pa stotero vezi krepko drži in priklepa k zemlji. —
Ah, da nisem kakor ona!

Da bi bil kakor ona — tako svet, tako rosno
čist! — Povsem tja dol v globočine, tja v veliko
močvirje in smrdeče blato še sicer nisem zašel. A prvi
koraki so bili že storjeni: čistost moje mladosti ni bila
več neomadeževana. Prvi koraki na stranpote so bili
že storjeni, stal sem v bližini močvirja, in njegovo
blato mi je oddaleč že oškropilo dušo.

Ali pač ona vidi te madeže? Če jih vidi, kako se
ji moram gnusiti! ... Da bi bil kakor ona!

Da bi bil kakor ona — da bi mi srca nikdar ne
valovila in ne preplavljala strast, da bi se moje oko
z zaupanjem upiralo v višave in da bi moje lice bilo
mirno, kakor je mirno njeno — odsev miru in tišine
v njenem srcu.

Da bi bil kakor ona — tedaj bi pač i moja duša
smela v ona skrivnostna svetišča, ki moli v njih njena
lilijska duša, ki se v njih njene čiste misli na zlatih
oltarjih darujejo Bogu v prijetno daritev. . . Da bi bil
kakor ona! —

To so bili lepi trenutki, ko je vse drugo utihnilo
v moji duši in je govorilo le to čisto hrepenenje.
Bilo je veliko in mogočno — to hrepenenje duše,
čudeče se deviški svetosti in želeče si nazaj v eden
nedolžnosti. . .

To hrepenenje se mi je budilo v duši navadno
ob Olgini navzočnosti. Njen vzvišeni mir, njena než¬
nost in čistost so vplivali name kakor svetost in tajnost
cerkve. Vse nizko in grešno v meni se je osramočeno
poskrilo globoko v temna srčna brezdna, ker je Čutilo
ob sebi luč, lepoto in svetost. . .

A še večkrat so se ta brezdna širom odprla in
iz njih je vstajalo vse drugačno hrepenenje: Da bi

160

bila moja! Da bi me ljubila z mojo ljubeznijo — ta
ljubezen je bila kakor uničujoč, požigajoč plamen.

Včasih me je to nelepo hrepenenje napolnilo
vsega, me proniknilo do zadnje žilice. Tedaj se me je
polaščevala nekaka blaznost, neki pekoč gnev... „Tako
mi je blizu in vendar tako daleč!“ — Sovražil bi jo
samo zavoljo tega, ker je kakor iz drugega sveta, ker
ničesar zemskega in človeškega ne vidi, ne umeva, ne
čuti... „Vse ti je tuje; neskončna razdalja naju loči...
Da, sovražil bi te, ker te ne morem posedati. Ah, ne,
ne — ljubim te, a privil bi te rad vsaj enkrat na srce,
poljubil ti iz oči vse svete misli, izpil ti angelsko dušo
— in bil bi kakor ti!“ . . .

8 .

Čas je potekal. Občevali smo prijateljski, a Olga
mi je ostala vedno enako oddaljena — kakor v drugem
svetu. Minili so tedni, ne da bi kako pokazala, da vidi
mojo ljubezen in ali jo sprejema ali odbija.

Jaz sem pri tem trpel. Polagoma sem se od¬
povedal želji, da bi me ljubila z mojo ljubeznijo:
vroče in strastno. „Da bi me ljubila vsaj z vsakdanjo
ljubeznijo, kakor ljubijo navadni ljudje! 1 ' A dozdevalo
se je, da tudi to moje hrepenenje ostane le hre¬
penenje. t  .

Čestokrat sem si zaželel, da bi je ne bil nikdar
videl; drugekrati, da bi se ji povsem odpovedal, jo
pozabil ter iskal drugje ljubezni in sreče. „Ne živi
samo ta na svetu ! 11  — Večkrat se mi je priplazila v
srce čudna izkušnjava : „Da bi bila rajši izprijena kakor
pa tako mrzla, tako nad svetom ! 11  •— Vedel sem, kako
nizka je ta želja; čutil sem, kako onečašča taka misel
čistost in svetost Olgino... „Kar ima najlepšega, kar jo
dviga nad svet, ji hočeš ukrasti, oropati jo z bogo-

161

skrunsko roko. Lopov!“ —Zastudil sem se sam sebi,
navzlic temu sem dajal takim podlim mislim prostora
v srcu.

Od obiskov pri gospe Strmškovi sem se vedno
vračal potrt. Poln hrepenenja, pričakujoč nekaj novega,
sladkega, velikega, sem hodil tja; odhajal sem z bolnim,
razočaranim srcem. Oni novi, lepi trenutek, ki sem si
ga slikal v sanjah, ni prišel nikdar: nisem mogel najti
njene duše, ki sem jo iskal s tako bolnim hrepe¬
nenjem.

Vsa moja duša je bila razdražena, vsi živci bolno
napeti. Nikogar nisem imel, ki bi mu zaupal z vsem
srcem, ki bi mu odkril vso svojo bol, vse hrepenenje
in vsa razočaranja. Ali bi jih naj razodel materi ?
Ženica bi me ne umevala. In navrh je bila itak že vsa
vznemirjena. Opazila je pač mojo bol — njen pogled
se je sedaj večkrat in dalje časa kakor poprej motreče
upiral v me. Nemara je slutila, kaj me teži, nemara je
šele iskala vzroka. A izpremenbo je na meni gotovo
opazila, njeni nemirni pogledi so mi pričali o tem.
Trpela je z menoj, a govorila ni nikdar o tem. Bala
se je pač, dotekniti se moje srčne rane, ker je vedela,
da je ne more ozdraviti.

Tedaj sem začel iskati leka za svojo bol drugje.
Oklenil sem se starejšega kolege v naši pisarni, go¬
spoda Raka.

Ta mi je nekoč v slabi uri, ko ga je vino že
premagovalo, zaupal svojo usodo in od tedaj sva si
bila prijazna, ker je bila njegova usoda istotako trpka
kakor moja : ženska, ki jo je ljubil, ga je podlo varala.
Zato je pil, da v vinu zamori grenke spomine in pe¬
kočo bol.

Tega sem se v svoji boli, v svojem obupu trdneje
oklenil. Poskusil sem z njegovim čudežnim zdravilom —

tl

152

pil sem z njim, da pozabim svoje boli, da zadušim z
vinom svoje hrepenenje. A tudi to je le kratko trajalo.
Nekoč sem pozno v noči prišel domov. Mati me je
pričakovala. Videl sem jo nejasno, a opazil sem, da
je vsa bleda in prestrašena in da se ji roka z lučjo
trese. Postalo me je sram in nekaj sem mrmral, da
se opravičim. Ničesar ni odgovorila, le po licu so ji
polzele debele solze, lesketajoče se ob svitu svečnem
kakor brušeni demanti. Kakor ogenj so mi padale na
srce; zastudil sem se sam sebi; bilo me je sram, da
bi pokleknil pred bolno, izmučeno ženo ter jo kleče
prosil odpuščenja. Odtedaj sem zvečer ostajal doma.
A spati nisem mogel, posebno ne, če sem bil tisti
večer pri gospe Strmškovi. Dolgo v noč sem hodil
po sobi ali pa, da ne bi motil matere, posedal ob
oknu. Včasih sem tudi legel, da bi mati mislila, da
spim. V resnici pa sem le razmišljal. A moje misli so
bile otožne; niso se več vdajale upom, niso več imele
nekdanjega poleta. Kadarkoli so zašle na ona bela
pota, ki sem se nekdaj v lepih urah izprehajal po
njih, vselej so se spet kmalu vračale — ter iskale Olgo.
V daljni deželi sanjarstva in fantazij so se čutile za¬
puščene in tuje, a tuje in zapuščene so bile tudi ob
Olgi. . . . Proseče so stale pred durmi ter trkale in
čakale, kdaj jim odpre srce... In tedaj sem zakoprnel:
„Da bi me ljubila vsaj s svojo ljubeznijo!" Velikih
bojev in mnogo zatajevanja samega sebe je bilo treba,
da sem se dvignil k temu hrepenenju: da bi me lju¬
bila vsaj, kakor pač ona zna in more ljubiti, vsaj z
ono ljubeznijo, ki je ne daruje svojemu Bogu — če
je vobče še kaj preostaje! —

Nad menoj je sijalo solnce, a njegove žarke
so zakrivale megle; do mene niso predrli, da bi me
ogreli.

163

A polagoma so se oblaki trgali; svetli žarki so se
oprezno in boječe kradli med njimi ter me oddaleč ob¬
sijali s svojo svetlobo in toploto, dasi še plaho in
skopo. . .

Minevali so meseci, in opazil sem, da Olga po¬
staja nemirna, da se večkrat razburja, četudi le za
trenutke. Včasih je govorila kak stavek s povsem dru¬
gačnim poudarkom kakor v začetku najinega obče¬
vanja. Nekaj nežnega in prisrčnega je bilo v njenih
besedah, da mi je ob njih srce radosti vztrepetalo.
A to je bilo le trenutno. Kakor bi se sama svoje pri¬
srčnosti ustrašila, je že prihodnje besede govorila po¬
vsem hladno, kakor bi njene misli plavale nad oblaki,
ali pa molile pod večno lučjo pred oltarjem Madoni-
nim .. Tupatam so se njene oči z neko pomladansko
toploto potopile v moje; nekaj radostnega, pristno
zemskega in človeškega je trepetalo v njih. Zazdelo
se mi je, da se njena duša dviga iz onih neizmernih,
nedoglednih globočin, da se ji izliva v oči, lesketa iz
njih ter išče svoje duše, da ji pove nekako veliko
skrivnost. A ko se je moja vsa srečna in blažena pri¬
bliževala njeni, da se združi z njo, da ji razodene
svojo lepo skrivnost — glej, tedaj pa že njene ni bilo
nikjer. Oči so ji že spet mimo mene povsem tuje zrle
v daljavo, zamišljeno in vse odtrgane od pozemskega,
kakor bi kje tam daleč gledale nebesa odprta in bi
ostrmele ob njihovem veličastvu in krasu.

