428
PERSPEKTIVE SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA DANES
Pod tem okvirnim naslovom je ob koncu letošnjega TEDNA SLOVENSKE DRAME v Prešernovem gledališču v Kranju potekal pogovor, na katerega je organizator povabil praktično vse dejavne faktorje gledališkega življenja na Slovenskem.
Ob razmišljanju o rezultatu tega pogovora je treba nedvomno ugotoviti več kot srečno okoliščino ali celo naključje, ki bi se mu reklo odpiranje problemov oziroma kompleksno obravnavanje gledališke problematike, kot srečno okoliščino zato, ker takšna usmeritev kulturnega dialoga pri nas na žalost ni prepogostokrat v navadi. Odpiranje problemov pomeni v kontekstu gledališkega razmišljanja pristajanje na vse možne oblike in zakonitosti gledališkega življenja, ki jih je treba upoštevati vse po vrsti, ne da bi hoteli za vsako ceno s takšnimi ali drugačnimi argumenti podpreti eno samo varianto in jo na vsak način povzdigniti na račun drugih. Debata je končno (posredno) s prispevki vseh aktivnih udeležencev razgovora (akademik dr. Bratko Kreft — uvodna beseda, Dušan Jovanovič, Filibert Bene-detič, Tone Trpin, Jože Vozny, Janez Karlin, Aleš Jan, Dušan Tomše in Vasja Predan) izpolnila tudi drugo, dovolj dragoceno odliko tovrstnega soočenja mnenj, namreč kompleksnost obravnavanja gledaliških problemov; to pomeni v gledališkem Žargonu upoštevanje tako rekoč vseh poglavitnih in v tem trenutku obstojnih, delujočih tvornih silnic gledališkega življenja, ne da bi pri tem takšna metoda zanemarila vse tiste nove možnosti gledališkega življenja, ki bi se vzporedno z obstoječimi tudi utegnile razviti.
Kljub tema dvema, metodološko in vsebinsko plodnima lastnostma, ki sta po eni strani tolerantno združevali v izhodišču še kako različna mnenja ozi-
429
Perspektive slovenskega gledališča danes
roma razgrnili pojem in prakso gledališča od ljubiteljske, se pravi v nekem smislu bazične, do laboratorijske dejavnosti z vsemi vmesnimi gledališkimi poglavji, pa je mogoče po zaslugi spontanosti dialoškega načina razmišljanja vendarle odpreti še eno bistveno vprašanje našega gledališkega prostora oziroma njegovih perspektiv, vprašanje, ki ga pogovor ni direktno obravnaval, vendar ga je več kot solidno in argumentirano pripravil. Gre namreč za temeljno vprašanje gledališča in gledališke kulture nasploh, gre za preprosto, vendar v tej preprostosti bistveno vprašanje, kaj je trenutno poglavitni problem našega gledališča in kakšne so oziroma naj bi v zvezi s tem problemom bile tudi perspektive slovenskega gledališkega prostora. Vprašati se je namreč treba, kakšen je danes in tukaj procent t. i. gledališke zavesti na Slovenskem oziroma kakšno mesto ima to naše gledališče v zavesti slovenskega (kulturnega) potrošnika.
Nemara je dovolj realno pripomniti, da je omenjena (gledališka) zavest pri nas na dokaj nizki stopnji, da gledališče pri nas — razen z izjemami — še daleč nima toliko odjemalcev, kolikor bi si bilo želeti, da ta usoden podatek nekako meče svojevrstno, nič kaj konstruktivno luč tudi na realizacijo vseh tistih novatorskih, eksperimentalnih teženj, o katerih tako ali drugače sanjari tako rekoč vsak profesionalni gledališki delavec, in da konec koncev ta podatek, podatek o relativno majhnem intimnem vplivu gledališča spremlja skorajda nezdružljiva diferenciacija tja od vaških ljubiteljskih prizadevanj do eksperimentalnih profesionalnih inovacij, polarizirana diferenciacija, ki se v omenjenih radikalnih nasprotjih sim-ptomatično ponaša z dokaj visokim obiskom.
