KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino letnik 24 št. 2 leto 1976 TOSAMA TOVARNA SANITETNEGA MATERIALA DOMŽALE ima v svojem proizvodnem programu: SANITETNE IZDELKE: komprese vseh vrst ovoje tkane in rezane elastične ovoje mavčeve in gypsona ovoje obliže vseh vrst micropore obliže virfix mrežo sanitetno vato aluplast komprese sanitetne torbice in omarice avto apoteke IZDELKE ZA NEGO DOJENČKOV: tetra in kaliko plenice mölny plenice za enkratno uporabo mölny hlačke bebi hlačke bebi plenične predloge bebi paličice bebi komplet IZDELKE ZA ŽENSKO HIGIENO: higienski vložki Vir higienski vložki Mimosept-prima higienski vložki Mimosept-komfort vata Jasmin vata Tosama ...CIGARETJil EiME:ai_..-.„___.. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24. letnik Ljubljana 1976 2. zvezek Jože Sorn: Bucelleniji in Ruardi na Savi pri Jesenicah — Stran 69 The Bucelleni's and Ruard's at Sava near Je- senice Jože Gregorio: Cankarjeva proslava leta 1926 v Kočevju — Stran 74 Cankar's Celebration at Kočevje in 192S F er do Gestrin: Karitativna dejavnost v Piranu v poznem srednjem veku — Stran 79 Caritative Activity at Piran in the Late Middle Ages Lojze Ude: Boj za severno mejo 1918/19 v Prekmurju — Stran 84 The Struggle for the Northern Slovene Border in 1918-1919 in Prekmurje Tone Zorn: Dve poročili iz leda 1929 o nemški manjšini v Sloveniji — Stran 89 Two Reports Concerning the German Minority in Slovenia Dating from 1929 Miro Stiplovšek: Delavsko gibanje v to- varni sanitetnega materiala na Viru (1936—1941) — Stran 94 Worker's Movement in the Factory of Sanitary Material at Vir near Domžale (1936-1941) Damjan Prelovšek: Kje se je šolal kipar Prane Rotman? — Stran 106 Sculptor Franc Rotman (a. 1710-1788) — Where Was He Educated? Marjan Britovšek: Dr. Dušan Kermavner — Stran 107 Dr. Dušan Kermavner Miloš Rybaf: Šestdesetletnica prof. Boga Grafenauer j a — Stran 109 Professor Bogo Grafenauer — A Sexagenarian Iz starih fotografskih albumov — Stran 111 Photos from old albums Delo naših zavodov in društev — Stran 116 Notes on the activity of institutes and associati- ons Nove publikacije — Stran 121 New publications Na ovitku: Sava (J. V. Valvasior, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, 1679) I Ureja uredniški odbor. Glavni urednik Olga Janša-Zorn. Odgovorni urednik Jože Zontar Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino — Predstavnik ; Majda Kunaver — Tisk tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani — Uredništvo in uprava v Ljubljani, ! Mestni trg 27/III — Tekoči račun 50101-678-47483 — Letna naročnina 75,00 din, posamezna številka 30,00 din i BUCELLENIJI IN RUARDI NA SAVI PRI JESENICAH J02E SORN O plavžu in fužini na Savi pri Jesenicah se je že veliko pisalo/ zato nam ne gre za nekakšen povzetek znanega. 2elimo opozo- riti le na nekaj dejstev, zaradi katerih je ta železarska enota bila od ustanovitve dalje skozi več kot tristo let v nedomačih rokah. Mislimo, da nam bo samo v prid, če se bo- mo prav na kratko seznanili s tem, kako je bilo v 16. stoletju in nekoliko pozneje z že- lezarstvom ponekod v Evropi, kako je vrsta zelo slabo znanih ali sploh neznanih izumi- teljev ter zelo sposobnih plavžarskih in fu- žinskih mojstrov bistveno pripomogla k zboljšanju organizacije dela, k povečanju proI27Vodnje, h kakovostnejšemu presnanju surovega železa. Plavža in fužinakih naprav na Savi — in samo o njih jei tu govor — niso zgradili do- mačini, temveč priseljeni podalpski Italijani, sicer pripadniki beneške republike. Ta nova Sava je bila rezultat dveh pojavov, namreč tehničnega razvoja visoke peči in kakovost- nega presnanja surovega železa ter migracij ali velikih selitev podjetnikov, mojstrov in delavcev. Talko so se prenašale izkušnje, zna- nje in novosti iz kota v kot Evrope, se med- sebojno oplajale in rojevale mnogo novih izumov in izboljšav v plavžarstvu in fuži- narstvu. Kolikor vemo doslej, prihaja najzgodnejši opis plavža iz Švedske in datira v leto 1320. Sredi 15. stoletja so take plavže uporabljali precej, na široko ne samo na Švedskem, am- pak tudi že v Siegerlandu (reka Sieger se izliva v Ren v višini Bonna), dalje v Belgiji, v okolici Bergama in v Toskani, okrog leta 1500 še v Franciji. Nemški in valonski de- lavci so zboljšano tehniko plavljenja železo- ve rude prenesli leta 1566 še v Sussex.^ Nemško plavžarstvo je moralo v 16. sto- letju biti vsekakor zelo razvito in na dobrem glasu, sicer bi jih ne klicali na Švedsko in v Rusijo. Izdatni napredek je pomenil tudi tisti posebni tip plavža, ki so ga razvili v Franciji in Belgiji; le-tega je na Švedsko zanesla močna skupina valonskih podjetni- 70 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 kov in delavcev, ki se je ok. leta 1620 odselila tjakaj in sčasoma dvignila švedsko železar- stvo na visoko tehnično in organizacijsiko stopnjo.' To in izdatne zaloge dobre železove rude so pripomogle k temu, da je sto let pozneje švedsko železo že povzročalo v Sre- dozemlju preglavice in skrbi slovenskemu že- lezarstvu. Na vse to sio kmalu za Švedi pri- pluli v isti bazen tudi še Rusi s svojim že- lezom. Omenili smo podaipske Italijane, toda o njih moramo zapisati kaj več. V Italiji so kopali železovo rudo na Elbi. Surovo železo iz te rude so predelovali predvsem v Ligu- riji in Toskani. Drugo vodilno središče glede proizvodnje in predelave železa se je izkri- staliziralo v podalpskem svetu med velikima jezeroma Como in Garda v dolinah (itali- jansko Val), ki se imenujejo Sassina, Brem- bana in Trompia. Milano, Bergamo, Brescia so bila tri stara in znana središča za dobavo orožja. Toda že v 17. stoletju je tukajšnje železarstvo nazadovalo.* Ko pa je še bilo na vrhu proizvajalnih zmogljivosti, se je dolo- čeno število strokovno dobro podkovanih fu- žinskih družin razselilo po alpskem svetu: nekaj jih je šlo v Švico, nekaj na Kranjsko in Koroško. Naše železo je pritegnilo Lo- catellije, de Burgatije, Marchesije, Garzonije in druge. Med temi »drugimi« je pred sre- dino 16. stoletja prišla na Gorenjsko družina SI. 1. Glavna železarska središča v severni Italiji so bila na Eibl, v Toskani, v Liguriji in v Lombardiji. V beneškem delu Lombardije sta mesti Bergamo in Bre- scia, v Vojvodini Milano pa mesto z istim imenom. Nad mestom je jezero Como; Valsassina je prav blizu meje z beneško republiko, medtem ko se druge doline, na primer Valbrembana In Valtrompia, razvrščene med tem jezerom in vzhodnim jezerom Garda. Puščice ka- žejo smeri razseljevanja. j Bucelleni. Za zgodovino železarstva na na- šem ozemlju je postala imenitna zato, ker je prejela koncesijo za postavitev plavža in fu- žin italijanskega sistema in to ob levem bre- gu reke Save v naselju istega imena. Dogo- dek je bil odločilen: vse stare in v tistem trenutku že zastarele peči, ki so' dotlej de- lovale na rebreh vzpetin tik nad Jesenicami, toda odmaknjene od potoka Jesenica (še to- liko bolj pa od Save), so druga za drugo ugašale svoje talilne ognje. Nekaj pozneje so Bucelleni j i postavili visoke peči italijanske vrste še na Javorniku in na Plavžu. Vsa ta dejavnost Bucellenijev nam nesporno doka- zuje, da je na Gorenjsko prišel tolikšen in- vesticijski kapital, kakršnega do takrat tam še niso videli. Seveda bo treba še ugotoviti, ali gre tu za trgovski kapital ali za kako drugače akumuliran kapital. Za trenutek se moramo odmakniti in be- žno omeniti še posebnosti glede tehnološkega postopka za pridobivanje kakovostnega jekla. Postopki so se razlikovali zato, ker je bila sestava rude različna. Valonci so presnali drugače kot Štajerci, Angleži drugače kot Rusi. Sivo železo, 'ki se je nateklo iz plavža in ki je imelo še precej, ogljika, so morali tudi po večkrat presnati, da so dobili zaže- leno kakovost železa. Najstarejši postopki večkratnega presnanja so znani — če se omejimo le na alpski svet — s področij Saiz- burga, južne Tirolske in Bergama. Iz Ber- gama se je njegov postopek razširil po^ Ko- roški in pozneje z Bucelleniji tudi po Go- renjski. Ce so mehko železo zarili in mu pri tem dodajali ogljik s ipomočjo ogljenega pra- hu, so pridobili jeklo. Tako imenovani bres- cianski ali po domače brešjanski način pri- dobivanja zelo kakovostnega jekla je izšel, kot pove že ime samo, še posebej iz okolice Brescie in se je s pomočjo Save zakoreninil v vseh naših vodilnih fužinah. Brešjansiki plavž in brešjansko jeklo ne pomenita samo novega tehnološkega postop- ka, amipak kar novo kvaliteto proizvodov. To pa je vsekakor bilo treba doseči, če se je gorenjsko jeklo hotelo uveljaviti na italijan- skem tržišču, M ni bilo kar tako, saj je dobro poznalo in uporabljalo izvrstne ligurske in lombardske jeklaräke proizvode. Iz celotne dejavnosti Bucellenijev na Savi in v okolici moremo povzeti misel, da so do- bro gospodarili kar kakšnih 130 let. V za- četku 18. stoletja se je njihova gospodarska moč pričela krhati, vendar so se držali na Savi vse do leta 1764. Takrat so bili še last- niki dobro delujočega plavža in fužine, ki je imela štiri kladiva-repače s pripadaj'ocimi ognji na jeklo. Nekaj let pred tem dogod- 71 kronika Časopis za slovensko kbajeVNO zgodovino 24 i976 si. 2. Tloris distriktov ob potoku Jesenica. Vzhodni hrib se na karti imenuje Razdrti vrh (Resterte Verch) danes bi ga iskali nekje na zgornjem koncu Javorniškega rov- la blizu Pustega rovta pod Koren- ščlco. Ce so rovi risani pravilno po merilu, potem so bili zvrtani nekateri rudniki železa tudi po več desetin do 50 metrov globoko v hrib. (Arhiv dvome komore, Du- naj, Zbirka kart, signatura Pb 15). kom, namreč pred umaknitvijo Bucellenijev s Save, so ocenili vrednost plavža, fužin in rudnikov železove rude oziroma jeklenčeve lude. Za te rudnike so dali leta 1761 izdelati ležne karte. Doslej smo evidentirali dve; pr- va kaže 'kope oziroma rove železove orude v trikotniku Golica—Črni vrh—Razdrti vrh, druga rudosled na svinec na Blažuni v bli- žini železovih rudnikov. Kope v navedenem trikotniku so pozneje pričeli imenovati »Savske jame«. Pomembno »malenlkost« ali karto rudnikov jeklenčeve rude si moramo ogledati nekoliko bliže. Na sliki 2 je kliširan del te karte,^ ki je morda sploh prva karta Savskih jam, vse- kakor pa ena izmed najstarejših upodobitev. S črkami so zaznamovani posamezni distrik- ti. Distriikt A se je imenoval Lešnik oziroma v originalu na karti die löschnig, diskrit B Mreža oziroma die Meressa, C Lihtenberk (der lichtenberg), D Zadnje gore (der Sadne Gore), E Razdmice (die Resterneze), F Cigan (der Zigan), G Zgornji birnšok (der Obere' Birnschock), H Spodnji birnšdk (der Untere Eirnschock), I Voklje (die Vockle), K Za zad- njim plavžem (Sa Saden Piaahaus), L Zadnji plavž (Saden Plaahaus), M Zgornji brand (der Obere Brand), N Spodnji brand (der Untere Brand), O Za pustoto (die Sapestota), P Baska dkolica (die Watscher Gegendt), Q Pustota (die Pestota), R Rovtiše (die Rotisch), S Križišče poti, kjer sta mejili savsko in ja- vorniško fužinsko območje. Fužini Sava je pripadalo devet distriktov. Plavžu štirje, tri sta si delila Sava in Plavž en sam distrikt (B), ki je obsegal vzhodno polovico Golice s podnožjem, so si delili Plavž, Sava in Ja- vornik. V distriktu K. ki je pripadal Plavžu, je imel svoj rov v jeklenčevo rudo Jernej Jeran, v distriktu B je bil Repkov kop, v savako-plavžkem distriktu je imel svoj last- ni rov Primož Jeran, blizu njega je kopal podobni kopač Jurij Jeran, v istem dvojnem distriiktu D se je pehal za rudo Kladnik, spet samo v savskem distriktu E si je lastil rudokopno pravico Luka Noč, ki je imel po- dobnega soseda Blažeta Blažiča (ta je imel drugo jamo še v distriktu H), v savskein distriktu F je delal za svoj račun Kosmat, zraven njega pa Gregor Blažič, medtem ko je kopal Bole za plavž Sava (distriskt G). — Vsega skupaj je bilo omenjenega leta 31 ko- pov ali rovov, toda šest jih že ni imelo no- bene rude več, sedem še zelo malo, štirje so bili srednje založeni, bogatih rude je bilo 14 kopov.' Priložena karta je zanimiva vsaj iz treh razlogov. Najprej vidimo, da v tem času še niso rudnega ozemlja razdelili s pomočjo jamskih mer pravilnih geometričnih oblik na enako velike dele, marveč so ga razparce- lirali na tako imenovane distrikte, ki so bili različno veliki in so imeli različne oblike. Glede velikosti smo si izbrali tistega s črko N; ima zelo približno obliko kvadrata, kjer meri vsaka stranica okoli 180 metrov. Z nje- govo pomočjo dobimo določeno podobo o- ob- sežnosti rudnatega ozemlja. Potem opazimo, da so neposredno pod črko L in nad črko O vrisana stara izsipališča nekdanjega zadnjega plavža (besedilo o distriktu L smo ipodčrtali tudi zgoraj), ki je prenehal obratovati prib- ližno sredi 16. stoletja in je bila tradicija o njem še dvesto let kar živa. Izsipališča pri črki L so nekoliko nad današnjim Domom pod Golico, druga pa severozahodno odtod. 72 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 Zgodovinar Alfons Müllner pravilno trdi, da je bil zadnji plavž vetrna peč,'' saj so izsi- pališča pod črko L oddaljena 120—130 metrov od potočka Jesenica oziroma od sotočja dalj- šega Belega potoka in krajšega Črnega po- toka, izsipališča pri črki O pa celo več kot 350 metrov od potočka. Ce bi peč že bila na vodni pogon, bi žlindro odlagali kar na bregu; pri majhnih vetrnih pečeh se namreč po vsalkem taljenju ni nabralo toliko odpad- nih snovi, da bi jih morali voziti kam daleč proč od peči. Končno dopušča terminus »zad- nji plavž« (tehnično gre seveda le za talilno peč Skromnih razsežnosti) pravzaprav dve razlagi: krajevno, ko iß šlo za poslednjo peč, ki bi jo srečali, če bi korakali ob Jesenici navzgor, in časovno, če bi se vprašali, ali po njej, ko so jo že opustili, ni talila še katera peč. V našem primeru je šlo za posrečeno po- vezavo obeh možnosti. Na tem področju pod Karavankami je svinca bilo zelo malo. Kljub temu je Julij SI. 3. Zgoraj naris ali profil, spodaj tloris nahajališča svinca na Blažuni. To karto je zrisal junija 1761 geodet Ivan Krst. Haassl v rudarskih klaftrah. Karta na sliki 2 sicer nima navedenega niti geometra niti letnice, ker pa je enota s to karto, nI dvoma, da je obe zrisal Haassl ob istem času. Da sta karti enota dokazuje tudi ista sig- natura: Arhiv dvorne komore, Dunaj, Zbirka kart, sig- natura Pb 15. Andrej Bucelleni prejel ipravico kopanja in koncesijo za talilno peč. Kop svinca je bil na kraju, ki so mu rekli Blažuna.^ Priselitev Lombardov v naše kraje bi se- veda, mogli osvetliti tudi še z dogodki sploš- no družbenega značaja, ne samo z ekspan- zijo severnoitalijanskega železarskega pod- jetništva; mogli bi spregovoriti o renesansi v širšem pomenu besede, o politiki beneške republike do habsburške monarhije, o težnji gospodarskih krogov v Benetkah, da se do- kopljejo do določenega vpliva na proizvodnjo onstran Jadrana, morda celo o tem, da so Habsburžani hoteli zavestno pridobiti nekaj beneških podjetnikov, da bi jim modernizi- rali železarstvo na Gorenjskem, (saj so Bu- celleniji pozneje postali avstrijski grofje!). Toda to bi nas oddaljilo od glavne smeri pi- sanja, to je, opozoriti na lastniške, proizvod- ne in organizacijske spremembe na Savi. Leta 1766 je Savo priposestvovala družina Ruard, ki se je v Avstrijo priselila iz današ- nje Belgije. Medtem ko pri Bucelleni jih ne vemo točno za nagibe, ki so jih pripeljali v naše kraje, smo pri Ruardih veliko na bolj- šem. Avstrija prve polovice 18. stoletja je — da bi gospodarsko hitreje napredovala — širokopotezno vabila na svoje ozemlje tuje podjetnike. Tako sta prišla na Dunaj tudi brata Ruard, starejši Ivan in mlajši Valen- tin. Trgovec na velike razdalje je bil samo Ivan; leta 1742 je ipostal privilegirani grosist ali talko imenovani skladiščnik na ta način, da je izkazal 30.000 fl čistega dobička. Bilan- ca per 31. december 1741 mu je sicer res iz- kazala čistega dobička za nekaj več kot 20.246 fl, zato pa mu je razliko primaknil Viljem Jenami (Jeune Ami?). Kmalu ni bilo treba nobenega prijateljskega pologa več in aprila 1746 sta brata podpisala družabniško pogodbo za ustanovitev skupne firme (per Raggion), ki naj bi trajala 12 let, nakar bi Valentin vodil trgoväke posle v svojem ime- nu.« Kot poslovni človek je Valentin mnogo potoval in se gotovo zadrževal tudi v Trstu, kjer je delovalo med drugim tudi nekaj fran- coskih firm, s katerimi bi utegnil biti po- slovno povezan. Mudil se je tudi v naših krajih; kako drugače si namreč ne moremo razložiti dejstva, da je leta 1762 v družbi z ljubljanskim trgovcem Jožefom Desselbrun- nerjem kupil manufakturo sukna na Selu pod Ljubljano in ji ostal solastnik šest let.*" Ne smemo pozabiti, da je izhajal iz dežele, kjer je bila tekstilna industrija dobro raz- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 73 vita, in najbrž je upal, da jo bo mogel preu- rediti na proizvodnjo finejših suken po vzor- cu francoskih in nizozemskih draperij. Med- tem je zvedel, da je naprodaj jeklama s plavžem na Savi. Zanemariti ne smemo še druge poti, ki je pripeljala Ruarda na Gorenjsko. Zaradi veli- ke žitne trgovine v smeri: ogrske dežele — Trst — prekmorski kraji se je Trst soraz- merno hitro uveljavljal kot mednarodno pri- stanišče. V šestdesetih letih 18. stoletja je že bila dobro znana tamkajšnja firma Bren- tano, Cimaroli in Venino, ki je med drugim kupčevala s slovenskim žitom, bila delničar prve tržaške zavarovalne družbe, ustanov- ljene leta 1766, samo Brentano in Cimaroli še delničarja druge podobne družbe (ust. le- ta 1779)." Navedena firma treh tržaških trgovcev je kupila savski plavž s fužino na licitaciji 6. junija 1764. Zalagala je namreč z denarjem in žitom fužinarja Julija Andreja grofa Bu- cellenija. Pozimi 1766 je tržaška trgovska trojica prodala plavž s fužino za 60.000 fl kupcu Ruardu.'ä Upravitelj Anton Deiller in drugi vodilni ljudje v fužini so Valentinu pomagali, da je izdelal načrt za povečanje in modernizacijo podjetja. Leto dni pozneje je že dokupil zemljišča in druge nepremični- ne okrog fužine, na primer mlin na šest ko- les, žago, parcelo Hrenovco in drugo; vse to je ležalo na fužinski strani Save, torej na njenem levem bregu, ki so mu po domače rekli »Krajo«, to je, Na kraju. Na nasprot- nem bregu reke je dokupil njivico in še ne- kaj nepremičnin.^3 Delo za povečanje in zboljšanje obratov je bilo kar znatno; računsko ga moremo doka- zati takole: Ruard je fužino kupil za 60.000 fl, račun aktive in pasive za čas 1. julij 1767 — 30. junij 1768 je pa že izlkazal vsoto 83.439 fl 22 kr.** Seveda si je sposodil nekaj večjih vsot,'-' toda te je uporabil, kot ugoto- vi bilanca, v koristne investicijske namene.^* Seznam reparacij, ki jih je vodil na Savi v obeh letih 1768 in 1769 Deiller, nas pouči, da je dal podjetnik postaviti povsem novo visoko peč. Stroški zanjo so znašali nekaj malega več kot 687 fl, pri čemer seveda niso računani drugi deli, potrebni za plavž, na primer pihalo, železne vezi in podobno. Prav zanimivo je, ga je sosedni fužinar Žiga Zois plačal nekaj let pozneje za novo visoko peč v Bohinjski Bistrici približno prav toliko. Odgovor za sorazmerno cenenost gradnje plavža je v tem, da so glavni gradbeni ma- terial (kamnite kvadre, apno, železne vezi itd.) pripeljali iz neposredne okolice, med- tem ko so morali težja in lažja kladiva, nor- ce in repače, kupovati na Koroškem ali Šta- jerskem in jih razstavljene pripeljati do- mov; po montaži so morali delovati brez naj- manjše napake. Zato je bilo težko kladivo redno trikrat do štirikrat dražje od same peči. Četudi bi k njej prišteli pihalo in dru- ge dele, bi se sorazmerje stroškov bistveno ne spremenilo.*' Opozoriti želimo še na neki pomemben element. Tako Ruard kot fužinski sosed Zois sta svoje poslovanje bilancirala; vodila sta potrebne knjige. Kako je bilo z Bucelleniji, še ne vemo natančno, za domače fužinarje v Kamni gorici, Kropi in drugje pa moremo trditi, da so si sioer tudi marsikaj zapisali in pismeno kalkulirali (o tem imamo do- kumente), da pa jim je dvojno knjigovodstvo povzročalo zelo zelo dolgo časa kar majhne glavobole. Trgovske posle na Dunaju je Ruardu vo- dil in firmo podpisoval od 1. januarja 1769 dalje knjigovodja Ivan Hochkofler za dobo naslednjih deset let. Sklenila sta tudi diru- žabniško pogodbo, po kateri se je dunajska firma glasila Valentin Ruard & Comp. Kma- lu so šli dunajski posli rakovo pot in pod- jetje je dobilo prisilno upravo. Spomladi 1770 so firmo črtali.« Tako je Ruard ostal samo gorenjski fužinar. Sava namreč ni bila sestavni del citirane firme in prisilne uprave niso mogli razširiti še nanjo. Biti moramo točnejši in reči, da Ruard ni ostal zgolj fu- žinar, ampak tudi lastnik nogavičarske ma- nufalkture, ki je delovala na Jesenicah in v okolici. Leta 1775 je odkupil Ruard od Zoisa še brešjanski plavž v kraju Plavž in jeklar- sko fužino v Mojstrani s tremi ognji in tre- mi kladivi. Po teh lastninskih premikih sta se oba vodilna »slovenska« železarsika oziro- ma jeklarska podjetnika lotila posegov, ki so pomenili kar spreminjanje dotedanje strukture glede organizacije dela v fužinah in v rudnikih ali Saväkih jamah. V ta na- men je Ruard iskal leta 1781 na Štajerskem kovaškega mojstra. Kolikor nista uspela iz- peljati vseh reform pred letom 1800, sta jih nadaljevala, oziroma so jih nadaljevali nji- hovi nasledniki po letu 1820. Valentinov sin Leopold Ruard ni podjetja samo razširil (novi rudniki železa, nakup pasješkega plavža s fužino, pridobitev pre- mogovnika v Zagorju ob Savi), ampak se je uveljavil tudi kot pospeševalec novator- stva. V tem je bil precej podoben sodobniku Žigi Zoisu. Eksperimentiranje s premogom v savskem plavžu in fužinskih ognjiščih leta 1796 je jasen dokaz o tem, kakšno smer razvoja je Leopold Ruard predvidel tudi za 74 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 Savo in druge firme.*' S svojim novator- stvom je bil daleč prezgoden, saj je preteklo še naslednjih 75 let do dne, ko je premog prišel ponovno do njegove Save, a takrat ga niso pripeljali kmečki vozovi, temveč že parna loikomotiva. Prav gotovo je vzrok za to, da sta tako Ruard kot Zois obratovala vse do vključitve v Kranjpko industrijsko družbo z ogljem in vodnimi pogoni, pač v dejstvu, da je sicer gospodarsko zelo napred- ni goreti j ski kot dobil železniško zvezo s svetom leta 1870, torej skoraj takrat, ko je zaživela KID. To se je dogajalo v času, ko so imele že- lezarne Store, Preval j e in nekateri obrati drugih strok že po nekaj parnih strojev, tudi lastne industrij sike tire, lastne premogovni- ke, pri vsem pa Prevalje še posebej svoj lastni modemi plavž s taljenjem železove rude s pomočjo koksa. OPOMBE 1. Citiramo samo dve deli: Alfonz Müllner, Ge- schichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien, Wien und Leipzig, 1909, str. 373—435 — in Ivan Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenj- skem, I, Ljubljana 1969, str. 81—89, 117—121, 134—136. — 2. Hermann Kellenbenz, Europäisches Eisen — Produktion-Verarbeitung-Handel (Vom Ende des Mittelalters bis ins 18. Jahrhundert) — v: Schwerpunkte der Eisengewinnung und Ei- senverarbeitung in Europa 1500—1650, Köln— Wien 1974, str. 402. — 3. K. -G. Hildebrand, Das schwedische Eisen 1500—1650 (Schwerpunkte ..., str. 1—16). — 4. Domenico Sella, The Iron Indu- strie in Italy, 1500—1650 (Schwerpunkte ..., str. 91—105). — 5. Original ima na desni strani še obsežno legendo, poleg tega še naris ali profil rudnikov, toda zaradi preglednosti tlorisa smo legendo in profil izločili. — 6. Vse te podatke vsebuje legenda k citiranemu tlorisu distriktov in rudnikov. — Podroben opis ima tudi Müllner, op. cit., str. 374 in zlasti 382. — 7. Müllner, op. cit., str. 382, in Ivan Mohorič, op. cit., str. 81— 82. — 8. Karta nima obsežnejše legende, zato ne moremo o Blažuni spregovoriti kaj več in je ne moremo točneje lokalizirati. — 9. Dunaj, Mestni arhiv. Merkantil—Protokoll, Bd I, fol. 711. — Prepise izpiskov iz dunajskega mestnega ar- hiva mi je izročil dr. Josip Zontar, za kar se mu tu zahvaljujem. — 10. Jože Som, Ljubljan- ska suknarna. Zgodovinski časopis IX, 1955, str. 80—83. — 11. Jože Sorn, Delovanje komerčnih konsesov. Zgodovinski časopis XXIV, 1970, str. 13 in 16. — 12. Dunaj, Mestni arhiv, Merkantil- no sodišče, fase. Ruard, No Merkantil — und Wechselgericht Fasz. 3 R No 1, fol. 35—39. — 13. Prav tam, fol. 72—73. — 14. Arhiv Slovenije, Ljubljana, fond Ru F II, Ruardov arhiv, fase. 6. — 15. Za kritje stroškov blizu 17.000 fl si je Ru- ard sposodil konec leta 1769 kar 21.550 fl, Jožefu pl. Fuchsu pa izstavil carto bianco za 30.000 fl (Vir v op. 12, fol. 69). — 16. Inventura je poka- zala, da je v žitnici 170,5 mernika pšenice, 30 mernikov rži, 140 mernikov sirka, potem 22,5 mernika ajde, 73 funtov olivnega olja, 5 kancov soli, 80 hlebcev kruha, 29 funtov masti, 780 ma- asov vina, itd. Smodnika so natehtali 45 funtov ali po naše 25,20 kilogramov (Vir. v op. 12, fol. 81). — 17. Seznam reparacij, ki jih je vodil na Savi od 1768 do 1769 upravitelj Anton Deiller. Gradnja klavž v gozdu Belca je stala najprej 1407 fl, potem še 698 fl, klavž v Beznici 576 fl, ostrešja za štiri fužinske objekte 102 fl — itd. (Vir v op. 12, fol. 43—51). — 38. Dunaj, Mestni ahriv, Merkantil-ProtokoU II/2, fol. 905. — 19. Popis eksperimentiranja podrobno navajata Mü- llner, op. cit., str. 430—433, in Mohorič, op. cit., str. 134—136. CANKARJEVA PROSLAVA V KOCEVJU LETA 1926 J02E GREGORIC »Cesarska cesta« od Vrhnike proti Ljub- ljani, ki jo je Cankar tolikokrat prehodil z materjo ali sam, v blatu ali prahu, je danes asfaltirana in namesto počasnih kolesljev z zaspanimi in osornimi furmani švigajo po nji svetli avtomobili in težki tovornjaki. Tudi Bevke so se od Cankarjevih časov močno spremenile, zlasti odkar raste na Po- licah čisto novo naselje z ličnimi in udobni- mi hišicami. Le okoli bevške cerkve z mo- gočnim zvonikom in okoli župnišča se ni do- sti spremenilo. , Po mnenju Izidorja Cankarja, urednika i Cankarjevih Zbranih spisov, je Ivan Can- i kar mislil na župnišče v Bevkah, ko je opiso- val v Martinu Kačurju farovž v Blatnem dolu; to je morda pisatelj sam povedal brat- rancu Izidorju. Prav tako se splošno misli, da je Cankarju za župnika v Martinu Ka- čurju služil kot model župnik Jurij Rozman (1846—1933), ki je bil v letih 1876—1901 za župnika na Rakitni, nato pa do leta 1929 v Kovorju pri Tržiču. Umrl je leta 1933 v ' Trbojah ob Savi. Po Rozmanovi smrti je Jo- i 75 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 Že Pogačnik 8. jan. 1933 napisal v Slovencu (št. 6) članek z naslovom: »Jurij Rozman, Cankarjev model iz Martina Kačurja, umrl.« Jurij Rozman je bil nadarjen duhovnik, a velik posebnež, kakršen je tudi župnik v Blatnem dolu. Fr. Dobrovoljc pravi v Can- karjevem albumu (1972, str. 298): »Njegove (Rozmanove) življenjske okoliščine so bile seveda drugačne, kakršne je opisal Cankar v blatnodolskem župniku, vendar ga je v značaju docela zadel.« Meni ipa je župnik Ciril Jerina, rojen leta 1899 v Sinji gorici pri Bevkah, sedaj v po- koju v Zaplani nad Vrhniko, pripovedoval, da so njegovi starši ob branju Martina Ka- čurja v župniku iz Blatnega dola prepoznali tedanjega bevškega ekspozita Antona Vončo. Vonča se je rodil 13. jan. 1819 v župniji Smlednik, v Bevke pa je iprišel z Vrhnike leta 1863 in tu preživel skoraj 42 let. Ok- tobra 1904 je stopil v pokoj in se preselil v svojo hišo (sedaj Bevke 56), kjer je 27. jan. 1905 umrl. Tudi Vonča je bil posebnež in se je tako močno pokmetil kakor župnik v Mar- tinu Kačurju, da ga je pisatelj lahko označil za »gospodarja in sužnja Blatnega dola« (CZS IX, 166). Sicer pa v začetku našega stoletja na Slo- venskem niso bili tako redki duhovniki, ki so se kar preveč pokmetili. Enega takih je opisal tudi Fr. Finžgar v povesti o podežel- ski učiteljici (Sama, Dom in svet 1912). Finž- gar je po lastni izjavi za model svojega ori- ginalnega župnika v odmaknjenem Bukovju porabil Janeza Kunaverja (1862—1937), žup- nika na Golem nad Želimljem, ki je tudi sam kmetoval, oral in vlačil, le gospodavalen ni bil kakor župnik v Blatnem dolu. In končno je Hmko Smrekar celo Finžgarja, ki je bil dovolj razgledan in napreden ter se je znal Sukati v najboljših krogih, karikiral, kako v škornjih, z zavihanimi rokavi in s cedro v ustih kida gnoj, ker je v Sori ikmetoval in bil predsednik živinorejske zadruge — mod- rice v ozadju pa jokajo, ker je počivalo nje- govo pisateljsko delo!' Cankarjev Martin Kačur je izšel v začetku leta 1907 z letnico 1906. Jerinov oče je bil čevljar in je rad bral. Da se z branjem ne bi zamudil pri delu, mu je žena na glas brala, medtem ko je on šival in po- pravljal čevlje. Sin Ciril, ki mu je bilo tedaj osem let, pa je tudi poslušal. In ko je mati brala Martina Kačurja, je oče na glas pripomnil: »To je pa rajni bevški faj- mošter, gosjxxi Vonča!' Genau tak je bil!« Te očetove besede so C. Jerini do danes osta- le v spominu. Zato se mi zdi bolj. verjetno, da je Cankar ob slikanju župnika v Blatnem dolu imel pred očmi Antona Vončo kot pa Jurija Rozmana. Cemu naj bi tudi hodil po j model v tri do štiri ure oddaljeno Rakitno, i če pa je imel porabno osebo v bližnjih Bev- kah, ki jih je pač dobro poznal? Sicer pa vemo, da Cankar svojih oseb ni posnel in opisal natančno po naravi kakor realisti, marveč jih je stiliziral in tipiziral kot nosUce idej in predstavnike življenjskih na- zorov. Kakor Blatni dol, ki mu je pisatelj dal simbolično ime (blizu Bevk je vas Blatna Brezovica!), ni podoben resničnim Bevkam, ki so na vzpetini nad Barjem, tako župnik v Blatnem dolu ni posnet natanko ne po žup- niku Juriju Rozmanu ne po Antonu Vonči, ampak je samostojna pisateljeva stvaritev. Od Vin j et do Podob iz sanj je Cankar po- udarjal: »Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše — moje du- še in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva ... Moji mo- deli so oživeli. Dahnil sem vanje svoje mi- sli ... svoje sanje . .. svoje življenje« (CZS 76 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 I, 304). Zato Cankar ni maral brezdušnega Zoiajevega in Ibsenovega naturalizma, kjer se je pisatelj popolnoma umaknil v ozadje in neprizadeto opisoval človeka kakor pred- met. V pismu Fr. Govökarju je Cankar 24. avg. 1899 izrazil enako misel: »Jaz sem doživel vse, o čemer govorim; jaz govorim z gorkim prepričanjem o stvareh, ki so mi na srcu. Ljudi, ki jih opisujem, sem ljubil in sov- ražil in študiral« (CP I, 196—97). Anici Lu- šinovi pa je 19. avg. 1902 pisal: »Vse ljudi, ki pišem o njih, vidim pred sabo in če jim pogledam bolj- natanko v obraz — vidim sehe samega; povsod sem jaz in so moje tež- ke, nevesele, utelešene misli. . . Zunanji svet je naposled vendarle samo zunanjost; člo- veku, ki nima sonca v srcu, dežuje zmerom in zanj je jesen, čeprav so travniki zeleni« (CP I, 514). Za slovensko kulturno zgodovino pa niso zanimiva in poučna samo Cankarjeva dela in poročila, kako so sodobniki sprejemali in sodili njegove spise, marveč tudi vprašanje, kako smo se ga spominjali po smrti, kako smo obhajali razne obletnice njegovega živ- ljenja ter kaj so o njem takrat pisali naši časniki in časopisi. Iz teh odmevov je mo- goče ugotoviti, kako je raslo naše spozna- vanje Cankarjeve umetnosti in preučevanje njegovega celotnega dela, ki je doživelo po- dobno usodo kakor Prešernovo delo. Prav gotovo je slovenska dijaška in delav- ska mladina prva začutila moč Cankarjeve besede ter se ogrevala tudi za njegove umetnostne in družbene poglede. Tudi dijaki kočevske gimnazije, ki je leta 1919 začela s prvim slovenskim razredom, smo se že zgodaj navduševali za Cankarja in njegove kritične misli. V Kočevju je bila ustanovljena nemška nižja gimnazija leta 1872. Njen namen je bil, da bi krepila nemški živelj na narod- nostno mešanem kočevskem ozemlju in po- magala germanizirati tamkajšnje Slovence. Gimnazijsko poslopje, ki še vedno stoji, je bilo sezidano leta 1874, leta 1909 pa so pri- zidali nov trakt. Leta 1911 je kočevska gim- nazija imela že vseh osem razredov in prvo maturo, medtem ko je bila slovenska gimna- zija popolna šele leta 1927, ko je bila na njej tudi prva slovenska matura. Ker še nimamo pregleda o kulturnem živ- ljenju v Kočevju po prevratu 1918, se mora- mo za sedaj zadovoljiti z nepopolnimi po- datki. (Tak pregled bi morali pripraviti »Ko- čevski razgledi«, ki so začeli lani izhajati!) Kdaj pa kdaj so člani Sokola ali Glasbene matice pripravili koncert ali kakšno pred- stavo v hotelu »Trst«, ki je imel primerno dvorano z odrom. Za silo se je dala porabiti tudi telovadnica v osnovni šoli, ki je prav tako imela skromen oder in nekaj kulis. Henrik Kužnik v svojih sipominih omenja kot prvi slovensiki uprizoritvi po prevratu v Kočevju Jurčičevega Desetega brata (1919) in Finžgarjevega Divjega lovca (1920). Po svojem dnevniku, ki sem ga pisal kot dijak, povzemam, da je Sokol v novembru 1925 uprizoril Finžgarjevo kmečko dramo Razva- lina življenja, aprila 1926 Ganglovega Sina, pozneje pa še dramo Mati, ki jo je napisala Marija Kmetova, in burko tržaškega pisa- telja Jaka Stoke Mutasti muzikant. Glasbena matica je v juniju 1926 nastopila s Štokovo burko Moč uniforme, v oktobru 1927 pa z Ugrabljenimi Sabinkami. Čitalnica, ki je imela svoje prostore v gimnaziji, je 27. jan. 1928 pripravila proslavo petdesetletnice roj- stva pesnika Otona Zupančiča. Na sporedu je bil govor, recitacije in deklamacije nje- govih pesmi. Toda nam dijakom je bil vstop na proslavo prepovedan, kar je zlasti med višješolci zbudilo obilo nejevolje, saj bi po našem prepričanju takšna prireditev morala biti namenjena predvsem učeči se mladini. Pa tudi dijaki, posebno višješolci, nismo držali križem rok. S ponosom nas je nav- dajala: zavest, da je gimnazija najvišja pro- svetna ustanova v mestu, ki je poleg osnov- ne šole imelo tudi deklišiko meščansko šolo z internatom. Prvenstvo so nam priznavali tudi meščani in okoličani ter z obiskom na- ših prireditev podpirali naša prizadevanja. Nastopi gimnazijcev ob koncu šolskega leta — gimnazijski pevski zbor je dolga leta us- pešno vodil prof. Ivan Sivec —¦ na javnih akademijah in proslavah znamenitih oblet- nic, ob uprizoritvah te ali one igre so bili vselej kulturni dogodek, o katerem se je v mestu ob Rinži še dolgo govorilo. Leta 1927 smo dijaki igrali ljudsko igro Dom Janeza Jalna, 10. dec. 1927 pa Užitkar- je, kmečko tragedijo Alojzija Remca. Dne 3, febr. 1928 je šesti razred kot Podmladek Rdečega križa uprizoril Linhartovo komedijo Veseli dan ali Matiček se ženi (pokrovitelj prof. France Pacheiner). V dnevniku imam zapisano: »Ljudi je bilo toliko, kot jih še na nobeni naši prireditvi ni bilo. Dobili smo 1900 din, od tega bo čistega čez 900 din! Po igri smo se slikali.« Prvi maj 1928 smo proslavili z uprizoritvijo socialne drame Dva bregova Antona Leskovca, ki je bila na spo- redu ljubljanske Drame v sezoni 1927—28 in smo jo prepisali iz rokopisa! Meni je pripad- la vloga Macafurja, poglavarja beraške dru- ščine ... Seveda so kočevski dijaki igrali tu- 77 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1975 Igralci Linhartovega »Matička« na Državni realni gimnaziji v Kočev- ju, dne 3. februarja 1928 di po odhodu prvih maturantov, o čemer v mojem dnevniku ni zapiskov. H. Kužnik po- roča, da so leta 1937 v režiji J. Seska upri- zorili Cankarjevo farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski. (Prim. J. Gregorič in H. Kuž- nik v zborniku »50 let slovenske gimnazije v Kočevju«, 1969, 85—87, 90—93.) Nekaj let smo kočevski dijaki izdajali kar dva rokopisna lista: za vso gimnazijo Blis- kavice (ime smo sprejeli iz Župančičeve Ve- ronike Deseniške), za ožji krog pa Naše og- nje. V najbolj živem spominu pa mi je ostala proslava petdesetletnice rojstva pisatelja Ivana Cankarja leta 1926. Pod vodstvom prof. Milana Fabjančiča, novelista, M je bil pokrovitelj literarnega krožka na gimnaziji, smo pripravili nekaj recitacij Cankarjevih del in tri slilke (prvo, četrto in peto) iz Hlap- ca Jerneja, ki ga je dramatiziral Milan Skr- binšek. Uvodni govor o Cankarju in njego- vem delu sem prevzel podpisani. Čeprav se v sredini maja že bliža konec šolskega leta in bi se bilo treba pospešeno posvetiti uče- nju, smo se nekateri intenzivno pripravljali na Cankarjevo proslavo, za katero smo imeli na voljo le dobrih štirinajst dni. Po časo- pisnih poročilih smo vneto spremljali, kako obhaja Cankarjevo petdesetletnico ostala Slovenija. Dne 9. maja sem si zapisal v dnevnik: »Snoči so proslavili Cankarja v Ljubljani, danes pa so vsi časopisi polni njegovih slik in člankov o njem. Kako pa so z njim rav- nali naši filistri, dokler je bil še živ!'...« Dne 10. maja 1926 berem v dnevniku: »Da- nes je preteklo petdeset let, kar se je na Vrhniki rodil največji slovenski pisatelj, in dramatik — Ivan Cankar — toda v naših šolah se ga nismo niti z besedico spomnili! Namesto pouka smo imeli zadnjo uro pre- davanje o sv. Savi. Razumljivo je, če sv. Savo slavijo Srbi, saj je eden največjih in najbolj, zaslužnih mož v njihovi zgodovini. Prav je, da se z njegovo osebnostjo in z njegovim delom seznanimo tudi Slovenci, saj smo bratski narod in živimo v skupni drža- vi. Toda za to bi lahko našli kak drug dan, danes pa bi morali spregovoriti o Cankarju, ki je tak velikan slovenske kulture. In v j slovenskih šolah niti besede o njem! Ali je i to znamenje narodne enakopravnosti v svo- ] bodni narodni državi, ki jo je Cankar na- j povedoval? . . . Ravnatelj ni upal na lastno : odgovornost dovoliti, da bi v sredo prosla- \ vili Cankarja, ampask je pisal v Ljubljano \ po dovoljenje. S tem se bo stvar zavlekla, I nase priprave pa visijo v zraku. Tako nas \ podžigajo k idealizmu in delu za narod!« Dnevnik 15. maja 1926: »V osnovni šoli so otroci igrali Pogumnega Tončka. Nisel šel gledat, ker nimam denarja in se moram pri- pravljati za našo proslavo. Tudi govor mi še ne gre gladko.