614 Boris A. Novak Kamnita Afrodita I Ona ni kip ... Čudež je, moč onstran besed: udarec tako blag in dar tako boleč, da se ves spremeniš v pogled, sled njene slepeče lepote. Kot bi se svet razprl. Kot bi se zgodila neznanska svetloba. Kot bi zrak dozorel in se drhte odprl. Nebo je zdaj globlje in gozd je še bolj gost. Oblaki so ladje in obzorje je breg in brezbrežni prostor je rosno bolj prost. Tiha rastlina še tise rase, tiha bilka še tise biva v srcu za celo tišino jasnejše jase. Ker, ona ni kip ... Mehko kipenje ženskih oblik je, kamen sna in pesen kamna, lik izklesan iz samih razlik: v negibnost potopljeni gib, iz marmorja izvabljena bela tišina, za večnost ozvezdeni hip. Ireni 6 12 18 615 Kamnita Afrodita Kako čutno in čisto se iskri popolna razkritost njene kamnite polti — kakor da spodaj polje skrivnostna kri! Vsa je iz drhtenja, želje, ženske mehkobe. Kako voljne so njene visoke bele prsi — na dotik pogleda in svetlobe! 24 Ne, ona ni kip ... Snežno nema in nežna, labodje lepa in boleča, — ona je glasba bela in gola, večna in večno bežna iz sebe vase, iz kamnitega sna v pesen kamna, iz miru marmorja v nemir oblik, — o glasba neba, 30 polna in popolna od bleščeče tišine, iz časa prelita v čisti prostor, kjer je princesa in darovalka širine! (Na kolenih priznaj, človek: Vrtnar molka sem, zato svete svetlobe njene lepote ne morem priklicati v pesem! ...) 36 Celo njeno telo je svetlobni brst, bela breza brezčasna, vilinsko drevo! Dolge korenine nog, zasidrane v prst — v podrast prostora, v prostor rasti! In dolge veje rok, zavezane svetlobi — nadrasti prostora, prostoru radosti! 42 Kako zlati slap njenih razpenjenih las obliva visoki hram ramen in obroblja do svetosti jasen in čist obraz, ki skozenj žubori nasmeh: o lepota, polna in popolna! — Le njene oči so prazne . . . odpoljubila jih je slepota! 48 O uboga podoba, slepeče lepa in... O neznanski poljub smrti! Da, usodno je zapisano v kamen: ... in slepa, slepa! — A zagledana vase, kot da sni daljave. In kot da je zasnuta iz samih oči. Vse njeno telo je slutnja, luč, oko narave. 54 616 Boris A. Novak Okoli nje: do solz čista, skrušena jasnina. Prostost prostora je, svetloba, ki blešči, blešči — bela bolečina! Ona ni kip . . Mrva boginja je ... Živa lepota . . 60 II Kako kaplje svetlobe dolbejo kamen! Kako kri žarkov oživlja mrtvi kristal! Kako odsevi sejejo sonce v kamen, in večni sen beži pred bežno peno senc! Kako marmor blesti — do lepote bel in boleč — ko princeso prostora okrona svetli venec! 66 Kako dekliški zna biti mrzli, trdi kamen! Kako toplo je njeno kamnito telo v objemu svetlobe — dar, deviško omamen! In kako mehka je njena kamnita koža za ljubkujoči zrak — v marmorno ženo prerojena morska pena, večno odprta roža! 72 Kako si jo žarki želijo! Kako v nebo dvigajo božanstvo njenega spola in v rosi njenih prsi drhtijo od lepote! Kako se luč spreminja v slo! Kako zaljubljeni dan odkriva in ljubosumna noč skriva njeno golo telo! 78 Glej to igro, to ljubezen kamna in svetlobe: kako kip kristalizira iz obrisa v ris, iz temne razlike v beli lik, iz grobe negibnosti v kot privid rahli gib, iz brezčutne večnosti v živi čudež, v zmeraj znova lepi smrtni hip! 84 Kajti, svetloba je mati sveta in vseh stvari: glej, kako za roko pelje svoje otroke iz niča v luč, iz noči v dar, iz noči v oči! — 90 617 Kamnita Afrodita O soha, hči kamna in luči! ... In njene oblike: v eros zgoščena svetloba! Ta glasba: glej, ni kamen — to je mehkoba brez enega samega nestrpnega roba! Drhteča zrelost zraka in blesk poln globine! Magnetno polje ženske! — Le pobožaj jih z očmi, te njene gole, bele, blage obline! ... 