i—s—i—i—i—i—i—i—r~
'P
T[ in znanstven. lisK
Štev. 4.          V Ljubljani, dne  1. malega travna  1896.        Leto XVI.
Skala v Savini.
*\L/j, dober vččer,  dekle!  Kam? Četudi  te še ne poznam.
Čigava in odkod  si ti?«   — »jHoda imam še ure tri;
Tri ure še imam hoda .  .  . Pač pozno,  pozno  bom doma.« «
»Mrači se  in  samotna pot  .  .   . Smem jaz li spremljati  te tod ?«
»»Se nikdar strah me bilo ni  — O, ne bojim  se jaz noči!««
»Prehodil že sem križem  svet In lepih videl sem deklet:
Najlepša ti si izmed vseh Po  mestih,  trgih  in  vaseh!
Srce"  ti meni vnela si, Pokoj  mi dušni vzela si.
Ne sliši nihče .  .  . Vse molči. Savina mimo le šumi.
Ne vidi nihče  .   .  .  Temen  mrak. Poljub mi, dekle,  daj  sladak!  .  .  .
Bežiš ?!  —  O, ne,  ne!  —  Še nocoj V ljubezni združim se s teboj!«
Pripomnja. Ta balada je spisana po narodni pravljici, ki sem jo slišal svoje dni bivši dijak v Celju. Skala, okoli katere se ovija pravljica, stoji ob Savini med   Laškim  in  Celjem.                                              Pis-
H
202
Ivau Saveljev:  Sultanove sandale.
A ona,  ona na  vso  moc
Beži pred tujcem  v temno  noc.
In on za njoj,   z njoj   vštric   —  pa kam ? Kam dirjata,  ne ve  ni  sam.
»Postčj,  postoj!  Oh,  še nocoj
V   ljubezni skleneš se z  menoj!«
In dalje,  dalje na vso moč
Beži pred njim  —  kam ? V  črno  noč.
»»Tu združim zdaj  se jaz s teboj I Imaš  pogum  —  pa za   menoj!««
To  bil je  skok črez skalni rob Tja dol v Savine   mokri grob!
Od strasti gnan  za njoj  on  —  kam ?
V   tomun globoki pada sam.
A.  Aškerc
Sultanove sandale.
\7
Romanca.
si  vezirji  m  vse pase,
Vse klečalo je pred njim:
»Slava ti,  nebeško  solnce, Slava,  sultan  Ibrahim !
Nihče, kar jih je  sedelo Na  prestolu kdaj  popred,
Do  kolena ti ne seže, Niti  prorok Mohamed.
Ah,  kedar te vzame Allah K sebi   v sveti sedmi  raj,
Kaj  bo  z nami,   kaj   bo z  nami S hlapci tvojimi tedaj!«
To so  tarnali, jokali,
In  še bolj  in zmerom  bolj; On. pa sname  z nog sandale,
Položi jih na prestol.
»Ne prestanite,  otroci,
Le togujte še naprej: Tukaj  dam vam  te sandale,
Da slavite jih odslej.«
In vse paše,  vsi  vezirji, Vse hitelo je navzkriž:
»Oj  sandale, naša radost,
Ve naš bog,  naš paradiž  —
To poskoči takrat sultan, To jim zakriči v obraz:
»Uh,  vi tepci,  vi  sleparji, Kaj  ste rekli,  da sem  jaz? .
Ibrahim je na prestolu —• On je solnce,   on je kralj;
Na  prestolu so sandale,
In vaš kralj je par sandal.
Pridi,  Omar,  pa jih ženi Po vsem mestu naokrog
In  oznanjaj :   »To  so hlapci In sandale  so jim bog !«
Ivan Saveljev.