Nekaj vprašanj o učinkovitosti sistema urejanja prostora Author(s): Jože DEKLEVA Source: Urbani Izziv, No. 16/17, PRENOVA (oktober 1991 / October 1991), pp. 106-109 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44180584 Accessed: 24-10-2018 11:21 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 24 Oct 2018 11:21:35 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 16, 17/1991 s parkom, stoji na terasi, ki se za- ključuje s kamnito škarpo. Malo ver- je tno je, da bi bilo poses tvo kdaj obdano z obrambnim zidom, saj je nastalo kot lovska postojanka go- riškega deželnega glavaija Lantierija ob konců 17. stoletja. Torej je kam- nitl venec okoli gradisca zgolj de- korativně narave, saj še bolj pou- daija belino stavbě sredi Vinogradov in gozdov. Brez arkadnega hod- nika, ki oklepá zgradbo, bi bila le-ta preprosta nadstropna stavba . s položno štirikapnico le malo ve- čja od okoliških. Arkade in sama lega pa izpričujejo, da je to kva- litetna arhitektūra s posebnim ná- menom. Tega se je v polni meri zavedal tudi arhitekt, ko se je sredi 70. let lotil zahtevne prenove. Izvedel je adap- tacijo stavbě z dozidavo notranje be- tonske kupole, ki je prej ni bilo in je bila izvedena zgolj po hipóte tieni predpostavki, da je nad osrednjim delom moral biti že prvotno pred- viden neki popolnejši zaključek, ne pa le preprosto leseno ostrešje. Le- sena balustrada, s katero je obdal notranjo galerijo pod kupolo, nosi v sebi nekaj Plečnikovih potez. Tlorisna zasnova kaže vplive Palla- dijevih vil, ki so v približno istem času rastie v okolici Vicenze, ne tako daleč stran. Osnovni motiv je os- rednje, s kupolo poudaijeno stičišče hodnikov, ki med svojimi kraki obli- kujejo kvadratne sobane. Seveda je vse skupaj preprost odrriev na mno- go močnejše beneške vzore. Novi programi na posrečen náčin naglašajo nekdanjo funkcijo Zemo- na. Tako je razstavljeno Lipino po- hištvo napolnilo sobane, v osrednji dvořani občasno prirejajo kulturně večere in koncerte, nekdanji vinski kleti pa sploh ni bilo potrebno spre- minjati namena. Prav takšno pozornost kot notran- josti je arhitekt Bitenc namenil tudi zunanji podobi in neposredni okolici Zemona. Belvederskemu dvorců je z odstranitvijo pregos tega zelenja vrnil razgled, po okolici pa speljal spre- hajalne poti. In prav tukaj se spet kaže ena tistih kvalitet arhitekta, ki je znal s preprostim, najdrobnejšim etajlom, ki neveijetno "sedi" na svo- jem mestu, narediti ta "aristokrat- ski" ambient tako privlačen in do- mač. Na p doben náčin, z bolj ali manj opaznim prilagajanjem historičnega ambienta sodobnim funkcijām, s hkratnjm poudarkom na tistih ar- hitekturnih in prostorskih kvali- ě tah, ki so neko arhitektūra dvignile nad povprečje, je arhitekt Bitenc na šte ilnih primerih prikazal sodoben prist p k reševanju vprašanja ar- hitekturne dediščine. Damijan U ranker, dipl. inž. arh. * Vir fotografïj : arhiv družině Bitenc Jože DEKLEVA Nekaj vprašanj o učinkovitosti sistema urejanja prostora Iz zaključkov raziskave Sis tem pla- niranja in urejanja prostora (1990) povzemamo osnovne ugotovitve. Cilj raziskave je opredeliti vzroke za ne- učinkovitost sistema planiranja, kot jih lahko povzamemo po izkušnjah sodelavcev inštituta. Osem sodelav- cev* je analiziralo delo na pripravi specifičnih dokumentov in ga ovred- notilo na osnovi enotnega vprašal- nika. Rezultāti so razvidni iz poro- čila. Tu se omejujemo na zaključke, ki jih je veijetno smisélno upoštevati ob pripravi novili sistemskih rešitev za urejanje prostora. Ne razpolagamo s podrobnimi ana- lizami o družbenih okoliščinah, ki spremljajo nastajanje in uresniče- vanja planskega ali urbanističnega dokumenta. Dějstvo, daje strokovna pozornost usmeijena predvsem na