« Dnevnik 16. maja: »Ves dan sem zabil, ne da bi zvečer imel kaj pokazati. Pisali in raz- našali smo vabila za Cankarjevo proslavo — končno je iz Ljubljane le prišlo dovoljenje — pripravljali smo kulise in drugo, kar je potrebno za jutrišnjo prireditev. Tudi skuš- njo smo še imeli ob petih popoldan. Ne vem, kako bo šlo, ker se igralci ne moremo vzdr- žati smeha, kadar pa se je treba smejati, se ne znamo! Zdaj šele vidim, koliko se mora človek učiti in mučiti, preden kaj doseže.« Dnevnik 17. maja 1926: »Cankarjeva pro- slava je minila! Pozno je, ko pišem te vrsti- ce. »Zvezde hité čez visoko polnoč...« (Zu- 78 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1978 pančič). Od razburjenja in sreče me ne miika spanje. Zapisati si hočem svoje vtise o po- teku in uspehu današnje proslave. Že nekaj dni smo bili stalno na nogah, največ dela pa je bilo danes, neposredno pred nastopom. Železne postelje za prizor v ječi smo dobili naposodo pri gostilničarju Beljanu, kjer stanujem. Palme za okrasitev odra so nam posodili Kajfeževi.' Vse tb je bi- lo treba spraviti v ©snovno šolo. Cankarjevo podobo, ki smoi jo hoteli obesiti na oder, smo iskali pp vsem mestu. Nazadnje smo jo ven- darle iztalknili pri odvetniku dr. Štefanu Rajhu, ki jie zaveden Slovenec in starosta kočevslkega Sokola.* Tudi to je značilno za kulturno stopnjo nekaterih ljudi, da v vsem Kočevju komaj najdeš primerno Cankarjevo sliko!. . . Ko je bilo vse urejeno, smo imeli še zadnjo skušnjio. Ob sedmih zvečer, eno uro pred začetkom proslave, smo bili že vsi nastopajoči v osnovni šoli. s tesnobo in ve- seljem smo pričakovali začetka. Ko se je dvorana (telovadnica) napolnila, je prof. Fabjančič dal znamenje z zvoncem. Po tretjem zvonjenju sem stopil na oder in sre- čno izgovoril svoio besedo o velikem pisa- telju in mislecu Ivanu Cankarju. To je bil moj orvi nastop pred kočevsko javnostjo. V zadoščenje mi je bilo. da sem kočevsikim rodoljubom povedal nekaj Cankarjevih kri- tičnih misli... Kako sta recitirala Etbin Boje in Jože Seško — to je bila druga točka spo- reda — nisem slišal, ker me je med tem učitelj Gorišek masikiral ter mi lepil brke in brado. Učitelj Gorišek, ki nas uči telovad- bo, in uradnik Hartman nam diiakom ved- no pomagata in tudi tokrat sta nas vse našminkala — s svojimi šminkami, za kar pmo se jima na koncu tudi zahvalili. Sedmo- šolec Jože Seško je recitiral odlomek iz zad- njega poglavja Cankarjeve povesti Na klan- cu (Klanec siromakov), Etbin Boje, prav tako sedmošolec, na črtici Skodelica kave in Nje- na podoba. Črtico Njen grob, ki je bila tudi na sporedu, je moral izpustiti, da prireditev ne bi predolgo trajala. Prva slika dramatiziranega Hlapca Jer- neja nam je šla kar dobro; nihče ni motil dejanja s smehom na nepravem mestu. Oni smeh, ko mladi gospodar Sitar reče Jerneju: »Ljudje božji, poglejte, ali naj pokleknem predenj?«, pa smo opustili, ker ni naraven; V tem je napravil napako dramatizator. Za sobo na sodniji (četrta slika), kulis nis- mo nič zamenjali, zato je bila pavza krat- ka. Ta prizor je bil odigran nekoliko slabše. Tudi za peto sliko (Jernej v ječi) so ostale kulise iste. Na oder smo postavili le železne postelje, s papirjem zagrnili okna, pa je bila kakor v Shakespearovih časih — scena pripravljena! Ta slilka je bila brez dvoma najboljša, zlasti Boje je izvrstno odigral po- tepuha. Ce bi ocenil še druge igralce, bi po- leg Etbina Bojca moral omeniti Jožeta Seska in Vilka Bojca, vsi drugi smo bili približno na isti »umetniški« višini. — Iz Dolenjih La- zov pri Ribnici je prišel na proslavo tudi Stane Mihelič, da vidi svoje stare znance in sobojevnike. Prenočil bo pri Seškovih. Ob koncu smo bili vsi zadovoljni: igralci, naš pokrovitelj prof. Fabjančič pa tudi gle- dalci, kakor smo posneli iz pogovorov, ko so med živahnim žuborenjem odhajali iz dvo- rane.«^ Naslednje leto (1927) smo< kočevski dijaki še enkrat hoteli pred občinstvo s Cankar- ievo dramo. Tokrat smo izbrali njegove Hlapce, ki so žgoča družbenopolitična satira na slovenske razmere v začetku 20. stoletja. Ker mi v dnevniku manjka nekaj listov rav- no iz tega časa,' o pripravah na uprizoritev, ki je morala pod zunanjim pritisikom odpasti, ne morem poročati. Gizela Seško (v Kočevju), sestra pokoinega narodnega heroja prof. Jožeta Šeška (1908— 1942) pa hrani izvod Hlapcev, iz katerega smo si prepisali vloee in se jih učili. In v to knjifTo sem 12. junim 1927 zapisal: »Spomin na čase, ko smo bili še idealisti skupaj in so nam »kulturni« faktorji onemogočili up- rizoritev, ko smo znali že polovico drame.« Podpisani so Stane Mihelič in Jože Seško, tedaj osmošolca, in avtor tega članka, te- daj sedmošolec. Kdo so bili tisti »kulturni« faktorji in zakaj so nam onemogočili prire- ditev, na katero smo se pripravljali, se da- nes več ne spominjam. H. Kužnik v že ome- njenem članku poroča, da so »verjetno okoli 1. 1933« kočevski študentje v Seškovi režiii uprizorili Cankarjeve Hlapce, ki so imeli med občinstvom močan odmev. Tedaj jim je delal težave okrajni glavar Albert Platzer. Najbrž je bila tudi njegova zasluga, da leta 1927 nismo mogli nastopiti s Hlapci. Ker je pod Seškovi m podpisom, ki ga zgoraj, ome- njam, v oklepaju datum 7. XI. 1928 ter so pri osebah, ki nastopajo v drami, prav tako s Seškovo roko pripisana imena kočevskih dijakov, lahko sklepamo, da je ob tej knjigi Seško Hlapce tudi drugič režiral. Taikrat je sam igral učitelja Komarja, medtem ko je učitelja Jermana igral H. Kužnik. (Prim. »50 let slovenske gimnazije v Kočevju«, 1969, 92.) Na vsak način pa je značilna naša tak- ratna usmerjenost v Cankarja in volja, da z njegovimi besedami povemo, kar nam je le- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 79 zalo na srcu. In leta 1929, ko sem bil že v Ljubljani, sem si zapisal v dnevnik, da so kočevski študentje 3. jan. 1929, tedaj že vi~ sokošolci, priredili Cankarjev večer. Naj. bodo ti spomini prispevek k stolet- nici Ivana Cankarja, ki ga danes mnogo bolj poznamo in cenimo kakor pred petde- setimi leti. OPOMBE 1. Dr. Stefan Rajh je pozneje iz Kočevja od- šel v Celje. Njegova žena Helena, roj. Snoj (ro- jena 3. apr. 1893 v Zagradcu pri Grosupljem) je umrla v Celju 24. jan. 1970. Ze v Kočevju je bi- la priznana pevka in igralka, svoj vrhunec pa je dosegla koit članica učiteljskega pevskega in dra- matičnega društva. Uveljavila se je zlasti v vlogi Golarjeve vdove Rošlinke in v Nušičevi komediji Gospa ministrica. Nastopala je tudi pred mladino na progi Brčko—Banoviči in Samac—Sarajevo ter pozneje v Slovenskem Primorju. (Prim. Fc- dor Gradišnik, Helena Rajhova, Delo 28. jan. 1970.) Dr. Rajh je bil meni velik dobrotnik, ker sem prvo leto gimnazijskega študija imel pri njem brezplačno kosilo in večerjo. S tem mi je sploh omogočil vstop v srednjo šolo. — 2. V zvezi s to Cankarjevo proslavo pred petdesetimi leti v Ko- čevju je treba popraviti zmedeno in zmotno pi- sanje Matije Zgajnarja v članku »Jože Seško — prvoborec Kočevske« (zbornik »500 let mesta Ko- čevje«, 1971, str. 131). Zgajnar samovoljno piše, da je na Cankarjevi proslavi, ki da so ji dali naslov Na klancu (!) in je bila v Kočevju 17. ma- ja 1926, o vlogi in pomenu Cankarja in njegovih del govoril Jože Seško. Resnica pa je, da je slav- nostni govor na tej proslavi imel avtor tega članka, tedaj šestošolec realne gimnazije v Ko- čevju, Jože Seško pa je recitiral zadnje poglav- je iz Cankarjeve povesti Na klancu in igral v Hlapcu Jerneju, kakor je že zgoraj povedano. To dokazuje tudi ohranjeni letak, ki ga objavljamo v reprodukciji. Prav tako zmotna je druga Zgaj- narjeva trditev v istem članku na str. 133, češ da je Jože Seško septembra 1928 režiral dramo Maksima Gorkega Mati. V resnici so kočevski študentje 19. sept. 1928 v dvorani hotela »Trst« uprizorili dramo Mati, ki jo je napisal slovenski pisatelj Ksaver Meško, režiral pa Jože Seško, ki je dobro odigral tudi vlogo Milana. Meškovo Mater smo nameravali igrati že konec leta 1926, po nasvetu prof. Ivana Sivca pa smo se odločili za Jalnov Dom. Tudi o uprizoritvi Meškove Ma- tere, ki sem jo šel gledat štiri ure daleč iz Ko- stela v Kočevje, imam obširen zapis v svojem dnevniku. (Prim. »50 let slovenske gimnazije v Kočevju«, 1969, str. 86—87, 90.) KARITATIVNA DEJAVNOST V PIRANU V POZNEM SREDNJEM VEKU FERDO GESTRIN Človeške skupnosti in družba so že zgodaj v skladu z razvitostjo in svojimi materialni- mi možnostmi ter vsakokratno vsebino dru- žbene zavesti reševale vprašanja socialne za- ščite svojih članov, ki so je bili potrebni. V srednjem veku je bilo to področje, ki se je kazalo zlasti v skrbi za reveže, predvsem stvar cerkve, njenih institucij, zlasti samo- stanov, in duhovnikov. Toda po verskem nauku je cerkev Vključevala v to dejavnost tudi vse vernike; zavest o nujnosti dobrih del za dosego »večnega posmrtnega življenja« je postala splošna osnova za dajanje milošči- ne in kari tati vne dejavnosti sploh v najraz- ličnejših oblikah in obsegu. Zato ta osebna karitativna dejavnost, ki se kaže v skrbi za reveže, v poznem srednjem vdku tudi v Pi- ranu ni bila izjema in se po svoji vsebinski plati nikakor ni bistveno razlikovala od splo- šnih veljavnih oblik, vsekakor ne v širšem prostoru, na katerega se je mesto tedaj go- spodairsko-prometno, politično in kulturno vezalo. Najpogostejši motivi zanjo so bili skrb za blagor duše, za odpuščanje grehov, s čimer je treba povezovati še posebej tedaj nastali nauk o vicah in težnje po tako imenovani »dobri smrti«; javljajo pa se tudi primeri dajanja miloščine, ki so bili vezani na zah- valo za najrazličnejše priprošnje.* Po svojih oblikah je bila ta osebna karita- tivna dejavnost (caritas sive elimosina) v ob- ravnavanem obdobju tudi v Piranu povsem neorganizirana; izvajala se je po človeku za človeka, čemur moremo slediti še po koncu srednjega veka, predvsem v dveh oblikah: ali v vsakdanjem dajanju miloščine ali v za- puščini dela ali celotnega premoženja po do- ločilu oporoke. Prvi obliki tovrstne dejavno- sti nepKJsredno ne moremo slediti, ker zanjo ni podatkov, pač pa imamo v poznem sred- njem veku zelo veliko podatkov za drugo v bogati seriji testamentov, ki jo hrani mestni arhiv v Piranu.^ Najbolj običajna oblika dajanja miloščine po oporoki je bua ta, da so testa tor j i zapu- ščali revežem v obliki legata določeno vsoto denarja ali jim namenili druge vrednosti. V letih 1348 do 1499 je npr. 81 piranskih me- 80 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 ščanov in prebivalcev različnih družbenih plasti in različnega etničnega izvora na ta način zapustilo revežem nad 1300 liber malih denarjev, nad 35 zlatih dukatov in 8 grošev. Denarne vsote, ki jih je testator namenil v oporoki revežem, so bile praviloma točno do- ločene in so se njihove višine, vsekakor tudi glede na premoženjske možnosti testatorjev, razpenjale od par desetin solidov' oziroma nekaj grošev^ do več desetin liber malih de- narjev' in celo dukatov.' Redki so bili pri- meri, da so denarno volilo revežem le na splošno označili. Taiko je npr. Štefan Frascha, sin Petra iz Zagreba in prebivalec Pirana, v svoji oporoki leta 1413 določil, naj komi- sarji oporoke razdele revežem ves denar, ki je v njegovi hiši.'' Med testatorji so bili na eni strani člani piranskih plemiških družin in drugih meščanov, na drugi pa tudi številni slovenski oziroma slovanski doseljenci, me- ščani in prebivalci, ki so pripadali najrazlič- nejšim slojem od trgovcev do služabnikov in hlapcev. Tovrstna volila so bila enkratna in so se izpolnila neposredno po smrti testa- tor j a, vendar se občasno pojavljajo tudi pri- meri, ko so morali komisarji ali dediči opo- roke opraviti dejanje usmiljenja nekaj let* ali celo več let zaporedoma.« V posameznih primerih se javljajo tudi oporoke, katerih določila so tako ali drugače vezali na pogoj karitativne dejavnosti v ob- liki denarne miloščine, raztegnjene na več let. Tako je leta 1344 Katarina, žena Schi- vamala de Valsugana, meščana v Piranu, več- ji del premoženja zapustila nečakinji Savo- ridi, toda šele po smrti Katarininega moža in f pogojem, da sikozi sedem let daruje reve- žem po 4 libre malih denarjev, ki jih bodo komisarji oporoke mednje razdelili.** Se bolj nenavaden je bil primer oporoke Marije, že- ne Ivana iz Kästln j ol, ki je mlinarju v mli- nu na Dragonji, last Henrika Petrogna iz Pi- rana, zapustila dva vola in polovico vsega posevka za tisto leto pod pogojem, da bo vsako leto, dokler vola ne bosta poginila, da- jal kot miloščino revežem po 4 libre malih denarjev od vsakega vola.*"^ Znani pa so tu- di primeri, da so testatorji legat vezali na izplačilo določene vsote za karitativno dejav- nost. Leta 1387 je Peter, sin Mateja iz Go- rice (Guriga), prebivalec Pirana, zapustil Otonelu Sepa dva vinograda pod pogojem, da izplača revežem 100 liber malih denar- jev.** Redkejše od primerov denarne miloščine so bile oblike, v katerih so testatorji volili revežem del svojih pridelkov ali premične- ga premoženja. Komisarji oporoke so bili dolžni te predmete razdeliti revežem nepo- sredno po smrti testatorja ali pa so jih mo- rali prodati in izkupiček razdeliti revežem. Najbolj pogosto so se ob takih priložnostih kot revežem podarjeni predmeti pojavljale določene množine vina, žita in mesa, dalje razno laneno in volneno blago, oblačila, kr- zna in živina. V zvezi s tovrstnimi milošči- nami so posamezni primeri tako svojevrstni, da jih velja posebej opisati. Tako je leta 1335 Dialta, žena Almerika Petelina, Slovana iz Pirana, določila v oporoki celotno vrednost trgatve tistega leta za maše in za karitativ- no dejavnost.*2 Desetletje pozneje je Geno- vefa, vdova Pappa iz Kačic v Piranu dolo- čila v oporoki, naj se za blagor njene duše po smrti iz mere moke speče kruh in razdeli med reveže.*^ Jurij, sin Ivana iz Zagreba, ki je bil prebivalec Pirana, pa je leta 1442 za- pustil revežem kot miloščino kruha, vina in mesa v vrednosti štirih dukatov.*"* Helena, žena Tomaža iz Zagreba, je leta 1476 zapu- stila v enak namen vse svoje platneno in vol- neno blago ter krzno revnim ženam in de- kletom.*' Posebej je treba omeniti karitativ- no dejavnost v obliki pogostitve reveže v po testatorjevi smrti. Tako je leta 1486 Peter s Krasa določil tako miloščino v jedi in pijači za reveže.*' Tudi pri tej obliki miloščine so znani primeri, da je testator legat vezal na izvršitev karitativnega dejanja. Matej, sin Sklavona de Valexio iz Pirana je tako za- pustil Mengolinu Bonatesca leta 1360 svoj del vinograda z zemljiščem na piranskem di- striktu pod pogojem, da bo šest let zapo- redoma dal ves prideleik za reveže.*' Bolj pogosta oblika karitativne dejavnosti je bila zopet ta, da so testatorji neposredno ali posredno zapuščali revežem vse svoje pre- moženje ali vsaj njegov večji ali manjši del. V primerih neposredne zapuščine*^ so- bili v oporoki določeni komisarji po smrti testator- ja dolžni — potem ko so bila izpolnjena vsa druga določila in volila oporoke — po svojih najboljših sposobnostih prodati premoženje in denar razdeliti revežem. V to obliko ka- ritativnosti so že zgodaj, prešli tudi v Piran doseljeni Slovenci in drugi Slovani. Tako je leta 1326 Bernard, sin Lene, ki je bil iz Sol- kana (» ... qui fuit del Solcano districtus Goritie nune habitator Pirani. ..«) vse svoje premoženje razen volil in legatov zapustil revežem.*« Podobno je storil leta 1333 pi- ranski prebivalec Mavricij, sin Janeza iz Ljubljane; njegov komisar Donat Griffoni je bil dolžan po smrti testatorja prodati vse nje- govo premoženje in z izkupičkom najprej po- ravnati vse njegove dolgove, ostali denar pa razdeliti med reveže.^" Leto pozneje je v svo- jem testamentu podobno določil Janez (Janis) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 81 iz Ljubljane; z izjemo manjših volil je vse premoženje zapustil revežem. Markvard de Petrogna, komisar oporoke, je bil po Jane- zovi smrti dolžan premoženje prodati in dob- ljeni denar razdeliti med reveže."-' V vsem obravnavanem obdobju se nato v tej fcari- tativni dejavnosti pojavljajo še sorazmerno številni Slovenci in drugi Slovani, prebival- ci Pirana.^2 Podobna je bua praksa tudi pri zapuščini dela testator j evega premoženja re- vežem. Peter, sin Rudolfa iz Ljubljane, pre^ bivalec v Rranu, je leta 1333 v oporoki za blagor svoje duše določil, naj se proda polo- vica njegove hiše s pripadajočim vrtom v Kopru (»Busardagla«), a denar uporabi za maše in za reveže.^^ Darda, hči Petra iz Du- brovnika pa je leta 1368 zapustila premože- nje očetu razen vinograda v Ceredi, ki naj se proda in iztržek razdeli revežem.^^ Pri posirednem oziroma pogojnem zapušča- nju premoženja revežem je bil rezultat kari- tativne dejavnosti negotov, oziroma se je odložil za nedoločen čas ali pa je bil dosežen šele po izpolnitvi pogojev, ki jih je po- stavil testator. Pri tem so se pojavljale naj- različnejše izjemne oblike. Ena takih je bila, da je testator po besedilu oporoke zavezal dediča, da uživa dediščino le do svoje smrti, nato pa se je maralo premoženje testatorja razdeliti revežem. Tako je leta 1382 Kata- rina, žena Mavra, ki je bil sin Mateja iz Go- rice in prebivalec Pirana, zapustila svojo hi- šo v Porta Mugla, svoj del raševine in svoj del pridelka iz vinograda v piranskem di- striktu možu v užitek, po smrti pa naj se hiša proda in denar razdeli med reveže.-' Leta 1396 pa je Nikolaj, sin Frančiška Ra- dino, iz Pirana vse svoje premoženje na enak način zapustil materi Dominiki, po nje- ni smrti pa naj bi premoženje razdelili med domače, piranske reveže. Bolj. pogosta kakor opisana oblika je bila ta, v kateri reveži nastopajo kot pogojni de- diči. Testatorji so zapuščali premoženje ot- rokom ali bližnjim sorodnikom in šele, če so ti pomrli pred svojo polnoletnostjo, so reve- ži nastopili kot dediči. Komisarji oporoke so morali tedaj premoženje prodati in denar razdeliti revežem.^' Prav tako pa so se pojavljali primeri, ki so bili kombinacija obeh zgornjih dveh. Le- ta 1360 je npr. Daniel, sin Nikolaja iz Gori- ce, meščan in prebivalec Pirana, /zapustil premoženje otrokoma Nikolaju in Mariji. Toda, če bi oba umrla mladoletna, naj bi do smrti hasnovala premoženje žena Dominika, nato pa naj bi komisarji oporoke premože- nje prodali in denar razredih revežem.^* An- drej, sin Franca iz Ogrske in prebivalec Pi- rana, je v oporoki leta 1396 določil za dediča hčer Agato; če pa bi ta umrla pred polnolet- nostjo*, naj bi polovico premoženja podedo- vala žena Marija, a drugo polovico naj bi razdelili revežem.-« Obrtni mojster Jernej Lonber, sin Jurija iz Kamnika (de Camicha) in prebivalec Pirana pa je leta 1418 za dedi- če določil brate in otroke svoje dekle Ag- neze tako, da dedujejo drug za drugim. Ce bi vsi pomrli pred polnoletnostjo, se iz pre- moženja iziplača Agnezi 16 liber malih de- narjev, njegovima nečakoma 3 duikate, vse drugo premoženje pa naj se proda in denar razdeli revežem.^« Toda poleg teh neorganiziranih oblik ka- ritativnih dejavnosti imamo tudi organizi- rane oblike; mednje je šteti zlasti znano in- stitucijo »špitala« (hospital), ki se javlja v mestih ob morju že v visokem srednjem veku, a je tudi v mestih v notranjo- sti skozi ves pozni srednji vek običajen pojav.^*! Sprva je bil morda tudi špital v Piranu le prenočišče in bivalni prostor za tujce, za popotnike in trgovce. V obravna- vanem času pa je bila ustanova, v kateri so stari in tudi bolni domačini, reveži, dobivali vso oskrbo brezplačno. V poznem srednjem veku sta bila v Piranu dva špitala, stari in novi, ki so ga zgradili okoli leta 1430. Oba špitala sta bila na trgu v četrti Porta Cam- po, kjer se stari omenja že konec 13. stolet- ja.'^ Pri nastanku špitala je verjetno v taki ali drugačni obliki sodelovala tudi mestna uprava, toda vzdrževal se je praviloma z miloščino, iz daril in volil, lahko pa je imel tudi svojo (podarjeno) iposest, za kar pa v Piranu trenutno nimamo podatkov. Špital je vodil poseben prior, ki je bil verjetno du- hovnik.33 Organiziranost tovrstne karitativne dejav- nosti v Piranu se kaže tudi v tem, da so celo občasne dohodke v obliki daril, volU in le- gatov v oporokah spravili v stalne, čeprav ne obvezne oblike. Zdi se, da je že ob sa- mem začetku gradnje novega špitala miestni veliki svet sprejel sklep, naj testatorja ob pripravljanju oporoke vprašajo ali je za bla- gor svoje duše pripravljen darovati oziroma zapustiti del premoženja v korist novega špitala ali ne.'^ In resnično se nato v oporo- kah javlja tovrstno vprašanje oziroma pri- trdilni odgovor z določeno vsoto ali pred- metom, podarjenim špitalu, ali pa seveda tu- di negativna odločitev testa tor j a.^' Staremu in novemu špitalu so na ta način zapuščali z volilom ali legatom najrazličnej- še v špitalu potrebne predmete in živila. Po- gosto se omenjajo postelje in posteljnina z odejami,'* poleg tega pa določene množine 82 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 olja, žita, soli, vina in moke.^' V posamez- nih primerih so testatorji za glavnega dedi- ča svojega premoženja določali špital. Tako je Blaž, sin Andreja iz Modruša, obrtnik in prebivalec v Piranu, leta 1453 zapustil vse svoje premoženje za gradnjo novega špita- la."« Pavel iz Metlike (de Metlicha), ki je bil prebivalec Pirana, je špitalu zapustil svojo hišo v četrti Porta Misana, vendar pod po- gojem, da jo do smrti uživa in v njej sta- nuje žena Magdalena.^« Podobno je leta 1493 zapustil novemu samostanu vse svoje pre- moženje tudi Jurij, imenovan Varosdin, ki ga pa do svoje smrti še uživa žena Agneza."*" V primerjavi s temi so daleč prevladovala denarna volila, ki so jih testatorji namenili ali za gradnjo novega špitala"** ali neposred- no revežem v špitalu, bodisi talko, da se denar mednje razdeli, bodisi da se zanje porabi.''- Višina denarnih volU novemu špitalu je bila po primerih zelo različ- na. Večinoma so se zneski gibali od 20 do 40 solidov, le redko so bili manjši (10 so- lidov in manj). Dosegali pa so tudi višino po več (3, 4, 5 in celo 20) liber malih denar- jev, po en ali dva dukata in le izjemoma večji znesek.''^^ Redki so bili tudi primeri, da so testatorji zapuščali špitalu denarne zneske z namensko uporabo. Tako je Janez, sin Savarina de Savarino, leta 1456 špitalu zapustil 20 liber malih denarjev za nakup Sklavin za potrebe revežev v špitalu.*^ Gre- gor iz Zagreba, Martinov sin pa je novemu špitalu leta 1481 zapustil 20 dukatov, za kar naj bi kupili kelih za špitalsko cerkev, pre- ostanek denarja pa naj bi uporabili za nakup odej.** Podobno kakor pri drugih oblikah ka- ritativne dejavnosti, se je tudi tu v posamez- nih primerih uveljavljajo pogojno darovanje oziroma dedovanje. Leta 1482 je tako Fran- čišek, sin Jurija s Paga, ki je bil meščan in prebivalec Pirana, zapustil svojima sinovo- ma vse svoje premoženje. Toda, če bi oba umrla mladoletna, dobi dediščino žena Ceci- lija, vendar brez vinograda v Kastinjolah, ki ga morata v tem primeru komisarja za izvršitev oporoke prodati in denar izročiti novemu špitalu v Piranu.*" V drugi polovici 15. stoletja je v 103 oporoikah prav toliko testatorjev novemu špitalu v Piranu darova- lo na ta način 127 liber malih denarjev, 9 solidov ter 36 dukatov. V vse zgoraj navedene oblike karitativne dejavnosti, ki so bile namenjene prvenstve- no revežem iz Pirana, so se poleg romanskih, italijanskih prebivalcev mesta vikijučevali tudi številni Slovenci in Slovani iz dela se- danjih jugoslovanskih dežel nasploh, pred- vsem iz Hrvatske in Slavonije ter Dalma- cije, doseljeni in živeči kot prebivalci ali meščani v Piranu. Tudi to dejstvo samo po sebi dokazuje proces neposrednega vključe- vanja zalednega prebivalstva v življenje te- ga (in drugih) primorskega mesta, a hkrati in še v povečani meri tudi tesno povezanost zaledja z obalnimi mesti, ki jim to prebival- stvo v obravnavanem obdobju daje v veliki meri slovensiki oziroma slovanski pečat. Med udeleženci karitativne dejavnosti v Piranu se tako omenjajo došleci iz bližnjega slovenskega zaledja mesta, v še mnogo več- jem številu pa ljudje iz širšega slovenskega zaledja. Med prvimi so bili npr. priseljenci iz Siparja, Rožača, Kačic, s piranskega Kra- sa in od drugod, med drugimi pa ljudje iz Gorice (30) Ljubljane (21), Celja (Cil, Cille, 8), Metlike (Metlicha, Motelicha, 7) Murske Sobote (Soboth, 3), Devina (3), Laškega (La- sco, 2), Sv. Križa (2), Novega mesta (Nustat, de Mista, de Nouo mest, 2), Kamnika (Ca- micha), Škofje Loke, Gornjega gradu (Gori- na grad), Zagorja (Sagorie), Kostanjevice (Castagnauiga), Loža, Postojne (Pustoina), Vipave, Solkana, Stare vasi pri Ljubljani (de villa veteris de Lubiana) in še nekaj drugih krajev (po 1). Tem se priključujejo priseljen- ci iz Dubrovnika (3), Splita (1), Trogira (2), Šibenka (1), Zadra (4), Senja (10) in otokov Krka (2), Cresa (2), Osorja (1), Raba (2), Pa- ga (9), Korčule (2); dalje iz Zagreba (29), Krapine (6), Varaždina (1>, Topuska (To- posch de Sclauonia, 1), Virovitice (1), Požege (5), Gorjana (2), Samobora (de Samibora, 1), Koprivnice (Copreuiza, 1), Zrinja (6), Blaga- ja (de Blagaia, 5), Modruša (5), Brinja (2), Otočca (Otoxag, 2), Krbave (Carbauia, 1) ter celo iz Bosne iz doline réke Sane (1). Za obravnavano obdobje značUen pojav v Piranu je biloi tudi to, da testatorji pravilo- ma niso več zapuščali svojega premoženja cerkvam, duhovnikom in bratovščinam kot glavnim dedičem. To se skoraj ni dogajalo niti v primerih, ko testatorji niso imeli svo- jih neposrednih dedičev. Cerkvam in duhov- nikom so večinoma določali le sorazmerno manjše zneske za plačilo maš zadušnic, za pokop, za nakup sveč pri raznih oltarjih in podobno. Ta ugotovitev velja tudi za slo- venslke in slovanske doseljence v mestu. Med sorazmerno številnimi njihovimi oporokami moremo v obravnavanem obdobju navesti le skromno število oporok, v katerih so zapusti- li premožnje cei^kvi. Poglejmo jih. Jakob, sin Pavla iz Zagreba, ki je bil hla- pec in kolon (famulus sive laborator) Jer- neja Vedurna iz Pirana, je leta 1438 vse svoje premoženje zapustil Klemenu, kanoni- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 83 ku pri cerkvi sv. Jurija, in gostilničarju De- metriju, sinu Ulrika iz Zagreba.*' Leta 1456 je Barnaba, sin Jurija iz Ogrske, verjetno iz Sla- vonije, kot glavnega dediča svojega premože- nja določil zakristijo pri glavni piransiki cer- kvi sv. Juriju.*' Slovan Jurij, imenovan »Ču- da crana« (?), je leta 1473 svoje premoženje zapustil oltarju blizu zakristije v cerkvi sv. Janeza in sv. Marku (verjjOtno oltarju, ki je bü posvečen temu svetniku).*^ Tri leta poz- neje pa je Benedikt, sin Jurija iz Zadra, svo- je premoženje zapustil za gradnjo ali popra- vilo frančiškanskega samostana v Piranu."^' To bi bili vsi primeri oporok slovanske pro- venience v Piranu, ki so kot poglavitne de^ dice določale cerkvene institucije ali duhov- nike. . , j Prav toliko moremo navesti iz istega kro- ga ljudi tudi pogojnih volil cerkvam. Leta 1453 je tako Simon de Sclabonie, sin Ivana in hlapec pri Nikolaju de Petrogna, zapustil vse svoje premoženje štirim bratom, Marti- nu, Blažu, Juriju in Mihaelu, s pogojem, da pridejo po njegovi smrti v enem letu v Pi- ran in prevzamejo dediščino. V nasprotnem primeru naj bi šla vsa zapuščina za popra- vilo cerkve sv. Jurija."" Deset let pozneje je Fabijan, sin Petra iz Zagreba, prebivalec Pi- rana, v oporoki zapustu premoženje otroko- ma Katarmi in Petru; če pa bi dediča mla- doletna umrla, naj vse premoženje deduje irančiškanski pater Luka.-' Agata, žena An- dreja iz Požege, pa je leta 148ö za ^pogojnega dediča vsega svojega premoženja določna bra- ta Bernardina iz piranskega samostana mino- ritov. Toda dedoval bi ie v primeru, če bi njen glavni dedič sin Peter umrl pred pol- noletnostjo, a še to šele potem, ko bo njen mož Andrej do smrti užival ipremoženje.^- Le- to pozneje je Mateja, žena Mihaela iz Kra- pine, zapustila svoje premoženje sestri He- leni s pogojem, da njen mož Janez ne bo udeležen pri dediščini. Ce pa bi sestra umrla (prej kakor testa torka), naj. bi premoženje v enakih delih dedovali kapitelj pri cerkvi sv. Jurija, frančiškanski samostan in samostan sv. Bernardina.^" Za zaključek tovrstnih volil naj navedemo, da je leta 1499 kot izjemen primer legata cerkvi Janez (Anzel), sin Ni- kolaja iz Ljubljane, določil enkratno milo- ščino na dan svoje smrti v višini 1 dukata bratom samostana sv. Pelegrina.'* S temi oblikami karitativne dejavnosti se Piran in njegovo prebivalstvo vključujeta v splošni tok razvoja v obravnavanem oodob- ju, vsekakor se od njega, kljub nekaterim značilnostim oziroma posebnostim bistveno ne razlikujeta. OPOMBE 1. Npr. PA, TA — 1490 dec. 19: »... unam ca- ritatem more antiquo pro anima sua et viri et filiorum suorum.« — 2. Serija testamentov v Pi- ranskem arhivu (PA, TA) je izredno bogata, sa- mo za srednji vek ima nekaj tisoč aktov. — 3. PA, TA — 1382 avg. 31 in sept. 2. — 4. PA, TA — 1323 maj 3, 1373 april 17. — 5. PA, TA — 1374 okt. 13, 1467 okt. 26. — 6. PA, TA — 1462 dec 1. — 7. PA, TA — 1413 avg. 9. — 8. Npr. PA, TA 1462 jan. 30: »Item dimisit pro male ablatis in- certis pro animarum illorum a quibus aliquid in debite habuisset libras viginti quinque parvo- rum dispersandas per infrascriptos eius comis- sarios pauperibus Xristi ubi ipsiis melius vide- bitur et hoc infra terminum duarum annorum immediate post eius obitum, quas libras viginti quinque voluit extrahi de denariis exigendis pro sale suarum salinarum onerando super navigijs comunis venetiarum.« — Oporoka Nikolaja de Mauro iz Pirana. — 9. Npr. PA, TA — 1486 sept 2: »Item iussit fieri vnam caritatem singu- lo anno et in quo iussit exponi due. 1 per Anzel virum suum dum ipse vixerit in hie mundo.« — Oporoka Milice, žene Janeza iz Ljubljane. — 10. PA, TA — 1344 dec. 16. — lOa. PA, TA — 1348 dec. 24. — 11. PA, TA — 1387 maj 20. — 12. PA, TA — 1335 sept. 8. — 13. PA, TA — 1345 jan. 12. — 14. PA, TA — 1442 febr. 13. — 15. PA, TA — 1476 marec 29: »Item iussit dispersarri omnes eius panni linei et lanei et pilipias a suo dorso inter pauperes feminas et puellas per comissa- rios suos ubi illis melius videbitur.« — 16. PA, TA — 1486 april 24: »... et feceret vnam ele- mosinam cibi et potus pro anima sua pauperibus Xristi.« — 17. PA, TA — 1360 sept. 16. — 18. Formula se je glasila npr. PA, TA — 1405 Jul. 8: »... pauperes Xristi indigentes sibi heredes uni- versales esse voluit et instituit.«, ali PA, TA — 1409 febr. 25: »...pauperes Xristi sibi heredes instituit«, all PA, TA — 1464 avg. 5: »...pau- peres Xristi suos heredes esse voluit et insti- tuit.« — 19. PA, TA — 1326 avg. 28. — 20. PA, TA — 1333 sept. 8. — 21. PA, TA — 1334 avg. 31. — 22. PA, TA — 1335 sept. 30, 1336 febr. 14, 1347 sept 16, 1371 avg. 1, 1374 avg. 15, 1382 okt. 3 in avg. 14, 1392 sept. 10, 1409 febr. 25, 1410 avg. 21, 1417 Okt. 3, 1420 jul. 22, 1426 dec. 28. 1429 Jul. 29, 1464 avg. 5. itd. — 23. PA, TA — 1333 avg. 8. — 24. PA, TA — 1368 okt. 19. — 25. PA, TA — 1382 avg. 23, prim, še 1497 Jul. 29. — 26. PA, TA — 1396 avg. 18. — 27. Npr. PA, TA — 1348 avg. 13, 1377 avg. 19, 1380 dec. 18, 1381 marec 17, 1417 sept 3, 1417 nov. 8. — 28. PA, TA — 1360 maj 23. — 29. PA, TA — 1396 jul. 17. — 30. PA TA — 1418 avg. 16. — 31. Prim za Ptuj in Ma- ribor J. Wechner, Beiträge zu einer Geschichte des Heilwesens, der Bäder und Heilquellen in Steiermark bis incl. 1700. MHVSt 33 (1885), str. 68; Ig. Orožen, Das Bisthum und Diöceze Levant, Marburg 1875, str. 554. — 32. PA, TA — 1292 febr. 29, 1450 sept. 22. — 33. PA, TA — 1463 jun. 8: Lenart, sin Leopolda iz Benetk; 1492 avg. 12: Simon; 1500 marec 6: Janez (Joannes prior hos- 84 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 pitalis predicti). — 34. PA, TA — 1437 dec. 26.: »Facta sibi primo et ente omnia conscientia si vellet dimittere pro anima sua hostipali novo in Pirano iuxta partem captam in maiori Consilio Pirani eidem hospitali dimisit vigore presentis testamenti soldos 20 parvorum pro anima sua.« — 36. Npr. PA, TA — 1382 sept. 30, 1420 nov. 13: »... duo paria lintheamium videlicet par unum telle grosse et alterum telle subtilis.« 1499 Okt. 18 itd. — 37. Npr. PA, TA — 1467 marec 31, 1475 dec. 22, 1476 marec 21, 1485 sept. 18 itd. — 38. PA, TA — 1453 jul. 7: »... fabricam dieti ho- spitali sibi heredem universalem esse voluit et instituit.« — 39. PA, TA — 1482 maj 3: »... Item legavit hospitali novo de Pirano unam suam domum positam Pirani in porta Misana apud domum ser Odorici Saracho (?) hac conditione quod Magdalena uxor eius in ea possit habitare sive ea possit gaudere in vita sua.« — 40. PA, TA — 1493 okt. 7: »...quod post diete uxore sue mortem bona que reperiuntur de dicta eius che- reditate deveniant predicto hospitali novo.« — 41. »... pro fabrica dieti hospitalis novi«, prim. PA, TA — 1441 avg. 13, 1453 jul. 7. — 42. Npr. PA, TA — 1459 jun. 8 in jul. 17. — 42a. Npr. PA, TA — 1483 dec. 5. — 43. PA, TA—1456 jul. 5: »In primis dimisit hospitali Pirani libris 20 parvorum ex quibus iussit emi sclavinas in sub- ventione pauperum dicti hospitalis.« — 44. PA, TA — 1481 febr. 7. — 45. PA, TA — 1482 maj 4. — 46. PA, TA — 1438 maj 30. — 47. PA, TA — 1456 febr. 5. — 48. PA, TA — 1473 nov. 23. — 49. PA, TA — 1476 Jan. 11: ».. .fabri- cham conventus santci Francisci de Pyrhano sibi heredem universalem esse voluit et insti- tuit.« — 50. PA, TA — 1453 Jul. 30. — 53. PA, TA — 1463 marec 23. — 52. PA, TA — 1488 dec. 24. — 53. PA, TA — 1489 Jul. 21. — 54. PA, TA — 1499 nov. 25: »Item iussit fieri unam carita- tem die obitus sui fratribus sancii Pelegrini va- loris unius ducatus.