Včasih je moja roka iskala njene ter se je nežno
doteknila. Olga je v začetku svojo odtegovala ter se
ozirala v me vznemirjeno in začudeno. Pozneje jo je
kratko pustila v moji, ne da bi se je le za hip tesneje
oklenila. Polagoma so prišli trenutki, ko je kakor v
hipni razburjenosti nalahko stisnila mojo. A takoj me
je pogledala prestrašeno in vprašujoče, češ, kaj je bilo

n*

164

to? Izvila se je iz moje, a iz njenih oči mi je zrio
naproti nekaj nežnega in mehkega — kakor bi me
njeno srce prosilo odpuščenja.

Videl sem, da je v njeni duši zatrepetala nova
struna ter se oglasila s tihim glasom. In odmev tega
glasu je bilo njeno drugačno vedenje in njen — nemir.
Ta izprememba me je osrečevala: sreča, ki sem hre¬
penel po njej, je določnejše vstajala pred menoj, pri¬
hajal sem bliže cilju svojega hrepenenja.

„Iztegnil bom roko, in sreča bo moja. Po čemer
sem tako hrepenel, glej, to se bliža. . A moje hre¬
penenje se s tem ni zadovoljilo. V meni so se spet
menjavali trenutki, ko je bila moja duša vsa srečna in
dobra, ali pa podla in polna nizkih želja. Dva človeka
sta bila v meni, in ta sta sedaj zahtevala vsak svoj
delež. Eden je bil ves srečen, da se vsaj bliža svojemu
lepemu cilju. Radosten je gledal svetlobo, čistost in
svetost Olgino in si je dostikrat govoril: „Kako si je
nevreden! Ali je ne onečastiš, ne omadežuješ, če iz¬
tegneš roko po njej? ... Da bi bil kakor ona. . A
drugi se je opijanjal že s samo mislijo, da mu prihaja
bliže; obenem pa je niti ni mogel pričakati. Ne s tihim
hrepenenjem, ampak s strastjo je koprnel po njej:
„Da bi bila kmalu moja — vsa moja! Požgem jo s
svojim ognjem, izpijem ji dušo. . Vedel sem, kako
podlo je to čuvstvo v meni, kako omadežuje Olgo;
a bilo je premogočno, da bi ga povsem zatrl. Včasih
je vstalo v meni s tako močjo, da sem se ustrašil. „Ta
strast lahko še tebe samega požge.“

Z vsakim dnem se mi je bolj približevala: stopila
je pač na nov pot in morala je naprej po njem. A
pri tem je vidno trpela. Vedno je bila vznemirjena.
Obenem pa je hujšala: nežni njen profil je postajal
daljši in ostrejši, prozorna lica še prozornejša, fine

165

poteze ob majhnih ustecih so se črtale globlje in bo-
lestnejše.

Z menoj ni več ostajala sama, ne v sobi ne na
izprehodih — kakor bi se me bala. Dostikrat se je
izogibala tudi mojemu pogledu. Opazil sem tudi, da
je dalje ostajala v cerkvi.

Vedel sem, da me ljubi in da trpi zavoljo mene.

In ker sem bil egoist, kakor je vsak človek, me je
njeno trpljenje navdajalo z nekako slastjo: laskalo mi
je, da trpi zaradi mene . . . Njena ljubezen je mojo še *
povečala. Že odnekdaj sem vedel, da v mojem srcu
spi skritih stotero čudežnih virov, ki čakajo, da pride
kdo ter jih otvori z ljubečo roko, da vsa ljubezen,
ki jih polni, prodre na dan kakor mogočen veletok.

In prišla je Olga ter otvorila one studence. . .

Čudovite čase sem preživel v tem enem poletju,
blažene hipe in hipe polne grenkosti in bolesti.

Olga me je ljubila, a ljubila s svojo ljubeznijo.
Nikdar ni vzplamtela v vroči ljubezni. V njenih očeh
se nikoli ni vžgal ogenj, hrepeneča strast; pač pa je
večkrat sevalo iz njih nekaj kakor nerešena vprašanja
in težki dvomi. Isto je bilo z njenimi besedami: nikdar
niso prekipevale v sreči in vznesenosti, pač pa so
dostikrat trepetale v komaj čutni, s silo prikriti boli.

To me je mučilo in morilo. Vse bi storil, če bi
jo mogel osrečiti. Vstal bi, mogočno dvignil roko ter
nebo oropal njegovih zvezd in jih položil ljubici v
naročje, da se poigra z njimi kakor otrok, da se ji
vzradoste zamišljene oči, da se ji mehka usteča na-
smehljajo v iskrenem blaženstvu in v brezskrbni sreči
in ne v oni jesenski in hladni otožnosti, ki je vedno
sevala iz njenega smehljaja.

A ničesar nisem mogel za njo storiti. In sence
njene dušne otožnosti so padale tudi na mojo dušo
in na moje misli.

166

Spominjam se trenutkov, ko sem posedal ob
njej ter držal njeno mehko roko, ki mi jo je nevede
in kakor v polsnu prepustila voljno in brez odpora:
ves sem se pogreznil v občudovanje njene nežne,
skoro prenežne krasote, njenih čudežnih oči. Čimdalje
sem jo gledal, tem više so naraščali valovi moje lju¬
bezni: duša mi jetre petala kakor struna, ki mora vsak
hip počiti . . . Hipoma pa je v očeh Olginih zablestelo
nekaj tujega: kakor bi mi pogledala v dušo in se
zbala. Zadrhtela je, mi naglo odtegnila roko ter vstala.

Vztrepetal sem i jaz. Zavzet, skoro prestrašen
sem jo gledal: bilo mi je, kakor bi mi z neusmiljeno
roko udarila po struni moje duše ter jo pretrgala.
Zazvenela je z obupnim zvokom; srce mi je kriknilo
od groze in bolesti — a ona vsega tega ni videla,
ne slišala, ne umevala. Vse to ji je hipoma postalo
spet tuje; tuj sem ji bil jaz, tuje moje hrepenenje, tuja
moja ljubezen in moja bol. Oddaljila se je, odpla¬
vala mi iz bližine — bila je spet bitje iz drugega
sveta: mirna, hladna, kakor me ne bi nikdar ljubila.
— Le njeno lice je kazalo sledove njene ljubezni in
njenih bojev in njenega trpljenja: bilo je bledo, pro¬
zorno, dostikrat utrujeno. Po noči je gotovo dosti pre-
bdela, mnogo premolila . . .

Njena pobožnost se ob novih čutih ni ohladila,
ne zmanjšala. A včasih se mi je zazdelo, da se tudi
v njene molitve vsiljuje nemir, v njeno vdanost in
zaupanje v Boga dvomi.

„Ali Vi kaj molite, gospod Potočnik?" —• me je
vprašala nekoč.

„Molim. — In Vi — ali molite tudi kaj zame?“

„Vsak dan“ — je priznala po kratkem molku in
tiho, kakor bi mi zaupala kako skrivnost.

„Angel božji — kako Vas naj zahvalim!"

167

„Za kaj ? “

„Ker me Vaša molitev osrečuje in mi bo v blago
slov: Vas Bog mora uslišati.“

Vznemirila se je.

„Kako govorite?" —

Umolknila je in se zamislila. Oči so se ji orosile;
zazdelo se mi je, da s težavo zadržuje jok. —

Tako je prešlo poletje, a njena ljubezen se ni
razvila v toplejšo in močnejšo. Jaz pa sem trpel in
čakal.

Spominjam se nekega dne v septembru, ko sem
menil, da sem priromal že do cilja svojega hrepe¬
nenja, da objamem že srečo in jo obdržim za vedno
na srcu. Neke nedelje je bilo, že proti koncu meseca.
Bil je lep solnčen dan, tih in topel, kakor so še neka¬
teri zadnji poletni dnevi.

Moja mati je bila že zelo slaba. Ves september
ni prišla iz mesta. Zato je hrepenela po gozdih in
poljih, po prosti božji prirodi in svežem zraku . . -
Jesen pride in ponesete me vunkaj na pokopališče.
A poprej bi še rada šla enkrat sama z vami iz mesta."

Naročil sem nam izvoščka, ki nas je peljal do
vasi malo uro iz mesta. Tam smo izstopili, se v krčmi
nekoliko pokrepčali, potem pa šli peš v gozd za vasjo.

Listje leskovega in drugega grmovja, bukev in
gabrov je bilo že rumeno obrobljeno: kal smrti je
tičala v njem. Nemirno je podrhtavalo kakor omam¬
ljeno in opojeno od solnčnih žarkov in poltiho šuš¬
telo v lahki popoldanski sapici.

Z Olgo sva stopala po potu ob robu gozda ter
gledala tja črez polje. Daši je bilo toplo, so pastirji
na njivah kurili. Dim se je leno vil v svetli zrak ter
naglo izgubljal. Komaj občuten smolnat vonj se je
širil sem do šume.