pripravljanje vedno novili dokumen- tov in da ni motivirana za sprem- ljanje izvajanja posameznega doku- menta, je simptomatično tudi za druga okolja. Premajhen interes za analizo ures- ničevanja prostorskih planov v ceļoti zamegli strakovno odgovornost in tudi omejuje razvoj znanstvenih osnov za urejanje prostora. Za raz- liko od urbanizma in prostorskega planiranja mora zdravstvo dokazo- vati svojo učinkovitost statistično, in to s podatki, ki naj bi bili mednarod- no primerljivi. Spremljanje rezul^- tov lastnega dela je osnova za razvoj vsakega poklica. Planeiji gradijo svoja spoznanja na predpostavkah o delovanju posame- znikov in skupnosti v prostoru. Děj- stvo, da ne preveijajo uresničevanja planov, pomeni, dane testirajo, kako 106 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 24 Oct 2018 11:21:35 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Cm^D Predstavitve st. 16, 17/1991 se reálnost odziva na njihove hipo- tēzē oz. iikrepe in s tem ne vedo, v kolikšni meri so njihove hipotēzē ustrezne. Tako ostanejo tudi brez osnov za razvoj znanstvenih osnov. Skratka, planeiji so v večini prime- rov podobni zdravniku, ki ugotovi bolezen, předpise zdravilo in potem ne spremlja poteka zdravljenja. Na osņovi uvodoma omenjenih ana- liz smo vzroke za neučinkovitost si- stema stimili v naslednje širše pro- blemske sklope: (1) nefunkcionalnost institucional- nega sistema urejanja prostora, (2) nedorečen sistem regulacije 11- zičnega razvoja naselij, (3) prostprski determinizem pri va- rovanju kmetijskih zemljišč, (4) neučinkovita zemljiška politika, (5) prevladnjoči vpliv investitola na oblikovanje izvedbenih načrtov in (6) omejena vloga participacije pre- bivalstva. V nadaljevanju bomo navedena pro- blemska področja uresničevanja si- stema urejanja prostora argumen- tirali na osnovi vprašanj in zaklju- čkov, ki se pojavljajo v análizah posameznega primera. Nefunkcionalnost institucionalnega sistema urejanja prostora Verjetno ne preseneča, da se naj- pogosteje pojavljajo ugotovitve o ne- ustreznosti veljavnega institucional- nega sistema urejanja prostora, Če upoštevamo, da je sistem urejanja prostora nastal kot podsistem samo- upravneģa (družbenega) planiranjaz všemi znanimi implikacijami glede uresničljivos ti sistema. Ktemu pro- blemu je potrebno dodati še dějstvo, da so podzakonske akte oblikovali brez predhodnega preveijanja reši- tev, kar je zaradi nujnih naknadnih dopolnitev povzročilo mnogo dodat- nih problemov. Ob diskusiji o institucionalnih vi- dikih urejanja prostora velja opo- zoriti na razlike v vzrokih za razvoj posameznega problema, in sicer: - nekateri problemi so formalne narave in jih je možno resiti s postopno optimizacijo sistema, tako kot povsod po světu, - drugi problemi pa so struktur lne narave in se pojavljajo kot odraz strukturalnih značilnosti družbe- nega sistema, ki se s seveda plani ne morejo spreminjati. Na primen ob zelo neenaki razpo- r ditvi družben moči ni možno pri- čakovati, da se bodo prizadeti subjekti lahko uskladili po poti do- govaijanja. V pogojih družbene last- nine nad zemljišči se do pridobivanja in rabe zemljišč razvije specifičen odnos. Dokler se zemljiškoposestna struktura ne spremeni, laliko tudi v bodoče, kljub fonnalnim spremem- bam v institucionalnem sistēmu, pričakujemo iste ali podobne reak- cije uporabnikov zemljišč v družbeni lastníni na poskuse urejanja pro- stora. Še posebej med planeiji je prisotna težnja, da bi strukturně problème reševali s plani oziroma formálními inštitucijami. Za naše razmere so značilni naslednji struk- turalni problemi, ki vplivajo na mo- žnosti izvajanja urbanističnih in prostorskih planov s področja ure- janja prostora, in sicen - Kako določiti javni interes v