INSTITUT ZA NOVEJŠO ZGODOVINO 
R dp 
ZGODOVINSKI čas. 
1994 
941/949 
119940098,1 
ČASOPIS 
HISTORICAL REVIEW 
® w о ^ 
leto 1994 1 letnik 48 
ZČ, Ljubljana, 48, 1994, številka 1, strani 1-134 in I-II 
ISSN 0350-5774 
ODOVINSKI 
ČASOPIS 
HISTORICAL REVIEW 
LETNIK 48 
LETO 1994 
IZDAJA 
ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE 
LJUBLJANA 
. t » 
ZGODOVINSKI 
ČASOPIS 
HISTORICAL RCVIE\ 
UDC 949.712(05) 
ISSN 0350-5774 
GLASILO Z V E Z E Z G O D O V I N S K I H D R U Š T E V SLOVENIJE 
Uredniški odbor: dr. Bogo Grafenauer 
dr. Vasilij Melik (glavni in odgovorni urednik) 
Janez Stergar (namestnik glavnega urednika) 
Nataša Stergar (tehnični urednik) 
dr. Miro Stiplovšek 
dr. Peter Štih 
Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovo­
ljenjem uredništva in navedbo vira. 
Redakcija tega zvezka je bila zaključena 20.5.1994. 
Izdajateljski svet: dr. Milica Kacin-Wohinz, Zdravko Klanjšček, dr. Jože Koropec, Samo Kristen, 
dr. Vasilij Melik, dr. Darja Mihelič, dr. Janko Pleterski, Janez Stergar, Prvenka 
Turk 
Prevodi: Niko Hudelja (nemščina), Lidija Berden (angleščina) 
Zunanja oprema: Neta Zwitter 
Sedež uredništva in uprave: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, SI-61000 Ljubljana, 
Aškerčeva 2/1, tel.: (061) 12-50-001, int. 210 
Letna naročnina: 
Tekoči račun: 
Sofinancirajo: 
Tisk: 
Naklada: 
za nečlane in ustanove 3200 SIT, za društvene člane 2200 SIT, za društvene člane-
upokojence 1650 SIT, za društvene člane-študente 1100 SIT (vse za leto 1994) 
Cena tega zvezka v prosti prodaji je 680 SIT 
Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 50101-678-49040 
Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije 
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije 
Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije 
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani 
Znanstveno-raziskovalni center SAZU 
Tiskarna Slovenija, Ljubljana, junij 1994 
2000 izvodov 
Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415- 348/92 mb. z dne 24. 4. 1992 šteje Zgodo­
vinski časopis za proizvod, od katerega se plačuje 5-odstotni prometni davek. 
Z G O D O V I N S K I ČASOPIS - LETNIK 48, LETO 1994, ŠTEVILKA 1 
K A Z A L O - CONTENTS 
RAZPRAVE - STUDIES 
Rajko B r a t o ž , Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev 5-45 
The Battle at Frigidus in the Tradition of Antique and Medieval Authors 
Ignacij V o j e , Prikaz zgodovine Celjskih grofov v Kosovih delih 47-53 
Review of the History of the Counts of Celje/Cilli in the Works of Milko Kos 
France Martin D o 1 i n a r , Cerkvenoupravna ureditev slovenskega prostora do ustanovitve 
slovenske metropolije 1968 . 55—61 
Ecclesiastic-administrative Regulation of the Slovene Territory until Foundation of the 
Slovene Metropolis 1968 
Gerald G r i m m , Raziskovanje gimnazijske zgodovine v Avstriji 63-78 
Researching of History of the Gymnasium in Austria 
ZAPISI - NOTES 
Igor G r d i n a , Srednji vek na Slovenskem v raziskavah literarne vede (Raziskovalno poročilo 
za obdobje 1968-1993) 79-102 
Middle Ages in the Slovene Ethnic Territory in the Researches of the Literary Science 
(Research Report for the Period 1968-1993) 
Tone Fe r e n e , Poročilo o razmerah na Kočevskem spomladi 1939 103-116 
Situation Report on the Kočevje/Gotschee Area in Spring 1939 
PROBLEMI IN DISKUSIJA - PROBLEMS AND DISCUSSION 
Dušan N e ć a k , Nekaj kratkih pripomb k prispevku Petre Svoljšak o prvi svetovni vojni in 
Slovencih 117-118 
Some Short Remarks to the Petra Svoljšak's Study on the First World War and Slovenes 
KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE -
CONGRESSES, SYMPOSIA, SOCIETY EVENTS 
Slovensko podjetništvo (Eva H o l z ) 119-120 
Slovene Enterpreneurship 
Življenje in delo Dragotina Lončarja. Posvet ob 40-letnici smrti (Stane G r a n d a ) 120 
Life and Work of Dragotin Lončar. Colloquium on the 40th Anniversary of his Death. 
Mednarodni simpozij o Leninu (Avgust L e š n i k ) 121-122 
International Symposium on Lenin 
OCENE IN POROČILA - REVIEWS AND REPORTS 
Argo XXXV (Jasna H o r v a t ) 123-124 
Zgodovina za vse. 1/1994 (Vaško S i m o n i t i ) 124-125 
Oto Luthar, Med kronologijo in fikcijo. Strategija historičnega mišljenja (Boris M. G o m b a č ) . . 125-126 
Norbert Ohler, Sterben und Tod im Mittelalter (Janez M l i n a r ) 126-128 
Statut koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668 (Darko D a r o v e c ) 128-130 
Influenze ed echi della Rivoluzione francese a Trieste e nel Friuli (Branko M a r u š i č ) . . . . 130 
Žarko Lazarevič, Kmečki dolgovi na Slovenskem (Jože P r i n č i č ) 130-132 
Mario Gariup, La Val Canale fra le due guerre mondiali (Miran K o m a c ) 132-133 
Adrijan Pahor, Il crepuscolo del TLT e i partiti autonomi sloveni (1952-1954) (Miran 
K o m a c ) 133-134 
OBVESTILA - INFORMATIONS 
Priprave na 27. zborovanje slovenskih zgodovinarjev (IO ZZDS) 134 
Preparations for the 27th Convention of Slovene Historians 
IZVLEČKI - ABSTRACTS 
Izvlečki razprav v Zgodovinskem časopisu 48, 1994, 1 I - " 
Abstracts from Papers in Historical Review 48, 1994, 1 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 • 5-45 
Rajko B r a t o ž 
BITKA PRI FRIGIDU V IZROČILU ANTIČNIH IN 
SREDNJEVEŠKIH AVTORJEV 
Spopad med vojskama cesarja Teodozija in proticesarja Evgenija 5. in 6. septembra 394 v 
zgornji Vipavski dolini je v vsej antični zgodovini našega prostora edini dogodek 
svetovnozgodovinskega pomena.' Odraz njegove velike pomembnosti je tudi veliko število 
sporočil o njem v antični in srednjeveški književnosti. Medtem ko druge dogodke iz vojaške in 
politične zgodovine našega prostora osvetljuje ponavadi en sam zapis, v prav redkih primerih 
dva ali trije, pa naletimo na opis ali vsaj omembo bitke pri Frigidu pri večini poznoantičnih 
zgodovinarjev, ki opisujejo dobo cesarja Teodozija. Njihovi opisi so podlaga za predstavitev 
tega dogodka pri bizantinskih in zahodnih srednjeveških piscih svetovnih kronik in cerkvenih 
zgodovin. Kljub velikemu številu poročil je rekonstrukcija dogodka, ki mora kritično upoštevati 
vsa antična poročila, po drugi strani pa geografske in strateške značilnosti kraja spopada, 
izjemno zapletena in v posameznih pomembnih segmentih hipotetična. Vzrok za tako stanje je 
tudi odsotnost kakršnihkoji materialnih najdb, ki bi mogle dati zanesljiv odgovor na vprašanja 
podrobnega poteka bitke. Namen našega prispevka je, predstaviti literarne vire o bitki, tako 
Seznam okrajšav 
AAAd Antichità Altoadriatiche (Udine) 
ANSI Arheološka najdišča Slovenije (Ljubljana 1975) 
BT Bibliotheca scriptorum Graecorum et Romanorum Teubneriana (Leipzig - Stuttgart) 
CSEL Corpus Scriptorum Ecclesiasticorum Latinorum (Wien) 
GCS Die griechischen christlichen Schriftsteller der ersten Jahrhunderte (Berlin) 
Hist. eccl. Historia ecclesiastica 
LCL Loeb Classical Library (London - Cambridge, Mass.) 
MGH AA Monumenta Germaniae historica. Auetores antiquissimi (Berlin) 
MGH SS Monum. Germ. hist. Scriptores (Hannover - Berlin) 
PG Migne, Patrologia Graeca (Paris) 
PL Migne, Patrologia Latina (Paris) 
PLRE 1,11 The Prosopography of the Later Roman Empire I (A.H.M. Jones - J.R. Martindale -
J. Morris, Cambridge 1975), II (J.R. Martindale, Cambridge 1980) 
RAC Reallexikon für Antike und Christentum (Stuttgart) 
RE Realencyclopädie der klassischen Altertumswissenschaft (Pauly-Wissowa, Stuttgart) 
SC Sources Chrétiennes (Paris) 
ZČ Zgodovinski časopis (Ljubljana) 
Kot tak nastopa v večjih zgodovinskih predstavitvah poznoantične dobe. Najvažnejše navedbe (izbor): O. SEECK, 
Geschichte des Untergangs der antiken Welt 5, Berlin 1913, 251-257; 542-544; E. STEIN, Histoire du Bas-Empire I, Bruxelles-
Paris 1959, 216-217; 534; D. HOFFMANN, Das spätrömische Bewegungsheer und die Notitia dignitatum, Epigraphische Studien 
7Л-П, Düsseldorf 1969, I, 30; 102-103; IL 10-11; 37: A. PIGANIOL, L'empire chrétien (325-395), Paris 1972, 294-295; E. 
DEMOUGEOT, La formation de l'Europe et les invasions barbares 2, Paris 1979, 158-159; A. DEMANDT, Die Spätantike, 
München 1989, 136; H. WOLFRAM, Die Goten, München 1990,145. 
Od dosedanjih poskusov rekonstrukcije spopada naj omenimo predvsem dva: O. SEECK - G. VEITH, Die Schlacht am 
Frigidus, Klio 13, 1913, 451-467 (študija temeljnega pomena); F. PASCHOUD v delu: ZOSIME, Histoire nouvelle, Tome П, 2е 
partie (livre IV), Paris 1979, 474-485 (v poglavitnih rezultatih se ujema s prvo navedeno študijo). Od domačih avtorjev gl. D. 
VUGA, Vipavska dolina 1 - arheološki vodnik. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 134, Ljubljana 1984, 3-19 (pri razlagi 
dogodka izhaja iz rezultatov Seeck-Veithove študije, v mikrotopografiji prinaša dodatne elemente; gl. tudi poljuden prikaz istega 
avtorja: Bitka ob reki Frigidus-Vipavi, Revija obramba 10, oktober 1993, 52-54); krajše predstavitve bitke, predvsem na podlagi 
pisanih virov, prinašajo dalje: J. STRAUB, Eugenius, RAC 6, 1966, 860-877, zlasti 869 ss.; A. LIPPOLD, Theodosius I., RE 
Suppl. ХШ, 1973, 837-961, zlasti 905-907; Isti, Theodosius der Grosse und seine Zeit, München 1980, 48-50; Y.M. DUVAL, 
Aquilée sur la route des invasions (350-452). AAAd 9, 1976, 237-298, zlasti 270-272. 
Po našem vedenju je edini neliterarni vir, ki se nanaša na dogodke na bojišču 6. sept. 394, upodobitev premaganega 
Evgenija v Aleksandrijski svetovni kroniki iz 5. stol.; gl. F. THELAMON, Païens et chrétiens au IVe siècle, Paris 1981, 257: 320 
op. 179; Documents iconographiques 36. Gl. sliko 3 (str. 26). 
R.BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
najpomembnejše, ki so bili že nekajkrat sistematično predstavljeni in analizirani, kot tudi manj 
poznane in kasnejšega nastanka, ki ne prispevajo novih podatkov, vendar kompletirajo podobo 
virov o bitki in dokumentirajo bogato izročilo o njej v srednjeveški historiografiji. Ker so bili ti 
pozni viri doslej bodisi povsem neopaženi, bodisi samo registrirani, in so težje dostopni, jih 
predstavljamo v izvirniku in prevodu. Prav tako dodajamo prevode tistih antičnih in 
srednjeveških poročil, ki jih je Jaroslav Šašel v zbirki temeljnega pomena "Claustra Alpium 
Iuliarum I" predstavil le v povzetkih ali v krajših odlomkih. 
Z ozirom na čas in kraj nastanka bi mogli poročila o bitki pri Frigidu razdeliti v naslednje 
večje skupine: 
/. Latinski sodobni viri (394-417) 
1. Claudius Claudianus: a. Panegyricus dictus Probino et Olybrio consulibus, v. 103-112; b. 
Panegyricus de tertio consulatu Honorii Augusti, v. 89-105; e. Panegyricus de quarto consulatu 
Honorii Augusti, v. 80-93 (viri iz let 395, 396 in 398). 
2. Ambrosius: a. Epistula 62,4; b. De obitu Theodosii 7; 23; e. Explanatio psalmi 36,25 (viri iz 
dobe 394/5). 
3. Rufinus, Historia ecclesiastica 11,33 (iz dobe 402/3). 
4. Augustinus, De civitate Dei 5,26 (iz leta 415). 
5. Orosius, Historia adversus paganos 7,35,13-19 (iz leta 417). 
//. Poročila grških zgodovinarjev iz prve polovice 5. stol. 
in njihovih posnemovalcev do začetka 7. stol. 
6. Philostorgios, Hist. ecel. 11,2 (iz leta 433). 
7. Socrates, Hist. eccl. 5,25 (okrog leta 439). 
8. Sozomenos, Hist. eccl. 7,24,3-7 (med leti 439 in 450). 
9. Theodoretos, Hist. eccl. 5,24,3-17 (ca. 449/450). 
10. Zosimos, Hist, nea 4,58 (okrog leta 500). 
11. Theodoras Anagnostes (Lector), Historia tripartita 9,45,9 (pred ca. 518). 
12. Johannes Antiochenus, Fragm. 187 (okrog leta 610). 
///. Poznoantični latinski povzetki in prevodi (ca. 400-580) 
13. Kratki povzetki (brez opisa bitke): 
a) Epitome de Caesaribus 48,7 (okrog leta 400). 
b) Paulinus, Vita s. Ambrosii 31,3 (iz leta 422). 
c) Prosperus Tiro, Chronica a. 394 (iz leta 433). 
č) Chronica Gallica a. 394 (iz leta 452). 
d) Marcellinus Comes, Chronicon a. 394 (iz leta 518). 
14. Cassiodorus, Historia tripartita 9,45,9 (pred 580). 
IV. Poročila bizantinskih kronistov in cerkvenih zgodovinarjev od 9. do 14. stol. 
15. Theophanes, Chronographia A.M. 5885 (ca. 811-814). 
16. Georgios Monachos, Chronicon 4, 200 (sreda 9. stol.). 
17. Georgios Kedrenos, Chronicon, a. 394 (okrog 1100). 
18. Nikephoros Kallistos, Hist. eccl. 12, 39 (pred 1335). 
J. ŠAŠEL, Claustra Alpium Iuliarum I. Fontes, Ljubljana 1971, 17-45, prinaša predstavitev vseh antičnih in bizantinskih 
avtorjev o dogodku (v celoti 17 poročil, v večini primerov v izvirniku in prevodu ter s krajšim komentarjem, v nekaj primerih le v 
povzetku): F. PASCHOUD v delu: ZOSIME, Hist, nouvelle П/2, 488-500 (12 antičnih poročil o bitki v izvirniku in franc 
prevodu). 