« BOJ ZA SEVERNO SLOVENSKO MEJO 1918/19 V PREKMURJU* LOJZE UDE Ob razpadu Avstro-Ogrske oktobra 1918 so mogli biti ogrski oz. prekmurski Slovenci, kakor so jih nazivali Slovenci v Avstriji, na osvoboditev, združitev s Slovenci v novo us- tanovljeni jugoslovanski državi, najmanj pripravljeni. Poglavitni vzrok te slabe pripravljenosti je v pritisku madžarskega nacionalizma, ka- terega nosilca sta bila madžarsko plemstvo in meščanstvo s svojo ideologijo o integri- teti ^ozemlja svetoštefanske krone. Ves vpliv uprave in šolske vzgoje posebno' od duali- stične ureditve Avstro-Ogrske 1867 dalje je bil usmerjen na uveljavljanje te miselnosti in zlasti tudi na zaviranje vseh, tudi kultur- nih stikov s Slovenci v Avstriji. V svoji socialni sestavi in maloštevil- nosti — okrog 100.000 konec 19. stoletja — so se mogli prekmurski Slovenci temu pri- tisku težko upirati. Bili so mali kmetje, ki se po večini niso mogli preživljati z delom na svojih kmetijah, temveč so morali iskati zaslužka še z delom na madžarsikih velepo- sestvih. Madžarski veleposestniki, grofi in knezi, so imeli toliko zemlje, da si od seve- rozahodnega do jugovzhodnega dela Prek- murja mogel priti, ne da bi stopil na zemljo slovenskega kmeta. Zaslužka so iskali tudi s * Povzetek neobjavljene obširnejše raz- prave. sezonäkim delom izven Prekmurja, najraje v Slavoniji in med Slovenci na avstrijskem Štajerskem. Razen kmetov je bilo Slovencev še nekaj obrtnikov, toda gostilničarji in tr- govci so bili po večini madžaronski židje. Po- svetni iuteligenti, največ učitelji, so bili red- ko zavedni Slovenci. Le duhovščina, po svoji legalistični miselnosti sicer ogrsko sve- toštefansko patriotična, je po vernosti ime- la s slovensikim ljudstvom tudi jezikovni stik in je bila proti jezikovni madžarizaciji. Politično se prekmurski Slovenci v lastni stranki niso mogli organizirati, ker so v madžarski »demokraciji« imeli volilno pra- vico predvsem plemiči in meščanski davko- plačevalci, ter njihova inteligenca. Madžarizacijske tendence so bile vidne po- sebno v tehle zakonih, ki so izšli kljub zako- nu št. XLIV iz leta 1868 o »narodni, jezikov- ni enakopravnosti« na Ogrskem, ki pa se je v nadaljnjem izkazal le kot lepa deklaracija za zunanji svet in ne kot resna pravna ob- veznost: Ze s kazenskim zakonom iz leta 1878 je bilo po členu 171 in 172 mogoče kazensko preganjati vsako delovanje, ki je nasproto- valo madžarizaciji. S šolskim zakonom XVIII iz leta 1879 (mi- nister Agoston Trefort) je bilo določeno, da se mora madžarščina kot učni jezik uvesti v vse šole, tudi verske. Le glede verouka do kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 85 nadaljnjega niso bile izključene olajšave, kar je v veliki meri bilo zavisno od slovensikiii župnikov. Z zakonom LXXX iz leta 1883 je bila po- polnoma pomadžarjena srednja šola. Mate- rinski jezik drugih narodnosti se ni smel po- učevati tudi kot predmet. Z zakonom XV iz leta 1891 so bili pomad- žarjeni vsi vrtci. Z Banffyjevim zakonom iz leta 1898 so bila pomadžarjena vsa krajev- na imena. Z letom 1900 so ogrska uradna ljudsika štetja prekmurske Slovence kot take sploh prenehala šteti. Številčno so bili upoštevani samo še med tistimi, ki so bili navedeni v rubriki »drugi«. Do tega leta so jih šteli vsaj kot »Vende«, toda leta 1900 so izbrisali v uradnih ljudskih štetjih tudi to ime. Oblastnemu madžarizacijskemu pritisku se je pridružil pritisk privatnih organizacij mad- žarsike družbe. V osrednjem mestu Prekmur- ja, v Murski Soboti, je bila kot taka organiza- cija leta 1885 ustanovljeno društvo »Vendvide- ki magyar közmüvelödesi egyesület — VMKE« (Prosvetno društvo za širjenje madžarščine v Vendski krajini). Z Apponiyijevim šolskim zakonom iz leta 1907 je bilo šolstvo brezizjemno pomadžar- jeno in so madžarski oblastniki šele med I. svetovno vojno ublažili to politiko. Uspeli so sicer navdati nemadžarsike narodnosti z ne- kim ogrskim patriotizmom ali ga jim vtepsti, niso ipa uspeli z jezikovno madžarizacijo. Prav iz tega dejstva je posebno pri prek- murskih Slovencih vzniknila politična osvo- bodilna težnja, težnja po združitvi s Slo- venci v skupni jugoslovanski državi. Vzrokov, da z jezikovno madžarizacijo ni- so uspeli, je bilo več. Slovenci so bili v raz- merju do Madžarov avtohtono prebivalstvo. Govorica avtohtonega kmeta pa je v odnosu do naroda zavojevalca trdoživa. Šolstvo, to najbolj učinkovito sredstvo potujčevanja v 19. stoletju je bilo na Ogrskem organizirano tako, da ni moglo doseči namena pomadžar- jenja. Po temeljnem šolskem zakonu XXXV11I iz leta 1868 so namreč mogle biti šole na Ogrskem državne, verske, občinsike in zasebne. Ze s tem je bila omogočena raz- lična praksa. Še leta 1918 je bilo največ šol verskih. Otroci so obiskovali šolo le do izpol- njenega 12. leta in še to samo pozimi od no- vembra do aprila. Sicer uzakonjena šolska obveznost ni bila strogo izvajana. V začetku 90. let je bilo v območju osrednjega, to je murskosoboškega okraja, všolanih le 50 do ec^/o šoloobveznih otrok. Kljub strogim uk- repom slovenski starši niso pošiljali otrok v šolo. Znano je poročUo murskosoboškega glavarja velikemu županu v Somboteliju iz leta 1890, da se nauči madžarščine razmero- ma le malo prebivalcev. Semenišča so bila sicer madžarska, toda s slovensikim ljud- stvom je duhovnik moral moliti slovensko. Prekmurski Slovenci so ustvarili tudi svoj tisk. Temelj tisku v prekmurskem sloven- skem narečju so položili Ferenc Temlin, Mi- hall Sever, najtrdnejši in najtrajnejši vpliv pa je z izdajo abecednika in katekizma imel evangeličan Štefan Kuzmič, (1723 — 1779). V nadaljnjem so tisik v slovenskem prekmur- skem narečju pospeševali predvsem sloven- ski katoliški duhovniki. Skozi vse 19. sto- letje je prekmurslko ljudstvo uporabljalo v cerikvi in družini zlasti molitvenik Mikloša Kuzmiča (1739— 1804) iz leta 1780 »Knjiga molitvena z dvojnim pridavakom na hasek slovenskega naroda«. Ponatisnjena je bila ta knjiga nad 20-krat. Njena zadnja izdaja je iz leta 1931. Preprečiti v Prekmurju pojav in raz- voj slovenske tiskane besede, slovensiki kulturni napredek, otežiti ali celo onemogo- čiti branje slovenskih knjig, tiskanih v Av- striji in s tem zbližanje Slovencev z desnega in levega brega Mure, je bila v teh deset- letjih glavna skrb raznih ogrskih upravnih oblastev, celotne madžarske družbe. Ne samo vzgoja, povsod navzoče navajanje k ogrske- mu državnemu patriotizmu svetoštefanske krone, temveč tudi nacionalna jezikovna madžarizacija je bila njihov glavni cilj. Po šolskem zakonu XVIII iz leta 1879, ki je določal, da se mora madžarski jezik kot učni jezik uvesti tudi v vse verske šole, so izšla škofijska navodUa, da naj se tudi ve- rouk poučuje v madžarščini. Na ta navodila pa župniki niso bili strogo vezani. To je iz- rabil Ivanocy, da je po večletnem poučeva- nju verouka v madžarščini kot župnik v Ti- šini začel poučevati verouk v slovenščini tu- di v šoli in je kot dekan murskosoboške de- kanije dosegel, da je bila v prekmursko slo- vensko narečje prevedena Gerelyjeva Mala biblija, uvedena leta 1897 kot obvezen uč- benik v šole v soboški, lendavski in mono- štrski dekaniji, torej na skoraj celotnem slo- venskem ozemlju Ogrske. Madžari so zaradi tega Ivanocyja v časnikih silovito napadali. Označevali so ga kot veleizdajalca. Zagovar- jati se je moral pred oblastjo. Somboteljski škof Hidasy se zanj ni zavzel. Z Apponiyij|e- vim šolskim zakonom leta 1907 je bilo v šo- lah konec tudi slovenskega veroulka. Ivanocy pa se je po uspehu s prevodom Gerelyjeve Male biblije ukvarjal tudi z na- črtom ustanoviti družbo, ki naj redno vsako leto izda za prekmurske Slovence nekaj na- 86 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 bežnih, a tudi drugih knjig. Pridobil je za to idejo tudi somboteljsikega škofa dr. Vilmosa Istväna, katerega pa so vodili pri tem drugi motivi kakor Ivanocyja in njegove pomoč- nike, kar se je pokazalo že takoj po izidu prve knjige — Kalendarja Srca Jezusovega za leto 1904. Kalendar je bil pisan v prekmur- skem slovenskem narečju, v slovenskem du- hu, z zavestjo slovenske samobitnosti in je bil zamišljen kot trajna ustanova. Vse to pa je bUo proti namenom škofa, ki so ga, kakor je to napisal Ivanocy v župnijski kroniki, vodili pri vsem »skriti madžarsko-nacional- ni cilj«, to je pričakovanje, da se bo tiska- nje slovenskih knjig ob napredujoči madžar- rizaciji tako in tako kmalu izkazalo za ne- mogoče, nesmiselno. Tisk v prekmurskem slovenskem narečju pa je ipokazal nepriča- kovano trdoživost. Kalendarju se je pridru- žil še mesečnik Marijin list in leta 1913 ted- nik Novine, ki je pod uredništvom Jožefa Klekla starejšega leta 1917 dosegel že 6200 naročnikov. Po Novinah je prišel Klekl sta- rejši še do priznanja, da je »voditelj« prek- murskih Slovencev. Posamezni pisci so z uvajanjem novega besedišča že pred letom 1913 približali prek- mursko narečno pisano besedo slovenskemu knjižnemu jeziku. Novine so storile še en ko- rak dalje. Prenehale so pisati v madžarskem črkopisu in začele pisati v gajici. V Kalen- darju za leto 1904 je Ivanocy v članku o Sv. Cirilu in Metodu napisal še: »Med današ- njim slovenskim ljudstvom na Štajerskem in Ogrskem v preteklosti ni mogoče potegniti take mejne črte, ki bi to ljudstvo kot na- rod delila.« V tišinski župnijski kroniki pa je leta 1905 napisal o Strossmayerjevem kul- turnem pomenu prav slavospevne besede: » ... . če se bodo kdaj jugoslovanske višje ideje realizirale, je Strossmayer temu položil temelj«. Verjetno bi bili prekmurski Sloven- ci na leto 1918 bolje kakor pod Kleklovim konservativnim vodstvom pripravljeni, če ne bi Ivanocy že leta 1913 umrl. Sme( pa se tr- diti, da je tisk v slovenskem prekmurskem narečju bistveno pripomogel, da prekmurski Slovenci niso podlegli madžarizaciji. Hudo so madžarske oblastnike vznemirjale tudi Mohorjeve knjige, ki so jih v zadnjem desetletju 19. stoletja širili med prekmurski- mi Slovenci zlasti Ivanocy in tudi njegovi sodelavci. Tiskane v Avstriji, v Celovcu, v slovenskem knjižnem jeziku, so jih prek- murski Slovenci vendarle razumeli. To je dokazovalo njihovo sorodnost s Slovenci v Avstriji in prav to je madžarske oblastnike najbolj vznemirjalo. Širjenju teh 'knjig so delali različne težave. Naročniki so bili iz- postavljeni raznim šikanam. Zato so jih šta- jerski Slovenci, posebno semeniščniki mari- borskega semenišča, v Prekmurje tudi vtiho- tapi j ali. Lastnega političnega programa pa prek- murski Slovenci niso imeli. Po nasvetu Iva- nocyja so volili leta 1895 ustanovljeno mad- žarsko ljudsko, klerikalno stranko, ki je v nasprotju z liberalno stranko imela v svojem političnem programu vsaj realizacijo zakona iz leta 1868 o narodni enakopravnosti. Ce iz- vzamemo Ivanocyja, niso poznali jugoslo- vanske ideje. Vodilna plast prekmurskih Slo- vencev, duhovščina, čeprav proti jezikovni madžarizaciji, je bila ogrsko patriotična. Bilo pa je še več drugih dejstev in silnic, osebnih in socialnih, ki so tudi v preteklosti spletale vezi med Slovenci na desnem (av- strijskem) in levem (ogrskem) bregu Mure. Tudi ogrski, prekmurski Slovenci so sebe kakor Slovenci v Avstriji, nazivali Slovence, svoj materin jezik, slovenski in so odklanja- li ime Vendi, s katerim so jih nazivali Mad- žari. Globlja zavest iste jezikovne, narodne skupnosti s Slovenci v Avstriji, pa je šele nastajala. Posamezni slovenski politični pisatelji ka- kor koroški Slovenec Matija Majar in štajer- ski Slovenec Oroslav Caf so že leta 1848 za- htevali priključitev prekmurskih Slovencev k Sloveniji. Geograf Peter Kozler jih je v svojih zemljevidih vključeval v slovensko je- zikovno ozemlje. Številni slovenski znanstve- niki in drugi slovenski pisatelji v Avstriji so v teku 19. stol. jasno in nedvoumno pri- števali prekmurske Slovence k slovenski je- zikovni in narodni Skupini: Jernej Kopitar, Franc Miklošič, Anton Mumik, Vatroslav Oblak, Stanislav Skrabec in pisatelji: Josip Jurčič, Fran Levstik in drugi. Posebno po- zornost pa so jim s spisi o življenjskih raz- merah prekmurskih Slovencev, njihovih na- vadah, narodnih pesmih posvetili: kranjski Slovenec Matija Valjavec, štajerska Sloven- ca Božidar Raič in Anton Trstenjak in v de- setletjih pred prvo svetovno vojno štajerska Slovenca: prof. dr. Matija Slavic in zgodovi- nar dr. Fran Kovačič, ki sta nato leta 1919 kot člana etnografske sekcije jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci ute- meljevala jugoslovanske zahteve po priklju- čitvi prekmurskih Slovencev k Jugoslaviji. Psihološke pregrade ogrskega državnega patriotizma, privzgojnega v šoli in v cerkvi, z vsemi, tudi terorističnimi sredstvi javnega vplivanja, strah pred stiki s Slovenci v Av- striji, pa je premagovalo prekmursko slo- vensko ljudstvo prej kakor njegova inteli- genca. Ze prve besede v Ljutomeru 6. sept. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 87 1863 so se udeležile skupine prekmurskih, največ beltinskih Slovencev. A tudi prvega slovenskega tabora v Ljutomeru leta 1868 se je udeležilo čez 600 prekmurskih Slovencev, zopet največ iz beltinäke župnije. Ljutomer in Beltinci sta bila tudi pozneje, zlasti v letih 1918/19 med glavnimi žarišči združevalnih teženj Slovencev desnega in levega brega Mure. Celo Klekl piše: »Naše ljudstvo jß cesto hodilo čez Muro, kjer je imelo zemljo, ki jo je obdelovalo in sorodnike, ki jih je obisko- valo in ker je bila živa trgovina med av- strijskim in madžarskim delom države. Zato je tudi ljudstvo (podčrtal U.) opozorilo duhovščino na jugoslovansko delklaracijsko gibanje in ji dalo priložnost, da o pravem času zavzame svoje stališče za rešitev tega vprašanja.« Deklaracijsko gibanje se je mog- lo med prekmurskimi Slovenci širiti le z ve- liko težavo. Madžarske oblasti so imele to gi- banje, 'ki je zahtevalo v meje Jugoslavije tudi slovensko Prekmurje, že od vsega za- četka za veleizdajalsko gibanje. Dokumenti- rano znan je pravzaprav le en primer zbi- ranja podpisov za majniško deklaracijo. Ob razpadu in po razpadu Avstro-Ogrske pa se je pokazalo, da je ljudsko razpoloženje za Jugoslavijo in sicer v obliki združenja s Slo- venci v popolnoma svobodni jugoslovanski državni tvorbi, neprimerno odločnejše kakor razpoloženje »voditelja« prekmurskih Slo- vencev Jožefa Klekla starejšega. To se je v tedanjem tisku zelo jasno dokumentirano po- kazalo na več zborovanjih, shodih: že 20. ok- tobra v protestnih klicih proti madžaronskim govorom na zborovanju v Murski Soboti; s številno udeležbo prekmurskih Slovencev za združitev Slovencev v novi jugoslovanski dr- žavi 3. nov. 1918 v Ljutomeru: z udeležbo blizu 3000 prekmurskih Slovencev na mani- festacij skem zborovanju za Jugoslavijo v Radgoni 26. dec. 1918 in na velikem, od mad- žarskih oblastnikov sklicanem zborovanju v Beltincih 17. januarja 1919, torej še po po- nesrečni vojaški akciji kapetana Erminija Jurišiča, iki je kot podaljšek akcije vojske zagrebškega Narodnega vi ječa za osvobodi- tev Medmurja hotel zasesti še Prekmurje. Ta akcija in spontana akcija prekmurskega Slo- venca, dijaka Jožefa Godine s prostovoljci iz treh Bistric v božičnih dneh leta 1918 pa je bila edina vojaška akcija za osvoboditev Prekmurja izpod madžarske oblasti. Načrtov je bilo še nekaj drugih. Tudi sami prekmur- ski Slovenci so bili pripravljeni, da se z orožjem bore za osvoboditev izpod Madžar- ske. General Maister, pod katerega vodstvom je bil izvojevan boj za severno slovensko mejo na štajerskem odseku, je hrvaško vo- jaško akcijo za osvoboditev Medmurja pod- prl z dvema četama Mariborskega pešpolka. Vojaško akcijo za osvoboditev Prekmurja pa so njemu kakor prekmurskemu Narodnemu svetu v Ljutomeru ter tamkaj zbranim prek- murskim legionarjem preprečevali trije de- javniki: slovenska narodna vlada v Ljublja- ni, srbska vrhovna komanda, ki se je čutila vezano na beograjsko premirje z dne 13. nov. 1918 ter francoska vojaška misija, ki se je prav tako čutila vezano na to premirje. Na beograjsko premirje sta se čutili vezane vr- hovna komanda srbske vojske in francosika vojaška misija tudi v času sovjetske Mad- žarske od 21. marca do 1. avgusta 1919. Za osvobodilno vojaško akcijo pripravljenim nad 500 prekmurskim prostovoljcem ali kakor so se sami imenovali, legionarjem, zbranim maja meseca 1919 v Ljutomeru, komanda dravske divizij ske oblasti ni hotela dati oro- žj|a, francoska vojaška misija pa jih je pre- pričevala, da bo Prekmurje tako in taiko pri- znala Jugoslaviji pariška mirovna konferen- ca, čeprav vprašanje o državni pripadnosti Prekmurja na mirovni konferenci v Parizu ta čas za Jugoslavijo še ni bilo ugodno reše- ne. Legionarji so se razšli, le 34 se jih je pri- družilo Sokolski legiji v Štrigovi. Vodilni preikmurslki prostovoljci so bili: višja gim- nazijca Josip Godina in Ivan Jerič ter Miško Kuhar in Mihael Erjavec. Na pariški mirovni konferenci je z velikim znanjem in z veliko vnemo utemeljeval up- ravičenost jugoslovanskih zahtev po priklju- čitvi Prekmurja dr. Matija Slavic, član etno- grafsike sekcije jugoslovanske delegacije. To- da šele ko je bilo Jugoslaviji priznano šta- jersko Podravje z Mariborom, je Vrhovni svet petorice 8. julija 1919 priznal Jugosla- viji tudi Prekmurje. 15. julija nato je vlo- žila jugoslovanska delegacija na predsedstvo mirovne konference še prošnjo, da sme Prek- murje vojaško zasesti. 1. avgusta 1919, na dan, ko je bila sovjetska Madžarska zrušena, je Vrhovni svet odločil, da sme Jugoslavija Prekmurje v določenih mejah zasesti. Jugo- slovanska vojska je vkorakala v Prekmurje 12. avgusta 1919, sprejeta od slovenskega prebivalstva, kakor z občudovanjem pripo- veduje hrvatski udeleženec te vojaške akcije dr. Jerko Prenetovic, z navdušenjem. Sovjetska Madžarska pač ni znala zadovolji- ti prekmursikih Slovencev niti v zanje naj- bolj občutljivem vprašanju razdelitve vele- posestniške zemlje niti v jezikovnem, na- rodnem pogledu. Tako ugotavljajo tudi mar- ksistični slovenski pisci: Miško Kranjec, Mir- 88 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 ko Kokolj in Julij Titi. Od obljubljene ju- goslovanske agrarne reforme so pričakovali več, kakor jim je dala sovjetska Madžarska. Mirovno tako imenovano trianonsko pogod- bo pa je podpisala Horthyjeva Madžarska še- le 5. junija 1920 in jo ratificirala 15. novem- bera istega leta. A tudi še po ratifikaciji, med komisijskim določanjem meje po ozemlju, so Madžari in madžaroni skušali doseči v svojo korist nekaj bistvenih odstopov od črte tria- nonske pogodbe. V nekaj primerih so po- segli v dogajanje zopet prekmurski legionar- ji. Tako ' je razmejevanje med Horthyjevo Madžarsko in Jugoslavijo po ozemlju traja- lo od avgusta 1921 do julija 1924. VIRI IN LITERATURA, KI SEM JO UPORABLJAL PRI TEM SPISU: VIRI 1. Spomini prekmurskih legionarjev v PAM, fascikel Prekmuriana, oštevilčeni: Ivan Jerič, 46; Jožef Škafar, 80; V. Kukovec-Baukart, 90; Jo- sip Godina, 102; Janez Edšid, 105; Vincenc Se- ruga, 107; Jožef Klekl starejši, 116; Božidar Se- ver, 121; Mihael Erjavec, 127; Pavle Horvat, 128; Miško Kuhar, 184. Ti spomini so odgovori na Maistrovo anketno polo iz leta 1924. — 2. Jo- žef Klekl starejši. Moj odgovor, prevod iz mad- žarščine, PAM. Kleklov odgovor na madžarske obtožbe za časa okupacije 1941. — 3. Pismo Iva- na Jeriča generalu Maistru z dne 8. aprila 1924, PAM. — 4. Franc Gumilar, O prekmurskem šol- stvu v 19. stoletju, v rokopisu v Slovenskem šol- skem muzeju v Ljubljani. — 5. Informacija Vas- je Melika o volilni pravici na Ogrskem. — 6. Informacija Miška Jeriča z dne 7. avgusta 1974 o zbiranju podpisov za majniško deklaracijo v Prekmurju. — 6 a. Informacije in prevodi Vil- ka Novaka iz madžarskih časnikov. — 7. Čas- niki: Novine, od 1. novembra 1918 do marca 1919, spominski članki ob 10-letnici os- voboditve in vkorakanja jugoslovanskih čet v Prekmurje, Novine, 18. avgusta 1929, št. 33; Slovenec, 18. avgusta 1929, št. 186; še ne- kaj drugih številk Slovenca, Slovenskega naro- da, Jugoslavije, Slovenskega gospodarja s po- datki o dogajanju v Prekmurju. — 8. Sejni za- piski Narodne vlade v Ljubljani od novembra 1918 do avgusta 1919, posebej 39. sejni zapisnik, AS. — 9. Božidar Borko o osvoboditvi Strigove, Jugoslavija, 31. decembra 1918. — 10. Spomini stotnika Metoda Rakuše, poveljnika dveh čet mariborskega pešpolka, ki jih je poslal general Maister decembra 1918 na pomoč vojski Narod- nega Viječa za osvoboditev Medmurja, pri U. — 11. Dnevnik Vrhovne komande srbske vojske od 3. XI. 1918 do 24. II. 1919, v overovljenem prepisu, Vojnozgodovinski inštitut JLA, Beo- grad. — 12. Dr. Dragoslav Jankovid in dr. Bog- dan Krizman, Gradja o stvaranju jugosloven- ske države, I. in II. del, Beograd, 1964. LITERATURA Knjige: 1. Matija Slavic, Prekmurje, Ljubljana. 1921. — 2. Edvard Beneš, Der Aufstand der Nationen, Berlin, 1928. — 3. Vilko Novak, Franc Ivanocy, Murska Sobota, 1937. — 4. Miško Kranjec, Zale- sje se prebuja, Ljubljana, 1936; Pisarna, kroni- ka, Ljubljana, 1950; Rdeči gardist, roman v treh knjigah, Ljubljana, 1964, 1965, 1967. — 5. Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, 12. zvezek, Celje, 1933. — 6. Fran Zwitter - J. Sidak - V. Bogdanov, Nacionalni problemi v habsburški monarhiji, Ljubljana, 1962. — 7. Enzo Santarelli, Madžarska revolucija. Zgodovina revolucij XX. stoletja, v slovenskem prevodu, Ljubljana, 1971. — 8. Dr. Julij Titi, Murska republika 1919, Mur- ska Sobota, 1971. — 9. Prof. dr. Fran Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, Ljubljana, 1926. — 10. Dr. Fran Sušnik, Prekmurski profili, Maribor, 1929. Razprave v zbornikih: 1. Zbornik Slovenci v desetletju 1918—1928, Ljubljana, 1928, posebej: Dr. Janko Brejc, Ko- misija štirih generalov. Matija Slavic, Državni prevrat v mariborski oblasti. — 2. Zbornik Slo- venska krajina, Beltinci, 1935, posebej: Vilko Novak, Slovstveno delo Slovenske krajine. Kul- turni stiki do osvobojeni a. Matija Slavic, Narod- nost in osvoboditev Prekmurja, Prekmurske me- je v diplomaciji. — 3. Spominski zbornik Slove- nije, Ljubljana, 1939, posebej: Nacionalizacija premoženja. Agrarna reforma. — 4. Zbornik Hrvati u borbama za oslobodjenje sjevernih krajeva Jugoslavije, Zagreb, 1940, posebej: Dr. Vinko Zganec, Medjimurska revolucija u godini 1918, Ivan Tomaševic, Pokušaj oslo- bodjenja Medjumurja 13. studenog 1918. go- dine. Dr. Jerko Franetovič, Dobrovoljačka So- kolska legija u borbama za oslobodjenje Me- djumurja, Slavko Lipovščak, Bitka kot Murske Subote — Katastrofa kapetana Jurišiča; Petar Jelavič, Erminij Jurišič. — 5. Zbornik Prek- murski Slovenci v zgodovini. Murska Sobota, 1961, posebej : Franjo Baš, Posebna poteza prekmurske zgodovine. — 6. Istorijski zbornik, XIV, Zagreb, 1961, posebej: Bogdan Krizman, Srpska vrhovna komanda u danima raspada Au- stro-Ugarske. — 7. Zgodovinski časopis XVIII, Ljubljana, 1965, posebej : Fran Zwitter, Sloven- ski prerod XIX. stoletja v okviru evropske na- cionalne problematike. — 8. Panonski zbornik. Murska Sobota, 1966, posebej: Stefan Barbarie, Oris književnega razvoja severovzhodne Slove- nije do sredine 19. stoletja; Jože Ftičar, Slovenci na levi in desni strani Mure in njihovi kulturni stiki; Bogo Teply, dr. Fran Kovačič in dr. Ma- tija Slavic, njuno delo za Prekmurje. — 9. Zbor- nik Svet med Muro in Dravo, Maribor, 1968, po- sebej: Vlado Valenčič, Prebivalstvo v Slovenskih goricah v preteklosti in do današnjih dni; Viktor Vrbnjak, Prvi slovenski tabor v Ljutomeru. — 10. Zbornik Koroški plebiscit, posebej: dr. Bogo Grafenauer, Koroška v diplomatski igri. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 89 Razprave v revijah: 1. Kronika II, 1935: Franjo A. Pivka, Mari- borska letalska stotnija. — 2. Delo, Glasilo ZKS, XXI, 1952, št. 5-6: dr. Rudi Kyovsky, Slovenska krajina (Prekmurje). — 3. Svet ob Muri, 1957, št. 4-6: Miroslav Kokolj, Prekmurje v prevratni dobi. — 4. Nova pot, 1. XIX, 1967, št. 7-9: Ivan Zelko, Narodnost prekmurskih Slovencev in Mi- ško Kranjec. — 5. Dialogi, 1970, št. 4-5: Vanek Šiftar, Madžarizacija in pomurski tisk v začetku XX. stoletja; št. 7-9: Ivan Škafar, Slovenska na- rodna zavest dr. Franca Ivanocyja in narodnost- ni pomen prekmurskega tiska v XX. stoletju; št. 11: Vilko Novak, Pomen narečja za ohrani- tev narodnosti v Prekmurju. — 6. Nova mladika, 1973, št. 7—10: Ivan Škafar, dr. Franc Ivanocy in mohorske knjige v krajini med Muro in Ra- bo. — 7. Prostor in čas, 1974, št. 3—6: Ivan Ška- far, Pred sedemdesetimi leti. — 8. Revija Do- nauraum, 19. Jahrg, Wien, 1974, 1/2 Heft: Franz Hieronymus Riedl, Die ungarische Nationalitä- tenpolitik, j DVE POROCILI IZ LETA 1929 O NEMŠKI MANJŠINI V SLOVENIJI TONE ZORN Med dokumenti, ki omogočajo spoznavanje položaja nemške manjšine v Sloveniji v ča- su med obema svetovnima vojnama, sta tudi ; obsežni poročili velikih županov ljubljanske j in mariborske oblasti iz marca leta 1929. Iz- j delani sta bili po naročilu jugoslovanskega i notranjega ministrstva po prepovedi delova- ' nja Političnega in gospodarskega društva za ' Nemce v Sloveniji (društvo je bilo prepo- vedano februarja tega leta). Oba dokumenta, ki ju na tem mestu v glavnem povzemamo, hrani arhiv Inštituta za narodnostna vpra- j sanja v Ljubljani. Oba dokumenta pri cenitvi števila pri nas i živečih Nemcev izhajata iz podatkov jugo- ; slovanskega ljudskega štetja leta 1921. Zani- j mivo pa je, da veliki župan ljubljanske ob- i lasti opozarja, da je bilo leta 1921 »pri ofi- cii,elnem štetju« našteto v Ljubljani 1700 Nemcev, medtem naj. bi jih bilo po »cenitvi ljubljanskega policijskega ravnatelja do 2500«; med njimi so »inozemci v večini, tako da število domačih Nemcev ne dosega čez 1000«. Za območje mariborske oblasti je ! v poročilu izraženo mnenje, da so leta 1921 i našteli 23.670 pripadnikov nemške manjšine, ! od tega po večini v Mariboru, Ptuju, Celju, \ Apaški kotlini, Prekmurju in v še nekaterih , občinah zgornje dravsike doline. Veliki župan je poudarjal, da so zajeti v to število poleg pravih Nemcev, »to je onih, ki pripadajo nem- i ški narodnosti po krvi«, tudi tisti, »ki so se pod , vplivom raznih okoliščin povodom ljudske- j ga štetja vpisali za Nemce«. Med te »okoli- ; ščine« je naštel nemški pritisik pred letom i 1918, tako da so se leta 1921 mnogi »gospo- darsiko šibki politično odvisni Slovenci dali i zavesti od oportunističnih razlogov do tega, da so se pri ljudskem štetju vpisali za Nem- ce«. Zato je tudi leta 1921 ugotovljeno število Nemcev »skoro gotovo previsoko«. Po naka- zanem kriteriju je veliki župan razdelil šta- jersko nemštvo na tri kategorije. Prvo naj bi predstavljali »pravi Nemci in stari germa- niziranci». Teh naj bi bilo 8300, od tega 2500 v Apaški kotlini, 1800 v Prekmurju, ostalih 4000 pa v omenjenih treh mestih in drugih krajih. V drugi kategoriji naj bi bilo 10.000 ponemčencev v prvi ali v drugi generaciji, zadnjo kategorijo pa naj bi predstavljalo 5000 Slovencev, ki »so se (leta 1921 op.) vpi- sali za Nemce«. Obe poročili, ljubljansko in mariborsko, žal nista izdelani po enotnih merilih, zato podatki, ki jih povzemamo, niso v celoti us- kladeni. Iz njih je videti, da so znašali na območju ljubljanske oblasti izdatki za vzdr- ževanje nemških manjšinskih šol v letih 1927—1928 nekaj več kot 180.000 din. Ti iz- datki so se krili iz ddklad in naklad na dr- žavne davke ter iz samostojnih občinskih davščin. V celoti je bilo v tem času na ob- močju ljubljanske oblasti 13 nemških manj- šinskih šol, od tega na območju kočevskega okraja v Oneku, Ovčjaku, Rajhenau, Spod- njem logu. Starem bregu, Grčaricah, Podlo- gu in Verdrengu. Posebna dvorazredna nem- ška šola je bila tudi v Ljubljani (ustanovlje- na je bila 9. februarja 1919 ter imela 4 dek- liške in 3 deške razrede). Zaradi pomanjka- nja učencev je bila ljubljanska šola 4. ok- tobra leta 1921 skrčena na vsega pet raz- redov, do leta 1925 pa je to število padlo na 2 razreda z 32 učenkami in učenci. V času priprave poročila velikega župana ljubljan- ske oblasti je imela šola v dveh razredih 42 učencev, nastanjena pa je bila v poslopju druge mestne deške osnovne šole na Zoisovi cesti. Ljubljanska občina je šolo (»kakor vse 90 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 svoje osnovne in meščanske šole«) brezplač- no oskrbovala s kurjavo, razsvetljavo in vo- do. Sola je bila z učili dobro založena, »pred- njačila pa je vsem ostalim šolam v Ljubljani glede samoučil«. Poleg naštetih je bilo na območju ljub- ljanske oblasti še 19 šol z nemškimi vzpo- rednicami. Poročilo našteva kraje s takimi šolami. Na območju kočevskega okraja so bile take šole v Kočevju (6 vzporednic). Ko- čevski Reki fpo en nemški in slovenski raz- red), trirazrednica v Koprivniku, šola v Li- voldu je imela nemške in slovenske vzpo- rednice, trirazrednici v Mozlju in Starem lo- gu sta imeli po dva nemška razreda, enako število tudi petrazrednica v Stari cerkvi, medtem ko je imela dvorazredna osnovna šola v Stalcerjih po eno nemško in sloven- sko vzporednico. Dalje sta bili v Vrčicah in Planini (črno- maljski okraj) po dve nemški vzporednici na tamkajšnjih enorazrednicah. Nemščino so poučevali še na osnovni šoli v Maverlenu po tri ure teden.sko. V Crmošnjicah, Lazah, Po- ljanah, Podstenicah, Smuki, Doljnji Topli re- bri in v Stalah (novomeški okraj) so imeli po poročilu utrakvistični pouk. Zunaj šir- šega kočevskega območja sta bili dve nemški vzporednici še na Gorenjskem, na jeseniški osnovni šoli. Poročilo poudarja, da je na nemških in utrakvističnih šolah poučevalo »dosti učiteljev nemške narodnosti in da se za pouk uporabljajo razne nemške šolske knjige«. Poglejmo še, kakšno je bilo stanje manj- šinjskega šolstva na območju mariborske ob- lasti. Tu so imeli v šolskem letu 1928/29 na 12 šolah 15 nemških razredov s 603 učenci. Stroški za te razrede so v šolskem letu 1927/ 28 znašali 129.073 din, v prihodnjem šol- skem letu pa je ta vsota znašala 173.281 din. Nadrobnejši podatki po posameznih okrajih dajejo naslednjo sliko: v Mariboru sta bila na drugi deški in na četrti dekliški šoli po dva nemška razreda s 56 oziroma 59 učen- kami in učenci. Na območju okraja Maribor — levi breg je imela šentiljska šola 5 nem- ških razredov s 154 učenci. Ljutomerski ok- raj: deška in dekliška šola v Apačah sta imeli po dva nemška razreda s 66 učenkami oziroma učenci; v Lokavcu je bil en nemški razred z 42 učenci in v Stogovcih trije raz- redi s 142 učenci. V okraju Murska Sobota je bilo več nemških razredov, ter v Fikšincih in Kramarevcih (po en razred). Drugo področje, ki se ga poročili dotikata, se je nanašalo na nemški manjšinski tisk pri nas. Poročilo velikega župana ljubljanske ob- lasti pravi, da izhajajo na njegovem območju štirje listi v nemškem jeziku (šlo je za lista Gottscheer Zeitung in Neue Montags Presse, medtem ko ostalih dveh listov nismo mogli ugotoviti). Poročilo pravi, da za »majhno število Nemcev ti listi popolnoma zadoščajo, zlasti, ker prihajajo sem razni inozemski li- sti, kakor na primer Neue Freie Presse, Reichpost, Grazer Tagespost, Grazer Volks- blatt in drugi, poleg tega pa mnogovrstne nemške revije, ilustrovani, modni in humori- stični listi«. Nemški tisik, ki je izhajal na ob- močju ljubljanskega velikega župana se je fi- nanciral z naročnino, poleg tega pa še iz dru- gih virov, katerih »izvor se ne more povsod ugotoviti. Tako na primer poroča sreski glavar v Kočevju, da dobiva Gottscheer Zeitung po- leg drugih zasebnih podnor tudi podpore kočevskih rojakov iz Amerike«. O listu Neue Montags Presse (list je začel izhajati leta 1929 op.) pa veliki župan piše, da ga »ka- kor se sodi, podpirajo nemški gospodarski krogi v Ljubljani, med njimi tudi banka Kreditni zavod za trgovino in industrijo«. Na območju mariborske oblasti pa so iz- hajali naslednji nemški listi: Deutsche Zei- tung v Celju in Mariborer Zeitung ter Volks- stimme v Mariboru. Za prvi list v poročilu beremo, da je manjšinski časnik, medtem ko je drugi v slovenskih rokah ter ga izda- ja konzorcij Mariborske tiskarne d. d. Zad- nji list je izdajal konzorcij nekdanje avstrij- ske socialne demokracije. Iz poročila tudi iz- vemo za naklado vseh treh listov: Deutsche Zeitung 2000 izvodov, Mariborer Zeitung 4500 ter Volksstimme 2000. Tretji odgovor obeh velikih županov na vprašanje notrajnega ministrstva se je na- našal na finančna in gospodarska podjetja nemške manjšine pri nas. Po poročilu je bil na denarnem področju na območju ljub- ljanske oblasti na prvem mestu Kreditni za- vod za trgovino in industrijo v Ljubljani; zavod je bil preko Agrarne banke v Beogra- du tesno naslonjen na dunajski Kredit-An- stalt. Njegova delniška glavnica je znašala po bilanci za leto 1927 12,500.000 din, rezervni fond 11,149.000 din in vloge 379,595.702 din. V upravi banke so bili zastopani talko Nem- ci kot Slovenci, vendar pa so bili Nemci »od- ločilen faktor«. Posebej zanimivi pa so po- datki o nemških denarnih zavodih na ko- čevskem območju. Med njimi je bila najmoč- nejša Kočevska mestna hranilnica. O njej iz poročila izvemo, da so v njeni upravi tudi Slovenci, leta 1926 pa je postala posojilnica nesolventna, ker je nalagala preveč denarja v nekdanjo MeI^kantilno banko v Kočevju (slednja je prišla v konkurz); leta 1928 sana- cija Kočveske mestne hranilnice in posojilni- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 91 ce še ni bila (končana. Drugo denarno pod- jetje v Kočevju je bila tamkajšnja Hranil- nica in posojilnica, zadruga z naomejeno za- vezo, v času priprave poročila najmočnejši denarni zavod Kočevarjev. Stel je 400 čla- nov s 530 deleži po deset dinarjev ter imel 70.000 din rezervnega, 20.000 pokojninskega ter 10.000 din rizičnega fonda. Hranilne vlo- ge so znašale 12.850 din, čisti dobiček 79.000 din ter denarni promet leta 1928 144 milijo- nov dinarjev. Poleg tega so Kočevarji imeli še štiri hranilnice in posojilnice z omejeno zavezo v Kočevski Reki, Starem in Spod- njem logu, Stari cerkvi in Crmošnjicah. Bi- le SÓ zgolj lokalnega pomena s poprečno 800.000 do 1,000.000 dinarjev letnega prome- ta. V poročilu velikega župana najdemo pri- pombo, da naštete hranilnice in posojilnice »kot denarni zavodi za splošno korist ne pri- dejo v poštev«. Poročilo še navaja, da je imela hranilnica in posojilnica v Kočevski Reki 129 članov s 132 deleži (stanje vlog 452.000 din). Starem logu 159 članov s 318 deleži (508.000 din vlog). Spodnjem logu 47 članov s 33 deleži (142.000 din vlog), v Stari cerkvi 1S7 članov s 195 deleži. (957.000 din vlog). Poleg tega so imeli kočevarski Nemci svojo podružnico Kmetijske družbe za Slovenijo s 60 rednimi in 700 podpornimi člani; namen družbe je bil pospeševati kmetijsko gospo- darstvo s preskrbovanjem plemenske živi- ne, umetnih gnojil, semen in poljedelskega orodja. Zanimiva je sodba velikega župana o zna- čaju nemškega kapitala na Slovenskem. Pra- vi, da so bila do leta 1918 industrijska in tr- govska podjetja na območju ljubljanske ob- lasti po večini v nemških rdkah. Nacionali- zacija (tj. prehod v slovenske roke) po tem letu ni dosegla nameravanega uspeha. Tako so se večja industrijska podjetja, osnovana kot delniške družbe, sicer res na videz »na- cionalizirala«, ko je prenehala zapora nad delnicami, vendar jih je nemški kapital zno- v^a pokupil. Za Trboveljsko premogokopno družbo poročilo opozarja, da je družba sicer v rokah francoskega kapitala, vendar so vsi vo- dilni uslužbenci Nemci. Podobno velja tudi za Kranjsko industrijsiko družbo, v kateri so vo- dilni uslužbenci enako Nemci. Za ljubljansko pivovarno Union iz ;poročila izvemo, da »se je celo okrepila in vsrkala vase še tiste pi- vovarne, ki so bile pred prvo svetovno vojno v slovenskih rokah«; tako je sedaj vsa pivo- varniška industrija v nemšikih rokah. Veliki župan je pisal, da podjetja, ki niso bila us- tanovljena na podlagi delnic, sploh niso bila nacionalizirana, ampak so jih obdržali bivši nemški lastniki. Kot taka podjetja poročilo omenja tekstilni tovarni v Tržiču in Litiji, cementarno v Mojstrani, slaminkarske ob- rate v Domžalah. Med nemškimi denarnimi zavodi v Mari- boru poročilo tamkajšnjega velikega župa- na stavlja Mariborski kreditni zavod z 8 do 10 milijoni vloženega kapitala na prvo me- sto. Vlagatelji so bili večinoma Nemci. O poslovanju zavoda izvemo, da »deluje jalko dobro, vestno in korektno«. Poleg tega je bi- la v nemšikih rokah (različne provenience op.) večina mariborske industrije, veletrgovin in obrti. Med zasebnimi nemškimi obrati poro- čilo omenia paromlina Franz Ludwig in sin, ter Karl Scherbaum in sin, usniame! Hermann Berg, Viljem Freundt. N. Halbärth in J. Hoffmann, pivovarno Tscheligi (soisek v po- ročilu ni dokončen). V Ptuju so bila po poro- čilu v rokah nemškega kapitala Ptujsko predujmno društvo ter društvi Vereinhaus in Landwirtschaftlicher Verein. Prvo je bi- lo registrirano kot zadruga z neomejeno za- vezo; rezervni sklad društva je konec leta 1928 znašal 549.225 din. Izvemo tudi, da »za- druga posluje jako dobro, njen denarni pro- met je razmeroma zelo visok«. Društvo Ve- reinshaus je štelo kakih 70 članov, bUo pa je tudi lastnik poslopja, vrednega okoli 1,500.000 din. Dohodki od hiše so letno zna- šali kalkih 21.000 din, vendar pa je imelo po drugi strani društvo okoli 30.000 din dolga. O delovanju društva iz poročila izvemo, da je njegova dejavnost omejena na oskrbovanje in uporabljanje« omenjenega poslopja. Društ- vo Landwirtschaftlicher Verein je štelo 25 čla- nov ter se je v glavnem ukvarjalo s sadjar- stvom. Društvo je bilo lastnik posestva, vrednega kakih 30.000 dinarjev. V Celju so bili Nemci lastniki več »procvitajočih« in- dustrijskih, obrtnih in trgovskih podjetij. Poročilo omenja naslednja podjetja: tovarno emajliranega iposodja Adolf Western dd. (30 milijonov obratnega kapitala), Daniela Ra- kusche veletrgovino z železnino (25 milijo- nov), celjski mestni mlin, katerega lastnika sta bila brata Rakuscha (10 milijonov), go- stilničarja in mesarja Franca Rebevška (2,5 milijona), trgovino s kolonijalnim blagom Gustava Steigerja, (2,5 milijona), trgovino z usnjem Ivana Jellenza (1 milijon) ter ope- karno Ungerja Ullmanna (1 milijon obrat- nega kapitala). Poleg tega je bilo na ob- močju celjskega okraja še 23 »dobro situi- lanih« nemških obrtnikov in trgovcev. Ve- liki župan v poročilu dodaja, da Nemci na tem področju nimajo svojih bank, pač pa imajo Hranilno in posojilno društvo z ne- omejeno zavezo v Celju. Društvo je štelo 600 članov s 747 deleži v skupnem znesku 92 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 9.752 dinarjev. Po bilanci iz leta 1928 je za- druga imela 147.955 din čistega dobička, medtem ko je dohodek iz nepremičnin zna- šal 25.082 din. — V ljutomerskem okraju je imel veleposestvo Julius Meinl; površina po- sestva v Črncih je znašala kakih 100 ha po- vršine, na kateri so gojili okoli 70 glav ži- vine. Posestvo je imelo lastno elektrarno s sedežem preko Mure na avstrijski strani; odvečno energijo je elektrarna oddajala za- družni elektrarni v Apačah za oskrbo Apač in bližnjih Lutvercev. Tako kot v Celju je imela nemška manjšina svojo hranilnico in posojilnico tudi v Apačah, ki je s svojim prometom obsegala celotno Apaško kotlino ter bližnjo Ščavnico. Konec leta 1928 je hra- nilnica imela 228 članov, 1,925.761 din do- hodkov ter 1,889,922 din izdatkov. Hranil- nica je bila članica Zadružne zveze iz Celja. Na območju konjiškega okraja sta bili dve nemški kreditni zadrugi. Prva je büa Hra- nilno in posojilno društvo v Konjicah s po- polnoma nemškim vodstvom. Deleži so zna- šali po 870 din, rezervni kapital 6306 din in stanje vlog 391.698 dinarjev; število članov je bilo 156. Druga zadruga pa je bila Hra- nilnica in posojilnica v Ločah s pretežno nemškim vodstvom. Deleži so znašali po 750 din, rezervni sklad 7.357 din in hranilne vloge 1,471.557 dinarjev. Število članov je bilo 27. Poročilo pravi, da bilančne številke kažejo, da je »delovanje obeh kreditnih za- vodov zelo živahno«. Žal v ohranjenem gradivu župana ljub- ljanske oblasti manjka priloga z nadrobnim seznamom nemških društev na območju nek- danje Kranjske, tako da se moramo omejiti na najvažnejša. Leta 1927 je bila ustanov- ljena Zveza kočevskih prostovoljnih društev, ki je združevala vsa kočevska gasilska druš- tva. Poročilo pravi, da je veliki župan odob- ril ustanovitev Zveze, ker je po njegovem šlo za humanitarno^ zvezo, »čeprav obstoji v Ljubljani Jugoslovanska gasilska zveza, pri kateri so včlanjena razen kočevskih skoro vsa gasilska društva v Sloveniji. Zveza in pridružena društva imajo pravila v sloven- skem jeziku, sicer pa se jim dopušča popol- na avtonomija«. Citalniško društvo v Kočev- ju je imelo kakih 6000 knjig, dobljenih iz Avstrije in Nemčije. Še pred tem pa je ob- stajal Leseverein, ki pa je bil razpuščen ter knjige tega društva shranjene na kočevski gimnaziji. O kočevskem pevskem društvu (Gottscheer Gesangsverein) izvemo, da je imelo 64 članov, njegov namen pa je bil go- jenje nemške pesmi. Veliki župan je poro- čal, da je društvo »že ponovno nastopalo na način, ki ni v skladu z našimi interesi«. Ta- ko so »8. junija 1926 šli njegovi člani na izlet v Celovec, Št. Vid in Rožek na Koroškem, kjer so jim avstrijski Nemci pripravili ma- nifestacije. Pri tem so baje celo bUe de- monstracije proti naši kraljevini ter so bi- li nekateri društveni člani celo ovadeni so- dišču«. Delovanje društva je bilo zato začas- no prepovedano ter dovoljeno šele, ko je so- dišče ustavilo postopek. Društvo je tudi pri- rejalo izlete v okolico Kočevja z namenom, da goji narodno zavest. V društvu se je tudi prepevala »takozvana« kočevarskahimna »Die Wacht am Kulpa«, sestavljena na podlagi znane pesmi »Die Wacht am Rheim«. Pesem je veliki župan sicer prepovedal, vendar se je še naprej prepevala podobna pesem. Če- trto društvo v Kočevju je bilo Kočevsko športno društvo s telovadnim odsekom; dru- štvo je imelo 70 članov: 20 telovadcev, 30 mladincev ter 20 otrok. O usmeritvi društva beremo, da vlada v njem »prilično isti duh, kakršen je v kočevskem pevskem zboru«. Ostala nemška društva so bila v Ljublja- ni. Športnega značaja je bilo Ljubljansko ja- halno društvo (pred tem Laibacher Reit- schul verein) z 22 člani. Društvo je imelo last- no jahalnico z zemljiščem. Drugo športno druš- tvo je bilo ljubljansko drsalno društvo (Lai- bacher Eislauf verein). Tako kot jahalno društvo se je tudi to omejevalo na upravlja- nje zemljišča, ki ga je imelo v lasti, in ki ga je dajalo v zakup. Društvo Schlaraffia je imelo vsega 28 članov, v glavnem Nemcev, v društvenem odboru so bili v celoti Nemci. Namen društva je bila gojitev umetnosti, 65 članov je imelo humanitarno društvo Mla- dinska skrb. Društvo je imelo v lasti dvo- nadstropno poslopje z vrtom, v katerem je vzdrževalo otroško zavetišče (del stavbe je imelo v najemu šentjakobsko gledališče). Po- leg tega je bilo več ljubljanskih Nemcev članov Društva lokostrelcev v Ljubljani ter Društva za gradnjo delavskih stanovanj. Ob zaključku poročila veliki župan ljubljansike oblasti piše, da ta »društvena organizacija Nemcem zadošča. Ponavljajo pa se od časa do časa še pritožbe, da se je odvzelo Nem- cem Kasinoverein (Kazinsko društvo) in Philharmonische Gesellschaft (Filharmonično društvo)«. Nadrobnejši pa je pregled, pripravljen za območje mariborske oblasti. Pregled kaže, da so imeli Nemci v Mariboru sedem društev; pevski društvi Marburger Männergesangsve- rein, ustanovljeno leta 1846 s 50 člani, in Liedertafel iz leta 1865 s kakimi štiridese- timi člani, dalje športno društvo Rapid z ok- rog 250 člani (društvo je imelo lastno šport- no igrišče), kolesarsko društvo Marburger KRONIJCA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 93 Radfahreir-klub Edelweis 1900 z 200 člani, društvo Schalaraffia Marpurghia (okrog 60 članov), lovsko družino Hubertus (30 članov) ter društvo nemških visokošolcev Vecrband deutscher Hochschüler in Maribor z okrog 50 člani. Poleg tega je bil v Mariboru močan oddelek požan.e ob.