po- gojih prevlade družbene lastnine ali z drugimi besedami kako konfrontirati javne in zasebne in- terese, če pretežni del zasebnikov del uje preko neformalnega trga zemljišč in s tem mimo prostor- skih planov. - Kako razviti sistem regulacije namenske rabe povrsin, če ni fonnalnega trga stavbnih zem- ljišč, na kate rem bi se določala cena zemljišča v posameznih pře- dělili mesta. Kako ,naj država uspešno regulira namensko rabo površin, če ni možno identifici rati interesov zasebnikov kot jih lahko posreduje trg stavbnih zemljišč? - Kdo je v obstoječih razmerah so- govornik državě pri reševanju problemov, ki zahtevajo partner- stvo med javnim in zasebnim sek- to rjem, če se zasebni sektor komaj pojavlja, javnega pa nadomešča družbeni? V tržni ekonomiji se vprašanja urejanja prostora, ki se nato uzakonijo v formalnih pla- nih, razrešujejo med državo (politiko) in ti. razvojnim sektor- jem (development industry), ki vključuje zemļjiške posestnike pokojninske in zavarovalniške sklade gradbeništvo in sorodne dejavnösti. V naših razmerah cela vrsta insti tucij, ki usmeijajo in oblikujejo sistem urejanja pros- t ra ne obstaja in je zato urejanje prostora prepuščeno politič emu in upravnemu voluntarizmu. Nedorečen sistem regulacije fizičnega razvoja naselij Kvalitě ta naselij, njihova opremlje- nost in razporeditev so temeljnega pomena za razvoj vsake družbě. Manjša odvis nost od naravnih su- rovin in spremembe v prometni in telekomunikacijski tehnologiji raz- šiijajo možnosti razvoja širšega kroga naselij. Naselja tudi s svojim gospodarskim, političnim in kultur- ním vplivom oblikujejo preostali pro- stor in se tako tradicionalni an- tagonizem med urbano in rural no sfero transformira v urbano- ruralni ontinuum, kije značilen za urbane oziroma metropoli tanske regije. Pri- čakovali bi torej lahko, da se vloga naselij kot razvojnih žarišč usťrezno reflektira v sistēmu regulacije raz- v ja. Vendar je vide ti, da so pri oblikova- nju sistema družbenega planiranja prevladovali drugačni pogledi na ur- banizem in urbanistično urejanje naselij. Narejen je bil preprost sklep: fizična rast naselij, kar se enači z urbanisti oziroma stroko, je vzrok za neracionalno gospodaijenje s kme- tijskimi zemljišči. Tako smo přišli do drugega ekstre- ma. Če je v preteklosti bilo možno pozidati katero koli zemljišče - ne glede na njegovo pedološko kvalite- to -, je sedaj flzični razvoj naselij odvisen od naravne razporeditve kvalitetnih zemljišč, kar smo označili za prostorski determinizem varova- nja kmetijskih zemljišč. Druga pomembna ugotovitev, ki nas opozoraja, daje potrebno doreči ob- stoječo normativno osnovo za regu- lacijo razvoja naselij, je vprašanje komunalne in prometne infrastruk- turę v naseljih. Javne naložbe v pro- metno in komuņalno infrastrukturo so, pòleg zemļjiške politiķe, osnov- ni mehanizem državě za aktivno usmeijanje razvoja. Znano je tudi,. da so naložbe v infrastrukturo dol- 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier 107 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 24 Oct 2018 11:21:35 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms Št. 16, 17/1991 goročne in zato terjajo pravočasno rezervacijo prostora. V nasprotju s temi ugotovitvami pa veljavni sistem določa, da se infrastruktuma in pro- metna omrežja določa samo kot funkcijske povezave. Slednje poine- ni, da se npr. mejo ureditvenega območja določa po parcelnih mejah, medtem ko se smeri razvoja omrežja načrtuje samo kot idealne povezave med dvěma točkama in ne določa prostora, ki gaje potrebno rezervirati za realizacijo posameznega odseka. Posledice takih določb in tolinačenj je, da srno naselja, ki so po svoji gospodarski, socialni in kultumi vlo- gi odločilnega