R. BRATOŽ, Poročila srednjeveških piscev o antični zgodovini prostora med Sirmijem in Oglejem, ZČ 47, 1993, 185-
214; Isti, Die antike Geschichte des Gebietes zwischen Donau und Adria in den Vorstellungen der mittelalterlichen Autoren, v: 
Ethnogenese und Überlieferung. Angewandte Methoden der Frühmittelalterforschung (Hg. K. Brunner und B Merta) Wien-
München 1994, 264-292. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS < 
V. Poročila srednjeveških zahodnih piscev od 8. do 14. stoletja 
19. Paulus Diaconus, Historia Romana 12,1 (okrog 774). 
20. Freculphus, Chronica II, 4,28 (leta 829). 
21. Landolfus Sagax, Additamenta ad Pauli Hist. Rom. 190 (okrog leta 1000). 
22. Frutolf-Ekkehard, Chronica a. 394 (pred 1103). 
23. Hugo de St. Victore, Excerptiones allegoricae 8,8 (pred 1141). 
24. Oton iz Freisinga, Chronica 4,18 (sreda 12. stol.). 
25. Gottfried iz Viterba, Pantheon 16 (proti koncu 12. stol.). 
26. Annales Magdeburgenses a. 397 (12. stol.). 
27. Sicardus iz Kremone, Chronica a. 394 (okrog 1221). 
28. Albertus Miliolus, Chronica 20 (konec 13. stol.). 
29. Andreas Dandulus. Chronica a. 394 (sreda 14. stol.). 
I. Latinski sodobni viri (394-417) 
Izjemen odmev, ki gaje bitka pri Frigidu naredila na tedanji svet, dokazuje dejstvo, daje kar 
pet sodobnikov zapustilo krajše ali daljše opise dogodka, dva med njimi v času neposredno po 
bitki, trije pa s časovnim zamikom od csmih let do več kot dveh desetletij. 
1. Poganski, le formalno pokristjanjeni pesnik Klavdij Kiavdijan iz Aleksandrije je v 
začetku januarja 395 - le okroglo štiri mesece po bitki, ko je bil cesar Teodozij še živ - v Rirnu 
nastopil s panegirikom v čast konzulov leta 395, bratov Probina in Olibrija iz rodu Anicijev. V 
pesnitvi je na dveh mestih omenil velik spopad v Alpah. Prvo mesto govori o tem, da je "Roma" 
(boginja in personifikacija mesta) izkazala čast Probinu potem, ko je cesar osvobodil Alpe. V 
nadaljevanju je pesnik naslikal podobo tega zgodovinskega trenutka. Težko dostopne Alpe z 
vijugastimi dolinami, silno utrjene po svoji naravi in z vojaškimi zaporami, niso mogle 
kljubovati cesarju. Na njegovo veliko zmago spominjajo napol podrti stolpi in razrušene utrdbe, 
iz katerih se vije ogenj. Gora mrličev je globoko dolino zravnala z alpskimi vrhovi, v jezeru krvi 
ležijo trupla, nad njimi blodijo duhovi pobitih. S to podobo bojišča po končani bitki, naslikano 
resda s pesniškim pretiravanjem, je pesnik očitno meril na to, da je bila bitka izredno krvava, in 
da je z velikim številom padlih kot le malokatera naredila izjemen vtis na sodobnike. 
Leto zatem (januarja 396, torej 16 mesecev po bitki in slabo leto po Teodozijevi smrti), ĵ e 
pesnik nastopil na dvoru v Milanu s panegirikom v čast tretjega konzulata cesarja Honorija. 
Pesnik je Teodozijeve zasluge v vojni prenesel na njegovega komaj desetletnega sina 
("pugnastis uterque: tu fatis genitorque manu. Te propter..."), ki se je v času vojnega pohoda 
nahajal v Konstantinoplu. Pesnik posreduje izredno slikovit opis orkanskega vetra (to je 
"Aquilo", severni veter), ki je odločil izid spopada (v. 93-98). V nadaljevanju naletimo na 
pretiravanja, ki prehajajo razumne meje in obenem dokazujejo, da pesnik ni imel prave 
predstave o kraju dogodka. Sneg na alpskih vrhovih naj bi pordel od krvi, pri čemer je spopad 
potekal v poznem poletju, opisani dogodki so se odvijali na nadmorski višini od 858 metrov na 
Hrušici do manj kot 150 metrov ob spustu v Vipavsko dolino (!). Frigidus, ki sz označuje kot 
Klavdijanova poročila navaja v izvirniku in prevodu ŠAŠEL, Claustra I, št. 15. Gl. tudi PASCHOUD v: ZOSIME IT/2, 
497-498. O Klavdijanu gl. A. CAMERON. Claudian. Poetry and Propaganda at the Court of Honorius, Oxford 1970; P.L. 
SCHMIDT, Politik und Dichtung in der Panegyrik Claudians, Konstanz 1976; S. DÖPP, Zeitgeschichte in Dichtungen Claudians, 
Hermes Einzelschriften 43, Wiesbaden 1980; PLRE П, 299-300; W. PORTMANN, Geschichte in der spätantiken Panegyrik, 
Europäische Hochschulschriften III/363, 1988. 61 ss.; v tipkopisu dipl. naloga I. ČESNIK (Fil. fakulteta 1991). 
Panegyricus dictus Probino et Olybrio consulibus I (ed. M. Platnauer, LCL, 1976); o panegiriku gl. CAMERON, 
Claudianus, 30 ss.; PORTMANN, 61-62, o obeh konzulih gl. PLRE I, 734 si.; R.S. BAGNALL - A. CAMERON - S.R. 
SCHWARTZ - KA. WORP, Consuls of the Later Roman Empire, Atlanta 1987.324 si. 
CLAUDIANUS, Paneg. I, 73-74: "Postquam fulmineis impellens viribus hostem / belliger Augustus trépidas laxaveral 
Alpes..." Aluzije na Teodozijevo zmago v Alpah najdemo še na dveh mestih v Klavdijanovem pesniškem opusu: In Rufinum II 
(V). 1-2 ("lam post edomitas Alpes defensaque regna / Hesperiae merita complexus sede parentem...); 389 ("bis domitum civile 
nefas, bis rupimus Alpes"). 
9 CLAUDIANUS, Paneg. Prob, et Olyb. coss.. 100-112: ŠAŠEL, Claustra I, St. 15 (a) 
1 0 Paneg. Ill cons. Hon., 87-110: ŠAŠEL. Claustra I, št. 15 (b); prim. CAMERON. Claudian. 40 ss.; 217; PORTMANN. 
63. 
8 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDI! 
"amnis", naj bi spremenil barvo, iz njega naj bi se (zaradi dotoka tople krvi) kadilo. Reka bi 
zaradi kupov mrličev zastala, če ne bi njenega toka pospešil deroč dotok krvi. Glavni krivec 
pokola, Evgenijev vojskovodja Arbogast, naj bi se pokončal kar z dvema mečema(!). 
Dve leti kasneje (v začetku 398) se je pesnik dotaknil dogodkov leta 394 v panegiriku ob 4. 
Honorijevem konzulatu. V pesnitvi, polni zgodovinskih reminiscenc, je povzel potek dveh 
uzurpacij in državljanskih vojn, ki ju je bojeval Teodozij. Pesnik je izpostavil precejšnje 
podobnosti med vojnama 388 in 394, pa tudi očitne razlike. Uzurpaciji sta se pričeli z zločinom 
nad legitimnima cesarjema Zahoda, v obeh je cesar samozvanca živa ujel in ju zasluženo 
kaznoval, vojaška poveljnika obeh samozvancev pa sta si sodila sama. Sam odlomek ne prinaša 
nobenih konkretnih podatkov o bitki pri Frigidu, pesnik le meri na Evgenijevo usmrtitev in 
Arbogastov samomor. 
Klavdijanovi priložnostni in v propagandne namene sestavljeni pesniški opisi bitke pri 
Frigidu obenem z več kratkimi aluzijami dokazujejo, da je bil dogodek izjemno odmeven in v 
državni propagandi tako rekoč stalno navzoč. Opisi sami prinašajo malo uporabnih podatkov. 
Pesnikova pripoved .gotovo temelji na pripovedovanju očividcev, saj pesnik kot prvi omenja 
rušenje in požig vojaških objektov v bitki, sicer malo znano reko Frigidus in kot drugi (za 
Ambrozijem) orkanski veter. Pesnik je šel ponekod v nesmiselna pretiravanja, poleg tega je bil 
očitno pod vplivom literarnih predlog, ki zmanjšujejo avtentičnost njegove pripovedi; tako se 
zdi prikaz skozi vse leto zasneženih Alp z globokimi dolinami, po katerih tečejo deroče in 
vodnate reke, literarni topos, oblikovan po splošnih predstavah o alpskem svetu. Opis 
orkanskega vetra je nedvomno najbolj avtentičen del Klavdijanovega sporočila. Pesnik ga v 
znamenitih verzih pripiše krščanskemu Bogu ("nimium dilecte Deo" v nagovoru je Honorij, na 
katerega je pesnik prenesel Teodozijeve zasluge), istočasno pa omenja vlogo poganskih bogov 
ozračja (Aeolus, Aether). Avtor, ki se sicer tako kot dvor in uradna politika opredeljuje za 
krščansko razlago dogodka, kot površen kristjan le tej ne da neke vsebinsko poglobljene 
razlage. Ker slika dogodke na bojišču ob nastopu orkanskega vetra, kot so jih videli vojaki na 
Teodozijevi strani, je upravičen sklep, da pesniška upodobitev vetra temelji na pripovedovanju 
Teodozijevih vojakov ali oficirjev, verjetno tudij samega Stilihona, s katerim je bil pesnik od 
svojega prihoda na dvor 395 dalje v tesnih stikih. 
2. Sodobne vtise o dogodku posreduje tudi milanski škof Ambrozij, ki je bil kot visok 
cerkveni dostojanstvenik dostikrat v zelo zapletenih in obremenjenih odnosih s cesarjem 
Teodozijem. Pred bitko pri Frigidu je njune odnose obremenjevala zamera, ker se milanski škof 
ni odkrito postavil na Teodozijevo stran, čeprav tudi pvgenija ni odkrito priznal, temveč se je 
umaknil iz Milana in se tako izogibal stikov z njim. Po bitki je milanski škof takoj navezal 
stike s Teodozijem^ Ta seje nekaj časa zadrževal v Ogleju, nato pa odšel v Milano, kjer je 17. 
januarja 395 umrl. 
Ambrozij prinaša v različnih spisih več omemb epohalne bitke. Najstarejša je vsekakor 
omemba v pismu cesarju Teodoziju (epist. 61), ki gaje naslovil na cesarja po bitki pri Frigidu. 
Izraz označuje bodisi gorski hudournik, bodisi veliko vodnato reko (veletok); v obeh pomenih je za oznako Vipave 
neustrezen. 
Paneg. IV cons. Hon., 69-97; ŠAŠEL. Claustra I. št. 15 (c). Prim. PORTMANN, 65-71 
Nekaj primerov: VERGIL1US, Ecl. 10,47 ("Alpinas... nives"); Aen. 4,442 ("Alpini Boreae..."); TIBULLUS 3.7,109 
("gelidas... Alpes"); HORATIUS, Sat. 2,5,41 ("hibernas cana nive conspuet Alpis"); LUCANUS 1,183 ("gelidas ... Alpes"); 302 
("hiemesque sub Alpibus"); 1,558/9 ("veteremque iugis nutanbitus Alpes / discussere nivem"). 
" CAMERON, Claudian, 217. 
15 
Stiliho je bil skupaj s Timasijem poveljnik rimskih enot Teodozijeve vojske v vojni proti Evgeniju (ZOSIMUS 4,57,2) 
in s tem eden glavnih protagonistov bitke. Po bitki pri Frigidu je, morda zaradi velikih zaslug v sami bilki, postal vrhovni 
poveljnik armade na Zahodu ("magister utriusque militiae (praesentalis)") in po Teodozijevi smrti dejanski vladar zahodnega dela 
cesarstva. Gl. PLRE I, 853-858. Vsekakor je presenetljivo, da njegove vloge v bitki noben vir ne omenja, tudi Klavdijan ne. 
čeprav je bil z njim v tesnih stikih (prim. LIPPOLD, Theodosius I, RE Suppl. 13,907). 
O Ambrozijevem življenju in delu obstaja izjemno obširna bibliografija, zato navajamo le nekaj novejših del za 
orientacijo: A. DI BERARDINO - J. QUASTEN, Patrologia III, Casale 1983, 135-169; o odnosih med cesarjem in milanskim 
škofom po bitki pri Frigidu gl. J. MATTHEWS, Western aristocracies and imperial court A.D. 364 - 425, Oxford 1975, 247 si.; 
LIPPOLD, Theodosius I, 907. O vprašanju Teodozijevega obiska Rima jeseni 394, ki ga omenja le ZOSIMUS 4,59. gl 
PASCHOUD v: ZOSIME ИУ2, 470-473. 
17 
O času in okoliščinah Teodozijeve smrti prim. MATTHEWS, Western aristocracies. 248; LIPPOLD, Theodosius der 
Grosse, 53. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 
Škof je cesarju pojasnil svoje ravnanje v času vojne in dosegel z njim spravo. V pismu je na 
dveh mestih meril na cesarjevo zmago z božjo pomočjo in obenem apeliral na cesarjevo 
prizanesljivost do nasprotnikov.18 V drugem pismu (epist. 62) se je milanski škof ponovno 
energično zavzel za pomilostitev Evgenijevih privržencev, ki so iskali azil v cerkvi. Da bi to 
dosegel, je nato poslal k Teodoziju v Oglej visokega uradnika ("tribunus et notarius") Janeza, 
nato pa je cesarja v Ogleju še sam obiskal. To srečanje je privedlo do popolne sprave med 
njima. Ob Ambrozijevem obisku je namreč cesar (tako kot že leta 390) pokleknil pred 
milanskega škofa in izjavil, da so ga v kritičnem trenutku vojne rešile škofove molitve. 
Pismo, napisano pred tem srečanjem, prinaša (poleg prvo navedenega Klavdijanovega 
panegirika) edino konkretnejšo omembo dogodka iz časa, ko je bil cesar še živ. Iz kratke 
Ambrozijeve ocene in razlage dogodka je razvidno, da so krščanski sodobniki razumeli potek 
bitke z orkanskim vetrom kot poseg Boga, kot zanes^ivo zmago nebeškega orožja nad 
neverniki. Ambrozij v pismu cesarju med drugim sporoča: 
"Tvoja zmaga ti je bila prinesena, tako kot pri svetem Mojzesu, pri svetem Jozuetu, pri 
Samuelu in Davidu, na star način in s starodavnimi čudeži: ne s človeškim preudarkom, temveč 
z izlitjem nebeške milosti."21 Oglejska epizoda srečanja med cesarjem in milanskim škofom, ki 
je sledila temu pismu, jasno kaže, daje dogodek kot dar božje milosti razumel tudi sam cesar. 
