93
Zgodovinske stvari.
Češki kralj Karol I.
Spisal Fr. Jaroslav.
(Dalje.)
S pridobljenjem in vtelesenjem cele Slezke, obeh Lužic in mejne grofije braniborske postala je češka država evropska velesila, in to tem bolj, ker je razen tega k njej šlo mnogo posestev, raztresenih po gorenji Falci, v Frankih, v Foitlandu in Mišenju. Vsa ta posestva so bila spojena s Cesko ali brezposredno, ali kot fevdi. Vsak velikaš teh krajev, ki je hotel biti v posebni prijaznosti pri cesarju, izrekel se je za fevdnika krone Žeske; potem je bil gotov Karolovega zavetja, in če je potreboval denarja, pomagal mu je cesar z veseljem. Na ta način se je zgodilo, da je vsa sedanja kraljevina saška tje do Lipskega, pa sedanja zemlja bavarska na sever od Dunaja ali Donave do Vircburga nasejana bila s češkimi ostrovi, in da je kralj češki bil djanski gospodar v teh krajinah. Ali vse to se je zamoglo zavarovati kroni češki le toliko časa, dokler bo kralj češki ob enem tudi cesar rimsko nemški, če bi pa po smrti Karolovi prišla viša moč v državi nemški drugemu knezu v roke, utegnilo bi se ponoviti, kar je bil skusil Premisi Otakar II. od Rudolfa habsburškega.
Začel je t>raj Karol misliti o tem, da bi sinu svojemu Vaclavu zagotovil nasledstvo na Nemškem, in ni mu bilo žal nobenih žrtev, da bi le izborne kneze na svojo stran spravil, kar se mu je tudi posrečilo. Da bi svoj namen tem laglje dosegel, obrnil se je sedaj Karol tudi še na papeža Gregorija XI., ki je prav rad ustregel oesarju , ker je upal z njegovo pomočjo se preseliti v Rim. Sedaj je bila samo še ena ovira, Vaclav je bil premlad. A Karol si je kmalu pomagal iz zadrege. Razglasil je, da „mladi knezi" uže vsled svoje odgoje poprej dospejo do dušne zrelosti, kakor drugi sinovi. Izborni koezi so izpolnili željo cesarjevo , ter mu sina Vaclava za kralja nemškega izvolili. Na to je bil s svojo ženo Johano slovesno okronan v Ahenu.
Žalibog, da je Karol z lastno roko začel razdirati svoje s tolikim trudom dovršeno razširjenje češke države, in sicer s tem, da jo je med sinove razdelil Ta nepo-litiški čin se da pojasniti edino le s preveliko ljubeznijo cesarjevo do svoje dece, in to je bila njegova slabost.    Leta 1377.  je   cesar tudi  to  odredil,   da  bi po
smrti njegovi najstarejemu sinu Vaclavu pripadle Češka, Slezka , del obeh Lužic in vsa posestva na Saškem in Bavarskem , pa fevdno pravo nad zemljami njegovih bratov. Drugi sin Sigismund je imel dobiti mejno grofijo braniborsko, in najmlajši sin Janez ostanke obeh Lužic z naslovom vojvoda zgorelskL Na Moravskem je umrl uže 1. 1375. mejni grof Janez, cesarjev brat, in to zemljo je vladal po njem sin njegov Jošt, ki je mla-jima svojima bratoma Janezu Sobeslavu in Prokopu nekatere pokrajine v podfevd podelil. Tako razdrobljenje zemlje je imelo v kratkem ta nasledek, da se je češka država Karolova raztrgala.
Da si je Karol tega leta uže močno bolehal, vendar se je namenil še enkrat v Pariz potovati, da bi še enkrat videl kraje njemu z mladih doi tako drage , kjer je bil odgojen, in da je sina svojega Vaclava priporočil prijaznosti francoskega kralja Karola V. Poleg tega je imel cesar gotovo še drug namen, namreč ta, da bi se zabranil tedaj grozeči razkol cerkven. Karola so na tem potu spremljali sin njegov Vaclav, brat cesarjev Vaclav luksenburški in mnogi drugi knezi nemški in šlezki, nekateri škofje in veliko drugih velikašev in odličnih plemičev čeških. Dne 4. januarja 1. 1378. imel je cesar slovesen vhod v Pariz, kjer je ostal do 16. ja-nuarija. Obiskal je kraje in osebe, njemu mile in drage od nekdaj.
Nazaj grede je obiskal Karol zibel svojega rodu Luksenburg, kjer je brezdetnega svojega brata Vaclava napravil na to, da je svojega bratana, kralja Vaclava, za dediča svojih zemelj imenoval, če bi umrl brez potomstva.    Temu   so   pritrdili  tudi stanovi luksenburški.
Poslednja blagovita naredba Karolova pa se je tikala zboljšanja denarstva, katero je vzlasti za vladanja očeta njegovega Janeza tako v nič prišlo, da mu cela uzorno gospodarstvo in skrb Karolova ni mogla koj v okom priti. Leta 1370 postavim, je ažijo, kakor dan danes velimo, poskočil na 50 od 100. Te reči se je Karol po svojem povratku iz Pariza krepko poprijel in na občnem zboru je izdal postavo, ki je natanko določevala ceno denarja po veljavi čistega srebra , in je sploh vsestransko poskrbel o tem, da bi ne bilo dosedanjih zmešnjav, odiranja in goljufanja z denarjem.
Na koncu življenja njegovega je še užalila cesarja novica o djanskem cerkvenem razporu, na čegar ome-jenje je tako goreče delal in se trudil. Po smrti Gregorija XI. je ena stranka kardinalov izvolila v Rimu za papeža Urbana VI., druga pa nasproti tej v Avinjonu Klementa Vil., katerega poslednjega je vzlasti dvor francoski podpiral. Karol je pisal vsem vladarjem kri-8tijanskim, naj poslušajo Urbana VI., zakonitega papeža. Kmalu na to je Karol dne 29. novembra 1. 1378. sredi žalostne rodovine svoje mirno izdihnil svojo dušo. Narod češki je bridko plakal po njem.
Pogreb rajnega cesarja in kralja se je vršil z veliko slovesnostjo. Enajst dni je bilo truplo izpostavljeno v prestolni dvorani na slovesno olepšanem mrtvaškem odru sredi vseh njegovih kron, znakov, svetinj in tisu-čerih sveč. Duhovniki so noč in dan molili pri njem in trume ljudi so se neprenehoma valile in trle, da še enkrat in poslednji krat vidijo obraz mrtvega svojega gospodarja. Dne 11. decembra je bilo truplo v slavnem sprevodu vseh stanov peljano dol v mesto, najprej v cerkev samostana slovanskega na Novem Mestu, od tam k Minoritom pri sv. Jakobu na Starem Mestu, potem na Malo Stran k devici Mariji pri Johanitih blizo mosta, in konečno na Hradšine v prvostolno cerkev. V vsaki cerkvi je bilo izpostavljeno na ogled en cel dan. Se le dne 16. decembra so položili truplo cesarjevo v grob pri sv. Vidu, kjer počiva še dan danes.
94
Spomin na tega slavnega vladarja in pravega očeta živi še dandanes v srcu slehernega zvestega Ceha.
(Konec prihodnjič.)