SVOBODNA SLOVENIJA
AÄO XXXVII (31) Štev. (No.) 1
ESLOVENIA LIBRE
BUMNOS AIRES 5. januarja 1978
Zvestoba svobodi9 resnici in pravici
Tak je bil naslov uvodnika, ki ga je napisal Miloš Stare v številki Svobodne Slovenije, ki je pred 30. leti, to je 1. januarja 1948, prvič izšla v Argentini. iSamo par desetin političnih emigrantov je bilo tedaj tukaj. Nekateri so delali na državnih javnih delih na stavbišču, ki se sedaj imenuje Bario Saavedra. Med temi je bil tudi dr. Janež, ki je v mali leseni baraki vršil nočno zdravniško službo. V tisto barako se je Stare k njemu večkrat zatekel po končanem delu in v tisti mali baraki je koncem decembra 1947 napisal prvi uvodnik v Argentini. Ker mu je bila doba okupacije in revolucije še v živem spominu, je uvodnik tudi neke vrste pričevanje. Obenem pa nam kaže naše cilje, ki so danes prav tako aktualni kot so bili tedaj.
iPonatiskujemo ga v tej številki, ko Svobodna Slovenija začenja 31. leto svojega življenja v Argentini. To so glavni odlomki uvodnika pred 30. leti v prvi številki Svobodne Slovenije od 1. januarja 1948.
Aprila leta 1941 so malo, lepo slovensko zemljo in slovenski narod razkosali in razdelili med seboj trije okupatorji: nemški nacisti, 1 laški fašisti in Madžari. Bil je to mesarski posel, ki je na slovenskem narodnem telesu odprl težke rane.
Toda to je bil šele začetek. Okupatorji so kmalu pokazali, da hočejo zaradi svojih imperialističnih teženj slovenski narod tudi uničiti, če ne bo klonil. Prvi so začeli nacisti: množično izseljevanje, prepoved slovenskega jezika, šol, verskih obredov, zapori, streljanja, koncentracijska taborišča, požiganje celih naselij. Italijanski okupator je najprej kazal, da obsoja nacistično početje, toda ni minilo leto dni, pa je že sam tekmoval z njim in to z istimi sredstvi in istim nasiljem v borbi proti slovenskemu narodu. Madžarski okupator je tudi doprinesel svoje.
S kriminalno lokavostjo pa so se pridružili fašistično-nacistični fronti uničevalcev slov. naroda slovenski komunisti. Za nas je to razumljivo, ker vemo, da nobena komunistična stranka na svetu ne dela za korist naroda, kateremu pripada, ampak je le slepo orodje moskovske centrale^ ki hoče vsem narodom vsiliti diktaturo komunističnih strank in tako preko njih boljševički imperializem. Vsak komunist mora biti po naročilu iz Moskve pri zasledovanju tega cilja pripravljen uničevati lastni narod in umoriti tudi lastno mater, če to zahteva interes njegove stranke kot izvrševalke navodil iz moskovske boljševičke centrale.
Tako je bilo tudi v 'Sloveniji. Še po zlomu Jugoslavije, vse do 22. junija 1941 so se slovenski komunisti navduševali za Hitlerja in z odobravanjem sprejemali tiranske odredbe nacističnih gauleiterjev proti Slovencem. Stalin in Hitler sta bila po izjavah slovenskih komunistov edina sposobna urediti Evropo in ves svet.
Po nemško-ruskem spopadu pa so slovenski komunisti prejeli iz Moskve nalog, da izrabijo izredne okupacijske razmere, zanetijo na Slovenskem državljansko vojno ter pripravijo pot do oblasti komunistični stranki. Priznati je treba, da je bila to težka in v normalnih razmerah neizvedljiva naloga, če upoštevamo, da v Sloveniji ni bilo niti 3% komunistov. Toda komunisti so izrabili dejstvo okupacije in vojne razmere ter enostavno vse Slovence, ki niso hoteli poslušati diktatorskih navodil iz Moskve, proglasili za fašiste in izdajalce. Pod krinko, da se borijo proti fašizmu in izdajalcem, so začeli pobijati Slovence in uničevati slovenski narod.
Na drugi strani pa so okupatorji proglasili Slovence za komuniste in pod
Uredništvo
firmo borbe proti komunizmu so morili in pobijali Slovence in požigali slovenske domove. Obenem sta nemški in italijanski okupator podpirala komunistične partizane z orožjem in municijo.
V	tej satanski igri slovenski narod na eni strani ni klonil pred nacističnim in fašističnim nasiljem. Dokazal je s tem svojo življenjsko silo. Z vsemi sredstvi pa se je na drugi strani uprl boljševizaciji Slovenije, obenem pa se kot predstraža zapadne Evrope upiral navalu boljševizma, ki je hotel preko slovenskega narodnega groba prodirati proti zapadu.
V	teh strahotnih časih skoro ni bilo poštenega Slovenca v domovini, ki ne bi nestrpno čakal izida vsake številke lista ^Svobodna Slovenija“. Vse od novembra 1941, ko smo videli prvo šte-! vilko, pa do leta 1944 je to tajno glasilo zasužnjenih in trpečih Sloven-
05 vstopu
Pred tridesetimi leti smo zaključili uvodni članek s pozivom, da se vsi združimo in povežemo v boju za svobodo slovenskega naroda, za zmago re-anice in pravice.
če pogledamo nazaj, nam pogled na našo emigracijo nudi lepo sliko. Ustanovili smo razna društva in organizacije, postavili smo si lastne in skupne domove; posamezniki ali njih družbe imajo lepa podjetja; uveljavili so se naši umetniki in športniki; izdali smo množico knjig; imamo revije, časopise, šole, tečaje.
Vse to je viden znak bogatega življenja naše emigracije ter sposobnosti in podjetnosti posameznikov. S ponosom kažemo vse to domačinom in slovenskim obiskovalcem iz domovine in drugih držav.
Če pa gre naš pogled v preteklost ob 30-letnici globlje, se bomo nujno zavedli, da ne smemo vrednotiti vsega, kar smo pridobili in organizirali le kot uspeh naše prizadevnosti in sposobnosti, kar vse naj služi samo nam. Vse storjeno in pridobljeno ima dvojno dolžnost: služiti nam samim, t. j. posamezniku in skupnosti, obenem pa morajo vse duhovne in materialne dobrine, vsi dosežki na umskem pridobit-niškem področju biti nujna opora ali pomožna sila v delu za cilje, ki jih ima naša emigracija. Delu zanje se ne smemo odreči, dokler ne bodo doseženi; sicer bo upravičeno padel na nas očitek sebičnosti ter nezvestobe svojemu narodu in domovini.
Današnje stanje v domovini nekateri obiskovalci opisujejo pod vplivom osebnih interesov, površnega opazovanja ali pa bistvo iz različnih razlogov
Tz božičnega pisma vsem dobrotnikom, poverjenikom in prijateljem Družbe sv. Mohorja v Celovcu
.. .Še eno posebnost, ki nas bo -vse družila, bodo imeli, letošnji božični dnevi: Prebirali bomo po slovenskih družinah v zamejstvu in zdomstvu ,jškofa Rožmana“ —• 3. del njegovega življenjepisa. Veliko je Mohorjeva žrtvovala za to knjigo. Vemo, da bo finančna žrtev za vsakega, ki si jo bo nabavil. Svoj čas je prerok Jeremija svaril svoje ljudstvo, ko je čutil, da prihajajo hudi časi. Časi so prišli in Jeremija je s svojim ljudstvom trpel. Ljudstvo so odpeljali v izgnanstvo in Jeremija je šel z njim.
Škof Rožman je bil preroku v marsičem podoben^ Učil je, svaril je, trpel je, obrekovan in obsojen je bil. Šel je s svojimi v tuje dežele, ostal je pri njih, zbiral jih je, tolažil jih je, trpel je z njimi in zanje, še ob svoji smrtni uri je molil zanje. Njegov življenjepis ima misijonsko nalogo. Ob prebiranju tretjega dela naj ostanemo zamejski in zdomski Slovenci, zlasti še vsi otroci slovenskih družin na Koroškem, v Ameriki, v Argentini in vsepovsod po širnem svetu, zvesti Rozmanovim naukom in idealom! Vsem, ki Rozmanovo knjigo razpečavate, iskrena hvala! Prepričan sem, da bomo vsi skupaj knjigo tudi finančno zmogli...
Še enkrat vsem pr sirena voščila in lepe koroške pozdrave!
Msgr. dr. JANEZ HORNBÖCK ravnatelj DSM
cev vodilo borbo proti nasilju okupatorjev in divjanju komunistov. Stalo je na braniku pravic slovenskega naroda ter Slovencem tolmačilo resnico v morju laži in klevet, ki so jih sipali viri fašistične, nacistične in komunistične propagande. Skozi vsa leta je kluboval nacističnim, fašističnim in komunističnim preganjalcem. Mnogo sodelavcev lista je moralo v zapore, umirali so v koncentracijskih taboriščih in nešteto so jih pobili domači komunisti.1 Vsi ti so se žrtvovali za svobodo, resnico in pravico. Preganjalci pa lista niso uničili. V podstrešjih, kleteh in skrivališčih je tiskarnica kljubovala in namesto padlih sodelavcev so vstopali novi.
Danes v iSloveniji ni laških fašistov in nemških nacistov. Je pa v Sloveniji vkljub temu še vedno najstrahotnejše nasilje, ki ga izvajajo komunisti. Laž in krivica pa sta vsakdanja hrana, s katero krmi režim še vedno zasužnjene Slovence. Laž in kleveta pa je blago, ki ga režim na debelo izvaža in razširja tudi med Slovenci Južne Amerike.
Naše delo zato ni končano. Dolžni smo nadaljevati delo, započeto že leta 1941 v domovini, pa smo ga morali leta 1945 prekiniti v izgnanstvu.
„Svobodna Slovenija“ je pred Vami. Prva številka v argentinski izdaji. Vse poštene Slovence v Južni Ameriki pozivamo, da se pridružijo naši borbi proti vsakemu nasilju in da vsi sprejmejo naše geslo: „Borba za svobodo slovenskega naroda, borba za zmago resnice in pravice!“
v novo leto
zamolčijo. Vso resnico je povedal nedavno slovenski izobraženec obiskovalcu iz emigracije, ko je dejal: „Komunizem je prinesel slovenskemu narodu tako duhovno in moralno razdejanje, da izgleda, kot bi načel že korenine, ki dajejo narodu življenjski sok. Ko pride do svobode, se bodo morali najmanj trije rodovi na moč prizadevati, da bodo rešili slovenski narod propada in ga očistili strupa, ki ga že več kot tri desetletja vceplja komunizem.“
Vem, da bodo nekateri na vse to rekli, da še nobena emigracija ni spremenila režima v domovini. Res je. Emigraciji ni dano, da bi odločala. Ima pa možnosti, da na odločitve drugih Vpliva in da s svojo enotnostjo in pravilno usmerjeno aktivnostjo k spremembi pripomore in da njena vztrajna prizadevanja v tej ali drugi obliki rodijo sad.
Poleg tega se ideološko jasno opredeljena in načelno močno zakoreninjena emigracija ne sprašuje, če bo uspela ali ue. Zaveda se svoje dolžnosti, dela, vztraja in se žrtvuje.
