13/Qi na čast stoletnega rojstnega dneva 'ftlilllii. I@i1il.i9 v stanovnem gledišču ljubljanskem 5. svečana 1858 osnovana od Mtr. fjovrn Tomanu s pomočjo gg', pevcov glasbenega druživa in mnogih druži h gospodov in gospodičiu pod vodstvom gosp. Ned\vcd-a. L OmiilO-TEFK' z e M m h l v ' • Natisnil Jožef illa^nik. 03ooCjj{ci__ Overtura zložena iz slovanskih pesem od Emil Titcl-a. L railei 1 . Predgovor Dr. Tomana. 2 . Kor s slavnim venčanjem Vodnikove podobe; napev Nedwedov, besede Dr. T. ffvoja struna je zapela , Domovina se zavzela. Serca vse je vnet nje glas. Noč morivna je zbežala, Neumcrjoča ti ostala Bode slava večni čas ! V pevskem raju zdaj razhaja, Ki Slovence nas navdaja, Tvoga duha silna moč; In Slovenija krog glave Ti ovija venec slave, Venec vedno nevenjoč! z. Spomin Valentina Vodnika. Dvospev I'leišnianov, besedo Or. Prešernove. V) Arabje pušavi Se tiček rodi; (V odljudni gosavi, Sam za se živi.) dvakrat. So zvezde sestrice, Mu mesec je brat; (Ni dano mu tiče Si ljubico zbrat.) dvak. Zanj družba ne mara, In on ne za njo; (V samoti se stara, Mu leta tekil.) dvak. Nar slajši dišave, Ki zanje sam ve, (Nar žlahtniši trave, Kadila drage,) dvak. In miro nabe'ra Netruden vse dni, (Se vbada, se vpera , Za smert le skerbi.) dvak. tiermado V, njih dela Perlelcn samce; (Ko pride smert bela, Na nji se sožge.) dvak. Ven plane z plamena Z svitlobo obdan, (Slovečga imena Tič Fenis na dan.) dvak. Tak pevic se trudi, Samoten živi, (Se v slavi, ki zgrudi Ga smeri, prerodi.) dvak. 4 . Sarafan. Samospev narodni ruski. „$tara mama, o ne šivaj, Sarafana več, Pusti delo in počivaj, Zlati čas je preč!“ „„Hčerka! k meni sedi, Ljuba hčerka ti! Mlada si, pa vedi, Da mladost zbeži““. „„Poješ veselice, Kakor ptič sladko, Bereš si cvetice; Pa minulo bo! Prešle bodo leta, Z njim veselja slaj, Lic rudcčih cveta Več ne bo nazaj !““ „„Tudi jaz sem pela Mlada deklica; Zdaj sem tiha, vela, Stara mamica! Al nad hčerko sladje vživam Prešlih veselin, Sarafan rudeči šivam, V mladih let spomin.““ 5 . Zadovoljni Krajnec, Besede Vodnikove; kor star krajnsk. straže hrovaške Gor sonce mi pride, V nograde laške Po poldne zaide; Z beneškiga morja Jug čelo poti, Od Štajerca borja Per del’ me hladi. Mi brazdjo konjiči Za hajdo, pšenico, Netrudni dekliči Pa bel’jo tančico; Kaj maram, se kruha Persluži zadost, Ni sila trebuha Okoli mi nost'. Imam oblačilo Domač’ga padvana, Ženica pa krilo Iz prav’ga mezlana; Se sveti na lice Ko pirh moj skarlat, Nje šapel, jegliče, Nje moderc je zlat. Rad plešem okrogle, S peto glas dajani, Premetem vse vogle, Se v cepa dva majam; Nožiče pa Mince Za mano drobni, Pobera stopince, Se v kroge verti. Na žgancih tropine, Pa kisliga žela, Bob, kaša, vse mine, Ko pridem od dela, Alj bodi pogača, Klobasa, al sok, Alj kar se obrača Na ražnu okrog. Za vsako povelje ’Mam zidano voljo, Za brambo dežele, Alj hodit’ v šolo. Povsoti se maham Ko čverst korenak, Pa delam, pa baham, Pa pijem tobak! 