V pogrebnem govoru ("De obitu Theodosii"), ki ga je imel Ambrozij v navzočnosti 
mladoletnega cesarja Honorija in regenta Stilihona v Milanu 25. feb. 395, na štirideseti dan po 
cesarjevi smrti ("nos celebramus Theodosii quadragesimam", c. 3 in 4), se je škof dotaknjj 
dogodkov v Alpah izpred pol leta in jih je osvetlil z nekaj pomembnimi podrobnostmi. 
Teodozijeva vojska se je zaradi tesnih prelazov in prateža ("locorum angustiis et impedimentis 
calonum") ob spustu v dolino nekoliko prepozno uredila v bojni red ("paulo serius in aciem 
descenderet"). Zaradi zamude je bil sovražnik pred spopadom v taktični prednosti. V kritičnem 
trenutku za svojo vojsko je Teodozij skočil s konja in ob vzkliku "Kje je Teodozijev 3og?" 
stopil pred kolono. S tem dejanjem je svoji vojski vlil poguma. To podrobnost je lahko 
milanskemu škofu zaupal sam cesar ali nekdo iz njegove bližine, zato jo moremo oceniti kot 
avtentično. Upoštevati moramo, da je škof nastopil z govorom v čast pokojnemu cesarju pred 
najvišjimi državnimi veljaki, med katerimi so bili tudi udeleženci bitke pri Frigidu (na primer 
Stiliho). Cesarjev vzklik je nekoliko prirejen svetopisemski citat (Ps. 113,10 oz. 115,2), s 
katerim so se Judje in kristjani v kritičnih trenutkih, ko jih je ogrožala poganska nevarnost, 
neposredno obračali na Boga. V nadaljevanju je Ambrozij še enkrat poudaril božjo zaslugo za 
Teodozijevo zmago, ki ni bila dosežena s cesarjevo hrabrostjo, temveč z božjo pomočjo ("non 
suis viribus, sed domini auxilio"). Cesar po Ambrozijevem prepričanju ne bi mogel zmagati, če 
ne bi poklical na pomoč Njega, ki je pomočnik v bitki. 
1 8 AMBROSIUS, Epistula 61 (PL 16. 1186-1188). Ambrozij že v tem pismu meri na božjo pomoč pri Teodozijevi zmagi 
nad Evgenijem: (c. 1) "...coeleste auxilium pietaii tuae adfore, quo Romanum imperium a barbari latronis immanitate et ab 
usurpatoris indigni solio vindicares. (e. 3)... tantam in praeliis divini auxilii fuisse praesentiam. ut nulli vertices montium adventus 
lui cursum retardarent, non hostilia arma impedimentum aliquod afferrent." 
" PAULINUS, Vita Ambrosii 31,4-5 (ed. AAR. Bastiaensen, Milano 1975, 92 ss). Ambrozij je pomilostitev za 
premagane, ki so se zatekali v cerkev ("ad tuitionem eorum qui ad ecclesiam confugerant, etiam ipse Aquileiam perrexit 
precandum pro eis") zlahka dosegel, kar biograf pojasnjuje z besedami: "...quia christianus imperator provolutus ad pedes 
sacerdotis testabatur mentis et orationibus eius se esse servatum." Prim. A. LIPPOLD, Theodosius d. Gr., 50: Isti, Theodosius I, 
908. 
2 0 Epistula 62,4 (PL 16, 1188 C); F. PASCHOUD v: ZOSIME Ш2, 499. 
2 1 Avtor postavlja bitko pri Frigidu ob bok najbolj znanim vojaškim dogodkom iz zgodovine Izraelcev, v katerih se je na 
strani svojega ljudstva boril Bog. Cesarja Teodozija s tem postavi v rang velikih osebnosti iz zgodovine božjega ljudstva, ki so 
bile deležne posebnega božjega varstva. Ambrozijeve besede bi se mogle nanašati na naslednja mesta iz Stare zaveze: Druga 
Mojzesova knjiga 14 (prehod Izraelcev čez Rdeče morje); 17 (zmaga nad Amalečani); Jozuetova k.ijiga 3 (prehod čez Jordan); 6 
(zavzetje Jerihe); 10-11 (osvajanje Palestine); Prva Samuelova knjiga 7 (Samuelova zmaga nad Filistejci); 17 (Davidova zmaga 
nad Goljatom); 30 (Davidova zmaga nad Amalečani). 
De obitu Theodosii 7 (ed. O. Faller, CSEL 73, 1955, 375); gl. ŠAŠEL, Claustra I, št. 13 (s prevodom); PASCHOUD v: 
ZOSIME II/2, 499. Prim. LIPPOLD, Theodosius d. Gr., 54. 
2 3 Prim. J. KRAŠOVEC - H. GROSS - H. REINELT, Psalmi, Celje 1989, 432 ss.; na omembe psalmskega verza naletimo 
večkrat v legendah o mučencih in drugih tekstih, ki govore o stiski in neposredni ogroženosti kristjanov zaradi preganjanja. Prim. 
Passio ss. Hermagorae et Fortunati 7 (R. BRATOŽ, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od 
začetkov do nastopa verske svobode, Ljubljana 1986,339). 
2 4 De obitu Theod. 23 (CSEL 73,383): "Non enim potuisset vincere, nisi eum, qui certantes adiuvat, invocasse!." 
_ . ^ _ _ _ R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
Nekoliko kasneje je Ambrozij v razlagi 36. psalma opisal čudežni veter kot največjo 
posebnost te bitke. Odlomek, ki prinaša opis tega pojava, se v prostem prevodu glasi: 
f " n r 3 n i ! i A ^ S e M P O g 0 S t ? 0 b r a č a j O P r 0 t i t i s t i m ' k i s o J i h z a I u č a l i - T o s e J e z 8 o d i l ° t u d i v nedavni vojni 
Ä l Ä ^ Nevemik, in svetoskrunc, so uživali njega, ki je veroval v Boga, in si prizadevali, da bi 
mu odvzeli vladarsko oblast, gospodovim cerkvam pa so grozili z divjim preganjanjem. Nenadoma se ie 
dvigml veter, k, je nevernikom zbijal ščite iz rok, njihova kopja in druge izstrelke Pa je gnal naTal protî 
g esnikovi vojski. Sovražn k je bil že daleč, toda ti že niso mogli vzdržali napada vettov Pokončali soTih 
? Ä ! a S t m 1 Z S t r e l k 1 ' ln. k a r J e š e s l a b š e - h u J š e r a n e k o t "» "Jihovih telesih so bile na njihovem duhu 
upadel jim je pogum, saj so spoznali, da se bojuje proti njim Bog. Izzivaje so torej šli (v spopad)- nroti 
krščanskemu ljudstvu so iz tulca svojega srca jemali puščice, zastrupljene s hinaiščino, v e n C jih jè 
njihova nevera vračala nj.m v glavo. Naposled so se prevarali sami med seboj in Gospodje azgnal za edo 
ki sojo bil, postavil, vernim. Tako ne le da niso mogli škodovati vernim, temveč so bili ob svo^ pomoč in 
njihovo orožje je prešlo na nasprotnikovo stran." J P 
Ambrozij je kot prvi izpostavil dva dogodka, ki sta prinesla odločitev na bojnem polju v 
Teodozijevo korist: orkanski veter in izdajo znotraj poganske vojske, s katero je mišljen prestop 
Arbitionove armadne skupine na Teodozijevo stran. Oba dogodka je razložil kot božji poseg. Pri 
tem je očitno zaradi večjega pomena in bolj jasno izražene božje volje postavil na prvo mesto 
orkanski veter. S tem je kronološko zaporedje obeh dogodkov obrnil (Arbition je z vojsko ki je 
čakala v zasedi, prestopil na Teodozijevo stran pred odločilnim delom bitke, ko je privršal 
veter). Ambrozij tudi govori o grožnjah poganske strani katoliški cerkvi ("ecclesiis domini 
persecutionum saeva6minitantes"), ki naj bi se nanašale, kot poroča njegov biograf Pavlin prav 
na milansko cerkev. 
V razlagi 43. psalma iz še nekoliko kasnejšega časa je milanski škof ponovno meril na težak 
in v prvem delu za Teodozija kritičen potek bitke, z mislijo, da Gospod tiste, ki gredo v 
zmagovito bitko, včasih za nekaj časa zapusti, zato da bi nato dosegli zmago z vero in da 
njihova predanost Bogu ne bi popustila." 
3. Rufin iz Ogleja v Cerkveni zgodovini (11,33) posreduje prvi sistematičen opis bitke ki je 
za poznavanje njenega poteka ključnega pomena. Pri oceni Rufinovega poročila moramo 
upoštevati, da se je v času bitke avtor nahajal še na Vzhodu (v Jeruzalemu) in se je šele 398 ali 
399 vrnil v Oglej, ki ga je bil zapustil četrt stoletja pred tem (373). Svoje pomembno delo 
prevod bvzebijeve Cerkvene zgodovine z dodatkom v dveh knjigah za dobo "a temporibus 
Constantini post persecutionem usque ad obitum Theodosii Augusti" (kot sam pravi v sklepnem 
delu predgovora), je napisal neposredno po prvem Alarikovem vdoru v Italijo spomladi 402 
torej v letih 402-403. Delo, ki gaje dokončal ob spodbudi oglejskega škofa Kromacija, je bilo v 
prv, vrsti namenjeno oglejski krščanski skupnosti.0 Gre za poročilo sodobnika/nastalo 
približno osem let po dogodku, vendar najbližje kraju dogajanja (36 milj od Akvileje)31 v 
družbeni sredini, ki je zaradi prostorske ter časovne bližine in zvez dogodek gotovo dobro 
poznala zlasti če upoštevamo dejstvo, da se je Teodozij po bitki dalj časa zadrževal v mestu 
KeT J e b l l ° Pnzorišče bitke v bližini itinerarske ceste Aquileia - Emona, glavne prometne 
25 
mimr-FT T è13?*"'0 P S a l m Ì 3 J H 5 ( e d- M - P e t s c h e n i 8 - CSEL 64, 1919, 91); PASCHOUD v: ZOSIME П/2 498 si Prim P 
26 
nr^f»., „ MA- V,AULmJl- V i t a Ambrosi! 31,2 (Bastiaensen 92): "Promiserat enim Arbogastes tunc comes et Flavians 
Z ericas s ^ Ä T 5 ' "-"S t ! " " r T r S Ì f U i S S e n t ' S , a b u l u m S e e S S e f a C , u r o s i n b a s i l i c a - с 1 е Г е Me^iolanensi 
Drim A Р 1 П 1 Ш П ? Т Р Р r o b a t u ™ S ' . ° f*?J e s l ™»kih grožnjah in polemikah med krščansko in pogansko stranjo v Itali?*394 
pnm. А.Г-IGANIOL, L Empu-e chrétien, 292 si.; MATTHEWS, Western aristocracies, 245 si. J 
2g AMBROSIUS, Explanatio Psalmi 43.32 (CSEL 104, 285); prim. THELAMON. Païens et chrétiens 318 
ni,™ . A \ C l a U S ! r a lJ,L 2 2 ; P A S C H 0 U D v : ZOSIME m, 488-490. Odlično analizo Rufinovega poročila o bitki (zlasti megove2tendence) posreduje THELAMON, Païens et chrétiens, 311 -322. poročna o OHki (zlasti 
з о DUVAL, Aquilée et la Palestine entre 370 et 420, AAAd 12, 1977, 263-322, zlasti 267; 280 ss. 
~ . A ^ 0 ! " 8 ^ R u f l n i i n l i b r 0 S h i s t o r i a r u m Eusebii (ed. Th. Mommsen, GCS IX.2, 1908. 951-952); gl. THELAMON Une 
oeuvre desunée à la communauté chrétienne d'Aquilée: l'Histoire ecclésiastique de Rufin, AAAd 22, 1982, 255-27L Isla Rufin 
historien de son temps, AAAd 31, 1987, 41-59. " ' l s , a ' K u h n 
n A- , I t i n « Ï ! , m A ^ ' n i 1 2 8 , 6 ' 7 ( A N S 1 7 7 ) n a v a J a k o t r a z d a l J° "Aquileia civitas - Fluvio Frigido" 36 mili Itinerarium 
г ? , TÏSS,3^1 " 5 6 Л 2 ( A N S 1 7 8 ) k o t r a z d a ' J °x 0 d Og'eja do tretje itinerarske postaje "mutatio c J t r a " (Ató™&na) 35 mil? 
Gl. tud, ANSI 90 (Castra); 91 (Fluvius Frigidus); J. ŠAŠEL, Castra, RE Suppl. 12 1970, 138-139 " M a c i n a ) 35 rmlj. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 11 
povezave iz severne Italije v podonavski in balkanski prostor, je vsekakor možno, da je Rufin 
prizorišče spopada poznal iz avtopsije. 
Rufin je prikazal bitko kot odločilen spopad med krščanstvom ("vera religio") in poganstvom 
("errores"), v katerem odigra odločilno vlogo Bog, Teodozij in njegova vojska pa nastopajo le 
kot izvajalci božje volje. Začetek spopada je že duhovna priprava nanj na obeh straneh: 
Teodozij je dal ponovno vprašati za napoved "božjega moža" Janeza iz Likopolis, na spopad se 
je pripravljal s postom, molitvami, bedenjem, prošnjami pred relikvijami apostolov in 
mučencev, skratka z "nebeškim orožjem", ki več zaleže kakor navadno orožje. Poganska stran 
(zlasti Evgenijev pretorijanski prefekt Nicomachus Flavianus) se je pripravljala z raznovrstnimi 
obredi žrtvovanja ("funestis victimis") in prerokovanj|5("inspicere exta pecudum et ex fibrarum 
praescientia...superstitiosus haec agente...Flaviano"). Rufin je dal spopadu bistveno večjo 
dimenzijo kot bi jo imela sama državljanska vojna, zanj je bil to odločilen spopad med 
krščanstvom in poganstvom. Tako razumevanje spopada je pripisal že samemu Teodoziju, ki naj 
bi mu po zmagi več kot tiranova smrt pomenila zmaga nad poganstvom ("religioso principi 
gloriosior victoria de frustratis opinionibus paganorum quam de tyranni interim fuit"). Odločitev 
v spopadu ni padla šele na bojišču, pač pa že prej v nadzemeljski sferi. Ko se je Teodozij, oprt 
na pomoč prave vere ("verae religionis fretus auxilio"), pojavil z vojsko v alpskih soteskah 
("Alpium fauces"), so se poganski bogovi ("daemones", po krščanskem gledanju zli duhovi oz. 
"hudiči"),3 ki so jim zamam namenili toliko žrtev, zapodili v beg. Poganska Stranje tako ostala 
brez duhovnega vodstva in s tem je bil izid spopada daljnoročno že odločen. Sledil je samomor 
prvega med duhovnimi voditelji poganske strani ("magistri horum et doctores errorum") 
Flavijana, ki je zaslužil tak konec bolj zaradi svoje zmotne ver^ ("pro errore") kot pa zato, ker je 
zagrešil zločin odpada od legitimnega cesarja ("pro crimine"). Armadna skupina v zasedi, ki jo 
je postavila poganska vojska "in superiore iugo", se je ob Teodozijevem prihodu predala 
legitimnemu cesarju. 
