Pustimo gradove v oblakih, ustvarimo in zidajmo domove! Smelri lahko trdimo, da se jc duhovno življenje umaknilo gospodarsko=tehničnim vprašanjem našega časa in da danes ne moremo govoriti samo o gospodarski, tcmveč tudi o duhovni krizi. Vzrok je jasen! Kadar stopa v ospredje vprašanjc najelementarnejših zahtev človeškega telesa, takrat so ideje v tem in onem, razna idealna stremljenja itd. potisnjena v ozadje, da počakajo na »zlato dobo«, t. j. na čas boljšega materialnega živ= ljenja. Napačno bi sodil tisti, ki bi takšnok trditev zgrabil kot izraz golega materialističnega stremljenja po uživanju. Čc človck »nc morc živeti samo od kruha. temveč tudi od bescde«, lahko to isto misel obrnemo, da človek nc more živeti samo od besede, temveč tudi od kruha. In ali ni tako? Tisti, ki se jc ravnal vsaj pri nas v Sloveniji po prvem načelu, stoji dandanes prcd samim seboj skoro brez gospodarskih dobrin, dočirn imajo drugi svoje pridobljenc zaklade, svojo čast in ugled, lcpe hišc. Dobro se jim godi in prav dobro jim je na zemlji! Učitelj je bil že od pamtiveka idealen in požrtvovalen, ravnajoč sc po zgoraj omenjenem prvem načelu, čist in brez madeža, samo za lepo vnet in z najidealncjšim stremlje« njem za dobro svojega naroda, je bil vsakemu na poti. To se je godilo posebno v naši domovini. Tako redkokdaj slišimo, da se n. pr. kak časopis zaleti v kakaga drugega izobraženca, recimo zdravnika, advokata, davkarja, financarja. cclo v duhovnika. Če pa je bil kje kedaj na koga namenjen kak napad, so bilc to navadno kakšne posebnc osebne zadcve, nikakor pa niso niti ustmeno, še manj pismeno blatili celega stanu. Za naš stan so naredili izjemo. V letu Gospodovem 1931. jc bil v naši domovini učiteljski stan večkrat nrav po nepotrebnem pokazan ljud* stvu kot Bog si ga vedi kakšen grešnik. Ako bi hoteli ob zaključku tcga leta napraviti bilanco ali recimo statistiko napadov na učitcljstvo, bi imeli v tcm poglcdu beležiti prav lepe rezultate Ampak to ni potrebno. Potrebno bi bilo omeniti nekaj drugega, kar je izrazitejše: način in metodo teh in t-akšnih napadov. Kakor vsak stan, ima morcbiti tudi učiteljski v svojcm zboru osebc. ki mu niso baš v čast — ampak Bog jim odpusti grehe! — smo pač ljudje in ne bogovi! In kje je kdo, ki je brcz greha? Recimo, da tak član našc^a stanu napravi nckaj nemoralnega, n. pr. prodaja v šoli otrokom tombolske karte gasilnuga društva. Kaj sedaj? Čfc je to nekaj nepravilneea. bi človek, ki mu takšno početje ni ugajalo, pač moral zapisati, da »gospod Ivan Ivanič uganja takšno in takšno .nemoralo' .. « Ne, pri nas nismo pokazali te metode. temveč planili srno — po celem stanu! Ves stan na desko, da bo ja bolj dr= žalo! Ali jc takšna borba proti st-inu utemc! ljena in sploh dostojna? Saj bi lahko navedli neštctd sličnih primerov, ki so zmoto posameznika — naprtili vsemu učiteljskemu stanu, da gu pri ljudstvu in izobraženstvu diskrcditirajo, toda namen kroničarja je, da jih samo zabeleži in karakterizira in z nasmeškom na ustnicah potrcplje po rami: »Prijatelj, pozabljeno je. dobcr sem človek in v Kristovcm imenu odpuščam ... Ampak za bodočc . .. saj veš ... da sc zopct nc sp.o* zabiš ...» Kaj torej svctujemo? Vsaj toliko morale, da počutju posamezmkov v bodočc nc bodo »učiteljski kritiki« ali boljc »kritiki učiteljstva« pripisovali grcha enega vscmu stanu, ncgo naj jih pripisujejo »grešnikom« ali pa se sploh vanje ne vtikajo! Zakaj nihčc ni čist pod solncem, vsakdo ima svojo scnco, tudi najponižnejši in najpopolncjši. Kolikor toliko nam jc šu v sporriinu zgodovinsko prvo zasedanje banskega sveta. Kaj vse smo morali v tistih »kritičnih« časih prestati in prcslišati! Koliko bcscd je bilo izgovorjcnih na naš račun! In danes, kjc šo ostale, kod potujejo? Ni jih. lc pozni zanamec=zgodovinar, bo listajoč po kulturno-po= litičnih arhivih naših listin, zmajeval nevcrjetno z glavo: »To jc bilo v Slovcniji v času stoletja otroka, v dobi delovni: šole, ko je kulturna Evropa postavljala šol« nj najvišjc stališče? Ko jc slovenski učitclj posvetil vsc svoje silc kulturi in gospodarskemu naprcd= ku svojega naroda. Kako to, da smo tako izpostavljeni vscmu svetu? Obcnem pa tudi zapostavljeni kakor noben stan? Nekateri vzroki tičijo še v zgodovini političnih bojev in bojev za osamosvojitev učiteljskega stanu, glavnf vzrok pa tiči v našcm času: gospodarsko smo premalo jaki. Naš človek je že od nek= daj »obrajtal« tistega, ki ima kaj pod pal= cem, idealiste pa podcenjeval, ker mu brez bleska in sijaja niso imponirali. Že Pfešeren je tožil, da »petica da imc slovečc«, naš narod pa jc povedal še krepkcje: Lc tisti kaj velja, kdor plača! Can^arja slavimo šele po smrti! Da bi bil Cankar za življenja bogat, imcl na Bledu par vil, v Ljubljani tovarno iri na Dolenjskem par vinogradov, v Celju graščino, bi bil sigurno že za življenja vsega spoštovanja in časti vredcn rodoljub, pa da bi še tako strupcno bičal slovensko rodolju= barstvo in pobožnjaštvo! Ker torej pri nas lc to, kar lahk« otipaš, kaj ccne ima, zato se moramo tudi slovcnski učitclji v novem lctu usmeriti prcdvscm na gc spodarsko piat in delati gospodarsko napruj zasc! Strnjeno, močno organizacijo imamo. Kdor je še izven nje ga moramo pridobiti! Z vso silo skoncentrirajmo vse sile in napore in predvsem z denarnimi donosi ustvarimo kapital, da bi čimpre.j uresničili želje in ideje naših prednikov in naše: postaviti učiteljske domove v Ljubljani in Mariboru! Kcr so se bili vsi stanovi pri nas nostavili v. načclom »najprej kruh, potem idcja«, zakaj bi sc s tcm lstim načclom ne postavili tudi mi? Da bomn po= tem imeli mir, je jasno kot bcli dan! Nc tujcga domi. svoj dom postaviti, to bodi v tem letu naše delo in naše geslo! Če smo dancs razočarani in zbog gospodarske , krize baš učitclji najbolj prikrajšani, in če neka' tcri tudi zasmchljivo glcdajo na našc šolsko in izvenšolsko dclo. nc marajmo! Ohranimo vero vase, ustanovimo si svoje gospodarstvo — izgradimo naše učiteljske domove — gra dove v oblakih pa pustimo! Da pridc naš-a doba kmalu, to vemo! V nas pa je, da pridc čim prcj! Zato pa: Bomo, ali ne bomo? A. Podjavoršek.