Ne pozabimo tudi, da so nam desetletja izseljenstva prinesla novo nalogo: kako doseči, da bodo naši mladi rodovi, rojeni že v svetu, razumeli nas in naše cilje. Kako jih pridobiti, da se bodo pridružili boju za -svobodo slovenskega naroda, resnice in pravice. Prvi korak je, da sami spoštujemo svobodo, ki temelji na krščanskih osnovah, da sami ne lažemo in da sami ne delamo krivic.
Danes v Sloveniji še ni svobode. O tem normalen človek ne dvomi. Komunisti že več kot tri desetletja lažejo in prikrivajo resnico, ki je ne smejo poznati doma ne v svetu. Krivice, ki jih trpi slovenski človek, predvsem veren, so boleče. Zakrite pa so z molkom trpečih, z zadržanimi solzami in s tiho bolečino v srcu. —
Pred 30 leti je iSvobodna Slovenija zaklicala: Zvestoba svobodi, resnici in pravici!
Ta klic danes, ko vstopa v 31 leto življenja v Argentini, ponavlja in ga bo ponavljala, dokler v Sloveniji ne bo svobode, dokler naša zgodovina zadnjih 40 let ne bo doma in v svetu prikazana v čisti resnici in dokler bo kak Slovenec trpel krivice, ker je narodno zaveden, ker je veren in ker zvesto izpolnjuje zadnje naročilo naših mrtvih mučencev: vztrajajte!
To so naše novoletne misli, želje in voščilo.
M. S.
Paulo VI a los jo veneš
El Papa Paulo VI al celebrar la Undécima Jornada Mundial de la Paz, el primero de enero, destacó el lema que ammara este ano a toda actividad apostòlica: “No a la violencia, si a la paz”. Hizo ademàs un llamamiento a la juventud, dicien-do que, a menudo, la violencia es causada por quienes se sienten marginados de la sociedad. Este es el tetto del mensaje papal:
“La juventud en el mundo, atraviesa por un trastorno en la sociedad, causada por la deshumanización de las condieiones de vida. Estas eondiciones causan, sobre todo entre los jóvenes, frustraciones que motivan reacciones de violencia y agresión contra ciertas estructuras y circunstancias en la sociedad contemporànea, la que trata de reducirlos al papel de simples Instrumentes pasivos”.
“Pero la resistencia intuitiva u organizada de la juventud està dirigida no-sólo contra esas penosas condieiones, sino también contra una sociedad redundante de bienestar material, de satisfacción y gratificación ,pero huérfana de ideales y de un sentido de valor de la vida”!.
“iQuién es està gente violenta en una sociedad que està desacralizada, sin espiri tu y sin amor? Muy a menudo, demasiado a menudo, aquellos que efectuan tales actos intolerables son los olvidados, los ignorados, los rechazados, los despre-ciados que sienten que no son amados. Estas personas ansiosas de tener màs que de ser, son testi gos y, a menudo victimas de la injusticia del fuerte o, en algunos casos conocidos, de la violencia estructural de algunos regimenes politicos, i Còrno pueden no sentirse corno ovejas perdias en està sociedad anònima que los crea y que frecuentemente los abandona sin una escala fija de valores? En lo intimo de su corazón, i acaso estos “huérfanos” no aspiran màs bien a una sociedad maternal màs que a una sociedad madrastra?”.
“Vosotros tenéis una receptividad extraordinaria y una aiegre disponibilidad que infortunadamente los adultos a veces, han perdido u olvidado. Vosotros también
.lovenes teneis vuestra palabra fresca, chada por vuestros mayores. Pronunciad es con energia, con fuerza, con la fuerza de claros, vuestra alegria de vivir. Pero vivid estén juntas”.
Poročilo iz
4.	avgusta je v ljubljanskem Kliničnem centru rano zjutraj umrl dr. Dušan Pirjevec, s partizanskim imenom Ahac. Bil je redni profesor za svetovno književnost na filozofski fakulteti ljubljanske univerze.
Ahacova vloga v revoluciji je bila nezavidljiva: kot eden znanih „vojvod“ je lastnoročno likvidiral množico nasprotnikov. Gotovo ga je kasneje vest vnemirjala do tiste mere, da je iskal uteho v pijači — to pa je pripeljalo do ceroze jeter in smrti, apxag;
Pa tudi Ahacova povojna vloga je bila žalostna: bil je mogoče najglasnejši pridigar nihilizma, popolne nesmiselnosti življenja. Vprašanje je, koliko je on vsaj posredno s svojimi predavanji in spisi vplival na „zlato mladino“, ki je pred leti v Sloveniji iška-la izhod iz težav v samomorih.
Nekaj ur pred -smrtjo je Pirjevec zahteval duhovnika. Namesto tega so mu poslali psihiatra prof. dr. Leva Milčinskega. Po razgovoru z njim je Pirjevec ponovno prosil duhovnika. Stalno je spraševal tiste, ki so bili pri njem, ali je po smrti kaj, ali ga čaka Bog. Duhovnik je bil že na poti k njemu, pa je Pirjevec prej umrl, preden je ta prišel k njemu.
81. oktobra je odjeknila po Sloveniji druga smrt — namreč smrt 34-Iet-nega glavnega urednika „Dela“ Mitja Gorjupa. Nenadoma je umrl v Novi Gorici, kjer je imel družinsko stanovanje, za srčno kapjo, kot je bilo sporočeno. A po ISloveniji se šušljajo druge stvari.
Da je bil Gorjup izredno sposoben žurnalist, je razvidno že iz tega, da so ga 27-letnega imenovali za glavnega urednika „Dela“. Tudi v glavnem drži, da je v sedmih letih svojega urejevanja pripeljal „Delo“ do tega, da ga imajo za najboljši časopis v Jugoslaviji. Vzrok smrti je bil pa menda Gor-jupova odločna zahteva, da „Delo“ o „Jovankini zadevi“ odkrito poroča. Tej zahtevi so se postavili po robu oblastniki. Prišlo naj bi do krepkega spora, ki naj hi — po prvi verziji — že prej na srcu bolnemu Gorjupu povzročil srčno kap, po drugi verziji pa naj M dali Gorjupu tovariši revolver, češ: „Sam veš, kakšna je tvoja dolžnost.“ Od trenutka smrti pa vse do pokopa je bila ob njegovem truplu navzoča UDBA.
Omenil sem „Jovankino zadevo“. Kaj je v ozadju le-te? Nobenega dvoma ni, da je ozadje politično: Jovanka je s svojim vplivom pri Titu favorizirala prosovjetske srbske oficirje. Vedno glasnejše pa postaja mnenje, da je bil tudi „stari“ vpleten v vso zadevo. Ker je njegov mit danes za Jugoslavijo tako notranje kot zunanjepolitično nenadomestljiv, je slovensko in hrvaško partijsko vodstvo, ki je prozahodno orientirano, žrtvovalo le Jovanko, Tita pa strogo nadzira: po vsakem obisku tujine mora o svojih razgovorih najvišje-
ca, original, para ser dicha y ser escu-;a palabra de paz, este no a la violencia, vuestros corazones puros, vuestros ojos en un mundo donde la justicia y la paz
Ljubljane
mu partijskemu forumu takoj natančno poročati.
Danes je v Sloveniji čutiti v zraku nekakšno negotovost, ki se poraja iz govoric okrog „Jovankinega primera“ in bližajoče se Titove smrti, iz gospodarskega kriminala (nedelavnost na u-radih, podkupljivost, pomanjkanje življenjskih potrebščin kot elektrike, plina, žarnic in cementa v zadnjem času), inflacije, brezposelnosti... Mnogi vojaški manevri in nekakšna stalna navzočnost vojske hočejo ustvarjati vtis varnosti, r resnici pa živčnost samo še večajo.
Še nekaj novic o Cerkvi.
Tipična za zadnji čas so mnoga pridobivanja mladih duhovnikov za sodelovanje s partijo, to je, za špijonira-nje. Žal ima človek vtis, da se jim tu in tam kdo vda.
17.	oktobra je priredil predsednik izvršnega sveta Slovenije Marinc v vili „Podrožnik“ kosilo v čast 75-letnemu ljubljanskemu nadškofu. Nadškof Pogačnik ob tej slovesnosti ni imel ravno najbolj srečne ure. Med drugim je rekel: „Katoliška duhovščina Cerkve na Slovenskem ni le lojalna do naše samoupravne družbe, temveč je s srcem in voljo privržena naši družbi.“ S tem je nadškof ponovil napako, ki jo ponavlja vsako leto ob novoletnem sprejemu na verski komisiji, da je namreč dal eminentno politično izjavo in to ne le v svojem imenu, ampak v imenu članov slovenske Cerkve. Za takšne izjave nima nobenega mandata, poleg tega pa izjava tudi ne drži.
Slovenska partija je hotela slavljenca ob življenjskem jubileju odlikovati, pa je prišla prepoved iz Beograda, češ da bi odlikovanje nekdanjega jetnika režimskih zaporov lahko pomenilo njegovo rehabilitacijo.
Mariborski škof Držečnik ima kostnega raka in grozno trpi. Ostaja pa na svojem mestu verjetno tudi zato, da vsaj malo kroti svojega pomožnega škofa Grmiča, kajti Grmič ostaja Grmič. Zanimivo ga je pred kratkim karakterizirala „Družina“, katere soizdajatelj je on sam: „Škof Grmič še naprej oznanja Vero v osvobajajoči evangelij, rad posega po marksističnih teo-retih o Kristusu, krščanstvu, ne zakriva svojih simpatij do samoupravne družbe, marksist in kristjan mu hočeta biti v podobnem razmerju kot brat in sestra.“ Vsi upamo, da ne bo postal mariborski redni škof, kajti to bi bila za slovensko Cerkev katastrofa.
Pisemska akcija Narodnega odbora za Slov. pred nekaj meseci gre UDBI nemalo na živce. Ko bi bila pisma razposlana v še večjem številu, bi utegnila narediti veliko dobrega. Sicer bo pa vsaka taka akcija vašo mrežo izpopolnila, kar vom bo delo olajšalo. Gotovo so s tem v zvezi velike žrtve (v času, denarju), a danes je to edini način vplivanja na dogajanje v domovini. In kdor ima domovino rad, ne bo križem rok gledal, kako jo brezdušni sistem načrtno uničuje.	1. p.
DISIDENTI V VZHODNONEMŠKI PARTIJI
BARBARSTVO SOVJETSKEGA SISTEMA
V	Vzhodni Nemčiji se je s 30 strani dolgim proglasom pojavila „Federacija nemških demokratskih komunistov“, kakor so si nadeli naslov, ki pravi, da črpa svoje ideje iz zahodnoevropskega „evrokomunizma“. V organizacijo je vključena vrsta visokih in srednjih vzhodnonemških partijskih funkcionai jev ter tvorijo neke vrste opozicijo obstoječi in vladajoči vzhodnonemški partiji. Prva, ki je o tej organizaciji poročala, je bila zahodnonemska revija Der Spiegel (Ogledalo).
