1046
Jože Šifrer
JOŽE SNOJ, NEGATIV GOJKA MRČA
Snojev zadnji roman Negativ Gojka Mrča je zanesljivo vgrajen v podobo znanega pripovedovanja tega avtorja. Gre za pripovedovanje (s tem mislimo zlasti od romana Hodnik naprej), ki dosledno vzpostavlja nova razmerja do prostora in časa — v smislu, da v sam na sebi mrtvi objektivni prostor skuša z notranjimi monologi vkomponirati plasti življenja in tako oboje spojiti, v kategoriji časa pa pretrgati njegov enosmerni tok in življenje razprostreti čez preteklost in sedanjost. Menimo, da je ta element omogočil obliko pripovedi, ki ima v novejši slpvenski prozi svoje zamejeno mesto. Ta element je, menimo, tudi tista značilnost, ki ima osrednjo literarno naravo in življenje na način literature.
Sicer se znotraj literarne zgradbe dogaja razviden angažma. To je seveda nekaj tradicionalnega, vendar hkrati nekaj, kar v sedanjem svetu živimo in česar ne živimo. Mrčev negativ je očitno   izpostavljen   kritiki  —  kolikor  o
1047
Jože Snoj, Negativ Gojka Mrča
kritiki lahko govorimo, ko bi najprej bilo treba začeti s samokritiko. Kdo bi namreč lahko rekel, da ne more biti Mrč? To tem bolj, ker porabniška družba teži po vnaprejšnji izravnavi krivde in kazni, pravice in dolžnosti . . ., skratka po tisti enodimenzio-nalnosti, katere »žrtev« je na koncu Mrč. Tenkočutni novinar, a vse bolj birokratsko usmerjeni poznejši urednik je nazadnje ujet v mrežo nemoči in nesmisla, brezizhodnosti in nesvobode, ki jih lahko seveda razreši le samomor. Začne se vse skupaj pri »velikanski nerazumljivosti«, pri »nepregledno jasni danosti« tega sveta, ki ga izkuša mladi novinar pri svojem zbiranju gradiva za časopisni članek ali reportažo. Ta »ekstatična« sestavina se pozneje v drugačni podobi odzrcali v Mrčevih erotičnih doživetjih, ki pomenijo drugo globino te knjige. Oboje je povedano z neštevilnimi natančnimi opisi tako predmetov kot situacij, s počasnim zauživanjem neštetih drobnih stvari, dovolj okrašenih s poetično-stvarno domiselnostjo. V takšnem besedilu pa razumljivo potone dokaj kritičnih, nedvoumnih opazk na račun sodobnega slovenskega prebivanja. Pri vsem tem pa lob potrpežljivem branju sledimo vseskozi polemičen odnos in polemično soočenje s slovenskim, še »neprosvet-ljenim« svetom. Pisec ta svet formalno opazuje skozi časopis, vendar velja povedati, da je časopis kot tak ostal zunaj raziskave. Toda novinar, ta žoga, ki jo vsi brcajo in ki je v posesti informacij hkrati tudi morebitni prvi režiser igre in s tem prvi manipulator, je vsaj s svojo privatno stranjo stopil pred fotokamero. Seveda je ta Mrč vseeno v še zadostni meri »soliden gospod«, izobražen in občutljiv, da ne predstavlja tiste novinarske mizerije, značilnosti našega časa. In seveda: v središču zanimanja v nobenem primeru ni novinarstvo, dasi se vsa razbita zgodba sestavlja in dogaja v novinarskem okolju, kajti  avtorjeva pozornost je obr-
njena proč od naključij (Mrč je lahko samo po naključju novinar) in zbrana okoli tistega, kar naj bi bilo bistveno za sedanjo resničnost. Če pustimo ob strani moralno svetlobo in senco v tekstu, gre za transcendenco, ki je položena v življenje in ki se kaže najprej, recimo, v tisti »nerazumljivi danosti« pa erotizmih, da ne omenjamo tistega, kar Mrč nekako odkriva v obstajanju nekakšne višje volje. Tlenje te mistične višje volje, »brez katere noben list ne pade z drevesa« (in vemo, kakšen simbolni pomen ima drevo življenja), je formalno opravičilo za Mrčev samomor, saj se zdi, da ga je odrešila njegove nemoči in njegovega nesmisla. In vendarle je samomor kot potrditev te mistike tudi njena negacija: mistika ima očitno smisel samo tostran življenja, samo glede na življenje, ne pa glede na smrt oziroma po njej. Mrčev prostovoljni konec zategadelj ni »smiseln«, pač pa brezupen. Ukinjena sta življenje in mistika z višjo voljo: Mrčev primer torej lahko kaže na dejstvo, da življenje ni le omejeno na stvari, ampak se nanaša tudi na metafiziko. Toda zavračanje obojega je očitno produktivno dejanje glede na literaturo.
Tu bi kajpada bilo treba govoriti še o docela konkretnih dejstvih te knjige, razčleniti konkretne Mrčeve soosebe, kot so Arenka, Lomanca, Duck, Metod Manfred idr. in tako v celoti dokumentirati njene razsežnosti. Brez tega je vse razpravljanje postavljeno samo na videz domnev, kakor smo jih navedli pri poskusu odkrivanja glavne Mrčeve disharmonije. Pokazalo bi se, da je resničnost romana sorazmerno ozka, zelo zamejena in da v precejšnji meri ostaja zunaj nje sodobni objektivni svet. To uokvirjenost je po drugi strani seveda omogočila koncentracijo, podrobno obdelavo materiala, namreč besed, ki so postavljene druga k drugi z računalniško premišljenostjo. Ta ozkost je omogočila seveda vso tehnično
1048
J. Horvat
perfekcijo, t. j. izdelavo romana: dosledno izvajanje destrukcije tradicionalnega prostora in časa; med opise prvega se nenehno vrivajo živi samo-govori, v zaporednost drugega pa nepredvidljivi bloki preteklosti. Vse to je povzročilo, da knjiga ne teče kot reka, ampak združuje konglomerat drobcev, znotraj njih pa je vse polno novih pripovednih ravni, ki so povsem razbile (po Bahtinu) monološko strukturo romana. Monološki je ta roman ostal samo v tem, da so vse osebe še pod
trdo kontrolo avtorja in jih avtor še zanesljivo vodi. Vendar se že v pričujoči oblikovni razlomljenosti na videz »izgubi« vsa piščeva avtoriteta, zlasti pa kajpada avtoriteta bravca. Prisiljen je k ponovnemu sestavljanju besedila, to pa je seveda dovolj utrudljiva zadeva: praktična posledica je ta, da knjiga ni berljiva oziroma je težko berljiva in zahteva dovolj potrpežljivosti. Ali je to prednost ali pomanjkljivost (tega) besedila? To je stvar posameznika.
J. Horvat