168

Gospa Strmškova in mati sta šli za nama. Ko se
je pot zavil globlje v šumo in sva se z Olgo ozrla,
ju ni bilo nikjer videti.

„Kako počasi stopata!“

„Mati hodi tako težko."

„Res — hudo je bolna."

Olga je tiho vzdihnila. Pogledal sem ji v lice; v
gozdni senci je bilo še bledejše kakor sicer, morda
je bila tudi utrujena. Gledal sem jo in zavzel sem se:
poteze njenega lica so bile slične onim moje matere

— istotako otožne, trpeče in bolne.

„Ali tudi ona nosi v sebi že kal smrti?"

Postalo mi je mehko in žalostno. Nežno sem jo
prijel za roko:

„01ga!“

Pogledala je z velikimi očmi naravnost v moje.
Dvoje solz sem videl trepetati v njih.

Topleje sem ji stisnil roko ter stopil bliže k njej.
Napol otožno, napol otroško vdano se mi je nasmeh¬
nila ter mi naslonila glavico na ramo.

Pri srcu mi je bilo, kakor bi stal v svetišču —
tiho, mirno, svečano. Nekaj časa se nisem niti genil

— le poslušal sem, poslušal glasno utripanje njenega
in mojega srca . . . Kar mi hipoma vroč tok prepluje
po žilah — sklonim se, da poljubim napol zaprte oči.
A komaj sem se genil, se je odmeknila.

Smehljaj ji je izginil z ust in niehkota iz oči.
V lica je zardela, v zadregi je brez cilja gledala tja
črez polje.

„Ulrujena sem — vrniva se!" Njen glas je bil
truden in otožen.

Molče in nezadovoljen sam s seboj sem stopal
za njo . . . „Glej, že si držal srečo v roki; a spet se ti
je izvila! Ali je nikdar ne primeš pogumno in krepko?"

169

Bilo mi je težko. Kesal sem se, da ji v onem
lepem trenutku nisem povedal, kar bi ji itak že davno
moral povedati, da nisem odkril pred njo vseh skriv¬
nosti svojega srca, vsega hrepenenja in bolesti, ki mi
razjeda srce zavoljo njene odtujenosti in čudežne nad-
zemske ljubezni.

Sklenil sem, da ji o prvi ugodni priložnosti povem
vse . . . „Naj se usoda odloči, kakor se mora odločiti.
Mirnejši bom. “

ln res se je kmalu odločila — kakih štirinajst dni
pozneje.

Moj šef se je nekega dne odpeljal v vinograde,
in ker ni bilo v pisarni silnega dela, je dal popoldne
tudi nam prosto.

Kolega Rak me je povabil v krčmo. Ker nisem
vedel, kako naj prebijem vse popoldne, sem šel z
njim. A ko sem izpil nekaj čaš, mi je v zadehli sobi
postalo zoprno. Zaželel sem si k Olgi; plačal sem
in odšel.

Olga se je ob mojem prihodu začudila in vzne¬
mirila. „Niste me pričakovali, kaj? Šef se je odpeljal
in nam je dal prosto ... A kje je gospa teta?"

„Odšla je nekaj nakupovat —sama sem doma.“

Ponudila mi je stol. A vsaka kretnja, lice, oči,
besede so mi razodevale njeno zadrego in razburjenost.
A to jo je delalo še bolj dražestno.

„Kako je krasna! In boji se me — pravo dete!"

Sedla sva, a takoj sem primaknil stol bliže k
njej. Prijel sem jo za roko — nalehko jo je odtegnila.

„Čemu se me bojiš, dete?“ Nagnil sem se bliže
ter ji božajoče pogladil zlate kodre. Bili so mehki in
prožni kakor volna. Nalehko se je branila, lica so ji
rdela in oči so se odvračale od mojih ter begale tja
proti durim, kakor bi nekoga pričakovala, ki mora

170

vsak trenutek vstopiti. A vstala ni; sedela je kakor
z nevidnimi, a močnimi vezmi priklenjena ob meni.

Postajalo mi je toplo. Čutil sem, kako iz njenih
voljnih kodrov lije v moje žile celo morje ognja. In
vino, ki sem ga popil z Rakom, mi je sililo v glavo,
da mi je šumelo v njej.

Nekaj nelepega, nasilnega se je budilo v meni
ter se mi vsiljevalo v misli.

Rad bi govoril temu nedolžnemu detetu ob sebi
besede tišje kakor sen prirodin in sladkejše kakor prvi
poljub. A ko so te besede, ki'sem jih hotel govoriti
in ki so se mi lepe in mehke porajale v srcu, privrele do
ustnic, so bile vroče in plamteče kakor lava ognjenikova.
Nisem jih mogel izgovoriti, ker bi to nežno bitje ob
meni umorile, požgale . . . Plamen, ki je gorel v mojih
očeh, jo je moral žgati, da jo je bolelo, ker je glavo
vzklanjala in se bolj in bolj odtegovala. Čutil sem, da
jo že izgubljam, kar je ono nelepo in nasilno v meni
napolnilo vse misli, mi proniknilo vse hrepenenje.
Iztegnil sem roko ter jo ovil okoli njenega pasu, da
jo stisnem k sebi ter potopim v oceanu čuvstev in
strasti, ki me je zagrabil ter me drevil s seboj.

A komaj sem ji roko položil okoli pasu, je pla¬
nila po koncu, me pehnila od sebe ter mi z velikim,
polnim pogledom pogledala naravnost v oči. Tudi jaz
sem vstal — molče sva si stala nasproti ter si gledala
naravnost v oči.

V moji duši je hipoma nastala tišina. Nič se ni
genilo v njej, nič več govorilo in hrepenelo, vse je
molčalo — vse misli, vse hrepenenje, vse lepe in vse
nelepe, nizke želje.

Kakor že dolgo ne več, sem spet sedaj videl
goreti v njenih očeh nekaj tujega in zagonetnega. To
je bila ona skrivnost, ki jo je dvigala nad zemljo in

171

nad vse strasti. In ta skrivnost me je hipoma oropala
vse moči, naredila me je otroka, ponižala me je tako
globoko, da bi se zgrudil na tla pred njo ter poljubil
prah, ki je stopilo nanj to nadzemsko bitje.

„Kaj je to, kaj mi hoče ta pogled?" — mi je
vpila duša ... In zdajci se je zasvetilo pred menoj v
strašni luči: „Nespametnež, ki si v svoji strasti pozabil,
da to bitje ni iz tega sveta, da ne pozna strasti! Da
nisi umeval njene čistosti in svetosti, da nisi pokleknil
pred njo ter se z glavo doteknil prahu ter jo tako
spodobno počastil! Glej, kar zreš v njenih očeh, je
čistost lilije in svetost angela. In tega nisi umeval,
hotel si jo streti, pomandrati v blato . . . Zato bodi
proklet! “

Še vedno sva si brez besed zrla v oči. Opazil
sem, da ves obraz njen izraža prevaro, žalost, stud.
Čutil sem, kako jo izgubljam, kako se mi z vsakim
trenutkom bolj in bolj oddalja, ker jo je strah pred
menoj, ker gleda pred seboj roparja in morivca . . .

„Odpusti, saj tudi Bog odpušča!" — Proseče
sem dvignil roke. Molče se je odmeknila, brez besede
je šla iz sobe.

„Zavržeš me?“

Njeni koraki so se izgubljali v veži. Vse na okoli
je bilo tiho.

„lzgubljeno — vse izgubljeno ... zavržen ... pro¬
klet . . .“

Pred menoj je zazijal prepad brez dna. Bil je
širok in neizmeren, kakor je pač širok in globok in
neizmeren le prepad med nebesi in med peklom . . .

9 .

Čutil sem, da je vse končano. Videl sem brez¬
danji prepad med nama in vedel, da je ni moči

172

na zemlji, ki bi ga izpolnila. Solnce, čigar žarki so
za kratko dobo predrli oblake ter me ogrevali, se je
spet skrilo. Ni bilo čuda: prekletstvo je čulo nad
menoj, in z menoj je hodila nesreča — bila je moja
žalostna dediščina.

Prihodnji dan sem se ogibal Olginega doma. V
pisarno sem šel po nasprotni strani ulice, dasi mi je
bilo tam dalje. Po istem potu sem se zvečer vrnil.

Ves večer sem presedel doma. Bilo mi je bridko
in hudo — bil sem izobčen in pregnan iz raja. V
srcu sem čutil veliko in žalostno praznino. —- „Treba
jo bo izpolniti, sicer se tvoje življenje izgubi v njej
kakor potoček v žejni puščavi.“

Drugi večer mi je bilo doma neznosno, moral
sem na ulico. Šel sem mimo njenega doma. V sobi je
bila luč, okna so bila zastrta... „Vstopil bi, pokleknil
pred njo ter jo še enkrat prosil odpuščenja . . A
kako naj stopim pred njo, ko naju loči tako glo¬
bok prepad!.Da, ko bi bil kakor ona — ne,

ko bi ji bil le nekoliko podoben: nemara bi se usmilila
in mi odpustila hipno zmoto. A sedaj me ne umeva:
bitje iz drugega sveta je, jaz pa sem dete zemlje,
ves sem navezan na zemljo in na njene nižave.“

Naslonil sem se nad zid pod oknom . . . „Vse
je končano! Laž — ni končano. Ko bi bilo!“

Ko bi mogel vse izruvati iz srca, vse spomine
pogrezniti v neizmerni ocean minljivosti in pozablji¬
vosti! Himno zmagoslavja in sreče bi zapel!