In prav ta resnica, namreč relativno številen avditorij ljubiteljskega in eksperimentalnega gledališča — ki jo je nekako odprl tudi razgovor in s tem legaliziral ljubiteljstvo in laboratorijsko
ustvarjanje kot dvoje še kako plodnih postavk gledališkega organizma — ta resnica, ki je na videz obetavna in dokazljivo tako dragocena, da zasluži prav vso podporo naših kulturnih prizadevanj, prav ta resnica je v bistvu dokaj varljiva in dvorezna ter odseva vse prej kot zavidljiv položaj in razporeditev našega gledališkega prostora. Paradoks je v tem, da imajo tako rekoč vsi izveninstitucionalni gledališki organizmi svoje specifično občinstvo, tako ljubiteljska gledališča na podeželju kakor tudi eksperimentalni poskusi študentskega ali profesionalnega tipa, da je med tema dvema vejama tolikšna (bistvena) razlika, da se drži prve (uradni priokus čitalništva, druge pa tudi nič bolj simpatična asociacija elitizma, sno-bizma, ekskluzivnosti — in da bi bil paradoks do kraja dognan, je treba priznati, da je interpretacija obeh skrajnosti v trenutni situaciji nekako lahko celo logična. Skratka, priče smo akutno kritičnemu razponu avditorija, ko spremlja gledališka prizadevanja, razponu, ki ga pogojuje status obstoječe gledališke zavesti, razponu, ki sam po sebi, v tem trenutku in s svojo vztrajnostjo lahko še vedno ustvarja samo še poglobitve ali v najboljšem primeru ponovitve tega razpona, ki pa nikakor ne more pomeniti organskega razvoja našega gledališkega prostora.
Če se vrnemo na temo pogovora, se pravi perspektive slovenskega gledališča danes: po vsem povedanem perspektiva našega gledališkega prostora ne more biti samo v poglabljanju kvalitete na ljubiteljskem področju — kjer je že mnogo narejenega — oziroma na področju eksperimenta ali laboratorija — kjer se javljajo zelo intenzivna iskanja — ampak tudi in predvsem v poglabljanju rednih profesionalnih gledaliških izpovedi, ki so na pogovoru zaradi spontanosti dialoškega razmišljanja doživele v glavnem negativne prilastke (tradicionalnost, konservativnost i. p.), kot da bi pri tem pozabili na izkušnje gledališko   visoko   kulturnih   narodov
430
Janez Povše
oziroma področij, kjer je glavni ali večinski nosilec gledališkega življenja vendar redno profesionalno gledališče z bogatim obiskom in kvalitetno izredno visokimi dosežki in celo eksperimenti. Izkušnja razvitih gledaliških prostorov tudi kaže, da so razlike med posameznimi gledališkimi vejami ob pravilno zasnovanem organskem razvoju vse manjše, dokler niso celo združljive v gledališču, ki ni niti ljubiteljsko niti eksperimentalno, ki pa se zato ponaša z obiskom in odprtostjo, kakršno ima ljubiteljsko gledališče, in inovacijsko vitalnostjo, ki jo specializirano goji eksperimentalno gledališče. Šele v tej sintezi lahko govorimo o harmoničnem utripanju gledališkega organizma, s kakršnim se naše gledališče še ne more ponašati, gledališče, ki je trenutno še vedno obremenjeno z razhajanjem nepovezanih skrajnosti.
Potemtakem bi bila na pogovoru TEDNA SLOVENSKE DRAME neizrečena, vendar na tihem že formulirana perspektiva slovenskega gledališča predvsem v nadaljnjem sintetiziranju vseh osnovnih postavk našega gledališkega organizma, dalje zunaj prostora ljubiteljskega in eksperimentalnega prizorišča pospešeno dviganje t. i. gledališke zavesti, kar pomeni veliko skrb in stvarna dejanja v prid gledališke kulture, celo več: ustvarjanje potrebe po tovrstni kulturi, dviganje gledališke zavesti, ki bi omogočila rednemu, »tradicionalnemu«, institucionalnemu gledališču resnični in plodni smisel obstoja s številnim, vse večjim avditorijem in ki bi končno omogočala temu gledališču vse manj in manj koncesij in vse več gledališko iskateljskih snovanj. Šele v tem trenutku bi lahko govorili o resničnem gledališkem organizmu, ki bi bil v vseh smislih harmoničen in bi dejansko pogojeval in potreboval prav vse možnosti gledališkega izražanja.
Kakor je torej nakazal pogovor letošnjega TEDNA SLOVENSKE DRAME v Kranju, pomeni ugotovitev per-spektiv(e) slovenskega gledališča danes
predvsem vrsto dolžnosti in nalog, ki se postavljajo tako pred gledališke delavce kakor tudi najširšo slovensko kulturno javnost. In verjetno je ta ugotovitev tudi jamstvo za pristnost določene perspektive, ki dobiva v tem trenutku izrazito delovno naravo.
Janez Povše