LETO (AÑO) XL VU (41) štev i (No.) 32 ESLOVENIA LIBRE BUENO? AIRES 25. avgusta 1988 MARKO KREMŽAR WB&&' Praznik slovenske zvestobe in Od staršev smo prejeli hrepenenje po svobodi in zavedamo se, da smo za slovens'ko svobodo soodgovorni. A kaj naj storimo, tisoče kilometrov od narodnega središča? Včasih bi radi -sami sebe prepričali, da nas razdalja odvezuje narodnih dolžnosti, a se varamo. Za vrednote ni meja! Sveto pismo nas opozarja, da je pot do svobode le ena. „Resnica vas bo osvobodila,“ pravi Gospod nam in vsakemu članu človeškega rodu posebej. In za resnico, kolikor in kot jo poznamo, smo odgovorni vsi! To drži za versko, -— pa tudi za zgodovinsko resnico. Moti se, kdor hoče pozabiti kar je bilo. Narod, ki pozabi na svoje junake, jih ni vreden! Spomin pa na žrtve in na dejanja tisočev slovenskih junakov in mučencev, je odvisen od nas. Odpustiti —: da. To krščansko dolžnost so opravili naši mučenci pred smrtjo in lahko- bi rekli, da jim je v tem sledila vsa zdomska skupnost. Ni maščevalnosti med nami. Zavedamo se tudi, da moramo biti kritični do sebe, se kesati svojih napak, pa ne biti slepi za kreposti drugih, kjerkoli naletimo- nanje. A pozabiti? Ne, to ne bi bilo pošteno. Naša pozaba bi pomenila novo krivico preteklim, pa tudi prihodnjim rodovom. Ene bi prikrajšali za pravico, ki jo imajo do dobrega imena, druge pa za možnost spoznanja resnice, če smo ostali pri življenju, je tudi zato, da bo nekoč naš narod mogel presojati svojo preteklost v vsej resničnosti in celoti. Iz te zavesti sprejemamo našo odgovornost in poslanstvo zdomstva. Smo nosilci dela slovenske zgodovine, in sicer tistega dela, ki je v domovini uradno prepovedan. Dokler v Sloveniji zgodovinska resnica nima zagotovila v politični svobodi, smo mi v zdomstvu odgovorni za tisti njen bistveni del, ki ga poznamo. Nismo odgovorni le zase, niti za neko abstraktno zgodovino, temveč za osebno čast mož in žena, deklet in fantov, vaških stražarjev, legionarjev, četnikov in domobrancev, ki so dali kri iz ljubezni do naroda, pa nimajo po odloku vladajočega sistema pravice niti do dobrega imena, niti do groba. Iz krvi teh žrtev, rastemo mi, ki smo preživeli; rastejo- naši otroci, na neslovenski zemlji, raste tudi v domovini novo Upanje slovenstva. Zakaj bi nekateri — celo v svobodi — tako radi pozabili na mučence, ki jih je rodilo med nami trpljenje revolucije? Ali ne morda, ker nam misel nanje budi -— vest? Spominja nas, da ni mogoče biti zvest ne narodnim ne krščanskim vrednotam, če nismo sami neprestana pripravljeni na žrtve! V naši zvestobi ni sovraštva, vedno pa je prisotna zavest, da smo za resnico in pravico soodgovorni. Motijo se tisti, ki nam očitajo, da smo zagledani v preteklost. Zavedamo pa se, da je pravica edini zanesljiv temelj zdravi prihodnosti. Preveč ljubimo svoj narod, da bi mogli molčati! Ne moremo pristati na to, da bi ob naši brezbrižnosti slovenstvo hiralo, pod težo zastaranih laži! Čas potrjuje, da smo v dobi revolucije pravilno presojali komunizem. V naših osnovnih odločitvah: v samoobrambi' pred partijskim nasiljem', v odporu proti kolektivističnemu sistemu in v odklonitvi idejne zmote, smo storili kar je bilo prav. Lahko smo kdaj pogrešili v taktiki, a v bistvu se nismo zmotili. Kakor takrat, iščemo tudi danes za svoj narod le — prostost. Hoče-m, da bi Slovenci mogli stopiti v (Nadaljevanje in konec) tretje tisočletje brez neporavnanih računov, brez laži in samoprevar, brez bajk o množicah izdajalcev, brez zamolčanih grobov. 'Le taki, očiščeni, bomo mogli vsi Slovenci, ponosno in samozavestno obrniti pogled naprej, pa združiti vse sile, da nadoknadimo zamujeno polovico stoletja. Dokler pa slovensko domovino še vlada totalitarizem, smo navezani predvsem sami nase. Držimo skupaj, ohranjajmo in izboljšujmo vse, kar smo si ustvarili v teku let, pa vključujmo- v delo mladi rod, da bomo še naprej žarišče svobodnega slovenstva. Ne pričakujmo in ne sprejemajmo pomoči od ustanov, ki imajo svoj sedež v nesvobodni domovini, kajti še vedno s-o orodje partije in njenega policijskega aparata. Kot vsa desetletja od kar živimo v svetu, naj bo naše slovenstvo še naprej ponosen sad skupnosti, ki raste v svobodi iz vzajemnosti in ljubezni. Vedno bolj žive pa naj postajajo naše vezi z vsemi zavednimi in fes svobodoljubnimi rojaki, bodisi s tir -stimi, ki žive v- svetu, bodisi s pogumnimi brati in sestrami na slovenski žemlji. V marsičem smo lahko različnih mnenj in pogledov, a druži nas prepričanje, da je svoboda neodtujljiv božji dar, druži nas zavest o svetosti življenja in človekovega dostojanstva, pred vsem pa nas povezuje to, da smo Slovenci. Dovolj imamo-, za krepak temelj naši vzajemnosti. Vzajemnost pomeni medsebojno odgovornost in skrb, tudi na gospodarskem, in na kulturnem področju. Če je brez gospodarsike solidarnosti ohranjanje slovenstva težko, tako na svoji zemlji kakor v zdomstvu, pa je to brez kulturne povezanosti, brez slovenskega kulturnega zaklada nemogoče! Ključ do tega skupnega duhovnega premoženja, ki so nam ga prigarali, priborili in prihranili rodovi prednikov, pa je naš materin jezik. Ohranjajmo in gojimo slovenščino-s spoštovanjem in z ljubeznijo. Oblikovala je mišljenje in čutenje naših prednikov. Obogateno jo lahko posredujemo, ali pa jo brezbrižno zavfžemo, da odmre ne le nam temveč tudi rodovom, ki nam bodo sledili. Opustitev materinščine je sicer o-sebna odločitev, a kot toliko osebnih odločitev ni usodna le za posameznika marveč prizadene celoto, to je sed-anje in bodoče narodovo občestvo. S slovenščino naš narod stoji in pade. S kakšno pravico naj govorimo o -slovenski prihodnosti, če nam ne greje srca slovenska beseda? Kot člani kulturno-, politično in gospodarsko razvitega naroda, ki ima že več ko tisoč let svoje središče v srcu Evrope, se zavedamo, da imamo- pravico in dolžnost soodločanja o naši skupni prihodnosti. Preteklost nam te pravice ni omogočila. Samoodločba je bila slovenski sen, a nikdar c-mogočena stvarnost. Prav zato ostaja zahteva po samoodločbi osnova vsakega narodnega programa, dokler se ne bo spremenila v slovensko resnično-st! Že program o Zedinjeni Sloveniji, v sredi prejšnjega, pa majniška deklaracija v začetku tega stoletja, sta jasen znak, da živi -od nekdaj v našem narodu volja po samostojnih političnih odločitvah; tudi obdobje zadnje vojne, okupacije in revolucije izpričuje isto. Mnogokrat nevidno delovanje rodoljubov, tako v svetu kakor sredi nesvobodne republike Slovenije, pa kaže, da je naš narod politično osveščen kot malok- univerzalnosti daj v preteklosti, in da ne bo več dolgo trpel totalitarnega sistema, ki mu brani vsto-p