Lepe želje — tako lepe, kakor bi si zaželel zvezd
od tam gori na ažurnem nebu. Neizpolnivo!

Zdajci se mi je nekaj vzbudilo v srcu, zaplalo
mi navzgor, mi sililo v grlo ter me dušilo. Roka se
mi je v jezni upornosti stiskala v pest. Divje sovraštvo

173

me je premagovalo. Vzdignil bi pest ter krepko udaril
naravnost v lice — a komu? — Res, komu? — Vem:
usodi!

„Dete!“ — Roka mi je omahnila, pest se mi
je odprla... „Dete! Čemu besniš? Tako je od vekomaj
pisano v knjigi usode—-od vekomaj, slišiš! — Izbriši
temne strani, napiši kaj lepega in veselega na nje!...
Ne moreš? Čemu pa potemtakem besniš? Siromak,
dete !“

Še enkrat sem pogledal na okna ter odšel.

Nekaj časa sem blodil po ulicah — nisem vedel,
kam naj krenem, nikakega cilja nisem več videl pred
seboj, da bi obračal korake k njemu. Naposled sem
zašel v gostilnico najzadnje vrste.

V beznici ni bilo mnogo gostov, a ti, ki so sedeli
v nje 1 , so res bili doma v njej: raztrgani in umazani,
z razoranimi in razuzdanimi obrazi, s krvavimi očmi,
smrdeči po tobaku — tako so sedeli tukaj: umazane
postave v umazanem okvirju.

V prvem hipu se mi je zastudila soba, napolnjena
z dimom. A natakarica, ki mi je prišla nasproti, je
bila mlada in lepa — sedel sem in naročil vina. Pil
sem naglo. Vino mi je stopalo v glavo, gosti dim me je
mamil, vpitje in kletje pijanih gostov me je glušilo in
me navdajalo z začudenjem: govorili so mogočno in
oblastno kakor knezi, a vsi so govorili z jezo in ogor¬
čenjem . . . „Hehe, prijatelj, slabo sijih cenil. Glej, ali
ni nekaj tebi sličnega v teh upornih očeh, v teh mo¬
gočnih besedah, polnih mraka in mrzkosti ? Nemara so
ti hodili tebi slična pota . . .“

V glavi mi je šumelo. Podprl sem si jo z roko
ter gledal to družbo od tam spodaj, iz blata. In pred
menoj se je odprl širok pot; a bil je grozen, poln

174

gnusobe, propalosli in prekletstva. In vil se je globoko
tja dol . . . „Glej, po tem so šli; po tem pojdeš tudi ti ?“

V glavi se mi je zavrtilo. — „Beži, nemara se
še rešiš!“

Ko sem zapustil krčmo, sem blodil še po mestu.
„Da se ohladim . . Vrnil sem se po polnoči. Luč je
še gorela, a mati je ležala. Ko sem vstopil, se je
nekoliko vzravnala v postelji. Ozrl sem se postrani
na njo: bila je prepadena in bleda, gledala me je
prestrašeno . . . „Ali tudi ona vidi pot, ki vede tja
dol in ki sem stopil nanj . . .“ Videl sem bol na njenih
ustih in strah v njenih očeh. A danes se mi prvič v
življenju ni smilila . . . „Tudi jaz trpim — glej, to je
tako pisano.“

Crez nekaj dni sem vendarle šel h gospe Strm-
škovi. Sam sebe sem namreč varal in se hotel pre¬
veriti, da brezdno med nama ni tako globoko in ne¬
premostljivo . . . „Treba je le krepke volje in močne
duše in vse bo premagano, vse spet poravnano."

Vdova me je sprejela v vidni zadregi. Pogledal
sem ji v oči: „Ali ve ?“ — A njen pogled mi ni po¬
vedal ničesar natančnejšega .. . „Najbrž se premaguje
iz ozirov na mater.“

„01ga zadnje dni nekoliko boleha." — Pogledal
sem jo: stala je pri oknu; šivanje, ki ga je ravnokar
imela v delu, je odložila.

„Nemara ste se kaj prehladili, gospodična?" —
Samemu so se mi te besede zazdele tako nespametne
in hinavske, da sem v licih začutil rdečico.

Na njenih ustih pa je zatrepetalo nekaj, česar
še dosedaj nisem videl na njih. . . „Ali je to bol
nad prevaro? — Ali pa je le zaničevanje, stud in
gnus pred menoj ?“ — Moje oči so z bolestjo in hre¬
penenjem iskale njenih...  „Usmili se, odpusti!" —

175

A ni videla mojega hrepenenja, ni slišala vzdihov in
prošnje moje duše. Gledala je mimo mene. V njenih
očeh ni bilo nič zemskega. ne sočutja, ne odpuščenja...
„Ona nikoli ni prosila odpuščenja, ker sta ji hudobija
in greh neznana. Zato tudi mene ne razume."

Bilo mi je mučno in zoprno.Čemu sem

prišel semkaj ?“ — V duši se mi je vzbujal zloben gnev:
nekoga bi žalil in ponižal. A sam sem se čutil tako
ponižanega, da za žalitev in ponižanje drugih niti
dovolj moči nisem imel.

Slovo je hilo hladno. Nobena ni rekla: „Vrnite
se kmalu, obiščite nas spet“ . . . Odhajal sem iz raja,
vrata so se zaprla za menoj; zastražil jih je neizprosen
čuvaj: Olgino zaničevanje.

Drugi dan sem dobil od njene tete pismo. Pisala
je, da me prosi, naj jih ne obiskujem ... „Olga boleha
in Vaša navzočnost jo vznemirja, kar bolezen le po¬
spešuje. Bojim se zanjo . . .“

Pismo sem raztrgal. Svojim lepim upom in pri¬
jetnim sanjam o rosni sreči pa sem postavil težak na¬
grobni spomenik.

Tako sem torej mislil, da sem že ob cilju vsega
svojega hrepenenja, kar mi je nenadoma izginil iz
vidika. Pravzaprav sem ga sam pehnil od sebe, po¬
teptal in uničil — a tako je hotelo prekletstvo mojega
življenja.

A drugega lepega cilja, ki bi bilo vredno hre¬
peneti po njem in romati k njemu, nisem mogel najti.
Kamorkoli sem obrnil oko — nikjer, nikjer. Vse na¬
okoli prazno in mračno. In prazno in mračno in ža¬
lostno je bilo tudi v moji duši — večen Veliki petek...

Ker nisem videl več nikakega cilja pred seboj,
se je zavil moj pot res navzdol, tja dol v one globine,

176

ki se mi je v predmestni beznici odprl tako strašen
razgled v nje . . .

Moje srce je oledenelo — in vdal sem se vročim
strastem, da ga ogrejem. Moja duša je bila razjedena —
vzljubil sem lek čudotvorne kapljice, da jo ozdravim ...

Često in čestokrat — posebno tako ob večerih
in v nočeh brez spanja — so mi vstajale pred duhom
mračne sence — kakor bi se iz večnosti vračali mašče¬
valni duhovi zavratno ubitih prijateljev. To so bili ne¬
kdanji dnevi in spomini nanje.

Pogled na te sence mi je vsakikrat pretresel vse
dušne globočine ; ne samo obup, ampak mrzla, bleda
blaznost se mi je porajala v duši. Da . . .

Da sem se je obranil, sem se opijanjal.

Včasih pa sem se spet zazibal v življenje sanjarstva
in fantazij. A to niso bile nekdanje solnčne sanje; to
niso bili nekdanji izprehodi po lepih, belih potih, ki
so se ob njih zibale čaše pravljičnih cvetek kakor sre¬
brne kadilnice pred odgrnjenim Najsvetejšim, kakor
zlate svetilke v mističnih kapelicah molčečih katedral.
To so bili žalostni poti po mračnih deželah, ki plaka
v njih večna žalost, ki v njih neskončnih pustinjah
ždi pekoč kes brez upanja na odpuščenje.

Teh stez morda nisi nikdar videl, častiti oče —
ker si svet mož. Če pa si jih zrl kdaj — in bodisi
le od daleč — si oledenel od strahu in groze. In z
obupnim krikom si zavpil v nebesa, naj ti usmiljeno
prizanesejo ter te naj rajši umore, kakor pa te pre¬
ženejo v one dežele obupa in solza, na one pote
brezplodne pokore.

Drugekrati so spet prišli trenutki, ko mi je v srcu
vzplamtela divja jeza. Kakor hudournik se je razlila
širom črez vse moje misli, da je vse druge preplavila,
jih potisnila v stran ali jih potopila v sebi. Tedaj sem

177

si zaželel gigantske moči: dvignil bi roko ter vse
podrl, vse uničil z enim samim mahljajem. In črez te
razvaline, črez to moje morišče bi stopal s krepko, samo¬
zavestno nogo — veruj, niti najmanj se mi ne bi tresla,
ne omagovala. In sredi vsega tega razdejanja bi zapel
mogočno, vzneseno himno zmagoslavja, da bi trepe¬
tala zemlja in bi se tresla nebesa ... To bi bilo božan-
stveno, brate, veruj! A ti se smehljaš, ti me pomiluješ ?“

Silvester je stresel z glavo, kakor bi se hotel
obraniti neprijetnih sanj, z roko pa si je potegnil črez
čelo. Začutil je, da je rosno:

„Vem, to je oni prekucijski duh v meni, ki se
včasih loti vsakogar — duh nadčloveka."