V	proglasu BDKG (Bund Demokratische Komunisten Deutschland) zahteva „združeno, nevtralno in neoboroženo Nemčijo, v kateri bodo socialdemokrati, socialisti in demokratski komunisti imeli večino nad konzervativnimi silami.“ Proglas obsoja kot neizvedljivo Leninovo načelo o „demokratični enopartijski državi.“ Nadalje zapiše, da je „več državljanov Sovjetske zveze in Vzhodnoevropskih držav izgubilo življenje
zaradi barbarstva sovjetskega sistema od leta 1945 dalje, kakor pa jih je padlo v Hitlerjevi Nemčiji.“
Proglas zavrača teorijo diktature proletariata, enopartijski sistem in hegemonijo Sovjetske zveze nad drugimi državami. „Smo za odpravo državne religije rnarksizma-leninizma. Znanost, kultura in literatura, sploh vse duhovno življenje mora biti svobodno, neregulirano.“
V proglasu BDKD piše, da če bi Marx in Engels danes pisala svoj „komunistični manifest“, bi ga verjetno začela: „V Vzhodni Evropi se je dvignil duh, duh zahodnoevropskega komunizma“. Zatem citira nekatere izjave španskega partijskega vodje Carilla ter poziva Vzhodne Nemce, naj se zavzamejo za „večstrankarski sistem, za neodvisen parlament ter neodvisno sodstvo in za pravico do svobode mišljenja, združevanja in organiziranja.“
Ffdel Castro deli sv. pisma
Marsikateri izletnik, ki se vrne v domovino, ki jo je zapustil, ko je bila pogreznjena v žalost in revščino, še bolj pa tujec, ki potuje preko naše zemlje, poln hvale pripoveduje, kako lepo je tam: kako dobro žive ljudje. Kako je vse čedno in urejeno, kako je versko življenje svobodno. Navadno ne pozabi pristaviti, da ni vse res, kar pišejo protikomunistični časopisi o komunizmu v naši domovini, da je sedaj „vse čisto drugače“, kakor je bilo. Vemo, da taki vtisi in take sodbe ne odgovarjajo resnici, ampak so le odsev vabljivih in varljivih videzov, bistva pa ne dosežejo.
Zdi se nam, da je ljubljanski katoliški tednik Družina nasedel takim videzom, ko v svoji številki z dne 11. decembra piše, kako kubanski „Tito“ Castro lepo govori o veri in kako je po njegovem posredovanju Biblična družba z Jamaike smela poslati na Kubo 250 izvodov svetega pisma. Najbolje bo, da to pisanje kar ponatisnemo:
Biblični družba z Jamajke je v začetku meseca pripravila pošiljko 250 izvodov sv. pismp, da bi jih poslala na Kubo. Novico je dal objaviti sam kubanski predsednik Fidel Castro v glasilu Komunistične partije Granna. Castro je ob tej priložnosti izjavil, da se je za nabavo svetopisemskih knjig dogovoril sam, ko je oktobra obiskal Jamajko...
Državni predsednik med pogovori ni skoparil z izjavami o veri, ki jih je prinesla domača tiskovna agencija, razširili pa so jih po vsej zeleni celini.
„Po zlomu diktatorskega režima in po zmagi revolucije je prišlo do velikih sporov s cerkveno hierarhijo, ki se je postavila v bran diktatorja Fulgencia
Battista, a to je bila Cerkev bogatašev,“ trdi Fidel Castro. Njegov režim, poudarja, pa ni nikoli nikogar preganjal zaradi verskega prepričanja. Današnja razmerja so bistveno drugačna, primas kubanskih katoličanov Cesare Z occhi pa je „izredno inteligenten in sposoben mož“.
Kubanski voditelj se je razgovoril tudi o svojih pogledih na vero. „Kristus je bil velik revolucionar in njegov nauk je veljal revežem. Boril se je proti zlorabam in ponižanjem malega človeka. — Vsi vemo, kaj je v starem Rimu pomenilo veljati za kristjana. Bilo je huje, kot če se danes izrečeš za komunizem v Pinochetovem Čilu.“
Agencija Prensa Latina poroča, da je Castro povabil cerkveno hierarhijo V „skupni boj za uresničitev socialističnih načel, za dobro vseh ljudi, za njihovo srečo“.
„Socializem si prizadeva za človekovo osvoboditev, zakaj bi moral izključiti iz družbe pravico do verskega prepričanja? Osebno pa sem prepričan, da vsiljevanje vere rodi slabe kristjane, kot rodi dogmatično vsiljevanje načel marksizma-Leninizma slabe komuniste.“
Na to poročilo, ki nam hoče prikazati Castra kot katoličanom naklonjenega državnika naj nam bo za primerjavo dovoljeno povedati, kako sodi o Castru in njegovem režimu francoski fotograf Golendorf. To poročilo je prinesel 15. decembra goriški Katoliški glas. Golendorf, prepričan Castro-ko-munist pravi, da je na Kubi v taboriščih po cenitvah internirancev med o-semdeset do dvesto tisoč ljudi. Golendorf a so prijeli, ker je hotel v Francijo prenesti knjigo pesmi kubanskega pes-
Odločen odgovor na „bolečo novico64
Komunistični režim v Sloveniji si na vse načine prizadeva, kako bi svobodne slovenske izseljence v svetu oviral pri njihovem svobodnem ohranjevanju slovenstva. Po svojih agentih skuša režim razpihovati spore po organizacijah, povzročati nesoglasja in vztrajno poudarja, da je vsako delovanje, ki ni po volji komunističnemu režimu „nepotrebna politika“. So pa komunisti v svojem razkrajalnem delu tudi predrzni. Tak primer je v Sidneyu v Avstraliji, ko se je ljubljanska Izseljenska matica, ki naj bi ga podarila slovenskemu društvu v Sidneyu poslužila Prešernovega kipa, da bi prav Prešernov kip ponesel rdečo zvezdo med svobodne Slovence v Sydneyu.
Uredništvo avstralskih Misli je namreč dobilo obširno pismo od svojega sydneyskega naročnika in v decembrski številki objavlja urednik Misli izvleček tega pisma pod naslovom „Boleča novica“. Izvleček pisma glasi:
„. . .Da Slovensko društvo Sydney ,nabavlja“ Prešernov kip, gotovo že veste. Kot član sem, včeraj slučajno zvedel, da bo našo skupnost ta ,poklon' Matice drago stal: zdaj je v pismu izrazila svojo voljo, ki se mi zdi v resnici pogoj, da bi morali biti pri sprejemu kpa obešeni zastavi republike Slovenije in pa Jugoslavije. Tako torej: Namesto naše stoletne narodne zastave — dve režimski z zvezdo. Namesto kulturne prireditve — politični miting. Na pove-
lje od zunaj — svobodnim avstralskim priseljencem slovenskega rodu. Kaj društveni odbor res ne čuti odgovornosti do lastne organizacije, ki je oz. naj bi bila neodvisna?...“
Urednik Misli p. Bazilij je dodal gornji objavi izvlečka pisma komentar, ki po svoji jasnosti in odločnosti zasluži, da ga posredujemo vsem našim naročnikom in bralcem.
Odločen odgovor
Takole piše p. Bazilij:
Pismo je mnogo daljše in je bilo za objavo v „Križem avstralske Slovenije“. Prišlo je zadnji čas, ko je bil ta del Misli že napolnjen, obenem pa se mi zdi, da pričakuje moj odgovor in osvetlitev. Gre tudi za dovolj važno stvar in bi bil molk neupravičen. Saj pravi pregovor: Kdor molči, soglaša! Morda je prav v molku mnogih tisto zlo, ki povzroča, da svobodna Slovenija v svetu izgublja v odvisnost trdnjavo slovenstva za trdnjavo. Seveda je z molkom v zvezi poniževalni strah, ki ga na sto rafiniranih načinov vcepljajo v izseljenska srca. Žalostno, a resnično dejstvo našega današnjega zdomstva. Ko bi bili Slovenci v letih 1917 in 1918 tako bojazljivi, bi ne prišlo do Majniške deklaracije in ne do proglasitve slovenske neodvisnosti. Kako nas danes gleda Janez Evangelist Krek iz večnosti? Kako nas gledata Prešeren in Cankar? In pokojni o. Bernard, častni član SDS,
Budalasta moč hitro obnemore.
Slovenski pregovor
Iz življenja in dogajanja v Argentini
MEDNARODNI TEDEN
V	ČILU so včeraj (4. t. m.) imeli referendum, kjer so glasovali za ali proti mnenju Združenih Narodov glede spoštovanja človečanskih pravic v tej državi. Proti referendumu je bilo precej opozicije celo v sami vojaški junti, kjer sta predstavnika mornarice in letalstva oporekala, in prenesla na predsednika Pinocheta odgovornost izida.
V	INDIJI je letalo Jumbo Jet indijske letalske družbe eksplodiralo v zraku in padlo v morje v bližini Bombaja. Ni bilo preživelih. V letalu je bilo skupaj 213 ljudi.
KUBANSKI diktator Fidel Castro je ponovno izjavil, da Kuba ne bo umaknila „vojaških svetovalcev, ki se nahajajo v Afriki, število teh „svetovalcev“ presega deset tisoč.
BASKOVSKA DEŽELA ima, od zadnjega dne lanskega leta, avtonomijo, prav kakor že prej Katalonci. Sedaj se za podoben status poteguje tudi Galicija. Počasi bo Španija sploh razdeljena na popolnoma avtonomne dežele.
ANDREOTTI krmari v novi italijanski politični krizi. To mu je nudilo priliko, da je krščanska demokracija ponovno izjavila, da ne bo sprejela v vlado komunističnih ministrov. Pač pa dopušča da sodelujejo strokovnjaki, ki jih določi KP.
V	ETIOPIJO in njen boj v Somalijo se vedno bolj vmešava Sovjetska Zveza. Sedaj je skupaj s Kubo organizirala letalski most, da pomaga etiopij-skim četam. Velik del teh čet sploh sestavljajo kubanski vojaki z ruskim orožjem. Zgodovina se ponavlja...
nika Padilla, ki je kritiziral Castra. Dobil je deset let prisilnega dela v taborišču. Ta leta so ga temeljito ozdravila castrizma in komunizma vseh vrst.
Če hočemo poznati razmere na Kubi, ne bomo šli iskat novic v uradno glasilo partije, ampak bomo vprašali o tem žive priče kot je gornja, ali pa ljudi, ki so videli turobne razmere na nekdaj sicer né bogati a srečni Kubi. Ti drugače govore kot članek v Družini.
Fidel Castro deli sveta pisma! Koliko ? Dvestopetdeset za deset milijonov katoliških kubancev: petindvajset izvodov na milijon! To je tako, kakor če bi maršal Tito poslal slovenskim katoličanom štirideset izvodov sv. pisma: Kakih osem izvodov koprski škofiji, štirinajst komadov ljubljanski, osemnajst pa la-vantincem, ker jih je več in bolj pridni so.
Castro, ki je to darilo razbobnal celemu svetu, prav gotovo tega ni storil z namenom, da bi gojil versko življenje svojih podložnikov, ampak da bi, kot sam pravi, ljudje spoznali pravo podobo Kristusa. Po njegovem ni bil
ter še marsikdo?... Verjetno razumejo narod doma — naroda v svobodnem svetu pa se najbrž sramujejo v dno duše.
Prav je, da ste pisali na uredništvo; naj zve javnost in se pri tem kaj nauči (če se sploh še znamo kaj naučiti!), še bolj prav pa je, da kot član Društva tudi z malo več odločnosti kot v pismu odkrito poveste svoje izvoljenemu odboru. Odkrivanje spomenika velikemu Prešernu naj bi bila vesela skupna slovesnost vseh članov, da, vseh sydneyskih rojakov, ne kajenje nekaterih darovalcem kipa. Vsi člani ste gradili zemljišče in skupni dom, zakaj bi ob taki slovesnosti ostali doma ali molče gledali, kako se kulturna prireditev spreminja v politično manifestacijo?