v družbo,- resnično demokratičnih narodov. Zahteva, da kot narod svobodno odločamo o svoji usodi, ni več osamljen glas, temveč krik vsega slo* venskega ljudstva! Spoznavati in upoštevati moramo znamenja časa pa uporabiti vsako priložnost, vsak zgodovinski trenutek za to, da večamo in širimo področje samoodločanja, na poti proti slovenski državni suverenosti! To je, tisti državnosti, ki ste jo posebno vi, rojaki v Torontu, skozi desetletja neutrudno poudarjali in z navdušenjem ter zavzetostjo- klicali v zavest! Z razumevanjem in s čutom soodgovornosti spremlj-amo stremljenja Hrvatov, Srbov, Bos-ancev, Makedoncev, ter vseh narodov, ki trpe pod istim totalitarnim in centralističnim sistemom kot večina slovenskega ljudstva. Zavedamo se, da moramo reševati skupne probleme v medsebojnem sodelovanju, da dosežemo tako čimprej in z najmanjšimi žrtvami politično: pro-stost, ki bm omogočila vsakemu narodu pravico do svobodnih, in suverenih odločitev. Ta smer bratskega sodelovanja je tudi najkrajša pot po kateri lahko dosežemo vsak svoje samostojno mesto v bodoči Evropski skupnosti. Novo sožitje narodov na evropski celini pa bo zahtevalo od vseh prizadetih večjo moralno in politično zrelost, kot so . jo kazali do nas severni in zahodni sosedje, skozi več kot sto let. Demokratske stranke Avstrije in Italije imajo zgodovinsko prlio-žno-st dokazati z dejanji, da so ob političnem pluralizmu, ki ga uživajo, vzgojile ljudstvo tudi v narodni strpnosti in v spoštovanju do slovenske manjšine, ki živi med njimi. (Nadaljevanje na 2. str.) Prava beseda na pravem mestu Revijo „Celovški zvon“ je v lanski septembrski številki objavila članek pod naslovom „Dobljena vojna — izgubljeni mir“, ki ga je napisal Viktor Blažič. V tem članku je Blažič naprtil vso- odgovornost za državljansko- vojno in strahotno prelivanje slovenske krvi na pleča ljubljanskega škofa dr. Rožmana in slovenskih klerikalcev. Na to skrajno krivično in neresnično slikanje razmer na Slovenskem, na kopico obrekovanj in nedokazanih obdolžitev tako škofa kot vsega- katoliškega tabora, ki se je začel braniti šele potem, ko je bil napaden in ko je bilo pobitih in postreljenih že tisoče Slo-vencev-nekomunistov, je v „Svobodni Sloveniji“ prepričevalno odgovoril dr. Lu-dovik Puš, mož, ki je dobro poznal zahrbtno in zločinsko igro komunistične partije in tistih, ki so se ji pridružili (Edvard Kocbek, Zoran Polič in še drugi) v prepričanju, da bodo s pamočjo komunistične lestvice splezali na visoke položaje. Blažiču je odgovoril v Svobodni Sloveniji tudi Tone Brulc (25. februarja) v članku „Se en komentar“, v katerem je postavil na laž vrsto Blažičevih trditev, zlasti tiste o o-brekovanj u škofa Rožmana in še mnoge druge. ALJAŽEV STOLP NA VRHU TRIGLAVA SPET KOT JE BIL Na vrhu najvišjega slovenskega vrha ni več simbola oktobrske revolucije. Planinci, ki te dni zahajajo na Triglav, pripovedujejo, da je na vrhu Aljaževega stolpa spet natanko takšna zastavica kot jo je dal tja gor postaviti dovški župnik Jakob Aljaž 1895. leta. Znano je, da so partizani med vojno stolp okrunili in namesto Aljaževe zastavice pritrdili rdečo peterokrako zvezdo. V petek, 22. julija pa je- v poznih večernih urah tudi ljubljanska televizija prikazala Aljažev stolp v prvotni, Aljaževi podobi — brez zvezde. Vinko Levstik Prav pa je storil Brulc, da je odgovor na Blažiče ve- laži in obrekovanja poslal tudi reviji Celovški zvon, ki je njegov članek objavila v letošnji številki za mesec marec. Po tem odgovoru bodo mogli bralci revije — zlasti oni v domovini, v zamejstvu in drugod — spoznati čisto resnico npr. o- Blažičevi trditvi o prvem množičnem protiklerikalnem uporu, ki naj bi nastal po razpadu Jugoslavije na Dolenjskem v aprilu in maju 1941. Brulc je vse tiste dogodke doživel, bil osebna priča in udeleženec teh dogodkov. Brulc pove, da sploh ni bilo kakega množičnega protiklerikalnega upora. Tudi ni res, da bi duhovščina morala pobegniti iz domačih župnij kakor trdi Blažič. Resnica je samo ta, da so prayi partijci pripeljali nekaj nacistov v kraje, ki jih je okupirala, Italija, ker so- želeli, da b'i Nemčija, ki je bila tedaj zaveznica Sovjetske zveze, okupirala čim več slovenske zemlje. Nato- Brulc v svojem članku, ki je krepek odgovor Blažiču, podrobno popisuje osebe in dogodke v domačem kraju z imeni, datumi, hišnimi imeni, hišnimi številkami in kraji. Prav je: da je ta odgovor natisnjen v isti reviji, v kateri je bil objavljen krivičen napad. Tako- so mogli bralci „Celovškega zvona“ v domo-vini, v zamejstvu in tudi v zdomstvu spoznati resnico o tistih dogodkih, ki jih partijsko zgodovinopisje popolnoma napačno in neresnično prikazuje. Rudolf Spiersu: Mogoëe ne vesée? dst ,.. — da je v sobotni prilogi ljubljanskega DELA z dne 28. maja t. % veliki likvidator revolucsje in šef OZNE Ivan Ma!ček-M,^tija imel intervju, iz katerega jalsnoi izhaja, da je ukaz za velike pokole 1945 dal sam Tito in da je Maček bil eden od njegovih izvajalcev... MLADIKA, Trst, št. 7 Radio Pariški Le Monde je prejšnji mesec pod naslovom „Slovenska pomlad“ podrobno poročal o najnovejših dogodkih v Sloveniji. Namerno jih je primerjal s „češko pomladjo“. Prav posebno- pa je omenjal oddaje „Radia študent“ iz Ljubljane. Peter Deutschmann je 2. avgusta v časopisu yDie Neue“ tudi obširno pisal o tem slovenskem radiu. Med drugim pravi, da obstajajo- v Jugoslaviji že dalj časa radijske oddajne postaje, katere vodijo študentje. „Radio študent“ je postal v Ljubljani že kar trdna ustanova, ki s svojim pošiljanjem novic v eter „osvežilno vpliva na okolje“, kakor piše avtor članka. Radio je opremljen iz najnovejšimi aparati in stroji. Nahaja se v nekem kletnem prostoru, v katerega se pride skozi „prav' umazana vrata“! Na želje in zahtevo mladine so jo uradne oblasti ustanovile že leta 1969. Priče! je z dvourno dnevno oddajo na podlagi poročil, katere je pošiljala RTV Ljubljana. Danes oddaja sedemurni program, katerega pripravljajo študentje sami. Po zadnjih poročilih le-ti načrtujejo nov studio v Mariboru. Sedanje oddajanje zajema namreč le območje mesta Ljubljana in sicer na 80.00 MHz (UKW). „Radio študent“ se označuje kot neodvisna oddajna postaja — kar pomeni, da mladi sami z lastnimi sredstvi pripravljajo program in — kakor zatrjujejo — na demokratični osnovi. Iz amaterskega začetnika se je radio razvil v pravi profesional- v kleti ni oddajnik, ki ima že devet stalnih nameščencev. Tem je treba prišteti še okrc-g devetdeset prostih sodelavcev, katerih delo je honorirano. Študentje-časnikarji se trudijo, da bi preko svojega oddajnika obsežno in kritično poročali o aktualnih slovenskih