poínena, sicer zelo na- tančno razmejili od agramega pro- stora in zelo poenostavili opredelitve samega območja naselja. Veijetno je zakonodajalec pričakoval, da bo ve- čji del naselja pod regulacijo izved- benih načrtov. Vendar, kot srno že omenili, ima do sedaj samo polovico občine usklajene dolgoročne plane z republiko in le nekaj tudi srednje- ročne. V vseh ostalih primerih pa niso vzpostavljene niti fonnalne os- nově za pripravo izvedbenih načrtov, ki lahko vzdržijo preizkus ustavnega sodišča. Zato se lokacije dolóčájó na osnovi zastarelih urbanističnih re- dov, katerih veljavnost je bila pred kratkim tudi podaljšana. Če pa ob- cina kljub ternu, da nima srednje- ročnega in dolgoročnega plana usklajenega z obveznimi izhodišči republike, sprej me izvedbeni náčrt in na tej osnovi pridobiva zemljišča, jo lahko kdor koli uspešno spodbija v pritožbenem postopku. Prostorski determinizem varovanja kmetijskih zemljišč Uvodoma si moramo pojasniti, zakaj je vprašanje varovanja kmetijskih zemljišč postalo tako pomembno v 70. letih. Dějstvo je, da ima Slovēnija iz geografskih razlogov maj hen delež ravninskega světa, v katerem se poleg kmetijstva pojavljajo tudi vsa pomembnejša naselja, infrastruk- tumi koridoiji in različni rezervāti. Zato bi morali na teh nenadome- stljivih območjih rigorozno na- črtovati namensko rabo po vrš in in ob tem varovati kmetijska zemljišča. Vendar so v preteklosti imele vso podporo urbane in industrijske ra- be, kar je večkral pripeljalo do pre- tirane porabe kmetijskih zemljišč. Ob tem je potrebno navěsti, da so se zemljišča pridobivala po ce nah, ki so bile določene z odloki občine in niso omogočale nadomeščanja izgublje- nih zemljišč. Obstoječe rigorozno varovanje kme- tijskih zemljišč po vsej veijetnosti ne dosega zastavljenega cilja. Tako se v analiziranem primeru dogaja, da se edovoljene gradnje pojavljajo na sa- mem robu zavarovanega območja. Reze iva tsko varstvo kmetijskih zem- jišč na samem robu mesta Lj ubijane je povzročilo, da so se nedovoljeni posegi samo premaknili iz enega ob- močja v drugo. Varstvo kmetijskih zemljišč samo po sebi ne more biti usp šno, ker zelo ostra kontrola na nekih območjih ob istočasni nespo- sobnosti državě, da poveča ponudbo stavbnih zemljišč na drugih loka- cijah, povzroča samo seli tev disper- zně poselitve na druga območja. Vse kaže, da se v okolici Lj ubijane, kije sicer izločila iz pozidave mnoga komunalno opremljena kmetijska zemljišča, proces nedovoljene grad- nje nadaljuje na robovih varovanih zemljišč in ne znotraj ureditvenih močij naselij, kot predvideva za- konodaja. Takšen pris top k urejanju prostora seveda ne more dati pozitivnih rezul- talov, še posebej, če so v prvo ob- močje bila avtomatično razvrščena vsa kvalitetnejša kmetijska zemlji- šča, in to ne glede na po tre be drugih sektoijev v prostoru. Tak pristop spominja na prostorski determini- zem, ki poskuša anticipirati razvoj določenega območja izključno iz fi- zičnih značilnosti tega prostora. Neučinkovita zemljiška politika Vrsto let je država oziroma občina razpolagala z fondom nacionalizira- nih stavbnih zemljišč - vsa zemljišča v območju gradbenih okolišev so bila le ta 1958 nacionalizirana - in se zato vprašanje stavbnih zemljišč ni niti pojavljalo. Pod vtisom neomejene ponudbe zemljišč v družbeni lastnini je tudi vprašanje gospodaijenja s st vbnimi zemljišči, tj. prisvajanja zemljiške rente bilo ne potřeb no. Vse je nekako ostajalo znotraj družbe- nega sektoija, ki je za razpolagalno pravico nad zemljišči odvajal samo prispevek za uporabo mestnega zemljišča, ki ni odražal dejanske vrednosti zemljišča. Renta, ki so jo prisvajala podje tja ali prebivalci na izjemnih lokacijah, je bila torej del dohodka, ki