-^mbe, ki je bil skupaj z reševalnim oddelkom »kljub temu, da se nahaja v njih večje število Slovencev, še ve- dno v nemških rokah«. Za Ptuj pregled na- vaja tri društva: Pettauer Gesangsverein s 120 rednimi in 130 podpornimi člani, druš- tvo Deutsches Heim (40 članov), ki pa v ča- su priprave poročila ni več delovalo, ter Ver- band deutscher Hochschüler (20 članov). Sre- dišče z vrsto organizacij nemške manjšine je bilo tudi Celje. Tu je bilo središče družab- nega in kulturnega življenja celjskih Nem- cev Celjske nemško pevsko društvo s 40 čla- ni. Društvena tiskarna Celje je imela 22 čla- nov; premoženje tega društva je znašalo 560.000 dinarjev. V tej tiskarni so tiskali list Deutsche Zeitung, po potrebi pa je društvo tudi krilo primanjkljaj lista. Enako število članov kot društvo Društvena tiskarna Ce- lje je imelo še »Društvo za podpiranje nem- ško se učeče mladine v kraljevini SHS v Celju«. Društvo je bilo lastnik zemljišča, ve- likega 45 ha (zemljišče je bilo vredno 250.000 din). Athletik Sportklub Celje je štel 168 članov. Poleg naštetih je bilo v Celju še Dru- štvo za nemško sirotišnico in zaščito mla- dine (društvo je bilo v likvidaciji). Ob celj- skih društvih je veliki župan pripominjal, da se nemška »društva izogibajo javnega po- litičnega delovanja. Tudi se ni opazilo, da bi nejavljeno (= ilegalno) politično delovala«. Za ostalo Štajersko poročilo navaja na- slednja nemška društva: Männergesangsve- rein v Št. Lovrencu na Pohorju (14 članov). Športni klub v Šoštanju (18 članov), pro- stovoljna gasilska društva z 20 do 25 člani v Apačah. Žepovcih in Žibercah, Männer- gesangsverein v Konjicah (20 članov), poleg tega pa je bilo občutiti »pretežno« nemški vpliv še v gasilsikih društvih v Konjicah, Lo- čah in v Vitanju. II Ob nemški manjšini je skušalo poročilo mariborskega velikega župana odgovoriti še na nekatera vprašanja madžarske manjšine v Prekmurju. Poročilo pravi, da je v vsem Prekmurju 25 šol, namenjenih Madžarom. Te šole obiskuje 1422 učencev, od tega od- padejo na murskosoboški okraj štirje razre- di z 226 učenci ter na dolnjelendavski 21 razredov s 1196 učenci. Izhajala sta tudi dva madžarska lista Muravidek v nakladi 800 iz- vodov in Nepujsag v 600 izvodih (list je v začetku leta 1929 zaradi denarnih težav pre- nehal izhajati). Poročilo dalje omenja enajst društev, ki »kot manjšinska .. . pridejo v poštev«. To so bila meščanska čitalnica v Dol. Lendavi (15 članov). Židovsko omladinsko društvo v Dolnji Lendavi (26 članov, po rodu Židov madžarske narodnosti), pevsko društvo Škr- janec v Dol. Lendavi (20 članov), gasilsko društvo v Dol. Lendavi (okoli 230 članov), prostovoljna gasilska društva v Dobrovni- ku (34 članov), Petišovcih (20 članov). Dolgi vasi (20 članov), Dolini (20 članov), Centibi (20 članov), Motvarjevcih, (27 članov), ter iz- raelitsko žensko društvo v Dol. Lendavi (60 članic). PoročUo tudi opozarja, da se v de- lovanju teh društev »dosedaj ni opažalo pro- tidržavne tendence ter se tudi v političnem oziru društva kot taka ne udejstvujejo, pač pa se v njih delovanju izraža kulturno živ- ljenje tamkajšnje madžarske manjšine«. 94 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 DELAVSKO GIBANJE V TOVARNI SANITETNEGA MATERIALA NA VIRU 1936-1941 OB ŠTIRIDESETLETNICI USTANOVITVE SINDIKATA IN USPEŠNE STAVKE MIRO STIPLOVŠEK Tekstilno delavstvo se je na Slovenskem začelo bolj načrtno organizirati šele v drugi polovici tridesetih let. Tedaj je bilo že naj- številnejša industrijska skupina, saj je bilo v tekstilnih podjetjih zaposlenih največ oko- li 17.000 delavcev in uslužbencev, v stro- kovnih organizacijah — sindikatih pa se je organizirala le približno četrtina tekstilcev. Največ se jih je vključilo v »rdečo« social- nodemokratsko Strokovno komisijo, za njo je pridobila veliko tekstilnih delavcev v svo- je skupine »bela« krščanskosocialistična Ju- goslovanska strokovna zveza (JSZ), znatno manj pa »plava« narodnoliberalna Narodna strokovna zveza in »zelena« režimska kleri- kalna Zveza združenih delavcev (ZZD). 2'la- sti premajhna organiziranost in hkrati še razcepljenost v štiri sindikalne centrale ter struktura tekstilnega delavstva (oikoli 65 "/o zaposlenih je bilo delavk) sO' negativno vpli- vale na materialni položaj in delovne razme- re tekstilcev. Podjetniki so bolje plačevali delavstvo in dosledneje izvajali zakonodajo za varstvo delavstva zlasti zaradi dejavnosti strokovnih organizacij, praviloma pa so ime- li moški za polovico večje zaslužke kot žen- ske. Posebno hude pa so bile razmere v manj- ših obratih, kjer delavstvo ni bilo sindikalno organizirano in ni enotno nastopalo. V njih so bile mezde pod eksistenčnim minimu- mom, delovne razmere neustrezne in tudi nezdrave, delovni čas pa se je ravnal po na- ročilih za proizvode, ki jih je želel podjet- nik čimprej izpolniti in ga je zato podaljše- val ter pogosto kršil zakonska določila o njem. Tako je delavstvo v takih podjetjih delalo pogosto po 12 ur in več, ko pa je de- la zmanjkalo, je moralo na brezplačni do- pust. Tudi 50 Vo poviška mezd za nadurno delo, ki ga je določal zakon, ni dobilo. Za- radi strahu pred odpusti in brezposelnostjo pa se delavstvo običajno ni upalo upreti ne- zakonitemu ravnanju podjetnikov. S posa- meznimi »uporniki« so podjetniki lahko ob- računali, zato je delavstvo vedno bolj spo- znavalo, da bo le organizirano lahko izboje- valo izboljšanje svoje življenjske ravni in ustrezne delovne pogoje. Takšne razmere so vladale tudi na dom- žalskem območju,' kjer so po propadu evrop- sko znane slamnikarske industrije v prvi svetovni vojni začela zaradi veliko cenene delovne sile, ugodnih energetskih virov in prometnih zvez nastajati nova industrijska podjetja, kot leta 1920 Bonačeva papirnica na Koli cevem in Bistra, kasnejša tovarna barv in škroba Medic-Zankl, v Domžalah, j Prvj obrat ng Količevem KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1978 95 leta 1923 pa tekstilna tovarna Induplati v Jaršah, Marxova tovarna lakov in Kocjan- čičeva tovarna sanitetnega materiala na Ko- ličevem. Tu je tvrdka Franc Kocjančič in drug d. z o. z., ki je bila protokolirana 1. marca 1923, začela s tremi delavkami izdelo- vati obveze in vato. Tvrdka je imela obrat tudi V Ljubljani, višina podjetniškega kapi- tala pa je bila 120.000 din. Podjetje je po- stopoma širilo proizvodnjo, leta 1928 je imelo 15 zaposlenih, letna produlkcija pa je znašala do 300.000 obvez ter do 200.000 zavojev va- te in gaze. Velika prelomnica v njegovem razvoju je bil nakup nove zgradbe za tovar- no na Viru, v kateri je že pozimi 1929/30 stekla redna proizvodnja. Število zaposlenih je tedaj naraslo na! okoli 30 delavcev in de- lavk, vrednost podjetniškega kapitala pa se je dvignila na 1,7 milijona din. V tridesetih letih se je nato Kocjančičevo podjetje us- pešno razvijalo. Povečalo je tovarno na Viru, odprlo obrat v Mekinjah pri Kamniku, iz- boljšalo strojno opremljenost, razširilo vr- sto sanitetnih proizvodov, vrednost proizvod- nje se je dvignila na oikoli 1,8 milijona din letno, število zaposlenih pa je naraslo do okoli 100 delavk in delavcev.- Tako kot delavstvo v drugih podjetjih na domžalskem območju je tudi v Kocjančiče- vo tovarno prihajalo pretežno iz kmečke sre- dine in se šele postopoma oblikovalo v pravi industrijski proletariat. Zaradi tega je tudi ideja o potrebi sindikalne organiziranosti vanj težje prodirala, še posebej pa je na to vplival strah pred odpusti, s katerimi so v letih 1927/28 štrli v Bonačevi tovarni in v Induplati prva prizadevanja za ustanovitev strokovnih organizacij in pred katerimi so bili v nenehni nevarnosti v času velike go- spodarske krize. Delavstvo domžalskega in kamniškega območja pa je končno spodbu- dila in opogumila osem tedenska stavka pa- pirniškega delavstva v Bonačevi tovarni na Količevem, ki se je 14. oktobra 1935 konča- la s pomembno zmago delavstva. To je da- lo z odločnim bojem vsem drugim zgled, ka- ko se je treba boriti za pravico sindikalne- ga organiziranja. Podjetnik, ki je hotel z odpustom komunista Franca Bukovca zlomi- ti organizacijo, je moral na pogajanjih ne le povečati mezde, temveč tudi pristati, da bo v prihodnje vse delavske zadeve obravnaval z vodstvom tovarniške skupine JSZ in de- lavskimi zaupniki. V tej stavki pa ni šlo le za ureditev razmer v Bonačevi tovarni, mar- več hkrati tudi za zlom nasilja domžalskih podjetnikov zoiper organiziranje delavstva. Stavka na Količevem, ki je bila leta 1935 najdaljša na Slovenskem, ima pomembno mesto v stavkovnem valu, ki so ga sprožili komunisti po IV. pokrajinski konferenci KPJ za Slovenijo v prizadevanju, da dvig- nejo borbenost delavstva in ga usmerijo k akcij äki enotnosti. Potek papirniške stavke je usmerjal pokrajinski komite KPJ za Slo- venijo, komunisti z območja Doba, Prevoj in Lukovice pa so organizirali široko poli- tično in materialno podporo stavkajočim de- lavcem. Tako se je partija s stavko na Ko- ličevem pomembno uveljavila v delavskem gibanju na domžalskem območju in si ustva- rila pogoje za kasnejše usmerjanje tamkaj- šnjih organizacij JSZ na napredne pozicije. Komunistični »Delavski obzornik« je v ana- lizi boja panirniškega delavstva poudaril: »Stavka na Količevem je pokazala nazorno, kaj zmore enotno, nerazcepljeno delavstvo, če ima vedno pred seboj jasen končni cilj ..« in ta izkušnja je bila posebno dragocena tu- di za delavstvo drugih tovarn na domžal- skem območju, ki se je začelo jeseni 1935 organizirati.3 Spomladi 1936 so se opogumile tudi de- lavke v Kocjančičevi tovarni. Članice pri- pravljalnega odbora (Ivanka Baje, Marija Kerč, Francka Osolnik, Francka Srša in Ma- rija Vodlan) so začele posamezne delavke in delavce navduševati za ustanovitev strokov- ne organizacije — sindikata. V njegovem imenu se je oglasila pri tedaj najbolj znanem organizatorju sindikalnega gibanja na dom- žalskem območju Francu Bukovcu na Koli- čevem Marija Vodlanova in ga seznanila z željo, da bi se tudi tekstilci na Viru orga- nizirali v Jugoslovanski strokovni zvezi. V krščanskosocialističnih strokovnih organiza- cijah JSZ je bilo tedaj organizirano tudi drugo delavstvo na domžalskem območju, kar je bilo porok za medsebojno pomoč v bojih in tudi za enotno nastopanje delavstva v skupnih vprašanjih. Bukovec jt nato ob- vestil o odločitvi delavstva Kocjančičeve to- varne osrednje vodstvo JSZ v Ljubljani. Dne 22. 6. 1936 se je zbralo v društvenem domu v Dobu okrog 30 do 35 delavk in de- lavcev »na prijateljski razgovor zaradi usta- novitve strokovne organizacije«. Iz Ljublja- ne je prišel strokovni tajnik JSZ Jože Gro- šelj, ki je poudarjal v svojem govoru zlasti izkoriščanje žendke delovne sile v tovarnah, Franc Bukovec pa je obširno govoril o nalo- gah strokovnih organizacij, ki morajo izbo- jevati izpolnjevanje vseh zakonov za varstvo delavstva. Ugotovil je tudi, da so plače v Kocjančičevi tovarni »skrajno nizke, da de- lajo v tovarni, kjer je zrak zelo kvaren zdra- vju, nadure se ne plačujejo z zalkonitim do- plačilom«. Pozval je delavstvo, naj se orga- 96 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 Tovarna vate in obvezilne- ga materiala Kocijančič & drug na Viru nizira po zgledu delavstva na Količevem »brez strahu, ker jim bodo stali ob strani vsi organizirani tovariši in tovarišice«. Ob sklepu prvega sestanka so vsi navzoči pod- pisali pristopnice za JSZ."" Dne 29. junija 1936 je bil nato v Dobu sestanek na novo ustanovljene skupine JSZ, na katerem je strokovni tajnik Peter Lom- bardo iz Ljubljane obvestil člane iz Kocjan- čičeve tovarne, da poteka enotna akcija vseh strokovnih organizacij za ureditev nevzdrž- nih razmeri v vseh tekstilnih tovarnah v Sloveniji. Franc Bukovec je na sestanku po- drobneje obrazložil organizacijsko delo v skupinah JSZ in poudaril, »da je organiza- cija v veliko korist delavstva kot tudi pod- jetja, katero hoče socijalno gledati na za- posleno delavstvo«. Strokovni tajnik Gro- šelj pa je tudi povedal, da je lastnika Koc- jančiča seznanil s ustanovitvijo skupine JSZ v tovarni. Odgovoril mu je: »Nimam nič pro- ti temu.« Zato je Grošelj pozval organizira- ne delavce in dela vike, naj se »ne bojijo iz- zivalnega nastopanja tistih izjem, ki od ce- lotnega zaposlenega delavstva niso stopili v organizacijo«.* Toda že čez nekaj dni je prišlo v tovaimi do hudega spora, ki se je zaostril v stavko. »Delavska pravica« je v članku »V borbi za svobodo združevanja« pisala, da je v Koc- jančičevi tovarni nenadoma začelo primanj- kovati dela, brž ko se je delavstvo organi- ziralo. Podjetje je 3. in 4. julija ustavilo pro- izvodnjo z obrazložitvijo, da je zmanjkalo naročU, kljub temu da še niso bili izdelani proizvodi, ki so bili že naročeni. V soboto 4. julija je bil nabit razglas, da se do nadalj- njega preneha z rednim obratovanjem, ko- likor pa bodo spet naročila, bo podjetje spro- ti poklicalo delavstvo na delo. Na sestanku je delavstvo izrazilo prepričanje, da je ta ukrep posledica ustanovitve skupine JSZ, Soglasno je sklenilo, da mora podjetje pri- stati, »da se zaposlijo vsi, ako ni mogoče na enkrat, pa s skrajšanim delovnim časom ali izmenami«, preden se vrne na delo. Delav- stvo pa si je hkrati prizadevalo, da bi se spor rešil brez njegovega skrajpega orožja — stavke. Zato je zastopnik centrale JSZ v po- nedeljek 6. julija zjutraj izročil v pisarni podjetja pismeno vlogo, v kateri je organi- zacija JSZ izrazila željo, naj se delo uredi sporazumno z njo. Toda lastnik podjetja je odpotoval na dopust, uradniki pa so izjavili, da nimajo pooblastil za odpiranje pisem, še manj pa za kakršnekoli razgovore. Glede na to je nastala »težka situacija, za katero de- lavstvo ne more odgovarjati«. Tako se je de- jansko začela stavka v odgovor na podjetni- kov začasni kolektivni odpust —• izpor. De- lavstvo je okrog tovarne postavUo straže, da bi neorganizirani posamezniki ne postali stavikokazi. Kljub temu jih je nökaj prišlo skozi zadnji vhod in pomagalo končati na- ročene izdelke. Stavkokaze pa so kmalu »na silo izvlekli iz tovarne« in stavka je bua po- polna. »Delavska pravica« je poudarila: »Ob- rat sedaj stoji. Delavstvo čaka, da se vrne lastnik podjetja. Delav,stvo je odločeno, da brani svoje pravice, predvsem pa si ne pu- sti, da bi mu kdo kratil pravico združevanja.« O razmerah v Kocjančičevi tovarni pa so za- stopniki delavstva obvestili tudi sresko na- čelstvo v Kamniku.'"' Končno je 11. julija prišlo do pogajanj med Francem Kocjančičem, zastopnikom De- lavske zbornice Antonom Marinčkom ter za- stopnikom delavstva in centrale JSZ Jože- tom Grošljem, na katerih so dosegli na- slednji sporazum: »1. Podjetje ni skrajšalo obrata za nekaj dni iz nasprotja proti organizaciji JSZ, am- pak radi tega, ker so tako zahtevale po- slovne razmere tovarne. 2. S 13. 7. prične tovarna obratovati v pol- nem obsegu, kot je bilo že v naprej rečeno. Obseg obratovanja se bo pa tudi v bodoče ravnal po naročilih. 3. Morebitne želje naj delavstvo predla- ga podjetju na običajen način tj. po za- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 97 stopnikih organizacije. O takih predlogih je lastnik podjetja vedno pripravljen razprav- ljati na prijateljski in sporazumen način. 4. Isti način obravnavanja vseh zadev de- lavstva sprejme zase tudi JSZ. 5. Podjetje priznava od delavstva izvolje- ne zaupnike za obratne zaupnike, ki so: Ju- teršek Karel, Dob, št. 89. Kerč Marija, Vir št. 5, p. Dob Prašnikar Klara, Prevoj e št. 7, p. Lukovica. 6. Delavstvo se zaveže, da bo svoje delo odnosno odkazano delo opravljajo vestno in marljivo kakor do sedaj. 7. Podjetje se zaveže, da ne bo radi do- godkov v tovarni izvajalo nikakih konsek- venc.«' V nedeljo, 12. julija, so se člani skupine JSZ spet sestali v Dobu. Na sestanku je naj- prej govoril predsednik JSZ Srečko Žumer o potrebi strokovnih organizacij v delav- skem gibanju, strokovni tajnik Grošelj pa je seznanil članstvo z doseženim sporazumom s podjetjem. O njem je pisala tudi »Delavska pravica«, ki je poudarila, da je na pogaja- njih »g. Kocjančič bil v resnici precej uvi- deven«, posebej pa je pohvalila delavstvo: »Vse članstvo je ves čas kazalo izredno ko- rajžo in disciplino. Tudi v bodoče mora biti tako ...«, vsa vprašanja pa naj rešuje spo- razumno s centralo JSZ. Zanimivo pa je dej- stvo, da podjetnik nikakor ni hotel priznati pravega vzroka za prekinitev obratovanja, delavstvo pa ni tega vprašanja zaostrevalo'. Tekstilni delavci in delavke sO' v svoji prvi akciji »odločno in borbeno pokazali organi- zacijsko zavest.«'' V sporazumu je doseglo priznanje svoje strokovne organizacije in svojih delavskih zaupnikov, ki so nato takoj začeli izpolnjevati svoje naloge. Že 23. julija 1936 je bila prva razprava o sklenitvi kolektivne pogodbe, tj. pismenega sporazuma med delavsko strokovno organi- zacijo in podjetnikom, s katero bi uredili vse delovne pogoje ter pravice in dolžnosti iz de- lovnega razmerja. O besedilu kolektivne po- godbe so se načelno sporazumeli, delavski za- upniki pa niso sprejeli ponudbe podjetnika, da zviša vsem mezde le za 10 "/o. Po^ razgovorih so sklicali sestanek sikupine JSZ, na katerem so člani zahtevali, naj podjetje poveča pla- če vsaj za 20 "/o, predvsem tistim delavkam, ki najmanj zaslužijo.* Nova pogajanja so bi- la nato 1. avgusta, udeležili pa so se jih Franc Kocjančič, za Delavsko zbornicO' An- ton Marinček, za centralo JSZ strokovni taj- nik Jožko Rozman, kot neposredni zastopnik delavstva pa zaupnik Karel Juteršek. Na njih so se sporazumeli, da razpravo o skle- panju posebne kolektivne pogodbe odložijo, Podjetnik, družabniki in delavstvo 1935 98 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 ker je Delavska zbornica že sklicala sestanek o sklepanju enotne in skupne kcnlektivne po- godbe za vsa slovenska tekstilna podjetja. V primeru, da ta akcija ne bi uspela, pa je bil Kocjančič pripravljen Skleniti separatno kolektivno pogodbo. Takoj pa je podjetje pripravljeno izvajati vsa določila socialne zaščitne zakonodaje v polnem obsegu. Pod- jetje bo izdelalo tudi delovni red. Pristalo je na 10 do 15 '/o povečanje mezd, do prihod- njega izplačila pa bo izdelalo seznam starih in novih prejemkov vsega delavstva in v posameznih primerih je pripravljen upošte- vati tudi posebne želje po zvišanju mezd. Najdaljša pa je bila razprava o začasnem od- pustu manjše skupine delaVk, ker je podje- tje zaradi pomanjkanja naročil sklenilo za nekaj časa ustaviti obratovanje nekaterih oddelkov. Zastopniki delavstva so predlagali, naj bi vsi zaposleni delali zato s skrajšanim delovnim časom, dobili pa so odgovor, da to tehnično ni izvedljivo. Končno so se spora- zumeli, da podjetje začasno zaradi pomanj- kanja dela ukine obratovanje tkalnice in po- šlje skupino delavk na začasni dopust, ne- kaj delavk pa bo premestilo v druge od- delke. Podjetje se je tudi obvezalo, da bo vse delavke znova zaposlilo, če bo dobilo nova naročila. Dopisnik v »Delavski pravici« je ob tem sporazumu še poudaril: »Ako bomo ta- ko složni in enotni, kot smo bili doslej, se nam ni bati ničesar.«' Podjetje je delavstvu že 3. avgusta pred- ložilo seznam vseh zaposlenih s starimi in novimi mezdami. Tedaj je bilo zaposlenih 42 delavk in delavcev. Iz seznama se vidi, da je nekaj začetnic dobilo najnižjo plačo 1,50 do 1.80 din na uro, večina delavk je imela 2 do 2.20 din na uro, najvišja urna mezda delavca pa je bila 4 din. Delavstvo ni bilo zadovoljno s predlogom podjetja, ki je ve- čini dvignilo mezdo le za 10 "/o. Zahtevalo je nova pogajanja in na njih je bil podjet- nik pripravljen popustiti pri mezdah naj- nižjih kategorij. Dopisnik v »Delavski pra- vici« je ob teh novih pogajanjih izrazil vtis, »da so morebitnih težav v podjetju bolj kri- vi razni predpostavljeni, kakor pa podjetnik sam.«'* Ker so podjetniki zavlačevali sklenitev enotne kolektivne pogodbe za vso tekstilno industrijo na Slovenskem, se je 20. avgusta 1936 začela stavka tekstilnega delavstva, naj- prej V Kranju, nato pa se je razširila še na večino večjih industrijskih obratov. To ve- liko stavkovno gibsmje, v katerega so od- ločno posegli komunisti, se je spremenilo v pravi razrednopolitični boj. Delavstvo je za- sedlo tovarne, podjetnike pa je v njihovih prizadevanjih za zlom staVke podprla ban- ska uprava, tudi z oboroženo silo in z are- tacijami stavkujočih. Predaleč bi zašli, če bi ta veliki boj slovenskega tekstilnega delav- stva poskušali podrobneje prikazati. Stavka se je formalno končala s sklenitvijo kolek- tivne pogodbe 23. septembra. Tekstilno de- lavstvo je tako uspelo enotno urediti svoje mezde in delovne razmere, čeprav delodajal- ci niso sprejeli vseh njegovih zahtev, neka- tera vprašanja pa so rešili kompromisno." To veliko stavkovno gibanje je vplivalo tudi na ureditev položaja delavstva v Koc- jančičevi tovarni. Ker je tik pred začetkom stavke delavstvo na Viru končalo mezdno gibanje in ker je podjetnik že v naprej pri- stal, da bo veljala tudi zanj splošna kolektiv- na pogodba, se ni neposredno vključilo v splošno stavkovno gibanje slovenskih tekstil- cev, razumljivo pa se je z njim solidarizi- ralo in ga podprlo. Že 15. oktobra so bila nato med za- stopniki delavstva in podj,etja pogajanja o sklenitvi kolektivne pogodbe. Ker Koc- jančičevo podjetje ni šlo v sklop Zveze delodajalcev tekstilne stroke, češ da po zna- čaju in ipo načinu dela ne spada med na- vadna tekstilna podjetja, zanj tudi splošna kolektivna pogodba ni veljala (skupno je ve- ljala za 42 tekstilnih podjetij) in skleniti jo je bilo treba posebej. Delavski zaupniki in strokovni tajnik Lombardo so uspeli doseči, da je podjetnik sprejel z malenkostnimi spre- membami splošni del kolektivne pogodbe, ki so jo podpisale strokovne organizacije in Zveza delodajalcev tekstilne stroke 23. sep- tembra. Glede delovnega časa je bilo v njej določeno, da traja 8 ur na dan, zaradi neka- terih praznikov izpadli delovni čas in za pro- sto popoldne v sobotah pa je podjetje lahko podaljšalo delovni čas za eno uro na dan. 1. maj je delavstvo praznovalo v primeru, če je to željo z glasovanjem izrazila večina delav- stva, vendar je moralo izpadle ure nadome- stiti. Za nadure so bili določeni zakoniti 50 ali 100 "/o poviški. V pogodbi so bili tudi po- drobno določeni postopiki v primerih pomanj- kanja dela, ko naj bi se skrajšanje delovne- ga časa urejalo sporazumno z delavskimi za- upniki, pri odpustih delavstva je podjetje dolžno upoštevati socialne razmere, pri spre- jemanju novih delavcev pa tiste, ki so bili zaradi pomanjkanja dela odpuščeni ali pa so delo prekinili zaradi daljše bolezni. Podjetje in delavci so imeli pravico do 14-dnevnega odpovednega roka. Podrobno so bile tudi do- ločene pravice delavstva v primerih bolezni in drugih zadržkih z dela. Nevarna so bila določila o kaznih za poškodovanje strojev in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 99 materiala, kjer je bilo še precej možnosti za samovoljo podjetnika. Podjetje je priznalo delavske zaupnike, ki so v prvi vrsti pokli- cani, da posredujejo pri siporih iz delovne- ga razmerja. Težje pa je bilo doseči sporazum o ta- rifnem delu koleiktivne pogodbe, ker so de- lavski zaupniki novo povečanje mezd, da bi jih uskladili z zaslužki tekstilnih delavcev v drugih podjetjih. Končno so morali pristati na začetno mezdo za delavke 2 din in za de- lavce 2,75 din na uro. To mezdo pa so imeli lahko le dva meseca, nato pa jim pripada mezda, določena za delo, ki ga delavka(ec) opravlja. V prilogi h kolöktivni pogodbi so bile določene za vsakega delavca posebej ur- ne mezde (dve zaposleni sta dobili po 2.25, petindvajset, torej večina delavk, je imela po 2.30 din, ena delavka 2.40, šest zaposle- nih po 2.50 din, trije po 2.60 din, eden 3.60 din, eden 4.20 din, najvišja urna mezda pa je bila 4.50 din, ki jo je dobil le en delavec). Za delo po akordu pa se je podjetje obvezalo, da bo postavke tako določilo, da bo pov- prečni akordni zaslužek za 15 */o višji od ur- ne mezde za določeno kategorijo. Zaslužike bo izplačevalo vsakih osem dni. V kolektivni pogodbi pa je bilo pomemb- no določilo, da podjetje in strokovna organi- zacija lahko predlagata spremembo tarif- nih postavk, ne da bi bila s tem razveljav- ljena hkrati tudi splošna določila. S tem so bile odprte možnosti za nova mezdna gibanja brez odpovedi kolektivne pogodbe. Veljala je do konca leta 1937, če pa je nobena stran dva meseca pred iztekom tega leta ne odpo- ve, se njena veljavnost avtomatično podajša še za eno leto, isti postopek pa velja tudi za naslednja koledarska leta.'^ »Delavska pravica« je nato poudarila, da je vprašanje kolektivne pogodbe za delav- stvo Kocjančičeve tovarne dokaj zadovolji- vo rešeno, niso pa ustrezno uspela tudi poga- janja o povečanju zaslužkov, »ki so v tem podjetju ostala daleč za plačami ostalih tek- stilnih podjetij.« Zato bo potrebno novo mezdno gibanje. Mezde, ki so jih imele de- lavke, preden so se organizirale (1.50 do 2 din), so za strojno delo odločno prenizke: »Smelo trdimo, da podjetje v gospodarskem pogledu ne stoji tako slabo in bi moglo brez nevarnosti za nadaljnji obstoj dati svojemu delavstvu za njihovo delo odgovarjajoče pla- čilo. Z novo pogodbo se bodo plače, ki smo jih zgoraj navedli, izboljšale od prilike za 15 do 30*/o, kljub temu pa bodo še vedno pod najnižjimi plačami, ki so določene v kolektivni pogodbi za tekstilno delavstvo. Delavstvo naj se zaveda, dä s tem ni zaprlo zadnjih vrat in da bo moralo stalno stremeti in delati na tem, da bo vse ono, kar je zamu- dilo, v bodoče nadoknadilo. Prav tako se mora zavedati podjetje, da je v korist njega sa- mega, da ima tako delavstvo, ki bo za svo- je pošteno delo tudi pošteno plačano. «^^ S podpisom kolektivne pogodbe 19. okto- bra 1936 se je torej končala prva faza bojev delavstva Kocjančičeve tovarne za izboljša- nje delovnih in mezdnih razmer. V štirih mesecih po organiziranju v skupini JSZ je uspelo pogodbeno urediti svoje delovno raz- merje, povečati plače ter izbojevati prizna- nje strokovne organizacije in delovnih zaup- nikov kot svojih predstavnikov v urejanju vseh zadev s podjetjem. Posameznik je od- slej pri uveljavljanju svojih pravic lahko ra- čunal s podporo strokovne organizacije, de- lavstvo pa se je z vključitvijo v sikupino JSZ pridružilo sindikalnemu gibanju in je tako cb ipodpori vsega organiziranega delavstva vodilo nadaljnje akcije za izboljšanje svojega položaja. Po sklenitvi kolektivne pogodbe se je začelo obdobje prizadevanj skupine JSZ, da se vsa njena določila dosledno izpolnju- jejo, posebno pozornost pa je moralo posve- titi mezdnim gibanjem, da bi delavstvo v Kocjančičevi tovarni tudi v materialnem po- gledu doseglo standard drugih tekstilnih de- lavcev. Ena prvih nalog pripravljalnega odbora sikupine JSZ na Viru je bila ureditev oblast- nega priznanja in pridobitev uradnega do- voljenja za delovanje. V njegovem imenu so Karel Juteršek, Marija Kerč in Klara Praš- nikar 25. novembra 1936 poslali sreskemu načelstvu v Kamniku v potrditev pravUa JSZ. Kraljevska banska uprava dravske ba- novine je nato 17. decembra 1936 dovolila ustanovitev društva »Strokovna skupina tek- stilnega delavstva Vir pri Domžalah« s pri- pombo, da bo dobilo »pravno osebnost šele s sklepom ustanovnega zbora«. Po pravilih je imelo društvo kot član JSZ nalogo zdru- žiti vse delavce(ke), ki so zaposleni na te- ritoriju društva, izvojevati jim pravične službene pogoje, jih strokovno in splošno izo- braževati ter jim priboriti vse socialne pra- vice.« Te svoje naloge pa izpolnjuje s tem, da: - »1. Prireja shode, sestanke, predavanja, tečaje, družabne in gledališke prireditve,, iz- daja letake itd. 2. Raziskava službene razmere in zbira to- zadevne statistične podatke. 3. Skrbi za strokovno in splošno izobrazbo svojih članov ter snuje knjižnico. 100 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 4. Pošilja vloge na delodajalce, urade, sta- novske in zakonodajne zbore ter posreduje pri njih. 5. Daje svojim članom pravne nasvete v sporih, ki izvirajo iz njihovega mezdnega (službenega) razmerja. 6. Daje svojim članom v slučaju bolezni, brezposelnosti, poroda in smrti, kakor tudi v drugih izredno nujnih slučajih gmotne podipore iz obstoječih fondov v smislu sikle- pov občnih zborov in v okviru razpoložlji- vih sredstev. 7. Posreduje svojim članom delo ter pod- pira potujoče, delo iščoče člane z nasveti in gmotno.. . 8. Pobira od svojih članov redne in izred- ne prispevke. 9. Zbira za posamezne s vrhe posebne fon- de.«'* O izpolnjevanju vseh teh številnih nalog je nato razpravljal ustanovni občni zbor JSZ v Kocjančičevi tovarni, ki je bil 21. febru-j ar j a 1937 v društvenem domu v Dobu. Pri- pravljalni odbor je na njem poročal tudi o težavah po ustanovitvi strokovne organiza- cjie ter poudaril, da se sadovi njenega delo- vanja »že kažejo v precejšnji meri.« Zlasti pomemben uspeh je do 35 °/o povečanje mezd od začetka organiziranega nastopa delavstva. Poudaril je še, da se je v delavstvu Kocjan- čičeve tovarne »ukoreninila zavest in sp'O- znanje, da delavec, če ni organiziran, ne po- meni nič.« Ob sklepu pa je občni zbor izvolil naslednji odbor; predsednik Karel Juteršek, podpredsednik Ivan Štrukelj, tajnica Ivanka Baj|C, blagajničarka Francka Capuder, od- bornici Francka Osolnik in Francka Dolni- čar, nadzorstvo: Marija Vodlan in Marija Kerc.'s Skupina JSZ na Viru se je tesno povezala z drugim delavstvom domžalskega in kamni- škega območja, ki je bilo organizirano v JSZ. Do 1. novembra 1937 je biloi v nekda- njem kamniškem srezu ustanovljenih 12 sku- Kraljevska banska uprava je z do- pisom 17. 12. 1936 tudi formalno dovolila ustanovitev sindikata tek- stilnega delavstva na Viru, ki je dejansko deloval že od začetka po- letja 1936 I kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 101 pin JSZ, v katerih je bilo 1244 članov in čla- nic, ali skoraj četrtina celotnega članstva JSZ na Slovenskem. Tako je bil kamniški srez eno najmočnejših oporišč krščanskoso- cialističnih sindikatov v Sloveniji. Tedaj je bilo v skupni JSZ v Kocjančičevi tovarni or- ganiziranih 50 delavk in 7 delavcev ali razen redkih posameznikov vsi zaposleni.'** Na ok- rožnem sestanku predstavnikov skupin JSZ 23. marca 1937 je bil v medstrokovni odbor JSZ za kamniški okraj izvoljen tudi Karel Juteršek.'^ Ko se je v okviru JSZ začelo tesneje povezovati članstvo tudi po panogah zaposlitve, so se ustanovnega občnega zbo- ra Strokovne zveze tekstilnega delavstva JSZ 9. maja 1937 udeležili zastopniki z Vira. Za predsednika te strokovne zveze je bil izvo- ljen Ciril Škofic iz tovarne Induplati v Jar- šah, v ožji odbor pa tudi Juteršek kot pred- stavnik delavstva Kocjančičeve tovarne.'^ Ta- ko se je skupina JSZ z Vira vključila v sin- dikalno gibanje v lokalnem in slovenskem okviru, posebno tesno pa je sodelovala z organizacijo JSZ iz Jarš, s katero je nasto- pala skupaj v bojih za izboljšanje položaja tekstilnega delavstva na Slovenskem. Omenili smo že, da ob sklenitvi kolektiv- ne pogodbe ni bilo zadovoljivo rešeno tudi vprašanje zaslužkov. Ban dravske banovine je 31. julija 1937 določil minimalne mezde od 1.80 do 3 din na uro. Skupina JSZ na Vi- ru je glede na to uredbo o minimalnih mez- dah začela z mezdnim gibanjem. Na poga- janjih 10. oktobra so delavski zaupniki ter zastopnik Delavske zbornice Marinček in taj- nik JSZ Lombardo uspeli doseči lOj do 20 "/o povečanje mezd. Mladoletne delavke so nato dobile 2.30 din na uro, delavke 2.75 din na uro, delavci pa od 4 do 5.30 din na uro. To povečanje je znašalo za vse delavstvo sku- paj okoli 50.000 din na leto. Ob tem mezd- nem gibanju je »Delavska pravica« pouda- rila, da se je spet pokazalo, kako se uredbe v korist delavstva izvajajo le tam, kjer po- skrbi za to strokovna organizacija.''* Delavski zaupniki so leta 1937 večkrat po- sredovali tudi zaradi odpustov posameznih delavk in delavcev. Dopisnik je poročal, da so vse sporne zadeve uredili sporazumno, »ker je bil podjetnik vedno in vseskozi uvi- deven.«2« Januarja 1938 so bili za) nove ob- ratne zaupnike izvoljeni Karel Juteršek, Frandka Osolnik, Francka Dolničar in Dana Kolenc, na občnem zboru 13. februarja, ki je »potekal v najlepšem soglasju«, pa je bil izvoljen v glavnem stari odbor skupine JSZ. Na njem je delavstvo Kocjančičeve tovarne tudi poudarilo: »Kljub vsem klevetam in raznim govoricam ostane delavstvo zvesto JSZ, ker je le JSZ prava krščanska delavska strokovna organizacija.«^' Na članskem se- stanku 26. junija 1938 je delavstvo znova podprlo JSZ, ki se ne bojuje le za izboljša- nje položaja delavstva v podjetjih, temveč tudi za »koristi celotnega delavnega ljudstva in naroda.«2- S temi stališči je odločno obso- dilo razbijaško in klevetniško dejavnost or- ganizatorjev režimskega klerikalnega sindi- kata Zveze združenih delavcev, ki je bua prav v kamniškem okraju posebno močna, vodili pa so jo grobeljski misionarji. Ko je vodstvo klerikalne stranlke uvidelo-, da ne more več zajeziti in nadzorovati naprednih tokov v krščanskosocialistični JSZ, jo je po^ skušalo z novim sindikatom ZZD razbiti. Za- radi odločnega nastopa delavstva pa režim- ska ZZD v kamniškem srezu ni uspela usta- noviti številčno močnih podružnic in JSZ je ostala poglavitna sindikalna organizacija na tem območju. Na občnem zboru 8. januarja 1939 v Dobu je bilo 90 "/o vseh članov, osrednje vodstvo pa je zastopal tajnik Rozman. Poročua od- bornikov so pokazala, »da je skupina bila vedno pridno na delu za koristi svojega član- stva. Veliko dela je bilo izvršenega na sejah, sestankih, v tovarni z intervencijami itd., to vedo povedati le tisti, kateri so bili s tem delom vedno vpreženi.« Pomemben uspeh je bila ustanovitev podpornega fonda za pomoč delavstvu ob brezposelnosti in drugih stis- kah. Tudi na tem občnem zboru so razprav- ljali o metodah »zelenih« zoper JSZ: »Član- stvo je enodušno obsojalo način borbe, ka- tero se vodi danes proti JSZ. Kdor napada in blati JSZ, ta napada nas delavce. Zato se bomo še bolj tesno oklenUi naše matice in storili vse, da naše vrste ohranimo neokr- njene.« V novi odbor so izvolili več novih članov in članic, predsednik pa je ostal Ka- rel Juteršek.23 Strokovne organizacije so že jeseni 1938 začele z akcijo za izboljšanje kolektivne po- godbe za tekstilno delavstvo z dne 23. sep- tembra 1936. Ena temeljnih zahtev je bilo povečanje vseh mezd za 15 "/o zaradi porasta draginje. Ker je na nekaj razgovorih Zveza industrij cev odklonila večino delavskih pred- logov in celo poskušala poslabšati nekatere že pridobljene ugodnosti, so strokovne or- ganizacije s 1. februarjem 1939 odpovedale kolektivno pogodbo.2" V to gibanje se je vključilo tudi delavstvo Kocjančičeve tovar- ne. Na rednem mesečnem sestanku 12. fe- bruarja 1939 so razpravljali o odpovedi skupne kolektivne pogodbe in poudarjali, da mora biti nova boljša. Ob tem so pripom- nili: »Sicer pa smo organizirali in bomo s po- 102: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 Sindikalni izlet na Dobeno 1939 rnočjo naše organizacije uveljavili svoje zah- teve, četudi ni pogodbe.« Delavstvo pa je tudi odločno protestiralo zoper odlaganje vo- litev novih delavskih zaupnikov in zahte- valo, da se podaljša mandat dotedanjim za- upnikom.2' O skupnem boju tekstilnega de- lavstva so nato razpravljali še 26. marca, ko je na članskem sestanku v Dobu govoril Ciril Skofic kot predsednik Strokovne zveze tek- stilnega delavstva JSZ, in nato spet 7. maja 1939. Pripomniti pa moramo, da odpoved skupne kolektivne pogodbe ni veljala tudi za posebno pogodbo v Kocjančičevi tovarni in iz kasnejšega poročila vidimo, da je sku- pina JSZ ni odpovedala. Ze kmalu pa je iz- koristila možnost, ki jo je dovoljevala po- godba, in začela z novim mezdnim gibanjem. V začetku julija 1939 so bili prvi pogovori o povečanju mezd, na katerih je podjetje pri- stalo, da bo izdelalo svoj predlog o poviških. Toda že čez nekaj dni je obvestilo delavske zaupnike, naj bi se z mezdnim gibanjem po- čakalo, »češ da sedaj ni za to ugoden čas.« Na sestanku 16. julija v Dobu, ki je bil iz- redno dobro obiskan, pa je delavstvo soglas- no in odločno sklenilo, »naj se to vprašanje reši čimprej in je poudarjalo, da ravno za- to želi, da se to vprašanje reši sedaj, ker ni toliko dela, da ne bo podjetje moglo očitati pozneje, ko bodo večja naročila, da delavstvo namerno nagaja in ovira normalni potek ob- ratovanja ... Delavstvo vztraja na tem, da se položaj vsaj nekoliko izboljša, kajti dra- ginja je v zadnjem času močno porasla in je to gotovo stvarno utemeljen razlog po zahte- vi za zvišanje plač.« Glavni obratni zaupnik Juteršek je dobil nalogo, da o teh sklepih obvesti vodstvo podjetja in zahteva, da se pogajanja že v nekaj dneh nadaljujejo.2« O nadaljnjem poteku pogajanj ni poročil. Ko- cjančičevo podjetje je svojim 80 zaposlenim 25. avgusta 1939 povečalo mezde za 5*/o.