„Ali veruješ v nadčloveka?"

Silvester je malo pomolčal, kakor bi ne vedel od¬
govora hipnemu vprašanju sopotnikovemu.

„Včasih sem si v mislih oživil njegovo sliko,
njegovo suvereno moč . .

„Le v mislih? Zakaj to? Molčiš? — Glej, ker ga
v življenju ni! — V njegovi veličini si ga slikal in v
njegovi moči, ožaril si ga z gloriolo. A s kako glo-
riolo ? Velikih strasti in brezobzirne brutalnosti. Kako
gnusno in kako smešno! Človek je velik le v svojem
hrepenenju po dobrem in močan le, če dobro dela
in dobremu in plemenitemu živi. V vsem drugem je
majhen, neznaten, kos zemlje in blata, ki ga tako ljubi . . .
Ti siromak!"

Silvester je povesil glavo.

„Isto sem mislil večkrat tudi jaz. A glej, tako
težko je biti plemenit in dober in pošten in v tem
velik in močan."

„Težko za slabe ljudi, za ljudi rojene iz zemlje
in ljubeče zemske nižave. A nadaljuj!"

12

178

10 .

»Mati je med tem bolehala ter se opotekala grobu
naproti. Vem, tudi moja nesreča ji je krajšala dneve
njenega življenja. A bodi! Saj so potekali ti dnevi v
grenkosti, kakor teče v grenkosti solza po licu trpi¬
novem: nikdar se ne zablesti v solncu radosti, ker
jo je izplakal v trpljenju in bedi.

Tako je bilo z mojo materjo. Trpljenje je bil
začetek vsakega novega dne v njenem življenju, bolest
in žalost konec. Isto jo je zazibavalo v sen, isto jo
budilo iz njega, isto ji je govorilo težke sanje, isto
jo nanagloma dramilo sredi mračnih noči: žalost...

Njeno bol in gorje je povečevalo še moje trp¬
ljenje, ker nit njenega življenja je bila tesno zapletena
z nitjo mojega. In zato je vsako čuvstvo mojega srca
našlo trepetajoč odmev v njenem.

Spominjam se, kako je trepetala in trpela, ko
sem po več dni živel le svoji žalosti in se nisem za
nič menil, ničesar izpregovoril. Ali ako sem v svojem
obupu kakor besen tekal po sobi —- kako se je na
nizkem stolu ob oknu stisnila v dve gubi in kako
preplašeno zrla v me. Videl sem, da ji je vsak nov
izbruh mojega neodoljivega trpljenja stresal od bolezni
izsušeno telo kakor močan udarec. Vsaka beseda, ki
sem ž njo preklel svoje življenje in svojo usodo, jo
je morila; prebledevala je, se bolestno grabila za prsi,
vzdihovala in ihtela.

Nekega dne sem ji v polblaznosti povedal brez
ovinkov, da mi je življenje brez Olge butara; in zato
vidim pred seboj le en pot, ki vodi k pozabnosti
in miru.

Nekaj časa me je gledala plašno in zavzeto,
kakor bi slišala nekaj, česar ne umeva. Hipoma pa ji

179

je vzdrhtelo vse telo, kakor ob smrtnem vzdihu. Padla
je na tla pred mene, se mi oklenila nog, jih poljubila
ter zaplakala z obupnim glasom.

Začutil sem, kako kruto sem ravnal, da sem ji
zavdal tako bolesten udarec. Sklonil sem se k njej
ter ji pogladil osivele lase. Polagoma je dvignila glavo
ter uprla rosne oči v me. Vsa bol in ves obup njene
duše sta sevala iz njih, in vsa ljubezen njenega mate¬
rinega srca mi je govorila s pretresujočim molkom.
In spet sem se zavedel, da je to moja mati, da je
njeno življenje tesno navezano na moje in da moje
ne sme ugasniti pred njenim . . .

Prišli so trenutki, ko je po noči vstala, ker je
slišala moje ječanje. Tiho je prišla k moji postelji.
Kakor bolnemu detetu mi je gladila vroča lica in lase
ter me tolažila z besedami, kakršne more govoriti le
od ljubezni plamteče in smrtno ranjeno srce materino.
Tedaj mi je v duši postalo mehko: prijel sem njeno
velo roko ter jo pritisnil k ustom, in žgoče moje solze
so padale na to roko . . .

Z gospo Strmškovo in z Olgo nisva več obče¬
vala. Od neke ženice v soseščini sem izvedel, da je
mati pač še hodila tja, ko že jaz nisem več zahajal
k njima. Najbrž je hotela spor poravnati ter nas zbližati.
A ker z menoj nikdar ni govorila o teh obiskih, sem
vedel, da so bili brezuspešni.

Olgo sem videl le malokdaj in navadno ne iz
bližine. A večkrat sem slišal sosede govoriti o njej,
da je podedovala bolezen od matere, ki je umrla za
jetiko. In kakor sem videl, je njeno telo postajalo res
še nežnejše, njena lica še bledejša in oblike obraza
ostrejše.

Z materjo sva o Olgi govorila malokdaj. Videla
je pač, da me njene besede ne potolažijo, ampak mi

12 *

180

rano le obnavljajo in večajo. Zato je molčala in trpela
z menoj ter v vdanem molku pričakovala konca svo¬
jega trpljenja.

In res je prišel: tri mesece po moji nesreči je
umrla . . .

In bilo je dobro za njo, da je umrla, ker njeno
trpljenje je bilo neizmerno, kakor je neizmerna ljubezen
materinega srca; pomnoženo pa je bilo še s trpljenjem
bede in pomanjkanja.

Še poslednji trenutek, ko ji je že smrtni pot rosil
čelo, se je njeno oko upiralo v me — polno ljubezni,
obenem pa polno bolesti in strahu zavoljo moje na¬
daljnje usode. Ko je njen pogled ugasnil, sem se od-
dehnil, ker sem vedel, da več ne trpi — zavoljo mene.

Ko je ležala tiha in mirna pred menoj, sem sedel
ob njej ter zahrepenel, da bi istotako kakor ona ničesar
več ne mislil. Zapreti oči, zasnuti, vse pozabiti, nikdar več
se ničesar domisliti.... Da bi se vse pogreznilo v
brezdno večnosti, v temo pozabnosti, v neizmernost
nirvane ... To je bilo hrepenenje obupane duše . . .

Lepe želje, a nemogoče, neizvedljive. Ne samo,
da nisem pozabil starih misli in želji, da jih nisem
mogel potopiti v oceanu minljivosti in pozabnosti, še
nove so se mi rodile, mi vznemirjale dušo, mi pre¬
tresale srce . . . Da, brate, nemirno, v veke nemirno
je naše srce . . .

Mater sem pokopal — in bil sem sam na svetu.
A ne samo sam, ampak tudi osamel in zapuščen.
Ničesar nisem imel, ob kar bi se oprl, nikjer ni bilo
srca, ki bi izplakal ob njem svojo bol.

Za trenutke se mi je zazdelo, da je še nekje pač
nekaj, kar bi mi dalo oporo in moč: vera in molitev.
A te sta tedaj bili moji duši že tuji. V onih težkih
trenutkih sem pač zahrepenel po njiju, a nisem imel

181

dovolj moči, da bi jima širom odprl srce, jima pri¬
pravil v njem prijazen dom, ju poklical nazaj ter se
jima ves vdal. Bog me je moral še bolj ponižati in
udariti, da sem svoje korake obrnil nazaj k njemu
ter ga iskal. Sedaj le po bučnem življenju, po glasnih
družbah ... „V njih udušim vso bol in pozabim vso
nesrečo . . In pobratil sem se z izgubljenimi dušami,
z ljudmi brez eksistence, brez domov, brez src in brez
časti, z ljudmi tam globoko od spodaj. Dolge večere
in brezkončne noči sem ž njimi ubijal po gostilnicah.
Pil sem, da pozabljam. In za ure sem res udušil spo¬
min in hrepenenje in vest. V bučni družbi sem prevpil
glas srca in moril dušo, da me več ne vznemirja.

A vsega življenja nisem mogel preživeti v krčmah,
vseh ur ne v pijanosti. Včasih je bilo treba iti domov...
Prejšnjemu domu ravno v nasprotnem predmestju
sem si najel malo sobico, pri vdovi Železnikarjevi.
Upal sem, da tako ubežim spominom, da jih pustim
v nekdanjem bivališču. A v tem sem se motil: biva¬
lišče spominov je bilo moje srce in to sem nesel
s seboj.

Pozno sem prihajal domov. In že pri vstopu v
sobico se mi je njena osamelost in otožnost kakor
mračna senca zgrnila nad dušo. Oblečen sem legal,
da tem prej zaspim ter vsaj v spanju vsega pozabim.

A glej, kar na tihem in na naglem so stali ob
meni nekdanji dnevi, spomini so mi pošepetavali svojo
vabečo povest o sreči, hrepenenje se je budilo ter mi
zablodilo na nekdanje lepe steze. A sredi teh sanj
sem se domislil: „Na prepovedanih potih si, kakor
tat se plaziš tod. Ali ne veš, da si izgnan in preklet?"

Zaječal sem v neznosni boli. Premetaval sem se
na postelji kakor bolnik ter glasno vzdihoval. Ob po¬
stelji pa je stal obup ter se mi škodoželjno režal

182

naproti. Šele solnce, ki je prisijalo v sobo, je temne
prikazni zapodilo v beg . . .

