Pet Andersenovih povestic, ki je luna pripoveduje
(,,Vertecu" poslovenila Lujiza Posjakova.) I.
,,Včeraj," tako mi je pripovedovala luua, ,,gledala sem na ozko s bišami ograjeno dvorišče. KokoS z euajstimi piščeti je ležala tam iu majhna nežna deklica je skakljala okolu njib; kokoš je kokljala in vsa prestrašena razpvostivala
.— 130 —
perotnici nad mladiče. V tem hipu je prišel dekličin oče in jo karal; jaz pa sem plavala naprej iu nisem več raislila na to. Ali nocoj, le malo trenotkov je tega, gledala sem zopet na ono dvorišče.
Vse je bilo tiho; knialu pa je prišla mala deklica, splazila se je prav tiho <io kokošinjaka, odvinila zapali in smuknila notri h koklji in k piščetoni; upile so glasno in tvepetale; deklica jo tekala za njimi: videla sem vse na tauko, kajti kukala sem skozi luknjo v zidu. Jezila sem se nad neporedniin otrokom in ve-sela sein bila, ko je prišel oče, in jo je še ostreje karal nego včeraj; prijel jo je za roko; ona pa je glavico nagnila nassaj, in ¦modre oči so bile polne debelib solz. ,,Kaj delaš tukaj?" je vpraaal oče. ,,Kokoš sem hotela poljubiti, in jo zaradi vueraj odpuščenja pvositi — ali nisem se upala tebi povedati tega!"
ln oče je poljubil sladko nedolžnost na celo, jaz pa seni jo poljubila ua oči in na usta." —
II.
Luna je pripovedovala: ,,Videla sem ko je kadet postal oficir in pervic oblekel blisčečo uniformo; videla sem mlado dekle v nevestinej opravi in kne-zinjo srečno v kvasnena kinčn: ali nikoli nisem zagledala blaženatva, ki bi bilo enako onej majhnej štiriletnej deklici, katero seni opazovala nocoj. Dobila je novo višnjavo obleko in nov klobuk rožnate barve; baš je pomerjala lišp in vsi so zahtevali luči; lunini žarki, ki so prešinjali okua, niso bili dosti svetli; vse druga svečava se je morala prižgati.
Tu je stala deklica čisto terda, kakor lesena punčka; boječe je od sebe tižpala lakti, da se nisti dotaknili nove obleke in perste je mo!61a daleč narazen. Kako blaženstvo je žarelo iz njenih oči, iz vsega njenega obličja! ,,Jutri pojdeš na sprehod v tej obleki," rekla je mati in heerka je gledala presreona aa svojo opravo. ,,Mati!" je vskliknila, ,,kaj neki si bodo mislili psički, ko me bodo ?i-deli v tein lišpu?" —
III.
,,Videla sera, ko je jokala majbna deklica," pravila je luna, ,,jokala se je nad zlobo svetž. Najlepšo punčko je dobila v ilar. Oj, ta pnučka je bila krasna in nežna! Ustvarjena ui bila za tevpljenje svetd. Ali bratjft de.kliCini, veliki, neporedni dečki, so punčko posadili visoko gori na drevo in potem zbežali. D«-klica ni mogla doseči pnnčke, ni jej mogla ponmgati doli iu zato se je jokala, in punčka je meuda tudi jokala, raztezala je roki mej zelenhni vejami in vsa nesrečna je bila videti. Da, to je terpljenje svetd, o katerein je mamica toliko-krat govorila. Oj, nboga pnnčka! Mračilo se je že; in kedar noč popolnonia nastopi! Ali naj mari sarna sedi na drevesi vso noč? Ne, ne! Tega ni pri-pustilo sočutje uboge deklice. ,,Jaz ostanem pri tebi!" rekla je, dasiravno jej ni bilo posebuo dobro pri serci. Zdelo se jej je že, kakor bi videla čepeti v germovji male škrate z visokimi špičastimi kapami, a bolj zadej v temnem drevoredu so plesale dolge pošasti: bliže in bliže so pribajale ia stezale roke proti drevesu, kjer je sedela punčka; smijale so se zasramovaje in kazale nanjo s persti. Ob, kakp hudo je bilo deklici! — ,,Pa, ako se nisino pregrešili," mislila si je, ,,ne more se nam bližati nikakovšno zlo.   Ali sem morda vendar storila kakožen
- 131 —
greh?" In premišljevala je. ,,0j, da! zasmehovala sem ubogo raco z rudečo cunjo na nogi; šepala je tako čudno, da sem se morala snaijati, In greh je posme-hovati se živalim." Gledala je k višku k punčki. ,,Ali si ti tudi zasmehovala živ^^.vprašala je in bilo je, kakor da bi punčka prikimala z glavo."