Sledila je bitka. Glavnina poganske vojske je pričakala Teodozijevo vojsko ob vznožju gore 
("in descensu montis"), nato se je vnel silovit spopad ("conflictus acerrimus") v globokih 
dolinah ("imis vallibus"). Bitka je bila nekaj časa neodločena, nato so začele Teodozijeve 
pomožne barbarske enote popuščati in so se končno zapodile v beg. To še ni pomenilo, da je 
Bog Teodozija zapustil, nasprotno, kritično stanje krščanske vojske zaradi poraza barbarskih 
oddelkov je imelo svoj globlji smisel: krščanska vojska ne more izbojevati zmage z barbari, 
temveč z božjo pomočjo. Potem, ko so ga zapustila "auxilia barbarorum", se je Teodozij obrnil 
kot običajno na božjo pomoč ("ad solita auxilia"). 
Sledi scena Teodozijeve prošnje Bogu na visoki skali, vidni s celotnega bojišča in obenem z 
razgledom po vsem bojišču. Cesar je odložil orožje in se v ponižnosti vrgel na tla pred božje 
obličje ("prostratus in conspectu dei"). V direktnem nagovoru Bogu je cesar neposredno prosil 
za božji poseg, za neke vrste božje prikazovanje (teofanijo), in je svojo usodo prepustil božji 
razsodbi. Prošnjo je zaključil s citatom iz psalmov (Ps. 113.10 oz. 115,2), ki so ga kristjani 
3 2 Prim. A. JÜLICHER, Ein Wort zugunsten des Kirchenhistorikers Rufinus, Klio 14, 1914, 127-128; F.X. MURPHY. 
Rufmus of Aquileia (345-411). His Life and Works, Washington 1945,171 (z domnevo, daje Rufin kraj spopada obiskal). 
3 3 THELAMON, Païens et chrétiens, 311 ss.; prim, tudi J. ZIEGLER, Zur religiösen Haltung der Gegenkaiser im 4. Jh. n. 
Chr., Frankfurter Althistorische Studien 4,1970. 101 ss. 
34 Hist. eccl. 11,32-33 (Mommsen 1036/7); o Teodozijevem obisku cerkve sv. Janeza Krstnika v Hebdomu ("Pri sedmem 
miljniku". to je 7 milj od prestolnice) poroča SOZOMENUS, Hist. eccl. 7,24 (PG 67, 1489 C in vir št. 8) in za njim 
NICEPHORUS CALLISTUS, Hisl. eccl. 12, 39 (PG 146, 881 C). Gl. STRAUB. Eugenius. RAC 6, 872 si.; LIPPOLD, 
Theodosius I, 903 si.; THELAMON, Païens et chrétiens, 266; 313 si. 
35 Hist. eccl. 11,33 (1037); prim. STRAUB, Eugenius, 870; R. KLEIN, Symmachus. Eine tragische Gestalt des 
ausgehenden Heidentums, Darmstadt 1971,51-56; THELAMON, Païens et chrétiens, 313. 
Rufin teh bogov ne imenuje; med bogovi, ki naj bi posebej Ščitili pogansko stran, izstopata Jupiter (AUGUSTINUS, De 
civ. Dei 5,26; gl. št. 4) in Herkul (THEODORETUS, Hist. eccl. 5,24,4; NICEPHORUS CALLISTUS, Hist. eccl. 12,39; PG 146, 
881 C; gl. vira št. 9 in 19), zaščitnika tetrahov kot zadnjih velikih preganjalcev krščanstva. Prim. STRAUB, Eugenius, 870; 
THELAMON, Païens et chrétiens, 317. 
O (Viriju Nikomahu) Flavijanu, pretorijanskem prefektu Italije in Evgenijevem konzulu leta 394, sicer duhovnem in 
intelektualnem voditelju poganske strani, gl. PLRE I, 347-349; prim, tudi ZIEGLER, Zur religiösen Haltung, 96 ss.; KLEIN, 
Symmachus, 51 ss. 
Rufinov opis prizorišča spopada, sicer zelo skop, ustreza geografski podobi prostora, moti le množinska oblika "v 
dolinah". Ne vemo, ali gre za avtorjevo napako, ali pa je hotel povedati, da je bitka potekala v dveh dolinah (pri Vrhpolju v 
soteski Bele in zatem v Vipavski dolini). 
1 2 R.BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
izgovarjali v kritičnih trenutkih ogroženosti od poganov.39 Teodozijeva molitev pomeni 
pravzaprav nastop "božjega orožja"; cesar je nastopil v podobni vlogi kot svetnik ki kot 
posrednik božje vsemogočnosti odloči izid bitke. Če je bila do tega trenutka bitka neodločena 
oziroma je poganska stran že zmagovala, pa je s posegom Boga v dogajanje postala krščanska 
stran nepremagljiva. 
Molitev je imela takojšnje posledice v zemeljski in nebeški sferi. Na bojišču je dala poguma 
in bojnega poleta Teodozijevim poveljnikom ("hi qui aderant duces animantur ad caedem") 
Med temi seje odlikoval zlasti Bakurij, cesarjev "comes" in "socius" (zavezniški kralj), ki je 
prebil sovražne bojne vrste, uprizoril pravi pokol sovražne vojske in si skozi množico trupel utrl 
pot do uzurpatorja Evgenija. Sledil je dogodek v nebeški sferi, ki so ga pogani ("impii") 
komajda mogli dojeti. Po Teodozijevi molitvi seje dvignil silovit veter ("ventus ita vehemens 
magna vi persistente vento"), ki je sovražne izstrelke obračal proti njim samim in je sovražno 
vojsko povsem onesposobil za boj. Bitka je dobila z neposrednim božjim posegom nove 
dimenzije, tako kot pred tem bitka z deževnim čudežem leta 174. Sovražnikom je upadel pogum 
( tracio adversanorum animo seu potius divinitus repulso"), Arbogastovo junaštvo zaradi 
nasprotovanja Boga ("deo adverso") ni nič zaleglo. Evgenij je bil ujet in pred Teodozijem 
usmrčen, o ostalih dogodkih v zvezi z bitko pa Rufin ne poroča. Pač pa je avtor v zaključnih 
mislih pojasnil smisel bitke. Za pobožnega cesarja to ni bila le državljanska vojna temveč 
predvsem verska vojna z odločilno zmago krščanstva nad poganstvom. Avtor je zaključil 
predstavitev bitke s težko razumljivo mislijo, s katero je utemeljil smiselnost propada poganske 
strani. Manjša kazen za prazen up in zgrešena prerokovanja poganov je njihova smrt kot pa bi 
bila sramota, če bi živeli dalje. Njihova smrt je torej zaslužena. Zmagovalec nad njimi Teodozij 
je kmalu zatem odšel s sveta, da bi, kot pravi Rufin v sklepnem stavku svoje Cerkvene 
zgodovine skupaj s pobožnimi cesarji dosegel zveličanje ("percepturus praemia meritorum") 
№ Kutinu je v ospredju izrazito verska dimenzija spopada, tako kot kasneje pri Oroziju Ker 
je avtor opis bitke oblikoval v skladu z osrednjo idejo, je mnoge sicer običajne sestavine opisov 
bitk izpustil. Ne omenja datuma spopada, topografske oznake so pravilne, vendar se kraj 
spopada ne omenja. Cesarjeva molitev na visoki, z vseh strani vidni skali nad bojiščem ("in 
edita rupe ), je morda upodobljena po Mojzesovi prošnji Bogu med bitko Izraelcev proti 
Amalečanom. Avtor je vse dogajanje od prihoda Teodozija v Alpe do konca bitke združil v 
celoto, tako da iz njegove pripovedi ne dobimo vtisa, da gre za dvodnevno bitko. Vloga 
barbarskih federatov je skrčena na najmanjšo možno mero. Od osebnosti nastopajo poleg 
Teodozija, ki izrazito izstopa, le Bakurij na Teodozijevi strani ter Flavijan in Arbogast na 
Evgemjev, strani. V delu, ki je nastalo v Ogleju in je bilo namenjeno v prvi vrsti oglejski 
krščanski skupnosti, so izraziti idejni poudarki razumljivi tudi spričo konfliktnih razmer v 
samem mestu in njegovi bližnji in daljni okolici okrog leta 400. Tudi drugi Rufinovi "oglejski" 
spisi odražajo polemiko proti poganstvu (pa tudi proti Judom in heretikom), prav tako pridige 
škofaKromacija, ki mu je Rufin delo posvetil. Doba po bitki pri Frigidu, v kateri je Rufin 
i,h / " A m b r o ^ J e v o Poročilo o lem, da je cesar v kritičnem trenutku stopil na čelo svoie voiske in izgovoril P. 11 s -> 
hagmgrafske sühzacye m spričo tega majhne vrednosti omemba kraja dogodka, visoke skale z r , S l člz ooiiSče Smros 
Ä Ä A a 2
0 „ a t " ' ^ . k a , e r i n a J b Ì ^ " " • i« -go.ov,j,va; po **£££?££!££ 
™ Ä Ä l e V b U k i P r i F r i g Ì d U P a d e l ( 4 - 5 8 ' 3 ) - Prim-tud?™^0&. p2refSn03essC: 
т^шХ7^1,°^Т^иек1а1ек' b ire n 0 J^jB k a k 0 r A m b r o » J « - P» katerem seje morda zgledoval (prim 
fi^čnihnS • . » ' l ' " Ш а П Ј S l l k 0 v " o d Klavdijanovega. Avtor (tako kot pred njim Ambrozij) ne opisuje le 
fizičmh^posledic vetra za sovražno stran, temveč omenja tudi padec morale v poganski vojski. P ' 
R,v„, љ ^ M i ° J
z e s o v a kn№ "Ž}6- domnevo je izrazil DUVAL, L'éloge de Théodose dans la Cité de Dieu (V 26 П 
Païens Ä A 3 U f 9
U S t , n , e n n e S 4- 1Ш- , 3 5 " 1 7 9 < z l a s " 1 5 5 > ; " i Aquilée su/.a route (ko. v op. .) , 271; prim Ж А 
43 
„K™ • г "• L - 9 R A C C P RUGGINI, Il vescovo Cromazio e gli ebrei di Aquileia, AAAd 12, 1977 353-381- Ista Parani 
ebre, e cnsttam: od.o socmlogtco e od,o teologico nel mondo antico, Settimane di studio del Centro Imliano di'studi' sulfaûo 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 1 13 
Slika 1: »Tractus lta-
liae circa Alpes«, si­
stem zapornih zidov, 
kot ga shematično pri­
kazuje rokopis dela 
»Notifia dignitatum 
occ. XXIV« (Šašel, 
Claustra I, št. 23; 
ilustracijo, ki jo pri­
naša rokopis iz Bavar­
ske državne knjižnice 
v Miinchnu, povzema­
mo po publikaciji: P. 
Petru, Zaton antike v 
Sloveniji, Ljubljana 
1976 na zadnji strani 
ovitka) ,circa.dßs. Ч ..' 
pisal Cerkveno zgodovino, je v Ogleju in na območju oglejske Cerkve čas dokončnega 
obračuna s poganstvom, k̂  se je odražal v zapiranju poganskih templjev, njihovem rušenju ali 
uporabi v druge namene. Rufinove poudarke moremo razumeti kot odraz časa in avtorjeve 
življenjske poti. Idealizirana podoba cesarja Teodozija, avtorjeva zavzetost za pravoverno 
krščanstvo proti poganstvu, so značilnosti zgodnjega meništva in meniških spisov, ki jih je 
Rufin spoznal med dolgim bivanjem na Vzhodu in jih v zbirki "Historia monachorum" malo 
pred Cerkveno zgodovino objavil v Ogleju. Ignoriranje vloge Gotov v Teodozijevi vojski in v 
sami bitki je morda reakcija nastrali in stisko, ki ju je pretrpel Oglej spomladi 402, ko so se v 
bližini mudili Alarihovi Goti. "Vire" za svoj opis bitke pri Frigidu je Rutin, zajemal iz 
poznavanja dogodka med oglejskimi kristjani, morda v majhni meri iz Ambrozija, upodobitev 
spopada z njegovo nadzemeljsko razsežnostjo pa ustreza duhovnosti vzhodnega meništva. 
medioevo 26, 1980, 13-101 (zlasti 92 ss.); G. CUSCITO, La "societas Christiana" ad Aquileia nel IV secolo, AAAd 29, 1987, 
183-210; S. TA VANO, Tensioni culturali e religiose in Aquileia, AAAd 29, 1987, 211-245. 
Za današnji slovenski in vzhodnoalpski prostor prim, kratko R. BRATOŽ v kolektivnem delu; Zgodovina cerkve na 
Slovenskem, Celje 1991, 19 si 
4 5 Kot pravi Rufin v prologu k zgodovini (Prologus Rufini, Mommsen 951), naj bi v skladu s spodbudo oglejskega škofa 
Kromacija Cerkvena zgodovina služila kot "medicina", kot tolažba in pozaba ("oblivio... malorum") v času, ko so Goti vdrli v 
Italijo in povzročili strahotno opustoženje ("quo diniptis Italiae claustris Alarico duce Gothorum se pestifer morbus infudit et 
agros armenta viros longe lateque vastavit"). GÌ. J. SASEL, Claustra I, št. 21. 
46 THELAMON, Païens et chrétiens, 320. 
14 R.BRATOŽ: BITKA PRI FR1GIDU 
Veliko zmago krščanstva nad poganstvom ob koncu Teodozijeve vlade je Rufin omenil tudi v 
"Zgodovini menihov", ne da bi izrecno omenjal bitko pri Frigidu. 
4. Avguštinov prikaz bitke v Božji državi (De čivkate Dei 5,26)"8 izhaja iz leta 415 (dobri 
dve desetletji po dogodku). Takrat sta izšli494. in 5. knjiga tega monumentalnega dela v 22 
knjigah, ki je izhajalo med leti 413 in 426. Avguštinova vodilna ideja, da je namreč božja 
Previdnost tista, ki vodi človeštvo skozi njegovo zgodovino, je razvidna tudi v zadnjem (26.) 
poglavju pete knjige z naslovom "o veri in pobožnosti cesarja Teodozija". Osrednja misel pri 
predstavitvi Teodozija kot krščanskega cesarja - le ta sledi prikazu Konstantina v 25. poglavju -
je, daje Teodozij kot cesar vseskozi sledil ukazom božje volje. To je Avguštin pojasnil ob treh 
najbolj znanih dogodkih njegove vlade kot so vojna proti Maksimu, vojna proti Evgeniju in 
pokol v Solunu. Vojna proti Evgeniju je od teh primerov edina predstavljena nekoliko izčrpneje. 
Teodozij je tudi pred to vojno vprašal za svet asketa Janeza iz egiptovske puščave, moža 
svetniškega in preroškega slovesa ("Dei servus prophetandi špiritu praeditus"), ki mu je 
napovedal zmago. Proti Evgenijevi silni vojski ("robustissimus exercitus") seje vojskoval bolj z 
molitvijo kakor z bojem ("magis orando quam feriendo"), torej z "nebeškim orožjem", ki v 
vsakem primeru prinese zanesljivo zmago. Osrednji del poročila govori o orkanskem vetru, ki je 
odločil usodo bitke, ne da bi omenjal kraj ali čas dogodka. Avtor se kot edini od sodobnikov 
izrecno sklicuje na izjave vojakov, ki so se bitke udeležili na Evgenijevi strani ("milites nobis 
qui aderant rettulerunt"); le ti so mu povedali, kako jim je silen veter ("vehemens ventus"), kije 
privršal z nasprotne strani, trgal kopja iz rok in že zalučana obračal protinjim samim. Kot "vir", 
ki potrjuje božjo zaščito nad cesarjem, je Avguštin navedel Klavdijana, ' ne da bi upošteval, da 
se pri poganskem pesniku verzi nanašajo na Honorija in ne na Teodozija. Avguštin poroča tudi 
o dogodkih neposredno po Teodozijevi zmagi. Jupitrove kipe ("loviš simulacra"), ki jih je dala 
poganska stran pred vojno postaviti in posvetiti "in Alpibus", je Teodozij odstranil, zlate strele 
na njih pa je blagohotno poklonil svojim slom, da so se iz njih norčevali. Cesar državljanske 
vojne ni zaključil tako kot Cina, Marij, Sula in njim podobni - le ti so že končano vojno 
"podaljšali" v maščevanje nad nasprotniki - temveč z amnestijo. Otroke v bitki (in ne od 
maščevalne roke) padlih sovražnikov, ki so se zatekli v cerkev," je pozval, naj postanejo 
kristjani, in je z njimi postopal s krščansko ljubeznijo. Ni jim odvzel imetja, njihove časti pa je 
še povečal. Cesar ni dovolil, da bi po koncu vojne kdorkoli občutil osebno sovraštvo. 