O Olgi sem slišal večkrat: vedno bolj je slabela.
Jaz pa sem še vedno hrepenel po njej. Da bi mogel
iztegniti roko ter jo odtegniti od groba, da bi bila kje
na svetu kupna cena za njeno življenje!

Čestokrat sem pozno v noči zablodil v znano
ulico. Po cele ure sem stopal gor in dol po njej, ali
pa stal pod oknom Olginega stanovanja. Često sem
se prav lepo varal ter si domišljeval, da jo pričakujem...
„Zdajzdaj pride tam izza ogla. Zagleda te in zamiš¬
ljeni obraz se ji za hip razjasni — prav vesel itak
nikdar ni . . . Olga pridi . . . pridi, ljuba . . . pridi . .

Pogledal sem na njeno okno — zaprto; vrata
— zaprta, zaprt pot k njej; jaz pa sem za vedno
pregnan iz njene bližine . . . Kakor tat, ki se je na¬
meraval vtihotapiti v tuj dom, v svetišče, ki je za¬
voljo svojih grehov izobčen iz njega, sem bežal iz
njene bližine . . . „Moja pregrešna navzočnost oma¬
dežuje njeno čistost . . .“

Po takih nočeh sem se zastudil sam sebi. Spo¬
minjal sem se spet živeje njene lepote, čistosti in sve¬
tosti. V srcu se mi je spet vzbujalo hrepenenje: „Da
bi bil kakor ona!“ — Stala je pred menoj, vsa krasna
in brez madeža — in njena podoba me je zadrževala,
da nisem storil zadnjih korakov tja dol v brezdno, ki
je zijalo pred menoj, vse črno in umazano in gnusno,
polno hudobije in greha . . .

O Veliki noči pa je umrla . . . Ob tej vesti sem
v prvem trenutku začutil nekako olajšavo, malone ve¬
selje . . . „Sedaj je vsaj vse končano. Vse vezi so pre¬
trgane, pot mojega življenja je prosta pred menoj —
njena podoba ne bo več stala na njej ter me mučila... 1 '

183

Prevara! Že v prihodnjem hipu mi je postalo
tesno in grozno. Pred očmi se mi je stemnilo; in ko
sem si obrisal potno čelo, se mi je zazdelo, da je
roka okrvavljena . . . „Pečat Kajnov . .

Ona mrtva! Ali nisem njene smrti sokriv i jaz?...
In ali ni z njo umrlo tudi moje življenje? Saj je živelo
le v njej . . . Loteval se me je obup, groza pred
samim seboj; temna blaznost je iztegala svoje suhe,
mrzle roke po mojih mislih; počasi se mi je pribli¬
ževala ter mi lezla v srce in v dušo.

Zahotelo se mi je, da nekam bežim, da se skrijem
pred vsem svetom. Ah ne, to ne bi pomagalo: moja
bol in moj obup pojdeta z menoj. — Na ulice pojdem,
v one, ki polje v njih največ življenja. In priklonim
se vsem mimogredočim ter jim poljubim noge: „Moli
za mene, brat!“ —• Začudeno me pogledujejo. A jaz
se ne prestrašim njihovih pogledov, ne, morečo skriv¬
nost svojega srca jim povem na glas in odkritosrčno.
Teme si potrosim s prahom, s čelom se dotaknem
naše matere in našega grobišča, neme zemlje, poljubim
jo s pobožnostjo; posvečena je, ker vzprejme v svoje
naročje njeno deviško telo; in vsem oznanim z ve¬
likim glasom: „Glejte me, morivca, Kajna . . .“

A glej, ali se smejejo? Ne verujejo? Čudno . . .
Vidim, prijatelj, tako ne pojde: ne olajšam si vesti... Pa
pojdem lepo mirno na ulico. Lepo mirno pojdem
kakor povsem vsakdanji človek, kakor pošten in dober
človek . . . Grem in glej, za menoj se vijejo krvavi
sledovi — kakor rdeče rože. Grem — in zdajinzdaj
se ozrem: vse krvavo. Grem svoj pot — in čudim
se, da drugi ne vidijo krvavih sledov za menoj, ne
madežev na mojih rokah in znamenja prekletstva
na čelu. Nihče me ne prime? „Prijatelj, kako pa
to? Dozdeva se, da imaš krvave roke in Kajnov

184

pečat na čelu in v očeh ogenj ubijavca . . . Nemara si
moril... ?“

„Moril, prijatelj, moril! Ali nisi videl, ali ne veš?“
— In potegnil bi ga tesno k sebi, položil svojo roko
v njegovo, da mi ne uide, od groze in strahu, ko mu
s svojo izpovedjo otežim dušo . . . „Ali nisi še slišal?
Tam v Ozki ulici leži — mrtva ... Ali nisi nič opazil,
kako lepo in premeteno sem se pripravljal na ta ve¬
liki čin? Kako umetno sem ji hlinil ljubezen, da uspavam
v njeni duši vsak sum, da ubijem v njej vsak strah
pred menoj — tega nisi videl, kaj? Torej sem tudi
tebe varal ?! Hehe . . . tudi ti nisi videl, kako sem
polagoma predel svoje mreže ob njej, da jo zapredem
v nje ter jo omamim; kako sem oprezno iztegal roko,
nisi videl? Dozdevalo se je pač, da hočem nedolžno
bitje priviti na srce, jo poljubiti s poljubom velike in
vroče ljubezni. A glej, roko sem dvigal le k moril-
nemu udarcu, in moj poljub je bil poljub Jude Iška-
riota ... A vsega tega nisi opazil, kaj? Ej, kak človek
si ti, kak kratkovidnež! A vsi ste taki, zato sem vas
vse varal ... A sedaj je dobro zadeta. Na rani, vse¬
kani od moje roke, je izkrvavela ... A vi še ne opazite
mojega zločina niti sedaj, ko me vidite bežati pred
mukami vesti, s Kajnovim znamenjem na čelu, s pre¬
kletstvom v očeh, z obupom v srcu, s krvavimi ro¬
kami. Še sedaj dvomite, ko vidite za menoj vseposvodi
krvavi sled! Še sedaj ne verujete — ej, vi bebci..."

In zarežal bi se mu naravnost v lice, vse pre¬
bledelo od strahu. In tako lepo zadovoljno bi mu
pogledal v oči, osteklenele od groze in začudenja;
tako ves zadovoljen bi mu pogledal v nje, saj sem
se mu lepo izpovedal ter s svojim zločinom obremenil
njegovo dušo . . .

185

Taki trenutki so prihajali nad me čestokrat. Njena
duša me je zasledovala z vednim očitanjem; in mračne
sence mojega očeta so se navešale na moje korake
ter silile moje misli — očetova blaznost je v največji
moji osamelosti prihajala k meni: druge dediščine mi
itak ni zapustil.

11 .

Službo v pisarni sem še opravljal, a čutil sem,
da me šef trpi le še iz usmiljenja, ker moje delo je
bilo je nepopolno in slabo: vsak dan sem bil bolj
uničen na duši in na telesu. In drugače tudi ni moglo
biti . . .“

Silvester je umolknil. Plašno je zrl v noč, kakor bi
videl pred seboj grozne prikazni in mračne nočne du¬
hove. Ko je nadaljeval svojo povest in izpoved, je go¬
voril potihoma, kakor bi ga bilo sram, in naglo, kakor
bi si hotel čimpreje razbremeniti dušo.

„Res, drugače ni bilo mogoče. Ko sem se vdal
pitju, sem nastopil pot tja dol v močvirje — in kmalu
sem stal sredi blata: kamor sem obrnil oko in motni
pogled, povsod nesnaga in umazanost.

In vsi, ki sem jih srečaval tam doli, so bili oškrop¬
ljeni z blatom gor do temena. Umazanost sem videl
prežati v njih pogledih, nesnaga je govorila iz njih
besed. Včasih sem pogledal v njihove skrivnostne
globočine, in glej, njih misli so bile gnile, in njih duše
vse zastrupljene in propale. To so ljudje, ki vse obla¬
tijo s samim pogledom; že njihova daljna misel oma¬
dežuje.

Tem sem se pridružil ter stopal z njimi po njih
umazanih potih — v blatu do kolen, do pasu, ne, gor
do glave. Blato, kamor sem stopil — vsega me je
oškropilo in umazalo. In postal sem njim enak: blato

186

se mi je nakopičilo v srcu, umazanost v mislih, v željah,
v pogledih, v besedah, v vsaki kretnji — vsa moja
duša je bila blatna, gnila, ostudna. Ni čuda: vrzi naj¬
čistejši biser v to močvirje in kmalu se izpremeni v
blato !

Včasih sem brezmiselno in z zaprtimi očmi blodil
in divjal po tem blatu. A včasih sem odprl oči 'in
od groze in gnusa pobledel. Kako življenje! Pre¬
kletstvo nosiš v duši, prekletstvo sledi tvojim korakom;
vsepovsodi ga trosiš okoli sebe, seješ ga v čudoviti
obilici —• obilnejše kakor svetnik blagoslov. In iz pre¬
kletstva se ti rodi spet stotero in tisočero prekletstvo.