11 flifel 6 . Veršac. *) Pesem Vodnikova, Govor. j|a Veršacu doli sedi, Neznan svet se teb’ odpre; Glej! med sivih pleš v sredi Zarod /.lahnih rož cvete. Sklad na skladu sc vzdiguje Golih verhov kamni zid, Večni Mojster vkazuje: Prid zidar se les učit! Divja koza prosto skače, Od muh daleč je goved , Planšar ’z Mino po domače, Po sneg’ lovec iše sled. Ak vihar drevi valove, Beži v skale plašni trop, Stresa votli glas bregove, Grom maje nebeški strop. *) Narviši sncžnik za Triglavom, Kmalo sonce čisto seje, Iz jezer stokrat blesi; Star mecesen redi veje, Vetru, zimi v bran stoji. Tukaj bistra Sava zvira Mati pevske umnosti, Jezer dvanajst kup nabira Sola zdrave treznosti. Tje pogledaj na višave, Kjer Triglav kupi v nebo; Štej snežnikov goličave, Kar derži nardalj oko! Tamki ravno Forlanio, Benečansko tii morje, Dol globoko Hravatio Švajca bele gor glave. Bliz je polje Goratana, Orat vidim Štajerca, Bližni sosed mi Lublana, Silska, Trolska majerca. Pod velikim tuki Begam Breztelesni bit želim, Ciste sape sred mej kregam Menim, de na neb’ živim! 7 . Občutki. Samopev .losi pinc Turnogradske-Tomanove, besede Dr. T. io zagledam jasne vas gore Z večnim snegom belo dete, Iz serca vzdigujejo želje Se popred ne razodete, (Čudno v, meni gane se serce, Kaj godi se mu, samo ne ve.) dvak. Ko zagledam lepo zelenad, Kjer Studenc se bistri vije In pihljaje tiholjubi hlad Med cvetlice divne dije, (Čudno v meni gane se serce Kaj godi se mu, samo ne ve.) dvak. Ko zagledam polno zvezd nebo, Milo sjajno belo luno, Skozi gajev slišim noč temno Biti miloglasno struno, (Čudno v meni gane se serce. Kaj godi se mu, samo ne ve.) dvak. Ko zagledam žarnovnet obraz Čiste, ljubljene device, Kteri vije žlahtno gladki las Se čez belo, zorno lice, (Čudno v meni gane se serce Kaj godi se mu, samo ne ve.) dvak. Ko zagledam polno radosti Drago svojo domačijo, Koj se struna serčna oglasi Pesrni mile se zbudijo (Čudno v meni gane se serce Kaj godi se mu, samo ne ve.) dvak. Kaj, prijatli, je le vender to Čudno serca hrepenjenje? Čujte, čujte to serca blago To nebeško poželjenje, (Kadar v meni gane se serce Njega v njem občutki se bude 1) dvak. 8 . Plave oči, čeme oči. Kor. Besede po ceski pesmi; napev Willter-OV. $lave oči, Černe oči, Ktere ste krasnejši? Plavi oči, Černe oči, Ktere ste močnejši ? Plave oči, mile oči! Vi ste tiha prosba, — Černe oči, sto z n e oči! Vi ste tiha grozba. Rožice ste ob potoku Tihe plave oči; Kakor živo ogle mi ste Grozne Černe oči. Kdo bi mogel zoperstati, Kogar ve prosite, Kdo ne mogel vas se bati, Komur ve grozite! 9 . Življenje. Cvctcroupcv lliliarjev. besede J. UlšifOVe. ftjopotvanje, bratje, Je nase življenje! Mož modrih od nekdaj Je to govorjenje; Skoz ktere dežele Pa pot nas pelja , Naj pesmica moja Na znanje vam da. Po travnikih perva Nas pisanih pelje, Marjetce, zlatice, V stezice nam stelje; Otroci brezskerbni Po travci teko , V rumenkaste lasce Cvetice pleto. Mladenčev, dekličev Je druga dežela, Razlega se petje, Vesel’ga kardcla; Si delajo sanje Od zlatih gradov; Pa skušnje jim manjka, Modrosti darov. Po tretji hladno je, Gre pot čez višave, Se kri umiri, se Razjasnijo glave; Se trudijo z delom Postavni možje, Sad truda berejo, Za prihod skerbe. Čez gole verhove V četerti so pota; Je merzlo že v sercu, Ne greje gorkota; Pa starčikom kmalu Dežela je kraj ; — Tako je na zemlji Le kratek naš raj! 10 . Budnica. Kor s glasbo po serbski. « Uj.stammo! zarja vstaja, Po livadah hrup razsaja, Zagrabimo, odpodimo Vse sovrage Austrije! Pasti mora divja sila, Jo zakriti noč nemila, Da zazremo, se zavzemo, Kaj je sloga Austrije! Strela udri iz višine Napadavce domovine, Zavolj sreče neodreče Sloga sinom Austrije! Naglo bratje! zdaj je vreme V prah zdrobiti vražno pleme, Ne odlašaj, le zanašaj Se na slogo Austrije! Dvigaj, dvigaj se na nogo! Naprej urno, sinek sloge! Vraga steri, v prah poderi Vse overe Austrije! Vodnikove pesme se dobivajo po 20 kraje, pri Jož. Blazniku.