vprašanjih, ki imajo predvsem notranje-politični in kulturni značaj. Redaktor Igor Vidmar pa poudarja, da „Radio študent“ noče prevzeti stališča opozicije, ki po svoji naravi zahteva dostop do- oblasti. „Mi nočemo oblasti, mi hočemo le zrahljati otrdelost sistema v Jugoslaviji in omogočiti odprto razpravljanje,“ izjavljata Vidmar in so-re-daktor Ali Židnin. Kot primere orne-: n jata vprašanje šolske reforme leta 1982 ali pa opremljanje jugo-slov-an- ’ . ske armade. V obeh primerih je bilo omogočeno živahno javno razpravljanje. Z državno cenzuro radijsko vodstvo nima težav. Njihovo delo je tolerirano in mnogokrat tudi priznano. Dosedaj s-o- študentje lahko javno povedali svoje kritike in stališča, eventualne razlike, ki so se pa v gotovih primerih pokazale, s-o rešili na „diplomatski način“. Le Monde piše, da hočejo ostati politično povsem neopredeljeni. Ker je vodstvo radia sestavljeno iz študentov, ima tesno sodelovanje z univerzo, ki ga tudi delno podpira, čeprav študentje radi pripovedujejo, da skoro 75% vseh stroškov krijejo . sam-o z oddajanjem oglasov. Za ostanek, pa dobivajo razne podpore. Uprava hoče kar najbolj zniža- ti stroške, da bi jih lahko sama financirala in bi bil radio -— po- njihovem mnenju — čimbolj neodvisen. Ker pa imaj-o, kot že omenjeno, živahne stike z univerzo, so- njihovi kulturni programi na višini. Tako so na primer pred kratkim imeli oddajo „Sodobna francoska filozofija“ s sodelovanjem priznanih univerzitetnih strokovnjakov, tako da je obravnavanje te teme doseglo znanstveno vrednc-st. Zaradi velike zaposlenosti pa morajo ožji sodelavci seveda svoje študije malo opuščati. Židnin, ki je slušatelj filozofije, bo za svojo diplomo moral porabiti še enkrat toliko časa, kakor njegovi študijski tovariši. Pri izbiri materiala za oddajo so upravniki zel-o zahtevni. Mnogo- poslanega ne objavijo in za program pridejo v poštev le najboljši in najbolj zanimivi članki. Veliko važnost polagajo na glasb-o. Tudi na tem področju zagovarjajo pravice kot neodvisna oddajna postaja. Zato- velikokrat predvajajo dela umetnikov, katerih na splošno ni možno zaslediti v drugih oddajah. Sklepajoč po načinu njih-o-vega de,-la izgleda, da hočejo študentje ob oddajniku „Radio študent“ ustvariti neke vrste šolo, kjer naj bi se mlade moči uvajalo v delo časnikarjev. Le Monde poroča, da „Radio študent“ prireja tudi koncerte znanih umetnikov ob polni zasebni poslušalcev. Prenašal pa je že tudi nekaj ur trajajoče igranje taroka, ker naj bi bajé urednikom zmanjkalo materiala in so na tak način „zamašili“ lu-kje — hudomušno trdi Peter Deutschmann. D-ova. Gregor Batagelj NED KNZH9RMI IN REVIDRHS SLOVENCI KOT SUBJEKT lil IZZIVL3EN3A V ARGENTINI „Zapis o političnem delu“ je podnaslov brošure, ki jo je spisal Bojan Brezigar in je izšla meseca junija kot priloga tržaškega tednika Novi list. Iz prvih vrstic je razvidno, da je brošura namenjena volilni kampanji, ki so jo imeli zadnje dneve preteklega junija v deželi urlaniji-Julijski krajini. Bojan Brezigar je dosedanji' devinsko-nabrežihski župan in je na teh volitvah bil izvoljen na listi Slovenske skupnosti za deželnega svetovalca (v argentinski primerjavi bi naslov odgovarjal pro-vincijskemu poslancu). V prvem, predstavnem spisu Brezigar omenja frazo „Slovenci 'kot subjekt“ in pravi: „To geslo pogosto beremo in slišimo, ko govorimo o kulturi, o gospodarstvu, o globalni zaščiti in še o marsičem, ne slišimo pa ga nikoli, ko je govor o delu v političnih strankah. Tu postane .subjekt' kar naenkrat nezanimiv, pravzaprav odsoten je. Ne vidimo ga. Kajti doslednost bi hotela, da bi bili .Slovenci kot subjekt' združeni v eni sami, široko reprezentativni samostojni politični formaciji. V tem trenutku takemu opsiu u-stre-za samo Slovenska skupnost in prav nepriznavanju te njene vloge je treba pripisati pomanjkanje .subjekta' v naši zamejski politiki. (.. .) Skrajni čas je, da tudi Slovenci pomislimo na možnost, da v politiki res postanemo subjekt. Štirideset let vtapljanja v velike stranke nam ni prineslo velikih rezultatov. Poskusimo torej, ali je druga pot boljša." Brošura ima tri sestavke, v katerih Brezigar opisuje in komentira svetle in še ne rešene točke njegovega dosedanjega županovanja, pred-vsm v zvzi s stiki z vladnimi možmi o raznih zadevah, kot so predlog, da bi UNESCO priznal izvir reke Ti- (Nad s 1. str.) Njihov odnos do naših rojakov na Koroškem in Primorskem, je edini prepričljiv dokaz, da v teh deželah evropske solidarnost ni več le prazna beseda. Na poti v tretje tisočletje se bližamo letu 1992. Ta letnica ima za nas trojni pomen. Svetovna javnost se bo spominjala tedaj, da je preteklo pol tisočletja odkar je bil ameriški kontinent vključen v gospodarsko politični o-kvir evropski narodov. Pred petsto leti je evropski zahod, zaverovan v bogastvo na novo odkritih zemljah, pričel tudi s kulturnim in tvarnim nasiljem nad sicer številnimi, a šibkejšimi ljudstvi. Pomembna obletnica naj nam bo Slovencem opomin, da številčnost ni odločilni činitelj v zgodovini narodov. Res pa je, da nam maloštevilnost nalaga še v posebni meri dolžnost rasti, ki se izraža v visoki kulturi, v brezpogojni kakovosti, ter v globoki moralni drži. V boju za ohranitev svoje samobitnosti, ne moremo posnemati velesil, temveč razvijajmo lastnosti, ki pomenijo sicer naporno, a uspešno obrambo pred nasiljem. Katoliški Slovenci bomo praznovali leta 1992 tudi stoletnico svojega prvega Katoliškega shoda in z njim v zvezi ustanovitve Slovenske ljudske stranke. Ta je od prvih po-četkov širila med nami krščansko demokratska načela, in vzgajala ljudstvo k vzajemnosti, v skladu s cerkvenim družbenim naukom. Temu svojemu poslanstvu ostaja zvesta tudi v emigraciji. Demokratično tradicijo pa ohranja v zdomstvu tudi Slovenska demokratska stranka, ki je bila osnovana na načelih liberalne ideologije le malo kasneje. Lahko torej trdimo, da se bližamo stoletnici slovenske moderne, pluralistične demokracije, v trenutku, ko se težnja po resnični politični svobodi ponovno širi po vseh delih in plasteh našega naroda. Danes je jasno že večini rojakov, kar že desetletja opozarja naša politična diaspora, med drugim tudi v izjavah Slovenskega narodnega odbora, in mave kot naravni park, o uradni potrditvi občinskega grba in prapora z dvojezičnim napisom, o problemih, 'ki jih nekateri delajo z dvojezičnimi osebnimi izkaznicami, -ki jih izdaja njegova občina in druge drobne stvari. Dopolnjuje jo še nekaj spisov, ki jih je Brezigar spisal kot pojasnila k negaterim dogodkom in pa govor, ki ga je imel pri slavnostnem razvitju občinskega prapora, ki ga je naslovil „Slovenci svobode ne občutimo!“: „Preveč je tesnobnosti, preveč dvomov, preveč nerešenih vprašanj, da bi lahko govorili o takem čutenju svobode." Brezigar je po poklicu časnikar. Njegovi sestavki se lepo berejo in niso golo naštevanje dogodkov in dosežkov iz c-bčine, ki jo upravlja. Po podatku, da je Slovenska skupnost na teh volitvah v njegovi občini dosegla rekordno število- glasov lahko sklepamo, da brošura ni zgrajena na blagodonečih besedah ampak na delu zelo aktivne osebe. To mu tudi prizna v predgovoru odgovorni u-rednik Novega lista dr. Drago Le-giša, njegov prednik na županskem mestu, ko se spominja, da je Brezigar prišel na županstvo spraševat' kako bi v občini oživeli kulturno-prosvetno področje in potem z delom to mrtvilo tudi odpravil. Tudi s strani opreme je brošura prijetna.. Avtorjevo ime in naslov brošure v slovenskih barvah so zapisani čez faksimil dekreta italijanskega predsednika, ki dovoljuje u-radno uporabo grba in prapora. Zamisel arh. Danila Antonija se dopolnjuje z vinjetami in razporeditvijo raznih slik, ki prikazujejo župana Brezigarja na raznih uradnih nastopih, vendar brez podnaslovov, ki bi ne-primorskemu zamejskemu bralcu pojasnili prilike in osebe. sicer, da „ne osebna, ne verska, ne kulturna svoboda niso. zajamčene" tam, kjer ne ,,vlada politična svoboda". Te vrste svoboda pa je tudi e-dina legitimacija, s katero se moremo Slovenci enakovredno predstaviti v družbi razvitih evropskih narodov. . Leto 1992 bo namreč za Evropo še na poseben način leto novega zagona v gospodarski tekmi, pa tudi leto mednarodne, celinske solidarnosti. Evropski parlament v Strass-bourgu bo pridobil na pomenu in veljavi. Skupni evropski trg bo storil korak naprej na poti k politični povezavi suverenih evropskih narodov. Države bodoi odstopale del svojih pravic nastajajoči kontinentalni skupnosti, v kateri pripada mesto tudi slovenskemu narodu! Nočemo biti podnajemniki tam, kjer nam pripada vloga družabnikov! Vendar politični in gospodarski monopol komunistične partije na Slovenskem onemogoča dosego tudi tega narodnega cilja. Danes sicer pričenjajo govoriti mnogi bivši komunistični dogmatiki o prednostih tržnega gospodarstva, kakor da bi bilo mogoče ustvariti svobodo trga, sredi nesvobodne družbe. Mar res ne vidijo, da je svobodno tržišče v svojem bistvu tekma, v kateri imajo uspeha le bistri i-n sposobni pa odgovorni in svobodni ljudje? * Breme, ki ga predstavlja za človeka totalitarni sistem, je popolnoma nezdružljivo z zahtevami svobodnega gospodarstva. Slovenski rojaki, uklenjeni v o-kvir kolektivistične utopije, vidijo kako bodoči tekmeci na evropskem trgu hite z gospodarskimi in političnimi pripravami na leto 1992, medtem ko so sami obsojeni na negib-nost. To veča med njimi nemir pa tudi zavest, da čas za izvedbo, sicer neizbežnih družbenih sprememb, ni neomejen. Odtod pomembnost „Tez za demokratično slovensko* ustavo“, ki so jih letos maja predložili slovenski pisatelji in misleci narodu v razpravljanje. Ta, nedodelan in v marsičem še nejasen ustavni osnutek, so pripravili rojaki v domovini, na nas v svobodi pa je, da ga resno premislimo, ter predlagamo dopolnila in spremembe, v zavesti, da ZAKAJ NAZAJ? Nekajkrat smo že govorili o privatizaciji ter dejali, da je sicer zelo lepa beseda, ki pa ne najde svojega mesta v realnosti. To smo videli že v petrolejskem planu, sedaj pa še v problemu telefonov ter državne letalske družbe. Da so se prodaji 40% te družbe v privatne roke uprli pe-ronisti, je popolnoma razumljivo. Zanimivo pa je, da je tudi neki funkcionar liberalne Atsogarayeve stranku pred sodiščem tožil odgovorne, da ves proces ni bil „prozoren" ter je nezakonit. Morda je to res, celo verjetno je, a vendar meče kaj slabo luč na stranko', ki se na vse načine propagira privatizacijo kot rešitev iz trenutnega obupnega položaja. Sedaj je na predsednikovi mizi tudi dekret o povratku v privatne roke precej radijskih-in televizijskih kanalov, proti čemur pa nastopajo peronisti, saj se bojijo, da bi v tem primeru novi lastniki podprli An-geloza. Na vsak način je ves problem trenutno bolj volilnega značaja. KDOR VISOKO LETA... O novem planu, ki naj bi zaustavil inflacijo., se sicer veliko govori, tudi piše, a se mu bolj malo. verjame. Zadnje povišice plač, ki so jih podpisali gospodarji in delavski sindi- Uradna režimska verzija-o velikem pokolu ob koncu vojne pozna, kot je znano, razne variante, kar kaže na zadrego Partije. Tako je na primey Mitja Ribičič govoril o „čiščenju“ raznih tolp, ki naj bi. bile po vojni udirale čez mejo. Dosti bolj verodostojen je bil Ivan Maček, ki je nedavno izjavil, da je bilo treba bivše sovražnike likvidirati. Vsekakor pa je v zraku obveljalo mnenje, da je bilo z majem in junijem ’45 poko- je s tem dana možnost skupnega načrtovanja slovenske demokratične prihodnosti, ki bo* nekoč zagotovila tudi pravičen pogled na preteklost. Slovenija potrebuje novih in zdravih temeljev za trenutek, ko - se bo sedanji sistem zrušil pod težo lastnih krivic in zablod. Zato znova in znova poudarjamo skupaj z vsemi slovenskimi demokrati, naj temelji naša narodna prihodnost na spoštovanju človeka in njegove svobode! Hočemo*, da se vrne v naš narod prostost govora in verovanja, učenja in snovanja, dela in združevanja, da bomo vsi Slovenci, kjerkoli živimo, po lastni volji lahko povezani v enotno in pestro narodno občestvo. Hočemo, naj bo slovenska družba družba samostojnih ljudi, v kateri bo vsakemu dana možnost, da postane, ne samo upravnik, marveč gospodar. Hočemo, da o odnosih z drugimi narodi odločamo sami, na podlagi popolne enakopravnosti. Hočemo, naj slovenska vojska, pod slovenskim vojaškim in političnim vodstvom, brani našo ustavo, meje in koristi. A vse to naj se zgodi po svobodni odločitvi vseh Slovencev! V zavesti, da smo bili poklicani po božji ljubezni V življenje kot udje tisočletnega, preskušanega naroda, da nam je dano. sodelovati v izrednih razmerah pri .ohranjanju slovenske preteklosti, pri gradnji narodove sedanjosti in snovanju skupne prihodnosti, stopimo iz prazničnega slavja — v delavno slovensko vsakdanjost. Iz današnjega Slovenskega dne naj odmevajo skoizi prostor in čas naše nespremenljive zahteve po zgodovinski resnici, po pravici do slovenske samoodločbe in po globoki vzajemnosti svobodnih ljudi v okviru demokratične, slovenske države! Dal Bog, da bo na tej podlagi kmalu mogoče vsem rojakom, kjerkoli žive, obhajati slovenske dni v bratstvu in svobodi! kati, so se povzpele do kakih 50%, kar seveda ni ravno garancija, da bi inflacija prihodnji mesec dosegla manj kot 10%. Vlada je sicer dosegla, da so nekatere velike firme zamrznile, druge pa malo znižale svoje pred tedni tako povišane cene, a ljudje kupujejo čedalje manj. Tudi so spet določili, da naj državni funkcionarji čim manj potujejo. (Zunanji minister Caputo je v zadnjih letih polovico svojega časa prebil izven države.) MI STOJIMO TRDNO. . . Centralna konfederacija dela je napovedala stavko za 9. september. To je sicer zelo pozno, skoraj čez dva tedna, kar pomeni, da ji ni tako zanjo, pač pa jo mora izvesti zaradi pritiska od spodaj. Tudi so objavili, da bo trajala samo 14 ur. Seveda pa so obenem razglasili, da bodo „raznesli" Majski trg s svojo protestno prisotnostjo. Torej bo volk sit in koza cela. Delavstvo, ki je po svoji veliki večini peronistično, ni ravno navdušeno nad vlado in ekonomskim načrtom, a vodstvo misli, da lahko izsili nekaj zakonov. Sedaj so začeli groziti s stavkami tudi pošta, ki je letos že imela nekaj takih legalnih stavk, nekaj i-legalnih, nekaj pa takih, ko nihče ni nič rekel, pošta pa le ni prihajala na naslovljence. lov le konec. V zadnji MLADIKI — štev. 5/6 — je v rubriki POD ČRTO, ki komentira omenjeno Mačkovo izjavo, rečeno tudi: „...Obstajajo pričevanja, kako so v nekaterih krajih načrtno lovili in pobijali izpuščene mladoletnike, da o vnebovpijcči usodi dojenčkov v Teharjih ne govorimo..." Eno takšnih pričevanj sem pred kratkim dobil v roke, in sicer od člana tedanje oblastvene strukture. Iz njega domnevno izhaja, da je sistematično pobijanje šlo naprej vse poletje 1945. Bivši domobranec, ki je prišel novi oblasti v roke .■— ne samo tisti, ki se je skrival in bil zajet, ampak tudi tisti, ki se je prostovoljno javil — je neusmiljeno končal v Kočevskem Rogu. V tem pričevanju so podatki o dolenjski občini, ki je pošiljala ljudi v smrt, z imeni' tistih nesrečnikov. To je bila „humanost" Mačkove revolucije! Spomin na Bil je tisti srečni čas po osvoboditvi Maribora, čas, ko smo. lahko ponosno gledali iz svobodnega mesta na ozelenelo Pohorje in ne več hrepeneče, s temačnega, partizanskega Pohorja, na v daljavi lebdeče, zasedeno, trpeče mesto. Bil je tudi čah nehinavskega partizanskega tovarištva, upanja v boljši slovenski in jugoslovanski, delavski in kmečki jutri, zaupanja v „velikega vzhodnega brata", ki je v naši neposredni bližini pomagal osvobajati Štajersko. In bil je tudi čas zaupanja v jugoslovanske partizanske brate, ki so nam prav tako pomagali osvoboditi našo Štajersko. Beseda Osvobodilna fronta nam je vzbujala ponos. Niti grenke, kaplje pelina ob umiku partizanskih enot s 'Koroške in iz Trsta niso mogle zagreniti našega veselja in sreče. Resda so naši partizanski tovariši v vojaških enotah doživljali tudi grenkobo. Šlo je za ukinitev slovenske partizanske vojske, o kateri slovenski partizanski general in tudi zgodovinar Lado Ambrožič-Novljan v eni izmed svojih knjig o slovenskih partizanskih enotah danes pravi : „Razpustitev slovenske partizanske vojske pa so spremljali globoki pretresi v vrstah partizanov in prebivalstva. Vzrok zanje je bil v načinu in obliki razpuščanja partizan- Ustava jasno določa Predsedstvo SR Slovenije je pred kratkim obravnavalo vprašanje uporabe slovenskega jezika pri sojenju v Ljubljani in s tem v zvezi odgovor predsedstva S.FRJ, da sojenje v. srbohrvaščini ni protiustavno. Ugotovilo je, da so tisti zvezni organi, ki so pripravili mnenje za odgovor predsedstva SFRJ, očitno prezrli določilo- 212. člena ustave ustave SR Slovenje, ki v 2. odstavku določa, da vsi državni organi ter drugi organi, samoupravne organizacije, skupnosti in posamezniki, ki opravljajo družbeno službo na območju SR Slovenije, poslujejo v slovenskem jeziku. Prav tako ni bilo upoštevano določilo 1. odstavka 246. člena ustave SFRJ, ki določa, da so v SFRJ v uradni rabi jeziki narodov. Jezike narodov, ki so v uradni rabi v posameznih republikah in s tem tudi v zveznih organih pa določajo republiške ustave. Predsedstvo SR Slovenije se je zato ponovno obrnilo na predsedstvo SRF Jugoslavije in mu predlagalo, da upoštevaje elementarno pravico z ustavo določene uporabe jezika vsakega naroda SFRJ, v konkretnem primeru slovenskega jezika na ozemlju SR Slovenije, kot bistvenega e-lementa suverenosti SR. Slovenije, znova pretehta svoje stališče in u-strezno ukrepa v okviru svojih u-stavnih nalog in pristojnosti. N«V A KAPELA NA VELIKI PLANINI Kapela Marije Snežne na Veliki planini nad Kamnikom je bila prvič postavljena leta 1938, a so jo- že leta 1942 požgali Nemci, ko so po planini preganjali partizane. Takoj po- vojni je naredil nove načrte arhitekt Jože Plečnik, tudi les je bil že pripravljen za novo kapelo, a časi so bili tedaj Cerkvi 'nenaklonjeni. Tudi leta 1965 je bila prošnja za postavitev nove kapele zavrnjena tako s strani kamniške občine kot sodišča. Šele junija 1987 je bilo izdano zadevno- dovoljenje. Odprtje nove kapele, kjer bo maša vsako nedeljo od maja do srede septembra, je bilo v nedeljo 7. avgusta. Najprej so se verniki zbrali ob 10 pri Sv. Primožu nad Kamnikom, kjer je bila hranjena podoba Marije Snežne iz prve kapele. V slovesnem prenosu so prišli do nove kapele, čemur je sledil njen blagoslov ob 14. uri, ki ga je izvršil ljubljanski metropolit dr. A. Šuštar. Kapela je nastala s prispevki planšarjev, bajtarjev, prebivalcev Stranj in tamkajšnjih gasilcev ter s pro-stovoljnim delom. Izdelana je po načrtu Emila Fijavža, učenca arhitekta Bitenca. V celoti je prekrita s skodlami. leto 1945 ske vojske, pri kateri niso bile zadostno upoštevane mnoge zgodovinske in družbene okoliščine, v kakršnih je bila partizanska vojska Slovenije ustanovljena, v kakršnih se je bojevala in postala najpomembnejši dejavnik osvoboditve in obstoja slovenskega naroda... Slovenska partizanska vojska se je ves čas bojevala skoraj popolnoma samostojno, zato je razvila svoje -oblike bojnega tovarištva in bojne veščine... Ko je nastajala organizacijsko politično poenotena nova jugoslovann-ska armada, vse to ni bilo upoštevano... Upp-števane niso bile take oblike prehajanja slovenske partizanske vojske v enotno jugoslovansko vojsko..., da bi bilo onemogočeno omalovaževanje vojnih priznanj in uspehov slovenske partizanske vojske..." Takrat smo imeli v Mariboru naše slovenske partizanske enote ter komando mest in področja, tako Mariborsko brigado, še vedno slovenski KNOJ in tudi nekatere druge, tedaj še slovenske enote 14. divizije, ki so se vrnile s Koroškega, pa seveda 51. divizijo, enoto- III. armade. „Lozinka" je bila v težavo vseh dvojna, ena od „jugoslovanskih", druga pa od slovenskih enot. Težko si prišel do -obeh, to- pa je ponoči povzročalo nepotrebno streljanje. Vo- ■•■■«■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■"O*** GOVOR