ZAPISKI
NOVA  ČEŠKA  POEZIJA
Vsakogar, kdor pozna le površno češko meutaliteto in prisoja Čehom pretirano nagnjenje k življenjskemu realizmu in temu ustrezajoči »praktičnosti«, bo presenetila trditev, da ima poezija pri tem narodu pomembno mesto in da je prav v vezani besedi dosegel vrh svoje literature. Že slovstveni zgodovinar in kritik iz meščanskih plaisti predvojne družbe, prof. Arne Novak, duhovni sopotnik našega Ivana Prijatelja, je s to ugotovitvijo zaključil enega izmed sintetičnih pregledov češke književnosti. Marksistični kritik František Burianek je v svojem uvodu v antologijo češke poezije XX. stoletja prišel k istemu sklepu; tudi on potrjuje, da je poezija najizrazitejši, umetniško najmočnejši izraz češkega narodnega značaja in življenja ter se pridružuje tistim, ki menijo, da »zlasti majhno poznanje češkeg-a jezika v svetu in težave z enakovrednim prevajanjem poezije v tuje jezike preprečujejo, da bi si umetniške vrednote naše poezije že zdavnaj pridobile širše svetovno priznanje^<. (»Nova češka poesie«. Praha 1955.)
V eni izmed zadnjih številk vodilne praške revije »Novy život« je kritik Jaroslav Janii priobčil »Nekaj opomb k sodobni češki poeziji«. Tu predvsem ugotavlja, da kaže zlasti leto 1957 sorazmerno obilno pesniško žetev, saj je že v prvi polovici leta izšlo deset novih pesniških zbirk. Kritika zanima to dejstvo tudi z družbene plati. »Takšen obilni priliv pesniških glasov, kakor ga opažamo,« piše Jaroslav Janii, »ne more biti zgolj naključje: imeti mora svoje življenjske, družbene vzmeti, notranje vzroke, in kritika si mora neogibno prizadevati, da jih odkrije, če sploh hoče o obravnavanih umetniških delih izreči utemeljeno, odgovorno in objektivno sodbo.« V svoji razčlembi splošnega stanja današnje češke poezije, podprti z analizo notranjih ustvarjalnih silnic pri nekaterih novih značilnih lirikih, kaže Janii, da ima nova pesniška tvornost celo tam, kjer opažamo nedozoreloist, tipanje in kurioznost, družbeno živo in pomemibno jedro, ki s svojimi življenjskimi problemi izpopolnjuje ali celo prehiteva prozo.
Posebno značilna so izvajanja češkega kritika tam. kjer s svojo diagnostiko ugotavlja v poeziji zadnjega desetletja dve razvojni fazi. Prva faza je obrodila propagandistično poezijo, ki je skušala zastaviti svoj elan za izgraditev nove družbe in je izražala navdušenje za te smotre v njegovih najsplošnejših in najelementarnejših potezah; bila je most, po katerem so pesniki kar množično prešli v sfero socializma. Ta most, narejen večidel iz improviziranega gradiva, je postal trhel, brž ko je izpolnil svojo nalogo. Drugo fazo označuje zavest, da se umetnost začenja tam, kjer pesnik, pa naj poje, karkoli hoče, daje samega sebe, ali z drugimi besedami, da v poeziji ne gre zgolj za objekt, marveč tudi za subjekt ustvarjanja in da brez idividualne, osebnostne in dejavne udeležbe ni mogoče priti do resnične umetnosti. Spor med »intimno« in državljansko poezijo se je še nadaljeval, zakaj s prevelikim ube-gom v osebnostno, intimno je poezija izgubila svojo družbeno napetost, svojo povezanost z žiAlljenjsfcimi problemi. Tako je bil potreben tretji, regcne-racijski val, ki je skušal sintetizirati subjektivne in objektivne prvine v poeziji. Prav y znamenju tega notranjega uravnovešenja osebnih in družbenih
1142
silnic pesniškega ustvarjanja so, kakor sodi Jaroslav Jam"], nastala vsa močna pesniška dela zadnjih let, med katera šteje kritik Nezvalova »Kfidla« in »Chrpy a mesta«, Hrubinov »Muj speve, Seifertavo »Maminko«, Zavadovo »Polni kviti« in še nekatera.