^^ Začetek druge svetovne vojne je povzro- čil hudo krizo v tekstilni industriji, ker ni več dobivala redno in dovolj surovin. Pod- jetja so jo reševala z odpusti in s skrajše- vanjem delovnega časa. Tako je bilo konec 1939 v Kocjančičevi tovarni odpuščenih 12 delavk, delovni čas pa je bil skrajšan za 4 ure tedensko. Odpuščenim delavkam je po- magala skupina JSZ s podporami iz svoje- ga podpornega fonda.^ä Ker je bila za obve- zilni material zainteresirana vojaška oblast, je prevzela nadzorstvo nad proizvodnjo to- varne, ki je 1940 že spet normalno obratova- la. Dne 6. februarja 1940 so bile v Kocjanči- čevem podjetju volitve novih delavskih za- upnikov. Izvoljeni so bili: Franc Vodlan, Francka Osolnik, Francka Srša in Roza Cvet- ko, za njihove namestnike pa Karel Juteršek, Feliks Vodlan, Francka Ručman in Slava Kolenc. Ti so izvolili za starešino obratnih zaupnikov Franca Vodlana, za tajnika pa Frandko Srsa.^» Zaradi nenehnega naraščanja draginje so morali biti novi delavski zaupniki še posebej) vztrajni v boju za povečanje mezd. Pod- jetje je 30. aprila 1940 spet malenkostno po- večalo zaslužke za 5 "/o vsem zaposlenim, kar je na leto znašalo 24.000 din.^" Toda to ni zadostovalo za dolgo. Ze sredi septembra je kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 103 i delavstvo začelo z novim mezdnim gibanjem. Nov boj je bil težak. Začetek pogajanj se je zavlekel zaradi odsotnosti Kocjančiča, ki je delavske zaupnike po svoji vrnitvi obvestil, da mora z mezdnim gibanjem seznaniti vo- jaško oblast, ker spada tovarna pod vojno industrijo. Poročilo skupine JSZ in delavskih zaupnikov ugotavlja: »Seveda zaupniki so bili takoj na jasnem, da bo podjetje o tem obvestilo Zvezo industrijalcev, ne pa vojaško oblast. S tem nas je podjetje hotelo samo op- lašiti, da ne bi zahtevali ipovišanja. Vztrajali smo na svojem in sikoro vsaik dan pritiskali na šefa, da naj določi dan za pogajanja, na katero naj pride tudi JSZ. Podjetje se nika- kor ni moglo odločiti za dan razgovorov, ta- ko da smo bili primorani, da se ponovno po- šlje vloga potom JSZ in se odločno zahteva razgovore.« Medtem pa je izšla nova uredba o minimalnih mezdah za vso državo in pod- jetje je predlagalo, naj delavstvo počaka na posebno uredbo za dravsko banovino. De- lavski zaupniki so v to pristali pod pogojem, da podjetje do izida nove uredbe plača te- denske doklade za vsakega delavca in delav- ko po 30 din tedensko, petim mladoletnim pa po 25 din. Brž ko pa je izšla nova uredba o minimalnih mezdah za dravsko banovino, so obratni zaupniki zahtevali nove pogovore: »Ko je podjetje videlo, kakšne so nove pla- če, da bo treba precej poviška, je bilo takoj preveč delavstva in da bo treba gotovo šte- vilo delavcev reducirati. Ker smo vztrajali na danih zahtevah, da naj se končno določi dan razgovorov, da o tem obvestimo JSZ, da se istih udeleži, nam je podjetje napoveda- lo redukcijo 10 do 15 delavkam. Položaj ni bil rožnat, ukrenili smo vse, kar je bilo v naši moči, da preprečimo redukcijo. Prizna- ti pa moramo, da bi se namera podjetja iz- vedla, ako ne bi delavstvo malo popustilo,« beremo dalje v zaupniškem poročilu o teh pogajanjih. Kljub delnemu popuščanju pa se je s tem mezdnim gibanjem materialni položaj delav- stva občutno izboljšal. Delavcem so bile zvi- šane mezde za 0.90 do 1.20 din na uro, ve- liki večini delavk pa za 1.65 din na uro. Hkrati so bile povečane tudi akordne po- stavke, da so lahko zaslužili od 10 do največ 45 «/0 več, kot je bila osnovna plača. Tedaj je že večina zaposlenih delala na akord. Po tem povečanju so mladoletne delavke zaslu- žile od 3.75 do 4 din na uro, delavke 4.75 din na uro, tkalska mojstrica 250 din na teden, delavci od 4.80 do 6.80 din na uro, tkalski mojster pa 320 din na teden. Skupaj je bilo tedaj 85 zaposlenih, od teh 68 delavk. Te nove mezde so začeli izplačevati s 1. oktobrom 1940. Po tem mezdnem gibanju so obratni delavski zaupniki tudi poročali Delavski zbornici v Ljubljani, da v podjetju še vedno velja glede delovnih pogojev posebna kolektivna pogodba iz leta 1936. V imenu delavstva Kocjančičeve tovar- ne so tudi pozdravili ustanovitev nove- ga podpornega fonda za brezposelne s pri- pombo, naj denar zanj prispeva tekstilna in- dustrija, ki je v času konjunkture zaslužila milijonske vsote. Zavzeli so se tudi za vi- soko kaznovanje podjetij, ki bi odpuščala de- lavstvo le zaradi »šikaniranja.«^^ Na sestanku 26. januarja 1941, ki je bil dobro obiskan, je strokovni tajnik Rozman poročal o prizadevanjih za sklenitev enot- ne kolektivne pogodbe za tekstilno stroko in o preložitvi volitev obratnih zaupnikov. Na. sestanku sta Povšič in Šubljeva iz Sostrega govorila o potrebi kulturnoprosvetnega dela članov JSZ. Nato so izvolili poseben odbor za kulturnoprosvetno delo. Poudariti pa mo- ramo, da je skupina JSZ iz Kocjančičeve to- varne že kmalu začela delovati tudi na tem področju. Ustanovila je knjižnico, člani pa so pod vodstvom režiserja Starbka samostojno naštudirali nekaj iger in jih uprizorili v društvenem domu na Dobu.^- Dne 16. februarja 1941 je bil občni zbor skupine JSZ na Viru, hkrati tudi zadnji več- ji sestanek delavstva Kocjančičeve tovarne pred napadom na Jugoslavijo. »Delavska pravica« je poročala, »da je skupina v pre- teklem letu aktivno delovala za zvišanje plač in v notranjih organizacijskih zadevah. Raz- veseljivo je, da vlada v tej skupini močna organizacijska zavesit.«^^ Iz tega pregleda delovanja skupine JSZ se vidi, da je s svojo aktivnostjo uspela ob- čutno izboljšati položaj delavstva v Kocjan- čičevi tovarni. Vestno je izpolnjevala pro- gram JSZ in razvila tudi kulturnoprosvetno delo, s podpornim fondom, v katerega so de- lavci vplačevali po 5 din mesečno, pa je skrbela zlasti za svoje brezposelne člane in jim pomagala tudi v primerih bolezni in ob drugih težavah. Telkstilno delavstvo z Vira pa je pokazalo svojo solidarnost tudi do drugih članov JSZ, ki so se zaradi bojev znašli v stiski. Tako so npr. oktobra 1937 zbrali za stavkajoče tovariše v Št. Vidu pri Ljubljani, v Gračnici in Jurkloštru 120 din, v začetku 1941 pa za ^pomoč viničarjem 222,25 din in »Delavska pravica« je pohvalila njihovo so- lidarnost: »Naj bodo za vzgled drugemu de- lavstvu, kako je treba pomagati našim stro- kovničarjem.«"'' Iz poročil v »Delavski pravici« se vidi, da so se sestajali delavci iz Kocjančičeve tovar- 1041 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 Tkalnica ovojev ne na sestanke ne le ob mezdnih gibanjih, temveč redno. Vodstvo skupine je posvetilo veliko pozornost izobraževanju članov in je za to povabilo kot predavatelje znane fun- kcionarje JSZ npr. predsednika Srečka Žum- ra. Toneta Fajfarja, strokovne tajnike Groš- Ija, Lombardo, Rozmana, Janeza Pestotni- ka, od sindikalnih voditeljev iz kamniškega okraja pa Franca Bukovca, Cirila! Skofica in Mavricija Borca. V okviru skupine JSZ na Viru je od konca 1938 deloval še poseben ženski odsek. V imenu delavk Kocjančičeve tovarne se je Marija Vodlan udeležila 18. decembra 1938 ustanovnega sestanka ženske- ga odseka JSZ v Domžalah in nato še poseb- nega tečaja. Ti odseki so imeli predvsem na- logo, da dvigajo organizacijsiko zavest de- lavk, skrbijo za njihovo izobraževanje s pre- davanji in posebej obravnavajo njihov so- cialni položaj|."5 Končno pa naj omenimo še, da je skupina JSZ organizirala tudi izlete (npr. v Bohinj), Skratka, prizadevalo si je, da bi za svoje članstvo čim bolj vsestransko skrbela. 1 Od svoje ustanovitve dalje pa so se člani skupine JSZ na Viru udeleževali tudi skup- nih alkcij delavstva domžalskega in kamni- škega območja ter nekaterih velikih prire- ditev JSZ za vse slovensko krščanskosocia- listično delavstvo. Tako so se udeleževali vsakoletnih shodov JSZ na Homcu, 1. maj pa so enkrat praznovali tudi v Kamniški Bi- strici, precej članov sikupine je šlo tudi na velika shoda slovenskega krščanskosocialisti- čnega delavstva pri Sv. Urhu in na Št. Joštu. Udeleževali so se tudi tečajev za izobraževa- nje zaupnikov in odbornikov ter se tako us- posabljali za svoje funkcije. Prav tako pa so se udeležili tudi nekaj akcij, ki jih je skrivno organizirala partija. Tako se je nekaj posa- meznikov udeležilo že velikega tabora Ljud- ske fronte 23. maja 1937 na Taboru nad Iha- nom,"* ki je bil nova velika manifestacija vpliva partije na delavstvo domžalskega ob- močja. To ljudskofrontno akcijo so organizi- rali člani CK KPS in celice Dob-Prevoje. ! Veliko članov se je nato udeležilo zbor ova- ! nja 4. 9. 1938 v Kamniku ob odkritju spomin- i ske plošče generalu Rudolfu Maistru. Na i njem je znani sindikalni organizator v kam- | niškem dkraju Mavricij Borec prebral izja- \ vo, v kateri JSZ napoveduje boj za svobodo j slovenskega naroda in za neodvisnost države, | za enakopravnost slovenskega naroda z dru- gimi jugoslovanskimi narodi, proti sovražni- kom narodne samobitnosti in za demokracijo ter zahteva, da delovno ljudstvo zavzame položaj, ki mu pripada, in da jugoslovanski voditelji odvrnejo od države nevarnost voj- ne."' S* tem programom se je JSZ apredelUa za narodnoobrambno delo, ki ga jp vodUa partija. i j Leta 1939 pa so se delavci Kocjančiče- \ ve tovarne množično udeležili protidraginj- j skih shodov 26. novembra v Domžalah in 17. 1 decembra v Kamniku. Po odločnem nastopu \ v Domžalah, kjer je delavstvo zahtevalo tudi \ povečanje mezd in vrnitev delavskih usta-1 nov njihovim izvoljenim zaupnikom, je sres- \ ko načelstvo novo protidraginj sko zborova- nje v Kamniku prepovedalo. Toda delavstvo se je kljub temu zbralo in vzklikalo: »Daj- te nam kruha! Nočemo vojne! Dol s fašisti!« Resolucijo z delavskimi zahtevami je sres- kemu načelniku nesla tričlanska delegacija, v kateri je bila tudi Marija Vodlan."^ Tudi I komunistične akcije za zbiranje podpisov za ustanovitev Društvai prijateljev Sovjetske ' Zveze 1940 je v Kocjančičevi tovarni dobro ; uspela."' Vse to dokazuje, da se je dela v- ; stvo tega podjetja hkrati z organiziranjem j v JSZ usmerilo v napredni tok in da je ! hkrati z bojem za izboljšanje svojih lastnih i mezdnih in delovnih pogojev odločno nasto- pilo tudi v vseh velikih akcijah za skupne interese vseh delovnih ljudi. Ta usmeritev pa se je nato še posebej po- : kazala v NOB. Iz Kocjančičeve tovarne je šel že takojipo vstaji 27. julija 1941 v kamniškem okrožju prvi sanitetni material za partizanske kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 105 : lanjence, nato pa sta ga delavstvo in lastnik vsa leta našega boja pošiljala partizanskim enotam in bolnišnicam na Grorenjskem in Štajerskem. Prav v tej tovarni, kjer so že od zime 1941/42 organizirano delovali pri- staši OF, se je v letih 1943/44 med vsemi podjetji v kamniškem okrožju najbolj raz- m.ahnila tudi DelavSka enotnost, junija 1944 je bilo v 14 odborih DE 59 delavcev in de- lavk,^« kar je prav gotovo tudi posledica trd- ne predvojne sindikalne organiziranosti. OPOMBE 1. Podrobnejši podatki o položaju tekstilnega delavstva in delovanju njegovih strokovnih or- ganizacij so v doktorski disertaciji Franceta Kresala, Razvoj tekstilne industrije v Sloveniji 1918—1941, Ljubljana 1971 (tipkopis), ki je v tisku; Miro Stiplovšek, Delavsko gibanje na domžalskem in kamniškem območju v letih 1934—1941. Mengeški zbornik II, 1. snopič, Ljub- ljana 1969, str. 31—36. — 2. Fond Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, fase. 311 v Arhivu SR Slovenije in arhiv tovarne Tosama na Viru; Tosama, glasilo tovarne sanitetnega materiala Domžale, št. 9, september 1973. — 3. Miro Sti- plovšek, Ob štiridesetletnici velike stavke pa- pirniškega delavstva na Količevem. Tri obletni- ce papirnice Količevo, Ljubljana 1975, str. 9—64. — 3 a. Delavska pravica št. 25, 25. 6. 1936; po- govor z Marijo Vodlanovo-Tomažičevo, Marijo Kerčevo-Klemenovo, Klaro Prašnikar j evo, Kati Paštebarjevo-Pirnatovo in Feliksom Vodlanom dne 18. 7. 1973; Karel Juteršek je v svojem po- govoru z urednikom glasila Tosama (št. 1, okto- ber 1965) izjavil, da se je v začetku organiziralo okrog 70 "/o delavstva, medtem ko so se ome- njeni na pogovoru spominjali, da je bilo že ob ustanovitvi skupine JSZ organiziranih okrog 90 "/o vseh zaposlenih. — 4. Delavska pravica št. 26, 3. 7. 1936. — 5. Delavska pravica št. 27, 9. 7. 1936; pogovor 18. 7. 1973; spomini Karla Juterška v Tosami št. 1, oktober 1965. — 6. Zapisnik o po- govorih 11. julija 1936 v fondu JSZ fase. 5/4 v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega giba- nja v Ljubljani (cit. IZDG). — 7. Delavske pra- vice št. 28, 16. 7. 1936. — 8. Delavska pravica št. 30, 30. 7. 1936. — 9. Zapisnik o sporazumu 1. 8.1936 v fondu JSZ fase. 5/4 v IZDG; Delavska pravica št. 35, 3. 9. 1936. — 10. Seznam delavstva s po- datki o urnih mezdah v arhivu JSZ fase. 5/4 v IZDG; Delavska pravica št. 35, 3. 9. 1936. — 11. Ta stavka je bil osrednji dogodek sredi leta 1936 in je o njem pisalo vse delavsko in meščansko časopisje. — 12. Kolektivna pogodba s prilogo v fondu JSZ fase. 5/4 v IZDG. — 13. Delavska pravica št. 42, 22. 10. 1936. — 14. Dopisi priprav- ljalnega odbora z dne 25. 11. 1936 in banske uprave z dne 17. 12. 1936 ter izvod potrjenih pravil je v fondu JSZ fase. 3/4 v IZDG. — 35. Delavska pravica št. 12, 18. 3. 1937. — 16. JSZ fase. 2 v IZDG. — 17. Delavska pravica št. 13, 23. 3. 1937. — 18. Delavska pravica št. 20, 13. 5. 1937. — 19. Delavska pravica št. 45, 4. U. 1937, št. 46, 11. 11. 1937, št. 25, 16. 6. 1938. — 20. De- lavska pravica št. 1, 1. 1. 1938. — 21. Delavska pravica št. 9, 24. 2. 1938. — 22. Delavska pravica št. 28, 7. 7. 1938. — 23. Delavska pravica št. 3, 12. 1. 1939. — 24. Doktorska disertacija Franceta Kresala. — 25. Delavska pravica št. 8, 16. 2. 1939. — 26. Delavska pravica št. 30, 20. 7. 1939. — 27. Sporazum z dne 25. 8. 1939 v fondu JSZ fase. 5/4 v IZDG; Delavska pravica št. 29, 11. 7. 1940. — 28. Poročilo v fondu Delavske zbornice v IZDG; Doktorska disertacija Franceta Kresala. — 29. Dokumentacija o volitvah je v fondu De- lavske zbornice v IZDG. — 30. Delavska pravica št. 29, 11. 7. 1940. — 31. Poročilo strokovne sku- pine tekstilnega delavstva in delavskih zaupni- kov ter seznam s podatki o urnih mezdah je v fondu JSZ fase. 5/4 v IZDG. — 32. Delavska pra- vica št. 5, 30. 1. 1941; pogovor 18. 7. 1973. — 33. Delavska pravica št. 8, 20. 2. 1941. — 34. Delav- ska pravica št. 42, 14. 10. 1937 in št. 7, 13. 2. 1941. — 35. Delavska pravica št. 52, 22. 12. 1938; Marija Vodlan, ustni vir. — 36. Feliks Vodlan, ustni vir; spominski zapis Viktorja Avblja 14. 8. 1975. — 37. Delavska pravica št. 37, 8. 9. 1938. — 38. Delavska pravica št. 49, 30. 11. 1939 in št. 52, 21. 12. 1939; Roman Potočnik in Marica Brejc, spomini v arhivu CK ZKS; Marija Vodlan, ustni vir. — 39. Feliks Vodlan, ustni vir. — 40. Po- ročilo okrožnega odbora DE Kamnik 1. 6. 1944 v fase. 660 v IZDG. 106 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 KJE SE JE SOLAL KIPAR FRANC ROTMAN (okr. 1710— 1788)? DAMJAN PRELOVŠEK Arhivski drobec, ki so ga skrivale knjige sejnih zapisnikov ljubljansikih mestnih pred- stavnikov, prinaša več luči v razmerje med Francescom Robbom (okr. 1698 — 1757) in njegovim delavniäkim naslednikom Francem Rotmanom (Rottman, Rothmann).' Nekateri slogovni razločki v delih obeh umetnikov so Melito Steletovo odvračali od misli, da gre za neposredno razmerje med učiteljem in učencem. Rotmanovi kipi so bolj masivni, brez višinskega zagona in gracije,^' torej brez poglavitnih kvalitet Robbovega dleta. Vse to ni le nasledek manjše nadarjenosti in obrt- nega znanja, temveč, kot nas pouči arhivski podatek, tudi vpliv drugega šolanja. Ko je ljubljanski zidarski in kamnoseški ceh s svojim tedanjim cehovskim nadmoj- strom Candidom Zullijanijem leta 1760 opo- rekal Rotmanu pravico do samostojnega op- ravljanja kamnoseške obrti, je ta samoza- vestno odklonil plačevanje mojstrskega pri- spevka z utemeljitvijo, da se na svoje delo spozna bolje od vseh drugih, saj se je izšolal v Benetkah pri Josephu Torretiju» (Giuseppe Torrette,* roj. v Pagnanu 1661, um. v Be- netkah 1743). Nadaljevanje dvogovora med sprtima stranema nam potrdi, da je Rot- man prevzel kiparsko obrt od Robba, zaradi česar so ga tudi sprejeli med meščane. Ce- hovski mojstri so vztrajali pri prepovedi za- poslovanja kamnoseških pomočnikov, saj je Rotman dobil domovinsko pravico v mestu le kot kipar. Umetnik .se j e branil, da je kamno- seštvo del kiparstva, kar je veljalo že pri Reb- bi, sicer pa sam vso grobo ebdelavo^kamna pre- pušča kamnosekom. Zaradi popolnosti dodaj- mo, da se je s to obravnavo v mestni hiši lekon- čal dolgotrajen spor med ljubljanskim cehom in Rotmanom. Popustili sta obe strani in ce- novski mojstri so kiparja sprejeli v svoje vr- ste ter ga tako pripravili do spoštovanja svo- jih pravil. Franc Rotman je bil rojen v Benetkah in ni bil vipavski rojak, kot je domneval Ste- ska."^ Naravno je, da si je poiskal učitelja med znanimi mojstri rodnega mesta. Tor- rette je veljal za enega najbolj zaposlenih kiparjev. V beneške baročne sheme je iz rednega Pagnana, kjer je cvetela močna ki- parska obrtna tradicija, prežeta s plodnimi in novaterskimi sokovi, vnesel precej umet- nostnih novosti.* Ni naključje, da je pozneje iz neposredne bližine Terrettovega rojstnega kraja izšel tudi znameniti kipar Canova. Kla- sicistični hlad je iz učiteljevih del zavel za- to tudi v Rotmanove kipe. Iz Benečije je Rotmana življenjska pot po- peljala v Ljubljano, kjer se je leta 1740 po- ročil, priči pa sta mu bila slikar Franc Je- lovšek in kamnosek Francesco Grumnik.'' Ne vemo, kakšno je bilo Rotmanove razmerje de prvega ljubljanskega kiparja Robba, go- tovo pa je, da po umetnostni strani poldrugo desetletje delovanja v tem mestu ni privedlo de večjih slogovnih sprememb. Kot smo vi- deli, je Rotman še leta 1760 imenoval za svo- jega učitelja le Torretta, kar potrjuje misel o kiparjevem dovolj samostojnem delovanju v Ljubljani. Podatek o Rotmanevem šolanju je še nov dokaz za tesen umetnostni naslon ljubljan- skega baroka na beneško umetnost. S ki- parjevo smrtjo ta tradicionalna zveza pre- neha, saj se je njegovo življenje izteklo že daleč v novi terezijanski čas, ki ni imel več pravega posluha za umetnostne kvalitete in je bolj podpiral solidno obrtništvo. OPOMBE 1. V. Steska, Ljubljanski baročni kiparji, ZUZ, V, 1925, str. 96; M. Stele, Ljubljansko baročno kiparstvo v kamnu, ZUZ, n. v., IV, 1957, str. 56—59; članek iste avtorice v SBL (z literaturo); S. Vrišer, Baročno kiparstvo, Ars Sloveniae, Ljubljana 1967, str. X. — 2. SBL, geslo Rotman. — 3. MALj, God. 1/99, 1760, fol. 181 si. (».. . und sie kenen es jure nicht begehren, das was er er- lernet hat zu Venedig bey den Josephen Tarreti ergrifen auch das ist ihme solche profession zu treben verwilliget, und das Bürgerrecht ertheilt worden ...«). — 4. O Torrettu je objavil mono- grafski članek C. Semenzaio v Arte Veneta, XVIII, 1964, str. 123—134, kjer popravlja letnico kiparjevega rojstva in predlaga nekaj novih atri- bucij. — Thieme-Becker, Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler... (s starejšo literaturo); A. Rizzi, Storia dell'arte in Friuli, Il settecento, Udine 1967, str. 25—29. — 5. Steska, o. e; MALj, Cod. XIII/174, 1757, Eb, fol. 31. Podatek je našla prof. I. Ferjanova. — 6. A. Rizzi, o. e, str. 25—26. — 7. V. Steska, o. e; Kamnosekov priimek so pisali zelo različno: Grabnik, Grobnik, Grome- nich, Gromnikh, Grubnigh, Grumenig, Grum- nigkh in podobno. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 DR. DUSAN KERMAVNER 107 S Dne 11. junija 1975 je preminil eden naj- plodovitejših zgodovinarjev slovenskega po- litičnega zgodovinopisja novejše dobe dr. Du- šan Kermavner. Rodil se je v Ljubljani 7. decembra 1903. Ze v mladosti se je povezal z naprednim de- lavskim gibanjem. Rastel in zorel je sredi ogorčenih razrednih bojev slovenskega pro- letariata in njegove avantgarde iz publici- sta v zgodovinarja. Vso svojo de javnost j e po- svetil preučevanju slovenskega delavskega gi- banja v socialdemokratskem obdobju. Postal je neutruden raziskovalec slovenske politične zgodovine druge polovice XIX. stoletja in začetka XX. stoletja. Iz publicista je Dušan Kermavner prera- stel v zgodovinarja-raziskovalca. V ječah Aleksandrove diktature je napisal med drugim tudi osnutek zgodovine sloven- skega delavskega gibanja, ki se je ohranil v njegovi rokoinisni zapuščini. Po vrnitvi iz robije leta 1936 je poglobil svoje preučeva- nje zgodovine delavskega gibanja s temeljito pritegnitvijo zgodovinskih virov. Plod tega dela sta bili dve monografiji o slovenskih socialističnih ideologih dr. Henriku Tumi in Albinu Prepeluhu. Z izdajo Tumovih spo- minov Iz mojega življenja ter Prepeluho- vih Pripomb k naši prevratni dobi z obšir- no študijo o idejnem razvoju in delu Albina Prepeluha-Abditusa je prikazal dobršen del idejnega razvoja slovenskega delavsikega gi- banja v prvih treh desetletjih XIX. stolet- ja. S temi deli se je uvrstil med vidne raz- iskovalce slovenskega delavskega gibanja. Najplodnejše obdobje njegovega dela pa se je začelo, ko je postal leta 1949 znanstveni sodelavec Narodne in univerzitetne knjižni- ce v Ljubljani. Sistematično preučevanje slovenskega de- lavskega gibanja je Kermavnerja vodilo do spoznanja, da je nujno treba prevrednotiti marsikakšno sodbo, ki so jo zapisali o naši politični preteklosti zgodovinarji prejšnjih generacij. Njemu gre zasluga, da je odmeril slovenskemu delavsikemu gibanju v sloven- skem zgodovinopisju tisto mesto, ki mu pri- pada. Iz njegovega obsežnega opusa naj navedem nekaj najpomembnejših knjig in razprav, v katerih se pisec loteva prevrednotenja .slo- venske politične zgodovine. V knjigi Začet- ki slovensike socialne demokracije od srede osemdesetih do začetka devetdesetih let (Ljubljana: 1963) se je lotil izredno pomem- bne problematike, ki je bila dotlej le frag- mentarno obdelana. Znanstvena odlika dela so sistematične in temeljite rekonstrukcije političnega življenja v delavskih izobraže- valnih društvih, njihovih shodov, prikazi so- cialnega položaja delavstva ter izčrpni pre- gledi stavikovnega gibanja na Slovenskem v tem obdobju. Avtor prikazuje obdobje za- četkov delavskega gibanja in socialne de- mokracije na Slovenskem. Posebno pozor- nost posveča nastanku in razvoju delavskega gibanja v Ljubljani, v revirjih in v Trstu. Historično vrednoti vlogo prebujajočega se slovenskega delavskega razreda, njegove na- pore in prizadevanja, da bi se organizira] v okviru socialne demokracije in izdajal svoje časopise. Rrav tako je Kermavnerjeva zasluga, da se je prvi lotil kritike Prijateljevega liberalno- demokratičnega koncepta v njegovi razisko- valni metodi. Kermavnerjeve pripombe k Slovenski kulturnapolitični in slovstveni zgodovini dr. Ivana Prijatelja, so za naše zgodovinopisje nad vse dragocene. Kermav- ner je ob ponatisu Prijateljeve slovstvene zgodovine napisal k posameznim njegovim knjigam na stotine strani tehtnih pripomb, ki dopolnjujejo Prijateljevo delo. Popravki in prevrednotenje Prijateljevih pogledov k peti njegovi knjigi so dosegli tak obseg, da je Kermavner napisal vrsto bistveno novih monografskih razprav, ki dopolnjujejo Pri- jatelja v taki meri, da se raziskovalec spra- šuje, ali nemara ne bi büo bolje, da bi avtor napisal samostojno delo. Na splošno lahko rečemo, da Kermavner- jev Dodatek: Socialistično gibanje med Slo- venci od začetkov do leta 1895 in njegova knjiga Začetki slovenske socialne demokra- cije v desetletju 1884—1894 predstavljata te- meljna znanstvena dela s področja sloven- skega delavskega gibanja. S ponatisom Pri- jateljevega dela in s Kermavner j evimi opom- bami, dopolnitvami in popravki je dobilO' slovensko zgodovinopisje dragocen kulturno- političen oris dobe, ki pa ga bo nujno treba z enako vestnostjo dopolniti z gospodarskimi raziskavami. V Sklop Kermavnerjevih raziskav zgodo- vinske problematike slovenskega delavskega gibanja 20. stoletja sodi tudi študija Ivan Cankar in slovenska politika 1918 (Ljublja- na 1968). Avtor odpira nove poglede na celo vrsto vprašanj v zvezi z deklaracij Skim gi- banjem, politično fiziognomijo slovenskih političnih strank in njihovo taktiko v pred- prevratni dobi. Do podrobnosti je razčlenil in ovrednotil razcep v socialnodemokratski 108 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 stranki v letih 1917/18. Osvetlil je tedanje Tumove politične koncepte in razčlenil na- stope Ivana Cahkarja v Trstu in Ljubljani. Vodilo pri raziskovanju in razčlenjevanju mu niso aprioristični Sklepi, zasnovani na domnevah ali neargumentiranih teoretičnih razglabljanjih, temveč solidna, na virih zgrajena zgodovinska razčlenitev. Prvenstve- na naloga mu je odkrivanje pomembnih dej- stev, prikazovanje toka dogajanja, ugotav- ljanje in razčlenjevanje stališč organizacij, političnih strank in njihovih voditeljev. De- lo je izzvalo močno polemiko v krogu zj,0' dovinarjev. Avtor obravnava navedeno ob- dobje z mar^ksističnih razrednih pozici] Raz- redna pogojenost njegovih razčlenitev in iz tega zornega kota napisana ocena vloge me- ščanskih politikov v tem obdobju je povsem sprejemljiiva, ker je znanstveno argumenti- rana. S svojim najnovejšim delom »Politični bo- ji na Gorenjskem in delavsko gibanje na Je- senicah—Javomiku od začetkov do leta 1918«, ki je izšlo pri Državni založbi nekaj mesecev pred avtorjevo smrtjo, je zgodovi- nar dr. Dušan Kermavner sklenU opus pre- učevanj slovenske politične zgodovine no- vejše dobe. Pisec obravnava v navedenem delu slovensko politično življenje od šestde- setih let XIX. stoletja do leta 1918. Njegova študija je nadaljevanje poprejšnjih raziskav in predstavlja samostojno zaokroženo študi- jo. Avtor želi ovrednotiti hudo megleno do- gajanje, ki so ga zgodovinarji iz klerikal- nega ali liberalnega tabora prikrojevali po svojem razrednem okusu. Poprejšnje raziskave so avtorju omogočile, da gorenjskega političnega življenja ni ob- ravnaval iztrgano iz družbeno-narodnega ok- vira, ampak kot integralni del splošnega slo- venskega političnega gibanja. Iz avtorjevega dela raste povsem nova podoba porajanja slovenske narodne stranke, njenega razcepa v klerikalni in liberalni tabor, notranjih strankarskih trenj ter začetkov socialne pre- buje, katere nositeljica je bila socialna de- mokracija. Doslej še nihče ni tako podrobno orisal nastanka in razvoja delavskega giba- nja v tem ožjem gorenjskem kotu in deloma na Koroškem ob severnem vznožju Kara- vank. Težišče njegovega dela je rekonstruk- cija dogajanja, izogiba se sintetiziranju. Tak metodološki prijem je avtorja vodil do tega, da na mnogih mestih podaja gradivo kro- nografsko in navaja preobsežne citate, ki bi jih bilo mogoče z vsebinskimi povzetki znat- no skrajšati brez škode za celovito podobo. Delo nima le lokalnega pomena, saj je nje- gova zasnova znatno širša. Slovenski zgodo- vinar pri obravnavi strankarskih političnih bojev v letih 1860 do 1918 ne bo mogel mi- mo Kermavnerjevega skrbno zbranega gra- diva in ugotovitev. Svoje zgodovinsko delo je opravljal z glo- boko notranjo prizadetostjo. Njegove razpra- ve nudijo raziskovalcem trdno osnovo za ra- ziskovanje slovenskega delavskega gibanja. Kermavnerjevo delo na tem področiu lahko označimo za pionirsko. Njegovi zaključki so plod minucioznega študija arhivskega in ča- sopisnega gradiva, tuje mu je bilo vsako aprioristično »sintetiziranje«. Držal se je pra- vila, da je potrebno temeljito preučiti gradi- vo in šele nato presojati, vrednotiti in dela- ti sinteze. Slovenska akademija znanosti in umet- nosti mu je izrekla priznanje s tem, da ga je leta 1972 izvolila za svojega dopisnega čla- na. Kljub zahrbtni bolezni, ki mu je izpod- kopavala zdravje, je vse do zadnjega ohra- nil v sebi življenjsko energijo in vedrino v poklicu zgodovinarja-raziskovalca delavske- ga gibanja. Marjan Britovšek KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 109' Sestdesetletnica prof. boga grafenauerja Dne 16. marca letos je prof. dr. Bogo Gra- fenauer dopolnil 60 let. Naša dnevnika »De- lo« in »Večer« sta se spomnila tega jubileja s spominskima člankoma. Prav je, da se tudi Kronika ustavi ob tem jubileju. Jubilant je bil rojen leta 1916 v Ljubljani v družini prof. dr. Ivana Grafenauerja, zna- nega slavista in etnologa. (Svojemu očetu, ki ga imenuje svojega prvega učitelja, se ni oddolžil samo s posvetilom v Ustoličevanju, ampak tudi z obsežno biografijo in bibliogra- fijo, ki sta priključeni očetovi Kratki zgodo- vini starejšega slovenskega slovstva, Celje 1973). Po maturi na klasični gimnaziji se je vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto, kjer je študiral zgodovino z zemljepisom in diplomiral 1940. Po diplomi je služil voj- sko, ta čas so vojni dogodki dosegli tudi na- šo državo in to mu je prineslo najprej voj- no ujetništvo, nato pa tudi italijansko inter- nacijo. Leta 1944 je promoviral za doktorja filozofije z disertacijo Boj za staro pravdo. Slovenski 'kmet ob koncu 15. in začetku 16. stoletja (152 str.). Istega leta je postal asi- stent volonter v historičnem seminarju filo- zofske fakultete ljubljanske univerze, 1943 docent za zgodovino Slovencev, 1951 izredni profesor, 1956 redni profesor za ta predmet. Nekaj let (po smrti prof. Cremošnika) je predaval tudi zgodovino Hrvatov, Srbov in Makedoncev do XVIII. stol. Na ekonomski faikulteti je 1950—1952 predaval gospodarsko zgodovino Jugoslavije. V letih 1955/57 je bil predstojnik filozofskega oddelka prirodoslov- no matematično filozofske fakultete, 1957/53 dekan filozofske fakultete in 1958/1960 pro- dekan, 1966/67 pa predsednik fakultetnega sveta. Leta 1968 je postal dopisni član SAZU, 1972 pa redni član. To je zunanji okvir jubilantovega življe- nja, ki nam pokaže stopnjevanje v pedagoški karieri. 30 let že opravlja pedagoški poklic na univerzi in vsa povojna igeneracija slo- venskih zgodovinarjev je šla sfeo-zi njegovo šolo. K temu zunanjemu okviru lahko do- damo še številne druge funkcije, tako pred- sedstvo Zgodovinskega društva za Slovenijo (1968—1974), dolgoletno urednikovanje pri Zgodovinskem časopisu (1947—1969), član- stvo v redakciji Zgodovine narodov Jugosla- vije I. in II., v redakciji Jugoslovenskega istorijskega časopisa in drugod, številne re- ferate na strokovnih zborovanjih doma in v tujini. Po očetovi družini je povezan s Ko- roško in je že med vojno po naročilu lOOF pripravil elaborat o jugoslovansko-avstrijski meji, leta 1946 je bil član naše delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Znanstveno delo prof. Grafenauerja je ta- ko obsežno, da ga v skromnem članku ni mo- goče v celoti zajeti.* Zato si njegovo delo razdelimo na nekaj skupin. Najprej je treba omeniti Zgodovino slovenskega naroda, ki jo prof. Grafenauer objavlja že vrsto let, naj- prej pri Kmečki knjigi (5 zvezkov, do srede XIX. stol.), nato pri Državni založbi Slove- nije (doslej izšli 1., 2. in 5. zvezek). To delo posreduje nove poglede v našem zgodovino- pisju. Ko bi jubilant ničesar drugega ne na- pisal, bi si že s tem delom zaslužil častno ime v slovenskem zgodovinopisju. V to sku- pino sodi tudi delež prof. Grafenauerja kot avtorja pri Zgodovini narodov Jugoslavije in pa sodelovanje pri Gospodarsiki in družbeni zgodovini Slovencev I (Ljubljana 1970) ter članki tega področja v Enciklopediji Jugo- slavije. Drugo področje jubilantovega dela je zgod- nja doba zgodovine Slovencev. Na tem pod- ročju je nastala njegova najobsežnejša knji- * Bibliografija del prof. Grafenauerja je objav- liena: 1. za čas do 1955: Univerza v Ljubljani. Lj. 1957, str. 52—54. — 2. za čas od 1956 do 1966: Univerrza v Ljubljani II., Lj. 1969, str. 15—18. — 3. za čas od 1967—1972: Letopis SAZU 23/1973, str. 39—44. • s no: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 ga Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Ljubljana 1952. 024 str. (Dela SAZU, razred za zgodovinske in družbene vede. 7.) in številne tehtne razpra- ve s tega področja, objavljene predvsem v Zgodovinskem časopisu. Tretja skupina so kmečki upori. Tulkaj je najprej že omenjena doktorska disertacija iz leta 1944, nato knjiga Kmečki upori na Slo- venskem, Ljubljana, DZS 1962, 488 str. in Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem. Slovenski kmečki upor 1515 .. . Lj., DZS 1974. 331 str. S tega področja je spet dosti člankov in drugih prispevkov. V četrto skupino sodijo prispevki, ki so v zvezi z zamej.skimi Slovenci. To je Koroški zbornik, Ljubljana 1946, 658 str., v katerem je jubilant objavil pet prispevkov in ga tudi pomagal urediti. Dalje sodelovanje v zbor- nikih Koroški plebiscit (Lj. 1970), Koroška in Koroški Slovenci (Maribor 1971), Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni (Ljubljana & Koper & Trst 1975, članka Samouprava Be- neške Slovenije in Kanalska dolina) in šte- vilni drugi prispevki s tega področja, vključ- no z bibliografijo. V peto skupino lahko uvrstimo biograf- ske članke, ki jih je prof. Grafenauer napi- sal ob jubilejih in smrti raznih zgodovinar- jev. Posebej je treba omeniti osebne biblio- grafije, ki jih je jubilant skrbno sestavljal in s katerimi je opremljal jubilejne članke in nekrologe. V šesti skupini je učbenik Uvod v študij zgodovine, Ljubljana 1948, 108 str. (ciklo- stil), ki je razširjen doživel več izdaj pod naslovom Struktura in tehnika zgodovinske vede. Uvod v študij zgodovine, Ljubljana 1960, 460 str. (razmnoženo). Sem sodijo tudi članki o visokošolskem študiju in urejanje Objav univerze ter prispevki v zborniku Pet- deset let slovenske univerze v Ljubljani (Lj. 1969). Seveda s tem ni rečeno, da obsega delo prof. Grafenauer j a samo omenjienih šest po- dročij. V različnih člankih in referatih ob- ravnava vsa obdobja slovenske in jugoslo- vanske zgodovine, od najstarejše dobe do na- rodnoosvobodilnega boja. Poleg člankov in referatov so to knjižne ocene, polemike, po- ljudni prispevki, društvena (tajniška) poro- čila itd. Omeniti je treba tudi jubilantov delež pri domači slovenski pokrajinski in krajevni zgo- dovini. Četudi je težišče dela prof. Grafenau- er j a na celotni slovenski zgodovini, se ne izogi- ba oljravnavanja pokrajinske in krajevne zgo- dovine in to obravnavanje primemo viključi v celotno zgodovino. Prav tako je treba pouda- riti njegovo sodelovanje pri Kroniki, kjer objavlja svoje prispevke že od prvega letni- ka. Ob šestdesetletnici bi prof. Grafenauer za- služil, da bi kdo ocenil njegovo življenje in delo tako, kakor je on prikazal svoje kolege v jubilejnih člankih (z izčrpno bibliografijo). Ta prispevek v Kroniki lahko vse samo na kratko omeni in se pridruži voščilom. V času študija smo njegovi študentje ob- čudovali njegovo obsežno znanje in sijajen spomin. Danes, ko smo njegovi nekdanji učenci tudi sami profesorji in primemo tudi včasih za pero, se ob pogledu na njegovo bi- bliografijo vprašamo, kdaj vse to utegne na- pisati ob univerzitetnih predavanjih, utrud- ljivih izpitih in še raznih drugih funkcijah. Zato mu želimo zdravja, da bi svoje pomem- bno delo na področju slovenskega in jugo- slovanskega zgodovinopisja lahko še nadalje uspešno opravljal. Miloš Rybaf Ill KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV DELČEK SONČNE PRETEKLOSTI (1891) MIRKO KAMBIC V drugi polovici prejšnjega stoletja so pri- redili Slovenci marsikatero proslavo kot ma- nifestacijo svoje narodne zavesti. Svoj od- mev so našle te proslave v časopisnih poro- čilih, nekaj pa jih je ohranjenih tudi na fo- tografijah. Med skoraj neznane posnetke takšnih pri- reditev lahko štejemo izvirno fotografijo množice, ki je sodelovala na slovesnosti, ko so v nedeljo, 7. junija 1891, odprli čitalnico Vič—Glince pri Ljubljani. Fotografija velikega formata je sicer ori- ginalna, vendar močno zbledela. S preslika- vo pa je možno izvabiti iz orumenele slike dovolj jasnosti in podrobnosti.' Pred nami je številna, močno stisnjena množica praznično oblečenih žena, večinoma z rutami na glavah, pa moških s klobuki, nekaj uniformiranih oseb, otroci, v ozadju proti levi pa skupina Sokolov s klobuki. Iz množice kipi nekaj bogatih praporov in s smrečjem okrašen slavolok.^ , Obrazi so dobro vidni, razločni in večina upodobljenih se je zavestno obrnila proti fo- tografu, ki svojega posnetka pač ni mogel j napraviti tako hitro in neopazno, kot je to ! mogoče današnjemu reporterju. Skupina je lahko dober dokument za neko povprečje praznične noše našega ljudstva leta 1891. In kaj zvemo o tem dogodku iz tedanjih časopisov? Slovenski narod je poročal teden dni pred napovedano proslavo tole: »Viško-glinška čitalnica dela velike priprave za svojo usta- novno veselico v nedeljo dne 7. junija. Ra- zen vojaške godbe domačega pešpolka je na- j ročila še Domžalsko godbo, ki bo spremljala i narodna društva iz mesta na Glince. Med : drugim bodo postavili dva slavoloka. Poseb- j no krasen bo slavolok pred »Bobenčkom«, kjer bo sprejem ljubljanskih društev.«" Že v ponedeljski številki, dan poi proslavi, je isti časopis obširneje poročal o poteku slavja. Povzel bom le nekaj zanimivosti. proslava Viško-glinške čitalnice (1891) 112 ' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 197S Prireditev je izredno uspela in ni ji bilo enake po številu udeležencev (bilo jih je ok- rog 3000), po programu, prostoru in po iz- vedbi. Na vrtu gostilne »Amerika« je bilo pripravljenih več kot dvatisoč sedežev, pa so morali mnogi stati. Člani »Sokola« in »Slavca« so se zbrali v čitalnici. Gost pri- reditve je bil »Zagorski Sokol«, ki je prišel s svojo zastavo. Odhod na slavnostni prostor je bil ob treh popoldne. To je bila impozant- na parada, v kateri so korakali: »Domžalska godba«, »Zagorski Sokol«, »Ljubljanski So- kol«, »Slavec«, člani čitalnic iz Šiške, Šent- vida in Vrhnike, vsaka s svojo zastavo. Za društvi je šla množica ljudstva. Pod slavo- lokom pri »Bobenflku« je vse udeležence sprejel odbor vi§ko-glinške čitalnice in lepo- tice v narodni noši s pečami na glavah. Pred gostilno »Amerika« je stal lep slavolok in velikanski mlaj. Potem se je začela prava ljudska veselica. Kaj vse je bilo na razpolago razigranim go- stom! Plesišče in gugalnica, tehtnica in te- lovadno orodje, oder za godbo in še slav- nostni oder! Za veselo pesem sta poskrbela moški in mešani zbor, ki sta pela tako lepo, da sta morala ponavljati. »Sokol« je navdu- šil s telovadnim nastopom, vojaška godba pa je ubrala slovanske melodije. Gostje so pri- šli iz Šiške, Kranja, Vrhnike, Borovnice in celo iz Ilirske Bistrice. Poročevalec pa ne 'po-^ zabi dodati, da je bila tudi hrana s postrež- bo odlična, prijetno pa je vplivala tudi lepa okolica.