94
Vzrejevanje žebet na manjših kmetijah.
Prvo dobo svojega življenja zebe najbolj raste. Od rojstva do konca prvega leta vzraste navadno za 39 do 47 centimetrov, včasih 52 in še več. Zebe torej več vzraste prvo leto, kakor ves pozneji čas skupaj. Pa ne samo na visoko, ob enem raste tudi na široko, ter pridobi prvo leto največ na kosteh. Zato vpliva vzrejevaoje v prvem letu na ves razvitek živali v naslednjih letih. Obilna hrana pospešuje rast in razvitek, slaba hrana in stradanje ovira oboje. Ker pa pozneje toliko ne raste zebe, kakor prvo leto, zato ne moremo zanemarjenja in oviranja v rasti nikoli več popraviti, če polagoma tudi najboljšo hrano v najobil-niši meri. Prvo leto zanemarjeno zebe ostane ubogi oslabljenec celo svoje življenje.
Zatorej je treba žebetu od dne njegovega rojstva do končanega prvega leta najbolje postrežbe, najmar-ljivejše skrbi od nas, da ima vselej dovolj in krepke hrane, ki mu pospešuje rast na vse strani. Stradati nam ob tem času ali bolehati nikakor ne sme, sicer zaostaja v rasti in razvijanji. Najlože dosežemo to, ako zebe mogoče rano navadimo, da zraven maternega mleka povživa kako drugo primerno hrano. To je potrebno tedaj, če kobila prav mleka nima. Take kobile ne vzrejajo nikoli tako velikih in krepkih konj, kakor tiste, ki imajo veliko mleka. Najloži navadimo žebeta, da uže rano začnejo jesti, če jasli za kobilo tako nizko spustimo, da morejo tudi ona iz njih hrano izbirati.   Precej se postavijo zraven matere in začnejo
jest*-z njo vred, sprva samo igraje se, naposled se pa navadija ^ S prva stavijo žebetom posebne jaslice in v te deneja nekaj zdruzganega ovsa. Nekaj dni zob-ljejo takošen oves, potem jim pa moramo uže celega polagati. Ko zebe dorašča in samo v hlevu ostaja, ker mora kobila na delo, položi se mu toliko ovsa, kolikor ga zobati hoče.
Pri kobilah s pičlim tijekom pa to ne zadostuje za zebe. Zato moramo skrbt*L^ za drug nadomestek. V takih okoliščinah skušali so Obetom dajati mleko od krave, kateremu se je nekaj vode prililo, pa žebeta ne pijejo vselej takošnega mleka. Tnlr m lahko jih navaliti. Rada pa vzamejo žebeta kuhano ječmeno pšeno , kateremu se je prililo nekaj kravjega mheka. Treba je le, da ima ta hrana okus in toploto, Rt koršna je lastna kobilinemu mleku. Takošno žebeta rada vzamejo in precej rano ter jim tekue, da so lepi in životna, kakor da bi jih kobila z najobilnejšim mlekom dojila.
Tako si lahko pomagamo, če kobila slabo doji, pa tudi pri drugih je ta pomo6ek dober. Če se ga poslužujemo, ne pogrešajo žebeta preveč svojih mater in njihovega mleka, če morajo te na delo. Tudi zamo-remo takošna žebeta brez škode poprej odstaviti, kakor ovači. Oboje nam je na veliko korist, posebno spomladi, ko potrebujemo kobile pri oranji. Zelo posebn opaznosti pa je treba, kedar hočemo zebe od matere odstaviti.
Žebeta pogosto shujšajo, kedar začnejo materino mleko pogrešati, po katerem mo^no poželujejo. Postanejo suha, dlaka zgubi svojo prejšnjo svetlobo. Včasih postanejo tako mršava, daje več mesecev treba, predno se popravijo. Tako pa zastane rast in razvitje žebet, kar uaj se, kolikor mogoče, dobro zabranjuje.
Najbolji pomoček je, zebe mogoče dolgo pri materi pustiti tako, da se uže precej veliko druge hrane uživati navadi ter da ne dene hudo, če je več časa od kobile ločeno, na pr. pol dneva. Vendar je velike vrednosti, če skrbimo za nadomestek manjkajočega mleka. Kdor je žebeta navadil na kuhani ječmenec, ta jih zelo lahko odstavlja, da se skoro nič ne pozna.
Kdor pa tega ni mogel ali ni hotel storiti, ta se lahko poslužuje zmedkov za nadomestek kobilinega mleka. S prva zebe ne vzame ra lo zmedkov pa je lehko prisilimo. V to svrho je treba nekaj zmedkov v jasli postaviti pa žebetom nič piti dati. Žeja jih prisili v par urah k zmedkom in potem se jim privadijo, da vsaki dan po 2—4 litre zmedkov vzamejo. Tako jih lahko odstavimo, da ostanejo zdrava in lepa, kar njihova životnost in svetla dlaka spričuje. Zmedkov lahko dalje časa dajemo, čem dalje tem bolje. Vrhu tega se žebetom polaga ovsa, kolikor ga hočejo, pa tudi nekaj lepega sena; tako so vedno životna, gladka, svetle dlake, pa vendar brez velikega trebuha.
Skrbeti je še, da žebeta vedno dobro prebavijo hrano. To se pokaže, če njihovo blato lehko razpada. Će pa je blato trdo in svetle barve, nam je to gotovo znamenje slabega prebavljanja in sušenja v črevesih. Zoper to imamo več pomočkov. Vzame se nekaj pšeničnih otrobov, katere treba z vrelo vodo popariti, potem ohladiti ter z drugo hrano položiti žrebetom ali na vodi dati. Dodatek rumene repe tudi pomaga. Tako delamo do končanega prvega leta, ko začnemo uže obilo polagati zeleno svežo krmo ali jih na pašo gonimo. Na ta način vzredimo si gotovo velikih, močnih in krepkih žebet, ki nam položeno krmo bolje poplačajo, kakor pa slabo rejeao, majhno in skvarjeno zebe.
(Konec prihodnjič.)
102
Vzrejevanje žebet na manjših kmetijah.
(Konec.)
V drugem in tretjem letu ne potrebujejo žebeta tolike postrežbe; so sploh z manjšim zadovoljna ; če imajo poleti dobro pašo ali obilno zelene krme, zadovoljna so pozimi z mekinami in senom, kojemu se do-dene nekaj repe, krompirja in ovsene rezi. Če jih pa uže vpregamo, treba jim je tudi nekaj ovsa privošiti.
Proti navedenemu pa ugovarjajo rekoč: ko bi mi svoja žebeta tako krmili, udarila bi vsa krma v kosti : žebeta dobijo branior v kolena, nakolenice, zajčje sekirice, krganje.
To je uže res, vendar glavni vzrok temu ni dobra krma, ampak slaba strežba, ki žebetom potrebnega gibanja na prostem zraku ne privošči. Kdor torej svoje zebe vedno v hlevu pusti. morebiti celo privezano k jaslim, pa, kakor rečeno, obilno krmi, ta ne bo vzdredil dobrih konj. Godi se mu, kakor vselej, kedar žival samo dobro krmimo, debelimo: obilna hrana napne trebuh, celo truplo je zgolj meso in tolšča, noge pa zaostajajo, čeravno so te namenjene kedaj nositi truplo, tovore, vlačiti vozove, teže, pa so preslabotne, ker se v mladosti niso ne urile, ne krepko razvijale. Ako se torej zebe po dolgem času na prosti zrak spusti, skače in leta veseio, pa slabe noge ne morejo težkega trupla nositi, pri skakanji in letanji in naglem obračanji zvrne se teža sedaj na to, sedaj na drugo nogo. Kmalu dobi bramor v kolena, krganje ali zajčje sekirice, ali se upeha, postane trdo v udih ia med konji imamo enega kruljevca ali pohabljenca več.
Je li takošno ravnanje pametno? Zakaj pa so tesarji in kovači v rokah bolj močni, kakor krojači ? Zato, ker prvi svoje roke vsaki dan napenjajo in tako krepijo, krojači pa le s prsti delajo. Zakaj pa beži svinja plemenjača, ki celi dan po pašnikih hodi, zvečer urno in veselo domov, med tem, ko četrt leta pozneje tista svinja podkrmljena in udebeljena komaj noge pod težkim telesom giblje? Zato, ker plemenjača na paši vsaki dan svoje noge uri in vadi in krepi, krmljača pa le svoj trebuh in maščobo množi, da so noge vsled dolgega miru in ležanja oslabele. Zato pa je nespametno, s konjem, ki je namenjen kedaj noge krepko rabiti in tako gospodarjem koristiti, ravnati tako kakor s svinjo krmljenko, ki ima edini namen, da mogoče veliko mesa in masti nastavi. Toraj ni res, da bi preobilna krma žebetom v kosti udarila, udari jim nespametno ravnanje gospodarjevo z njimi.
Največje vrednosti je tisti konj, ki ima trdne kosti, močne mišice in kite. To se pa doseže, ako v mladosti konja urimo, da se mu kosti, mišice in kite dobro krepijo. Pustijo torej naj gospodarji uže mladim žebetom, ko so nekaj tednov stara, vsaki dan nekoliko časa sprehajati se kraj matere. Odstavljena žebeta se naj spravijo v hlev, neprivezana, da morejo prosto sem ter tje hoditi. Vrhu tega jih moramo vsak dan nekoliko spustiti na dvorišče. Tudi kaže gnojišče zarantati in žebeta ondi nagnati, da gnoj pohodijo in steptajo, kar je tudi koristno. Pri malih vožnjah je dobro zebe k materi privezati ali pa k drugemu mirnemu konju.
Vsakako je skrbeti, da žebeta vsak dan dobijo priliko, sprehoditi se in zletati, vendar ne preveč, kajti to krepi jim ude. Na tak način vzredimo si zdravih in krepkih konj, na veselje posestniku in dobro popla-čanje krme in strežbe, ki se je za žebeta^porabila.
„Gosp. glasnik za Štajersko".