DR. M. KREMŽARJA Se o poletju '45 G. V. (Mladika, Trst, št. 7, 1988) Katoliški glas, 11. avgusta 1988 «■BBBBBBBBBBBBBBBBBB-BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBUBBBBBMBMMBMMBBBBMBBBBBBBBBBBBBBBBBBMBMMBaMB Buenos Aires, 25. avgusta 1988 Stran 8 NOVICE IZ SLOVENIJE v \MT SLOVENCI V ARGENTINI Osebne novice LJUBLJANA — Na Prešernov trg pri Tromostovju hočejo postaviti vodnjak. Da bi občina zvedela za mnenje meščanov, je postavila maketo na trg in zraven knjigo z modnostjo, da vsak napiše svoje mnenje. V enem mesecu se je nabralo v šestih knjigah okoli tisoč mnenj, ki jih bo pregledovala fakulteta za sociologijo. Upoštevali pa bodo tudi mnenja društev s področja arhitekture in varstva kulturne dediščine. LJUBLJANA — Avio je najbolj znana'znamka Slovinovih vin. Kljub lanskemu zmanjšanju uvoza vin v ZDA, je prišel sedaj podatek, da prodajo tam 360 steklenic tega kakovostnega vina na uro. Jugoslavija je osma prodajalka vin v ZDA, a 85% njenega izvoza prijpada ravno Slovinovem Avio. NOVO MESTO — Tovarna počitniških prikolic v Minsku v Sovjetski zvezi gradita Industrija motornih vozil in Slovenijales. Poskusna proizvodnja mora steči prihodnjega maja. V njej bodo zaioeji z dvema modeloma stanovanjskih prikolic znamke Adria. MARIBOR — Stavke in protesti si sledijo dan na dan po Sloveniji. V Mariboru je bila konec junija manifestacija delavcev Tama pred mariborsko skupščino zaradi prenizkega osebnega dohodka in pa, ker na plačilni dan niso mogli dvigniti denarja, ker naj bi Tam imel b;lokiran bančni račun. Na Trgu svobode so manifestirali; tam jih je tudi nagovoril podpredsednik republiškega izvršnega sveta, ki pa ni imel dosti usipeha, saj so ga izžvižgali po dolgem in počez. Po treh dneh so se delavci vrnili na delo. Dosegli so, da so jim izplačali draginjski dodatek. LJUBLJANA — V Pivovarni Union so zamenjali staro opremo za varjenje piva za novo, vodeno z računalnikom. Z njim lahko dnevno zvarijo 660 tisoč litrov pivine, obenem pa zmanjšajo porabo toplotne in električne energije, vode in v zrak gre tudi manj sopare. Z računalnikom morejo tudi izboljšati kemijsko sestavo sladice. GBRLINOI — Arheologi iz Murske Sobote so pri raziskovanju grobišča tik ob meji z Avstrijo našli drugačen groib, kot so ga bili navajeni. Preprosti grobovi so taki, da so truplo in dodatki položeni na zemljo in pokriti z njo. Zdaj pa so odkrili enega, s kamnito pe, pelnieo in pepelom rajnega, kot kakšen sarkofag a brez pokrova. Ta grob naj bi bi|l novejši od onih, imenovanih preprosti: lahko bi ga postavili v čas tretjega stoletja po Kr. NOVO MESTO — Renault in IMV (Industrija motornih vozil) sta podpisala dolgoročni plan, po katerem bodo ■Ut jaki stražarji k sreči niso bili najboljši strelci, zato ni biloi nepotrebnih žrtev. Bolgarske „bratske“ enote, ki so jih iz neznanega, vojaško, politično in narodnostno vsekakor nespametnega razloga spustili v Slovenijo, so po vseh težavah z njimi (ugrabljen vojni plen s štajerskega področja) že odšle, prav tako nekatere jugoslovanske- vojaške enote, s katerimi je tudi bilo nekaj podobnih težav. Priznati pa je treba, da so bolgarske „otečestvene“ enote pomagale e-notam slovenskih partizanov na Koroškem, ko je Motorizirani odred JA IV. armade s komisarjem Šilje-govičem odklonil pomoč enotam slovenske 4. operativne cone, kot je pričeval slovenski general Peter Stante-Skala. Oznovci pa vsega tega nismo kdove kako občutili. Imeli smo srečo, da je naš predpostavljeni bil nekdanji učitelj, demokrat in humanist Vladimir Majhen-Ra-fael. Tedaj je opravljal odgovorno in težavnoi dolžnost načelnika Ozne za Mariborsko okrožje, ki je zavzemalo ves severni predel Slovenije. Pa tudi Ozna je občutila „bratske jugoslovanske“ težave. III. armada, natančneje njena 51. divizija, je začela v Mariboru in okolici izvajati s svojim KOS (vojaško Ozno) in vojaškimi sodišči nekakšno „jugoslovansko policijsko in sodno nadoblast“. Zapirali, sodili in tudi streljali so namreč civilno prebivalstvo, s tem pa vnašali nered v že urejeno v IMV izdelovali razjične modele. Do leta 1995 naj bi za izvoz izdelali v Novem mestu 300 tisoč avtomobilov modela 5 five s tremi in petimi vrati (na bencinski in dizelski pogon), vsaj do leta 1992 tudi katrce (R4) in še 110 tisoč avtov za domači trg. Tema dvema modejoma naj bi naslednje leto začeli delati R 21 z motorjem 1,4 litra. Poleg lastne izdelave bi IMV na domačem trgu prodajal v teh sedmih letih 2-7.000 vozil, ki bi jih uvozili. Mešano podjetje bo uradno začejo delovati s prihodnjim 1. januarjem. Vrednost pogodbe znaša čez 400 milijonov fr. frankov. TRENTA — Triglavski narodni park in hessensfci Hoohtaunus so pobratili. Pri Triglavskem smatrajo, da bo ta korak nadvse koristen, saj je Hoehtau-nus njegov „starejši“ brat, ki ima že 25 let (Triglavski le 7) in je ogromen: 120 tisoč hektarjev, Triglavski pa 85 tisoč. Upajo, da bodo na podlagi njegovih dolgoletnih skušenj mogli modro u-rejati park in tudi prepričati „uporabnike“, da ne more vsak delati v parku to, kar mu pride na misel. LJUBLJANA — Kmečka ohcet je spet zbrala dvajset parov na ljubljanskem Magitratu in s tem da;la povod za turistično zanimivost, saj so se — poleg slovenskega para — poročili pari iz celega sveta. Po poroki so obiskali tudi Kranjsko goro in Ptuj. Slavnosti v Ljubljani naj bi si ogledalo manj ljudi, kot prejšnja ;leta, pa tudi tujih časnikarjev — okoli štirideset — je bilo veliko manj. LJUBLJANA — Pivovarna Union je uspela prodreti na zahtevni pivski trg ZRN. Začela je izvažati svoje pivo znamke Premium in s tem postala prva v Jugoslaviji ki izvaža v ZRN. UMRLI SO: LJUBLJANA —- Stane Kragelj; Milan čerček; Antonija Rem-škar; Leopolda Glavič roj. Pezdir; inž. Zdenka Marinčič; Ferdo Bitežnik; Danica Macarol; Roman Čermelj 77; Ivan Kosi; inž. Hinko Rejic, 96; inž. Franček Ander-luh; Anica Prebil roj. Stipetič, 65; Štefan An-drejek, 60; ngela Rojc. Klevišar; Igor Gruden; Metod Paternost, 94; Marija Snoj roj. Vrečar, 80; Josipina Kunc roj. Markič, 84; Ivanka Cankar; Rozalija Oberstar; Hinko Fajdiga, 85; Rudolf Cerkvenik; Alenka Do|lenic; Berta Šušteršič, 71; Stanko Mlinar, 74; Angela Mihelič, 82; Estera Salprunov roj. Bac; Jelka Klančar roj. Jurkovič; Leopold Sulc, 73; Mimi Cuznar; Andreja Baler; Marija Ar.mič; Jože Preže[lj, 88; Ana in Jolanda Petkovšek; Leopold Šulc, 74; Stanko Kos st.; prof. dr. Franc Hrastnik; dr. Jože Fegeš; Danica Pelikan roj. Kovač; Ivan Sajevic. Krsti: Dne 20. avgusta je bila krščena v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi Angeles Silvina Kocjančič, hčerka Francija in Silvije Estele roj. Baez. Botrovala sta Lojze Andrej Dre-nik in ga. Marija Kocjančič por. Dre-nik. Krstil je g. Barle Jakob CM. Krsta: V cerkvi Čudodelne Svetinje v Adrogueju je bij a krščena Arna Klara Hostnik, hči Tomaža in ge. prof. Marjetke roj. Stariha. Botrovala sta Elizabeth Maldonado in Adrijan Levstek. Krstil je g. Marjan Bečan. Dne 21. avgusta -pa je bila krščena v ■San Justu Erika Natalija Novljan, hčerka Toneta in ge. Marije roj. Uštar. Botrovala sta ga. Vera Lazar in Franci Novljan. Krstil pa jo je deflegat dr. Alojzij Starc. Srečnim staršem iskrene čestitke! Poroka: V župni cerkvi sv. Lamber-ta v Svečah na Koroškem sta se 14. avgusta poročila dr. Zdravko Inzko s Koroške in gdč. Bernarda Fink iz Argentine. V imenu vseh prijateljev ter vseh Slovencev v Argentini jim želimo božjega blagoslova v skupnem živjljenju. lične in najpomembnejše točke iz papeževe okrožnice o Odrešenikovi Materi in nam nazorno pokazal najsvetlejše in najsvetejše Marijine lastnosti. Govoril nam je o Mariji, polni vere v Boga, o upanju Vanj in o Ljubezni. Prikazal je vso njeno življenjsko predanost Bogu in nam jo predstavil iz svetopisemskih prizorov kot našo najboljšo Mater. Po govoru so še vsi zapeli „Marija, skoz življenje“. Naslednjo nedeljo, 24. julija smo se pa v baziliki oo. dominikancev zbrali k skupni romarski maši na čast Materi božji, kot to predvideva papeževa okrožnica Po maši smo še zmolili predpisano skupno molitev in očenaš po namenu sv. očeta. Za sklep smo spet vsi vdano zapeli posvetilno pesem našega naroda Materi božji „O Marija, naša ljuba Mati“. Kdor je količkaj resno sodeloval, je toplo občutil prošnjo: „O Marija, ves slovenski narod sprejmi v milostno srce!“... Bb. liEiOS (»ES ZVEZA SLOVENSKIH MATER IN ŽENA Majhna, a vztrajna skupinica mater in žena se zbere vsako prvo sredo v mesecu k skupnemu srečanju, da poglobimo zanimive teme, obnovimo spomine iz domačega življenja ali zaskrbljeno komentiramo današnje tukajšnje razmere in v naši dragi Sloveniji. Vsak junijski sestanek pa posvetimo slovenskim žrtvam vojne in revolucije, zlasti domobrancem — našim nepozabnim junakom! Letos je prišel med nas prof. Slavko Zupan, ki je ob primerno okrašeni mizi z izbranimi besedami po- ..... častil naše izdane vojake, a obenem naglašali, kaj nam naročajo „zasuki; Ana Flere roj. Drnovšek, 90, Zagor- ta usta‘‘ iz onostranstva: „Ohranite je ob Savi; Jožefa Gašperšič roj. Zo- m skrbite za zvestobo idealom, za ran, Zadvor; Jože Gerhard, Dol pri katere smo mi dali svoja življenja'“ Hrastniku; Marinka Oblak roj. Mihevc, Marija K Finkpva je recitirala' pe- K PRAZNOVANJU MARIJINEGA LETA Slovenska Mendoza je dve nedelji po vrsti posvetila praznovanju Marijinega leta. Na pobudo Zveze 'žena in mater je v nedeljo, 17. julija ob 5 popoldne bila v Domu skupna maša, nato pa kratka prireditev. Zbor je zapel najprej šest Marijinih pesmi. Rudež-Mav: O Marija, src Krajica; Hladnik: Je mrak končan; Premrl: Pozdravljena Mati dobrega sveta; Mav: češčena Marija; Jereb: Že pada mrak in Premrl: Marija Pomgaj. Sledil je govor Jožeta Horna, ki je za svoje razpravljanje izbral od- RAZNI KRAJI —- Viktorija Prosenc roj. Kovič (Užigova), 90, Seliče pri Crikveniči; Anton Rajkovič, Mengeš; Branko Mravlja, Lipica pri Škofji Lo- Logatec; Mira Zakrajšek roj. Mirkovič, Oejlje; Darinka Potokar roj. Šavli, Zagorje ob Savi; inž. Hinko Kus, Trbovlje; Franc Bajde, Trbovlje; Pavel Izgoršek, Zagorje; Slavica Lipovec roj. Goričan, Strmec; Milan Kužner, Trbovlje; Ladislav Smrke, Mirna; Bojan Ba-šelj, Lipica pri Škofji Loki; Franc Perko, Tržič; Franic Krbavac, Celje; Stanislav Černe, Šmartno pri Litiji; Jakob Šojlar, Starše; Vinko Lovrečič, Koper; Rajko Jakše, 70, Šmartno pod Šmarno goro; Marija Narad, Kamnik; Frančiška Ostre? roj. Jančar; Ernest štivan, 88, Murska Sobota; Ana Perko roj. Godec, Kopanj; Ana Debeljak roj. škr-lep, Brod pod Šmarno goro; Anton Kumer, Dobrna; Marija Legan, jO, Žužemberk; Jdžef Kodermac, Solkan; Silva Štular, Sp. Duplje; Marija Weiss, šmart- sem pok. Janeza Kačarja „Nedolžna kri“; dr, Jpre Rode je zmolil molitve za rajne, vse pa smo zapele domobransko, vedno lepo pesem „Oče, mati, bratje in sestre...“ Kot vedno je Pavlina Dobovškova potem v spremstvu vseh navzočih položila slovenski šopek pred spomenik. ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■s OBVeSTILG PETEK, 26. avgusta: Okrogla miza SKA: O vpra.šanju~slo-venstva v Argentini ob 20 v Slov. hiši. SOBOTA, 27. avgusta: Z,S,M,Ž .~ Srečanje v kuhinji Slo- venske hiše ob 14. uri. Spevoigra Kovačev študent v San Justu olb 20.30. NEDELJA, 28. avgusta: „ Mladinski dan v Carapachavu, pri-cetek olb 8. uri zjutraj. TOREK, 30. avgusta: Sestanek Lige rena-mati v San Mar-Žgajnar 18‘^ Uri' Predava dr- Branko SOBOTA, 3. septembra: „ .Pedni P0“!* Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri. 17 4pSCa'* 23 letOB prva prisojena ameriškemu filozofu Quinu.. . — dla je protestna manifestacija, ki je bila 21. junija na Kongresnem trgu v Ljubljani, po množičnosti in intenzivnosti prekašala zborovanje ob osvoboditvi ’45 na i-stern trgu... MLADIKA, Trst, it. 7 SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 - Uraduje ob četrtkih od 20. do 22. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (g. Nande češarek). Turizem Letalske in pomorske vožnje, ekskurzije, skupinska potovanja in vse informacije v/m solidno in strokovno pripravi: CADAQUES Empresa de Viajes y Turismo - Florida 470 - 4. nadstr., pis. 411, Buenos Aires - Tel. 322-6648, Se priporoča: Zupan Jure, direktor Vsem znancem in prijateljem sporočamo, da nas je po kratki bolezni v 88. letu starosti -zapustil na® dragi oče, stari oče in tast Jože črnak K zadnjemu počitku sm-o- ga po-ložili v petek 15. julija na pokopališče Lanus. Zahvaljujemo se Jožetu Bokaliču in Janezu Petku za sv. mašo in pogrebne molitve ter vsem številnim kropilcem. Priporočamo ga v molitev in blag spomin. Žalujoči : hčerke: Brigita por. Cerar, Mara por. Sanchez, Marta por. Zupančič; sina: Jože in Lojze; z družinami v imenu ostalega sorodstva. Buenos Aireis, Slovenija UHII6 ■■■■■■«■■■■■■■■BBHilflliBil ....t. BBBBOKIBBIIBBVBBBBlBBBiMBfliiaiBBBBBBBBBBBBBiBBBBBBBBBBiBBBBIRBiMBBBBBB BBBiBBBaBMi* Pogledi na Južno Ameriko Najprej se ti moram oprostiti zaradi neljube pomote v pogovoru s teboj, ki je izšel v našem listu za konec lanskega leta. Tam s,em napačno navedel tvoje ime; zato te sedaj še enkrat predstavljam: Tone Starman, doma & Koroškega, ki si prišel med nas na obisk skupaj s tedanjim misijonarjem Jankom Krištofom, h kateremu si nato odšel v E-kvador. Lahko nam kaj poveš, kakšno je bilo tam Krištofovoi deloi in ‘uspeh? Po obisku pri Slovencih tukaj v Argentini sem se sredi januarja podal v Ekvador, da bi spoznal od blizu misijonsko delo našega prijatelja Janka. Njegovo delo je bilo v tem, da je hodil od vasi do vasi in oznanjeval božjo besedo ter kršce-val, seveda vse po temeljiti pripravi. V Ekvadorju so po veliki večini vsi katoličani, zadostujejo» jim pa zunanji izrazi vere--krst, poroka in čaščenje njihovega priljubljenega svetnika. Posebna Jankova pozornost pa je veljala ncvcnaseljenemu delu mesta, kjer je gradil farno skupnost in skupaj s farani postavil tudi malo cerkvico iz trstičevja. Sedaj je postala že premajhna in načrtujejo novo. Kako gledaš ti na razmere v E-kvadorju, ko /si jih imel priložnost videti od blizu? Prišel sem v Ekvador, da bi spoznal misijonski projekt. Ta ni zajel le redno farno delo, ampak tudi kmečko zadrugo, iskanje in napeljavo čiste vode, tečaje glasbe in po- ljedelstva, predvsem spoznavanje in pridelovanje novih sadežev. Večina prebivalstva se ukvarja s pridelavo riža, ki ima pa zelo nizko ceno na tržišču. Pridelavo drugih kulturnih rastlin pa odklanjajo — raje kupujejo zelenjavo na trgu. Navadno dela le nekaj oseb v družini, čeprav so tudi drugi sposobni. Delajo le nujno potrebno1. Gotovo se vidi dosti „revnih“ ljudi, a njihova revščina izhaja iz pomanjkanja vzgoje za delo in volje za napredovanje. Zadostuje jim le, da preživijo, nočejo ali ne znajo pa napredovati. Nato» si odšel v Bolivijo, kjer si od blizu spoznal delo v rudnikih. Nam lahko/ kaj poveš od ondod? Na svojem potovanju sem prišel tudi v Potcisi, ki je znan po rudnikih, ki so jih izkoriščali že Inki. Glavno kopljejo srebro in cink. Mesto leži 4000 m visoko in ima večino indijanskega prebivalstva, ki dela v rudnikih. Tam imajo državne, privatne pa tudi zadružne rudnike. Edino državni so dosegli prvo stopnjo mehanizacije. Varnostnih naprav pravzaprav ne poznajo. Npr. dvigalo je odprta plataforma, ki se spušča s hitrostjo 4 m/s do 500 m globoko. Tam. delajo pri temeperaturi okoli 35 stopinj C po 8 ur brez odmora. Da ta napor laže prenašajo, neprestano žvečijo listje koke, ki jih sčasoma omami. Plače so predvsem v prvih letih minimalne. Imajo pa nekatere socialne ugodnoisti kot npr. zdravnika, stanovanje in šolo za otroke. Vse to za zelo nizke cene. To pa je samo nekaj bežnih pogledov, saj sem imel po obisku rudnika občutek, da niso pokazali pravega položaja in mi ni bilo možno govoriti z delavci („so ravnokar odšli“!?). V privatnih rudnikih, ki sem jih obiskal, pa delajo še vse ročno. Kladivo, lopata in krampi so najobičajnejše orodje. V teh rudnikih delajo tudi otroci od 12. leta naprej. Srednja starost, ki jo ti dosežejo1, je o-koli 40 let. Zaradi nizkih cen na svetovnem trgu so tudi tu plače zelo nizke. Nam lahko kaj poveš o svojih vtisih iz Brazilije in o tamkajšnjih socialnih problemih? V Braziliji sem obiskal favelo „Monte Azul“ v Sao Poulo, kjer deluje moja znanka iz Nemčije. Tam stanujejo predvsem revni, ki pridejo s podeželja v mesto, da bi si poiskali delo, kar pa v današnjem e-konomskem položaju ni lahko. Tako ostanejo nekako uiklenjeni v družbi favele, ki je zelo nasilna, ter nimajo nobenega upanja na kakšno izboljšanje. Projekt, ki so ga začeli misijonarji, je posvečen predvsem delu z o-troki. Te sprejemajo v otroške vrtce, kjer imajo možnost igranja in varstva, dokler so starši na delu. To je navadno 12 ur ali še več. Za šolske otroke pa so uredili skupine, v katerih se igrajo, delajo naloge, se kreativno' udejstvujejo in hodijo na izlete. To jim prekrije malo pomanjkanje redne šole, ki je v Braziliji zgrajena po evropskih šolskih sistemih, ne upošteva pa posebnih problemov teh zapostavljenih otrok. Vse te iniciative so povzročile, da se o- troei ne izgubljajo1 le v potepanju ali in prenašaja nasilja staršev in družbe, temveč iščejo izboljšanja svoje usode. Tam so zgradili mizarsko delavnico in pekarno, nekaj let pa so imeli tudi majhno gradbeno podjetje. Mladi imajo tako možnost, da se nauče poklica. Kdor je prišel iz kakega od teh obratov, je dobil skoraj gotovo delovno mesto. Celoten projekt ima sedaj že okoli 80 sodelavcev — večina iz favele. S tem, da so skupno izdelali betonske stopnice in poti v faveli, so dosegli, da si počasi tudi prebivalci sami gradijo bolj urejene hišice — betonska tla, zidovi iz opeke, streha in kanalizacija, voda in elektrika v hiši itd. Za medicinsko oskrbo pa imajo dvakrat na teden zdravnika, ki dela brezplačno. Zanimivo je tudi, da nasilje in drugi zločini v zadnjih letih v tej faveli močno nazadujejo1. Bil si tudi v Čilu, o katerem se pol svetu veliko govori in piše. Kaj praviš ti? Čile je bila dežela, o kateri sem iz evropskih časopisov vedel le o kršenju človekovih pravic in o „groznem“ diktatorju. Ko. sem pa prišel tja, me je položaj prav presenetil. To je edina država v južni Ameriki, kjer dobiš vse, kar ši zaželiš. Za domačine je sicer vse še predrago, a z varčevanjem in delom je možno veliko doseči. Presenetilo me je tudi, da je večina hiš, tudi lesenih in revnih, dobro urejenih in o-skrbovanih. Polja so tudi zelo intenzivno obdelana. Ni mi bilo treba neprestano skrbeti za moj nahrbtnik, saj se tam zelo malo krade. Vsak ve, kakšne so kazni za taka dejanja. Celotna država je v nekakem napredovanju — ekonomsko. Povedati pa moram tudi, da sem čutil strah Čilencev pred oblastjo — in to je bil pravi strah, ne le spoštovanje. Kako si zajel vse vse svoje gledanje na Južno» Ameriko, ki isi jo prehodil od severa do juga, značaj njih ljudi ali razlike z Evropo? Težko je odgovoriti, saj je Južna Amerika dežela mnogih razlik. Veliko vpliva »podnebje. V vročih krajih si ne bodo delali hiš ali skrbeli za bodočnost, če jim skušaš s finančno podporo pomagati, se nanjo navadijo in mislijo, da jim moraš pomagati. Edina pomoč, ki domačinu res sl.u-ži, je vzgoja v delu in napredovanju, kar pa traja več desetletij, da je uspešno. Uvidel sem, da tu ni najboljša „demokracija za vsako ceno“. Prevelikokrat primanjkujejo ljudje, ki bi delali za deželo in ne v prvi vrsti za svoj žep. Zame je bilo tudi zelo zanimivoi, kaj poročajo v Evropi in kaj se tu res dogaja. So bistvene razlike. Bogastvo te celine je res veliko,' samo znati bi ga bilo treba prav u-porabljati. Bi raid še kaj pripomnil? Rad, bi se zahvalil še vsem tistim prijateljem in znancem, ki so mi v teh mesecih pomagali spoznati argentinsko deželo in tukajšnjo slovensko skupnost. Najlepša hvala! Tudi mi se ti zahvaljujemo za oiba tvoja pogovora z nami. Želimo ti ve-likoi sreče v Evropi, kakor tudi prijatelju Krištofu. Saj je zelo verjet-no> da se vidimo^ tu ali tam. Na svidenje! Pogovarjal se je Tine Debeljak ml.