Pedagoški tečaj v Ljubljani V nekako tradicijo so že prišli vsakoletni pedagoški tečaji, ki jih prircjata izmenoma Pedagoško društvo v Ljubljani in Pedagoška centrala v Mariboru. Prav tako je že tudi tradicionalen vsakoletni sestanek vidnejših pedagoških delavcev v Celju, ki se izvrši v zgodnji pomladi. Oboje priča o živi agilnosli našega pedagoškega sveta, ki nam daje spričo dejstva, da imamo tudi več neoficielnih poskusnih razredov in nekaj let celo veliko oficielno poskusno šolo v naši beli prestolnici, vsa jamstva za dober napredek našega šolstva. Leto za letom zapušča stotine mladih vzgojiteljev in učiteljev naša učiteljišča in prične z delom na terenu, kjer je najbolj živa potreba. Vrzeli, ki se pri tem delu v usposobljenosti pokažejo in pa želja po spoznanju tudi najnovejših dognanj na polju pedagogike in pedologije sili vsako leto cvet našega učiteljstva na razne tečaje in k samoizobrazbi. Menda noben drug stan ni tako navezan na večni študij kot prav učiteljski. Učitelj mora biti vedno poučen o vsakem napredku vsake znanosti in življenjske stroke. Saj je prav učitelj tisti posredovalec med bivšo in bodočo generacijo, ki prenaša razna dognanja, izkustva pa tudi nove napotke in nove ideje iz roda v rod. Učitelj, ki ne študira, zaostaja in postane kmalu mrtva veja na živem narodovem telesu. Zato ni prav nič čudnega, da slišimo o živahnem zanimanju učiteljstva za vse samoizobraževalne akcije in da vidimo še posebno na pedagoških tečajih tako veliko število slušateljev. Letošnji pedagoški tečaj je organiziralo Pedagoško društvo v Ljubljani. Trajal je od 19. do 24. avgusta t. 1. Izmed mnogih aktualnih vprašanj so predavali o najaktualnejših prof. dr. St. Gogala (Sodobna pedagoška prizadevanja), dr. Zwitter (O državljanski in narodni zavesti), A. Vodetova (Učitelj kot socialni delavec), J. Kontler (Pouk v elementarnem razredu), B. Jurančič (Učitelj na vasi), M. Ledinek (Strnjen in predmetni pouk), M. Mencej (Spoznavanje šolskega razreda), prof. V. Čopič (Učitelji — sodelavci), prof. R. Kobilica (Šola in starši), dr. V. Schmidt (Poklicna vzgoja), prof. A. Cernejeva (Obče kultiviranje učitelja), Miroslav Zor (Moderna učila v ljudski šoli), prof. dr. R. Kolarič (Pouk materinščine v ljudski šoli) in prof. dr. K. Ozvald (Izbiranje izredno nadarjenih učencev). S ponosoni Iahko ugotovimo, da je med predavatelji tudi šest naših tovarišev(ic), med ostalimi pa jih je tudi nekaj izšlo iz vrst ljudskošolskega učiteljstva. Ob otvoritvi 19. avgusta ob 9. uri sta pozdravila tečaj in želela mnogo uspeha banski nadzornik prof. Jeglič in direktor ljubljanskega učiteljišča prof. Prijatelj, ki sta osebno prisostvovala otvoritvi. Pismene pozdrave pa sta poslala predsednik sekcije JUU Metod Kumelj in predsednik sekcije meščanskošolskih učiteljev ravnatelj Anton Fakin. Tečaja se je stalno udeleževalo 250 do 300 učiteljev(ic) iz vse Slovenije. Toplo pozdravljena sta bila med slušatelji učiteljica Žorževa (Slovenka) z otoka Bola v Dalmaciji in učitelj Miodrag Miodragovič iz Kamene Gore pri Miloševcu v Srbiji. Prvi je predaval priv. docent dr. St. Gogala o sodobnem prizadevanju pedagogov. Rodilo se je spoznanje, da so za pravilnejšo vzgojo naše mladine odločilnega pomena odnosi vzgojitelja do življenja in do svoje okolice, predvsemi do soljudi, ki jih srečuje v življenju. Zelo važni so zlasti socialni odnosi pedagoškega človeka ki pa so v najožji zvezi z raznimi gospodarskimi momenti. Nekdanja normativna pedagogika je nekdaj določala vzgojni smoter, vzgojitelju pa je dajala pravico absolutnega gospodarstva nad učencem. Sodobna pedagogika pa je psihološka, ki v prvi vrsti polaga važnost na razna psihološka dejstva, ki se nahajajo v učencu. v vzgojitelju in še v otrokovem okolju, ki neprestano vplivajo in s tem tudi oblikujejo razvijajočega se človeka. Odnos vzgojitelja do gojenca ni tedaj več normativno urejen, temveč se ravna po pravilno pojmovanih in dojetih vzgojnih situacijah. Ob takem doživljanju prenaša pedagoški človek življenjske vrednote na druge osebe, ki v občutenju notranjega bogatenja vrednote s hvaležnostjo doživljajo in sprejemajo. Taka sodobna pedagoška stremljenja nam bodo v skladu z duhom časa omogočila vzgojiti boljšega človeka, ki bo samostojno in socialno čuteča osebnost. Isti dan popoldne je predaval docent dr. Zwit.er o državljanski in narodni zavesti. V preglednem predavanju je podal definicijo narodnosti, njeno rojstvo, njen