Avguštinov opis bitke posreduje nekaj izvirnih podatkov. Avtor se sklicuje na priče dogodka, 
in sicer na tiste, ki so se bojevale na Evgenijevi strani. Omenja Jupitrove kipe v Alpah, kar kaže 
na to, da poganska stran ni opravljala verskih obredov in priprav na spopad le v Rimu in 
Milanu, kot poroča vrsta virov, temveč tudi na alpskih zaporah kot braniku Italije, ki naj 
zaustavi krščanskega cesarja. Teodozijevo zelo prizanesljivo ravnanje z nasprotniki, za katero je 
bil zelo zaslužen milansk]4škof Ambrozij, potrjujeta tudi zakona o amnestiji, na katera se 
verjetno sklicuje Avguštin. 
47 
Historia monachorum 1 (PL 21, 404 D - 405 A); "božji mož" Janez iz Likopolis je menihom, ki so ga obiskali, povedal 
naslednje: "... hoc tarnen scire vos volo, quod hodiema die victoriae religiosi Principis Theodosii Alexandriae nuntiatae sunt de 
Eugenio Tyranno.' 
4 8 ŠAŠEL, Claustra I, št. 26; PASCHOUD v: ZOSIMEII/2. 499-500 
49 
DI BERARDINO - QUASTEN, Patrologia ГП, 344. 
Gl. DUVAL, L'éloge de Théodose (kot v op. 42). 
Avguštin je dva verza sestavil iz treh Klavdijanovih verzov (de III cons. Hon. 96-98): iz prve polovice verza 96 (O 
mmium dilecte Deo), iz druge polovice verza 97 (cui militât aether), medtem koje verz 98 pustil neokmjnen (Et coniurati veniunt 
ad classica venti). Na ta način je iz verzov odstranil vlogo poganskega boga Eola, ki se omenja v dveh izpuščenih delih verzov 
( cui fund« ab antns / Aeolus armatas hiemes"). Prim. STRAUB, Eugenius, 872. 
Na podlagi gole omembe dogodka ne vemo, kje naj bi se to zgodilo oziroma ali gre tukaj za vsesplošen pojav. 
Ambrozijevo 62. pismo (Ep. 62,3; PL 16, 1188 B) in Pavhnov življenjepis milanskega škofa (Vita Ambrosii 31 4- gl op 19) 
dokumenürata take prizOTe v prestolnici Milanu. Otroci padlih Evgenijevih vojakov so se zatekli v cerkev zaradi njenega azilnega 
prava (prim. H LANGENFELD, Chnsuanisierungspoliük und Sklavengesetzgebung der römischen Kaiser von Konstantin bis 
Theodosius II, Antiquitas 1,26, Bonn 1977, 107 ss). Avguštinovo poročanje o splošni amnestiji potrjujeta zakona o amnestiji ki 
ju je štin oziroma pet mesecev po očetov, smrt. (18. 5. 395 in 17. 6. 395) v duhu Teodozijeve uredbe izdal Honorij (Codex 
Theodosianus 15,14,11 in 12). J 
STRAUB, Eugenius. 865-868; ZIEGLER, Zur religiösen Haltung, 96 ss. 
Zakona, ki ju je izdal Honorij (g!, op. 52) odrejata le povrnitev tistega dostojanstva, kot so ga prizadeti imeli "ante 
tyrannicum tempus , to je pred Evgenijev.m nastopom ("statum priorem... statuir, veteris dignitatis"). Zakona ne predvidevata 
povišanja časti, kot sporoča Avguštin. r 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 15 
5. Najmlajši med sodobnimi opisovalci bitke pri Frigidu je bil hispanski prezbiter Orožij. V 
času svojega zadrževanja pri sv. Avguštinu v afriškem Hiponu je na njegovo spodbudo in v 
duhu njegove teologije v letih 415-417 napisal pomembno svetovno zgodovino v sedmih 
knjigah z naslovom "Historiae adversus paganos". V delu, ki sega od začetkov svet^ do leta 
416, je približno triindvajset let po bitki kot prvi po Rufinu predstavil dogodek v celoti. 
Orozijev opis bitke prinaša v primerjavi s starejšimi poročili (zlasti Rufinov;m) vrsto novosti. 
Avtor je še dosti bolj kot Rufin izpostavil vlogo cesarja Teodozija kot krščanskega vladarja s 
svetniškim načinom življenja. Pisec je uvodoma pravilno poudaril boljše strateško izhodišče 
Evgenijeve vojske pred bitko, obenem pa napačno meril na njeno večjo moč. Osrednji del opisa 
je namenjen Teodozijevi molitvi v kritičnih razmerah za njegovo vojsko. Ta molitev "in summis 
Alpibus" je združena s postom in bedenjem, kar omenja Rufin kot pripravo na vojno. Kot nov 
element v primerjavi z Rufinovim opisom Teodozijeve molitve na skali se omenja jok oz. 
"lacrimarum lacunae" kot tisti izraz cesarjeve ponižnosti pred božjo vsemogočnostjo, ki prikliče 
božjo pomoč ("pretium praesidii caelestis"). Teodozij stopi pred bralca kot vladar z asketsko 
držo in svetniškimi lastnostmi, ki prikliče božjo pomoč, nato pa sam z znamenjem križa ("signo 
crucis") začne zmagovito bitko. V sosledju Orozijeve pripovedi je imela prošnja.Bogu dve 
neposredni posledici. Prva posledica ("prima salutis via") je bil prestop armadne skupine pod 
poveljstvom komeša Arbitiona, ki je čakala v zasedi ("praemissis callide insidiis ... 
circumpositis insidiis"), na Teodozijevo stran. Orožij je črpal tukaj iz nam neznanih virov, saj 
pred njim Arbitiona ne omenja noben ohranjeni vir. Druga posledica Teodozijeve uslišane 
molitve je orkanski veter ("magnus ille et ineffabilis turbo ventorum... turbo continuus"), ki ga 
Orožij izmed vseh avtorjev opisuje najbolj izčrpno: njegov učinek na izstrelke s strani 
Teodozijeve vojske, ki jim je dal strahovit pospešek, nato učinek na vojake sovražne vojske, ki 
jim je trgal ščite, jih bfl v obraz, jim razkrival nezaščitena telesa, kopja, ki so jih metali, pa 
obračal proti njim samim. Avtor ne daje nobenih topografskih ali siceršnjih podatkov v zvezi s 
potekom bitke, edini uporaben podatek ob opisu vetra je omemba padca morale v poganski 
vojski in njena predaja. Orožij kot prvi za Klavdijanom omenja Arbogastov samomor in kot prvi 
za Rufinom Evgenijevo usmrtitev. Opis bitke je Orožij zaključil s cinično opazko o vlogi Gotov. 
Državljanska vojna ("bellum civile") se je končala s pomilostitvijo sovražne vojske in s smrtjo 
Evgenija in Arbogasta, če ne bi upoštevali deset tisoč padlih Gotov, ki jih je bil Teodozij poslal 
v prve vrste in jih je Arbogast pobil. Njihova smrt je bila za državo korist, njihov poraz je 
dejansko pomenil zmago. 
Orozijev opis prinaša malo novih podatkov. Kot najvažnejšega moremo omeniti omembo 
vojaškega poveljnika zasede, ki je pred odločilnim drugim delom bitke prestopil na Teodozijevo 
stran. Avtor ne sporoča časa in kraja bitke in tako kot Rufin izpušča opis prvega dne. 
Topografske oznake so šablonske ("arta Alpium latera atque inevitabiles transitus"). Pisec vnaša 
v primerjavi z Rufinom v pripoved še več elementov, ki so značilni za svetniške življenjepise. 
Naj jih navedemo: celonočna molitev z jokom, začetek zmagovite bitke z znamenjem križa, 
majhna krščanska vojska ("parva manus") na čudežen način premaga sovražno vojsko ("hostilis 
exercitus"), ki se po bitki vrže pred cesarjem na kolena. Slednji postopa s premaganci zelo 
prizanesljivo. Bistveni sestavini opisa bitke sta - tako kot v svetniških spisih - molitev in čudež 
kot rezultat božjega posega, stvarno dogajanje na bojišču je le bleda kulisa. Kot "dokument 
časa" moremo razumeti Orozijevo poročilo o Gotih. Le ti se označujejo kot Teodozijevi vojaki -
cesarje bil po prvem dnevu bitke, ki seje končal s katastrofo gotskih federatov, "destitutus suis" 
- vendar državi dejansko pomenijo zlo, zato je bila njihova smrt koristna. Orožij je začel pisati 
"Zgodovino" pet let po Alarihovem zavzetju Rima in leto potem, ko je pred Vandali zbežal iz 
rodne Galicije v Afriko. Medtem ko Rufin petnajst let prej pri opisu dogodka izraža predvsem 
svoje protipogansko razpoloženje, pa Orožij v sklepnem delu izpostavi predvsem svoje 
sovraštvo do barbarov. Pri Rufinu se sklepna misel, da so si nasprotniki smrt pravzaprav 
Historiae adversus paganos 7,35,13-19 (ed. K. Zangemeister, CSEL 5, 1882,529-531); s slovenskim prevodom ŠAŠEL, 
Claustra I, št. 25, s francoskim PASCHOUD v: ZOSIME ГО2, 490-491, z nemškim prev. in komentarjem A. LIPPOLD v: 
OROSIUS, Die antike Weltgeschichte in christlicher Sicht II, Zürich - München 1986, 207-209; 296 si. O Oroziju in posebej 
njegovi zgodovini gl. uvod v omenjeno nemško izdajo (OROSIUS, Die antike Weltgeschichte... I, 1985, 5-57) in DI 
BERARDINO - QUASTEN, Patrologia III, 466-470 (obe deli z izčrpno bibliografijo). 
Arbitiona omenja med antičnimi viri le Orožij, kasneje pa od njega odvisni srednjeveški viri, samo epizodo s predajo 
zasede pa omenjajo tudi drugi avtorji (prim, vire 2 c, 3, 8). Gl. kratko PLRE I, 94 (Arbitio I). 
16 R. BRAT02: BITKA PRI FRIGIDI! 
zaslužili, nanaša na pogansko vojsko, pri Oroziju pa na Teodozijeve gotske zaveznike. Orozijev 
podatek o smrti deset tisoč Gotov je morda nekoliko pretiran, vendar v realnih okvirih, in se 
ujema s tem, kar sporoča Jordanes o gotski udeležbi v državljanski vojni leta 394.5 Očitno je od 
več kot dvajset tisoč gotskih federatov v bitki pri Frigidu padla kar polovica vojščakov. 
II. Poročila grških zgodovinarjev iz prve polovice 5. stol. in njihovih posnemovalcev 
do začetka 7. stoletja 
6. Cerkveni zgodovinar Filostorgij, doma iz Kapadokije, je med leti 424 in 433 v 
Konstantinoplu, kjer je preživel večji del svojega življenja, napisal Cerkveno zgodovino v 12 
knjigah za obdobje od 300 do 425. Filostorgijeva zgodovina, ki nadaljuje Evzebijevo 
monumentalno delo, je bila izrazito proarijanska (kot apologija arijanskega teologa Evnomija) 
Delo se je v izvirniku izgubilo. Patriarh Fotij je v drugi polovici 9. stoletja pripravil obsežne 
izvlečke g Filostorgijeve Cerkvene zgodovine in avtorja tudi izčrpno predstavil (Bibliotheke 
cod. 40). 
Filostorgijev kratek prikaz vojne med Teodozijem in Evgenijem (hist. eccl. 11,2)59 prinaša 
malo novosti. Avtorje bil kot arijanec do katolika Teodozija kritičen in mu ni pripisal posebnih 
zaslug za zmago, prav tako ni bil naklonjen poganski strani. Teodozij naj bi se polastil Alp s 
pomočjo izdaje (morda je mišljen Arbitionov prestop na Teodozijevo stran, morda iz pisanih 
virov neznani spopad na alpskih prelazih, zlasti na Hrušici). Sledila je krvava in po poteku 
neodločena bitka pri "Mrzli vodi" (Psychròn hydor). Filostorgij kot edini prevaja latinsko ime 
reke ("Fngidus"), ki se v sodobnih latinskih virih omenja le pri Klavdijanu. Zmaga, ki je 
"zasovražila tirana", je ovenčala zakonito cesarsko oblast. Čudežni veter se ne omenja. Evgenij 
je bil zajet in obglavljen, Arbogast pa je napravil samomor tako, da se je vrgel na meč (način 
samomora omenja pred njim le Klavdijan). 
Filostorgijevo poročilo ni odvisno od nobenega predstavljenega latinskega vira. Verjetno 
temelji na pričevanju udeležencev bitke, s katerimi seje avtor lahko srečal v prestolnici, in od 
katerih je mogel zvedeti za ime reke. Kot arijanski zgodovinar, ki katoliku Teodoziju ni bil 
naklonjen, ni omenil čudežnega vetra kot (po prepričanju sodobnikov) dokaza za poseg Boga v 
korist katoliškega cesarja. 
7. Sokrat, ki je opravljal v Konstantinoplu v času Teodozija II. laični intelektualni poklic 
( scholasticus"), je leta 439 dokončal obsežno Cerkveno zgodovino za čas od Dioklecijanovega 
odstopa 305 do leta 439. To delo je izmed vseh nadaljevanj Evzebijeve Cerkvene zgodovine 
najboljše. Avtorje za 4. stol. črpal iz Rufinove Cerkvene zgodovine, "pa tudi iz drugih avtorjev 
in tako, da je zbiral podatke in poročila živih prič" (kot pravi sam v uvodu v drugo knjigo) 6° 
Sokratov opis bitke pri Frigidu (Hist. eccl. 5,25) prinaša vrsto novosti in je bistveno vplival na 
opise obgodka pri kasnejših grških in deloma latinskih avtorjih. Posredujemo prevod celotnega 
trPrii^n
r дј |?,пНГЧ-А е MIeÌn SV0Jf8a Sina H o n o r i j a r a z8 l a s i l z a avSusta- k 0 s t a «la konzula on sam 
tretjič m Abundantij (393). Na deseti dan meseca januarja je vnovič hitro odrinil z vojsko proti Zahodu 
P,ot.em „ko J.e svoja sinova pustil kot cesarja v Konstantinoplu. Koje šel na pohod proti Evgeniju so mu' 
sledili stevüm barbari onstran Donave, ker so se želeli skupaj z njim bojevati proti samozvancu. Nedolso 
časa zatem je z mogočno vojsko prispel v Galijo (!). Tam se je (Evgenij) pripravljal na spopad in tudi on je 
imel vojsko več desettisoč moz. Prišlo-je do bitke pri reki, ki se imenuje Frigid (Frigdos), in ki je 
e x e r c i t u ' s i ^ ^ ; ^ 3 " 5 ^ ^ ' Mommien' M G H A A 5 / 1 - 18»2. 96): 'Defuncto ergo A.thanarico cunctus eins 
Ша dudum , T Ä ? T l m P e r a t o f n s ,P e r d u r a n s Romano se imperio subdens cum milite velut unum corpus effecit militiaque 
fi^oïïoSÏÏÏÏlïïT foe*»"»™ renovata et ipsi dici sunt foederati. E quibus imperator contra Eugenium 
S T,'J1 7 ? occupasse, plus quam viginti milia armatorum fidèles sibi et amicos intellegens secum 
op 129 y r a n n ° m t a S e m " e g i l ' " P r i m - R W 0 L F R A M ' Di<= Goten. München 1990. 144 si. in 423 
58 . 