96 Ljubkuj z očmi očarljivo razmršenost njenih las — kot bi pravkar, še omamljena, vstala iz objema — in s pogledom odpoljubi neslišni glas z njenih — kot za poljub — razprtih ustnic! S prsti vida nežno božaj njene prsi, kjer prhuta visoki klic ljubezenskih ptic! 102 Objemi jo vso — njo, vase bežečo daljavo, s sanjsko željo ji sezi pod čarobni pas! Z vso strastjo pogleda ljubi to postavo, ki ukazuje — neznansko krhka, telo luči: »Postava lepote sem. Ne ljubi me z dlanmi — ubil me boš! Ljubi me le z očmi!« 108 Ker, njena lepota je nedotakljivi plamen! Ker, vsak dotik jo umori, da je mrzla in mrtva kot kamen... — da je le še mrzel, mrtev kamen! (Kakor bi jo pahnil iz luči na dno noči.) Človek, o glej, kako je živa, kako srebrna, kako sveta, kako svetloba za tvoje oči, 114 in kako je ranljiva v smrtobjemu noči! — Roža zvene, če je ne zalijejo pogledi. — In lepota mrtve boginje živi le v ljubezni in od ljubezni tvojih oči! .. . 120 III Glej, kako sni v visokem hramu svojih ramen, v negibnost presenečena naga, za celo večnost onstran vseh bremen, globoko v skrivnost kamna skrita, nesmrtno živa in sama in mrtva, vsa lepa in slepa Afrodita! 126 618 Boris A. Novak Nema neznanka je, tujka med nami, neznansko tiha sredi teh stihov, tuja celo med svojimi rokami: boginja davno odtekle dobe (zdaj le še sled v praznini prostora) usodno ujeta v past podobe. 132 A velika velika je razlika med večnim snom zasnutim iz kamna in budnimi oblikami njenega lika: ob polni luni kakor da koraka skozi svojo prostrano negibnost, nošena z noro močjo srebrnega mraka. 138 Njene visoke snežnobele prsi (tako božanske, a tako čudno hladne) boža veter s stotimi prsti in jo vabi iz lepega groba v objem, iz miru marmorja v nemir telesa — plesat, plesat! — iz tišine v pesem... 144 In glej, soha kakor da diha in v dihanju niha med hipom giba in gibom hipa, tako krhka in tiha, drhteča in lahna, pena in žena: slutnja kipenja pod večnim snegom kipa, nežna žila pod težo kamnitega sna. 150 In, o čudež, njene roke kot da pojo pesem široke, širše, najširše reke, ki izvira z ramen in se izliva v objem — v vlažno naročje vetra in obožujočih oči, v morje valujočih dotikov svetlobe, v drhtečo odprtost njenih prstov in dlani! ... 156 Do zadnjega vlakna ozarjena z milostjo plesa, se — lepi nič — polni s toplino, najgostejšo snovjo telesa; osupla nad slastjo lastne golote, se omamljena daje mehkim rokam zraka in beži od svoje nesmrtne samote. 162 619 Kamnita Afrodita Odkrivši svojo kri, ponovno rojena in prosta za zmeraj novo smrt, z vsako kretnjo manj kamen in bolj žena, vsa pijana in ranjena od želja poje, da BITI JE LJUBITI in da LJUBITI JE BITI! ... 168 Hoče teči in objemati in živeti in objemati in teči, a ne more iz svojih negibnih stopinj; njene visoke snežnobele prsi (tako božanske in tako čudno hladne) boža le veter z odsotnimi prsti. 174 Kajti, le uboga boginja je, sen žena in žena kamen, do spomenika ohlajeni plamen spomina, marMORSKA pena, lepi nič, nezaslišana tišina, v blesk popolne oblike ulita glasba gibanja — nema bolečina! ... 180 IV Čas je njeno svetost okrušil do samote. Čas je z ruševinami obrasel njen hram. Čas je njeno vsevidnost odčaral do slepote. Od časa je ubita! Ubita je od pozabe! — In njena, iz lastne dobe padla podoba je poslednji spomin na zgodbo polno glasbe! ... 186 O, bila je... le mah morski mah, koder vode, smeh mehurčkov rahel in prozoren kot hip, mokro oko, nikogaršnji dah; le hči ljubezni vetra in valov, vrtnica z vrta morskega vrtinca, solza sonca, v sanjsko snov šumeča sol. 192 O, bila je.. . bitje iz čiste pene, skrivnost morja, igra in radost in nemir potopljenega neba, in volja vetra jo je gnala k obali obzorja; in poniknila je na polju vode, da bi — vila, najlepša sled vala — še lepša vzniknila na polju vida. 198 620 Boris A. Novak O, bila je.. . živo srebro, rusalka, in iz belega tolmuna je pršela v belo telo (kot oblika iz oblaka); in odprla se je školjka morskega dna in svetloba je darovala svetu svojo svetost — do lepote boleči biser neba! . .. 