144
Zgodovinske drobtinice.
# Ko je cesarica Marija Terezija enkrat v drugem stanu bila, je uprašala nekega pridvornika, kaj misliš: ali mi bo Bog sinka ali hčerko podaril? „Princ bo", — ji odgovori. ,$Jez pa — ga zaverne cesarica — stavim z Vami dva cekina, da bo punica". In res je cesarica princesnjo dobila, pridvornik pa stavo zgubil. Zdaj je bil revež še le v pravi zadregi, zakaj cesarici dva cekina ponuditi, se mu je vendar nespodobno zdelo. Iz zadrege ga reši slavni Metastasio, ki je takrat na Dunaji pesnik v cesarski hiši bil. ^Cesarico morate plačati — opominja plahega dvorana — kar ste zgubili, ste zgubili". wZa Boga!" — mu odgovori osupnjeni pridvornik — „kako se smem prederzniti cesarici par cekinov ponuditi?" 55Vam bom pa jez povedal: kako — mu reče Metastasio — se vsede, vzame kos papirja, ter hipoma zloži pesmico, kise je takole glasila*): „Jez sem sicer zgubil; princesnja me je obhodila, da moram stavo plačati; ako je pa res, da je Vam podobna, je celi svet na dobičku". ^Nate ta papir! zavite tista dva zlata va-nj, in ga dajte cesarici^. — Pridvornik je ubogal in se & tem poklonom zlo prikupil zali cesarici.
$ Imenitni S a koški, ki je bil sila premožen čevljar v Parizu in je tudi cesarju Napoleonu I. škornje delal, je slišal enkrat slavnega Lchntitzhoffer-a na klavirji igrati; ves zamaknjen ga* je poslušal. Da bi ga pa enkrat prav po volji slišal, povabi slavnega muzikarja v nedeljo na kosilo in ga prav bogato gostuje. Po kosilu ga prosi, naj mu kaj igra. SchneitzhofFer, ki je že vedil, zakaj je bil na obed povabljen, se vsede h klavirju in čevljarju tako igra, da se ta v sedme nebesa zamakne. „Te bom že splačal — si misli umetnik sam pri sebi — in ko mu je dosti naigral, se poslov/. Drujro nedeljo povabi Schneitzhoffer bogatega čevljarja k sebi na kosilo. Sako«ki rad pride, češ, da* ga bo še slišal igrati. Prav dobro se gostujeta. Po kosilu postavi pa SchneitzhofFer par sterganih škornjic na mizo. ,5Kaj pa to? — ga upraša Sakoski. SchneitzhofFer mu prav dobrovoljno odgovori: uno nedeljo ste Vi mene prosili, da bi Vam po kosilu kaj igral; danes pa jez Vas prosim, da mi zašijete te škornjice. Vsak po svojem
—                                         — - ~- ¦ — - - i—' ¦                          ¦   —
*) Pesmica v izvirnem italijanskem jeziku se je takole glasila: Jo perdei; Y Augusta figlia A pagar m' ha condannato ; Ma s' e ver, che a Voi sommiglia, Tutto il mondo ha guadagnato.
stanu". — Še dan današnji se je t hranil pregovor „faire de bottes" (škornjice delati) pri muzikarjih v Parizu, ako morajo na kosilo povabljeni ljudem tlako delati za kos pečenke ali bokal vina, s kterim so bili pogostem'.