V 70. leto. V dobi živimo, ko se jubileji veliko češče m slovesnejše praznujejo, kot je to bilo prej navada. To je znak časa, ki jadrno hiti ter brez zaniraanja drvi mimo dogodkov, ki se za nje v javnosti ne manifestira tako, da bi vzbudili pozornost. Ljudje so postali površni in pozabljivi, zato mora obhajanje obletnic osvcžiti in okrepiti njih spomin ter zainteresirati njihovega duha za velika vprašanja, ki so bila stavljena našim prednikom in ki v spremenjeni obliki stopajo tudi pred sedanji rod. Iz tega povse sodobnega nagiba se danes spominjamo jubileja, ki se tiče našega lista. Z današnjo številko je »Slovenski Gospodar« nastopil svoj 70. letnik. Sedemdeseto leto, začeto, čeprav še ne končano, je dolga doba. Kdor doživi to leto, o njem sodijo, da je star. Pa je mnogoteri pri svojih 7 križih zdravejši in čilejši ko drug človek s 5 ali še manj križi. Gre na konstitucijo in življenjsko silo: smo nadvse zdrave konstitucije in takšna »ivljenjska moč polje po naših udih, da se čutimo mlade, sveže in zdrave kot smo bili v »življenja cvetju«. To dela duh, ki oživlja. To je duh katoliškega krščanstva, ki se nikdar ne postara, ki je vedno nov, vedno mlad, vedno ustvarjajoč. Temu duhu, ki je največja svetinja našega Ijudstva, je »Slov. Gospodar« vedno služil ter se neumorno trudil za njegovo obrambo in njegovo razširjanje. Služiti resnici pomeni se za njo boriti. Naš list ima za seboj dolgo dobo odločne in smotrene borbe za naše verske ideale, ki' jih je vztrajno branil zoper liberalizem nemškutarskega in slovenskega kova in zoper socialistično protikrščanstvo. To svojo nalogo tudi v bodočnosti vršiti, smatramo za svojo bistveno dolžnost. Zvest Slomšekovemu navodilu je »Slov. Gospodar« tudi vedno in vneto gojil in branil drugo svetinjo našega ljudstva: slovensko narodnost. Na tem področju so njegove zasluge — brez pretiravanja in samohvale povedano —neprecenljive. Ni ga lista na Slovenskem, ki bi se v tem oziru mogel meriti z njim. Nemški nacionalizem je v nekdanji državi teptal v blato našo narodnostno svetinjo, slovenski janičarji-nemškutarji so pljuvali na njo, »Slov. Gospodar« pa jo je v visokem čislanju dvigal kvišku ter jo v zavestnem ponosu visoko nosil pfed narodom. Mi smo rešili, sledeč stopinjam velikega Slomšeka, slovensko Štajersko za slovenstvo! Ko to ugotavljamo, ugotavljamo zgodovinsko dejstvo in nič drugega. Slovenska je bila naša pot, slovenska bo tudi ostala: kot slovenska se s srbsko in hrvatsko strinja v jugoslovansko pot. Borbe, ki jih je vodil naš list, je vojeval z uma svetlim mečem. Da bi narod usposobil za to orožje, je širil med njim pravo in blagodejno izobrazbo, ki naj bi kovala in brusila ta meč. Že v svoji prvi številki (16. januarja 1867) je izpovedal svoj prosvetni smoter s temi besedami: »Kdor se noče učiti, ostane nevednež. Nevednost pa je za človeka velika nesreča. To še posebej dokazovati menda ni treba, saj vsak dan vidimo, v katere stiske in sitnobe spravi nevednost človeka. Kdor več zna, več velja in si lažje pomaga. »Slov. Gospodar« si bo prizadeval poučevati naše Ijudstvo v domači, lahko razumljivi besedi o raznih gospodarskih, pa tudi v političnih in narodnih stvareh.« Naš list je to velevažno nalogo zvesto in z razločnim uspehom vršil cd tedna do tedna, meseca do meseca od leta do leta. Vešč učenik je bil našemu kmetu. Učil ga je umnega in naprednega kmetovanja, učil ga je računati in ceniti kmetijske pridelke, varoval ga je pred oderuhi in izkoriščevalci kmetskega stanu. poučeval ga je v vseh vprašanjih javnega in političnega življenja. Celo vrsto let je bil edini učitelj in voditelj prosvete med slovensko kmečko in delavsko mladino. Izobraženi slovenski fantje, izobražena dekleta: to so naši uspehi in hkrati naš ponos! Nastopajoč svojo sedemdesetletnico se pred vsem zahvalimo Bogu, ki nas je v dolgi dobi našega življenja in delovanja podpiral s svojo pomočjo in milostjo. Božji blagoslov je bil z nami, z našimi ustanovami in organizacijami. Zavedajoč se slabosti in nemoči, se mu priporočamo, naj nam bo tudi v bodoče ob strani s svojo vsemogo.no milostjo. Hvala tebi, slovensko Ijudstvo, za tvojo zvestobo, ki se je podedovala od prednikov ter prehaja od očetov na sinove. Nobena sila, naj si je prihajala od zunaj ali pa od zlohotnežev v lastnem narodu, te ni mogla odtrgati od nas. Slovenske hiše nam odpirajo svoja vrata. Kmalu ne bo več poštene slovenske hiše na štajerskem in v sosednih pokrajinah, kamor ne bi prihajal naš Išgt/ Ljubezen nam skazujete, z ljubeznijo pa vam tudi dajemo to, kar imamo in zmoremo. I j9. .1 m jUH, 1SS I MJilhlj_.,hi. r #^  -1 6 Jnninff