IV.
,,Bilo je v majhnem mestu," pravila je luna, ,,se v6 da že v preteklem letu, ali td nič ne dd, videla sein vse prav na tanko; nocoj sera brala to stvar v časnikih, pa tam ni bilo popisano tako vazločno. V gostilnici je sedel mpd-vedar pii večerji, medved pa je bil privezan žunaj za sklddanico, ubogi medved, ki ni nikoinur hudega sfcoril, da si je bil pač videfci dosti divji. Gori pod strebo v revnej izbici so se igrali v svitu mojih žarkov trije mali otroci; najstarejši je bil kakib Sest let star, najmanjši ne več kakor dve. ,,Klae, klač!" je šlo gori po stopnicah; ked6 je neki to? Vrata se odpr<5 — medved, veliki, kosmati med-ved! Dolgčas mu je bilo na dvorišči in našel si je pot po stopnicah. Vse setn videla," je dejala luna, ,,otroci so se zel6 ustrašili velike kosmate zverine; vsak se je splazil v svoj kotiček; ali medved je našel vse tri in jih vobal, a storil jirti nič žalega ni." ,,To je pač velik pes," mislili so si otroci in božali so medveda; medved se je ulegel na tla, najmanjše dete splezalo je naaj in skri-valo l-uuieno kodrasto glavico v njegov čern kožuh. Kar vzame najstarejši deček svoj boben ter bobna, da |je strašno ropotalo po izbi; medved se postavi na zadnji nogi iu začne plesati; kako lep<5 je bilo to videti; vsak deček je potem prijel za svojo puSko, tudi medved je hotel imeti svojo, in prav v redu jo je deržal: izverstnega tovariša dobili so ž njirn. Zdaj so stopali dmg za drngim': ena, dve! ena, dv6! V tem hipu je prijel nekedo za kljuko; odperla so se vrata, in raati stopi v izbo. Ko bi bil videl, dragi moj poslušalec, njeni strah, njenf kot kreda beli obraz, na pol odperta usta, okamenele oči! — Prav iz duše veselo jej je kimalo najmaujše dete in v svojem jeziku zaupilo glasno: ,,Mama, mi se igramo vojake!" — Potem je prišel medvedart" —   '                                 
V.                                  
»
,,Jaz ljubim otroke," pripovedovala je luna? ,,posebno male, ki so prav smešni. Včasih pokukam mej zagriajalom in polico v izbo, kedar ne mialijo na-tue. Všeč tni je gledati je, ako se morajo sami slačiti. Najpred prileze majhna gola rama iz oblačila, potem roka; ali pa vidim, kako se sezurajo iu nežna, bela, polna nožica se prikaže, nožica prav da bi jo poljubila,. in jaz jo poljubim!
Kaj sem hotela reči ? Nocoj sem gledala skozi okno^ pred katerim ni viselo zagrinjalo, kajti nihče ne stanuje nasproti. Videla sem celo trumo malih otrok, vsi bratje in sestre; mej njimi je bila deklica, komaj kake štiri leta stara, alt ,,oče uaš" vam je znala moliti, kakor le malo ked6. Mati je sedela vsak večer pri njenej posteljici in je poslušala kako moli, potlej jo je poljubila in čakala, da je deklica zaspala, kar se je zgodilo tako naglo, kakor se le oči zatisniti morejo. Nocoj sta bila dva večjih otrok malo neporedua: pervi je skakljal po enej nogi v svojej dolgej in belej ponočnej srajčki, a drugi je stal na stolu obdan z obla-čili vseh drugih otrok in je rekel: ,,To so žive podobe!" Tretji in četerj^ sta spravljala perilo lepo poredoma r predalnik in tako mora tudi biti. Mati je 
— 132 -
sedela pri postelji najmanjšega otroka ia je ukazala, da naj zdaj vsi molčž, ker bode mala ,,oče naš" molila. Gledala sein 5ez lampo v posteljico male, kjer je ležala na tenkej belej prevleki, ročici skleneni, drobno obličje pa resno in pobožno; raolila je na glas ,,oče nas." ,,Kaj pa je to," seže jej mati v besedo, ,,kedar molii, daj nam denes naš vsakdanji kruh, pristaviš zmirom nekaj po tihoma, česar umeti ne morem. Povedati nii moraš, kaj je?" Mala je molčala in ne-kako zmešano giedala svojo tnater. ,,Povej, kaj pvaviš razen prošnje: daj nam denes naš vsakdanji kruh?" ,;Nikari ne bodi huda, ljuba mati; molila sem: in prav obilo surovega masla nanj!" —