Kapelica pri razvalinah
Češko spisal Vaclav Kosraak.   Preložil Jožef Gruden.
Oci Bitova proti Znojnut stoji ob reki Diji cek. vrsta starih gradov, ki iih je sezidal slaven češki kralj kot obrambo proti boieviiemu Ncracu.
Ti gradovi so dandanes same razvaline — razen bitovskega, vranov-skega in znojmskega. Velik del svoje dni nepristopnih zgradb je razglodal zob časa; a ostanki zidu in stolpi, ki so najdlje kljubovali, strme brez streh, brez ometa, otožno a ponosito v oblake in pogumno gledajo po okolici kakor stari junaki, ki so jim siccr roke že omahnile, a jim je ostal v srcu še pogum.
Lani o počitnicah sem spel s tremi prijatelji od Znojma poleg Dije navzgor, da obiščem te stare priče nekdanje moči in slave.
Preko Podmolja, kjer zori tako hvaljeno Šobesko vino, smo jo pri-mahali k razvalinam Gradka (Neuhausel). Od razvalinc sc pne v nebo samo Še del stolpa, nekaj zidu in pa bastije. Na proslranem zelenem trav-niku ob dvorišcu smo prav prijetno počivali v senci košatih lip.
Logarjeva koča, ki stoji na dvorišcu poleg stare, visoko v modro nebo strmeče razvaline, je bila zaprta, nikjer žive duše. Le velik privezan pcs se je zaganjal v nas, kakor bi bil vstal iz starih viteških dob, da bi nas pri-tlikavške potomce odganjal.
Legel sem v travc in gledal v Jasno nebo. Po njem so bile raztresene bele ovčice.
Pred davnim davnim časom, tako sem si mislil, je morebiti krasna gospa glcdala iz novega, v solncu žarečega gradu proti temu nebu in šepe-tala vroče molitve za moža, ki je na čelu oboroženih mož odjahal na boj-nem konju proti krutemu sovražniku. Kako vse drugače je bilo tedaj! Kak-šno življenje, kakšen blesk, kakšno junaštvo, kakšcn pogum! In zdaj? Vsc same razvaline — a o nekdanji gospodi ni duha ne sluha.
Kaj je človek? —
Mrtva priroda krog nas je vedno mlada; naših rok delo pa razpada v prah, in mi sami še prej minemo. Na zidu se pokaže senca, pa izgine brez sledu.
To smo mi.
Obrnil sem oči od žalostne razvaline, pa se zagledal v krasno, zeleno dolino, po kateri tečc reka Dija.
Oddehnili smo si, pa krenili z visokega skalnatega hriba, ki lcži na n;em Gradek, proti reki, čez katero smo se prepeljali, pa smo šli počasi in brezskrbno zdaj v senci bujnega drevja, zdaj v vonjavem hladu borovega gaja, zdaj po zeleni cvetoči livadi poleg rekc. Voda je šumela tiho, zaspano, se lesketala kakor tekoče olje in nas vabila: Pojdite sem, ohladitc se in pokrepčajte v mojih valovih!
37
Sezuli smo se, sedli na breg in potapljali noge v vodo. Prijetno hla-deči valovi so sc; nam ljubko poigravali okrog nog; kačji pastirji so kakor strele švigali semtertja; zdajpazdaj je zavel mil vetrec; listje po drevju je zašustelo; visokt cvetke na loki so pokimavale z glavicami, in neizrečno prijeten mir je kraljeval v vsej okolici in odeval v čarobnost razvalino na skali.
Tiho smo sedcli, nihče ni zinil besedice. V takih trenutkih zabi člo-vek vse okrog sebe, pozabi sam nase, še inisliti pozabi.
Tek časa, krasola in sreča lahno polnijo dušo kakor harfa, in sirune ji zvene rahlo-sladko. Tak trenutek je seme večnega miru.
»Idimo, idimo, da pridemo pred poldneni v Kijev!« me je zdramil gias prijatelja, ki je sedel poleg menc.
Bil je najrazumnejši izmed nas in zato se je najprej domislil, da ne ffloremo tukaj večno sedeti kakor začaranci.
A nama se oi in ni hotelo.