204 O, bila je... edinka vodnih in zvezdnih jas, otrok v zibki valov, ves meden in zmeden med plenicami pene in lastnih zlatih las; dojenček na polnih luninih prsih — en sam nasmeh, eno samo oko, en sam globoko začudeni dih. 210 O, bila je . .. deklica, čisto klitje, rast radosti in radost rasti, več kot bivanju — večnosti namenjeno bitje; in ko je na obali Kipra našla zavetišče, so jo sončnice zamenjale za sonce in ljudje so ji zgradili svetlo svetišče. 216 Kajti, bila je ... milost, luč onstran besed: jasnina tako lepa in tako slepeča, da se je ves svet spremenil v oko, sled njenih brstečih korakov. Kot da je prostor dozorel v cisto prostost. Kot da se je v čudenju dopolnila usoda. 222 O, bila je ... kristal ženskega spola: snežnobela in nežna, labodjebela in lepa — glasba bela in gola; in čas je rasel in deklica je vzklila v žensko in ženska v večno glasnico ljubezenskega klica, 228 ki je z njim prešinila vso naravo: Biti val in na smrt ljubiti obalo! Biti veter in na smrt ljubiti daljavo! Biti galeb in na smrt ljubiti do krika razkriljeni let! Biti svetloba in na smrt ljubiti ves svet, kraljestvo biti! . . . 234 621 Kamnita Afrodita O, bila je . .. boginja ljubezni, in z vsem svojim telesom je pela in živela in ljubila in bila, da BITI JE LJUBITI in da LJUBITI JE BITI! . . . O, bila je! .. . 240 V Le kdo jo je izklesal — njo, božansko podobo, ženo bolj žensko od vseh želja domišljije, do boleče lepote okamnelo svetlobo, — le kdo? .. . (Glej, kako negotova je naša sodba!) . . . kateri neznanski kipar: svetloba ali veter, človek ali bog? — Je resnična tale zgodba?: 246 Nekoč (čuj: kot v pravljici!) je živel Pigmalion, kralj Kipra in kralj vseh kiparjev. — Imel je vse: otok čaroben kot oko prostora, kot morski tron; otok bogat kot visoki dvor bogov; otok miren kot odprta dlan, kot roka brez orožja; otok srečen kot otrok, ki se igra v peni valov. 252 In vendar sam ni bil srečen; kajti, bil je — sam! Brez ženske, ki bi ji daroval svoje roke. Brez otroka, ki bi mu dal konja svojih ram. Brez brata, ki bi z njim delil isto kri in kruh. Brez prijatelja... — Kralj otoka, osamljen kot otok! Sredi svoje samote kot senca hladen in suh, 258 obsojen le na lastno telo in na prazno nebo: sam, sam sredi svoje smrti, ki ga je prerasla kot sad človeške usode, kot padec skozi dno. — Zato je v bron ulival nedoživete žene; zato je iz belega kamna klesal podobe boginj, čudežne in blažene, kot iz pene. 264 Zaljubljen v Afrodito (neznansko nežno moč, kot se je kazala na obrazih ljubimcev ali mladih mater), v snu pogosto zroč rojstvo boginje iz belega morja, je — dan in noč, udarec in dotik — snoval rojstvo boginje iz belega marmorja: 270 622 Boris A. Novak O otrok mojih trudnih rok! O boleči cilj! Vse življenje te že slutim v podrasti prstov, med žilami marmorja in marmorjem žil — tebe, obliko, v skrivnostni kamen skrito, snijočo globoko pod mojo snujočo roko, podobo boginje — kamnito Afrodito! 276 Klešem te: slačim te iz skalnatega oklepa, iz mrtve teže tvojega temnega sna. Ko boš naga, boš lahka in bela in lepa: ko boš naga, se boš zbudila in — boš! In izpolnila se bo usoda, vklesana na moji dlani; in izpolnil se bom, in — bom! .. .« 282 Molil je, »naj kamen oživi!« — in glej, o veselje: v svetlobo je priklical pod kamnom skriti svet! Postal je smrtni bog: z dletom je ustvaril vesolje! — Molil je, »naj kamen oživi v kip!« — in res: tako je nekoč (čuj: kot v pravljici!) zapela lepota božanskega kamna — in poje še danes! ... 288 Je zgodba sploh resnična? — Ali pa je morda ta sončna soha truplo same boginje, ki je okamnela... — ki jo je okamnala usoda?! O žrtev pozabe! O dekle, od uroka časa zakleto in zaklenjeno v marmor, kamor je zamrl žar njenih oči in glasa! 294 Ker, tudi bogovi umirajo, in ne le valovi in vesla, cvetje in večeri, vešče in sveče; in ne le v prah razpadajoči pragovi; in ne le letni časi — ta let časa; in ne le na goli zimski zemlji koprneči sneg: tudi bogovi umirajo, in ne le ljudje! ... 