razvoj in tudi njen zaton, kajti iz zgodovine vemo, da se narodi rode, se razvijajo in tudi izginjajo, se vtapljajo v nove mlajše in sveže narode. V različnih dobah je bilo prav različno gledanje na narodnost. Drugačno je bilo v stari antični mestni državi, drugače v despotski absolutistični srednjeveški državi, drugačno okoli francoske revolucije in zopet drugačno danes, ko imamo celo dve različni na- ziranji v primcrih Zvezc sovjetskih socialističnih republik in pa v narodnosocialističnih državah. V 18. stoletju se je človeštvo dokopalo do novega pojmovanja narodnosti, katere značilni znak je posebna duhovna in materialna kultura. Mlade narodnosti so skušale čim več takih primerov odkriti, raziskati in dalje razvijati. Tudi mi Slovenci smo začeli takrat gojiti svoj jezik, ki je do takrat veljal kot nekulturen, kot jezik preprostih ljudi. V manj ko 100 letih smo ta naš jezik razvili do jezika Prešernovih poezij, potem pa šc hitreje do današnjega viška, na katerega smo res lahko ponosni. Poleg gojitve jezika smo iskali čim več drugih, za naš narod karakterističnih stvari, n. pr. narodno blago vseh mogočih oblik. V svrho ohranitve narodnosti smo skušali ohraniti čim več take duhovne kulture in smo pri tem lezli v vedno večjo konservativnost, ki nam je branila sprejemati od drugih narodov, kar je bilo boljšega. Ne samo mi Slovenci, tudi drugi narodi so tako narodno konservativnost smatrali kot pravo narodnost. Povsem drugačno gledanje na narodnost pa je prinesla francoska meščanska revolucija. Pasivni, politično nerazgibani, zaostali in zapostavljeni narod je treba razgibati predvsem politično. Dati mu je treba pravico samoodločbe ali vsaj velike soodločbe pri ustvarjanju političnega in socialnega reda. To naziranje je kmalu zajelo vso Evropo in dalo političnemu zemljevidu v 20. stoletju povsem drugačno lice. V najnovejšem času se je tudi to gledanje na narod zrušilo. Prišlo je do dveh novih sistemov in sicer do sovjetskega poznavanja enakopravnih narodnih enot v skupni socialistični federaciji in pa do narodnosocialističčnega pojmovanja integralnega nacionalizma, ki podreja gospodarska, pravna, verska in druga področja totalitarnostnem gledanju radikalne narodnosti in volje za ekspanzivo in do ustanovitve državnega imperija. Slovenci smo še v pretežni večini na stališču narodne konservativnosti, zato so nas veliki dogodki povečini našli nepripravljene. Vcndar nas pa ta tradicionalna pasivnost ne smc ovirati v bodoče. Tudi razni svetovni nazori ne smejo vcč s svojim fanatičnem presojanjem narodnih in mednarodnih problemov škodovati naši narodnostni dozoritvi. Velik greh je tudi, če se poslužuje politična .stranka narodnosti kot demagcškega sredstva za gonjo proti ostalim, v drugih strankah organiziranim Slovencem. V bodočc moramo pustiti zoreti politično pojmovanje narodnosti, ki mora razgibati narodne množice v naprednem smislu tega gledanja, da nas zopet ne bo prehitel čas. Zadnja je predavala tega dne učiteljica Angela Vodetova o učitelju kot socialnem delavcu. Današnji časi zahtevajo od učitelja in seveda tudi od učiteljice prav težke naloge. Predvsem zahtevajo usmeritev dela v socialno-človeško in socialno-pedagoško stran. Zavestno se raora usmeriti za delo mcd ljudstvom, ki mu mora pomagati do boljšega socialnega stanja. Učiteljstvo silno mnogo študira in skrbi za samoizobrazbo, gotovo več kot vsak drug stan. Da bi pa to delo ne bilo raztrgano in neplodno, naj bi se predvsem posvečalo študiju sociologije. Ta študij bo omogočil pravilno gledanje ter razumevanje socialnih in ekonomskih razmer v službenem kraju ter bo pripomogel do smotrnega in uspešnega dela. Današnja šola je življenjska šola. To se pravi, da vse šolsko deio temelji na življenju otrokove domačije, ki jo mora učitelj dobro poznati. Tega sc je tudi zavedala, ko je ustanovila učiteljska organizacija v polpretekli dobi poseben »Klub prijatcljev vaške kulture«, za katerega je izdelal smernice učitelj Hreščak. Danes še bolj kot takrat je ta program aktualen. Objavljen je v »Prosveti«. V novejšem času dela mnogo na raziskovanju slovenskega otroka »Učiteljski pckret«. prav tako odsek učiteljske organizacije. Delo tega pokreta je rodilo že prav lepe uspehe. Tudi njegove smernice in delovni rezultati so objavijeni v »Prosveti«. S takim delom na socialnem polju se bo učiteljstvo najbolje približalo sodobnim smerem učiteljskega izvenšolskega dela. (Dalje prih.)