ni bil posebej obdavčen. Tak odnos do stavbnih zemljišč je privedel do vzorca poselitve z značil- nimi otoki nizkih gostot z obsežnimi nezazidanimi po vrš i nami v mestih, kar vse dodatno obremenjuje skup- nost z naložbami v prometno in ko- munalno infrastrukturo. Ko je bil sklad zemljišč v družbeni lastnini izčrpan, je država uvedla možnost, da se na osnovi izvedbe- ega načrta razlasti zemljišča v za- sebni lasti in tako pridobi nova območja za razvoj naselij. Pri tem je, za razumevanje neučinkovitosti zemljiške politiķe, potrebno opozo- riti, da so bile odkupne cene do- ločene z odloki v razmeiju do cen stanovanjskih po vrš in. Lastniki zemljišč so bili zainteresirani, da se izvedbeni načrti, ki "ogrožajo" zem- ljišča v njihovi lasti, ne sprejmejo, da bi zemljišča prodali na sivém trgu, ki je zagotavljal tudi desetkrát višje ce- ne, čeprav tako pridobljenih zemljišč ni bilo možno uveljaviti pred sodi- ščem. Poudariti velja, da država lahko ak- tivno usmeija razvoj, če razpolaga s prednostno pravico do nakupa ozi- roma lahko z drugimi ukrepi prido- biva in opremlja zemljišča za razvoj. Mnogokrat ostane ta pravica neure- sničena, ker so občine odvisne od monetarne in fiskalne politiķe cen- tra, ki naj bi jim zagotavljal potřebná sredstva. Zato je potrebno, da tudi najnižja raven lokalne samouprave ima možnosti za ustvarjanje lastnih virov, ki jih lahko investira v pri- dobivanje in opremljanje prostora. Prevladujoči vpliv investitor- ja na oblikovanje izved- benih načrtov Motiv vsakega investitoija je, da maksimizira učinke vloženih sred- stev. Da bi uresničil svoj projekL je 108 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 24 Oct 2018 11:21:35 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Predstavitve št. 16, 17/1991 nujno potrebno tudi zemljišče, spre- membe na eni lokaciji se prenašajo na ostale lokacije in slednje so za ostale lastnike ali skupnost lahko pozitivně kot tudi negativné. Tako se interes investitola nujno sooča z javnimi interesi, ki jih oblikuje zavést posameznikov in skupin o pripad- nosti določeni lokalni skupnosti. Javni interesi lokalne skupnosti pa so lahko tudi v konfliktu z zasebnim interesom posameznega investitor- ja. V teh prime rih se investi tor poskuša izogniti planu, ki sankci- onira javne interese. Vendar se tudi javni interesi spreminjajo z razvojem lokalne skupnosti in je zato možno samo nekatere javne interese opre- deliti na daljši rok. V mnogih drugih primerih pa je potřebná določena umetnost možnega, da se in terese javne in zasebne sfere uskladi. Znano je, da investitor lahko finan- cira vse stroške priprave izvedbenih načrtov. V takih primerih prìdobi investitor možnost, da ureditev ce- lotnega območja pod redi s voj im in- teresom, kar lahko přivede do re- šitev, ki za ostale investitorje ali skupnost ne bodo sprejemljive. Ver- jetno. je možnost, da investitor sam flnancira izvedbeni náčrt tudi za širše območje, tj. tudi za zemljišča, ki ne bodo predmet investicije, pro- blematična oziroma nesprejemljiva, če to přivede do prevlade parcialnih interesov nad javnimi. Omejena participacija Participacija prebivalstva pri pripra- vi in izvajanju izvedbenih načrtov je pomembna iz dveh razlogov: (1) zaradi informiranja in ugotavlja- nja odziva na predloge in (2) zaradi oblikovanja javnega mne- nja. Participacija ima smisel, če je vsem udeležencem zagotovljena možnost, da vplivajo na končno rešitev. Ven- dar je to možno le, ko gre za javne naložbe. V primerih, ko se javnost sooča z zasebnim investitoijem, pa so možnosti za spreminjanje prvotné rešitve omejene. Participacija je običajno omejena na skupině, ki so si že izborile pravico do glasovanja. Praviloma pa razni prostorski posegi najmočneje