* Sliko, ki nas vsaj delno spominja na to veselo preteklost, je naredil ljubljanski fo- tograf Aleksander Landau. Rodil se je 1842 v Krakovu, kot fotograf pa se pojavi najprej v Banji Lulki, kjer so se mu rodile tri hčer- ke, nato v Ljubljani, od 1889 dalje. Tu je imel atelje na Dunajski cesti 7, nato v ho- telu Slon, ipa v Frančiškanski ulici in kon- čno v lastni hiši' v Beethovnovi 7, kjer si je postavil krasen atelje. Pri njem se je učil fotograf Viktor Kune, ki je prevzel njegov atalje, ko se je Landau preselil na Dunaj.* Hišo je kupil S. Javornik, atelje pa je bil pozneje, žal, podrt. Možno je, da je navedena slika ohranjena kje v boljši kopiji, oziroma da je ohranje- nih še več motivov s te proslave. .< OPOMBE 1. Original (okr. 24 X 30 cm) je v arhivu Par- tizana, Narodni dom, Ljubljana. — 2. Naša re- produkcija je nekoliko ožja od originala. — 3. Slovenski narod, 1891, št. 120. — 4. Slovenski narod, 1891, št. 127. — 5. ZALJ, Popis prebiv. za 1890; ZALJ, Cod. XX/9, 45; podatki na fotogra- fijah in ustni viri. ___ ŠTIRI SLIKE VELIKE LJUBLJANSKE POVODNJI PRED PETDESETIMI LETI PETER VODOPIVEC »Od Krima sem so se včeraj okoli poldne pripodili črni oblaki, ki so naznanjali dež,« je 28. septembra 1926 poročal Slovenski na- rod. »In res je okoli 2. popoldne dež preki- nil lepo septembrsko vreme. Skoraj brez presledka je deževalo vse popoldne in vso noč. Proti jutru je začelo med močnim gr- menjem in treskanjem liti kakor iz škafa. Ploha se je razširila nad vso ljubljansko kotlino...« Čeprav je barometer še padal in je začela Ljubljanica hitro naraščati pa je Narodov poročevalec še upal, da ne bo prišlo do večje nesreče. Toda že ob 6. popoldan je top z gradu opozoril mestno prebivalstvo na pretečo nevarnost: v mestu je voda vdrla v kleti, medtem ko so pritoki Ljubljanice do- besedno zalili predmestja. Najhuje so bili prizadeti Vič, Rožna dolina in Trnovo. Ce se danes sprehodimo ob Gradaščici, Glinščici ali Malem grabnu (značilno ime- novanem Mala voda), si pač težko predstav- ljamo, da bi ti potoki lahko narastli do me- re, ko bi postali nevarni za okolico. V res- nici pa Gradaščica z Glinščico in Malim grabnom sploh ni tako nebogljeno vodovje, kot bi se morda zdelo na prvi pogled. Po- dobno kot Iška v svojem zaledju ima Gra- daščica obsežno povodje v strmih pobočjih E'olhograjskih Dolomitov, od koder voda ob hudem nalivu hitro steče v njeno strugo in dvigne njeno gladino; ob izlivu je bil tok Gradaščice že večkrat tako močan, da je KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 113 Pogled na poplavljeni del Viča ob povodnji 1926. leta oviral pretok Ljubljanice in tako posredno prispeval k poplavam na barju.' To se je zgodilo tudi ob poplavi leta 1926. Po hudih nalivih v Dolomitih in vsej ljubljanski kot- lini 27. in 28. septembra je Gradaščica pri- tisnila k izlivu s tako silo, da je povsem zavrla pretok Ljubljance in je le-ta začela teči nazaj proti Vrhniki. Obenem so Grada- ščica, Glinščica in Mala voda — kljub že op- ravljenim regulacijskim delom — tudi same prestopile bregove in nastopila je vodna uj- ma, kakršne po besedah Slovenskega naro- da niso pomnili niti najstarejši Ljubljanča- ni. Poiplavo leta 1926 je na kratko in kot zanimiv geografski pojav opisal že Anton Melik v prvem letniku »Kronike slovenskih mest« leta 1934, ko je pisal o barjanskih po- vodnjih. Tedaj je objavil tudi nekaj foto- grafij poplavljenega barja.^ V fototeki Zgo- dovinskega arhiva Ljubljane pa hranijo še nekaj slik, ki kažejo razmere na poplavlje- nem Viču oz. na Tržaški cesti. Čeprav niso datirane, jih je lahko postaviti v pravi čas: očitno so bile posnete 29. septembra 1926, ko je začela voda že odtekati." Kot je poročal Slovenski narod, je bilo leto 1926 sploh bogato z naravnimi nesreča- mi. Ze spomladi so bile velike poplave v Vojvodini, BaSki, Baranji, južni Srbiji in Hercegovini, deset dni pred povodni j o v Ljubljani pa je neurje katastrofalno opusto- šilo Miami Beach na Floridi. V Slovenskem narodu so naravne katastrofe na zemlji spra- vljali v zvezo z močnimi eksplozijami na sončni površini in opozarjali na velike son- čne pege, ki so v času neurja na Floridi do- segle tak obseg, da jih je bilo' mogoče opa- zovati s prostim očesom.'' Po poročilih sodeč, je dosegla povodenj kritično točko 28. septembra. »Stari Vič je ves pod vodo,« je pisal Slovenski narod dan kasneje. »Tržaška cesta je en sam hudour- nik .. .« V Novi vasi naj bi stala voda 2 m (?) visoko, »potopila« pa je tudi vso Rožno dolino in to razmeroma naglo, saj se njeni prebivalci, ki so bili zaposleni v mestu, »zvečer niso mogli vrniti domov«, ker je se- gala že do pasu. V predmestjih so ljudje be- žali na strehe, od koder so jih gasilci reše- vali s konji, ko si z gasilskimi avtomobili niso mogli več pomagati. Na Viču je zahte- vala povodenj tudi dve smrtni žrtvi. Manj je bilo prizadeto središče mesta, čeprav je voda na več krajih vdrla v kleti (npr. na Gosposvetski in Poljanski cesti, v Gledali- ški ulici itd.). O poplavah so poročali iz vse 114 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1916 Poplavljena Tržaška cesta ljubljanske okolice: Medvod, Goričan, Škof- je Loke, Črnuč, barjanskih vasi in Polho- vega Gradca. V bližini Polhovega Gradca je narasla Gradaščica odnesla hišo; tu njena prav pred povodnijo zgrajena struga eno- stavno ni mogla požirati vse vode, ki je pri- drvela po dolini Božne in po Mačkovem grabnu.'' Kot je voda hitro narastla, pa je začela tudi naglo upadati. Že 29. septembra je po- ročal Narod, da »se je danes položaj na Vi- ču izboljšal«, čeprav je bil del Tržaške ceste še vedno v vodi. Menim, da so bile tedaj po- snete tudi naše slike. Naslednjega dne sta se namreč Gradaščica in Mali graben že vr- nila v strugi in le še Glinščica, ta »drugače povsem mal in nedolžen Gradaščin pritok«, je še vedno stala na poljih. Obenem se je močan dež, ki je spremljal po voden j, spre- menil v lahno pršenje. Za umikajočo se vodo je seveda ostajalo »strahovito« opustošenje.^ To opustošenje je — kot običajno večje nesreče — tudi v delu neponesrečenega pre- bivalstva zazvenelo kot opomin, ki je opo- zoril na minljivost materialne sreče, usmeril, pozornost k družbenim razlikam in za tre- nutek marsikoga odvrnil od običajne zazrto- sti v vsakdanje probleme in opravila. Tako ; je pisanje o povodnji 1. oktobra 1926 tudi ; Slovenski narod spremil z naslednjimi vrsti- : carni: »Bede in pomanjkanja ne bo olajša- i la podpora, ki jo bodo deležni najhuje pri- \ zadeti.. . potrebna je temeljita preorienta- i ci j a v vsem našem mišljenju in udejstvo- ! vanju. V gotovih krogih še vedno previa- \ duje prevelika razsipnost, ki stoji v kriče- ! čem nasprotju s siromaštvom. Razikošne po- : j edine in luksuriozna stanovanja na eni ter i glad in pomanjkanje, beda in obup na dru- ; gi strani. .. Človeku se zdi naravnost ne- ¦ normalno, ko cita objavo nekega odbora, ki ¦ prireja v to svrho (namreč: pomoči) veseli-; co! z bogatim in zabavnim sporedom, dasi prirediteljem ni odrekati dobre volje. Ne- dvomno pa je to znak neke moralne deka- dence. Ne k razsipnosti in veseljačenju, j temveč k treznemu delu in varčnosti nava-j jati ljudi, to mora biti danes vzvišena na- loga vseh, ki jim je pri srcu dobrobit na- Ostanek leto pred povodnijo zgra- jenega mostu ob Sujici. Ista usoda naj bi doletela tudi mostove proti Polhovem Gradcu I KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 115 I Tržaška cesta ob povodnji 1926. leta roda in družbe... V delu in varčnosti je naš spas!« Taka in njim, podobna modrovanja seveda niso imela posebne prihodnosti. Življenje se je kaj hitro vrnilo v običajni tok in spraše- vanje o pomanjkanju in bedi je ponovno od- stopilo prostor običajnim vsakodnevnim političnim dogodkom in prepirom. Gra- daščico in Glinščico pa so v naslednjih letih še prizadevno regulirali, da bi se po- dobne nesreče več ne ponovile.' ^. OPOMBE 1. Anton Melik: Posavska Slovenija 1959, str. 171. — 2. Anton Melik: Povodnji na Ljubljan- skem barju. Kronika slovenskih mest 1/1934, str. 3—8. — 3. Zg. A. LJ, POZ II/MOL, FOTO V, 1375. — 4. Slovenski narod, št. 219, 28. septem- bra 1926. — 5. Slovenski narod, št. 220, 29. sep- tembra 1926. — 6. Slovenski narod, št. 221 in 222, 30. septembra in 1. oktobra 1926. — 7. Ing. J. Porenta: Ceste in hidravlična dela. Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 428. 116 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV Ormož in okolica na starih podobah in slikah Pod tem naslovom je bila v ormoškem gradu odprta razstava, ki jo je pripravil Zgo- dovinski arhiv v Ptuju. Namen razstave je bil pokazati ljudem Ormož pred sto ali več leti. Tudi Ormož v zadnjih letih napreduje; ne širi se toliko glede površine, kolikor se razvija v smislu estetske usklajenosti starih urbanističnih elementov z novimi. Zato je toliko bolj bila upravičena razstava, ki j.e pokazala mnoge danes porušene, prenovlje- ne ali prezidane objekte. Čeprav arhivska, je razstava skušala pri- tegniti gledalce čimbolj vizualno--zato pre- vladujejo povečane fotografije originalnih slik, razglednic, zemljevidov, bakrorezov... To gradivo so našli v fototeki Zgodovinske- ga arhiva v Ptuju, v literaturi in v ustnem izročilu. V dveh razstavnih prostorih ormoškega gradu sta se prepletali pravzaprav dve raz- stavi. Razstava o Ormožu novejše dobe je vkomponirana v razstavo, ki je bila odprta že leta 1973 (ob 700-letnici Ormoža). Ča- sovno se ta razstava začenja z naj(dbami iz prazgodovine (eneolitska doba, kultura žar- nih grobišč).. Sledi nekaj primerkov rimske keramike, stekla in slovanskih obsenčnih ob- ročkov (vse najdbe iz Ormoža in okolice), nato pa arhivska dokumentacija, oz. pisani viri o naselitvi Slovanov, o Ptujskih gosipo- dih, o zgodovini Ormoža od 13. stol. pa do najnovejše dobe, vse dokumentirano z nekaj originalnimi listinami (cesar Maksimilijan podeli leta 1497 Ormožancem pravico do dveh letnih sejmov, spori Ormožancev v 16. stoletju s plemiško rodbino Szekely ...). To je stalna razstava. Sledi naj še nekaj besed o letošnji. Čeprav govori v glavnem o Or- možu novejše dobe, so arheologi Pdkrajin- skega muzeja v Ptuju razstavili tudi naj|dbe, izkopane leta 1974 (za zdravstvenim domom v Ormožu); to so najdbe iz grobov kulture žarnih grobišč. Razstavljeni sta bronasti za- pestnici, sekira, bronasta fibula, Skodelice, bronasti saltilijon ... Obiskovalec se najprej seznani s prvimi predstavitvami Štajerske, Ormoža, Velike Ne- delje, kakršne so nastale pod spretnimi ro- kami bakrorezca Vischerja proti koncu 17. stoletja (1678 in 1681). Vischrejev Ormož nam kaže majhno obzidano mesto z dvema cerkvama, velikim frančiškanskim samosta- nom (v 18. stoletju ukinjen), dvemi mestni- mi vrati (ogrska in ptujska) in nekaj le- senimi hišami. Kako se je ta podoba spre- minjala, so govorile slike, še bolj pa razne katastrske karte in načrti mesta — najsta- rejši iz leta 1801 (avtor M. Eissl), ki nam poda natančen pregled starejše poselitve mestnega jedra na vzvišeni planoti nad Dra- vo. Ta najstarejši načrt mesta je pravza- prav ledinska karta, ki obsega področje od Velike Nedeljie do Središča (mere: 198 cm X 44 cm). Danes se hrani v razstavnih prosto- rih na ormoškem gradu (gl. V. Skrabar, CZN 1935). Zanimiv je Ormož na prvih razgled- nicah, ki so bile tiskEme na Dunaju na pre- lomu stoletja na pobudo ormoškega trgovca Martinca. Te razglednice in še nekaj iz poz- nejše dobe nam kažejo Glavni trg, ki je še danes glede hiš enak, manjka le Dirmajer- jieva hiša in Marijin steber. Tudi vojna je prizadela Ormož, vendar je več objiektov bi- lo porušenih po vojni, vse to pa je doku- mentirano s fotografijami. Precej prostora je odmerjeno tudi Veliki Nedelji (nemški viteški red se naseli tu že v začetku 13. stoletja), Miklavžu, Jeruzale- mu, Svetinjam, Kogu, Središču (obmejni trg z izredno razgibano zgodovino). Na razstavi je bilo tudi nekaj originalnih slik (olje, tem- pera) avtorja Papsta, učitelja na hardeški šoli pred drugo svetovno vojno. Ti dve razstavi sta pritegnili precej obi- skovalcev in to ljudi, ki so se zanimali ne le za razstavljene slike, ampak tudi za samo problematiko zgodovine in vloge Ormoža v njej. Obiskovalci so pokazali izreden posluh in tudi znanje o Ormožu polpretekle in se- danje dobe. I Kristina S amp eri Razstava Promet na Slovenskem od 17. do 19. stoletja —¦ slikovni viri iz grafične zbirke Narodnega muzeia v Ljubljani Grafični kabinet Narodnega muzeja je kot rnuzeološko dopolnilo historičnim raziska- vam o gospodarstvu in trgovini odbral iz svojiega fonda slikovne vire, ki ponazarjajo, kako je potekal promet na Slovenskem od 17. do 19. stoletja. Razstavo in katalog je strokovno pripra- vila kustodinja Grozdana Kozak. Katalog vsebuje tudi kratek zgodovinski oris trgo- vine in prometa od 16. do 19. stoletja na Slovenskem, ki ga je pripravila kustodinja Jasna Horvat. Likovno je razstavo in kata- log uredil ing. arh. Branko Simčič. I KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 117 Razstava je bila odprta od 28. decembra 1975 do 21. februarja 1976 v razstavišču Na- rodnega muzeja Arkade na Trgu osvobo- ditve. Posvečena je bila 30-letnici osvoboditve in 400-letnici zgraditve predora skozi Lj.u- belj. Kriterij pri izboru grafičnih listov ni bila toliko likovna kvaliteta posameznih listov kot to, da nam služijo kot slikovni vir za razstavno temo. Pretežni del grafičnih sli- kovnih virov predstavljajo topografske ve- dute mest, gradov in drugih pomembnejših arhitekturnih objektov. Na njih pa so sli- karji —• vedutisti, kot dopolnilo glavnemu motivu upodobili tudi prizore iz vsakdanje- ga življenja, ki nam ilustrirajo način pro- meta v preteklih stoletjih na Slovenskem. 59 originalnih grafičnih listov in 19 fotopo- večav knjižnih ilustracij, izbranih za to raz- stavo, ponazoruje tovorni, cestni, rečni in končna železniški promet. Pomembne sli- kovne vire iz 17. stoletja predstavljajo Val- vasorjevo grafično gradivo iz Slave Vojvo- dine Kranjske in topografij^ Kranjske in Koroške ter Vischerjeva topografija Štajer- ske. Upodobljeni so tovorniki, rečni promet po Savi in Ljubljanici, vožnja na sodu po Savi, tovorniki in popotniki na ljubeljski cesti, poštne postaje ob glavnih poštnih po- teh itd. Ljublj^ski poštni listek, na katerem je pred veduto Ljubljane upodobljen postUjon na konju — izviren bakrorez Ygidusa van der Heydna iz 17. stoletja — sodi med naj- večje dragocenosti grafične zbirke Narodne- ga muzeja. Slikovnih virov iz 18. stoletja je v gra- fični zbirki Narodnega muzejia zelo malo. Pomembni so zato bakrorezi topografsko teh- ničnega značaja, ki so posvečeni regulaciji Save; tej so v 18. stoletju uravnavali strugo in gradili vlečne poti za živino (le-ta jie vlekla ladje proti toku); prikazana je tudi gra- ditev plovnih prekopov na Ljubljanici. Motivi iz prometa, kot jih srečujemo v 17. in 18. stoletju, se ponavljiajo še v pr'/i polo- vici 19. stoletja. V 40. letih 19. stoletja je seglo na slovensko ozemlje železniško omre- žje. S ciklom, posvečenim otvoritvi železni- ške proge Ljubljana—Trst leta 1857, se raz- stavna tema zaključuje. Spremeni se značaj prometa in prav tako tudi gradivo, ki ga ilu- strira. Zato je bil prikaz slikovnih virov s tem obdobjem zaklj|UČen. Kratek zgodovinski oris, ki je sestavni del kataloga, poudarja pomembno vlogo trgovi- ne in prometa v gospodarski in družbeni zgodovini slovenskih dežel od 16. do 19. sto- letja. Prikazan je razvoj cestnega prometa od tovorništva do voznega prometa, razvoj rečnega prometa, poštni promet in končno zgraditev železniškega omrežja. Poudarjen je zlasti velik pomen in obseg kmečke trgovine, ki je po novejših raziska- ¦ vah prof. F. Gestrina že v 16. stoletju tako j narasla, da danes lahko trdimo, »da je bila ; kmečka trgovina po množini blaga vsaj, tako \ velika, kakor je bila poklicna meščanska tr- j govina, kolikor seveda ni bila še precej več- ; ja.« (F. Gestrin, Trgovina in kmečki upori na Slovenskem in Hrvatskem v 16. stoletju, ZC XXVII 1973, str. 211). Gospodarski položaj mest se je v tem ob- dobju zaradi vrste vzrokov slabšal, v trgo- vino so posegali tujci, v drugi polovici 17. stoletjia zlasti grosisti. V obdobju merkanti- lizma v 18. stoletju, po proglasitvi svobod- i nih pristanišč v Trstu in na Reki, so se od- prla vrata svobodni trgovini in konkurenci. To je vplivalo na porast trgovine in prevoz- ništva v naših deželah. Proces pa je bil z graditvijo železnic v drugi kolovici 19. sto- letjia zaustavljen. S cest je izginil nekdaj ži- vahen promet, celi podeželski predeli so iz- gubili dohodke od prevozništva. Slovensko podeželje je dobilo mnogo bolj agraren zna- čaj, kot ga je imelo dotlej. Začelo se je novo obdobje v zgodovini trgovine in pro- meta na Slovenskem. Jasna Horvat Razstava Velika tekstilna stavka v Sloveniji leta 1936 Ob 40-letnici velike tekstilne stavke v Slo- veniji je bila v mesecu marcu 1976 na po- budo Republiškega odbora Zveze sindikatov Slovenije postavljena v Gorenjskem muzeju v Kranju obsežnejša razstava o tej stavki. Pripravili so jo kustosi France Benedik, Na- da Holynski, Zorka Tribušon in Majda Žon- tar, likovno je razstavo oblikoval inž. arh. Branko Simčič. Razstava o tekstilni stavki bo dopolnjena še z mezdnimi in stavkovni- mi gibanji gradbenih, lesnih in drugih de- lavcev v letu 1936 in bo predstavljena v me- secu septembru v Kranju, ob osrednji re- publiški proslavi v počastitev stavkovnih gi- banj, v letu 1936. Razstava je tematsko razdeljena na 4 po- glavja. V uvodnem delu je podan prikaz sta- nja slovenske tekstilne industrije v tridese- I tih letih, tedaj najmočnejše industrijske pa- noge, ki je zaposlovala 16 do 17 '/o celotnega slovenskega delavstva. V času velike tek- i stilne stavke je bilo v 48 večjih in 177 manj- 118 : KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 ših tekstilnih podjetjih, ki so bila skoncentri- rana v industrijskih središčih v Kranju, Tr- žiču, Škofji Loki, Ljubljani in njeni okolici, Litiji, Preboldu, Celju in Mariboru, zaposle- nih 13.589 delavcev. V večjih industrij sikih podjetjih je prevladoval tuj kapital, zlasti češkoslovaški in avstrijski. Močan poudarek je na razstavi dan materialnemu in socialne- mu položaju tekstilnega delavstva. Svetovna gospodarska kriza je za nekaj let zavrla hi- tri razvoj tekstilne industrije, ki pa se je po letu 1933 ponovno nadaljeval. Podjetniki ni- so izboljšali materialnega položaja delavcev, čeprav so prav v tem obdobju življenj- ski stroški nenehno naraščali. Po letu 1930 so se zmanjševale realne delavske mezde, zlasti velika tekstilna podjetja, npr. Jugo- bruna v Kranju, so slabo plačevala svoje delavce. Po analizi Delavske zbornice je v letu 1936 30 "'o tekstilnih delavcev zaslužilo manj, kot je znašal eksistenčni minimum za eno osebo, 18 "/o delavcev je bilo na stopnji eksistenčnega minimuma in le 52 delav- cev je prejemalo dohodke, ki so presegali eksistenčni minimum. Stroške za štiri ali veččlansko družino pa tudi tekstilni delav- ci z enim samim zaslužkom niso mogli po- krivati. Čeprav je bil uzalkonjen osemurni delavnik, je 28«/» tekstilnih podjetij delalo s podaljšanim delovnim časom, ker so bili delavci zaradi nizkih mezd prisiljeni delati več kot 8 ur dnevno. Načrtna kršenja pred- pisov o delovnih pogojih in delavskih pra-. vicah, težke higiensko-tehnične okoliščine, slabe stanovanjske razmere, ker so podjet- niki skrbeli predvsem za stanovanja usluž- bencev in tehničnih strokovnjakov in so le redka podjetja imela lastna režijska stano- vanja za delavce, vse to je položaj, tekstil- nih delavcev še poslabševalo. V primeru bo- lezni in nezgode so bili delavci zavarovani pri Okrožnem uradu v Ljubljani, dobivali so boleznino v višini 2/3 zavarovane mezde in to neprekinjeno največ 26 tednov. Zavaro- vanja za onemoglost, starost in smrt delavci niso imeli (uvedeno je bilo šele s 1. septem- brom 1937). Posebno mesto na razstavi pripada stro- kovni organiziranosti tekstilnega delavstva in vlogi komunistične partije v mezdnih in stavkovnih gibanjih. Prikazan je položaj in delovanje delavskih zaupnikov in strokovnih organizacij,, prdko katerih so delavci skušali uveljavljati svoj,e pravice. Tekstilni delavci so bili v glavnem organizirani v Splošni delav- ski strokovni zvezi Jugoslavije, ki je bila včlanjena v Strokovni komisiji, katere pred- sednik je bil v letih 1934 do 1937 komunist Franc Leskošek, v Jugoslovanski strokovni zvezi in Narodni strokovni zvezi. IV. polkra- jinska konferenca KPJ za Slovenijo v Gori- čanah septembra leta 1934 in IV. državna konferenca KPJ v Ljubljani decembra iste- ga leta sta pomenili prelomnico v odnosu partije do sindikalnega gibanja. Slovenski komunisti so tedaj že delovali v delavskih Med stavko v Jugočeški v Kranju delavci plešejo kolo KRONIKA ČASOPIS zA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 119 : sindikatih in j^h ob ekonomskih, socialnih in političnih vprašanjih mobilizirali za boj pro- ti kapitalistom. Na osnovi referata Borisa Kidriča o delu partije v sindikatih je kon- ferenca sprejela sklep, naj člani partije de- lujejo v vseh sindikalnih organizacijah, kjer se naj borijo za enotnost delavstva. Postav- ljena je bila tudi zahteva, da je treba taikoj,. začeti z akcijami, ker so med delavci dozo- rele razmere za stavtko. Ta nova partijska usmeritev se je odražala na delavskih zboro- vanjih in prireditvah, prvomajskih izletih in množičnih delavskih manifestacijah (shod delavsko"kulturnih društev v Celju leta 1935, proslava ob 30-letnici Zveze kovinarjev Ju- goslavije leta 1936 na Jesenicah), kjer se je kovala delavska enotnost in kar je odločno podpiralo porajajoče se ljudskofrontno giba- nje. V drugem delu razstave so podana mezd- na in stavkovna gibanja v tekstilnih pod- jetjih na Slovenskem pred veliko tekstilno stavko. Z njimi si je tetkstilno delavstvo pri- zadevalo izboljšati svoj položaj in skleniti enotno kolektivno pogodbo za tekstilno stro- ko. Pomembnejši uspeh so dosegli delavci v Mauthnerjevi tekstilni tovarni v Litiji, ki so si julija 1935 z mezdnim gibanjem izbo- jevali kolektivno pogodbo, prvo, ki je bila sklenjena v tekstilni industriji. Med delav- stvom je raslo nezadovoljstvo, ker so podjet- niki s podpisom kolektivne pogodbe zavla- čevali, hkrati pa tudi odločnost za dosego za- stavljenih ciljev, kar se je manifestiralo na delavsikih sestankih pri Blejski Dobravi, v Delavskem domu pri Jelenu na Jesenicah in pri Šestici v Ljubljani. Po velikem zborova- nJM kranjskega tekstilnega delavstva na Sta- ri pošti 19. avgusta 1936 so delavci zagrozi- li s stavko. Na sestaniku delavcev komuni- stov in naprednih delavskih zaupnikov iz kranjskih tekstilnih tovarn istega dne so sprejeli sklep, da se začne stavka v kranj- skih tekstilnih podjetjih dvajsetega avgusta. Novo poglavje o poteku stavke je pred- stavljeno na razstavi z večjim zemljevidom, na katerem so označeni datumi pričetka stavk v posameznih tekstilnih središčih. 20. avgusta 1936 se je začela stavka tokstilnih delavcev v Kranju (Jugočeška, Jugobruna, Inteks, Sirčeva tovarna), 21. avgusta so se priključili stav(kaipčim še delavci manjših tekstilnih tovarn v Kranju (Prah, Božič, Tek- stilindus); tako je v Kranju stavkalo okoli 2.800 tekstilnih delavcev. Istega dne so za- čeli stavkati tudi škofjeloški tdkstilci (Pre- dilnica, Brumen-Thaler). V naslednjih dneh se je stavka razširila v ostala tekstilna sre- dišča. Že 21. avgusta so hoteli kranjski de- lavci nasilno ustaviti delo v Bombažni pre- dilnici in tkalnici v Tržiču, kar jim pa ni uspelo in se je stavka začela šele 26. avgu- sta. V tekstilnih tovarnah v Ljubljani in okolici (Eiffler-Ljubljana, Stora-Gamelj,ne, Beer-Hribernik-Vižmarje) so začeli stavkali 24. avgusta. Postavljen je bil medstavkovni odbor, sestavljen iz predstavnikov vseh treh strokovnih organizacij. Vodilno vlogo v njem so imeli komunisti, ki so tudi usmerjali stav- ko. Pri obravnavi stavk v posameznih tek- stilnih tovarnah so podani predvsem ukrepi delavstva ob začetku stavke: zasedba tovarn in postavitev stavkovnih straž, ustanavlja- nje stavkovnih odborov ter organizacija no- tranjega življenjia v zasedenih tovarnah, ka- mor sodijo organizacija prehrane, politična zborovanja in sestanki, zbiranje finančnih in materialnih prispevkov in kulturno udejstvo- vanje stavkajočih. Stavkajoče tekstilce so materialno podprli meščani, trgovci, obrt- niki in kmetje, moralno pa so jih spodbu- jali delavci, ki so organizirali solidarnostne stavke, nabiralne akciip in darovali eno- dnevne zaslužke v korist stavkajpcih. Vodstvo Splošne delaväke strokovne zveze Jugoslavije si je prizadevalo lokalizirati stavko na Gorenjsko, nasprotno pa se je ko- munistična partija zavzemala za razširitev stavke na Štajersko in v zvezi s tem orga- nizirala sestanek za Meljskim hribom pri Mariboru. Ustanovljen je bil medstavkov- ni odbor v Mariboru. 1. septembra se je za- čela stavka v mariborskih tekstilnih tovar- nah (Tovarna svile Thoma-Pobrežje, Doctor in drug. Tovarna svile Mauthner, Tovarna svile-Radvanje, Jugosvila, Zelenka et Co., Stanko Bren) in v tovarni Cosmanos v Pre- boldu; 3. septembra pa je zajela stavka še ostale tekstilne obrate (obe tovarni pletenin v Mariboru, Jugoekta-Melje, Zora ter Ros- nerjeva tovarna). StaVka je zajela ves Mari- bor in bližnjo okolico razen Huttrove tek- stilne tovarne, kjer so bili delovni pogoji in mezde precej boljše. Z vključitvijo štajer- skih tekstilnih delavcev je bilo v stavki ude- leženih 8.500 delavcev. V zaključnem delu so na razstavi prika- zana pogajanja za sklenitev kolektivne po- godbe, na katerih so sodelovali zastopniki delavcev. Centralnega tarifnega odbora. In- špekcije dela in Zveze industrijalcev ter ukrepi oblastnih organov. Banovina je 5. sep- tembra izdala uredbo, s katero je postavila zasebno tovarn izven zakona. V času od 11. do 16. septembra so stavkajoči delavci z iz- jemo kranjskih in škofjeloških zapustili za- sedene objekte. Kranjski delavci so vztraja- li v tovarnah do 16. septembra, ko so bili po 120 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 krvavih spopadih z orožniki prisiljeni iz- prazniti tovarne. 23. septembra jp bila podpisana enotna ko- lektivna pogodba za tekstilno delavstvo v Sloveniji, ki je veljala za 42 tekstilnih pod- jetij in je pomenila zmago delavstva. Vodi- telji strokovnih organizacij so si neupravi- čeno lastili zasluge za uspeh kolektivne po- godbe. V vseh stavkajočih tekstiln.-i tovar- nah so odpustui skoraj vse organizatorje ter delavske voditeljenkomuniste, ki so predstav- ljali jedro stavkovnega gibanja. V Stražišču pri Kranju so odpuščeni tekstilni delavci komunisti ustanovili maja leta 1937 tek- stilno zadrugo, ki se je kasneje preselila na Otoče. Močnejši od materialnega uspeha stavke je bil njen moralni uspeh. Poglobila se je raz- redna zavest delavcev in se krepila delavska enotnost pa tudi moč delavskega razreda, ki je preraščal v vodilno silo dmeokratično-re- volucionarnega gibanja. Gradivo za razstavo je pretežno iz fototeke Gorenjskega muzejia, arhiva Inštituta za zgo- dovino delavskega gibanja. Zgodovinskega arhiva CK ZKS in Arhiva SR Slovenije, ča- sopisno gradivo pa je posredoval časopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Veliko slikovnega in pisanega gradiva pa so organizatorjem prispevali tudi še živeči udeleženci stavike, ki so s posredo- vanjem svojjh spominov enako pripomogli k osvetlitvi delavskega gibanja in dogodkov v zvezi s stavko. Ob razstavi je izšel tudi manjši katalog. Majda Zontar ? KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 121 NOVE PUBLIKACIJE Idrijski razgledi, I—XX, 1956—1975 V letu 1975 je minilo že dvajset let, kar izhajajo Idrijski razgledi, časopis, ki ga ves čas izdaja Mestni muzej v IdrijiJ Takšen ju- bilej, s katerim se lahko pohvali le maloka- tera »podeželska« periodična publikacija, je predvsem rezultat požrtvovalnega dela maj- hnega števila idrijskih občanov, ki so imeli dovolj volje in tudi sposobnosti, da so s svo- jimi prispevki, raziskovanji in pobudami ter vzgledom obdržali list pri življenju, pri če- mer gre poglavitna zasluga dolgoletnemu ravnatelju muzeja Srečku Logarju, ki je bil dolgo tudi urednik Razgledov. Težave so bi- le velike in stalne — predvsem je bil zme- raj vprašanie denar, kar so potem večkrat reševale nekatere gospodarske organizacije in tudi sam muzej. Drug velik in stalen pro- blem ie bilo premajhno število sodelavcev, tako da so se nekatera imena avtorjev tu- di v eni številki nonavljala in celo ured- ništvo samo je večkrat- polnoštevilno ob- staifllo le na üaoirju. Stalni sodelavci pa so bili morda prav zato izredno olodoviti in ves čas zvesti privrženci lista. Čeprav se ni uresničila začetna želja uredništva, da bi tro- mesečnik enkrat prerasel v mesečnik in če- orav je bila v zadnjih letih ovržena »samo- hvala«, da se Razgledi ne poslužuiejo sum- lijvih dvojnih številk, pa je le treba ipouda- riti deistvo, da si je list pridobil svoj stalen kroT bralcev in simpatizerjev — naklada danes znaša 1100 izvodov — in da ie tudi vsebinsko opravil delo, na katero je Idri- ja in idrijska občina lahko ponosna, čeprav ie treba pripomniti, da bi se lahko napravilo tudi več. Idrija ni brez svoje časopisne in založni- ške tradicije, saj je npr. pred prvo svetovno voipo tu izhajal socialdemokratski list »Na- prej«, na katerega se uredništvo Razgledov v svoji prvi številki tudi sklicuje in potem- takem naj bi »Naprej« imel sedaj neke vr- ste naslednika. Seveda so danes povsem dru- gačne družbene in politične razmere in po- trebe, zato so tudi Idrijski razgledi vse kaj drugega kot stanovski politični list. V začet- ku izpričan namen uredništva, da naj bo to redni časopis, ki naj »obravnava vso politič- no, zgodovinsko, zemljepisno, prosvetno, so- cialno in gospodarsko problematiko idrijske občine« in da naj bo »viden izraz dejiavnosti našega ljudstva«, se je dolga leta v precej- šnji meri tudi uresničeval. V listu je bil jas- no razviden uredniški koncept, ki je dajal prostor preteklosti in sedanjosti, sestavkom historiografskega in poročevalsikega značaja. Kdor je redno prebiral Idrijske razglede, se je počasi seznanjal z bogato preteklostjo Id- rije in njenega območja, hkrati pa je lahko spremljal sodobni razvoj občin a in razno- vrstnost dejavnosti njenih občanov, toda ta drugi del je bil večkrat tudi pomanjkljiv, kar pa je pri tromesečniku do neke mere ra- zumljivo. Tako so se na teji podlagi v listu izoblikovale nekatere stalne rubrike kot npr. objave občinskega ljudskega odbora, mladin- ski kotiček, borci pripovedujejo in glavni, osrednji del, v katerem so bili prispevki trajnejšega značaja s področja različnih strok. Ta struktura je začela v zadnjih le- tih počasi izginjati, posamezne rubrike so iz različnih vzrokov izgubile svojie mesto v li- stu, tako da je danes ogrodje oziroma vse- binski koncept Idrijskih razgledov težko do- ločiti. Nastaja vtis, da koncept pravzaprav izginja in da predstavlja posamezna števil- ka le rezultat slučajne bere prizadevanj ne- katerih posameznikov. Predvsem je okrnjen del, ki naj bi spremljal aktualno dogaj.anje v občini in najrazličnejše dejavnosti občanov. Ce k temu prištejemo še glasove o .»obvez- ni« združitvi vseh primorskih revij, pri če- mer skupna revija prav gotovo ne bo mogla vsebovati vsega tistega, kar so dosedaj Raz- gledi in še tehnično dejstvo, da je zadnja leta format venomer različne velikosti, po- tem se vprašanjie obstoja bralcu vsiljuje sa- mo od sebe. Vendar je takoj treba pripom- niti, da so Razgledi podobne krize že preži- veli in da je uredništvo tudi v zadnji števil- ki izkazalo precejšen optimizem. Zato more- mo upati, da se bo list ohranil kljub novi »finančno^kulturni« politiki do revijalnega tiska. Zgodovinski del Idrijskih razgledov je pre- cejšen. Nekatere številke so bile v svojem osrednjem delu skoraj v celoti posvečene preučevanju Idrijskega pa tudi Cerkljansike- ga v njuni bogati preteklosti, kar seveda ve- leja predvsem za mesto Idrijo. Le malo jp bilo številk, v katerih ni bilo nobenega take- ga prispevka ali razprave. Bibliografija teh zgodovinskih člankov in razprav po dvajse- tih letih obsega nekaj strani in med njimi nekateri niso važni le za Idrijo oziroma za njeno občino, ampak so tudi širšega pomena, celo mednarodnega. Za mnogo od teh član- kov pa lahko rečemo vsaj to, da so izvirni in zato tudi zelo važni pri preučevanju na- še preteklosti, narodne in idrijske. Med av- torji je najiti le malo poklicnih zgodovinar- jev in še med temi jih precej ni iz Idrije. 122 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 To je razumljivo in zato gre toliko bolj po- zdraviti delo vseh ostalih, bodisi kulturno- političnih delavcev, zdravnikov, inženirjev, partizanov, upokojencev, iki so iz ljubezni do svojega kraj,a, iz zanimanja za zgodovino in iz čuta odgovornosti pred mlajšimi genera- cijami prijeli za pero in opisali svoje osebne doživljaje, se pravi, zapisali svoje spomine ali pa so na podlagi takih ali drugačnih vi- rov skušali podati sliko sebi »neznanih« do- godkov, pojavov in obdobij. Vseh avtorjev zgodovinskih prispevkov je v Idrijskih raz- gledih kalkih petdeset, če štejiemo sem še partizane, ki so obujali svoje spomine, od vseh teh pa jih je približno deset, ki so s svojim delom dali historiografskemu delu Razgledov neizbrisen pečat in to zaradi ko- ličine svojih prispevkov ali pa zaradi kva- litete oziroma znanstvene dognanosti in res- nosti. Zgodovina Idrije se prične šele z odkritjem živega srebra in zato seveda ni moč tu priča- kovati prispevkov iz zgodovine srednjega ve- ka. Izjemo predstavlja področje Cei^kljanske- ga, kj^er je kolonizacija mnogo starejšega da- tuma in tako lahko navedemo kot edino raz- pravo iz srednjeveške zgodovine razpravo prof. Janeza Kavčiča »Dekanija Cerkno in rihtarija Plužnje v 14. stoletju«, ki je nare- jena na podlagi tolminskega urbarja in ki predstavlja pregled strukture zemljiške po- sesti in dogodkov oglejskega patriarha na tem ozemlju. Od razprav, ki se omejujiejo na mesto Idrija in ki so razumljivo v velikan- ski večini, gre omeniti najprej številne pri- spevke dr. Marije Verbič o različnih vidikih razvoja rudnika živega srebra, predvsem v prvih stoletjih njegovega obratovanja. Rud- nik je skozi vsa stoletja daj^l glavni pečat življenju v Idriji ne samo na gospodarskem področju, ampak tudi v kulturi, običajih, šol- stvu, v političnem življenju itd., kar se vse odraža tudi dandanes. Vse to je nudilo in nudi obilo snovi za historiografske raziskave, ki so v naši literaturi večkrat edinstvene, kot je bila edinstvena tudi industrijska in delavska aglomeracija Idrije v slovenskem prostoru. Na tem mestu ne moremo našte- vati vseh več ali manj važnih prispevikov s tega področja, še manj, podrobno jih oce- njevati, zato naj jih nekaj samo omenimo. Številni in bogati so prispevki Lada Božiča, ki je med drugim pisal o prvi slovenski re- alki v Idriji, o dijaških organizacijah, o so- cialnih razmerah idrij|Skih rudarjev, o idrij- skem čipkarstvu itd. O zelo razvitem delav- skem gibanju rudarjev pred prvo svetovno vojno so pisali Cvetko Kristan, Jurij Bav- daž, Martin Likar, o gledališki preteklosti Id- rije je pisala Ivica Bazovičar, o položaju v Idriji po prvi svetovni vojni in o takratnem revolucionarnem gibanju pa Poldka Kos in Ljubomir Koler, o razvoju nižjega šolstva Slavica Pavlic in Slavica Božič. Pri obravna- vanj,u starejšega obdobja gre posebej ome- niti razprave dr. Jožeta Pfeiferja o zdrav- stvenih razmerah rudarjev in o metodah zdravljenja ter še zanimivo razpravo »Pato- grafija Karla Martela«. Poseben kompleks predstavljajo prispevtki o NOB na Idrijskem in Cerkljanskem, kjer večino predstavljajo spomini borcev, bolji strokovno pa so tudi na Idrijskem in Cerkljanskem najbolj slavno obdobje preteklosti obravnavali Anica Štu- cin, Jože Primožič, dr. Tone Ferenc, Jože Krall in drugi. Omeniti gre tudi prispeVke prizadevnega urednika Srečka Logarja, ki je pisal o različnih stvareh in obletnicah. Pri obravnavanju problematike NOB bi bilo si- cer pričakovati več sistematičnosti, čeprav se zavedamo, da tu obstajajo tudi znatne ovire kot npr. pomanjkanje sodelavcev ter speci- fični značaj, zgodovinopisja najnovejšega ob- dobja zaradi velike množine in raznovrstno- sti virov. Vsekakor pa je objavljanje in zbi- ranje spominov nekdanjih borcev prava in nujna pot, prav tako tudi sestavljanje topo- grafije NOB. Zaradi svoje velike važnosti je do neke mere zapostavljeno Cerkljansko, kjer pa v nekaterih pogledih v bodoče mar- sikaj pričakujemo od rezultatov dela nove .