;>Še malo, no,« — sem dejal.
>Pa ne bomo dobili kosila,<- naju je opozarjal tovariš. »Tam je le niajhna gosti^na. Tam si moramo pravočasno naročiti obed, če hočemo kaj dobiti.«
»Torej pojdi naprei, pa naroči kosilo, če nimajo nič pripravljcncga. Prideva za teboj.«
Vstal je in krenil na levo v gozd. Sedela sva s prijateljem še dolgo na bregu — toda oni oblažujoči sen je bil že zrušen. Moj tovariš je pri-viekel zapisnik, pa si slikal razvalino. Jaz sein se pogovarjal z drugira tovarišem o minulih časih in naslikala sva si v duhu tudi sliko — seveda ne razvaline, ampak življenja slavnih vitezov.
Naposled je prijatelj-slikar zaprl zapisnik. — »Naslikal sem. Pojdiva, solnce ie začelo neusmiljeno pripekati.«
Vstala sva, se obula in zavila tudi na levo v les, ki leži že na avstrij-skih tich. Spela sva po ozki, bohotni dolini, kjer so cvetele še robidnice, šipki in raznovrstni zvončki. Pisani metulji so poletavali s cveta na cvet; čcbele so brenčalc in blesteče gaščarice so se solnčile po kamenju. Pre-koračila sva tupatam srebrnojasni potok, ki se )e vil po dolini kakor kača, mahnila jo po stezi v senci mogočnih drevcs na holm, in čez debele po) ure se je odprl namah gozd in pred nama je stala na brdu še dovotj dobro ohranjena trdnjava Kijev z mogočnim stolpom.
Ob gozdu je žc stal mlinarjev hlapec ter nas vedel krog gradu pod senčnatira drevjem na prostrano loko.
Zadaj na loki stoji lovčeva hiša, lo^arieva koča pa mlin. Mlinar ie obenem goslilničar. Pred mlinora pod košatimi lipami je nekaj preprostih miz, katerim so noge zasajene v tla, kegljisče io za kegljiščem klet, po-lctenska kuhinja, pa lesen salon, kjer se izletnlki zabavajo v deževneni vremenu.
Gostilničar-mlinar je snel od moke zaprašeno čepico in naju jc po nemško pozdravil.
38
K        »Je žc vse naročeno,« je segel vmcs najin tovariš.  »Juhe  sicer ni-
Hfrafo, pač pa dobita piške v papriki.«
M        »Izvrstno!« je vzkliknil slikar, »Bodo kmalu?«
WL        »Zakiati fih najprej treba,«  se je spustil v češko govorico mlinar.
B^H nas ne moremo inieti kar pripravljenih, ker ne vemo, koliko gostov
W         »I kai ste vi tudi Čeh?« sem vpraSal.
¦        »0 Čeh, Čeli, tam od Polne.«
H         ;>Pa imale na tablici zapisarvo, da ste gostilničar z Dunaja,*  scm
¦pokazal na rdeč karton, ki je bil pribit na kleti.
I-         »Tako je, Na Dunaju, kjer se je žena naučila kuhati, sem bil del) časa.
¦Kai boste pa kai pili, gospodje?«
I.        Naročili smo si piva in kruha, scdH in gledali manjšo družbo gospe
Hii gospodov, kakor je bilo videti, Dunajčanov, ki so pri nasprotnih mizah
Ked'i in pi'i in se zabavali na kegljišču.
I        Bili so židje in so se tudi obnašali po židovsko.
m         Kmalu nam je začelo presedati tukaj. Vstali smo, pa šli po okolici,
¦dokler ni bil pripravljen obed.
B        Za mlinom je ležal ribnik med visokim drevjem, obrastel z bičevjem,
Bjii [e mirno zrl proti modremu nebu. Krasni stoletni dobi, pa vitki borovci
Bso se zrcalili v njem, kakor se nam zrcali žalost in veselje v očesu.   A to
Bdko prirode, ta ribnik tam za mlinom, je zrlo tako prtjazno, tako mirno,
Bjfa sem si zaželel bivaii ob njegovih bregovih, da bi lahko večkrat veslal
¦po njcgovih gladkih vodah in si miril razbur)eno srce.----------
K         Čez nekaj časa nas je poklical gostilničar k obedu. H         Vesel sem hitel k mizi, a bil sem prevarjen.   Juhe je bilo še nekaj, Bfcesa pa doblizu  nič.   Skoro  bi si bil mislil, da ne  jemo piščct,  ampak Btabce, — tako majhna  so  bila.   Gostilničar pa je popravil  to napako; Keštel nam je toliko večji — račun.