priza- denejo tisto skupino, ki ima najmanj možnosti, da blok ra sprejemanje iz- vedbenega načrta, ker nima niti snovnih infonnacij. Prosvetljen državě, ki skrbijo za politično stabil- nost, zagotovijo, da se v razpravo vključijo tudi neformálně skupině in tako širijo koalicijo za Uresničevanje javnih interesov. Těžko je odgovoriti na vprašanje, ali bi bilo urejanje prostora v pogojih, ki jih na kratko označuje pojem dru- žbene lastnine nad zemljišči kot oblike lastnine na prehodu od državne in zasebne, lahko učinko- vitejše? Samo praksa, če bi bili družbeni procesi reverzibilni, bi la- hko odgovorila na to vprašanje. Nam preostane ugibanje. Vendar je upra- vičeno vprašanje, kako je pri izvaja- nju sistema urejanja prostora lahko přišlo do stanja, da ima po skoraj desetih letih samo pçlovica občine usklajene dolgoročne plane z repu- bliko in samo nekaj tudi srednje- ročne plane. Predpostavljamo, daje političnim elitám v republiki ustre- zalo, da občine nimajo formalno ve- ljàvnih planov, ker so tako nekatere zahteve občin po flnančnih in drugih virih lahko re še vali "po formalni poti". In končno tudi občinskim elitám je ustrezalo tako stanje, ker je opravičevalo morebitne nedůsledno- sti pri alokaciji zemljišč različnim uporabnikom, ki so del "lokalne po- litične igre". Dejansko se nam po- stavlja vprašanje, katera koalicija interesov je v Sloveniji zainteresi- ran , da prekine obstoječe stanje in vz pos tavi politične, strokovne in so- ciálně osnově za rekonstrukcijo sis- tema urejanja prostora. Jožc Dekleva, dipl. inž. arh. * Pavle Milievc: Prostorsko planiranje na ravni občine, Katja Repič: Planiranje razvoja mest in naselij. Ilka Čerpes: Prostorski izvedbeni načrti, Ivan Stanic: Prostorski ureditveni pogoji za primestno vas, Maijan Belce: Uredit- veni náčrt, Breda Ogorclec in Saša Dalla Valle: Ocena zakona in prakse na področju prostorskih ureditvenih po- gojev s predlogi in Mojmir Slaček: L x>- kacijska dokumentācijā. Breda OGORELEC Pre pisi o oblikovanju naselij ( 1 ) Nekaj značilnih pomanjkljivo- sti veljavnih predpisov "Izkušnje kažejo , da je zelo těžko določili arhitekUime nořme kakega mesta. Še zlosti , ker vsak předpis lahko naredi več škodě kot koristi pravi Maks Fabiani v Poročilu o splošnem regulacijskem náčrtu za Bielsko. Peter Fister pa: 'Tudi vsi předpisu ki naj bi ižbdtjševali gr ad- ujo, to le ovircyot ker predpisujejo okus in znaiye; to pa je zastarelo že , ko předpis začne veljatť, Osnovna dilema - předpis o obli- kovanju da ali ne - ostaja od pria in vsaka stran ima svoje zagovor- nike. V tej in nekaj prihodnjih številkah Urbanega izziva bomo představili ne- katera spoznanja o predpisih, ki določajo urbanistično in arhitektur- no oblikovanje. V člankih objavljamo del gradiva, ki bo vklj učeno v pri- ročnik Predpisi o oblikovanju naselij (Urbanistični inštitut RS ga bo izdai predvidoma v tem letu*). Da bi s poznali sedanje stanje in ugo- tovili, katere so značilne pomanj- kljivosti in napake v predpisih o oblikovanju naselij, srno analizirali vsebino in nomotehnično plat** ve- čine veljavnih odlokov o prostorskih ureditvenih pogojih (pribl. 120), in sicer tistih določb, ki se nanašajo na urbanistično in arhitekturno obliko- vanje. Ko srno analizirali vsebino, srno ugotavljali pomanjkljivosti z vi- tí ika urbanizma, torej kakšne bi utegnile biti nezaželene posledicev prostoru. Analiza z vidika nomo- tehniķe pa ugotavlja zlasti, ali so določbe v odlokih pravilno obliko- vane (enopomenske, logične, stilno in jezikovno neoporečne itd.). Kot ŚS} 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier 109 This content downloaded from 194.249.154.2 on Wed, 24 Oct 2018 11:21:35 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms