KATERA GORA NA KOROŠKEM JE MÖNS JUNENSIS?
ANTON SVETINA
Med koroškimi zgodovinarji velja splošno
mnenje, da je hrib Sv. Eme južno od kraja
Globasnice tista gora, po kateri se imenuje
vsa dolina južno od Drave od Pliberka do
Doberlevasi Podjunska dolina. V knjigi Eber-
harda Kranzmayerja Ortsnamenbuch von
Kärnten, 2. del, 1958, je ime Podjiuiska do-
lina opisano takole: »Jauntal, tudi Jaimfeld,
slovensko Podjunska dolina, v si. narečju
tudi Junsko polje ali Dravsko polje. V 10.
stol. Junotal, v 11. stol. Juna. Na hribu sv.
Eme, na starem Junonskem hribu, so našli
rimsko-keltsko svetišče Augusta Jovenna;
vsi ti kraji se tako imenujejo po istoimen-
skem keltskem božanstvu Jovenu«.
Ali pa je zgodovinsko dokazano, da je hrib
sv. Eme resnično Möns Junensis? V arhivu
ljubljanske nadškofije sem naletel na Mstine,
ki dokazujejo, da je bil v starih časih hrib
sv. Katarine nad Šmihelom pri Pliberku ti-
sta gora, ki je nosila naslov Möns Junensis.
V škofijsikem arhivu je ohranjena listina o
ustanovitvi beneficija sv. Katarine. Ta bene-
ficij je ustanovil 16. novembra 1404 takratni
šmihelski župnik Ivan iz Marenberga. Listina
ima nadpis: »Copia litterarum fundationis
beneficii S. Catharinae in Monte Junensi
(podčrtal A. S.) supra Parochiam S. Michae-
lis prope Pleiburgi«, kar pomeni v prevodu:
»Prepis pisma o iistanovitvi beneficija sv.
Katarine na Junonski gori nad župnijo sv.
Mihaela pri Pliberku«.
V neki drugi listini v škofijskem arhivu je
zabeleženo, da je cesar Friderik III. bil usta-
novitelj beneficija sv. Katarine pri Smihelu
in beneficija sv. Janeza Krstnika v Pliber-
ku. Cesar Friderik III. je namreč leta 1461
ustanovil ljubljansko škofijo in dodelil tej
škofiji tudi pražupnijo Šmihel pri Pliberku
z vsemi tej župniji pripadajočimi vikariati.
Ze pri ustanovitvi ljubljanske škofije si je
cesar pridržal tudi prezentacijsko pravico
čez vse župnije na Koroškem, ki so bile in-
korporirane ljubljanski škofiji, in tudi čez
vse obstoječe beneficije v teh župnijah. Zato
je beneficij sv. Katarine v listinah imeno-
van beneficium caesareum. Pravico za pred-
laganje novega beneficiata pa je imel samo-
stan v Doberlivasi, ki so ga imeli v svoji po-
sesti do leta 1601 menihi avguštinci, od tega
leta dalje pa jezuiti.
Dne 24. januarja 1661 je cesar Leopold I.
izdal za beneficij sv. Katarine prezentacijsko
listino na ime Leonarda Jali, magistra filo-
zofije, župnika v Globasnici, na predlog rek-
torja celovškega jezuitskega kolegija, ki je
bil obenem prost jezuitskega samostana v
Doberlivasi. Leonard Jali pa ni dolgo užival
tega beneficija, ker je leta 1662 umrl. Za
njegovega naslednika je bil postavljen tako
kot župnik v Globasnici kakor tudi kot bene-
ficiat sv. Katarine Jakob Rormeister, poznej-
ši dolgoletni mestni župnik in slovenski pri-
digar pri cerkvi sv. Duha v Celovcu. Kmalu ^
Smihel pri Pliberku na Koroškem j
153
potem, ko je Rormeister prevzel ta beneficij,
je prišlo med njim in med tedanjim vikar-
jem župnije Smihel Primožem Peerom do
spora. Rormeister je namreč šmihelskemu
vikarju prepovedal vmešavanje v cerkvene
račune beneficij a, v kar se je imel vikar za
upravičenega po predpisih ustanovne listine
tega beneficija. Te pravde, ki se je vlekla
več let in je prišla pred najvišjo tedanjo
sodno instanco, dvorno komoro v Gradcu, tu
ne bom podrobneje opisal. Pač pa je iz glav-
ne tožbe, ki jo je vložil Primož Peer na ško-
fijski Ordinariat v Ljubljani, razvidno tole:
»Primuž Peer, vicarius ad S. Michaelem in
Juna contra Jacobum Rormaister, beneficia-
tum ad S. Catharinam Vallis seu Montis Ju-
nensis« (podčrtal A. S.).
V dokaznem postopku te tožbe pa piše ge-
neralni vikar ljubljanske škofije Filip Ter-
pin pravnemu zastopniku Jakoba Rormeister-
ja, odvetniku dr. Herculesu v Celovcu, med
drugim tole: »... Fundatico dictae Capellae
S. Catharinae (alias dicere fuisse quondam
Junonis ecclesiam, imde dicitur Monticulus
ille in qua sita esl;, Möns Juna vel Junensis
(podčrtal A. S.), et inde tota vallis vocata
Junensis) semper habita pro filiali ecclesia,
quam nunc dictus adversarius attentat a pa-
rochia excaltare...«, kar bi se glasilo v slo-
venskem prevodu takole: »... Po ustanovni li-
stini imenovane kapele sv. Katarine (sicer so
govorili, da je bila nekoč Junonino svetišče,
zaradi česar se imenuje tudi hribček, na ka-
terem stoji, hrib Juna ali Junonski hrib, in
odtod se vsa dolina imenuje Podjunska) se
je ta kapela imela vedno za podružnično
cerkev, ki jo imenovani nasprotnik hoče se-
daj odtrgati od župnije...«
Po zgoraj prikazanih listinah sodim za
dovolj dokazano, da je bil v srednjem vöku
in še do 18. stoletja hrib sv. Katarine nad
Smihelom pri Plibenku tista gora, ki je no-
sila naslov Möns Junensis in ne hrib sv. Eme
pri Globasnici. Tu se nam nehote odkrivajo
tale vprašanja:
1. Od kdaj nosi hrib sv. Eme naslov Möns
Junensis?
2. Zakaj so imenovali hrib sv. Eme Möns
Junensis?
3. Zakaj je dobil hrib sv. Katarine naziv
Möns Junensis?
Na prvo vprašanje ne bo mogoče prej od-
govoriti, preden ne bodo pregledani doku-
menti o tem v koroških arhivih, predvsem
v arhivu samostana v Doberlivasi ter dežel-
nega in škofijskega arhiva v Celovcu. Dvo-
mim tudi v navedbe Eberharda Kranzma-
yerja v uvodu tega članka, da so hrib sv.
Eme imenovali Möns Junensis po keltskem
božanstvu Jovenu. Nisem etimolog, zdi se mi
pa, da morajo besede Juno ali Juna biti ne-
kaj drugega kot beseda Jovenus. Mnenja
sem, da so hrib sv. Katarine imenovali Möns
Junensis po kakem rimskem božanstvu in
ne po keltskem. Sicer pa prepuščam odgo-
vor na prvo vprašanje koroškim zgodovi-
narjem.
Tudi na drugo vprašanje je brez poznanja
virov težko odgovoriti. Ali so goro sv. Eme
imenovali Möns Junensis zato, ker so tam
našli arheologi rimsko svetišče? Ali morda
zato, ker je bila svetnica Ema koroška ro-
jakinja? Ali pa je dalo povod za tako pre-
imenovanje sovraštvo, ki ga že dolga deset-
letja gojijo in podpihujejo velenemško usmer-
jeni krogi koroškega prebivalstva zoper svo-
je sodeželane, koroške Slovence?
Tudi na tretje vprašanje bo težko že danes
pozitivno odgovoriti. E. Kranzmayer navaja,
kakor je zgoraj zabeleženo, da se je Podjun-
ska dolina že v 10. stoletju tako imenovala.
Kolikor mi je znano, so bila na gori sv. Ka-
tarine arheološka izkopavanja in so trenutno
tam našli le keltske in staroslovenske gro-
bove.
OPOMBA
Vsi listinski viri, ki so zgoraj prikazani, se
hranijo v fasciklih 67/3, 162/1 in 162/9 kapitelj-
skega arhiva nadškofije v Ljubljani.
154