Iz velikih dni boja za naše življenje
Dolomitska izjava
Dolomiti po svoji naravni legi obkrožajo ce-loten zahodni del Ljubljanske kotline. Vse od leta 1941 predstavljajo simbol varnega zatoči-šča na eni strani in neprestano negotovost in drznost na dnigi.
Preko njih je potekala razmejitvena črta in na silo razdelila slovensko ozemlje med Nemčijo in Italijo.
V Dolomite so se kmalu pričeli zatekati prvi partizani, ki so se formirali v prve borbene grupe in partizanske enote. Predstavljali so sim-bol partizanstva celotne Ljubljane.
Zatočišče IO OF in CK KPS
Oktobra 1942 se je v Dolomitih utaborilo vodstvo IO OF in CK KPS. To so bili vodilni možje slovenskega odpora. Kardelj, Kidrič, Faj-far, Brecelj, Kocbek in ostali stalni sodelavci. Tu so prebivali vse do aprila 1943, po spopadu z belogardisti v Belški grapi, saj so hoteli uničiti ta dva vodilna foruma NOB. Vodstvu se je uspelo rešiti iz nevarnega obroča.
Nič kaj obetaven začetek leta 1943
Po veliki roški ofenzivi se je kar se da razbo-hotila bela in plava garda. Osvobodilno gibanje se te rasti ni smelo prestrašiti, delovati so morali naprej, do konca! Zavedalo pa se je, da so to izredno negativni dejavniki, saj lahko marsikdo, podvomi v smisel NOB in njenega vodstva. Tega pa si niso smeli dovoliti.
Za tem je kmalu prišla žalostna vest, da je na Osankarici pri Treh žebljih do zadnjega izkrva-vel legendarni Pohorski bataljon. Nad vse slo-vensko partizanstvo je legla črna mora. Vedeli so, da morajo vztrajati do konca, do zmage.
Že ob koncu meseca januarja 1943 pa je žalost odplavila presenetljiva vest, da je pred Stalingradom zlomljena najelitnejša nacistična vojska 7 von Pauiusom na čelu. Jasno je bilo. da
je fašistična pošast, ki je že skorajda pet let lomastila po Evropi in pomečkala vse kar se ji je uprlo, načeta.
Partizanstvo je tako na tihem upalo, da bo svoboda vendarle dobljena in dočakana.
Kako nadaljevati in voditi pravilno politiko?
Vojna vihra je pri nas pustošila že tretje leto. Izgube so bile velike. Postalo je jasno, da faši-stična vojska večno ne bo mogla trajati. Slej ko preje ji bo sledil zlom in poraz. Našemu vodstvu je bilo jasno, da se mora pričeti pripravljati na povojno življenje, na novo politično ureditev.
Temeljna stališča Osvobodilne fronte sloven-skega naroda so bila jasna. Povezava Komuni-stične partije Sokolov in Krščanskih socialistov je delovala v smislu koalicije. Nikakor pa si niso mogli predstavljati, da je OF le začasno telo,
katero bo po osvoboditvi prenehalo delovati. Vse pogosteje so se pojavljali interesi posamez-nih skupin, katere so hotele oziroma poskušale delovati za kulisami OF, voditi pa še vnaprej strankarsko in pristransko politiko. To nikakor ni bilo dopustno! Več kot jasno je bilo dejstvo, da je strankarski sistem bil značilen za predvoj-no in gnilo Jugoslavijo. Ponovitev sistema bi utegnila prinesti ponovne razprtije in nespora-zume, katere račune bi zopet poravnaval pre-prost in deloven človek.
OF je bila nedvomno telo, ki nas je znala povezati v najtežjih trenutkih naše zgodovine. Te odgovorne naloge ji nimamo pravice od-vzeti!
Prav tako niso smeli mimo vloge Komunistič-ne partije. Njej je že takrat pripadala posebna vloga v NOB in razredni družbi nasploh. Nasta-la je že leta 1922, potem ko se je odcepila od Socialdemokratske stranke, po letu 1938, po Čebinah pa so njena stališča dokončno izobliko-vana z jasnimi in konkretnimi stališči in naloga-mi. V slovenskem osvobodilnem boju ji mora pripadati avantgardna vloga.
Slovenski narod torej nujno potrebuje enotno politično telo, ki ga bo vodilo vse do osvobodi-tve in še po njej, v graditvi nove Jugoslavije.
1. marca je v bunkerju na »Babni gori« prišlo do podpisa znamenite dolomitske izjave, ki se
zaključi z izjavo vseh treh ustanovnih skupin OF.
Sokolska in Krščanskosocialistična skupina priznavata Komunistični partiji avantgaidno vlogo v slovenskem osvobodilnem boju. Njena naloga je, da še nadalje usposablja aktiviste v revolucionarnem duhu in jim posveča posebno skrb.
Naloga Sokola je, da se s svojimi člani vklju-čuje v OF slovenskega naroda in jim posveča vzgojno skrb, nikakor pa ne more organizirati lastnih političnih aktivistov.
Krščanski socialisti pa ostanejo kot izraz pre-hajanja slovenskih katoliških množic na napre-dne, nacionalne in družbene pozicije.
Izjavo so prvič med vojno s pravimi imeni podpisali:
Za KPS: Edvard Kardelj, Boris Kidrič in Franc Leskošek, za slovensko sokolstvo: Andrej Hribar (Jože Rus) in Drejče Jaklič (Franjo Lu-bej), za krščanskosocialistično skupino: Edvard Kocbek, Tone Fajfar in Miha Borštnik (dr. Marjan Brecelj).
Glede na širino in načela katera je zavzela Dolomitska izjava je Osvobodilna fronta že te-daj postala prava »socialistična zveza« delovne-ga ljudstva.
Po arhivskem gradivu pripravila Mojca Černe
Hiša na Toškem čelu št. 8, lcjer je jeseni 1942. leta bival in deloval centralni komite KP Slovenije
Izjava Komunistične partije Stovenije, shrensldh Sokolov in krščansldh socšaSstor o uredilri politične enotnosti Osvobodibte troate pod rodstvom Partije z dne 1. marca 1943, sprejeta na zboru aktivistor na Kočerskem od 28. do 30. aprila 1943