48
protestant, a mi še zdaj ne vemo, kaj uči. Nerodno je opisano razmerje Trubarjevo do celjske Barbare. Seveda pride Barba njega iskat in se mu ponujat. Trubar ji govori dolgočasno razpravo o „močnem stožerju, okrog katerega se suče svet", in ki se imenuje ljubezen, o „čisti prirodi" in „naravnih zakonih" ter konča slednjič svoje predavanje z vzklikom:
Glej, to je moja žena Barbara!
In rakom žvižgat pojde celibat!    (Str. 48.)
luteranskimi „teologi" pri vinskih bokalih rešuje evangelij:
In Trubar zgrabi za svoj vrč pa pravi: „Kaj hočemo?" Svoj čisti evangelij brez zaplat tujih, brez primesi krive!
(Str. 55.)
Da, svoj evangelij! A kaj je v tem evangeliju? Nič, vsaj Aškerc izpelje Trubarja z vrčem vina v roki takoj v jako neevangeljsko strujo, v kateri zabavlja čez „ jarem" in čez škofa, ka-
ZMAGOSLAVNA SLOVESNOST.
V. V. VEREŠČAOIN.
Kako je to nerodno in banalno! Tako menda še ni snubil živ človek. Kaj naj rečemo k duhoviti opazki str. 51.:
O kdor za Trubarja se piše, ta ne izneveri se prepričanju . . .
Veliko pomanjkanje idej zakrivajo take prazne besede. Skokoma vidimo Trubarja naenkrat v Ljubljani kot kanonika, kjer seveda zopet med
teremu želi, da „se naj repenči!" Škof ga pokliče k sebi iz pijane družbe. Aškerc bi moral zdaj vendar, ko si stojita škof in Trubar nasproti, izraziti v, teh dveh osebah vtelešeni ideji. A nič manj nego to! S praznimi, ironičnimi frazami je napolnil Aškerc ta prizor. Niti škof niti Trubar ne govorita o veri. In tudi v ovadbi na cesarja ve Aškerc povedati le nekaj zunanjih znakov notranje vere v jako neotesani obliki.