Na občnih zborih naj bi vsak član pošteno presodil, koga voli v odbor! Vsak član odbora, od predsednika do zadnjega odbornika, mora misliti na interese organizacije, ne morda na lastni prestiž tukaj ali celo kje za morjem. Nekateri tako radi zastopajo izseljence na raznih „piknikih“ z masko svojega odborniškega mesta in žanjejo prisiljene aplavze — nobena izseljenska organizacija si jih ne bi smela privoščiti v odbor, če hoče ostati neodvisna in nepolitična. Danes je čas, ko bojazljivec ne more sedeti v odboru: sam se iz strahu prodaja — prodal bo tudi ustanovo, ki jo pomaga „voditi“, člani so dolžni storiti vse, da do takih „prodajnih pogodb“ vsaj za skupnost ne pride. Tudi molk podpisuje te „pogodbe“ — in to so najbolj žalostni podpisi tega trgovanja na
Kaj se bo v Argentini zgodilo v letošnjem letu, nihče ne more prerokovati; nekateri še celo dvomijo, če bo šlo po sreči Svetovno nogometno prvenstvo, ki bo državo stalo najmanj 200 milijonov dolarjev. Je pa leto 1977 bilo leto, v katerem se je vladi, ki je nastopila 24. marca 1976, posrečilo izpeljati vsaj dve stvari: skoro uničiti prevrat-ništvo in zmanjšati inflacijo, v primeri z letom 1976.
Prevratništvo je skoro popolnoma na tleh, dasi od časa do časa še opleta s svojim terorističnim repom, medtem ko je bila zajezitev inflacije prav za prav veliko težja zadeva, in to v veliki meri po krivdi argentinskega potrošnika samega.
Vsakdo se pritožuje nad težkim osebnim finančnim stanjem, pa so bile n. pr. prav vse vstopnice za motorno dirko Grand Prix, ki bo 15. t. m., razprodane tretji dan po izdaji; skoro vsi vlaki in avtobusi iz Bs. Airesa v Cordobo, Ba-riloche, Mar del Plato in druge izletniške kraje so do zadnjega razprodani do konca januarja, nogometna igrišča so povsem zasedena, četudi igrajo sredi tedna. Dasi bivši argentinski gospodar' ski minister Alsogaray napoveduje prihodnjo „gospodarsko katastrofo“ za Argentino za letošnji marec — pred tem jih je napovedal že nič koliko, podobno, kakor neka protestantska verska ločina od časa do časa konec sveta —, dejstvo je, da veliko število argentinskega prebivalstva odlično živi, spet druga večina dobro, jih je pa tudi množica, ki se
mesija, ne učitelj nadnaravnih resnic, ne razlagalec božje postave, ampak re-volucijonar. ßaj nam je menda še v spominu poplava filokomunističnih izdaj sv. pisma, ki so jih širili po Južni Ameriki, kjer je bila božja beseda ilustrirana s slikami množic z dvignjenimi pestmi in s portreti oboževanega revolucij onar ja Che Guevara, ki naj bi bile sestaven del svetopisemske resnice in njene razlage.
Fidel Castro ni znal zamolčati namena, zaradi katerega je uprizoril to svetopisemsko ropotanje: Vabi kubansko cerkveno vodstvo „na skupni boj za uresničitev socijalističnih načel za dobro vseh ljudi, za njihovo srečo.“ Mož, čigar hude težave njegovega vladanja so znane, potrebuje priprege k vozu, ki se ne premika več. Koga je lažje pridobiti, kakor naivne kristjane, ki po celem svetu predstavljajo neizčrpen kader koristnih budal in ki so vsi srečni, če jim komunizem da le eno brco, ko so pričakovali dve.
Komu bodo naši slovenski rojaki tam „ob plotu“ med eno in drugo deželo in med eno in drugo novico verjeli ?	žbk.
račun naše svobode in uspešnosti naših skupnih naporov.
Menim, da kdor in kjer je Prešernov kip naročal, je vedel, kaj dela. Mnenja sem tudi, da dar od kogar koli ni več dar, če je vezan na kakršne koli „nasvete“, ki so v resnici pogoji. Je navadna kupčija: dam — daj! Malo je iskrenosti pri darovalcu, če pogojev ne pove že pri obljubi daru, še manj, če ve, da bodo pogoji zagrenili sprejem daru in mu dodali neljubo vzdušje, občutke strahu in odvisnosti, darovalcu samemu pa zavest uspeha, da je nekaj zlomil, kar je doslej ponosno stalo iskrenemu slovenstvu v čast. Menim tudi, da noben gostitelj ni dolžan spremeniti svojih pogledov in svojih navad na račun katerega koli gosta, najmanj takega, ki se na vsak način sam ponuja v hišo, pa četudi prinaša darove. Gost je tisti, ki mora vedeti, kam prihaja in kaj naj pričakuje, ali pa naj raje ostane doma. Tisti, ki hodijo v domovino na obiske, bodo to zadnjo postavko razumeli; celo za tujega državljana kaj poniževalni „intervju“ morajo hočeš-nočeš sprejeti v svoj obiskovalni spored. Tisti, ki žele stikov s svobodno Slovenijo v svetu, pa bi morali tudi razumeti ista osnovna načela in spoštovati čustva velike večine izseljencev.
To je moje skromno mnenje o zadevi, ki jo obravnava pismo. Prepričan sem, da nisem sam, ki tako mislim. Treba je samo misli tudi junaško izreči na pravem mestu in ob pravem času. Le tako bomo ohranili svobodno Slovenijo v svetu — drugače je nismo vredni.
komaj prebijajo skozi mesec. Tem zadnjim bi moral kateri koli gospodarski minister posvetiti v letošnjem letu čim več pozornosti.
Če že lansko leto ni mogel, namerava Martinez de Hoz to storiti letos. Vsaj tako kaže iz napovedi letošnjega argentinskega državnega proračuna: centralna banka da ne bo tiskala denarja za financiranje deficitnih državnih podjetij ; državni deficit, da ne bo presegel odstotek narodnega produkta ter bo financiran s posojili na domačem trgu kakor v mnogih drugih gospodarsko zdravih državah; kar bo še ostalo podjetij v državnih rokah, jih država ne bo financirala z več kot 175.000 milijoni pesov, kar predstavlja le 0,8% narodnega dohodka.
Največje finančne izgube prizadevajo državi železnice — dnevni deficit še vedno znaša 400.000 dolarjev — ter pošta. Zato so že bila objavljena nova zvišanja tarif: za plin, elektriko, promet itd., ne da bi pozabili na zvišanje bencina in petroleja. Povišanja se sučejo med 35 in 60 odstotki. Martinez de Hoz je sicer izjavil, da „so to zadnje masivne povišice tarif na podlagi programa, začrtanega januarja 1977,“ ni pa povedal, kakšen program je začrtal za letošnje leto. Nihče ne dvomi, da bo inflacija še vedno spremljala argentinsko gospodarstvo in tudi nihče ne verjame, da bo dosegla samo nadaljnih 80% do konca letošnjega leta, kakor napoveduje Martinez de Hoz. Poleg drugega argentinskemu industrialcu in trgovcu primanjkuje smisla za skupno blaginjo. Kdor ima veliko, bi rad še več.
Argentinski izvoz je v 1977 dosegel rekordno številko 5.500 milijonov dolarjev. Tujih deviz je bilo konec leta v Centralni banki nad 3.200 milijonov dolarjev, dasi ima država zunanjega dolga še vedno nad 5.000 milijonov dolarjev.
Zaradi 160% inflacije v 1977 je šlo veliko majhnih podjetij v konkurz, investicije od zunaj pa ne naraščajo tako hitro, kakor je vlada predvidevala, še vedno v zunanjem svetu dvomijo nad „argentinskim gospodarskim čudežem“, dasi vedno manj. Argentinci sami imajo v bankah v inozemstvu še vedno naloženih nad 11.000 milijonov dolarjev, ki jih nikakor nočejo vrniti domov.
Za božič 1977 je vlada amnestirala 389 političnih pripornikov in objavila, da jih je obdržala v zaporih še 3.607. Za vrsto tkim. ugrabitev ali izginotij pa opazovalci sedaj vedno bolj sklepajo, da gre za osebne odločitve posameznih levičarjev umakniti se iz države, ker so ugotovili, da zaenkrat tu nimajo bodočnosti; v Zahodni Evropi, kamor baje odhajajo, pa se jim zaradi zaslepljenosti tamkajšnjih režimov odpira rodovitno polje za prevratniško delovanje.
Za letos napovedujejo tudi rešitev problema tkim. „četrtega moža“, se pravi, da bo grab Videla postal predsednik države, vrhovni poveljnik vojske pa ne bo več on, temveč drug general.
Brez pojasnila je predzadnji dan lanskega leta odstopil minister za načrtovanje grah Diaz Bessone ter je njegov resor začasno prevzel notranji minister Harguindeguy, za njim pa bo nastavljen grah Laidlaw, dosedanji šef državne obveščevalne službe (SIDE). Pravijo, da je Bessone nasprotoval De Hozovi odn. vladni gospodarski politiki: svoboda trgovine, odprava državnih podjetij, in se ukvarjal s starimi idejami o korporativni državi.
Država se je doslej rešila izključne uprave petrolejske družbe YPF, Tan-danorja (popravila ladij v baireškem pristanišču), ladijske družbe ELMA in ladjedelnice AFNE, prve dni januarja pa še električnega podjetja SEGBA, ki jih je vse spremenila v mešane zasebno-državne delniške družbe.
Od pozabljenih politikov se je konec 1977 oglasil stari vodja radikalne stranke Balbin, ki je napadel Videlov režim, ne da bi seveda podal kakršne koli nasvete za reševanje gospodarskih in družbenih problemov.
Za 1978 nobeden od Videlovih mini-nistrov ni ničesar napovedoval, razen Martinez de Hoza, ki je dal izjavo, za katero ga pa nihče ne bo mogel ob koncu letošnjega leta zgrabiti, če se ne bo uresničila: „če bomo v letu 1978 stvari postavili na svoje mesto (tu je mislil na vse argentinske prebivalce), potem bomo v letu 1979 lahko zapeli himno zmagoslavja.“
s» glpw«ByiSg«3
'CERKNICA — V salonu pohištva podjetja Brest so 9. decembra sklenili razstavo dveh mladih domačink, akademske slikarke Stane Sluga in akademske kiparke Milene Braniselj-Kranjc. Ustvarjalki sta predstavili 16 kipov in 31 slik.
TOLMIN — Po tolminskih krajih kroži potujoča knjižnica. Bibliobus prevaža 6000 knjig in vaščani si morejo brezplačno za cel mesec izposoditi knjigo. Največ zanimanja je bilo za zgodovinske romane in za knjige o dogodkih iz zadnje svetovne vojne.
LJUBLJANA — Po prvih podatkih bodo v Sloveniji razna podjetja „pridelala“ v letu 1977 od 40 do 60 milijard dinarjev izgube. Pravijo, da zadevo otežuje še dejstvo, da niti občinski niti republiški sklad nimata nobenih sredstev za kritje izgub.