, . . И 1 , с ' Ј е v}n:™? t5' 459-624 in (tekstnokritična edicija): Kirchengeschichte (hg. J. Bidez), GCS 21 1913 1-150 O 
F.lostorgju gl. kratko QUASTEN, Patrologia II. 1980, 535-537 (s prevodom Fotijeve predstavitve Fi los to^a in izčrpno lit.) 
и GCS 21, 133; ŠAŠEL, Claustra I, št. 27 (s slov. prevodom); PASCHOUD v: ZOSIME 11/2 491-492 
PG 67, 18°À5)0kra,U g l ' k r a t k ° Q U A S T E N ' P a t r o l ° ž i a П. 537-539 (z izčrpno lit). Edicija: PG 67. 29-872 (navedeno mesto 2,1; 
6 1 PG 67, 652 B - 653 B; PASCHOUD v: ZOSIME II/2, 492-493; ŠAŠEL, Claustra I. št. 29 (povzetek). 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 17 
oddaljena.... Na tistem delu (bojišča), kjer so se Rimljani bojevali proti Rimljanom, je bil boj neodločen. 
Kjer pa so se bojevali za cesarja Teodozija barbarski zavezniki, je bila Evgenijeva stran dosti močnejša. Ko 
je cesar videl, da so barbari povsem potolčeni, ga je navdala silna bolečina. Vrgel se je na tla in klical Boga 
na pomoč. Njegova prošnja ni bila zavrnjena. Bakurija, ki je bil njegov poveljnik (stratelâtes), je nenadoma 
navdal tak pogum, da je z vojaki prve bojne vrste pohitel na tisti del (bojišča), kjer so se barbari spustili v 
beg. Razbil je (sovražne) bojne vrste (phâlaggas) in zapodil v beg tiste, ki so malo pred tem zasledovali 
(barbare). Pripetil se je tudi čudežen dogodek. Zapihal je silen veter. Ta je kopja, ki so jih zalučali 
Evgenijevi vojaki, obrnil proti njim samim, medtem ko so izstrelki nasprotnikov leteli vanje še z večjo 
silovitostjo. Toliko je namreč zalegla cesarjeva molitev. Na ta način se je bojna sreča obrnila. Samozvanec 
je padel cesarju k nogam in ga prosil za življenje. Vendar so ga vojaki prav pred njegovimi nogami 
obglavili. To se je zgodilo na šesti dan meseca septembra, v letu Arkadijevega tretjega in Honorijevega 
drugega konzulata (394). Arbogast, povzročitelj tolikšnega zla, ki je dva dni na begu po bitki spoznal, da ne 
bo mogel ostati živ, se je prebodel z lastnim mečem." 
Sokratovo poročilo vsebuje vrsto izvirnih potez. Po Rufinu je prevzel opis Bakurijeve vloge 
v bitki in opis orkanskega vetra, morda tudi opis Evgenijevega konca (vendar ne v celoti, saj 
Sokrat kot prvi avtor poroča, da so Evgenija pri cesarjevih nogah obglavili Teodozijevi vojaki 
neodvisno od Teodozijeve volje). Ostali elementi poročila so izvirni, vzeti očitno iz nam 
neznanih virov in iz poročil živih prič dogodka. Sokrat kot prvi omenja točen kraj in čas 
spopada (6. sept. 394). Avtor ne omenja Alp, pač pa reko Frigidus, za katero sporoča tudi 
oddaljenost (najverjetneje od Akvileje - tekst je na tem mestu pokvarjen), potem ko je zagrešil 
hudo napako in prizorišče vojne prestavil v Galijo. Sokrat je zagrešil še eno večjo napako pri 
opisu dogodka: dvodnevno bitko je opisal kot enotno (istočasno) dejanje. Cesar naj bi med 
bitko, ko je bilo barbarsko krilo njegove armade poraženo, prosil za božjo pomoč. Iz starejših 
latinskih virov (Rufin, Orožij) vemo, da gre za časovno zaporedno dogajanje: prvega dne bitke 
so bili "barbari" (predvsem Goti) pri preboju sovražne zapore neuspešni in so imeli strahovite 
izgube, nato je cesar prosil božje pomoči, ki naj bi se pokazala v obliki uspešnega Bakurijevega 
preboja sovražne bojne vrste in zlasti z nastopom čudežnega vetra. 
8. Sozomenos, Sokratov sodobnik, ki je tako kot Sokrat opravljal v prestolnici laični 
intelektualni poklic advokata ("scholasticus"), je med leti 439 in 450 napisal (kot nadaljevalec 
Evzebija) Cerkveno zgodovino v devetih knjigah, v kateri zajema obdobje od 324 
(Konstantinova zmaga nad Licinijem) do 439. Znatni deli Sozomenove Cerkvene zgodovine so 
prepisani ali povzeti po Sokratu, ponekod pa je avtor uporabljal druge vire. Bolj kot Sokrat je 
uporabljal zahodne vire, in bolj kot Sokrat je poudarjal vlogo meništva ter je2 v pripoved v 
skladu z duhovnostjo zgodnjega meništva vnašal raznovrstne legendarne motive. 
Sozomenov opis bitke (Hjŝ t. eccl. 7,24,1.-9) se od Sokratovega razen v uvodnem delu precej 
razlikuje. V prevodu se glasi: \ 
"(1) Potem ko je pripravil vse, kar je za vojno potrebno, je Honorija, mlajšega sina, imenoval za cesarja, 
medtem koje Arkadiju že pred tem dal cesarski naslov. Oba je pustil v Konstantinoplu, sam pa je z vojsko z 
Vzhoda pohitel proti Zahodu. Pridružila se mu je ielika množica zaveznikov, barbarov (iz pokrajin) ob 
Donavi. (2) Ko je odšel iz Konstantinopla in je prišel do sedmega miljnika (hébdomon mflion), je počastil 
Boga v tisti cerkvi, ki jo je bil zgradil v čast Janeza Krstnika. Prosil je za srečen izid vojne zase, za vojsko 
in za vse Rimljane, in imenoval Krstnika za svojega zaveznika. Ko je opravil te molitve, je odrinil proti 
Italiji. (3) Prodrl je do Alp in zajel prednje straže. Ko je vzdolž prelaza dospel do vrha in se je že začel 
spuščati navzdol, je zagledal pred sabo ravnino, polno konjenikov in pešcev, ne daleč od njih pa na vrhu 
gore v ozadju množico sovražnikov, ki so dotlej mirovali. (4) Ko pa so se njegove prednje vrste približale in 
spoprijele z vojaki na ravnici, se je razplamtel srdit boj z negotovim izidom, medtem ko se je glavnina 
vojske šele približevala. Preudaril je (cesar), da rešitev, kolikor je odvisna od človeške moči in razuma, ni 
več mogoča, saj so se oni, ki so bili za hrbtom, začeli spuščati z gorskega vrha. Z obrazom se je vrgel na tla 
in med jokom goreče molil. Bog ga je takoj uslišal, kot kaže potek dogodkov. (5) Poveljniki tistih, ki so 
zasedli vrhove gora, so (prek glasnikov) sporočili, da bodo postali njegovi zavezniki, če bodo mogli pri 
njem doseči (visoka) dostojanstva. (Cesar) je iskal papir in črnilo, vendar ju ni našel; tedaj je prijel pisalno 
desko, ki jo je slučajno imel nekdo iz spremstva, in (nanjo) napisal znamenja dostojanstva in vojaških časti, 
ki jih bodo imeli pri njem, če bodo izpolnili obljubo. Pod temi pogoji so se le ti pridružili cesarju. (6) Ko 
nobena stran ni popustila, temveč je na bojnem polju bitka potekala z neodločenim izidom, je sovražnikom 
v obraz udaril silovit veter, o kakršnem nismo še nikdar prej slišali. Razgnal je njihove bojne vrste, kopja in 
sulice, ki so jih metali proti Rimljanom, je obrnil in pognal nazaj proti telesom tistih, ki so jih zalučali. Ščite 
6 2 O avtorju gl. QUASTEN, Patrologia II. 539-541 (z izčrpno lit). Edicija: PG 67, 844-1630 ali (tekstnokritična izdaja) 
GCS 50. 1960 (J. Bidez - G.C. Hansen). 
PG 67, 1489 C - 1492; GCS 50, 337-338 (po tej izdaji PASCHOUD v: ZOSIME ГО2, 493-494); ŠAŠEL. Claustra I, št. 
34 (prevod izbranih delov poročila in povzetek celote). 
18 R.BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
jim je trgal iz rok in jih z nesnago in prahom vred kotalil proti njim. (7) Zdaj, ko niso več imeli orožja, so jih 
večino na mah pobili, druge, ki so se z begom za kratek čas rešili, pa so kmalu zajeli. Evgenij se je cesarju 
vrgel k nogam in ga prosil za življenje. Ko ga je prosil, mu je neki vojak odsekal glavo. Arbogast, ki je 
zbežal, seje po bitki sam pokončal. (8) Govori se tudi, da naj bi v istem času kot je tekla bitka, v božji hiši 
y Hebdomu, v kateri je cesar pred pohodom na vojno molil, hudič nekega obsedenca dvignil kvišku. Le-ta 
je Janeza Krstnika ozmerjal, češ daje bil obglavljen, in med psovanjem je zavpil: 'Ti zmaguješ nad menoj in 
(ti) prežiš na mojo vojsko!' Navzoči, ki so se, kar je razumljivo, silno zanimali za to vojno, da bi kaj novega 
slišali ali brali, so si zaprepaščeni zabeležili datum (dogodka). Nedolgo zatem so tisti, ki so se bitke 
udeležili, potrdili, daje le ta potekala na isti dan. Pripoveduje se, da so se te stvari tako zgodile. 
Sozomenov opis vojne med Teodozijem in Evgenijem je dragocen zato, ker nam najbolj 
podrobno slika prestop Arbitionove armadne skupine na Teodozijevo stran, dogodek, ki ga 
latinski sodobni viri (Rufin in Orožij) prav kratko omenjajo. Pripoved o motivih za prestop in o 
poteku razgovorov je legendarno obarvana. Z oziram na to, da se avtor sklicuje na udeležence 
bitke pri Frigidu na Teodozijevi strani, je vsekakor verjetno, da bistveni del pripovedi o 
prestopu (pogajanja, Teodozijeva obljuba) ustreza resnici. Epizoda v Hebdomu, s katero 
Sozomen zaključuje opis vojnih dogodkov, kaže na to, da je bil avtor pod vplivom sodobne 
hagiografske književnosti. 
9. Teodoret iz Kira v bližini Antiohije je v letih 449-450, v času pregnanstva v Apameji, 
napisal obsežno Cerkveno zgodovino za obdobje od 323 (začetek arianizma) do 428. Delo, 
napisano z močnimi apologetskimi in protiheretičnimi tendencami (zlasti proti arianizmu), 
temelji na Sokratu, Sozomenu in Rufinu, prinaša pa tudi vrsto novih podatkov. Teodoret, avtor 
zbirke življenjepisov menihov iz sirijske puščave (Historia religiosa), je bil še bolj kot Sozomen 
pod vplivom hagiografske književnosti, kar odraža tudi njegov opis bitke pri Frigidu. V prevodu 
se opis (Hist. eccl. 5,24,1-17) glasi: 
"(1) Na ta načinje prepobožni cesar vzpostavil mir v cerkvah. Še prej kot je nastopil mir, je ob novicah 
o Valentinijanovi smrti in Evgenijevi uzurpaciji odšel z vojsko v Evropo.(2) V tistem času je živel v Egiptu 
neki Janez, ki je imel v časteh asketsko življenje. Deležen je bil duhovne milosti in tistim, ki so ga 
povprašali, je napovedal mnoge stvari v prihodnosti. K temu je poslal bogaljubeči cesar, da bi izvedel, ali 
naj se vojskuje proti samozvancema. Cesarju je napovedal, da bo v prvi vojni zmagal brez prelivanja krvi, v 
drugi pa bo zmagal šele po zelo krvavi bitki. (3) S tem upanjem je cesar šel na vojno, pobil v bitki številne 
sovražnike, vendar izgubil številne barbare, svoje zaveznike. Poveljniki, ki so bili mnenja, da je pod 
orožjem premalo vojakov, so svetovali, da bi ustavili vojno, nato pa bi z nastopom pomladi zbrali vojsko, s 
katero bi sovražnike presegali po številu. Prepobožni cesar tega predloga ni sprejel. (4) Dejal je, da se ne 
sme dopustiti, da bi se Odrešenikovemu križu očitala tolikšna slabost, Herkulovi podobi pa priznala takšna 
moč. 'Kajti križ je vodnik te vojske, sovražne pa ona (podoba).' S takšno vdano vero je izrekel te besede. 
Ker je bila vojska, ki mu je preostala, maloštevilna in brez pravega poguma, si je poiskal kapelico na vrhu 
gore, kjer je bil vojaški tabor, in vso noč prebil tako, da je ponižno molil h Gospodu vsega. (5) Ob 
petelinjem petju pa je njegovega duha premagal spanec. Ko je ležal na steptanih tleh, se mu je zdelo, da vidi 
dva moža, odeta v bela oblačila, ki jezdita na bleščeče belih konjih in mu zapovedujeta, naj bo pogumen, 
naj prežene strah, in naj ob zori oboroži in uredi vojsko v bojni red. Povedala sta mu, da sta bila poslana kot 
zavetnika in pomočnika (epìkouroi kaì prómachoi). (6) Eden seje predstavil za Janeza Evangelista, drugi za 
apostola Filipa. Po tem videnju cesar ni nehal moliti, temveč se je molitvi posvetil s še večjo gorečnostjo. 
(7) Isto videnje je imel tudi neki vojak, ki je to razodel svojemu stotniku (lochagós); ta je (novico) 
posredoval tribunu (chiliârchos), tribun je to (novico) prenesel generalu (stratèges). General, ki je menil, da 
to naznanja nekaj novega, je novico sporočil cesarju. (8) On pa je dejal: Tale (vojak) tega ni videl zaradi 
mene, kajti jaz (sam) neomajno zaupam tistima, ki sta mi obljubila zmago. Da pa ne bi kdo mislil, da sem si 
videnje izmislil, ker si želim bitke, je On, ki je Varuh moje cesarske oblasti, naklonil to (videnje) tudi temu 
(vojaku), da bi postal verodostojen pričevalec mojih besed. Kajti skupni Gospod je kot prvemu razodel to 
videnje meni. (9) Opustimo torej strah in sledimo zavetnikoma in vojskovodjema (promâchois kaì 
polemârchois). Nihče naj ne misli, daje zmaga odvisna od množice vojakov, temveč naj vsak upošteva moč 
tistih, ki poveljujejo.' S temi besedami je nagovoril vojake, in ko jim je vlil poguma, so se spustili z vrha 
gore. (10) Samozvanec, ki je od daleč videl, da se (sovražni) vojaki pripravljajo na boj, je oborožil svojo 
vojsko in jo razporedil v bojni red. Sam pa je ostal na nekem griču; dejal je, da si cesar želi umreti in da se 
pripravlja na boj (z namenom), da bi se rešil tega življenja. Poveljnikom je ukazal, naj ga živega in v okovih 
privedejo predenj. 