300 Tako zdaj stoji pred teboj — nema neznanka neznanske lepote, brodolomka z nekega zdavnaj izginulega sveta, kamnita uganka, vprašaj v čar-obliki dekliškega stasa, amfora polna najbolj dragocene ženskosti, čudežno rešena s potopljenega dna časa. 306 623 Kamnita Afrodita Tako zdaj stoji pred teboj — neizrekljivi lik, temna preteklost vklesana v nemi kamen brezčasja, v bleščečo belino oblik, do skrivnostne golote razkriti zaklad (žena — stržen svetlobe, srna srebrna, steber neba!), najlepše ljubezni in najlepše smrti večni sad. 312 Tako zdaj stoji pred teboj, in čisto nič več ne veš, kje je: šest korakov ali šest tisočletij. .. le hip ali vso večnost... ali hkrati — blizu in daleč?! Je večna okamnelost čarobnega pasa najbolj odsotne boginje tvojih oči največja žrtev ali sama nesmrtnost časa? 318 Čas je z ranami zarasel njen hram. Čas je razrušil bleščečo glasbo stebrov in streh. Njen hram je prazen. Njen hram je sam, sam, sam. — Svete besede so zbledele; namesto njih črne črke kuščarjev molče na kamnu. Povsod le mah — mehki dih skale, smrtni stih. 324 Tako zdaj stoji pred teboj — iz živega časa pregnana čisto vase, kjer se smehlja skoz kamen in solze, da je slepa, v odsotnost zbrana gola rana, tako negibna, a nikdar sebi enaka, tako nema, a kot glasba resnična in lepa, tako nedostopna, a vsa odprta ljubljenju zraka. 330 Tako zdaj sta — ona in ti, njeno telo in tvoje oči. Njeno žensko telo in tvoje žejne oči. Njeno golo telo in tvoje gole oči. Njeno belo telo in tvoje razbolele oči. Njeno lepo telo in tvoje zaslepljene oči. Njeno telo iz kamna in rana tvojih oči... 336 Boginja je mrtva, nemočna do slepote! A njeno kamnito telo je tempelj in človek si vernik njene lepote! — Boginja je mrtva, ubita od pozabe! A njena, iz lastne dobe padla podoba še zmeraj izžareva oblike polne glasbe! 342 624 Boris A. Novak In njena lepota — poslednja sled nekdanje svetosti — njena lepota — do spomenika okamneli spomin na božanstvo ljubezni, na milost neznanske svetlosti — njena lepota — smrt in večnost v istem telesu, prisotnost in odsotnost v isti čisti tišini, golota in samota v istem negibnem plesu — 348 n]ena lepota — bolečina na prvi pogled, ris erosa, globoko v kamen vpisana visoka pesen, breza in brezno, dar in nikdar, bosa in rosa — njena lepota — vserazkrivajoča moč skrivnosti — njena lepota še razpira prostor v prostrano rano, v preprostost čudenja, v čudež prostosti, 354 da se tako skrivnostno zaiskri kristalno čista odkritost vseh stvari, kot bi vse prešinjala ista neizrekljiva kri, ista bolečina do stržena razkritega sveta, sveta slepeče svetlobe, na stežaj življenju... — na smrt odprtega sveta, brez strehe in brez dna! . . . 360 OPOMBE To pesnitev je navdihnila lepota antičnih kipov in mitov. Čeprav starogrška teogonija vsebuje več različnih mitov o rojstvu boginje ljubezni Afrodite, sem se pri pisanju naslonil na najbolj znano in hkrati najlepšo mitološko varianto: kot pove že samo njeno ime (stgr. <5«pp6<; — izg. afros = pena), se je Afrodita rodila iz morske pene. Izkrcala se je na obali Kipra (Cipra), ki je postal središče njenega kulta. (Glej predvsem IV. spev!) Ker je pač Afrodita rojena iz bele morske pene, njena soha pa — vsaj v tej pesnitvi — iz belega marmorja, sem kip Afrodite imenoval tudi »marMORSKA pena« (III. spev, verz 177). Gre torej za pesniško skovanko in ne za pomanjkljivo slovnico! Arhaično obliko imena otoka Ciper (stgr. Kuitpoc; — izg. Kilpros) uporabljam zaradi naključne, a pomenljive besedne igre: Kiper — kipar! (Glej V. spev, verz 248!) Mitični kipar Pigmalion je bil namreč kralj Kipra. Izklesal je tako lepo podobo Afrodite, da se je sam zaljubil v svojo umetnino. Ovidij v »Metamorfozah« pravi, da je boginja uslišala Pigmalionovo ljubezen in oživila kip. V tej pesnitvi sem drugače razpletel niti te čudovite zgodbe. (Glej V. spev, predvsem verze 283—288!) avtor