BOHINJ — Prenovljeni hotel Zlatorog je konec decembra ponovno odprl vrata turistom. Ima 74 sob s 166 posteljami, sedežev v gostinskih prostorih pa 291. Prenovili so ga od strehe do kleti, saj je bilo pri adaptaciji vedno kaj novega popraviti ali pridelati. Ima tudi lastno napravo za čiščenje odplaž. Ima torej vse potrebno za dober hotel. Problem pa je nastal pri osebju. Kako so ga rešili do odprtja, ne vemo. Rabili bi namreč 83 gostincev, pa so jih našli v Bohinju le 8. Ker ni bilo posebnega odziva so se obrnili na gostinske sole in na zavode za zaposlovanje na Štajerskem in v Pomurju.
LOŽ — Delavci loške Kovinoplastike so svojemu tovarišu 28-letnemu Jožu 'Šumrada kupili aparat za čiščenje krvi — umetna ledvica. Doslej je Šumrada moral trikrat na teden v Ljubljano v klinični center, odkar je pred petimi leti zbolel.
LJUBLJANA —- V Mestnem gledališču ljubljanskem so 18. decembra nastopili vrhunski jugoislovanski baletniki in baletna skupina „Lidija Sotlar'* iz Ljubljane. Program je obsegal odlomke iz Ravelovega Bolera, Lhotkove-ga Vraga na vasi, Banfieldovega Dvoboja, Debussyjeve Sonate, Minkusovega Don Kihota, Rossini-Brittnovega Diver-timenta, Gounodovega Fausta, Čajkovskega Hrestača in Kozinove Na svoji zemlji.
LJUBLJANA — Karikaturist in književnik mlajše generacije Ivo Antič je izdal eno najbolj jedrnatih slovenskih pesniških zbirk z naslovom Trava. V zbirki, ki je izšla v samozaložbi, je deset poetičnih tekstov v svobodni japonski haiku obliki s po tremi verzi.
MURSKA SOBOTA — V zbirki Panonika Pomurske založbe je izšlo na 600 straneh velikega formata „Prekmursko šolstvo od začetka reformacije do zloma nacizma.“ Delo zajema več kot 400 let razvoja šolstva v Prekmurju, je pa istočasno tudi kulturna zgodovina Prekmurja. Pripravila sta ga Miroslav Kokolj, nekdanji ravnatelj soboške gimnazije in šolnik Bela Horvat. Vire in gradivo sta pisca knjige proučevala v arhivu Slovenije v pokrajinskem arhivu v Mariboru in v Slovenskem šolskem muzeju, razen tega pa
Severnoameriški predsednik Carter se je na svojem potovanju po šestih državah, ki ga je začel 30. decembra minulega leta, najprej ustavil v Varšavi, kjer je imel s komunističnim diktatorjem Gierekom razgovore o zadevi SALT, o človekovih pravicah in drugih evropskih problemih.
Carter je obiskal več poljskih zgodovinskih spomenikov in pozorišč, med njimi varšavski judovski ghetto, ki so ga nacisti razdejali leta 1943. Poljaki, ki so se zbrali ob cestah, po katerih se je Carter vozil, so mu vzklikali k dolgemu življenju.
Po razgovorili je imel Carter v Varšavi tiskovno konferenco, kot prvi ameriški predsednik, ki je imel tiskovno konferenco v komunistični državi. Časnikarjem je izjavil, da je Giereka opozoril na problem človekovih pravic, „dasi je Poljska ena izmed komunističnih držav, ki jih še najbolj spoštuje med komunističnimi državami in dovoljuje precejšnjo stopnjo svobode tiska in ve-
tudi v budimpeštanskem, szombathelyj-skem in keszském arhivu.
RA2KRIŽJE — V tem kraju na meji med Slovenijo in Hrvatsko gradijo novo šolo, ki bo imela devet učilnic, učilnico za glasbeni pouk pa telovadnico. Novo šolo bodo odprli s prihodnjim šolskim letom. V šolo hodi 240 učencev iz sedmih „krajevnih skupnosti“; posebnost šole pa je, da hodijo v to šolo tudi otroci iz bližnjih hrvatskih vasi.
LJUBLJANA — V Narodni galeriji si že vrsto let žele, da bi se telovadna organizacija izselila iz stavbe. In telovadci seveda tudi, posebno ker žele večjih prostorov, že pred leti so začeli v telesno-kulturni skupnosti Center pripravljati načrte, po katerih naj bi do leta 1980 zgradili telovadno-rekreativni center. Zbrali so že tudi dokaj denarja, od športne stave in loterije, izdelali načrte in jih predložili Urbanističnemu zavodu. Tu pa se je zapletlo. Urbanisti so mnenja, da center v Tivoliju na vzhodnem delu letnega telovadišča ni primeren, ker razen drugih nevšečnosti uniči tekaško progo. Pravijo še, da bi Ljubljana potrebovala šest Tivolijev, s tem centrom pa bi „montažni kolos škatlaste oblike“ pregrobo kvaril z neestetskim videzom podobo edinega večjega ljubljanskega parka.
MARIBOR — Pohorska vzpenjača je konec novembra praznovala tridesetletnico delovanja. Vzpenjača je še vedno ena najdaljših v Evropi; dolga je 2.450 metrov, prepelje 400 potnikov na uro, povezana pa je s celim sistemom smučarskih vlečnic, ki vodijo do smučarskih terenov.
MARIBOR — Mariborsko lutkovno gledališče je predstavilo novo, na staro slovensko narodno pesem naslovljeno uprizoritev „Pegam in Lambergar“. Odrsko opremo je izdelal Janez Vidic, spominja pa na panjske končnice, na katerih je bil pogosto upodobljen motiv na Pegama in Lambergarja.
MARIBOR — V sklopu centra za glasbeno vzgojo so v Mariboru odprli novo baletno šolo.
Umrli so od 2. do 6. decembra 1978:
LJUBLJANA — Dr. med. Miran Hočevar, hematolog; Kati čuk, up.; Lojze Repič, računovodja v p.; Mitja Staut, dipl. biolog; Feliks Eržen, mizar; Ludvik Ogrin, up.; Vera Prebil (91), vdova po profesorju; Francka Vresk, up.; Lizika Santovec r. Kar, bolniška strežnica; Paimira Kasesnik, slavistična delavka; Franc Matko, borec za sev. mejo-
RAZNI KRAJI — Stane Dereani, prodajalec, žužemberg; Anton Kepic, Sp. Gameljne; Janez Golob, Kamnik; Janez Steržaj (81), Rakek; Ivan To-mašek up. Podturn; Marija Pogačnik r. Premru, Cerknica; Antonija Fišter r. Kepic (75), gostilničarka v p., Brezovica; Janko Popovič, Hrst; Anton Zupan, up., Kranjska gora; Franjo Belak, Celje; Bogomir Žgajnar, klep. m„ Mirna na Dol. ; Albin Terčon, up. (77), Kranj; Viktor Volfant, Hrastnik; Marija Zavec, Lukovica; Konrad Lenasi, profesor, Celje; Josip, Ogrizek (84), up., Novo Mesto; Drago Kranjc, up., Tržič; Alojz Samsa, delavec, Rakek; Marija Gole r. Bec (80), Hrastnik; Marija Es (Zvonarjeva), Mozirje; Terezija Serec, ek. tehnik, Murska Sobota; Marija Šemrl 170), up., Planina pri Rakeku; Jožica Plaskan r. Mrzelj, Braslovče.
re.“ Protestiral je, da oblast ni dovolila časnikarjem neke disidentske revije dostopa na njegovo tiskovno konferenco in izjavil, da bo na vprašanja revije odgovoril pismeno.
Carter je tudi objavil, da bodo ZDA podelile Poljski novo posojilo 200 milijonov dolarjev za nabavo ameriških živil in žita, „ki ga tako nujno potrebuje.“ Prav tako je povedal, da mu je Gierek „obljubil, da bo dovolil Poljakom izseljevanje v ZDA, kjer se bodo mnogi lahko združili s svojimi sorodniki.“ Dejal je tudi, da ZDA ugotavlja sovjetsko dominacijo vzhodne Evrope, v katero je vključena tudi Poljska in dodal: „Poljski narod je od 2. svetovne vojne dalje zelo tesno povezan s Sovjetsko zvezo.“
Carterjeve odkrite izjave so ugodno odjéknile med poljskim prebivalstvom, prizadele pa so Gierekov komunistični režim ter v Moskvi izzvale reakcijo v hladnem poročanju Tassove agencije o Carterjevem obisku v Varšavi.
SLOVENCI V
Osebne novice
Poroki. V soboto, 17. decembra 1977 sta se v cerkvi Fatima v Lomas de Zamora poročila Alberto Fernandez in prof Terezika Perharič. Za priči sta bila nevestin oče Janez Perharič in ženinova mati Yolanda Fernandez. Poročne obrede je opravil msgr. Franc Novak.
V	petek 23. decembra pa sta si v cerkvi El iSenor de los Milagros v Mo-ronu med poročno sv. mašo podelila zakrament sv. zakona zapr. knjig. Andrej Krivec in prof. Marija Silvija Kenda. Priči sta bila nevestin oče Jože Kenda in ženinova mati Lelka Krivec. Poročni obred je opravil g. Jože Ko-šiček.
Poročila sta se 30. dec. 77. v cerkvi sv. Gabrijela v Vicente Lopez gdč. Ana Marija Pleško in Guillermo Angel Garcia. Priči sta bili nevestin oče g. Janez Pleško in ženinova mati ga. Marta Dora Vaidata de Garcia. Poročni obred je izvršil g. Marjan Bečan.
Mladim parom iskrene čestitke in obilo božjega blagoslova!
Krsti. Krščeni so bili v slovenski cerkvi Marije Pomagaj dne 24. decembra 1977 Andrej Stanislav Černič, sin Petra in ge. Mateje roj. Marinček ter Marija Viktorija Mozetič, hčerka Jožeta in ge. Stanke roj. Marinček. Botrovali so Jože Mozetič in ga. Breda Križ ter Stanko Marinček in gdč. Lučka Marinček. Dne 25. decembra pa Martin Jože Žakelj, sin inž. Jožeta in ge. Jožejke roj. Debeljak. Botra sta bila inž. Ivo Majhen in ga. Mojca Majhen. Vse tri je krstil msgr. Anton Orehar.
ISrečnim staršem čestitamo!
Novi slovenski diplomant: Na Institut» Superior de Profesorado Nuestra Sra. de las Nieves je diplomiral „Franci Uštar in postal- profesor zgodovine in zemljepisa. Iskreno čestitamo.
Smrt. V Mendozi je 16. decembra 1977 umrla nenadoma devetletna Maria Karina Inés Fabjančič, hči Anato-la in ge. Elide Eleire Isabel roj. Moi. Ubila jo je po nesreči elektrika. Pogreb ,ie bil v soboto 17. decembra 1977 v Maipü. Prizadetim iskreno sožalje.
FRANCETU DOLENCU — v spomin
V	ponedeljek 20. decembra 1977 je
v	poznih večernih urah umrl France Dolenc, žalostna novica o njegovi smrti se je zgodaj naslednji dan razširila po vsem Velikem Buenos Airesu med številnimi prijatelji in znanci in nas vse navdala z globoko žalostjo.