šo- le v Cerknem. Na koncu pregleda o zgodovinskih prispev- kih v Idrijskih razgledih lahko rečemo, da smo z njihovo bero lahko v precejšnji meri zadovoljni, tako v količinskem kot tudi v kvalitetnem pogledu in to kljub razumljivim željam, da bi bile stvari še boljše. Prav zato si želimo, da bi Razgledi še dol- go in uspešno izhajali. Boris Mlakar , Goriški letnik, Zbornik Goriškega muzeja, zv. 2. Nova Gorica 1975, 182 str. Drugi zvezek Goriškega letnika kaže, da je- publikacija Goriškega muzeja že našla mesto v slovenskem znanstvenem tisku. Videti je tudi, da je zbornik znal pritegniti vrsto so- delavcev tako pri nas, kot onkraj meje, v ita- lijanski Gorici. O rasti zbornika priča že dejstvo, da je v prvem zvezku (gl. Kroniko, št. 1, 1975, 58) sodelovalo z razpravami deset avtorjev, medtem ko jjh je v drugem letniku že petnajst. Da si je Goriški letnik znal pri- ; tegniti tudi neslovenske avtorje, kaže tudi \ zdajšnji, drugi letnik. Pa tudi njegov obseg ; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 123! kaže rast publikacije Goriškega muzeja, saj ta presega prvi letnik za dobrih 40 strani. Prispevki zbornika kažejo ustaljeno podo- bo prispevkov iz območjia arheologije, umet- nostne zgodovine, etnografie, narodnoosvo- bodilnega boja, literature. Ob daljših razpra- vah najdemo tudi krajše zapiske, ocene in poročila. Objavljen pregled zamenjav kaže, da si je Goriški letnik utrl pot ne le pri nas, ampak tudi v vrsti evropskih in izvenevrop- skih držav (v obe Ameriki). V uvodnem, arheološkem delu Drago Svo- Ijšak piše o novih najdbah grobov v letih 1957—1972 v Mostu na Soči ter s tem do- polnjuje sliko o dosedanj,ih arheoloških izko- pavanjih v tem kraju, podano v prvem zvez- ku Goriškega letnika. Drug arheološki pri- spevek M. Guština pa opozarja na dejstvo, da tuji muzejj hranijo vrsto arheoloških najdb z našega ozemlja. O rokopisnih ljudsko-medicinskih knjigah (bukvah) iz območja Primorske piše v dru- gem zvezku Goriškega letnika Milan Dolenc. V novejši čas pa sega na etnografslkem pod- ročju Naško Križnar z zanimivim prikazom sprememb v stanovanjski kulturi v zadnjih desetletjih na območju Predmeje, Otlice, Križne gore in Gozda. Pri tem ugotavlja, da imamo tu kot posledico sprememb v stano- vanjski kulturi ohranjene vse stopnje raz- vojnega procesa od hiše s črno kuhinjo do sodobno zasnovanih stanovanjskih hiš. Cisto zgodovinski prispevtki (z izjemo NOB) so v zborniku štirje. Dva med njimi sta pri- pravila sodelavca iz sosedne Italije. Mario Brezzi iz Čedada piše v zanimivem prispev- ku o furlanskih Langebardih po padcu lango- bardskega kraljestva (VII. — XIII. stoletje). Ugotavlja, da Langobardi, ki se preživeli za- ton svojega kraljestva, »niso bili. . . neupo- števanja vredna skupnost«, prav tako pa je še nadalje veljalo langobardsko prave. O opa- tiji v Rožacu ter o njeni duhovni in kulturni vplivnosti tudi na slovensko soseščine piše v drugem prisi>evku Arduino Cremonesi. Tu- di on poudarja, da je bila opatija pomembna vez med Slovenci in Furlani. Tretji strogo zgodovinski donesek je pri- speval Branko Marušič. Gre za objave 39 pisem Simona Rutarja Franu Levcu iz let 1875—1888, ki omogočajo poučen vpogled v delo in življenje tega znanega zgodovinarja. V čas med obema vojnama pa sega Ivo Ju- vančič s študijo o fašistični ofenzivi proti tržaškemu škofu dr. A. Fogarj|U; študija je v bistvu nadaljevanje v prvem Goriškem let- niku objavljenega članka o odnosu italijan- skega fašizma do goriškega nadškofa dr. Frančiška B. Sedeja. Oba Juvančičeva pri- spevka pomenita poučen pogled na položaj primorskih Slovencev ped fašizmom. Zadnji prispevek je tudi postavljen v širši okvir politike fašistične Italije in Vatikana do slovenskega vprašanjia. Juvančič ugotavlja, da je bil prav Fegarjev pravični odnos do slovenske in hrvaške skupnosti v medvojni Italiji vzrok fašističnih napadov nanj. Na področje NOB segata v zborniku dva avtorja. Slavica Plahuta piše o bojih IX. kor- pusa NOV in POS poleti 1944 v Baski grapi. NOB je dalje posvečen prispevek Toneta Fe- renca »Kdo je razstrelil spomenik padlim v prvi svetovni vojni v Gorici?«. Studijia je pri- spevek h globljemu poznavanju zaostrenosti odnosov med slovenskimi in italijanskimi so- delavci nemškega okupatorja na Primor- skem; posledica teh odnosov je bilo tudi več incidentov, med njimi razstrelitev goriškega spomenika, postavljenega padlim Italijanom v letih 1915—1918. Na podlagi zbrane do- kumentacije Ferenc opozarja, da je izšla po- buda za razstrelitev iz vrst slovenskih kela- beracionistev, obenem pa meni, da je bil spo- menik na poti tudi nemškim nacistom in še zlasti bivšim Avstriipem, ki so trdili, da ope- racijska cona Jadransko primerje (vanje je spadalo tudi Slovensko primerje) ne bo več sestavni del Italije. S področja umetnostne zgodovine se v Go- riškem letnU;pisanega mojstra« iz Istre. Figuralno posli- kani gotski strop te cerkve je v Sloveniji edini ohranjeni strop take vrste. Naslikanih je 30 prizorov iz Marijinega in Jezusovega življenjia. Ivan Sede j razpravlja o poznogotski for- mi kmečke arhitekture na Jezerskem. Trdi- tev, da je arhitektura, katere naročnik izvi- ra iz višjega socialnega sloja, preprostejša od kmečke hiše, je zasnovana na primerjavi Jen- kove kasarne iz srede 16. stoletja in arhi- tekture treh kmečkih domačij (Roblekove, Koprivnikove in Šenkove) iz druge polovice 16. in prve polovice 17. stoletja. Oltarno sliko sv. Uršule v Bitnjem pri KranjiU opisuje Emilijan Cevc. Podrobnejše- mu zunanjemu opisu slike sledi kompozicij- ski opis. Na osnovi signature na podobi G. B. F. sklepa, da jo je leta 1616 naslikal moj- ster Gregor Beuchreitter. Sergei Vrišar s primerjalno metodo opisu- je nekaj važnejših baročnih kiparskih smeri v okolici Kranja. Neznanemu kiparju oziro- ma delavnici pripisuje baročne plastike v ceAvah v Podbrezj,ah in Kovorju. Ta dela so nodobna oltarnim nlastikam v cerkvi na Spodnjem Brniku, ki jih cerkljanski farni zapisi pripisujejo Petru Janežiču. Drugo smer predstavljajo veliki oltarji na Primskovem, v Šenčurju in Cerkljah, na skupnega moj- stra pa kažejo tudi plastike s stranskih ol- tarjev v Šenčurju in Preddvoru. Najmarkant- nejšo smer pa predstavljajo plastike v sa- mostanski cerkvi v Velesovem. Anica Cevc opisuje upodobitve Kranja in okolice na slikah, ki jih hrani Narodn? ga- lerija v Ljubljani. V 19. in prvi polovici 20. stoletja so jih naslikali trije krajjinarii: do- mačin Anton Hayne, Ljubljančan Anton Ka- ringer in Ivan Franke, doma iz Poljan nad Škofjo Loko. Prispevek s področja etnologije, ki ga je napisala Anka Novak, opisuje kmečko go- spodarstvo na besniškem območju v zadnjjh 140 letih. Obravnava tehniko gnojenja in oranja v dolinskih in gorskih vaseh, vrste kultur, pašništvo in živinorejo, sadjarstvo in domačo obrt. O sitarstvu v Stražišču med obema vojna- ma piše Katarina Kobe-Arzenšek. Delovala so štiri podjetja: firma Anton Globočnik, fir- ma Jakob Bajžel, firma Valentin Benedik in Sitarska in žimarska zadruga. Izdelke sc pro- dajali po vsej Evropi pa tudi v Afriki. Po- manj(kanje surovine-žime — in tuja konku- renca sta povzročili propad prvih treh pod- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 125 : jetij že pred vojno, zadruga pa je prenehala z delom nekaj let po drugi svetovni vojni. France Kresal podaja sliko delavstva v Kranju med obema vojnama. Po prvi svetov- ni vojni je Kranji hitro postal industrijski center. Leta 1936 je zaposloval 12*/* vsega slovenskega delavstva, delež ženske delovne sile pa je bil največji v Jugoslaviji. Avtor uvodoma poda okvirni razvoj sindikatov v Sloveniji, nato pa opiše delovanje sindikal- nih organizacij v Kranju, materialni položaj delavstva, mezdni sistem itd. Članek Olge Janša-Zorn osvetli,uje doga- janja na kranjski gimnaziji med obema voj- nama. Gimnazija je v šolskem letu 1918/19 postala povsem slovenska. V razpravi je po- dan opis učnih predmetov, problem šolnin in dijaške kuhinje za revnejše dijake. Nem^- ške oblasti so 27. aprila 1941 prepovedale po- uk na kranjski gimnaziji, nastalo je nemško učiteljišče. Drugi del opisuje dijaška društva, na koncu pa je dodana še razpredelnica o učnem osebju, učnih uspehih in dijakih ter seznam učiteljev v gimnaziji v obdobju med obema vojnama. Prvi del prispevka Črtomira Zorca Ča- sopisje, tiskano v Kranjiu (1900—1950) opisu- je pet tiskarn, ki so delovale v Kranju: ti- skarna Ignacija Resa, tiskarna Primoža Lam- preta, tiskarna Tiskarskega društva, tiskar- na Sava in majhna tiskarna v Stražišču, last Albina Pogačnika. Na koncu članka je še pregled vseh periodičnih tiskov, iki so jih na- tisnile tiskarne v Kranju med leti 1900 in 1950. Janez Kopač Loški razgledi XXII. 1975, izdalo Muzejsko društvo v Skofji Loki, 310 str. + oglasi Letošnji Loški razgledi so po svojem kon- ceptu ostali zvesti prejšnjim števUkam. Ar- heolog T. Knific na osnovi primerjiave z dru- gimi arheološkimi najdišči natančneje dolo- ča čas nastanka grobišč Srednje Brdo in Kranj—Gorenje Sava. V pojasnilo je objav- ljenih več ilustracij. Osrednji prispevek v Razgledih je prav tako arheologa V. Sribarja članek o nekda- njem freisinškem trgu Gutenwerthu na Do- lenjskem na osnovi dosedanjih izkopavanj. Tu čaka arhologe in zgodovinarj,e še ogrom- no dela pa tudi zanimivosti. Trg ob kolenu Krke je prvikrat omenjen leta 1251. Bil je sedež kaštelana freisinške posesti na Dolenj- skem; tu je bila kovnica, iz katere je kro- žU denar v 13. stol. tudi po Hrvaškem in Ogr- skem. Predvsem pa j/e pomembno »to, kar lahko sklepamo za druga mesta na temelju delno ohranjenih virov ali redkih stavbnih ostankov, spoznavamo pa na Otoku preko ob- sežne in vsestranske arheološke dokumenta- cij.« E. Cevc se v razpravi Po sledovih stavbar- ja Andreja iz Loke ponovno vrača ih dopol- njujie razprave o loškem rojaku; sedaj govo- ri predvsem o njegovem delu na Primor- skem in Beneški Sloveniji, kjer so se dobro uveljavili gorenj|Ski stavbni mojstri v raznih cerkvah. Opozori tudi na doslej neznanega stavbarja Gašperja iz Tolmina. O zlatih oltarjih na Skof jieloškem med leti 1670 in 1690 piše M. Zeleznik. Sedem od ol- tarjev tega časa pripisuje isti — Jamškovi — delavnici iz Škofje Loke, ki je slikala in rezbarila. F. Stukl obravnava srednjeveški Kamniti m.ost v Skofji Loki: priprave in razširitev le- ta 1888 ter težave pri zbiranju denarja za kritje stroškov v znesku 3300 gl. I. Sedej razglablja, kako je med drugim družbeni položaj vaščana močno vplival na zunanji videz njegovega doma. Za Škofje- loško —¦ cerkljanjsko hišo, ki naj bi bila prevladovala na Škofjeloškem, je mnenja, da je značilna predvsem na robu tega ozemlja, v obeh dolinah pa je »alpsko učinkujoča ba- ročna hiša«. P. Blaznik posveča svojo študijo Bitnju in franciscejskemu katastru na osnovi elabora- tov, ki so nastali sočasno s katastrom. Naj- bolj je ipo viru vprašljiv donos njiv, ker so zaradi obdavčitve na tej osnovi kmetje pri- jiavljali nekajkrat nižji pridelek oz. donos. F. Planina geografsko obdeluje vasi ob ust- ju Brebovnice, kier bo rudnik urana močno vplival na njih bodočo vlogo in zunanji vi- dez. V štirih tu obravnavanih vaseh se samo še petina ljudi ukvarja s kmetijstvom. Zelo temeljito je prikazal gospodarsko in družbe- no spreminjanie v vaseh okoli Starega vrha v Selški dolini S. Logonder. Tu je le polovica prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu, uve- ljavlja pa se kmečki turizem. M. Dolenc raziskuje in objiavlja zanimivo- sti o ljudskem zdravljenju oz. o medicinskih knjigah, ki jih je po dosedanjih ugotovitvah ohranjenih največ na Škofjeloškem. Zdravnika T. Košir in M. Kocijančič piše- ta o loškem rojaku dr. Ludviku Gerbcu (1805 —1880). Znan je postal zlasti po raziskavah o zastrupljanju rudarjev z živim srebrom v Idriji, kjer j^e bü dalj časa njihov zdravnik. J. Žigon na osnovi analize Prešernovega življenja med aprilom 1831 in aprilom 1833 126' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 dokazuje, da se pesmi Dohtar, Strunam in Gazele ne nanašajo na Julijo Primic, temveč na malo znano Marijo Podboj. A. Poleno obravnava pajke z Osovnika, A. Sercelj pa na osnovi profila pri Leskovici in drugega nad Robidnico ugotavlja sprem.inja- njie gozdov v zgodovini. V. Demšar je z objavo seznama vseh žrtev NOB na Škofjeloškem ugotovil, da jih je bi- lo kar 1017 (približno eden na 20 prebival- cev). C. Zupane piše o partizanskih enotah in borbah v Selški dolini do leta 1943. Zani- miva so zlasti pričevanja, da so Nemci v bojih za Dražgoše pobili kakih 40 Luksem- buržanov, ki so se uprli. Med leposlovjem objavlja M. Stanonik partizanske pesmi, ki jih jp zbrala na Škof- jeloškem in k njim krajše komentarje. Med zapiski in poročili je razlaga o zamorcu v lo- škem grbu, o Železnikih in Sorici leta 1841, o poplavah v Poljanski dolini, o plavžu v Železnikih, o tem, kako so bili Soričani leta 1880 proti nemški šoli, o zavednosti sloven- skih fantov v prvi svetovni vojni ter drob- ne zanimivosti iz arhiva v Škofjj^ Loki. Sle- dita dva zapisa-spomina na začetek NOB v Skofji Loki ter poročilo o zdravstvenem var- stvu delavcev v tovarni Jelovica od leta 1954 do 1974. Na kratko so omenjeni umrli roja- ki v preteklem letu: akademik France Kob- lar, jezikoslovka Dora Pegam-Vodnik in Mici Keršmanec-Babič. 80-letnico sta praznovala Josip Zontar in Srečko Žumer ter 70-let- nico Niko Žumer. Na koncu je kot vedno zapis o muzejskih izletih in Prispevek h kroniki Škofje Loke. Vincencij Demšar Peter Petru, Ajdovski gradeč nad Vra- njem pri Sevnici, Kulturni in naravni spo- meniki Slovenije, Zbirka vodnikov, 52, Ljub- ljana 1975, 32 str. Knjižica j|e nastala kot eden izmed rezul- tatov večletnih arheoloških izkopavanj, ki so že obrodila bogate sadove in katerih del nam je sedaj prikazan. Vodnik predstavlja kot utrjeno pribežališče iz obdobja preseljeva- nja ljudstev Ajdovski gradeč nad vasjo Vra- nje pri Sevnici. Avtor nam najprej opiše njegovo krajiev- no lego in poda nadroben opis poti. Sledi razlaga in opredelitev bogatih arhitekturnih ostankov. Ugotovljeni sta kar dve staroikr- ščanski cerkvi, od teh ima ena celo škofov- ski sedež, krstilnico, nadalje zbiralnik za vo- do, stanovanjske in gospodarske stavbe, ob- zidjp s stolpi ter pokopališče. ^ Že v 7. stol. pr. n. št. je bilo na griču pra- zgodovinsko bivališče, v 3. stol. n. št. pa je bil v bližini kamnolom in večje posestvo s pokopališčem. Nastanek pribežališča staro- selskih Ilirov in Keltov pripisuje avtor kon- cu 4. stol. kot posledico umika rimskih vo- jaških enot z donavske meje. Naselbina naj bi bila po avtorjevi domnevi upravno, voja- ško in cerkveno (škofovski sedež) središče svoje okolice. Požgana je bila kaj| kmalu sre- di 5. stol. verjetno ob vdoru Hunov, drugič in dokončno pa okoli leta 580 od prodiraj o- čih Slovanov. Na koncu knjižice je še krat- ka zgodovina odkrivanja naselbine ter sez- nam bližnjih arheoloških najdišč. Pregledano in logično razumljivo besedilo dopolnjujicjo številne slike, risbe in načrti, kar poskrbi, da nam življenje naselbine in utrjenega pribežališča v času pred prihodom Slovanov živo stopi pred oči. Andrej Pleterski Lojze Bolta, Rifnik nad Šentjurjem, Kul- turni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov, 58, Ljubljana 1976, 32 str. Nujno je da je tudi Rifnik, drugo, enako dobro raziskano pribežališče in naselbina iz časa preseljevanja ljudstev kot Ajdovski gradeč pri Sevnici, dobil svoj vodnik. Po uvodnem delu, kjer je natančen opis poti, nas avtor na kratko seznani z zgodovi- no raziskav. Sledi razlaga prazgodovinskega grobišča (iz obdobja med leti 900 do 500 pr. n. št.) in prazgodovinske naselbine na vrhu hriba. Njeni prebivalci so se preživljali ve- činoma z živinorejp in poljedelstvom, nara- ščajočo stopnjo trgovine pa dokazuje keltski novec iz začetka 1. stol. pr. n. št. Avtor na- dalje prikaže grobišče iz kocna 5. in iz 6 stol. n. št., ki leži na pobočju pod naselbino. Njen nastanek je najti že v 2. stol. in živi do konca 6. stol., ko propade zaradi požara. Nadroben opis naselbinskih ostalin je zla- sti posvečen razlagi razvoja svetišča na vrhu hriba. Tu se je iz prvotnega templja, posve- čenega rečnemu božanstvu Akvoniju, razvi- la najprej ena starokrščansika cerkev s kr- stilnico, pozneje pa ji je bila prizidana še druga. Vodnik je obogaten s številnimi risbami, zemljevidi in fotografijami. Avtor poglablja naše poznavanjie zgodovine celjske okolice v prazgodovini, še zlasti pa v obdobju prese- ljevanja ljudstev, v katerem je to področje za nas še posebej pomembno. Andrej Pleterski KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 127 : Jože Mlinaric, Kostanjeviško gospostvo po urbarja iz leta 1625, Ljubljana 1970. 76 str. Knjiga, ki je za zgodovino kostanjieviške okolice nedvomno zelo pomembna, nam daje prikaz stanja kostanjeviškega gospostva v letu 1625. Avtor obravnava kostanjeviško po- sest na podlagi še neobjavljenega urbarja iz tega leta. Zaradi boljšega vpogleda v neka- tera vprašanja je poleg navedenega priteg- njen tudi urbar iz leta 1588. Grospostvo je obravnavano z dveh strani: kot lastnik posestev in kot teritorialno zem- ljiško gospostvo, ki je bilo imetnik deželsko- sodnega okraja z vsemi pripadajočimi pra- vicami. Tako avtor najprej prikaže vrste posesti zemljiškega gospostva in vsako posebej, na- drobno razčleni. Razumljivo opiše posamez- ne tipe podložniških zemljišč in njim pripa- dajoče pravice ter obveznosti do zemljiške- ga gospoda. Pri tem si pomaga s številnimi tabelami in seznami. Krajevna in ledinska imena topografsko opredeli in nekatera tudi slikovno prikaže. Pri analizi posestnega stanja kostanjevi- škega gospostva, ki je pregledno prikazano na posebnem zemljevidu, avtor ugotovi, da je bil proces delitve kmetij tedaj šele na za- četni stopnji razvoja. Za ekonomske temelje, na katerih slone podložniki, meni, da so glavna osnova pre- življanja polj;edelstvo, živinoreja in vino- gradništvo, medtem ko so jim obrt in druge deJiavnosti le dopolnilo. Stanje kostanjevi- ških podložnikov avtor sicer tu in tam pri- merja s stanjem podložnikov na nekaterih drugih gospostvih, a škoda je, da te primer- jave niso pogostnejše. Proti koncu knjige sta še opis in zemljevid deželskosodnega okraja, katerega imetnik je bilo kostanjeviško gospostvo. Vse pa zaklj|U- či kratek povzetek bistvenih podatkov in ugotovitev. Delo je lahko razumljivo, brez kopičenja številk, k jasnosti pa prispevajo tudi sprot- ne razlage nekaterih pojmov, ki jih avtor uporablja. Prava vrednost in pomen knjige pa se bosta pokazala šele tedaj^ kadar bo ustrezno obdelano kostanjeviško gospostvo tudi pred letom 1625 in po njem. Andrej Pleterski Jože Mlinaric, Topografija posesti kosta- njeviške opatije 1234—1786, Maribor 1972, 157 str. Kot že v svoji prejšnja knjigi (Kostanjevi- ško gospostvo po urbarju iz leta 1625) tudi v tej avtor večinoma obravnava področje ob spodnji Krki in tako še razširi zgodovinsko poznavanje te pokrajine. Tokrat nam pred- stavi posest kostanjeviške opatije od njiene- ga nastanka do propada. V uvodnem poglavju našteje vire in hkra- ti poda metodologijo razreševanja imen in njih lokalizacije. Sledi pregled nastanka, razvoja ter obsega samostanske posesti. Ce- lotno obdobje razdeli na šest časovnih odse- kov, ki j^h opredeljujeta različno zemljiško stanje in različna zemljiška politika kosta- njeviških opatov. Jedro knjige pa predstavlja obsežna topo- grafija samostanske zemlje. Avtor s pomoč- jo spretnih in nazornih metodoloških prije- mov skuša lokalizirati vse kraje, ki jih ome- njajo viri in so sestavni del posesti kostanje- viške opatije. Posebej so obravnavana samostanska gor- skopravna zemljišča in dominikalni vinogra- di, najprej kako so prišla v posest samosta- na, nato še topografija ter vse njjhove omembe v virih. V zadnjem poglavju avtor prikaže še upravno razdelitev samostanske zemlje in s tem zaključi opis celote. Slede seznam kratic, nemški prevod po- glavja o nastanku, razvoju in obsegu samo- stanske posesti, seznam krajev ter prav na koncu še trije zemljevidi samostanske urba- rialne posesti. Obravnavano delo se s preipnjo avtorjevo knjigo v marsičem dopolnjuje, tako da obe knjigi ustvarjata neke vrste celoto ter si za- to medsebojno večata pomen. Andrej Pleterski Janko Orožen: Zgodovina Celja in okolice, L del od začetka do leta 1848, Celje ^1971, 672 str., II. del (1849—1941), Celje 1974, 600 str.^ Ob osemdesetletnici zgodovinarja in peda- : goga prof. J. Orožna je pri CeljjSkem zbor- \ niku 1971 izšla prva knjiga omenjenega dela. Kot je razvidno iz njegove bibliografije v Celjskem zborniku 1971/72 (str. 331—349), se je avtor že mnogokrat ukvarjal z raziskavo j zgodovine področja Savinjske doline in nje- \ ne okolice, zlasti pa Celja. Kot nam pove i zgornji naslov, je tudi tokrat svojo pozor- \ nost posvetil temu okolišu in združil svoje i znanje o njem v obsežno obravnavo njego- i ve zgodovine od prvih znanih podatkov do časa pred začetkom narodnoosvobodilnega boja. Avtor ima v načrtu še tretjp knjigo, ki : bo posvečena zgodovini obdobja po 1941. j Od opisov prvih sledov iz prazgodovinske dobe preide pisec na čas Ilirov, Keltov, do 128 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 rimske osvojitve vzhodnoalpskega prostora. Prikaže rimski način življenja in uprave, te- danjo sliko Celeje in njeno prometno pove- zanost v rimski dobi. Sledi obsežno poglavje o zgodnjem in visokem fevdalizmu, ki začne z opisom naselitve Slovencev, njih družbene strukture in padca pod tujo nadoblast. Av- tor nato govori o posestnih razmerah v Sa- vinjski dolini ter se s precejšnjo mero sim- patije osredotoči na pripoved o Celjskih gro- fih; to poglavje zajema večji del srednjeveške zgodovine v prvi knjigi. V pozni fevdalni dobi opiše prevzem celjske dediščine po Habsburžanih in takratne upravne in posest- ne razmere celj,ske soseščine. Nadaljuje z upravnimi reformami Marije Terezije, pri- kazom uprave, obrti in trgovine mesta Celja ter podeželskih upravnih enot, pri čemer na- šle j e vse okoliške občine in njim pripadajo- če katastrske občine. Precej na kratko opravi z gospodarstvom in družbo, z opisom, kmeč- kih uporov in idejnih struj, na široko pa se razgovori o tedanjem šolstvu in njegovi pre- obrazbi. Drugi del začne z odmevi revolucija 1848/49 v Celju, omenja idejo Zedinjene Slo- venije ter prikaže novo upravno razdelitev. Sledi opis izgradnje Celja, njegove uprave in gospodarstva, volitev in uprave sosednjih občin in katastrskih občin ter njihovega go- spodarskega napredka na kmetijskem rudar- skem in industrijiskem področju. Celjsko in okoliško šolstvo je tudi tu deležno precejš- nje avtorjeve pozornosti, enako tudi spopadi slovenstva in nemštva. Rsec nato opiše vpliv leta 1848 na kulturo, nastajanje novih dru- štev, volitve in probleme državnega zbora. Prikaže upravo, mestni razvoj in nove de- javnosti v obdobju stare Jugoslavije. To je čas pospešenega osveščanja delavskega raz- reda in njegovih organiziranih nastopov. Opisu razvoja župnij sledi še ponazoritev stanja šolstva, društev in zdravstvenih usta- nov. V prvem delu so na koncu vsakega večje- ga poglavja zbrani viri in literatura, drugi del pa ima navedbo literature o obravnava- nih problemih na koncu knjige. Avtorjevo marljivost in znanje kaže mno- žica konkretnih drobnih podatkov, ki jih je zbral za posamezne probleme (pri opisu po- sestnih razmer npr. navaja vrsto listin o po- delitvah in darovanjih, našteva posestnike za vsako hišo v mestu in okolici). Ponekod število drobnih navedb že kar čezmerno na- rase, tako da po svojem obsegu včasih pre- segajo marsikatero poglavje, ki bi po svoji teži zaslužilo več prostora. To nesorazmerje ruši vtis sistematičnosti celotnega dela. Mor- da bi bila nekatera od obširnejših poglavij bolj prikladna kot predmet samostojinih raz- prav, medtem ko bi za knjigo, kot je ta, za- doščal izvleček in končni sklep ob gradivu, ki pa ju tu pogrešamo. To zadnjo pomanj- kljivost bi marsikje lahko odpravilo nekaj tabel, katerih število v knjigi je preskromno. Čeprav je bil to avtorjev cilj, delo ne da- je neke povezane, celovite zgodovine Celja kot mesta, ampak bolj vrsto* raznovrstnih študij, ob katerih je samo bistvo dogajanja zabrisano. To je na eni strani posledica po- mešanosti obravnavanja zgodovine Celja in njegove okolice, na drugi strani pa nesoraz- merne pozornosti, ki jo avtor posveča posa- meznim poglavjem, pač glede na gradivo, ki ga je imel za posamezne probleme na raz- polago. Gospodarska, družbena in kulturna zgodo- vina so na splošno nekoliko preveč zapo- stavljene za politično in upravno zgodovino, razen kar zadeva šolstvo in društva, ki so res obsežno in temeljito obdelana. K bogatemu slikovnemu gradivu, ki ga knjiga ima, bi bilo nujno treba dodati vsaj še nekaj geografskih ponazoritev v obliki kart, ki bi za starejše razdobje prikazovale politično razdelitev in nakazovale meje go- spostev, za novejši čas pa meje posameznih občin. Ob knjigi takega obsega pogrešamo tudi register, ki pa bo morda na vrsti v tretjem zvezku. O sami vsebini nas podrobno kaza- lo, s katerim se knjiga ponaša, dovolj dobro informira, vendar bi delo za nadaljevanje študija o zgodovini Celja in njegove okolice mnogo pridobilo, če bi bilo opremljeno tudi z opombami. Darja Grafenauer Josip Žontar: Obveščevalna služba in dip- lomacija avstrijskih Habsburžanov v boju proti Turkom v 16. stoletju, Slovenska aka- \ demija znanosti in umetnosti. Inštitut za ob- i ču 771 narodno zgodovino, Dela 18, Ljubljana : 1973, 263 str. Žontarjevo delo sega v kritično in razgi- bano obdobje zgodovine avstrijskih Habsbur- žanov, saj gre za čas, ki sta mu vtisnila pe- čat povečujoči se pritisk države Osmanov in ; boj za ogrsko krono, obenem pa tudi čas, ko , so se Habsburžani dvignili med najpomemb- nejše evropske kneze, s Karlom V. združili ; v rokah mogočno ozemlje in se tako znašli j v središču pozornosti in političnih kombina- cij ostalih evropskih sU. V takih razmerah je bila informacija o nadaljnjih načrtih Tur- | kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 i976 129! čije, njeni pripravljenosti na posebne dogo- vore s posameznimi evropskimi državami in odnosih v njenem vrhu za dedne dežele kot naj|bolj izpostavljeni evropski del tako re- koč odločilnega pomena. Obveščevalna služ- ba Ferdinanda I., Maksimiljana II. in Rudol- fa II. se je uspešno vključevala v očitno zelo živo poizvedovalno dejavnost zainteresiranih evropskih dežel, za nas pa je tembolj zani- miva, saj so v njej južni Slovani igrali po- membno vlogo. Pred Žontarjem se ni nalo- ge lotil še nihče in j,e tako s svojim razisko- vanjem zaoral ledino. Po dolgoletnem delu predvsem na arhivskem gradivu (ob opozo- rilu na to gradivo Žontar posebej naglasa pomen fonda »Turcica« v dunajskem držav- nem arhivu) je prikazal delovanje 11 izbra- nih obveščevalcev dobe in zarisal značilnosti obveščevalne in protiobveščevalne dejavno- sti v jiadranskem prostoru in Levanti; v knji- gi ni zajel dela vojaške obveščevalne službe, o kateri pripravlja posebno razpravo. Zontar uvede bralca v problem z dvema uvodnima poglavjema: tako najprej opozori na obe središči obveščevalne dejavnosti ob jadranski obali, ki sta bili ob živi trgovini z Levante z novicami iz Turčije najihitreje sez- nanjeni: Benetke in Dubrovnik. Obe mesti sta si v težnji po ohranitvi trgovskih stikov in v skrbi za svojo politično samostojnost prizadevali omejevati dele tujih obveščeval- nih služb in sami usmerjiati pretok zaupnih informacij, njuna obveščevalna politika pa je zanimivo odmevala razmerje sil v teda- njih meddržavnih odnosih. Posebno Dubrov- nik naj bi zaradi svoje geopolitične izpo- stavljenosti Habsburžane opozarjal na ne- varnosti, ki se jo zanj pomenili obveščeval- ci s prenašanjem novic iz Turčije. Seveda ta opozorila kot tudi odkrit nastop proti habs- burškim agentom poizvedovalne dejavnosti nista mogla preprečiti. Poročila o razmerah v turškem cesarstvu in načrtih turške poli- tike so bila prepemembno pomagalo habs- burške diplomacije; kot razkriva avtor v drugem poglavju razprave Habsburžani celo ni.sc organizirali le svoje obveščevalne služ- be v Levanti, temveč se se pri zbiranju in- formacij posluževali tudi v splošnem rašir- jenega prestrezanja in zadrževanja poslan- cev svojih nasprotnikov. Praksa naj bi bila posebej značilna za Ferdinanda L, ki je poiz- kušal z oteži vije stikov med Ivanom Zapolje in njegovimi zahodnimi zavezniki prvega osamiti v boju za ogrski prestol. Težišče Žontarjevega dela je nato v pri- kazu dejavnosti 11 habsburških obveščeval- cev 16. stoletja. Kar osem med njimi (Ivan Pastor mL, Mihael Bučinic, fra Bernardin Pomazanič, Marin Zamanja, Damiano Bene- ša .— z imenom Angelo Caraffa, Marine Ka- bužič — z vzdevkom »Cente d'Ella«, Julio Caraffa — njegovega pravega imena avter- j,u ni uspelo odkriti in Nikolaj Ferduci) je delovale že v prvi polovici stoletja, ko je bi- la zaradi vse večjiega pritiska in turške-av- strijskih vojnih spopadov avstrijska obvešče- valna dejavnost močne razgibana. Z Mihae- lom Cernevičem naj bi nato v petdesetih le- tih stoletja habsburška obveščevalna dejav- nost v Turčiji dosegla svoj, vrh. Zontar mu je v delu posvetil posebne pozornost. Cerno- vič (potomec črnogorskih Cmojevičev) je namreč leta 1558 postal veliki dragoman be- neškega baila, imel je dostop na turški dvor, kjer je bil očitno priljubljen in zato e do- godkiti natančno in hitro obveščen. Stike jo navezal celo s perzijskimi obveščevalci, svo- ja tajna iperečila pa pošiljal kar z običajno beneško pošto. Potem, ko so mu prišli leta 1563 Benečani na sled, je postal svetovalec cesarja Maksimiljana in je v tej službi še večkrat potoval v Istanbul. Vrsto poročeval- cev sklene Zontar s Štefanom Kenderessy- jem (dvojnim agentom s prav zanimivo živ- ljenjsko zgodbo) in Francem Jurkovičem; dejavnost teh dveh mož sega že v obdobje, ko j|e začela tajna obveščevalna služba av- strijskih Habsburžane v izgubljati na pome- nu. Nikakor ne preseneča, da so bili med ob- veščevalci v večini trgovci, saj so bili le-ti stalno na poti in sami radi na tekočem z najnovejšimi novicami, obenem pa so s tr- govanjem kaj lahke prikrili svoje tajno de- lovanje. Med enajstimi obveščevalci j,e bilo nadalje kar pet dubrovčanov, kar ponovno priča e pomenu in vlogi Dubrovnika v pre- našanju zaupnih vesti iz Levante. Zaneslji- vost poročil posameznih obveščevalcev je bi- la seveda različna, prav tako obseg njihove- ga poročanja in tudi Zontar se posamezni- kov loteva različno obširno. Zadnje poglavje razprave je kratek pre- gled politike in diplomacije avstrijskih Habsburžanev v prvi polovici 16. stoletja, v katerem je avtor podrobnejie zarisal nasprot- ja med Karlom V. in Ferdinandom I. Po nje- govem mnenju sta prav Ferdinandova vztrajnost in nepopustljivost v marsičem pri- pomogla, da niso Turki vdrli globlje v Ev- ropo. Zontarjevo delo je torej pomemben pri- spevek take k j.užnoslevanski zgodovini kot diplomatski zgodovini Habsburžanev, mesto- ma — posebno v opisih usod in dejavnosti obveščevalcev — pa prerašča v že kar nape- to branje. Naj sklenemo z mislijo Andreasa 130, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 Moritscha v »Mitteilungen des Instituts tur oesterreichische Geschichtsforschung (LXXXIII Band, 1/2 Heft, Wien-Köln-Graz 1975): z razpravo avtor ne posreduje le vpo- gleda v obveščevalno dejavnost 16. stoletja in njene tehnike, temveč s prikazom vsebine številnih poročil bogati že znano z novimi detajli in tako' dokazuje, da lahko prav raz- iskovanje tajnih služb odpira mnoge nove vidike. Razprava ima obsežen povzetek v nemškem jeziku. Peter Vodopivec . Peter Fister, Arhitektura slovenskih proti- turških taborov, Slovenska matica, Ljublja- na 1975, 188 str. Pojem slovenskega proti turškega tabora je imel v slovenski historiografiji zagotovljeno sicer pravo mesto, toda v praksi so bili ta- bori povsem nedoikumentirani in neraziska- ni. Večina raziskovalcev turških vpadov se je včasih mimogrede, zelo redko pa bolj po- drobno dotaknila taborov. Avtorji so skušali le evidentirati obstoj,eče objekte, ne da bi se spuščali v ugotavljanje njihove tipologije in funkcije. Razen Valvazorja, ki je pa v svoji »Slavi Vojvodine Kranjske« dal le bolj, topografski opis, so ostali tabori zgodovin- sko skoraj neobdelani. Šele v zadnjem času je bilo taborom; iposvečeno več pozornosti (Jug, Tancik) vendar so mnoge uganke osta- le nepojasnjene. Edino za Koroško in delo- ma za Štajersko je uspelo nekaterim raz- iskovalcem podrobnejic obdelati vsak tabor posebej. Z novega zornega kota je obdelal proti- turške tabore na slovenskem ozemlju Peter Fister. Avtor si je zadal nalogo, da ponovno ovredni^ti prutiturške tabore, s tem da jih iztrga iz anonimnosti ljudskega izročila ter jih uvrsti med prave kulturne spomenike. Za njega so protiturški tabori materialni ostanek in dokument enega najtežjih obdo- bij, v zgodovini slovenskega človeka. Pri zbiranju gradiva je avtor naletel na precejšnje težave. Arhivski in drugi pisani viri so zelo skromni, predvsem pa niso zgo- dovinsko obdelani. Zato so za raziskavo pre- ostali kot edini vir terenski ostanki in ma- terialni viri. Ker niso znane podobne raz- iskave, ki bi se ukvarjale s kmečkimi forti- fikacijskimi sistemi kot arhitekturo, je mo- ral avtor izdelati tudi posebno metodologijp. Tipološka razvrstitev taborov je postala os- nova študiji in velika pomoč pri samem te- renskem delu. Zal so protiturški tabori do- živeli že med svojjim razcvetom nekaj usod- nih udarcev, predvsem pa jih je zajelo ve- liko uničenje v času baroka in obdobju hi- storizma v XIX. stoletju. V tem času so pov- sem propadli največji taborski kompleksi (npr. Goričica pri Domžalah). Ostali so le najskromnejši ostanki in v okviru matične Slovenije niti en popolnoma ohranjen tabor. Nekaj več jih je ohranjenih na avstrijskem Koroškem. V svoje raziskave je avtor vne- sel še novo komponento. Kot izredno pri- merjalno gradivo se mu je ponujal pri nas skoraj neznan kompleks kmečkih utrdb ob cerkvah v Transilvaniji (Romunija). Fister pride v svojih raziskavah do ne'ka- terih povsem novih ugotovitev glede nastan- ka, razprostranjenosti in številčnosti proti- turških taborov. Prvi naši tabori so bili manjše utrdbe. Ko so pričeli s široko za- stavljeno akcijo gradnje kmečkih utrdb, je bil po letu 1470 taborski kompleks že izobli- kovan tako funkcionalno kot oblikovno. Na podlagi tega ugotavlja, da jp bila k nam ideja prinesena neposredno z moj|Stri, ki so jih gradili. To pa naj bi bili mojstri, ki so gradili tabore tudi v Transilvaniji. Seveda opozarja tudi na razlike med našimi in tran- silvanskim tabori. V Transilvaniji so utrdbe gradili le svobodni kmetje kot dodatni si- stem utrjenih postojank v boju proti Tur- kom, kasneje kot dokaz svoje samostojnosti v boju proti plemičem. Slovenski tabori pa so dokaz samosvojega kmečkega koncepta obrambe pred Turki, ki se je oblikovno si- cer zgledoval drugod, vendar je moral najti povsem svoje poti, če je hotel ta ljudski si- stem obrambe sploh zgraditi. Razlika obsta- jia torej predvsem v nastanku in funkciji. Ideja o ljudski vojaški utrdbi je verjetno prišla skupaj z imenom husitske utrdbe Ta- bor. Upoštevanja vreden je tudi geografski podatek. Tabori so nastali le na ozemlju, ki je enako slovenskemu etničnemu ozemlju ne glede na razvrstitev med različne fevdalce ali na beneško oziroma ogrsko-hrvaško po- sest proti vzhodu. Večina taborov jp zgošče- nih prav sredi slovenskega etničnega ozem- lja. Doba najintenzivnejše gradnje taborov je druga polovica XV. in začetek XVI. sto- letja. Fister je ugotovil obstoj več kot 200 in okrog 50 v izročilu ohranjenih taborov na področju današnje Slovenijp in več kot 100 taborov, od katerih so nekateri zelo dobro ohranjeni (Koroška), zunaj nje. Število, ki ga nihče od dosedanjih raziskovalcev ni predvideval! Avtor je obdelal podrobne terenske raz- iskave v več poglavjih. Zanimajo ga vplivi na gradnjo taborov, kjer jp pomembno vlo- go igral teren, nadalje obdela gradbeni ma- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 131 lerial in išče podatke o graditeljih taborov. Največ originalnega gradiva prinaša avtor v 111. poglavju, kjer obdela tipologijo tabo- rov. Tabori predstavljajo številčno in obli- kovno izredno bogat arhitekturni pojav, ki se j.e kazal v celi vrsti različnih, vendar sa- mostojnih tipov, kot so dolinska pregrada, signalna postoj,anka, zatočišče, obzidana ali utrjena cerkev, taborski kompleks ali kot le gradu priključen tabor. Fistrove ugotovitve ponazarjajo številne ilustrativne rekonstruk- cije taborov in drugo slikovno gradivo. Re- zultat študija materialnih ostankov jie tudi podrobna obdelava (arhitektonskih elemen- tov (sistem obzidja, stolpi, sistem vhodov, strelne line, obrambni hodniki). Fister v svojem delu ne ostaja samo kot opisovalec materialnih ostankov, ampak tu- di skuša ugotoviti socialno vlogo tabora v življenju našega človeka v XV. in XVI. sto- letju. Tabori, ki so nastajali okoli cerkva, naj bi bili zavetje za vse in obenem pro- stor, kjer bi lahko hranili najpomembnejše dragocenosti (živež, živina, cerkveni pred- meti). Zato so v taborskih kompleksih gra- dili posebne kašče. Nekateri tabori so imeli tudi utrjena zavetišča za živino. Knjigi je dodan obširen seznam ugotov- ljenih, preverjenih, nepreverjienih in le do- mnevnih lokacij taborov na slovenskem et- ničnem ozemlju ter priložen zemljevid. Knjiga o arhitekturi protiturških taborov prinaša sistematično zbrano gradivo in po- meni za zgodovino arhitekture in umetno- stno zgodovino na slovenskih tleh prvo pio- nirsko predmetno obdelavo pri nas. Rezul- tati Fistrovih raziskav predstavljajo tudi iz- hodišče za podrobnejšo in načrtnejšo zgodo- vinsko obdelavo. Naj poudarim še avtorjevo misel, da protiturški tabori niso samo ljud- ska arhitektura posebnega tipa in nivoja, ampak tudi predstavljajo posebno slovensko ljudsko arhitekturo. Ignacij Voje > Moritsch Andreas, Das nahe Triester Hin- terland. Zur wirtschaftlichen und sozialen Entwicklung vom Beginn des 19. Jahrhun- derts bis Gegenwart (v.) Wiener Archiv für Geschichte des Slawentums und Osteuropas, Band VII, Wien-Köln-Graz 1969, 160 strani + 10 zemljevidov zunaj teksta Delo je nastalo kot geografska disertacija, pisano pa je s tolikšnim občutkom za opazo- vanje razvojnih tendenc, da je hkrati vzoren primer kraj evnc-zgodovinske raziskave, ki je več kot le krajpvno pomembna. Uvršča se med pomembne monografije iz slovenske kra- jevne zgodovine, nastale v zadnjem času. Če poročamo o njem s tolikšno zamudo, je vzrok deloma prav v tem, da je delo tako izvirno po zasnovi in temelj|ito v izvedbi, da bi ga poročevalec rad kolikor mogoče nazorno pov- zel in prikazal, pa je prebogato, da bi se to moglo na primernem obsegu posrečiti. V