Kar pogledaš, omadežuješ in storiš deležno tvo¬
jega prekletstva. Česar se dotakneš, onečastiš in oblatiš,
najčistejše srce in najnedolžnejšo dušo zastrupiš s pre¬
kletstvom in obupom. Dotekni se snežne lilije, oblatiš
jo, in v togi in bridkosti nad tvojo hudobijo in v obupu
nad oskrumbo zveni in umre. Dotekni se solnčnega
žarka —■ glej, njegova krasota obledi pod tvojimi prsti.
Dotekni se svetniške čistosti nebeške —■ omadežuješ
jo, da je ni moči nikdar več oprati.

Glej, tak je bil pot, ki sem zašel nanj, taka dru¬
ščina, ki sem hodil z njo, in tako prekletstvo, ki je
sledilo mojim korakom na onem potu . . . Blagor
moji materi, da je umrla ter me ni videla v teh brezdnih.“

Silvester je povesil glavo ter umolknil kakor pre¬
strašen od gnusobe, ki jo je zrl pred sabo, jo čutil
v svojih mislih, v duši, na vesti. Bolestno in gorko je
zaplakal. Tujec ga je pogledal sočutno.

„Čemu plakaš ?“

„Za svojim izgubljenim življenjem in nad svojimi
grehi . . .“

V očeh tujčevih je zatrepetalo nekaj mehkega in
usmiljenega. Umolknil je ter čakal, da Silvester izplaka

187

svojo bol in svoj kes. Šele črez dalje časa se je obrnil
k njemu ter ga tiho vprašal:

„In tam spodaj na onih potih — ali nisi hrepenel
z njih nazaj na lepše in svetlejše?"

„Ali sem hrepenel!" — Glas Silvestrov se je
glasil kakor obupen vzklik umirajočega.. . »Hrepenel
z vsemi mislimi in z vso dušo. A kaj hočeš, ko si že
ves v blatu! To je ravno prekletstvo, ki preži nate
ob teh potih, da ne moreš nazaj. Odbežal bi iz teh
okuženih in zastrupljenih nižin, z vsem hrepenenjem
in življenjem bi se dvignil visoko nad nje, kakor se
misel in hrepenenje svetih duš dviga v nedogledne
višave ... A neizvedljivo hrepenenje! Krasno, a neiz-
polnivo hrepenenje! Glej, blato se te je oprijelo kakor
klop, navesilo se ti ni samo na noge, ampak na vse
misli in želje — ne otreseš se ga več. V grešnih tre¬
nutkih in mračnih urah si vzljubil zemljo in njeno niz¬
kost in podlost, zaročil si se z njo, navezal se nanjo, in
ko se hočeš odtrgati od nje, stopiti nanjo z zaniče¬
vanjem in studom, uvidiš z boljo, da si ves njen, da
si navezan na njo s stoterimi vezmi, prikovan na njo
s tisočerimi verigami, prikovan prav močno in tesno.
Tresi vezi kakor Prometej, ne otreseš se jih izlahka."

„A vsaj poskusil si ?“

»Gotovo, neštetokrat. Iz onih prepadov sem često¬
krat povzdignil oči k nebu, in duša mi je iskala mi¬
stičnega solnca ter mi hrepenela po njegovi ogrevajoči
in očiščujoči svetlobi in lepoti ... Da bi mi sijalo
vsaj z onim jesenskim sojem, ki mi je sijalo z njim
nekdaj — v vročem ognju itak nikoli ni gorelo nad
poti mojega življenja. A glej, nikjer ga ni bilo. Zaman
je iskalo oko vsaj enega žarka, ki bi mi pokazal pot
k svojemu vsevečnemu izviru: nikjer! —

188

Ob tihih večerih in v sanjavih nočeh sem zahajal
na grob Olgin . . . Morda mi iz njega zasije nova
luč, vzide nov dan, vznikne novo življenje . . . Dolgo
sem ostajal ob njem, čakal in poslušal. Čakal sem
njene duše in poslušal tajni govor lastne . .. „Ko bi
bil, kakor je bila ona . . V veke isto —- a to je za
vse veke nemogoče, za vse veke zapravljeno, zaigrano ..
Stal sem ob grobu, in glej, res je vstala iz groba.
Zrl sem jo pred seboj vso ožarjeno s krasoto čistosti
in devištva, ovenčano z gloriolo svetosti. Ob njej sem
še jasneje videl v svojo dušo — vso blatno, propalo,
ostudno . . . „Stotisoč let pokore in še ne dosežeš
njene čistosti . . Zakril sem si obraz, zaplakal ter
bežal z groba svetnice, da s svojimi grehi ne motim
njenega miru . . .

A drugekrati mi je iz njenega groba prihajala
hladilna tolažba in čudežna moč . . . „Poskusi — more¬
biti pa še očistiš dušo, morda jo prerodiš in pre¬
noviš . . .“

In z groba sem odhajal s trdnim sklepom, da
pričnem novo življenje . . .“

Silvester je umolknil, kakor bi se bal nadaljevati.

„In si ga pričel?"

„Pričel pač. S svojo boljo in s svojim kesom
sem se zatekal v tihe hiše božje, v molitvi sem iskal
tolažbe in miru. In hrepenenju svoje zablodle, z grehi
obtežene duše sem pokazal nov cilj — ki je bil nekdaj
edini cilj hrepenenju lepe duše Olgine : Boga... Slutil
sem: hrepenenje po njenem cilju me privede na njena
pota, me zbliža in končno morda združi z njeno dušo ..“

„In si šel za tem ciljem?"

„Ah, saj sem ti povedal: moja dediščina je pre¬
kletstvo. In navrh sem dete zemlje, iz njenih nižav...
Mogočno kakor orel sem se hotel dvigniti v višine,

189

k solncu, k nebesom — a sramotno sem padel nazaj
v globočine . .

Menih ga *je pogledal: na obrazu Silvestrovem
je trepetala žalost in bol.

„ln potem ?“

„Spet sem se vdal obupu in se opajal z vinom,
da bi pozabljal. Tako je prišlo, kakor je moralo priti:
šefu je navsezadnje pošlo potrpljenje in usmiljenje —
odslovil me je. In ker me v mestu poznajo, ne dobim
nikjer dela. In ker sem brez dela in gospodinji že
mesece nisem plačal stanarine, me je vrgla na cesto ..
„ln sedaj ?“

Silvester ga je pogledal ves začuden.

„Sedaj? — Ne vem!“

„ Ali ne poznaš več nobenega cilja ?“

Silvester je kratko razmišljal.

„Pač! — Da bi bil kakor ona!“

Menih se je zamislil ... „V tem hrepenenju je

vse!“

Pogledal je Potočniku globoko v oči. A ta pogled
Silvestra ni več pekel, ne vznemirjal . . . „Saj vse ve,
vsega sem se izpovedal . . Ob tej misli mu je bilo
v srcu prijetno in veselo.

„Da postaneš njej enak, moraš biti čist!“

„Očisti me, sveti oče! Izpovedal sem se ti vseh
zmot. Očisti me — vem, ti me lehko!“

Sklenil je roke ter jih proseče dvignil k menihu,
ki se mu je hipoma zazdel dosti večji in veličastnejši.

„Da postaneš njej enak, moraš zamoriti v srcu
vse strasti!“

„Vzemi moje srce in umori jih — tebi je vse
mogoče .' 1

„Da postaneš njej enak, mora biti cilj vsega tvo¬
jega hrepenenja cilj njenega hrepenenja!"

190

„Usmili se, sveti mož, ter mi ga pokaži — vem,
ti ga poznaš. “

„Da postaneš popolnoma njej *enak moraš —
umreti."

Silvester je kakor v ekstazi dvigal pogled v oči
meniha, ki je rastel pred njim v neizmernost. Ob njem
pa se je širila mehka mistična svetloba — kakor veli¬
častna zarja velikonočnega jutra. Čudeč se njegovemu
veličastvu, ga je prosil z radostnim vzklikom:

„ Vzemi to življenje! — Čemu mi je?“

Menih se je nasmehljal z nasmehom, polnim usmi¬
ljenja. Segel je po školjko ob pasu ter jo odpel. Po¬
časi se je vzklonil ter raz travo ob potu nabral v njo bi¬
serne rose. Ko seje vzravnal, je bila školjka vrhoma polna.
Rosa se je lesketala v mistični svetlobi, ki se je raz¬
livala od meniha ter preplavljala že na daleč in na
široko ravan, lesketala kakor demanti ob solnčnem
vzhodu.

„Pij! — Prvi požirek ti očisti dušo vseh grehov,
ki si se jih izpovedal; drugi ti umori v srcu vse strasti;
tretji ti jasno pokaže cilj Olginega hrepenenja ... v
četrtem je smrt. Lehko ga piješ ali ne. Volil"

Silvester je z drhtečo roko segel po školjki. Pri
tem pa se mu je pogled nehote upiral v obraz tujca,
ki je blestel v istem svitu kakor biseri v školjki

Vzel je čudotvorni lek, zaklopil oči ter pil kakor
od žeje umirajoč popotnik v puščavi. Po tretjem po¬
žirku niti najkrajši hip ni pomišljal, ali naj četrtega
pije ali ne...  „Usnivati za veke!" — to se mu je
glasilo tako prijetno.

Izpil je do dna, odprl oči, dvignil školjko visoko
proti nebu ter od radosti zaplakal:

„Kakor ona — kakor Olga sem!"

191

Čutil se je popolnoma prerojenega in prenov¬
ljenega: njegova vest je bila čista kakor vest deve, ki
se ji še nikoli ni porodila v duši niti najmanjša misel
na greh; v srcu pa mu je hipoma postalo mirno in
tiho kakor v srcu novorojenega otroka . . .