Pokojni France Dolenc je bil rojen pred 66 leti na sorškem polju v Spodnjem Bitnju pri Kranju v znani Bolče-
vi	družini, v trdni in verni kmečki družini. Bil je šesti otrok od devetih. Ker doma ni bilo dela za številno družino, se je zaposlil v textilni industriji Tek-stilindus na Gašteju pri Kranju, kjer se je od navadnega delavca povzpel v kratkem času do vodje skladišča in kontrol. Zaradi njegove izredne sposobnosti ga je lastnik podjetja g. Heller nameraval imenovati za administrativnega ravnatelja, a izbruh vojne prav tedaj je to preprečil. V tovarni je tudi doživel veliko textilno stavko 1. 1936 in mogel od blizu videti in opazovati politične namene stavke — ne pa mezdne v korist delavcem. Prepričal se je o vsej lažni propagandi komunizma. Ne samo, da ga je sponal, temveč postal tudi neizprosen borec proti komunizmu,
Pod tem naslovom je znani poročevalec Frankfurter Zeitung Andreas Ra-zumovsky sredi decembra poročal o romunskem disidentu pisatelju Paulu Go-ma, ki je prišel v Pariz s turistično vizo. Baje se ne misli vrniti domov, temveč je imel v Nemčiji zanimivo predavanje o sedanji politiki komunističnega režima pod vodstvom Ceausescuja v Romuniji. Ta 43 letni rumunski pisatelj je namreč odločen nasprotnik diktatur ter je v posebnem pismu na visoke državne in partijske funkcionarje poslal „manifest“, v katerem zahteva tudi za Romunijo izvajanje človečanskih pravic. Zato ga nekateri imenujejo tudi „romunski Solženicin“. Seveda je bil že parkrat v zaporu. Prvič ob ogrski vstaji, ko je izrazil svoje simpatije do ogrskih vseučiliščnikov, iz česar je potem nastal ogrski oboroženi odpor. Bil je pregnan iz svojega kraja. V tem času je napisal svoj prvi roman „Ostinato“, ki ga sicer ne kaže velikega pisatelja, toda odločnega in zanimivega opisovalca rumunskih političnih razmer tega časa. Zanimivo je že to, da Goma spada med tiste rumunske intelektualce, ki so kljub političnemu porazu Čehov in Slovakov
1.	1968 vstopili v rumunsko kom. partijo in zahtevali podprtje Ceausescuja, ker so pač gledali v njem to, kar zapadni svet še danes misli o njem, namreč: da pomeni odklon od Moskve in omiljenje komunizma. Mislil je, da bo Ceausescu nadaljeval svojo pot in šel v tej neodvisnosti naprej v dobro svojega naroda. Toda mesto tega, je Ceausescu utrdil svoj birokratizem in administrativni pritisk.
ARGENTINI
kar je dejansko pokazal 1. 1944 pri organizaciji Gorenjskih domobrancev.
Kot zaveden protikomunist se je maja 1945 umaknil z domobranci na Koroško, kjer je tudi preživel begunska leta. Leta 1948 se je preselil z družino v Arg. in dobil zaposlitev v svoji stroki v textilni tovarni „INTA“.
Takšen je bil del njegove življenjske poti.
Ni pa s tem, da je pri Dravskem mostu odložil puško, opustil misel ?a elo v pomoč rojakom. Že v taborišču je pomagal pri taboriški upravi v nehvaležnem stanovanjskem odseku.
'Po prihodu v Argentino se je pridružil organizaciji Katoliške akcije. Ves se je dal na razpolago slovenskemu dušnemu pastirstvu. Zlasti je sodeloval pri odboru Slovenske hiše, skrbel je za naš tisk v svojem okolju. Z veseljeih je sodeloval pri organizaciji duhovnih vaj za može. Tudi pri letošnjih, ko je bil zadnji dan pred svojo smrtjo v Slovenski hiši, je naročil zahvalno sv. mašo za uspeh duhovnih voj in dodal še drugo za vse pokojne udeležence duhovnih vaj, katere je bil deležen tudi sam.
Vedno je bil na razpolago tudi župniku v fari v kateri je živel.
Tako kot pri poklicnem delu, ga je posebno odlikovala vestnost, natančnost, zlasti red in predanost delu pravtako v družinskem in organizacijskem življenju. Zgled vernega, natančnega in vestnega moža.
Bil je mož vere. In iz vere je črpal moč v vseh življenjskih udarcih. Ko je pred^ 12 leti zbolel na srcu in tako postal invalid za službo, ne pa za molitev in dobra dela, ni obupaval, temveč se je ves predal v božjo voljo.
Le tako je mogel prenesti udarce, ko sta mu umrla sin in hči v najlepših letih življenja. Živel je v trdni veri, da se mu bo vse trpljenje stotero povrnilo.
Bil je poročen z gospo Marico roj. Zihrl. V srečnem zakonu se jima je rodilo pet otrok, trije sinovi in dve hčeri, od katerih se je z dvema že srečal v večnosti.
O vernosti in predanosti v voljo božjo nam pove tudi izjava njegove žene gospe Mari: „Kako sem vesela, da je bil pred smrtjo na duhovnih vajah!“ Ob težki izgubi ljubljenega moža, tiha sreča in veselje v neizmernem upanju večne sreče v Bogu, za kar se je pokojni France v življenju toliko prizadeval in bil nam vsem zgled.
Za vse to, zlasti za zgled tako globoke in neomajne vere in za zgled družinske ljubezni in požrtvovalnosti hvala Ti, France!
Gospej Mari, vsem otrokom, bratu Matevžu in vsem sorodnikom iskreno sožalje.
Tvoji prijatelji!
BUENOS AIRES
Predstavitev knjige F. Papeža
Na zadnjem kulturnem večeru Slovenske kulturne akcije, 16. decembra 1977, je pisatelj, pesnik in esejist Fr. Papež predstavil svojo novo knjigo proze Zapiski iz zdomstva, ki je zdaj izšla pri SKA. Odprl je predavanje v imenu Literarnega odseka namesto vodje Papeža, predsednik iSKA dr. Tine Debeljak, ki je poudaril važnost slednje novoizišle slovenske knjige v zdomstvu. Nato je dal besedo pisatelju. Ta je podal historiat pisanja knjige: ka-o je najprej hotel zbrati eseje, pa je zavrnil to misel, in vsebino že priob-
Goma je nastopil proti temu pritisku s svojim manifestom, kjer je poudaril odslej zanimivo geslo o „zasedbi Romunije po romunskih ljudeh“, to je po komunistih. Znan je tudi njegov nastop za pravice človeka, med katerimi zahteva tudi prost odhod v inozemstvo. To je bila afera o „Goma-pasih“, kajti gibanje ob tej zahtevi se je širilo v opozicionalno smer in Ceausescu se je zbal, da bi dobilo organizacijsko obliko. Zato ga je izgnal s francosko turistično vizo. Tako se je z ženo in otrokom pojavil v Parizu. Tam mu francoske oblasti sicer še niso podaljšale vizuma, toda dobil je že provizorno namestitev v neki biblioteki.
'Sredi decembra je prišel v Frankfurt in imel tam v okviru Društva za pravice človeka predavanje, ki je vzbudilo veliko pozornost. Goma namreč podaja drugačno podobo romunskega diktatorja Ceausescuja, kakor pa jo ima dozdaj o tem povprečni Evropejec.
Diktator v kraljevsko-dinastičnem duhu
O tem je govoril Goma v Zahodni Nemčiji. Izjavil je, da se ne misli vrniti v Rumunijo — in to je rekel tudi romunski policiji — dokler bo „diktator Ceausescu na oblasti, kajti pod njim ne vidi možnosti delovati kot pisatelj v domovini, ne kot nje državljan XX. veka.“ Poboljšanje vidi samo v spremembi sedanjih kulturnih razmer v Romuniji. Teh pa nikakor ni pričakovati. Rekel pa je, da po navadi po padcu kakšnega diktatorja nastane doba omi-Ijenja in normaliziranja, in če bi kaj
Carter v Varšavi
ODKRITE IZJAVE
V duhu komunistične kraljevske diktature
čenih esejev ter nanovo napisanih povezal v eno samo dogajanje: podati je hotel duha zdomstva, kakor se izraža v Argentini. Pa tudi to ne v realistični obliki opisovanj dogodkov, kakor so se resnično dogajali, temveč pritegniti je hotel tudi irealnost v potrdilo in izrazilo smisla duhovno zajetega zdomstva. Ker bomo o knjigi še govorili, danes samo registriramo njen izid in zanimivo avtorjevo razlaganje o rasti knjige, nje oznako ter svojega hotenja z njo. Debata se sicer ni mogla razviti, ker občinstvo še ni prebralo knjige, toda že dogodek izida nove leposlovne pripovedne knjige med nami je gotovo kulturno dejanje. Avtor je podpisoval na željo svoje knjige naročnikom in kupovalcem, katerim je prišla ta dan v roke.
'S tem se je predavateljska sez<|na SKA zaključila do aprila 1. 1978.
SAN MARTIN Božičnica
Za božični dan so se rojaki iz san-martinskega okolja brali, da bi slovesno praznovali Gospodovo rojstvo.
Ob 8.30 je bila sveta maša v zavodu Presvetega Srca nasproti Doma. Daroval jo je g. župnik France Bergant med katero je sanmartinski pevski zbor pod vodstvom g. Klemenčiča pel latinsko mašo.
Po končani službi božji so se pomaknili v Slovenski dom, kjer so se udeležili božičnega zajtrka z božičem nastopom.
Božičnica se je pričela s petjem zbora. Nato so otroci prinesli svečke k jaslicam ter jih prižgali. Janez Dimnik je prebral božični evangelij. Sledila je recitacija Ljubke Šorli: Sveta noč, katero je podala Beti Rupnik. Sanmartinski dušni pastir je potem voščil vsem srečen božič, Stanko Oberžan je prebral nekaj misli iz božičnega govora Karla Mauserja, ki ga je imel za lanski božič v Clevelandu.
Nato je Janez Filipič povedal pesmico Ludovika Ceglarja: Božji Sin. Q, sebno in v imenu odbora je vsem nav-očim voščil predsednik Doma Franc Zorec. Za konec je vsa dvorana zapela: Glej zvezdice božje.
CARAPACHAY Zaključek tečaja
Leto za letom se vršijo v našem Domu mesečna predavanja, ki jih ima univ. prof. dr. Milan Komar za srednješolce in akademike. Povprečno se udeležuje teh predavanj dvajset tečajnikov. Tema predavanj zadnje leto je bila „naravni red in aktualizem“. Za zaključek so se zbrali polnoštevilno v soboto 17. decembra. Po končanem predavanju, so dekleta vse navzoče postregle, predavatelju pa so v znak priznanja izročili darilo. Razvil se je prost razgovor, zadonela je pesem, študentovski doživljaji in pa šola so se vrstili drug za drugim. Pred zaključkom so vsi navzoči prosili profesorja, naj bi se letošnje leto tečaj nadaljeval.
Občni zbor SFZ in SDO
Mladina, v našem Domu, organizirana v fantovski in dekliški organizaciji, je polagala letni obračun. Poročila so bila pozitivna, na žalost pa tudi negativna. Izvoljena sta bila nova odbora: na čelu odbora Dekliškega krožka je Marjeti iSlabe, Fantovskemu odseku pa predseduje Franci Žnidar. Obljubili so vsi navzoči v Domu vsestransko poživeti delo.