Toda za pravilno vrednotenje velikega in resnično rodovitnega razniaha je potrebna znatna retrospektiva. Le-tO' nam daje že navedeni poskus antologije češke lirike XX. stoletja, <!.Nova češka poesiec zajetna knjiga, ki jo je izdala praška založba Zveze češkoslovaških književnikov (»Československy spi-sovatel«). Navedel sem že stavek iz uvoda, ki ga je za to zanimivo antologijo napisal František Burianek, eden izmed njenih urednikov. V svoji karakteri-zaciji splošno človeške tematike češke poezije prehaja pisec k vprašanju, v čem so specifično češke poteze, če vrhunske dosežke češkega lirizma primerjamo' s pesništvom drugih, posebej še velikih narodov. Pisec jih vidi v ne-ugnanem boju češkega naroda za svobodo, v močno razvitem čutu za kolektivno utsodo, nadalje v ljubezni do lepote, ki je v preprostih ljudeh, v ljudstvu, v njegovem delu, njegovih bojih in nepremagljivi sili. Češka poezija se ni nikdar ločila od svojega Ijudrstva, nikdar ni prenehala biti globoko demokratična, tudi v sami osnovi svoje miselnosti in svojega izraza. Spričo tega nova češka poezija samo nadaljuje tradicije poezije XIX. stoletja. »Toda njen umetniški inštrument je postal bogatejši, dobil je nove strune, njena skladba si je našla nove harmonije, nove bogatejše akorde, smelo razvija bolj zapleteni kontrapunkt iz glaisov nove stvarnosti in njen izraz se bogati z novimi prvinami ter s popolnejšo pesniško tehniko. Nove misli, ki stopajo spredaj hkrati z novo stvarnostjo, si odkrivajo nove pesniške podobe, nove besede, nov stih.«
V  tem pogledu je antologija ; Nova českti poesie« priporočljiva vsakomur, kdor bi se hotel odžejati pri čistih, vabljivo šumečih vrelcih češkega lirizma. V nji je združenih 42 pesnikov od letošnjega devetdesetletnika Petra Bezruča do leta 1929. rojenega Milana Kundere, ki je letos vzbudil pozornost in polemične odmeve s svojo zbirko »Monology«. Zastopani so tudi pesniki, ki so stali samotarsko ob strani prerodnega vala socialne tematike, kakor Antonin Sova, Karel Toman, Fraiia Šramek, Viktor Dyk in drugi, najmočneje pa so v tako urejenem prerezu češke lirične tvornosti prve polovice našega stoletja zastopani izraziti izpovedovalci demokratične vere v napredek, v humanizem, v družbeno preobrazbo ali vsaj uporniki zoper krivice, nasilja in laži. Sem sodijo predvsem Stanislav K. Neumann. Josef Hora, Jifi Wolker, Jaroslav Seifert. Vitezslav Nezval, Vilem Zavada in František Halas. Vzlic temu, da upoštevam idejni značaj tega izbora, bi vendar dejal, da je težko izločiti iz vsakršne večje reprezentance češkega lirizma n. pr. Otakarja Bfezino, ki je sicer izdal svoje glavne zbirke (izvzemši »Ruce«) v zadnjih letih prejšnjega stoletja, vendar njegov še tako samotarski, v megleno simboliko izzvenevajoči pesniški pojav vsaj toliko kot So^vov ali Dykov karakteriziia silni vzpon češkega pesniškega jezika po Vrchlickem in drugih pesnikih, ki zaključujejo devetnajsto stoletje.
V  tej antologiji, kakor tudi v vseh nadaljnjih pesniških knjigah, ki bo o njih še beseda, opažamo predvsem čudovito spojenost pesniškega iskanja s poglobljeno rastjo, z neugnanim niansiranjem in izredno gibčnostjo jezika, saj se prav melodično bogastvo češkega stiha in višinski vzponi češke glasbe nekje stikajo in nam. tako dajejo notranjo podobo tega naroda, ki je umel in
1143
ume še danes združevati močni čut za stvarnost in za konkretne družbene naloge z umetniško tankočutnostjo in z lepotnimi zanosi.
V samo žgoče središče današnje poezije nas vodi »Baxnicky almanach 1956z (Klub otenafu, Statnl nakladatelstvi krasne literatury, hudby a uineui, Praha 1957). Ta v 90.000 izvodih natisnjeni izbor češke poezije lanskega leta so dobili člani »Kluba bralcev« kot letno premijo. »Basuicky almanach« izhaja že nekaj let, in če listamo po njegovih prejšnjih letnikih, dobimo ne samo evidenco novih imen, ki se kažejo na obzorju češke poezije, marveč vidimo tudi vedno večje diferenciranje in čedalje bogatejšo individualizacijo češke poezije, odkar so na njenem Parnasu odtrobile kričave fanfare izenaču-jočih gesel literarno-političnega konformizma. Vendar odseva tudi skozi novo poezijo, čeprav je očitno zatopljena v iskanje novih izraznih možnosti, življenje s svojimi neubranljivimi problemii. Toda vfideti je, da se poezija bolj in bolj vrača k svojim individualnim vrelcem in da jo zdaj bolj kot v razdobju deklarativnih, izven poetičnega postavljenih pesniških norm giblje to, kar je v sleherni dobi globoko človeško in kar dobiva v socialistični liriki bolj in bolj obliko novega humanističnega odnosa do življenja, odnosa, ki pa zaradi svojega humanizma ne izgublja niti malo svoje osebnostne note.