»Kakor ona — ■ kakor Olga sem!“

Z zanosom in zmagoslavno kakor olimpski zmago-
vavec je dvigal školjko visoko proti nebu, kakor bi jo
daroval nebesom in jih zahvaljeval za njihovo milost
in usmiljenje. Duša mu je od vznesene radosti drhtela .. .
„Kakor ona — kakor Olga sem!“

Počasi je povesil roke ter se ogledal okoli sebe.
Tudi vse ob njem je bilo prerojeno in prenovljeno.
A temu se niti posebno začudil ni . . . „Saj sem nad
zemljo — nisem več priklenjen na njene nižave . . .“
Vso ravan je videl oblito s srebrno svetlobo,
kakršne še nikoli ni videl. A na nebu ni bilo ne solnca
ne lune — vsa ta mistična svetloba je lila z obraza
meniha, ki je stal nekoliko oddaljen od Potočnika.

Silvester je zrl v njega ter se čudil s silnim za¬
čudenjem: tujec se mu je zdel mogočen in veličasten
kakor Izraelcem Mojzes, ko je prišel s svete gore . . .
Obraz mu je gorel, plamtel mu je tudi križ na prsih :
bilo je, kakor bi se mogočni ognjeni valovi, lijoči iz
štirih koncev križevih, razlivali po vsem neskončnem
vsemiru ter preplavljali vse neizmerno vesoljstvo. Obraz
tujčev je bil navzlic nadzemski svetlobi mil in blag
in Silvestru se je dozdeval znan.

Ko je pomišljal, kje da ga je že videl, je hipoma
zaslišal iz daljave skrivnosten spev. Posluhnil je; v
začetku so se prizibavali sem do njega le posamezni
zvoki, mehki in nežni kakor misel device in skrivnostno-
lepi kakor tajnosti svete noči . . . „Čuj, saj je to daljni

192

spev svetonočnih zvonov . . . Posluhni — ali ni? . . .
Ah, ne, še skrivnostnejši so.“

Glasovi so naraščali in spet zamirali; zlivali so
se v določnejše, glasnejše harmonije in se spet iz¬
gubljali v nerazumljivem trepetu in šepetu . . .

Silvester je odprl srce in dušo ter žejno in željno
dihal v se te speve iz drugega sveta. Čimdalje jih je
poslušal, tem čudovitejši so se mu dozdevali in tem
globlje se je pogrezal v njih nerazumljive skrivnosti.
Zazdelo se mu je, da so vse sfere ob njem in nad
njim in bogve kako daleč tja po vsemiru preprežene
s srebrnimi strunami. In v njih se poigrava jutranja
zarja, strmeče in od strmenja trepetajoče prirode tihi
dih se jih dotika nalehko in oprezno, kakor plava
natihoma in oprezno mimo duše štirinajstletne deve
prvi sen o ljubezni — nežno, skoro nečutno jo po¬
boža ...

Nevidne strune podrhtavajo polagoma — malo
da ne zastanejo. Mehek in tih spev se glasi od vzhoda
do zahoda, od zemlje do nebes: kakor božajoča lju¬
bezen božja . . .

A čuj, strune drhte hitreje, močneje — zvoki
naraščajo, spev se krepi — vsa neizmernost poje
serafiški spev ljubezni in ob njem trepeta zemlja od
začudenja in nebesa drhte od radosti.

Čudil se je tudi Silvester . . . „Kaj je to? Ali je
to v veke neumljivi spev egiptske sfinge? Ali je skriv¬
nostna pesem čistih devic v polmračnih logih ob svetem
Gangu ? — Ali je pozdrav, ki ga pošilja zemlja nebu
visoko nad seboj ? Ali pa je vzdih neba, ki hrepeni
v večnem hrepenenju po zemlji ter svojo bol oznanja
v vsepretresujoči pesmi? — Ali je spev angelov —
krasen kakor njihove duše in nežen kakor njihove

193

čiste misli? . . . Ah, ne, ne — ali ne umevaš? Pozdrav
duše Olgine je tvoji duši, ki ji je postala enaka."

Srce je široma odprl angelskemu pozdravu. In
čutil je, kako mu po tišini, ki je zavladala v njem ob
drugem požirku, spet nekaj kipi v duši in v srcu in
sili na dan.

„Ah, glej, spet prihaja hrepenenje ! Alije to njeno
hrepenenje, sveti mož?“

Ozrl se je v meniha ter se mu bližal za nekaj
korakov. Gledal je naravnost v obraz tujčev, ne da
bi ga svetloba, lijoča z njega, slepila. Nenadoma pa
je ostrmel in vztrepetal — spoznal je sopotnika, ko¬
likokrat sem ga že videl — ob potih, v sobah, v ka¬
pelah, v cerkvah — razpetega na križu. Vse življenje
me je spremljal — in danes ga tako dolgo nisem
spoznal . . .“

Kakor v molitvi je dvignil roke proti njemu; v
očeh so se mu napolnile solze sreče. V srcu je začutil
neizmerno radost in nadzemsko moč. V duši pa mu
je vstajal mogočen glas, da zapoje ž njim ono pesem, ki
mu je že od mladosti neizpeta trepetala v njej, da
zapoje vzneseno himno zmagoslavja in veličasten po¬
zdrav Njemu, ki stoji pred njim, Njemu, ki je bil cilj
Olginega hrepenenja in ki je sedaj tudi edini cilj nje¬
govega ... da zapoje in — umre . . .

12 .

Ko se je Silvester Potočnik vrnil h gospe Železni-
karjevi ter legel v posteljo, ni zaspal mirno in trdno
kakor sicer. Premetaval se je po postelji ter govoril
zmedeno čudne reči, o katerih pa gospodinja ni mogla
skoro nič razumeti.

Spoznala je, da je gospod Potočnik resno bolan;
zato je bdela pri njem pozno v noč. Ko je legla, je

13

194

pustila vrata v svojo sobo odprta . . . „Za slučaj, da
mu po noči postane slabejše . . je mislila.

In res. Silvester se ni umiril. Venomer je govoril,
zdajinzdaj se je nasmejal — včasih malone veselo, a
še večkrat rezko, včasih bolestno in napol plakajoče.

Gospa je enkrat vstala, da ga vzbudi. Ko ga je
stresla, je sicer odprl oči ter jo začudeno pogledal, a
takoj jih je spet zaprl. Videla je, da se ne zaveda in
je ne pozna.

Proti jutru je hotel večkrat iz postelje. A komaj
se je dvignil, se je zgrudil nazaj na blazine. Kakor
bi ga žalostilo, da ne more vstati, je njegov obraz
bil ves vznemirjen, ustnice so mu podrhtavale in iz
napol zaprtih oči so mu vrele solze ter polzele po
suhem licu na posteljo — tiho je plakal . . .

Gospa Železnikarjeva je bila vsa vznemirjena in
prestrašena. Na vse zgodaj je poklicala sosedo, gospo
Veselovo, in posvetovali sta se, kaj da bi storili.

„Kaj bi — po zdravnika bo treba poslati."

»Najboljše bo. Ali bi bil tvoj mož tako prijazen
in bi stopil k doktorju Sadniku?"

»Dobro, povem mu . . . .“ Gospa Veselova je
odšla; kmalu se je vrnila s poročilom, da mož takoj
vstane ter pojde iskat zdravnika, če je že pokoncu.

Na horizontu je medtem veličastno vzhajalo solnce
ter zlatilo in rdečilo mestne strehe. Zvonik predmestne
cerkve, ki se ga je videlo iz Silvestrove sobe, je ves
gorel v solnčnih žarkih. Bolnik je okrenil glavo proti
oknu, odprl oči ter ves zavzet strmel v pozlačeno
jabolko in v križ na zvoniku, ki se je odbijala od njega
svetloba v debelih pramenih ter lila na vse strani v
mirni in jasni jutranji vzduh.

195

Gospe sta ga pozorno in napeto opazovali.
Videli sta, kako mu iz oči seva nekako veliko začu¬
denje in otroško veselje. In čudili sta se temu.

Tedaj pa so se pri cerkvi oglasili zvonovi — bila
je nedelja. Svečano se je njihov ubrani spev zibal nad
mestom . . . Gospe sta opazili, kako bolnik napeto in
ves zavzet posluša in kako se mu lice jasni, ublažuje,
smehlja . ..

Hipoma pa se je dvignil, vstal iz postelje, stopil
nekaj korakov proti oknu, razprostrl roke proti solncu
tam zunaj na sinjem obzoru in veličastnim zvokom
zvonov naproti, se blaženo nasmehnil ter vzkliknil z
jakim glasom:

„0 Bog — ti zadnji cilj mojega hrepenenja...“
A bil je preslab: prebledel je in se opotekel. Gospe
sta ga komaj prestregli, da ni podolgem padel na tla ...

Položili sta ga na posteljo, prižgali svečo, ga
drgnili z vodo in s kisom ter vmes molili. A nista ga
več priklicali v življenje. Še predno je prišel zdravnik,
je izdihnil — njegova duša je pohitela k zadnjemu
cilju njegovega hrepenenja, . .








KAZALO.

F. J. Doljan. Pogreb . 5

Pa’nkracij Gregorc. Brez volje . 39

Fr. Ks. Meško. Črtice:

I. Ko so zvonovi plakali. 81

II. Za deveto goro.109

III. Cilji našega hrepenenja.118


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000436387