tržaškem zaledju si je avtor po različ- nih merilih izbral osem katastrskih občin. Upošteval je pri izboru zlasti sestav tal, pro- metno lego, nadmorsko višino in posebne značilnosti, po katerih neki kraj reprezentira svojo okolico ali pa predstavlja ndki tip nase- lij,. Razvoju sledi avtor za vsako katastrsko občino posebej od prvih katastrskih map iz let okrog 1820 do časa svojega terenskega opazovanja, to je kakih 1.50 let. Sklepno se mu izbrani primeri razvrščajo takole: FLIŠ: a) pokrajina mešanih kultur (Anka- ran-Skofije); b) vinogradniška pokrajina (Ša- vrini, ki so zastopani le obrobno, in Slap na Vipavsikem); c) njivsko-travniška pokrajina (Razdrto); njivsko-gozdnata pokrajina (Bar- ka v Brkinih). — KRAS: a) teranski (Tomaj); pašniško-travniški (del Senožeč, Divača); gozdno-pašniški (del Senožeč). Poleg katastrskih in statističnih virov av- tor dobro pozna literaturo, s pomočjo katere sega včasih tudi v starejše dobe. Vrsto po- datkov je z opazovanjem in spraševanjem neposredno zajel na terenu in jih v knj|igi povezal z drugimi. Ugotavljal je na primer zemljiščne kulture v času svojega opazova- nja (1965—1966) in jih za pet katastrskih ob- čin s pomočjo barvnih zemljevidov primerjjal s stanjem okrog leta 1820. Iz primerjave iz- haja vrsta zanimivih in za gospodarski raz- voj, značilnih sprememb, kakor popolni pro- pad nekdanjih mešanih kultur (vinogradi, njive) v prid čistim kulturam. Opis značilne m.ešane kulture povzema avtor za vas Bar- ka po katastrskem cenilnem operatu: posa- mezne vrste trt so bile med seboj oddaljene 6—7 metrov. V vsaki vrsti so bile trte saj ene v skupinah po 4—5, na vsako skupino pa so prišli še po eno drevo in 3—4 koli. Trte so razpenjali v višini do enega metra od tal. Na hektarju mešane kulture je bilo v pov- prečju 544 Skupin trt, ki so zavzemale kako petino površine. Hektar mešane kulture je dajal po cenilnem zapisku povprečno 7 hI mošta. Prosta površina j|e služila za njivo in je dajala kdkih 10 hI koruze. Tudi glede izseljevanja terenski podatki večkrat zanimivo dapolnjuj|ejo podatke urad- ne statistike: Iz Senožeč so npr. nekatere dru- žine odšle po letu 1885 na plantaže v Bra- zilijo, okrog leta 1900 pa se je izselitev us- 132; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 merila v ZDA. Ali drug primer: v brkinski Bariki je do prve svetovne vojne število go- spodinjstev naraščalo, število prebivalstva pa je po letu 1890 padalo, pri tem pa je opazen velik presežek moških. Vzrok: odhajanje de- klet za gospodinjske pomočnice v Trst (64). Ali še: v Divači jp pismonoša leta 1932 izve- del zasebno štetje in ugotovil, da je v tem izrazitem železničarsikem naselju tedaj števi- lo priseljenih Italijanov že presegalo število domačinov (116). Ko obdeluje avtor posamezno katastrsko občino, vzporedno upošteva tako tiste poseb- ne značilnosti, ki se opazovalcu tako rekoč ponujajo, kot tudi tiste, do katerih se mora prikopati z zbiranjem primerlj|ivih podatkov po enotnih kriterijih. Pri tem se uspešno izo- giblje neplodnemu zahajanju v golo šablono. Tako izvedena primerjjava sega v najrazlič- nejša področja in kaže na primer splošno nazadovanje pašne ovčereje, ki pa v vinorod- nih krajih že spočetka nima posebno veli- kega pomena. Za primer vzemimo obliko kmečkih doma- čij. V splošnem prevladujp — razen na Po- stojnskem (87, UbeljSko) — tip zaprte do- mačije ob dvorišču. Pri tem tipu pa nastopa- ta v kolonizacijskem razvoju dve možnosti: Ali se ob delitvi kmetije poslopja stare do- mačije po razporedu ne spremene in nasta- ne nova domačija zunaj starega jedra (Bar- ka, 59; Tomaj, 27). Ali pa se deli stavbišče stare domačije in se tako stanovanjsike hiše kot gospodarska poslopjia v enem dvorišču čedalje bolj zgoščujejo (Ankaran / Škofije, 24, 42, 43; Slap, delitev do sedem delov, 46; Senožeče, 100; Divača, 111). Zanimiva je tudi primerjava glede na pro- metno lego kraja in zlasti glede na vpliv že- leznice. Ankaran, Škofije, Slap, Barka in To- maj predstavljajo naselj|a, za katerih razvoj promet ni imel posebne vloge. (Za Škofije je morda ta moment, pomemben v zadnjem ča- su, prišel nekoliko premalo do veljiave.) Pra- vo nasprotje tem krajem je Razdrto, nase- lje gostiln in kajž (87), katerega razvoj jp še pospešila komercialna cesta iz prve polovice 18. stoletja (priprega!), nakar je zaradi Južne železnice (1857) prometna funkcija krajia pro- padla in se je preusmeril v mlekarstvo (89). Nekaj podobnega je bilo v Senožečah: prvot- na vas in trg sta doživela vzpon s komerci- alno cesto, ki je 1780 stekla blizu naselja. To se jp z gostilnami, hlevi in 1820 s pivovarno razširilo ob njej. Tudi tu je železnica priza- dela razvoj naselja, ki pa si je vendarle še pomagalo s pivovarno. Njpna odprava leta 1926 je pomenila gospodarsiko nazadovanje in je skupaj z drugimi, političnimi faktorji, ki so redčili slovensko prebivalstvo Primorske med obema vojnama, povzročila v pičlih pe- tih letih odselitev več kot sto oseb. Sele v Ju- goslavij,i so Senožeče postale primer podežel- skega industrijskega centra, kar se med dru- gim kaže tudi v nekoliko primernejši sta- rostni piramidi (99—106). Drugače je bilo v Divači, oddaljeni 23 km od Trsta, kar pomeni dan počasne vožnje z enoosnim vozom. Pre- ložitev komercialne ceste 1780 jo jp priza- dela, toda železnica (1857) ji je dala novega življenja, zlasti potem, ko je s pulj^o pro- go (1876) postala pomembno vozlišče. Zara- di železnice in njenih pomožnih obratov je število prebivalstva močno naraslo, posebno še, odkar je Divača postala j|Ugoslovanska. Na podobne primerjave in gradivo za pri- merjave naletimo v knjigi skoraj na vsaki strani. Naj le še omenim, da se sodobna prob- lematika slovenskih naselijj v tržaški okolici pojavlja na mnogih mestih knjige, tako po- sredno (npr. porazna starostna piramida v brkinski Barki), kot tudi neposredno (npr. v sklepnem opozorilu na naglo propadanje ob- sežnih kompleksov obdelovalne zemlje). Ne gre sicer pri tem za odkritja, pač pa za zelo nazorne predstavitve. Do prave podobe o obravnavani proble- matiki in o izsledkih more pripomoči le bra- nje knjige; knjižno poročilo more — še po- sebej v tem primeru — kvečjemu zbuditi radovednost. Vsaj nekateri deli Moritscheve knjige bi zaslužili, da bi izšli tudi v sloven- ščini. Tedaj bi lahko premislili tudi o neka- terih terminoloških vprašanjih (npr. frankov- ski srednj|i vek, 21) in našli adekvatnejši iz- raz za »državno« lastnino. s. Vilfan Skrbina na Krasu. Izbor objavljenega in neobjavljenega gradiva k zgodovinski in et- nološki -podobi vasi. Ur. Branko Marušič. No- va Gorica 1975, 80 str. Četrti zvezek zbirke »Berila«, ki jo izdaja Goriški muzej od 1971 dalje, prinaša tri pri- spevke o vasi Skrbina na Krasu. Prvi je iz- pod peresa goriškega zgodovinarja Štefana Kociančiča (1818—1883) in je prevod iz la- tinščine. Latinski tekst je nastal leto dni pred avtorjevo smrtjo, ko je bil na zdravlje- nju na deželi — v Skrb ini. Tu je iz ohranje- nih urbarjev in listin skušal izluščiti čimveč podatkov za zgodovino kraja. Prispevek je bil prvič natisnjen tri leta po avtorjevi smr- ti (1886) v goriškem nadškofijskem listu »Folium periodicum Archidioceseos Goriti- ensis«. i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 133 i Drugi članek je ponatis narodopisnega za- pisa o Šicrbini, ki ga je že leta 1954 objavil v Koledarju Mohorjeve družbe v Celju škr- binski rojak Anton Fakin in nosi naslov Kraška vas Skrbina. Avgust Dugulin-Maks Potokar pa je s spo- mini Skrbina v boju za svobodo prispeval gradivo, ki še ni bilo objavljeno. V uvodnem delu podaja kratek historiat vasi do prve svetovne vojne, sledi podrobnešji opis Škr- bine med obema vojnama, zlasti so zabele- ženi začetki revolucionarnega boja proti fa- šizmu. Poseben poudarek pa je dal avtor, ki je bil sam med aktivnimi udeleženci NOB v domačem kraju, celotnemu obdobju na- rodnoosvobodilnega boja. Sledijo še statistič- ni podatki o udeležbi Škrbincev v NOB in zapis o spomenikih in spominskih ploščah v vasi. Berilo zaključuje kratek oris zaselkov, ki spadajo k Skrbini (Sibelje, Mihajli, Rublje). Olga Janša-Zorn | Steinhart Friedrich, Der Kärntner Abwehr- kampf aus staatsrechtlicher Sicht. Tipkopisa dAsertacije na fakulteti za pravne in državne znanosti dunajske univerze, Dunaj 1970, 113 str. + priloge Petdesetletnica koroškega plebiscita leta 1970 je nedvomno pogojila Steinhartovo di- sertacijo. Med vprašanji pravne narave, ki jih delo zajema, so tudi vprašanja kot pra- vica do samoodločbe, vprašanje plebiscita in podobno, še posebej, pa bi omenili pretres veljavnosti znanega člena 19 decembrske us- tave iz leta 1867 ter problematike manjšin- skih zaščitnih določil senžermenske mirovne pogodbe iz leta 1919. Vzrok, da skušamo tudi slovenskemu bral- cu približati Steinhartovo delo, je več ob- robnih opozoril na koroško plebiscitno do- gajanje, povzetih iz dunajskih arhivov. Tu naj opozorimo na takratna avstrijska opozo- rila do mejnih vprašanj. Iz povzete dokumen- tacije je videti, da j|e šlo tu za dvojno merilo: medtem ko se je za češke dežele zahtevala njihova delitev po jezikovnem principu, so se za Koroško poudarjali zgodovinski, gospo- darsko-zemljepisni in prometno-tehnični ar- gumenti. To pa so bili po drugi strani argu- menti, s katerimi so Cehi skušali ohraniti in- tegriteto dežel češke krone... V tej, zvezi je zanimiv (v disertaciji žal nedatiran) dopis Otta Bauerja Karlu Rennerju, po katerem Avstrija ne more nastopati pred tujino (pač v koroškem vprašanju) z istimi stališči, kot to delajo Cehi za svoje dežele. Kar se tiče Koroške, Steinhart opozarja, da so jo ime- li Nemci za svojo deželo, medtem ko se »ni- so mogli popolnoma identificirati« s češki- mi deželami, ter bili zato tam »v akcijah za- virani ter omejeni na defenzivo v naj|širšem pomenu«. Vsakdo, ki bi želel napotke za nadrobnejši študij znane misije Američana Shermana Mi- lesa iz začetka leta 1919 na Koroškem ter o predhodnih avstrijsko-slovenskih pogovorih o določitvi demarkacijske črte na koroškem prostoru, bi našel v Steinhartovi disertaciji več napotkov za nadaljnje delo v dunajskih arhivih. Zanimiva je v disertaciji tudi instrukcija Otta Bauerja avstrijski delegaciji, ki se je po prvi svetovni vojni udeležila pariške mirov- ne konference. Instrukcija se je sicer na- našala na morebitno češko zahtevo po zaščiti češke manjšine na Dunaju, vendar pa dejan- sko kaže gledanje uradne Avstrijie na vpra- šanja manjšinske zaščite vse do danes. Tako je Bauerjeva instrukcija zavračala morebitno zaščito za češko manjšino in ob tem med dru- gim poudarjala, da so dunajski Cehi obsoje- ni na propad in asimilacijo. Predvsem pouč- no je navodilo, po katerem naj bi se člani delegacije pri zavračanju zahteve po manj- šinski zaščiti sklicevali na težave tehnične narave, tako da bi ne bilo vidno, da Avstri- ja zavrača manjšinsko varstvo. Ob koncu in- strukcija pribija: »... ne moremo dovoliti, da bi prišlo do dogovora o manjšinski zašči- ti, vendar tako, da bi nam ne mogli očitati, da želimo manjšinam delati silo«. Tone Zorn Partizanski dnevnik (od 5. septembra 1944 do 7. maja 1945), kserografirana izdaja, No- va Gorica, — Koper — Ljubljana 1975 Izdaja tiskanih številk »Partizanskega dnevnika« je prvi del uresničenja pobude, ki jo je dal v slavnostni številki »Primorskega dnevnika« 22. decembra 1968 Stanko Renko, da jje »potrebno pomisliti tudi na faksimili- rano izdajo vseh med borbo izšlih številk.« Goriški muzej iz Nove Gorice je poleti 1972 sprožil zamisel, da bi Partizanski dnevnik iz- šel v faksimiliranem ponatisu v dveh knji- gah: posebej naj bi izšle ciklostilne števil- ke od 1 do 234 (1943—1944), v drugi knjigi pa tiskane od 235 do 349 (1944) in od 1 do 89 (1945). Zamisel so podprle družbenopoli- tične organizacije, posebej pa še Zveza zdru- ženj borcev NOV občine Nova Gorica. Ker so ugotovili, da niso ohranjicni vsi ciklostilni izvodi, se je Goriški muzej povezal z In- 134] KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 197G štitutom za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, ki hrani vse tiskane izvode dnev- nika. Faksimilirani ponatis tiskanih številk naj bi izšel za 30-letnico »Partizanskega dnev- nika«, izdaja pa se je zavlekla za dve leti. Založbama Partizanska knjiga in LIPA iz Kopra sta priskočili na pomoč Skupščina ob- čine Nova Gorica in Ljublj|anska banka. Gradivo sta zbrala in uredila Marjeta Cam- pa, bibliotekar na Inštitutu za zgodovino de- lavskega gibanja v Ljubljani, in Branko Ma- rušič, ravnatelj Goriškega muzeja v Novi Go- rici. Kot navaja Campova v uvodu, ne gre za pravo faksimilirano izdajo, ker so imele tiskane številke lista kar šest različnih for- matov. Izdaj ateij,a Goriški muzej in Inštitut za zgodovino delavskega gibanja sta se po poprejšnjih posvetovanjih odločila za skupni format 35 X 25 cm, ki je format večine šte- vilk drugega letnika. Tako Campova kot tu- di dr. Joža Vilfan v uvodih navajata, da ča- kajo na ponatis še ciklostirane izdaje, kar pa bo težko iz dveh razlogov: ni ohranjicne- ga kompleta pa tudi ponatis ciklostiranih iz- daj je velik tehničen problem. Prav tako pa je v načrtu še tretja knjjiga z daljšim sprem- nim tekstom s kritičnimi opombami, pojas- nili, pregledi, seznami in podatki. Zgoščene, vendar pa kljub temu natančne in pregledne opombe za tiskane številke »Partizanskega dnevnika« vsebujeta že uvo- da dr. Vilfana in še zlasti Campove. Poleg pregleda zgodovine »Partizanskega dnevnika« navaj^a Campova še vsebino lista, obseg dnev- nika in njegovo naklado, likovno opremo, format in druge podatke o listu. Tako je navedeno, da je začel »Partizan- ski dnevnik« izhajati kot glasilo Triglavske divizije NOVJ (kasnejše XXXI.) 26. 11. 1943 v 400 izvodih, razmnoženih na ciklostil v va- si Zakriž nad Cerknim. Kasneje je naklada narasla na 1000 izvodov. List so spremenili v glasilo IX. korpusa, s 1. junijpm 1944 pa v glasilo OF za Primorsko in Gorenjsko. V ciklostirani izdaji je dosegala največjo na- klado 4000 do 5000 izvodov. Tiskati so list začeli v tiskarni »Doberdob« (preji »Julij 63«) v grapi Govcu pod Gorenje Tribušo v noči od 4. na 5. september 1944 v formatu 35 X 25 cm in z naklado 4000 izvodov. Številko 248 je 18. 9. že prevzela v delo tiskarna »Slovenija«. Delo tiskarn je posebno trpelo med sovraž- nimi ofenzivami, najbolj med zadnjo marca 1945, ko sta se tiskarni »Slovenija« in »Do- berdob« (ta pri Stopniku ob Idrijci) znašli v sovražnem obroču, vendar pa sta, delali da- lje. Dnevnik je izhajal, čeprav z zamudo in nižjo naklado. Obe tiskarni sta delali do 1. majia 1945. V Trstu so zasedli tiskarno »II Piccola« in natisnili tri številke »Partizan- skega dnevnika« v njej. Prva številka nasled- nika tega lista »Primorskega dnevnika« je iz- šla 13. maja 1945 v 30.000 izvodih. Zanimiva je ugotovitev, da so po vojni v Sloveniji izšle štiri izredne izdaje Partizan- skega dnevnika; 18. 5. 1947 (obnovitev ti- skarne »Slovenije«), 5. 9. 1953 (zborovanje na Okroglici), 4. in 8. 9. 1963 (20-letnica pri- morske vstajie in srečanje v Cerknem) in 3. 6. 1964 (obnovljena bolnišnica »Franja«). »Partizanski dnevnik« je imel več ali manj ustaljeno obliko. Pod glavo lista-glasila Os- vobodilne fronte za Primorsko in Gorenjsko je bil v vseh številkah do konca leta 1944, razen v štirih, citat predvsem politično-aktu- alne vsebine. Večina jih je bila Kardeljevih, Kidričevih in Titovih. Na prvi strani jp bil uvodnik. Največ so jih napisali dr. Joža Vil- fan, Bogdan Osolnik in France Bevk. Na prvi in deloma tudi na drugih straneh so bile no- vice iz sveta, posebej položaj na bojiščih, kjer je imelo glavno težo poročanje o bojih Rdeče armade. Novice z zahodnih front so po pravilu manj opazne. Posebejj važne in dragocene so gotovo krajevne vesti. List je imel še rubrike: Mladinske vesti. Drobne no- vice, Po Jugoslaviji, Žena v borbi. List praviloma nima ilustracij, niti fotogra- fij. Edina fotografija je Titova, izšla pa je v številki, ki so jo tiskali v Trstu 3. maj|a 1945. Izjema so nekateri linorezi. Tako je v 299. številki 2. letnika linorez — portret Franca Rozmana-Staneta, v 79. številki 3. letnika pa Franklina Delana Roosvelta (in seveda ne Theodorja Roosvelta), v 75. številki istega let- nika pa Fjodora I. Tolbuhina. V številki 248. 2. letnika je velik linorez partizanskega bor- ca. Posebej lepe ilustracije pa so v praznič- nih številkah lista ob osvoboditvi Beograda, za božič 1945 in ob prihodu Rdeče armade na slovenska tla. Linorez ob osvoboditvi Beo- grada je v rdeči, božični v modri barvi, ob prihodu Rdeče armade v Slovenijo pa jp mo- dro rdeč. Omenjeni sta tudi dve številki, katerih grafična podoba je nekoliko drugačna. Šte- vilka 252 iz 2. letnika je ohranjena samo v tipkopisu in sploh ni bila natisnjena. V iz- daji ni ponatisnjena v originalni obUki, am- pak so članki razporejeni podobno, kot je bi- lo v navadi, vendar na novo. V naslednjih številkah so bili objavljeni nekateri izmed teh člankov. Številka 85 iz 3. letnika pa je izšla v dveh izdajah: v tiskarni »Slovenijix in v še neugotovljeni goriški tiskarni. Obe iz- daji sta reproducirani. Po zaslugi že omenjenih znanstvenih insti- tucij in organizacij, ki so prispevale sred- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 135 S stva, so zdaji tiskane številke »Partizanskega j dnevnika« dostopne širši javnosti. Gotovo je v tem primeru faksimilirana izdaja povsem na mestu, kar pa oh mnogih drugih prilož- 1 nosti, predvsem zunaj zgodovinskega okvira j ne bi mogli govoriti. Izdaji močno koristil uvod, ki postavi »Partizanski dnevnik« in do- j godke okrog njega v pravi zgodovinski okvir \ in prikaže ves njegov pomen. Upajmo, da bo- i sta omenjeni nadaljnja knjigi kmalu sledili, j Andrej Vovko ' Josip Kravos: Moje in vaše zgodbe iz let 1931—1945, Trst, Z-aložništvo tržaškega tiska, 1975, 149 str. Založništvo tržaškega tiska je ob 30. ob- letnici zmage nad fašizmom objavilo spomin- ske zapise Josipa Kravosa (1909—1972), v ka- terih se ta spominja dogodkov od leta 1931, ko se je preselil v Trst, se zaposlil kot kro- jaški delavec in vključil v slovensko družab- no in ilegalno kulturno življenje vse do 1945, ko se je iz Južne Italije preko Splita s svojo družino vrnil v Trst. Svoje spomine začenja Kravos z opisova- njem, kako se je vključil v slovenski cerk- veni pevski zbor in v tako imenovano Štem- piharsko družbo, kjer je med drugimi spo- znal tudi takrat šestnajstletnega Pinka To- mažiča. Avtor prikazuje kulturno aktivnost takratnih tržaških Slovencev, ki je imela tu- di politični in narodnoobrambni značaj. Za- nimivi so opisi pevskega udejstvovanja, iz- letov, zbiranja v domačih gostilnah, skečev. Novo poglavje v Kravosovih spominih se začenja, ko so ga 10. junija 1940 vpoklicali kot vojaka sanitetnega oddelka v vojaško bolnišnico v Trstu. Odpeljali so se z vlakom na Opčine, tam pa so dočakali ukaz, naj se vsi vojaki slovanskega porekla iz Julijske krajine pripravijo na odhod v »posebne ba- taljone«, v katere so zbirali »nezanesljive« Slovane iz Italije. Avtor dalje opisuje svojo pot do Civitavecchie, kjer je bilo zbirališče vseh »nezanesljivih«, ki naj bi jih prepeljali z ladjo na Sardinijo. Avtor je avgusta 1940 prejel v Cagliariju ženino pismo, da je tajna policija preiskala njuno stanovanje, iz cenzuriranega pisma pa je mogel sklepati, da so aretirali nekate- re njegove prijatelje. Kravosa so aretirali 7. septembra in ga prepeljali v Trst. Zaprli so ga v koronejske zapore, ga za- sliševali o njegovih zvezah in srečanjih, ki naj bi se jih udeležil. Na zasliševanjih so ga pretepali. Po dolgem mučenju in zasliševa-1 nju so ga zaradi »hudih prekrškov proti fa- šistični domovini« spomladi 1941 poslali v in- ternacijo na otok San Domino v Tremitih, kjer je že bUd polno internirancev, med nji- mi največ komunistov na čelu z dr. Euge- niom Musolinom. Avtor opisuje revnO' življenje v interna- ciji ob pičli hrani, ki so jo žeto neredno do- važali s celine, srečanja s sotrpini, med ka- terimi so bili tudi interniranci iz »ljubljan- ske pokrajine«. Med vsemi je zelo odjeknil drugi tržaški proces in njegove žrtve. Josip Kravos je začel na Tremitih hirati, zato SO' ga po zdravniškem priporočilu po- slali na celino v Montecalvo Irpino. Kasne- je so mu dovolili, da ga pride obiskat žena s hčerko, potem pa sta smeli ostati z njim. Maja 1943 se jim je rodil sin Marko, danes znani zamejski pesnik. Malo pred padcem fašizma so avtorja pozvali na policijo in mu povedali, da ga morajo prepeljati v Trst. Z zvijačo se je izmuznil in se skrival do padca Mussolini j a. Po osvoboditvi južne Italije se je začelo med jugoslovanskimi deportiranci gibanje, da bi se vključili v NOB in vrnili domov. Ta želja se je družini Kravos izpolnila šele marca 1945, ko so jih jugoslovanski partiza- ni prepeljali v Bari. Po mesecu dni. ki so ga preživeli med ro- jaki iz vseh koncev Jugoslavije, so se konec aprila vkrcali na ladjo »Ljubljana«, ki jih je prepeljala v Split. Nastanili so se v Ka- stel Štafiliču v nekdanjem počitniškem do- mu slovenskih železničarjev, kasneje pa pri neki družini. Tu so proslavili prvi maj in osvoboditev Trsta, konec maja pa so doča- kali tudi tako željno pričakovano vrnitev v Trst. Drobna Kravosova knjižica ni nikakršno vrhunsko literarno delo, niti izčrpno' doku- mentiran prikaz dela zgodovine slovenskega primorskega ljudstva. Je pa na svoj način dragocena: je neposreden, prisrčen in pre- tresljiv izsek iz vsakdanjega življienja, tr- pljenja, radosti, upanja malega primorskega človeka, na katerega se je zgrnila vsa teža fašističnega nasilja, ki pa ji kljubuje s svo- jo pesmijo in vero v svobodo in bodočnost. Knjižica nam prikaže del zgodovine od blizu, kot je ni moč razbrati iz običajnih prikazov zgodovine. Kaže nam človeka v pre- lomnem trenutku zgodovine. Posebno osta- nejo v spominu avtorjevi opisi preprostih italijanskih ljudi, ki preklinjajo vojno in fa- šizem, ki ne poznajo narodnostne mržnje, ki se navdušujejo nad slovensko pesmijo, ki kljub vsem svojim napakam, smešnemu 136 ' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 24 1976 praznoverju in revščini ohranjajo v prega- ' njanih vero v človeika. ; Zanimivi so tudi opisi malo znanega nav- dušenja Italijanov nad slovensko in hrvaško pesmijo, s katero povzdigujejo celo slovesne škofovske maše. Dragoceni so tudi zapisi av- torjevih doživetijj v »posebnih bataljonih«, ; kot tudi kulturnega delovanja Slovencev v '< Trstu, ko niso imeli več nikakršne druge ; možnosti za zbiranje. Andrej Vovko Mladje Dokumentation zum TV-Film Fremde in der Heimat. Celovec (1976), 105 Str. Knjižica o kateri poročamo, ni historično delo ampak dokument časa v katerem je na- stala. Je poučen vir za zdajšnji položaj slo- venske skupnosti na avstrijskem Koroškem in kot taka mora zbuditi zanimanje zgodo- vinarja ter vsakogar, ki se ukvarja s prob- lematiko slovenske skupnosti onkraj meje. Ze njen naslov nakazuje vsebino. Gre za veren natis teksta znane oddaje avstrijske televizije Fremde in der Heimat (Tujci v domovini), ki smo jo lansko poletje videli tu- di na naših ekranih. Vzporedno s tem so po- natisnjeni še nekateri teksti ter dokumenta- cija, ki nadrobneje opredeljujejo gradivo te- levizijske oddaje. Pred bralcem se ne kaže le sedanji polo- žaj slovenske skupnosti na avstrijskem Ko- roškem, ampak tudi sile, ki so v preteklosti opredeljevale odnos večinskega naroda do manjšine in je njihova vplivnost še vedno prisotna. Tu je na primer poučna izjava predsednika koroških brambovcev (Abvi^eh- kampferbunda) o stališčih te organizacije do slovenske manjšine ter o- lastni rjavi pre- teklosti. Dalje so več kot ilustrativne izjave pred- stavnikov večinskih političnih strank o slo- venskem vprašanju, saj so zgovoren doku- ment pogledov teh strank na slovensko vprašanje. Odlika knjižice pa je predvsem hitra od- zivnost na določeno aktualno dogajanje. Kot taka predstavlja za zgodovinarja poučen vir za spoznavanje današnjega trenutka v slo- venskem zamejstvu. Tone Zom UDK 793.1(497.12 Koe6VJe)"1926" :86I6.3 Cankar Gregorič Jože, profesor, župnik v pokoju 61360 Vrhnika, Bevke 42, Yu Cankarjeva proslava leta 1926 v Kočevju Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 2'4, št. 2, september 1976, str. 74-79, cit. lit. 2 V članku poroča avtor o kulturnem življenju v Kočevju po prvi vojni in o kulturnem prizadevanju tedanjega kočevskega dijaštva (literarni krožek, rokopisna lista »Bliskavice« in »Naši ognji«). Na podlagi svojega dnevnika pa obširno opisuje proslavo petdesetletnice Cankarjevega rojstva, ki so jo pripravili kočevski vlšjeSolci v maju 1926: govor o Cankarju, recitacija nje- govih del In uprizoritev nekaj slik iz Hlapca Jerneja, ki ga je dramatiziral Skrbinšek. Pozneje so hoteli uprizoriti še Cankarjeve Hlapce, kar pa so jim preprečili državni unitaristi in naspotniki Cankarjeve socialne mlsll. Napori kočevskih dijakov dokazujejo, da je tamkajšnja mladina Cankarja dobro poznala in visoko cenila ter se navduševala za njegove umetniške in socialne ideje. UDK 949.712-18"1918/1919" Ude Lojze, višji znanstveni sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, v pokoju 61000 Ljubljana, Streliška 36, Yu Boj za severno slovensko mejo 1918/19 v Prekmurju Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 2'4, št. 2, september 1976, str. 84-89, cit. lit. 30 Avtor posveča velik del razprave odporu in boju prekmurskih Slovencev proti jezikovni madžarizaciji pred letom 1918. Utemeljuje začetno trditev, zakaj so mogli biti prekmurski Slovenci na politično združitev s Slovenci v novi, leta 1918 ustanovljeni jugoslovanski državi, od vseh Slovencev naj- manj pripravljeni in zakaj ni prišlo do izrazitejše osvobodilne vojaške ak- cije. Poglavitna ovira, da ni mogel slovenski general Maister tako kakor Maribor in štajersko Podravje vojaško zasesti tudi Prekmurja, da nadalje prekmurski legionarji, ki jih je bilo maja 1919 zbranih v štajerskem Lju- tomeru nad 500, niso mogli stopiti v akcijo, je bilo premirje, sklenjeno 13. novembra 19161 v Beogradu med vrhovno komando vzhodne zavezniške voj- ske (general d'Esperey!) in Karolyjevo madžarsko vlado. Na to premirje, ki so ga razlagali Madžari kot od antante jim priznano pravico, da se tudi vojaško branijo proti vsakemu svojevoljnemu spreminjanju ogrskih mej, so se čutile vezane tudi vrhovna komanda srbske vojske, dravska dlvizijska oblast v Ljubljani in francoska vojaška misija v Jugoslaviji. Odločitev je torej padla šele na pariški mirovni konferenci. UDK 669.1(497.121 Sava/Jesenice)"17" Sorn Jože, višji znanstveni sodelavec Inštituta za zgodovino delavskega giba- nja v Ljubljani 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, Yu Bucelleniji in Ruardi na Savi pri Jesenicah Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 24, št. 2, september 1976, str. 69-74, cit. lit. 19 Tudi okoli Jesenic na Gorenjskem so do sredine 16. stol. prevladovale do- mače peči za taljenje železove rude. V prvi polovici tega stoletja se je sem preselila skupina fužinarjev iz Lombardije, ki so vpeljali zmogljivejši bre- scianski plavž in kvalitetnejše bresciansko jeklo. Družina Bucelleni je bila lastnik jeklarskih obratov na Savi ok. 130 let oziroma do 1766, ko so plavž in fužine kupili člani brabantske družine Ruard. Ti so naprave povečali in ŠQ razširili z nakupom novih objektov v okolici. Ruardi so se vključili v Kranjsko industrijsko družbo d. d., ustanovljeno 1868 (Krainlsche Indu- strie-Gesellschaft) . UDK 362(497.12 Piran)"13/14" Gestrin Ferdo, redni univerzitetni profesor, Filozofska fakulteta v Ljubljani 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, Yu Karitativna dejavnost v Piranu v poznem srednjem veku Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 2!4, št. 2, september 1976, str. 79-84, cit. lit. 54 Avtor v prispevku obravnava individualno karitativno dejavnost v poznem srednjem veku v Piranu. Najpogostejši motivi zanjo so bili skrb za blagor duše in za odpuščanje grehov v zvezi z mitom o vlcah in težnjami po »do- bri smrti«. Po svojih oblikah je bila ta osebna karitativna dejavnost pravi- loma neorganizirana in avtor jo prikaže predvsem na podlagi številnih te- stamentov. Se pa v mestu okoli leta 1430 pojavlja tudi organizirana karita- tivna dejavnost v korist novega mestnega hospitala. v to stran takratnega življenja se vključujejo tudi številni v mesto doseljeni Slovani iz sloven- skih In hrvatskih dežel. UDC 949.712-18"1918/1919" Ude Lojze, Senior Scientific Collaborator (in retirement), The Institute for National Questions in Ljubljana 61000 Ljubljana, Strellška 36, Yugoslavia The Struggle for the Northern Slovene Border in 1918—1919 in Prekmurje Kronika, a review for Slovene local history, 24, No. 2, September 1976, pp. 84-89, nates 30 A large part of the study is devoted to the educaüonal conditions and the to resistance and struggle oi the Slovenes in Prekmurje against the linguistic Hungarianization before 1918. The author substantiates the claim made at the outset that the Slovenes of Prekmurje were among all the Slovenes those who were least prepared for becoming politically united with other Slovenes in the newly founded Yugoslav state, explains the reasons for such a state of affairs and the reason why a more strong military action for liberation was not taken. The main obstacle why the Slovene general Maister could not take military possession of Prekmurje (as he had libera- ted Maribor and the Styrian Podravje), and why the legionaries from Prekmurje, over 5O0 of them gathered in May 1919 in Ljutomer, could not start action was the armstice concluded on Nov. 13th, 1918, in Belgrade between the Supreme Command of the Eastern Allied Forces (Gen. d'Espe- rey!) and Karoly's Hungarian government. The Hungarians interpreted this armstice as a right recognized to them by the Allies that they may use military forces against any unauthorized changing of the Hungarian border, v/hereas the Supreme Command of the Serbian forces, the Drava Division with its seat In Ljubljana, and the French military mission in Yugoslavia also felt obliged to observe the armstice. The final decision was thus made only at the Paris Peace Treaty. UDC 793.1(497.12 Kočevje)"1926" :886.3 Cankar Gregorič Jože, Teacher, Vicar (in retirement) 61360 Vrhnika, Bevke 42, Yugoslavia Cankar's Celebration at Kočevje in 1926 Kronika, a review for Slovene local history, 24, No. 2, September 1976, pp. 74-79, notes 2 The author reports in this article about cultural life at Kočevje after the First World War and about cultural endeavours of the then secondary school pupils (a literary society, manuscript magazines "Bliskavice" and "Naši ognji"). On the basis of his diary the author gives an extensive account of the fiftieth celebration of Cankar's birth, which was prepared by secondary school pupils at Kočevje in May 1926. Its programme consisted of a speech about Cankar, some of his works were recited and some pas- sages from his play "The Bailiff Yemey and His Rights" were staged by Skrbinšek. Later on it was intended to stage also Cankar's play "Servants", but this was prevented by state unitarlanism and by opponents of Cankar's social thinking. The endeavours of secondary school pupils from Kočevje prove that the youth at Kočevje knew Cankar well and that they highly estimated him and were thrilled by his artistic and social ideas. UDC 362(497.12 Piran) "13/14" Gestrin Perdo, Professor of History, Faculty of Arts in Ljubljana 6100O Ljubljana, Aškerčeva 12, Yugoslavia Caritative Activity at Plran in the Late Middle Ages Kronika, a review for Slovene local history, 24, No. 2, September 1976, pp. 79-84, notes 54 The author treats in this article individual caritative activity in the late Middle Ages at Piran. Most frequent causes for it were care for one's soul and for forgiveness of sins according to the myth of purgatory and man's striving after "peaceful death". As regards its forms this caritative activity was generally unorganized, and it is mainly presented on the basis of wills. Since 1430 an organized form of caritative activity can also be noticed for the benefit of the city hospital. Numerous Slavs, who have migrated to Piran from Slovenian and Croatian provinces, also take part in this aspect of life then. UDC 669.1(497.12 Sava/Jesenice)"17" Sorn Jože, Senior Scientific Collaborator, The Institute for the History of the Workers' Movement in Ljubljana 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, Yugoslavia The Bucelleni's and the Ruard's at Sava near Jesenice Kronika, a review for Slovene local history, 24, No. 2, September 1976, pp. 69-74, notes 19 Until the middle of the 16th century there predominated home made fur- naces for melting iron also in the area around Jesenice. In the first half of the 16th century a group of forge owners migrated here from Lombardy who introduced a more effective Brescia smelting furnace and steel as made in Brescia, which was of higher quality. The family Bucellini were the owners of steel works on the Sava river for about 130 years, or rather until 1766, when the smelting furnace and iron works were bought by the Ruard family. This family expanded the plants and bought new works in the surrounding area. The Ruard family joined the "Kranjska Industrij- ska družba d. d." (Krainische Industrie-Gesellschaft, The Industrial As- sociation of Carniola). UDK 615.468(497.12 Vir) :331.881"1936/1941" Stiplovšek Miro, izredni univ. profesor, Filozofska fakulteta v Ljubljani 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, Yu Delavsko gibanje v tovarni sanitetnega materiala na Viru (1936—1941) Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 214, št. 2, september 1976, str. 94-105', cit. lit. 40 v Kocijančlčevi tovarni sanitetnega materiala na Viru, ki je začela obra- tovati leta 1923, je delavstvo spodbudila k sindikalnemu organiziranju ve- lika stavka poleti 1935 v papirnici na Količevem. Spomladi 1936 se je delav- stvo sklenilo vključiti v krščansko socialistično Jugoslovansko strokovno zvezo. Delavstvo Kocijančičeve tovarne si je moralo z desetdnevno stavko julija 1936 izbojevati pravico do ustanovitve strokovne organizacije — sin- dikata. Po uspešni stavki je »Strokovna skupina tekstilnega delavstva Vir pri Domžalah" izbojevala kolektivno pogodbo, vodila več uspešnih mezdnih gibanj, prirejala prvomajske proslave, skrbela za izobraževalno in kulturno dejavnost, organizirala pa je tudi sodelovanje svojih članov na nekaterih vseslovenskih prireditvah, na okrožnih protldraginjskih shodih itd. O vplivu partije med njimi pa priča uspešna podpisovalna akcija za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze. UDK 323.15(497.12 = 30)"192S" Zorn Tone, višji znanstveni sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5, Yu Dve poroSili iz leta 1929 o nemški manjšini v Sloveniji Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 2J4, št. 2, september 1976. str. 88-93 Med dokumenti, ki omogočajo spoznavanje položaja nemške manjšine v Slo- veniji v času med obema svetovnima vojnama sta tudi obsežnejši zbirni poročili iz marca leta 1929. Članek povzema ugotovitve in opažanja obeh dokumentov, pri čemer se še posebej ustavlja ob narodnostnih podatkih, o vprašanjih manjšinskega nemškega šolstva, o kulturni dejaVnosti, ter o kapitalu nemške manjšine na Slovenskem. Ob koncu je Iz poročila, ki se nanaša na Slovensko Štajersko in Prekmurje povzeto nekaj podatkov o tamkajšnji madžarski narodni skupnosti. UDC 615.468(497.12 Vir) :381.881"1936/1941" Stiplovšek Miro, Associate Professor of History, Faculty of Arts in Ljubljana 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, Yugoslavia Workers' Movement in the Factory of Sanitary Material at Vir near Domžale (1936—1941) Kronika, a review for Slovene local history, 24, No. 2, September 1976, pp. 94-105, notes 40 In Kocjancic's factory of sanitary material at Vir near Domžale, which was opened in 1923, workers were incited to form the trade unions by a large strike at the paper-mill Količevo in 1935. In spring 1936 the workers decided to join the Christian Socialist Yugoslav Professional Union. The workers In the Kocjancic's factory had to win their right to establish the proffesional organization, trade unions, by organizing a strike which lasted for ten days in July 1936. After a successful strike "The Professional Group of Textile Workers at Vir near Domžale" won a collective contract, it led a number of successful agitations for wages, it organized a celebra- tion on the 1st of May, it organized educational and cultural activity as well as the cooperation of its members at some performances of general Slovene significance, its participation at some district meetings organized against rising prices, and so on. The influence of the Communist Party can be seen in the successful action for the establishment of the Society of Friends of the USSR. UDC 32!3.15'(497.12 = 30)"1929" Zorn Tone, Senior Scientific Collaborator, The Institute for National Que- stions in Ljubljana 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5, Yugoslavia Two Reports Concerning the German Minority in Slovenia Dating from 1929 Kronika, a review for Slovene local history, 24, No. 2, September 1976, pp. 89-93 Among the documents which enable us to get to know the position of the German minority in Slovenia In the period between the Two Wars are also the extensive coUectlvei reports dating from March 1929. The article sum- marizes the conclusions and observations of both documents, and It pays special attention to the above-mentioned data, questions referring to Ger- man minority schooling, cultural activity and capital of the German mino- rity in Slovenia. In the concluding part of this report, which refers to the Slovene Styria and Prekmurje, some data concerning the Hungarian na- tional community living there, are also given. stari fužinarski kraji — Jesenice na Gorenjskem. Foto M. Kambič, 1976