173 Obrtnija. Osebni kredit po kranjski deželi. (Spisal Ivan Lapajne.) I. Splošne lastninske in pridobninske razmere. Vojvodina kranjska, ki meri okoli 100 kvadratnih mirijametrov, je po največ gorata; gorenjska stran pripada že visokemu alpskemu gorovju, mej tem ko krije Notranjsko kras, Dolenjsko pa večinoma gričevje. Gorati del dežele obsega več kakor polovico nje površine; več kakor četrtina dežele pa je hribovita, in le slaba četrtina odpade na ravnino, ki obsega: ljubljansko barje, krško polje, gorenjsko dolino in še nekatere manjše druge doiine. Cele površine je 95% produktivne zemlje, mej temi zavzemajo skoro polovico gozlovi; 1/6 odpade na pašnike, Ve na travnike in vrtove, 1/s na ralno zemljo, sposobno za plug; okoli lVs% površine pa krijejo vinske gorice itd. Dežela je povsem poljedelska ali agrikulturna dežela ; kajti večina prebivalstva se ukvarja z različnimi 174 strokami poljedelstva, in le skromna manjšina dela in služi pri rudarstvu, industriji ali v kakem drugem poklicu. Večjih poljedelskih podjetij je v deželi pač jako milo; saj je pa na Kranjskem vseh velikoposestnikov samo nekaj nad 100, in še med temi jih poseduje nekaj le večje kmetije. Nekaj velikoposestnikov, „grajščakovtt, je seveda še vedno na Kranjskem, akoravno se je v zadnjih 40—50 letih, po 1848. 1. namreč, marsikatero velikoposestvo ali „grajščina" porazdelila in poprodala. Srednje velikih posestev bilo je pač še pred omenjenim letom precej, in danes obstoji iz njih večina dežele. Vender gredo tudi ta srednja posestva isto rakovo pot, kakor velika posestva. Tudi ti ljudje čim dalje bolj par-celirajo in poprodajajo, in v kratkem bomo mogoče lahko trdili, da so na njih mesta stopile, in to posebno na Notranjskem in Dolenjskem, majhne in prav majhne kmetije. Kje pač tiči vzrok temu rastočemu razdeljevanju posestev? Ako zgubi posestvo svojega dosedanjega lastnika, tedaj preide navadno, posebno v zapuščinah, celo v tuje roke; vender ne vedno. Iz jednega ali druzega povoda, posebno če ima več dedičev, razdeli kmet svoje, že tako ne veliko posestvo: na ta način nastanejo potem iz jedne trdne kmetije male kočarije, tudi nkajžarijea imenovane, ki so v malem številu bile že pred 1848. letom. Dostikrat pa je kmet prisiljen še pred smrtjo, v svojem interesu, svoje lepo posestvo razkosati: prej ali slej pride ali po slabi letini ali kaki drugi nadlogi v stisko, da mu zmanjka denarja. Sedaj pa naj plača davek, ali si nakupi živine itd. Vpraša se s čim? Poljskih pridelkov gosposka oblast ne jemlje, čaka tudi ne za kmeta ugodnejšega časa; izposoditi si denar, pa je bilo prejšnje čase težka stvar. V celi kranjski deželi je bil jeden sam zavod, ki bi mu morda ustregel, ali manjkalo je v tistih časih posredovalcev (odvetnikov, notarjev); in tako je bil kmet prisiljen, storiti zadnji, za njegovo delovanje jako neugoden korak: odprodati jedno, dve parceli svojega posestva. — Pomanjkanje denarja v nujnih potrebah je bilo mogoče in marsikje še dandanes glavni vzrok popro-davanju, manjšanju večjih posestev. — Arondirana so posestva največ na Gorenjskem, pa tudi še nekatera na Notranjskem in gorenjem delu Dolenjskega. Najbolj par-celiran pa je svet, kjer rase vinska trta, kakor v srednjem in južnem delu Dolenjskega in na Vipavskem, in posebno še v Beli krajini. — Jedno smemo z malim ponosom srečno imenovati za našega kmeta, da, kar ima, lahko po vsej pravici imenuje svojo last; najemnikov je izmed naših kmetov le jako malo, in če vzame kateri kako posest v najem, tedaj ima navadno tudi še nekaj, kar lahko imenuje svoje. V soglasju s kakovostjo zemlje je gozdarstvo zelo razvito na Notranjskem in Gorenjskem. Živinoreja prinaša deželi še najbolj masten dobiček, ker se marsikatera živinica proda v sosedne dežele. Posebno se radi pečajo z odgojo mlade živine. Na Gorenjskem (v Bohinju in kamniškem okraju) napreduje mlekarija, mej tem ko se s pitanjem goveje živine pečajo le večji posestniki; s svi- njami in prešiči pa so na najboljšem glasu Dolenjci, ki napravijo, posebno manj premožni, ž njimi dober in lahek dobiček; tudi kuretnino nosijo Dolenjci zelo pridno na trg. Poljskih pridelkov (pšenice, rži in turšice) pridela dežela komaj ali še ne, za domačo rabo; do vaza se žito z Ogrskega in Hrvatskega. S pridelki, ki igrajo v trgovini veliko vlogo (tabak in sladkorna repa), se pa kranjska dežela malo da ne nič ne ukvarja; z nasejanjem hmela so se napravili prvi poskusi v Savski dolini. Lanu se čim dalj manj vseje, če tudi so v prejšnjih letih s tem semenom napravili po mešetarjih vedno dobre kupčije; tudi konoplja se malo ceni. Vina je pač dežela prej, predno je nastopila trtna uš, jako veliko pridelala; vender se tudi tedaj vina ni spravilo veliko v trgovino, ker so je doma zelo čislali in zavživali. — Upati smemo po storjenih poskusih, da se v prihodnjem desetletju na novo zasade vsi uničeni vinogradi, in da se povrnejo, kar se vina tiče, nekdanji dnevi. Rekli smo, da se le majhen del prebivastva peča z industrijo. Domače industrije je omeniti: naprava žime in žimnic, kakor tudi rešet iz konjske dlake (Stražišče pri Kranju), izdelovanje čipk v Idriji in okolici, slamna-rija (v okolici Mengša in Kamnika), in posebno še industrija z lesom, takozvana »ribniška roba". V manjši množini se izdeluje doma: sukno, koči, platno itd. Večja industrijalna podjetja se nahajajo v Ljubljani, na Gorenjskem (za železo), v Idriji (za živo srebro in ci-nober), v Zagorju (za steklo) itd. v Litiji. Vender Kranjsko, kar se tiče industrije, ne zavzema imenitnega mesta mej drugimi deželami.