(11) Že sta si vojski pripravljeni na boj stali nasproti in pokazalo se je, da je bila sovražna vojska 
velikokrat večja, vojska, ki se je borila za cesarja, pa se je kajpada dala zlahka prešteti. Ko so se z ene in z 
druge strani vsuli izstrelki, so se uresničile obljube zaščitnikov v boju (prómachoi). (12) Kajti proti 
sovražnikom se je dvignil silen veter, ki je njihove puščice, kopja in druge izstrelke obračal nazaj, tako da 
64 
Edicija: PG 82, 882-1280 oz. (tekstnokritična) GCS 19. 1954 (L. Parmentier - F. Scheideweiler). O avtorju gl 
QUASTEN. PatrologiaП. 541-559, zlasti 555 si. (zizčrpno lit). 
GCS 19, 324-327 oz. PASCHOUD v: ZOSIME Ш2, 494-496; z latinskim prevodom v PG 82, 1249 D - 1253 C; 
SASEL. Claustra I, št. 33 (povzetek s prevodom Hist. eccl. 5,24,4). 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 19 
so bili vsi ti izstrelki brez haska, saj cesarjevi vojski niso mogli škodovati niti težko oboroženi pešci, niti 
lokostrelci, niti lahko oboroženi vojaki. (13) V obraz jim je nosilo oblake prahu, da so morali zapirati oči in 
varovati svoje ogrožene zenice. Cesarjevi vojaki, ki jih ta vihar ni prav nič prizadel, so neustrašeno pobijali 
sovražnike. (14) Ko so ti videli, kaj se dogaja, in ko so spoznali poseg božje pomoči, so odvrgli orožje in 
cesarja prosili, da bi jim izkazal usmiljenje. Ta jim je odpustil in naklonil milost, vendar jim je ukazal, naj 
nemudoma privedejo samozvanca. Stekli so in se povzpeli na grič, kjer se je oni mudil, ne da bi vedel, kaj 
se je medtem zgodilo. (15) Ko je videl, da so brez sape in s težkim dihanjem izdajajo (svoje) hitenje, je 
mislil, da mu sporočajo zmago; vprašal jih je, ali vodijo s seboj tudi zvezanega Teodozij", kot je bil naročil. 
Odgovorili so mu: 'Ne vodimo njega k tebi, temveč tebe odvedemo k njemu. Tako je namreč sklenil 
Vsemogočni.' (16) Po teh besedah so ga potegnili s prestola, mu nadeli okove in ga odvedli. Kot ujetnika so 
odvlekli njega, ki se je še malo pred tem oholo postavljal. Cesar ga je spomnil na krivice, ki jih je storil 
Valentinijanu, na nezakonito tiransko oblast in na vojno proti zakoniti cesarski oblasti. (17) Zasmehoval je 
Herkulovo podobo in prazen pogum, ki je od nje izhajal. Nato je izrekel sodbo, pravično in v skladu z 
zakonom o kaznovanju. Tako mogočen je bil (cesar) v miru in v vojni, ker je vedno prosil božje pomoči in 
jo vselej tudi prejel." 
Teodoretov opis bitke je z ozirom na čas in kraj nastanka in z ozirom na avtorjevo izrazito 
tendenco manjše izpovedne vrednosti kot opisa obeh starejših sodobnikov iz prestolnice. 
Teodoret ne omenja ne časa ne kraja spopada, celo Alpe se ne omenjajo. Elementi božje 
navzočnosti so vseskozi v ospredju do take mere, kot da bi imeli pred seboj hagiografsko in ne 
zgodovinsko pripoved. Napoved Janeza iz Likopolis je podana v bolj precizni obliki: svetnik ni 
samo napovedal cesarju zmage v vojni, temveč naj bi tudi sporočil, da bo ta zmaga dosti bolj 
krvava kot v prvi vojni. Prvi, za Teodozija neuspešen dan bitke, je prikazan kot ločen del vojne, 
v kateri je cesar sicer pokončal veliko sovražnikov, vendar izgubil veliko barbarskih pomožnih 
enot. Teodoret kot edini poroča, da so zatem poveljniki Teodoziju svetovali, naj se umakne in 
pripravi na vojni pohod prihodnje leto. Cesar, ki naj bi bil prepričan v božjo pomoč, naj bi 
predlog odbil z utemeljitvijo, češ da se križ, v čigar imenu se bojuje, ne bo niti za trenutek 
uklonil Herkulovi podobi. Spričo takšne utemeljitve se zdi poročilo o posvetu vprašljivo, čeprav 
ga nekateri ocenjejejo kot enega redkih avtentičnih delov Teodoretovega opisa. Teodozijevo 
nočno molitev, ki jo omenjata Sokrat in Sozomen, je Teodoret postavil v molilnico ("oikfskon 
euktéion") v taboru vrhu gore. Ker molilnico omenja med zgodnjimi viri samo on, ne moremo te 
omembe šteti kot dokaz za obstoj molilnice (kapele) na Hrušici, tudi zato ne, ker se je Teodozij 
tedaj nahajal v bližini bojišča. Teodozijeva sanjska vizija spominja na nadnaravne sanje kot 
božje naznanilo človeku v nekem kritičnem trenutku. Sanjska videnja nastopajo večkrat v Bibliji 
in v hagiografski književnosti, omenjajo se v poganski književnosti, v 4. stoletju pa pri cesarjih 
pred odločilnimi bitkami s pogansko vojsko. Posebnost te sanjske vizije je, da v njej ne 
nastopa Bog, temveč "nebeška jezdeca" angelskih lastnosti, in da ima kot potrditev božje 
pomoči isto vizijo še neki neimenovani Teodozijev vojak. Te sanje moremo označiti kot 
hagiografski element v zgodovinski pripovedi, katerega histeričnost je sporna. Če upoštevamo 
dejstvo, da so s podobnimi videnji - dejanskimi ali izmišljenimi - vojskovodje v antiki skušali 
dvigniti moralo svoje vojske pred odločilnim spopadom, kot nam poroča Frontin, 
Teodoretovega poročila ne moremo a priori označiti za golo izmišljotino. Nerešljivo ostane le 
vprašanje, od kod bi lahko zvedel za Teodozijeve sanje pred odločilno bitko avtor iz Sirije več 
kot pol stoletja kasneje. 
Teodozijeva sanjska vizija, ki jo omenja med viri iz 5. stol. samo Teodoret, je prek 
Kasiodorove latinske priredbe cerkvene zgodovine Teodorja Lektorja z začetka 6. stol. - le-ta 
prinaša povzetke iz predstavljenih cerkvenih zgodovin 5. stol. - prešla v zahodno srednjeveško 
historiografijo (Landolfus, Frutolf, Dandulus), prav tako je vplivala na predstave bizantinskih 
zgodovinarjev (Kedrenos, Nikephoros Kallistos). 
Na elemente hagiografske stilizacije naletimo tudi pri samem prikazu bitke: Evgenijeva 
vojska je močnejša, ima ugodnejši bojni razpored in v zmago prepričani Evgenij, ki med bitko 
sedi na prestolu na vzpetini (tako kot Kserkses med bitko pri Salamini), ukaže svojim, naj 
66 SEECK - VEITH, Die Schlacht am Frigidus, 465; LIPPOLD, Theodosius 1,906. 
Prim, nazadnje VUGA, Bitka ob reki Frigidus (kot v op. 2), 53. 
6 8 Prim. Prva Mojzesova knjiga 15,12-16; 20,3; 28,10-15; 37,5 ss; 40,5; Prva Samuelova knjiga 3,3 ss; Prva knjiga kraljev 
3,5 ss; Danijel 4 in 7; Druga knjiga Makabejcev 15,12-17. A. BRASSEUR, Le songe de Théodose le Grand, Latomus 2, 1938, 
190-195, opozarja na podobno vlogo Dioskurov kot nebeških jezdecev in pomočnikov v bitki v poganskih predstavah. 
"Prikazovanja" Dioskurov neposredno pred bitko so služila dvigu morale v vojski; prim. FRONTINUS. Strategematon 1,11,8-9 
(ed. C E . Bennett, LCL, 74). O prikazovanjih cesarjev Konstantina in Licinija gl. op. 137. 
20 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
Teodozija ujamejo in privedejo k njemu. Opis orkanskega vetra ima pri Teodoretu nov element: 
veter naj bi dvignil prah, ki naj bi sovražno vojsko bil v oči in jo s tem onesposobil. Pomen 
oblaka prahu se zdi pretiran, saj v primeru Vipavske doline ne gre za puščavsko ali peščeno 
območje, kakršnega je avtor poznal iz svoje dežele. Sklepni del bitke z Evgenijevo aretacijo je 
prav tako prikazan v duhu hagiografske književnosti. Teodozijeva zmaga je zmaga krščanskega 
Boga nad Herkulom, prepobožni (pistótatos) cesarje spričo svoje bogaboječe drže vedno znova 
deležen božje zaščite. 
10. Zosim, visok uradnik (comes, advocatus fisci) poganskega prepričanja iz časa cesarja 
Anastazija (498-518), je v svoji "Novejši zgodovini" posredoval pogansko videnje dogodka, ki 
se od vseh doslej obravnavanih razlag krščanskih avtorjev bistveno razlikuje. Zosimova 
zgodovina je v večjem delu skoraj dobesedno prepisana po neoplatoniku Evnapiju iz Sard (345-
420). Fotij namreč pripoveduje, da posreduje Zosim le nekoliko skrajšano verzijo Evnapijevega 
dela ^naslovom "Hypomnémata historika" v 14 knjigah (za čas 270-404, torej tudi za dogodke 
394), zato bi z ozirom na čas nastanka predloge ta vir lahko uvrstili na prvo mesto med 
grškimi viri (pred Filostorgijem). Zosim nam torej približno eno stoletje po bitki pri Frigidu 
posreduje poročilo sodobnika dogodka, ki je bil edini med poročevalci odkrit pogan in kot tak 
izrazito nenaklonjen cesarju Teodoziju. Ker gre za zelo pomembno poročilo, ga v prevodu 
posredujemo v celoti. 
"(1) Potem koje uredil te stvari, je svojega mlajšega sina Honorija vzel s seboj na pohod, prešel z veliko 
naglico vse vmes ležeče dežele, se polastil prehodov čez Alpe in se pojavil popolnoma nepričakovano pred 
sovražnikom. (2) Evgenija je z nenadnim prihodom silno prestrašil. Ker je ocenil kot bolj primerno, da 
pošlje nad sovražnike barbarske enote in da najprej le te izpostavi nevarnosti, je ukazal Gainu, naj gre v 
napad z ljudstvi, ki so mu podložna, sledijo pa naj mu ostali poveljniki, ki so poveljevali barbarskim 
oddelkom, sestavljenim iz konjenikov, lokostrelcev na konjih in pešcev. (3) Ko jim je prišel nasproti 
Evgenij s celotno vojsko in sta armadi trčili druga ob drugo, je v trenutku, ko je potekala bitka, nastopil tak 
sončni mrk, da se je dolgo časa zdelo, kot da je padla noč. Vojski, ki sta na ta način bojevali nočno bitko, 
sta uprizorili tak pokol, da je še istega dne doletela smrt večji del Teodozijevih zaveznikov, od poveljnikov 
pa Bakurija, ki se je s svojimi najbolj hrabro pognal v nevarnosti. Drugi (poveljniki) so se s preostalimi 
(možmi) iznenada pognali v beg. (4) Ko je padla noč in sta se vojski ponovno uredili, je Evgenij, navdušen 
zaradi zmage, razdelil najbolj zaslužnim darila, vojakom pa je dovolil, da so se pogostili, saj je menil, da po 
tako težkih izgubah nadaljevanje vojne ni več mogoče. Ti so se še vedno gostili, ko je cesar Teodozij videl, 
da se bo kmalu pričelo daniti. Z vso vojsko je planil nad sovražnike, ki so še spali, in jih pobijal, ne da bi se 
ti sploh zavedali, kaj se dogaja. (5) Prodrl je celo do Evgenijevega šotora in pri tem pobil veliko število 
njegovih spremljevalcev. Nekateri, ki jih je strah vrgel iz spanja, so se zapodili v beg in so bili zajeti. Med 
njimi je bil tudi sam Evgenij, ki so ga zgrabili, mu odsekali glavo, jo nataknili na dolg kol in jo nosili po 
taboru. Kazali so jo tistim, ki so še vztrajali na njegovi strani in jim dopovedovali, naj sedaj, kot se za 
Rimljane spodobi, prestopijo na cesarjevo stran, kajti samozvanec je pokončan. (6) Vsi, ki so ostali živi po 
zmagoviti bitki, so planili k cesarju, ga oklicali za avgusta in ga prosili odpuščanja za svoja krivična 
dejanja. Cesar jim je rad odpustil. Arbogast, ki je menil, da pri cesarju ne bo našel milosti, se je zatekel v 
najbolj neprehodno gorovje. Koje spoznal, da njegovi zasledovalci preiskujejo vsak kotiček, se je vrgel na 
meč; raje je šel v prostovoljno smrt kot pa da bi padel sovražnikom v roke." 
Evnapijev opis bitke, ki ga posreduje Zosim, se od vseh dosedanjih precej razlikuje. 
Predvsem je vpadljiva popolna odsotnost religioznih elementov. Ne na Evgenijevi, ne na 
Teodozijevi strani bogovi ne nastopajo, vojna med Teodozijem in Evgenijem je opisana kot 
običajna državljanska in ne verska vojna, verska pripadnost ene in druge strani se pri opisu 
vojne sploh ne omenja. Pisec za poraz v sami bitki sicer bolj uspešne Evgenijeve vojske krivi 
Evgenija, njegovo naivnost, neizkušenost in neprevidnost po prvem uspešnem dnevu bitke. Kot 
neobičajen element, ki bitko spremlja, ne nastopa pa v korist ali škodo nobene od bojujočih se 
strani, nastopa pri Evnapiju-Zosimu sončni mrk. V obliki, v kakršni se отепЦ je že spričo 
celodnevnega trajanja brez dvoma napačen element Evnapijeve pripovedi. Postavlja se 
69 
PHOTIOS, Bibliotheke. Cod. 98; gl. PASCHOUD v: ZOSIME I (Paris 1971), IX-XI (izvirnik in franc prevod) O 
Evnapiju kot zgodovinarju prim. R.C. BLOCKLEY, The Fragmentary Classicising Historians of the Later Roman Empire 
Eunapius, Olympiodonis. Pnscus and Malchus. I (Liverpool 1981). 1-26: 97-106: II (1983). 1-150 (edicija fragmentov s 
komentarjem). 
