Dobri ljudje                    
13. Velikodušnost.                    |H
S*^fe,rancosko mesto Pariz je bilo za Časa francosko-T-lk^ pruske vojske I. 1870.—1871. v veliki zadregi. ^HIŠkI ^'ast' ie ^''° preprosto ljudstvo v obleganem (L!jglg>^ mestu v silnih  stiskah.  Ob času nesreče pa se še zlasti pokaže, kdo ima plemenito srce. Poscbno se je odlikoval župnik v predmestju Passy; njegovi darovi so mnoge rešili smrti.  Ko je pa v tej     1 skrajni   bedi   začela   divjati  še  strahovita vstaja,   tako-     I zvana komuna, je bil celo ta angelsko dobri mož v     I smrtni ncvarnosti. Neka stara ženica, ki je mnogokrat     " prejemala miloščino iz rok dobrega gospoda, je ne-hvaležno ščuvala Ijudstvo proti njemu in kričala, da je treba župnišče zažgati, župnika pa obesiti.
K sreči pa niso bili vsi župljani te misli, in go-spod župntk je ostal živ in zdrav. Ko je nastal mir, je dobri župnik nadaljeval svoje delo krščanske Iju-bezni. Stara beračica pa je bila tako predrzna, da je zopet prišla v župnišče trkat na njegova vrata. Dasi jo je blagi mašnik takoj spoznal, ji je vendar podaril lep dar, pa smehljaje pristavil besede: nOlejte no, ko bi bili dali vi mojo hišo zažgati in mene obesiti, pa bi vam ne bil mogel nič več dati!"
Oh, kako velikodušni znajo biti dobri Ijudje!
Ave Maria.
14. Miloščina ubožnih ljudi.
V neki vaški 4oli je razlagal gospod katehet nauk o krščanski dobrodelnosti in miloščini. Neki učenček, ki ga jc prav pazljivo poslušal, žalostno povesi glavico in začne natihem godrnjati: nOh, miloščina! to je že lepo, toda le za bogatine!"
Mašnik razume malega godrnjača in ga takoj na-govori: »Kaj ne, ti poznaš tamle dol pod klancem Ivanko, ženo cestarjevo."
5*
,,Da, gospod župnik; saj še od tukajle vidim njeno hišico, njcne tri otročiče, ki so še ubožnejši, kot sem jaz, in njo, inater, ki sedi skoro vsak dan pred vratmi in prede ali krpa."
,,Dobro, prijateljček moj, le poslušaj nekaj dobrih del krščanskega usmiljenja, ki jih jc izvršila uboga Ivanka le samo včeraj zjutraj:
Ob zgodnji zori odpre vrata in zagleda staro sosedo, ki je sopihala gori po klancu vsa sključena pod težo kruha, ki ga je nesla v hrib. ^Soseda," jo preprosto nagovori Ivana, nali mi dovolite, da vas spremim gor po tejle bržini? Moji malički še spe, mož je že šel z doma, in meni tako zelo ugaja dobri jutranji zrak." ln že se približa, vzame jerbas in se živahno dalje pogovarja. Ko pride do vrha. se poslovi: nZ Bogom, soseda, in hvala za vaše prijetno sprem-stvo." Vsa srečna hiti nazaj po klancu. In njen dobri angel se je veselil.
ln blizu svoje kočc že sreča drugo sosedo, ki je imela na ponudbo dnevni zaslužek, še nekaj nad 1 krono pa dvakratno hrano. Toda kaj naj počne s svojim malim Peterčkom? — ,Kar meni ga dajte, to nedolžno stvarco," se ponudi lvana; ,nič mi ne bode v nadlego, in kako ga bodo veseli moji otročiči pri nas!" In objame Peterčka, ga privede v sobico in začne oblačiti vzbujeno otročad. In njen dobri angel se je veselil.
Ko so otroci odmolili in odzajtrkovali, je vse lepo pospravila, očedila in uredila. Kar se ji dozdi, da je nastal na koncu ulice neki prepir. Tkalcc Florjan in njegova žena sta se nekaj sporekla in sta bila prec^j glasna. Pa stopi k njima Ivana in izpregovori nekaj onih pomirovalnih in lepih besedi, ki jih ima dobra in bogoljubna ženska vedno na razpolago. Oblaki prepira so se hitro razpršili, obema stisne roko in se povrne k svojim otrokom. In njen dobri angel je bil vesel.
Pride mimo pismonoša, ji vošči dobro jutro in kaže pismo, ki ga je pisal sin vojak staremu Krištofu, ki je stanoval nekaj hiš dalje. ,,Kaj ne, mama Ivana, da pridete in m    oreberete pismo,"  jo nagovori pi-
S3    69    P3
smonoša. ,,O, zakaj pa ne", je takoj pripravljena, Jit tudi odgovor mu bom napisala." Ko je preprosto in vljudno postregla dobremu starcu, se je vesela vrnila domov. Potem pa je urno in skrbno nadaljevala svoja gospodinjska opravila ter še posebno pazila na otro-čiče, ki so se igrali poleg nje. Le tupatam je stopila na prag, da je dala koščeic kruha in še pristavila tolažilno besedo revčku, ki je šel mimo. In njen dobri angel je bil vesel.
Ko je prišel opoldne njen mož domov, je bil vesel tudi on, ker je našel vse v najlepšem redu, in veselila se je vsa — sicer ubožna, a srečna družinica."
»No, otroci, kaj mislite o tem dopoldnevu dobre matere lvane?" je pristavil gospod župnik svojim učen-cem, ki so ga poslušali z odprtimi očmi. In potiej jim je razlagal in našteval, kako tudi oni lahko opravljajo dobra dcla ter v slavo božjo in bližnjiku v korist rabijo svoje oči, ušesa, dar govorjenja, roke in noge ter svoje dobro srce!                           Po ,Paillettes d'or\
15. Sv. Martin.
Veliko dobrega in slavnega je izvršil sv. Martin v svojih mladih letih in pozneje kot škof. Toda no-bena reč ni ostala v tako trajnem in nepozabnem spo-minu  kot  dobrotljivost  njegovega svetega srca.
Ko je bil sv. Martin še mlad vojak v rimski legiji, je biizu Amiena v hudem mrazu srečal moža, ki je mimoidoče zastonj prosH miloščine, in zdaj tudi proti njemu proseč molil roke. Mladi junak ni imel drugega kot svoje orožje in vojaško obleko. Ustavi se in ginje-nega srca premišljuje. kako bi mogel pomagati ubo-gemu trpinu. Slednjič sc odloči, zamahne z mečem in prepara po sredi svoj plašč, da polovico beraču, z drugo polovico pa pokriva sebe. kakor ve in zna. Seveda se drugi norčujejo; toda naslednjo noč se mu prikaže sam Oospod Jezus Kristus odet s polovico onega plašča, ki ga je bil sv. Martin podaril beraču, in mu reče: nMartin, katehumen, me je ogrntl s tem plaščem."   Martin   se je   dal   krstiti  in  je postal velik
 70
svetnik, slaven škof, in čudodelnik francoske dežele. Koliko je storil za posvečenje svojih ovčic, priča še posebno to, da ga je za pogrebom spremljalo dvatisoč menihov.