(Nad. na 4. str.)
takega nastalo po padcu Ceausescuja, bi se pač vrnil v Bukarešto. Toda Goma je govoril ves čas v svojem imenu, kajti noče veljati za kakega vodja disidentov, temveč je le eden izmed njih, in verjetno edini pisatelj. Poudaril je, da romunski pisatelji žive pod drakonskim pritiskom, ni misliti, da bi se javno solidarizirali z njim. On sam je bil namreč po podpisu solidarnosti s podpisniki češkoslovaškega „Pisma 77“ zaprt več mesecev in so v ječi grdo delali z njim; pripomnil je, da mu je „namestnik notranjega ministra, Piesita sam, osebno in svojeročno trgal kocine iz brade“. Nato so ga nekega dne z avijonom poslali v Pariz. In tisti, ki ga primerjajo z Solženicinom, nimajo prav, kajti Solženicin je lahko vzel s sabo ves arhiv, iz katerega je nastal potem GULAG, dočim on ni smel vzeti prav ničesar.
Nato je prešel na gospodarsko, kulturno in politično oznako sedanjega romunskega režima. “Pod njim je slabše kot v Stalinovi dobi.“ število tajnih policistov se je od tedaj gotovo podvojilo, in oni so gospodarji dežele. Za časa Ceausescujevega nastopa je bilo videti, da je to nadzorstvo stopilo v ozadje, zlasti leta 1968, ko je narod stal odločno na njegovi strani v odporu proti Sovjetiji. Toda ta čas je že zdavnaj minul. Naravnost hudo pa je postalo v zadnjih letih. Napihnjeni balon tako poveličanega „velikega gospodarskega vpona“ je počil. Ceausescujeva politika po Leninovem načelu „industrializacije za vsako ceno,“ je državo razmajala in narod sproletarizirala. „Naravnost blaznost je bila gradnja velikih jeklaren in kemičnih industrij, za ka-(Nad. na 4. str.)
Stran 4
SLOVENCI V
(Nad. s 3. str.)
Polnočnica
Kakor vsako leto, je bila tudi letos lepo obiskana polnočna sv. maša, katero je daroval duh. vodja M. Borštnar. Sodelovanje pri maši in praznično vzdušje pa je dvignlo mogočno ljudsko petje božičnih melodij.
Božični sestanek mladine
Na sveti dan popoldne se je zbralo v Domu ob jaslicah če trideset mladih iz naše okolice. Namesto zadržanega duhovnega vodja, je podal božično misel Franci Žnidar, ki je v svojem govoru poudarjal v glavnem, „kaj pomeni za nas mlade božič. Naj ne bo za nas božič samo to, da odpiramo s hruščem steklenice sidre, ali morda tudi postavimo drevešček v jedilnico, kot je navada mnogih katoličanov okoli nas. Za nas pomeni ta praznik, da se res odpremo, preobnovimo in prevzgojujemo v dobro.“ Sledil je nato razgovor, petje, medtem so pa bili navzoči postreženi s prazničnimi dobrotami.
PRISTAVA (Castelar)
Sklep Prešernove šole
Bil je v nedeljo 4. decembra 1977. Ob Ì9. uri se je zbrala vsa šolska mladina z učiteljskim zborom k slovesnemu zaključku šole. Gdč. Mija Markež, ki že nad 20 let vzorno vodi to šolo, je za uvod pozdravila starše in mladino ter vse navzoče in v jedrnatih besedah o-risala ves potek šolskega dela v minulem letu. Iz njenega poročila posnemamo, da je šolo na Pristavi v šolskem letu 1977 obiskovalo 47 učencev. Šolo je obiskala tudi nesreča, katere žrtev je bil učenec Marcelo Križ. Po njegovi smrti se je število učencev zmanjšalo na 46. Uspehi so bili prav dobri, šolo so končali tile učenci: Marko Gaser, Oman Jani, Slak Dani, Lazar Mihael, Češarek Lučka in Malalan Marjanca. Šolski zbor, ki ga uči in vodi ga. Anka Savelli-Gaser, je ubrano zapel nekaj pesmi. V imenu odhajajočih se je od učiteljstva poslovila in se zahvalila Marjanca Malalan. Sledila je razdelitev spričeval in spominskih nagrad. Predsednik krajevnega šolskega odbora Polde Golob se je lepo zahvalil učiteljicam in katehetu za ves trud in za vso ljubenivo požrtvovalnost, izkazano mladini in s tem tudi pristavski srenji. Zahvalil se je tudi staršem za sodelovanje in za gmotno pomoč ?oli. V učiteljskem zboru so to leto delovali katehet č. g. Matija (Lamovšek, voditeljica šole gdč. Mija Markež, gospe Vida Pograjc in Anka Savelli Gaser ter gdčni. Jožica Kopač in Marija Kopač.
Prihod sv. Miklavža
Po zaključku šole je mlado in staro napolnilo veliko dvorano in nestrpno pričakovalo. iDolgo ni bilo treha čakati, ko se je po dokaj peklenski muziki pripodilo na oder krdelo parkljev, ki so povzročili oglušujoč trušč in preplah, ki se je poleglo šele s prihodom sv. Miklavža. Pred njegovim prihodom so že napolnili oder škrateljci, ki so bili zelo dostojni in potem angelčki, ki so bili vid« ti zelo plahi, ker spio j’h zelo slabo slišali. Sv. Miklavž se je kar iz nebes spustil na oder in je najprej imel lep nagovor, v katerem je zlasti poudarjal medsebojno ljubezen ter spoštovanje in pokorščino staršem. Po govoru je začel deliti darila in v resnici je bil bogat in radodaren. Seveda so med delitvijo tudi parkeljni kazali svoje znanje, poznanje in prakso. Večer je bil prav prijeten, vendar ne za vse. Je bilo le preveč preplaha med malimi. Bilo bi zelo na mestu, če bi v bodoče prireditelji omejili število repatih kosmatinov in njihovo divjo akci-
V DUHU KOMUNISTIČNE...
(Nad. s 3. str.)
tere je bilo treba dovažati prvine iz Indije in Brazilije. Samo jeklarne veljajo državo dnevno dva milijona lejev.“ Podal je primerjavo s podobnimi metodami v Nemčiji, Poljski, na Ogrskem, toda tam delajo razumno in v okviru svojih možnosti. — V kulturnem pogledu je rekel Goma, sedaj ne gre tolik pritisk na, intelektualce, kajti teh se režim ne boji. „Naši intelektualci so lahko nadarjeni in pogumni, toda niso organizirani in nimajo nobene socialistično demokratske tradicije, na kateri bi mogel nastati odpor proti vsemogočnemu državnemu pritisku. Prav zato, ker „Rumunija sploh nima nobene komunistične tradicije, je bilo tako lahko v njej ustaliti totalitarni sistem te ideologije. ‘ V tem pogledu ni primerjati Romunijo ne s Poljsko in ne s češko, dekabristično tradicijo in pozneje anarhistično gibanje. Za Rumunijo je značilno v primerjavi z drugimi vzhodnoevropskimi bloki, da ni v njej sovjetske zasedbene oblasti, kar je „za nas še toliko večja sramota, kajti v vseh pogledih je pri nas slabše, kakor v kateri koli zasedeni deželi.“
Rumunska tradicija je — tradicija kraljevske diktature. Tako tudi Cteau-sescu vedno bolj in bolj prehaja v to, da zgradi svojo „osebno diktaturo s kraljevskimi atributi“. Kot najbližji podobni primer navaja Goma nastanek „cesarja“ Bokasa v Centralni Afriki. Danes bi se v Bukarešti nihče ne začu-
ARGENTINI
jo. Je kar dovolj, če se jih nekaj pokaže in nato zapuste oder ter se tu pa tam pojavijo, kadar pridejo na vrsto „izbrani klijenti“. To bi bilo zelo priporočljivo zavoljo malih otrok, ki naj uživajo ob Miklavžu in angelčkih.
Pristavski večer
Ta večer naj bi bil nekak nadomestek za odpadli Pristavski dan. Bil je v soboto 10. decembra 1977 in se je začel z dokajšnjo zamudo, vendar ne po krivdi prirediteljev.
Prvi del večera je obsegal lep kulturni program in sicer koncert dveh pevskih zborov. Prve so nastopile „Mladenke Gallusa“. Pod vodstvom ge. Anke 'Savelli-Gaser so zapele dve španski narodni, eno argentinsko, Brahmsovo uspavanko, več slovenskih narodnih in umetnih pesmi, eno črnsko in eno češko narodno. Zapele so jih zelo lepo in so bile deležne močnih aplavzov.
Po kratkem odmoru se je na odru pokazal Coro polifònico de Merlo. Predstavil in pozdravil ga je v imenu odbora Pristave in vseh navzočih Miha Gaser. Posebej je predstavil dirigenta zbora g. Miguel Villagra. Program je obsegal črnske ameriške pesmi, „suite argentina“, božično francosko pesem, ameriške narodne pesmi, nemške narodne in Telemannovo Alelujo.
iSpored je bil zelo pester in odlično zapet. Zbor je štel takrat 16 ženskih in 11 moških glasov. Je zelo dobro iz-vežban in vsaka pesem do podrobnosti preštudirana. Glasovi so ubrani in močni, a niso kričavi. Dirigent g. Miguel Villagra v resnici zasluži priznanje in pohvalo odličnega dirigenta. Zbor je bil nagrajen z močnimi in dolgotrajnimi aplavzi in je moral na koncu „še nekaj dodati“.
Koncert je bil zelo posrečen, lep kulturni užitek in zelo primeren zaključek kulturnega dela na Pristavi. Priznanje in zahvala tudi kulturnemu referentu Društva Pristava, ki je večer zamislil in organiziral in sam nosil težo dela.
Prijateljska večerja
Po koncertu je bila prijateljska večerja, ki je bila letos namenjena počastitvi bivših in sedanjih učiteljev Prešernove šole na Pristavi. Udeležba je bila lepa. Med večerjo se je v imenu odbora Društva Pristava in v imenu staršev v lepem govoru dr. Julij Sa-velli zahvalil učiteljem in učiteljicam ter katehetu za njihovo vzorno in požrtvovalno delo, ki ni plačano in se plačati ne more prav zaradi izrednih naporov in žrtev učiteljstva. Bog bo te žrtve in to delo najbolj pravično in bogato poplačal. 'Naj nam On poskrbi takih ljudni tudi za bodočnost, ki bo v tem pogledu vedno težja. Zato bomo morali vso pozornost posvetiti našim absolventom tukajšnjih učiteljišč in jih pritegniti k aktivnemu sodelovanju. V imenu učiteljskega zbora se je zahvalila voditeljica Prešernove šole gdč. Mija Markež. Nekaj spodbudnih besed in zahvale je spregovoril tudi biVši učitelj na Pristavi Pavle Rant.
Večerja je potekla v prijetnem družinskem in prijateljskem razpoloženju.
Silvestrovanje
Bilo je vesel zaključek vseh težav, skrbi in naporov, ki so jih imeli odborniki in sodelavci s Pristavo, pa vsak gost zase. Ob zvokih slovenskega ansambla, ki je privabil izredno (število gostov, se je razvijalo veselo razpoloženje, da smo pozabili na tegobe in težave preteklega leta in stopili v novo leto dobre volje, z novimi upi in z odločno voljo vztrajati in navzlic vsem težavam — delati kot doslej za našo osebno srečo in zdravje in napredek naše pristavske in slovenske skupnosti.