H         Doložili smo torej s kruhom in vprašali, če smemo iti v grad? H         Gostilničarka se  je brž ponudila, da reče  lovčevi deklici, naj nam Rktpre in razkaže grad.   Hitela je k lovčevim, mi pa smo speli peš proti »azvalinam.   Grad Kijev še ni popolnoma razpadel.   Veliki stolp nad vho-Btom je Še dokaj dobro ohranjen, ima še omet,
K Tik ceste prcd vhodom stoji stara kapelica. Zgrajena je iz takega kamena kakor grad. V njej pa je novejša slika Matere božje. Pred sliko so ležale napol uvele cvetke. Ta kapelica je bila brez dvoma z gradom vrcd sezidana, ali vsaj za Časa, ko jc bilo v gradu še življenje in bogastvo. ^vedavo smo motrili grad. Za oglom se je prikazala mlada deklica v preprostem mestnem krilu, z ruto na glavi. V roki je imela velik ključ. Na naš pozdrav narn je odzdravila, odprla močna, skoro nova vrata ter nas molče vedJa skozi vrata v veliko, še dokaj ahranjeno dvorano. Okna so bila še cela, nasredi je stala velika miza, v kotu postelj z volneno odejo, a po stenah je viselo kopje in meči. Razgled z oken jc bil divnolep. Pod nami in okrog nas je valovilo morje dreves.
39
> Kako bi človek tukaj snival in spal!«   sem navdušeno vzkliknil, Deklica nas je iznenadeno pogledala.   Obraz ji je oživel, nasmehnila
se je, pa dejala:   »0, gospodje,  sie s Češkega?«
»Bo nekaj takega.   Ali niste vi Čehinja, gospodična?«
*Seveda sem. Kar je tukaj logarjev in lovcev, so sami Čehi,« Mcd pomcnkom nas je vodila po gradu, vrgla kamen v globok vodnjak, pokazala nan\ v kateri stram Ieži Znojera, v katerem Vranov, z eno besedo: bila je kakor med svojimi.
>-Prihaja mnogo Čchov semkaj?«   smo vprašali.
>MaIo,  Najbolj hodijo scm dunajski Nemci in pa iz Znojma.«
Veselili smo se krasnega razgleda na vse strani, pogovarjali se ter se naposled poslovili od deklice,
Koračili smo zopet po cesti navzgor.
Na vrhu smo se še enkrat ozrli nazaj na grad.
Kako krascn, kako slikovit in čaroben je bil ta prizor!
Kje so oni časi moči, moštva, vernosti in blagostanja?
Vse je minulo! Kakor bi jih voda odnesla, veter ugrabil. Le grad šc stoji — pomnik na njih grobu.
Prijatelj me je prijel ?.a ramo.
> Poglej tja dof h kapelici.«
Naslavil sem na oči daljnogled in pogledal v ono stran.
LovČeva hčerka je ravno pokladala svežo kitico pred Marijino podobo, pokleknila, vzravnala glavo k Materi božjt in sklenila rokc.
O sveta vera, kako velika, kako stanovitna je tvoja moč!
Močni, trdni grad razpada in duh junaštva in moči je izginil iz njega. Mala kapela pred gradom pa še stoji Uidi dandanašnji. Duh pobožnosti veje ckrog nje, tolaži srce žalostnim in dviga nedolžne k nebesom.
¦ In ko bi se zrušila tudi ta kapela, — da ostane samo še en kamen od nje, ostane ta posvečen, in bo trdnjava nebeška, kakor kamen, ki ga je posvelil Jakob za Betel.
Ti pa, kapelica pri razvalini kijevski, kolikrat mi k tcbi zablodijo mjsli!