»Pesniški almanah« za leto 1956 je uredil eden izmed današnjih vo<lilnih pesnikov, František Hrubin. V njem je zastopanih okrog 70 pesnikov z rojstnimi letnicami 1884—1933. Ze ta razpon kaže, da so udeleženi pesniki najstarejše in najmlajše generacije, srečujemo pa se domala z vsemi imeni, ki vsaj tu in tam opozarjajo z novimi stihi nase. Srečujemo tudi vse zvrsti poezije in skoraj vse njene forme; epični pesnitvi, kakor je n. pr. Marie Pujma-iiove pesem o penicilinu, se pridružujejo drobni epigrami, najintimnejša lirična izpoved se druži z novimi inačicami politično deklarativne pesmi. Čeprav velik del pesnikov uporablja zelo drzne metafore in išče navdihov tudi v motnih globinah podzavestnega, je vendar malo verzov, ki bi razodevali nagnjenje k brezpomenski. v somnainbulne blodnje izzvenevajoči poeziji, posneti po zgledih s pariškega asfalta. Tudi poezijo leta 1956 preveva pozitiven odnos češkega lirika do življenjske stvarnosti, čeprav ga izraža v kontrapunktično bogatih prelivih subjektivnega in objektivnega, vizionarnega in opazovanega. Kakor vsi prejšnji »Pesniški almanahi«, je tudi ta zelo okusno ilustriran — lahko bi rekel: tu in tam imaš zgled, kako se likovni izraz ubrano zliva s poetičnim, če ume ilustrator najti notranjo harmonijo med stihi in ris])0.
Ob teh dveh knjigah, ki po antologijskih načelih predstavljata visoko raven češke poezije in nam odstirata poglede v snovanje celih generacij, se mi je nabralo nekaj pesniških zbirk, o katerih lahko kar sumarično zapišem, da segajo v vrhove današnjega češkega lirizma. Predvsem bi omenil Vilema Zavade »Polni fcoitf«, knjigo, ki združuje najnovejše pesmi tega pesnika, v katerem se spaja topla preprostost motivike z zelo tenkočutnim, mojstrsko izbrušenim izrazom, globina osebnega doživljanja z družbeno tematiko, lepota in esprit de finesse s simpatično preustvarjeno življenjsko stvarnostjo. Vilein Zavada je danes poleg Vitezslava Nezvala, Františka Hrubina in še nekaterih reprezentant češke poezije in vreden posebnega proučevamja. Izmed pesniških knjig zadnjega leta bi prisodil deilikatno lepoto in tehtnost zbirki že omenjenega Fratiška Hrubina »Milj zpev«, nemara njegovo najpopolnejše in najznačilnejše delo, ki odsvita ne le pesnikovo formalno dognanost, bogate prelive njegovih tonov in barv, mikavne dosežke v njegovem metaforičnem
1144
iskanju, marveč tudi žlahtna znamenja Hrubinove osebnosti: njegovo ljubezen do življenja in do preprostega človeka, spojeno-st z rodno zemljo in posebej še njegovo iznajdljivost v slikanju razpoloženj v prirodi, kakor da pesnik nadaljuje z novimi umetniškimi prijemi Neumannovo »Knjigo vod, gozdov in bregov«. Morda bi lahko v vrsto pesnikov Hrubinovega kova, čeprav z manjšo intenzivnostjo doživljanja in skromnejšo, dasi še vedno znatno izrazno močjo, uvrstil tudi Ladislava Stechlika, čigar zbirko >>Vonely vodou večery« je izdala založba »Československy spisovatel«. Tudi v tej knjigi je mnogo od-svitov češke krajine, njenih skritih lepot, njene življenjske intimnosti, združene z mladostnimi spomini. Na dokaj bogati klaviaturi Stechlikove lirike zvene tudi elegični spomini na nekatere mrtve, kakor n. pr. na Josefa Horo in Josefa Čapka; tudi tem ni mogoče odreči neke tople note in bogate modulacije pesniškega izraza. »Krupeje«, pesmice Jarmile Unbankove, knjiga, ki je tudi izšla v zbirki »Češke basne«, katerih 173 zvezkov že po sebi dovolj nazorno prikazuje razmah češke lirike, je zanimiva tudi s formalne plati: ta priznana pesnica je združila v nji 35 sonetov v celoto, ki izpričuje mimo oblikovnih kvalitet, že nekam teže dosegljivih v tej strogo vezani formi, vsebinsko gibčnost in izrazno bogastvo.
Te vrstice niso mogle kajpada dati preglled najnovejše češke poezije, skušale so le odpreti vpogled v notranje pretakanje njenih oplajajočih tokov in priklicati v zavest slovenskega bralca spoznanje, da je sredi mogočnega vzpona revolucionarne družbene preobrazbe, v razdobju velikih uspehov v industrializaciji Cehoslovaške republike in v mehanizaciji njenega kmetijstva, ostalo tudi poeziji njeno visoko, splošno priznano mesto. Slovence čaka naloga, da nekdanjo slovensko antologijo češke poezije nadaljujemo in da skušamo pripraviti tak izbor njenih najznačilnejših plodov zadnjega pol stoletja, da bo dostojen starih izročil slovensko-če.škega sodelovanja.
Božidar   Borko