SLOVENCI PO SVETU
ZDA
Mladi Peter Velikonja vstopa v svet umetnosti
iSin univerzitetnega profesorja dr. Jožeta Velikonje in vnuk pok. pisatelja Narteja Velikonje, 16-letni Peter Velikonja vzbuja v ZDA pozornost kot izreden glasbeni talent. Kot oboist in komponist moderne glasbe v državi Washington nima tekmeca. Letos je končal srednjo šolo in se pripravlja na tudij glasbe; verjetno bo šel v' Chicago.
Oktobra 1977 je bil izbran za solista v sinfoničnem orkestru v Seattle. V začetku decembra je zmagal na festivalu mladih glasbenikov, ter bo imel v februarju, to je prihodnji mesec, samostojni koncert.
Prepričani smo, da bo mladi Peter z močno voljo vztrajal na trdi poti u-metniškega vzpona in se bomo vsi Slovenci veselili _ z njim, ko bo s svojim talentom stopil pred mednarodno glasbeno občinstvo. Z najboljšimi željami bomo spremljali njegovo pot tudi Slovenci v Argentini.
Po športnem svetu
JUGOSLOVANSKA rokometna reprezentanca je v Tvilisiju v Gruziji na turnirju „Zarja yostoka“ zasedla drugo mesto za olimpijskimi zmagovalci Sovjeti in pred svetovnim prvakom Romunijo. Romunijo so premagali s 14:13.
KIJEVSKI DINAMO je postal 40. sovjetski prvak v nogometu. V štiridesetih letih sovjetskega nogometnega prvenstva so Kijevčani osvojili naslov prvaka osemkrat. V tridesetih kolih so samo enkrat izgubili, zbrali so 43 točk, zabili 51 golov, nasprotniki pa so jim le 12-krat natresli mrežo.
BUENOSAXRESKI košarkarski klub Obras Püblicas je priredil novoletni turnir, na katerem so poleg gostitelja igrali paragvajska reprezentanca, reprezentanca iz Sao Paula in Reliable Lumble iz Los Angelesa. Tekmovanje je bilo med zadnjimi tremi, ker je paragvajska ekipa bila dosti slabša od ostalih. Prvo mesto je osvojila ekipa Reliable Lumble, ki je v finalni tekmi premagala Obras s 98:89. Ekipa iz Sao Paula je bila tudi hud nasprotnik, saj je Obras zmagal le s košem razlike: 87:86. In zmaga bi bila brazilska, če bi v zadnji sekundi žoga, ki se je sprehajala po koševem obroču, ne padla ven.
V 'MILANU se bosta 7. januarja
srečala svetovni boksarski prvak pol-težke kategorije Argentinec Miguel Angel Cuello in evropski prvak Mate Par-lov iz Pulja. Cuellov manažer Umberto Branchini je uradno zaprosil Evropsko boksarsko zvezo za menjavo sodnika Sida Nathana, iz Anglije, ker da „njegova narodnost ne jamči nepristranosti sojenja“.
SMUČARSKO GIMNAZIJO so po zgledu avstrijske gimnaije v iStamsu u-stanovili tudi v Franciji, v Moutiersu, M je znano smučarsko središče. Prvi obiskovalci bodo nadarjeni smučarji; šolsko leto bo trajalo od aprila do novembra, da bodo mogli mladi smučarji brez škode za svojo izobrazbo nasto-nati na tekmovanjih.______________
IZZA ŽELEZNE ZAVESE
„Slišal sem, da zbira Brežnjev sme-šnice o sebi.“
„Da. In tudi ljudi, ki jih pripove-Pk. du je jo.“
Obvestila:
SOBOTA, 7. januarja:
Berazategui: mladinski pikniik, kopanje, šport, večerja-asado, ples in prosta zabava.
NEDELJA, 29. januarja:
Prireditev Duhovnega Življenja na
slovenski Pristavi.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAEL CASCANTE
Escribano Publico Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
Prosimo, ne čakajte s plačilom naročnine!
:	:
: j	Prot. lir. JEAN
JESUS BLASNIK
■	■
■	■
Specialist za ortopedijo
■
\ ~	in travmatologijo
j	:
■	Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja j
Capital Federal Tel. 41-1413
■
■
i Ordinira v torek, četrtek in soboto ■ od 17. do 20. Zahtevati določitev [ ure na privatni telefon 628-4188.
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare Redacción y Administración:
Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503
Uredniški odbor: iMiloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Argentino Correo Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intel eetual N’ 1.362.266	
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1978:
za Argentino: $ 8.500.— (850.000), pri pošiljanju po pošti $ 9.500.— (950.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 25 USA dol.; obmejne države Argentine 20 USA dol.; Avstralija 31 USA dol.; Evropa 28 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 19 dol.
Talleres Gräficos Vilko S.R.L., Estadps Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. È. 33-7213.
■	■
5 SLOVENSKA RADIJSKA ODDAJA [
[ IMA SPREMENJEN URNIK ■	■
■	■
■	■
S Od začetka decembra do konca mar- 5
a	■	■
J	■ ca bo od 15.30 do 16. ure na radio :
ANTARTIDA.
Dekle — Fant
■
»
—	3
BERAZATEŠKA M CABINA
■ .
TIE VABI NA
■
■
PIC-NIC
■
■
w	...	a
ki bo v soboto, 7. januarja 1978, na vrtu Doma.
»•'
■
Na sporedu: BAZEN
VSE PANOGE ŠPORTA	\
m
m
Za večerjo: ASADO PLES
PROSTA ZABAVA
■
■
a
Pridi, te pričakujemo!
■
p
SLOV. DOM BERAZATEGUI	Ul. A. lan» (x 1 y 34),	!
KREDITNA ZADREGA SLOGA
sporoča :
zaradi letnih počitnic tukajšnjih pokojninskih uradov, bo tudi odsek pokojninske posvetovalnice, ki deluje v okviru SLOGE, do nadaliniesra obvestila zanrt,.
Denar ni vse!
dii, če bi Oeausescu pri seji vlade nastopil z zlatim žezlom in ustanovil svojo dinastijo. On se namreč da rad spremljati od svojega sina kot da je njegov prestolonaslednik in tudi pri svojih potovanjih v inozemstvo zahteva zanj take časti, ki prestolonasledniku pritičejo. „Popolnoma ustavno in legalno bi tako lahko kronal sebe za prvega komunističnega kralja v zgodovini“. — Prav v zadnjem času je rumunski diktator uvedel v svoji dvorni okolici naslove, uniforme in etikete, da pripravi svoj zadnji korak v to smer „kraljeve diktature iz 1. 1930“. Takšne kot tedaj, ko je „operetni kralj Karl II (Hohen-zollern) razpustil parlament in skušal vladati z vojaštvom in policijo. Tako bi bila vzpostavljena spet doba mitičnega oblikovanja oficielne Rumunije, ki je bila doslej v tem pogledu — legendarna nacionalna zavest — zapostavljena. Rumunski intelektualci pa so vedno pripravljeni podrediti se in se angažirati. Oni bi se čutili še vedno privili-girani, ko bi odpeli svoje himne in dolžne slavospeve oblastem. — Kljub temu, omenja Goma, „se doslej še ni našel rumunski umetnik, ki bi napravil dvajset metrov visok spomenik Ceau-sescuju in njegove žene v krogu svojih herojev za pročelje novega državnega gledališča ‘. Sploh sta gledališče in film pod tem režimom najbolj prizadeta in sta izgubila svojo nekdanjo svetovno pomembnost.
Oledenelost klime v Rumuniji prizadeva ves narod, najbolj pa — delavca. Med delavci pa najrevnejše izmed njih,
industrijskega in rudniškega delavca. Prav plast, iz katere bi si rad po zgledu afriškega cesarja dal skovati svojo krono. Prav tu pa se je razmerje zadnjih let zaostrilo. „Kraljevi diktator je zdaj dosegel bolj kot za časa stalinista Geroghiua-Deja to, da ima ves narod proti sebi. Ni se pisalo o tem, kako drastične so bile represalije letošnjo jesen ob uporu rudarjev v romunskih rudnikih. Več tisočev je bilo deportiranih.“
Najbolj preprosto ljudstvo danes odklanja svojega predsednika, da, naravnost sovraži ga. Rumunski delavec se namreč zaveda, da se mu godi sedaj vse slabše, kakor njegovim nemškim, poljskim, češkim in celo sovjetskim „tovarišem“. Poleg tega pa se je nekdanja v svetu razglašena doba heroja Ceausescuja, odpornika proti sovjetski sili, spreobrnila naravnost v groteskno nasprotje. „Če bi sedaj grozil kakšen sovjetski prehod preko države — recimo v Jugoslavijo — bi ne našel gotovo nobene ovire.“
Goma pravi ob koncu: Sicer se Ceau-sescu daje pred svetom še vedno slaviti kot protiigralec sovjetov, kar mu prinaša samo dvomljiv prestiž. Če v zunanji politiki noče biti sicer prostovoljni podložnik Rusov, kakor so možje, ki imajo podobne položaje v Vzhodnem bloku, je vendar njih tovariš: on je Rumunijo napravil za nekakšen Hongkong sovjetske države, ki še vedno nastopa Brežnjevemu režimu v korist, recimo „na polju mednarodne špijonaže.“
So še druge veliko važnejše dobrine, kot npr. zdravje! Sloga vam skuša vedno svetovati najbolje. Skozi vse leto vam priporoča pametno varčevanje, sedaj, ko se bliža čas počitnic, pa vam svetuje: pazite na svoje zdravje! Konec tedna v prijetnem domačem okolju na letovišču SLOGA v Villa Udaondo bo vašemu zdravju v veliko korist. Postrežbo z domačo hrano in hladno pijačo ima letos na skrbi družina Andre-jakova. Večje družbe in družine, prijavite se za kosilo ali večerje na T. E. 659-1307 ali 658-6574.
t
To so vrata Gospodova, tukaj vstopajo pravični...
Vsem znancem in prijateljem sporočamo, da je 19. decembra 1977. neopazno odšel od nas po plačilo k Večnemu v 65. letu starosti naš dragi mož, oče, stari oče, tast, brat, svak, stric, gospod
Franc Dolenc
Njegovo utrujeno telo čaka vstajenja na pokopališču Flores. Zahvaljujemo se vsem atovim prijateljem in znancem, ki so se prišli poslovit od njega, darovali cvetje, nas tolažili in ga spremljali na zadnji poti.	i
Posebna zahvala msgr. Antonu Oreharju za pogrebno sv. mašo in poslovilne besede ter za vodstvo pogreba.
Priporočamo ga vsem v molitev in v blag spomin.
žalujoči:
žena Marija roj. Ziherl sinova Marijan in Miha z ženo Isabel hčerka Helena por. Seršen z možem Juretom
vnuki: Gabrijel in Ivana brata: Matevž, Pavle, sestre: Minka por. Janšar,
Ivanka por. šuta, Tončka por. Kuralt.
in ostalo sorodstvo.
Buenos Aires, Cleveland, Chicago, Francija, Škofja Loka, žabnica pri Škofji Loki, Spodnje Bitnje pri Kranju, Ljubljana.