Historia nea 4,58. Temeljno edicijo in komentar je pripravil PASCHOUD v: ZOSIME П/2 427-328 in 466-468 
SASEL, Claustra I, št. 32 (povzetek); gl. tudi ZOSIMOS, Neue Geschichte, übersetzt und eingeleitet von O. VEH erläutert von S 
REBENICH. Stuttgart 1990, 205 sl. in 355 si. Kratko o Zosimu in njegovem delu tudi R. BRATOŽ, ZČ 46. 1992. 267-270 
(predstavitev navedene nemške izdaje Zosima). 
Časovno najbližji in v virih dokazani je sončni mrk 20. nov. 393 (Fasti Vindobonenses priores 520. z napačnim 
datumom 27. okt.; Mommsen, Chronica minora I, 298; MARCELLINUS COMES, Chron. a. 393 (brez datuma)- Chron min H 
63). Ta mrk je bil gotovo viden v Konstantinoplu. Prim. PASCHOUD v: ZOSIME II/2. 476-477 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • i 21 
Slika 2- Valvasorjeva grafična upodobitev bitke pri Frigidu (J. V. Valvasor, Die Ehre des Herzog­
tums Krain, Laibach-Nürnberg 1689, IV. Band, str. 207 (Buch XIV, Cap 16)): Vir avtorjevega 
navdiha je Rufin, ki omenja Teodozijevo molitev na visoki skali. Iz Valvasorjeve postavitve bitke 
na Kranjsko in upodobitve vipavskega gradu v ozadju je razvidno, da je avtor domneval kot kraj 
odločilne bitke ravnico med Vrhpoljem in Dupljem, čeprav teh krajev pri samem opisu bitke ne 
omenja 
vprašanje, ali je poganski avtor orkanski veter, "nadnaravni" vremenski pojav v korist 
Teodozijeve vojske, ki so ga kristjani razumeli kot poseg Boga, samo nadomestil z drugim 
pojavom, ki mu je bil bližji in je bil po učinku "nevtralen". Pri tem je Zosim naravni pojav 
postavil na prvi dan bitke, medtem ko v izročilu krščanskih avtorjev orkanski veter nastopa na 
drugi odločilni dan bitke. Možno je, da se Evnapij-Zosimova omemba dnevne zamračitve 
nanaša na zatemnitev ozračja ob nastopu vetra, kar bi Evnapij lahko izvedel iz pripovedovanja 
udeležencev bitke. Sodbo o tem, do kakšne mere Evnapij-Zosimova pripoved lahko ustreza 
resnici, lahko da v tem primeru le vremenoslovec. 
Evnapij-Zosimova pripoved prinaša še nekaj zanimivih podatkov, ki so v posameznih 
primerih podobni onim pri krščanskih avtorjih, spet drugič pa se od njih razlikujejo. Avtor kot 
edini poleg kronista Marcelina iz 6. sto], (gl. št. 13 d) napačno poroča, da je Teodozij vzel s 
seboj na pohod mlajšega sina Honorija. Teodozijev pohod opisuje kot izredno hiter in omenja 
presenečenje na Evgenijevi strani, kar prav tako ne ustreza7resnici. Teodozijev prihod ni bil tako 
hiter, da se Evgenijeva vojska nanj ne bi mogla pripraviti. V nadaljevanju se ne omenjata kraj 
7 2 Prim. PASCHOUD v: ZOSIMEII/2, 487 (Addendum). 
" Gl. k temu PASCHOUD v: ZOSIME ГО2, 466 si. (op. 210). 
7 4 Teodozij je šel na pohod v drugi polovici maja 394 (ne že v začetku januarja, kot poroča SOCRATES, Hist. eccl. 5,25, 
vir 7), torej je bil z vojsko na poti dobre tri mesece. Teodozijev pohod proti Magnu Maksimu 388 je bil hitrejši: cesar je bil ob 
koncu aprila še v Solunu, 21. junija Še v Skupih, dobra dva meseca kasneje, 28. avgusta, pa je že zajel in usmrtil nasprotnika pred 
Oglejem; prim. PASCHOUD v: ZOSIME II/2, 442 si.. Evgenij je odšel z vojsko iz Milana proti alpskim zaporam pred 1. 
avgustom (AMBROSIUS. Epist. 61,2; PL 16, 1186-1187). 
22 R. BRAT02: BITKA PRI FRIGIDU 
ali datum bitke, prav tako ne zvemo nič o velikosti armad ali številu padlih. Federatska vojska 
na Teodozijevi strani se označuje le generično ("barbari") ali po poveljnikih (Gainas, Bacurius) 
ter po oborožitvi (konjeniki, pešci, "hippotoxótai", lokostrelci na konjih, s čimer so morda 
mišljeni Alani ali Huni). Evnapij-Zosim tudi edini daje smiselno razlago Evgenijevega 
takojšnjega obglavljenja še med bitko: njegovo glavo so na dolgem drogu kazali preostali 
sovražni vojski, da bi le ta čimprej položila orožje, ker je z uzurpatorjevo smrtjo državljanska 
vojna izgubila vsak smisel. Poročilo samo se zdi avtentično saj spominja na podobne dogodke 
po zaključku drugih državljanskih vojn v rimskem cesarstvu. 
11. Theodoros Anagnostes (Lector) (umrl po 518), je na podlagi Sokratove, Sozomenove 
in Teodoretove Cerkvene zgodovine napisal tako imenovano "tridelno zgodovino" (Historia 
tripartita), v kateri je opisal tudi bitko pri Frigidu. Njegovo delo je pred 580 Kasiodor (oz. 
njegov učenec Epifanij) prevedel v latinščino (gl. vir št. 14). Teodorovega zapisa o bitki, ki je 
kompilacija iz omenjenih cerkvenih zgodovinarjev, ne navajamo, ker ne vsebuje nobene izvirne 
poteze in ker navajamo v prevodu Kasiodorovo poročilo. Slednje je imelo na Zahodu precejšen 
vpliv, medtem koje Teodorova kompilacija ostala na Vzhodu brez pomembnejših odmevov 
12. Janez iz Antiohije, avtor le fragmentarno ohranjene svetovne kronike (do leta 610), je 
ustvarjal sicer že na pragu srednjebizantinske dobe, vendar je črpal iz del boljših zgodovinarjev 
poznoantične dobe (Evnamj-Zosim, pa tudi cerkveni zgodovinar Sokrat), zato smo ga uvrstili v 
skupino antičnih avtorjev. Fragment, ki ga je ohranil Konstantin Porfirogenet, prinaša tudi opis 
bitke pri Frigidu. Avtor se je zgledoval predvsem po poganskih zgodovinarjih Evnapiju in 
Zosimu. Janezov op ŝ bitke omenja tudi Teodozijevo molitev, ki je standardni del opisov 
krščanskih avtorjev. V pripovedi, ki je vsebinsko skoraj identična z Evnapijevo oz. Zosimovo, 
naj izpostavimo le tista mesta, ki se od predloge razlikujejo, in ki kažejo na to, da je pisec 
uporabljal tudi druge, nam neznane vire. Janez iz Antiohije poroča, da je bitka trajala od srede 
dneva do tretje nočne straže, se pravi okrog 15 ur. Omenja sončni mrk, ki naj bi trajal ves 
dnevni del bitke (kar je povsem absurdno, saj traja popolni sončni mrk lahko le nekaj minut) in 
drugače kot Evnapij-Zosim omenja zvezde na nebu. Avtor omenja Teodozijevo molitev (morda 
po Sokratu, vendar je formulacija zelo kratka in se razlikuje od Sokratove ter se z uporabo 
izpeljanke iz glagola "hiketeüo" deloma približuje Teodoretovi). Po usmrtitvi Evgenijeve na kol 
nataknjene glave ne kažejo le po bojišču, temveč jo nosijo po italskih deželah, kar se zdi spričo 
podobnih dogodkov med drugimi državljanskimi vojnami tudi avtentičen del pripovedi.79 
Arbogastov samomor je različno motiviran kot pri Evnapiju-Zosimu: medtem ko je pri prvem 
vzrok brezizglednost položaja (kar poudarjajo tudi vsi latinski viri), pa ga po Janezu pahne v 
samomor divja barbarska nrav. Očitno je imel Janez na razpolago poleg Zosima še neki drugi 
"poganski" vir s še bolj poudarjenimi elementi poganske razlage (dolžina sončnega тгкги usoda 
Evgenijeve odsekane glave) ali pa je bolj precizno povzemal iz Evnapija kot Zosim. Poleg 
tega je Janez poznal tudi neki krščanski vir, ki pa ga je pritegnil v izjemno skromni meri. Iz 
njega je povzel zelo kratko omembo Teodozijeve molitve, ki je edini religiozni element 
Janezove pripovedi. 
III. Poznoantični latinski povzetki in prevodi (ca. 400-580) 
13. Med poznoantičnimi latinskimi viri o bitki pri Frigidu naj omenimo tudi pet kratkih 
zapisov o vojni med Teodozijem in Evgenijem. Ti zapisi ne omenjajo bitke pri Frigidu, pač pa 
75 
Prostorsko najbližji podoben dogodek je iz leta šestih cesarjev 238, ko so odsekani glavi Maksimina Tračana in 
njegovega sina kazali Oglejcem, nato pa ju prek Italije ponesli v Rim; gl. Historia Augusta, Maximini duo 23,7; 24,4 (D. Magie, 
LCU П, 358 ss.); HERODIANUS, 8,5,9 (CR. Whittaker, LCL, II, 284). Prim. A. LIPPOLD, Kommentar zur Vita Maximini duo 
der Histona Augusta, Bonn 1991, 563 in 569 si. Primer iz 4. stol.: po bitki pri Milvijskem mostu, kije po pomenu primerljiva z 
bitko pri Frigidu, so nosili po Rimu Maksencijevo odsekano glavo (Panegyricus 12 (9) 18,3; ed. R.A.B. Mynors, Oxford 1973, 
284). 7 6 
m™ ™ T H E O D O R O S ANAGNOSTES, Kirchengeschichte, hrsg. v. G. Ch. Hansen, Berlin 1971; ŠAŠEL, Claustra I. št 38- gl 
PHTLOSTORGIUS, Kirchengeschichte (ed. Bidez, GCS 21, 1913,335 app.). Po Teodorju seje zgledoval le Kedrenos (vir 17). 
7g H. HUNGER, Die hochsprachliche profane Literatur der Byzantiner I, München 1978, 326-328. 
„ „ ŠAŠEL, Claustra I, št. 40 (izvirnik in prevod); PASCHOUD v: ZOSIME ГО2, 488 (izvirnik in franc, prevod); prim tudi 
STRAUB, Eugenius, 871. 79 
Gl. op. 75. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 23 
le vojno s Teodozijevo vojaško zmago nad Evgenijem in Arbogastom. Le Pavlin in "Chronica 
Gallica" očitno merita na božji poseg v dogajanje. Vire zaradi kompletnosti navedb navajamo v 
izvirniku in prevodu. 
a. Epitome de Caesaribus (48,]), spis poganskega italskega avtorja iz časa okrog leta 400, 
poroča o Teodozijevi zmagi v vojni: 
"Eugenium quoque tyrannum atque Arbogasten superavit deletis eorum decern mihbus pugnatorum. -
Premagal je tudi samozvanca Evgenija in Arbogasta in pokončal deset tisoč njunih vojščakov." 
Avtor kot edini omenja izgube Evgenijeve vojske. Število deset tisoč zbuja pomisleke, ker 
Orožij navaja isto število padlih gotskih federatov na Teodozijevi strani. 
b . Diakon Pavlin iz Milana, nekdanji Ambrozijev tajnik, je leta 422, v času svojega 
zadrževanja pri sv. Avguštinu v Afriki, napisal življenjepis škofa Ambrozija, v katerem je 
kratko omenil božjo naravo Teodozijeve zmage nad Evgenijem (Vita s. Ambrosii 31,3) z 
besedami: . 
"Sed Dominus, qui ecclesiam suam tueri consuevit, de caelo iaculatus est ìudicium atque omnem 
victoriam ad religiosum imperatorem transtulit Theodosium." 
"Gospod, ki ima navado varovati svojo cerkev, je z nebes razglasil sodbo (Ps. 76,9) in je popolno 
zmago naklonil pobožnemu cesarju Teodoziju." 
c. Prosperus Tiro, Epitoma Chronicon 1201/1203 (a. 394/5), poroča o dogodkih 394 
naslednje: . . 
"Iohannes monachus anachorita clarus habetur, qui ornatus prophetiae gratia Theodosium consulentem 
de eventu belli, quod adversum Eugenium movebat, victorem futurum praedixit... Theodosius Eugenium 
tyrannum vincit et perimit." . _ , .. . . 
"Slovel je menih - puščavnik Janez, ki ga je krasila milost prerokovanja. Ko ga je Teodozij vprašal po 
izidu vojne, ki jo je začel proti Evgeniju, mu je napovedal zmago... Teodozij je samozvanca Evgenija 
premagal in pokončal." 
84 
č. "Chronica Gallica" (pars posterior 30), poroča k letu 394 naslednje: 
"Ad vindicandum Valentiniani interitum et opprimendam Eugenii tyrannidem Theodosius in Kaliam 
transgreditur aperto dei favore conspirantibus in id ipsum elementis. Eugenio superato Theodosius XVII 
regni sui anno diem obiit." 
"Da bi maščeval Valentinijanovo smrt in zatrl samozvanca Evgenija, je Teodozij vkorakal v Italijo, z 
očitno pomočjo Boga in naravnih pojavov, ki so (njegov podvig) podprli. Po zmagi nad Evgenijem je 
Teodozij v sedemnajstem letu vlade umrl." 
. 85 
d. Marcellinus v.c. Comes, Chronicon a. 394, povzema dogodke z besedami: 
"Theodosius Augustus adsumpto Honorio Caesare eodemque filio contra Arbogasten, qui Eugenium 
tyrannum imperatorem facere ausus est, iterum properavit. Bello commisso Eugenius victus atque captus 
interfectus est. Arbogastes sua se manu perculit." . . 
"Cesar Teodozij je vzel s seboj cezarja Honorija, svojega sina, in drugič pohitel proti Arbogastu, ki si je 
drznil postaviti za cesarja samozvanca Evgenija. V vojni je bil Evgenij premagan, zajet in usmrčen. 
Arbogast se je pokončal sam." 
Poročilo je brez izvirnih potez. Avtor zastopa (tako kot Zosim, vir 10) napačno mnenje, da 
je Teodozij vzel na vojni pohod svojega desetletnega sina Honorija. Drugi stavek o 
Evgenijevem in Arbogastovem koncu je prepisan iz Orozija (Hist. 7,35,19). 
Ostale poznoantične kronike prinašajo še bolj strnjena poročila o državljanski vojni, le ena 
med njimi ("Fasti Vindgbonenses priores") kot edina poleg Sokrata (vir št. 7) navaja točen 
datum Evgenijeve smrti. 
80 Prim. PASCHOUD v: ZOSIME ГО2,477. 
81 edd. Fr. Pichlmayr - R. Gruendel (BT 1970), 175; o delu gl. J. SCHLUMBERGER, Die Epitome de Caesaribus. 
Untersuchungen zur heidnischen Geschichtsschreibung des 4. Jahrhunderts n. Chr., München 1974. 
Ed. Bastiaensen, 92. 
83 Ed. Mommsen, Chronica minora I, MGH AA 9, 1961,463. 
84 Ed. Mommsen, Chronica minora I, MGH AA 9, 1961, 650; PASCHOUD v: ZOSIME Ш2. 500. 
85 Ed. Mommsen, Chronica minora П, MGH AA 11,64. 
86 Kronika "Consularia Constantinopolitana", a. 392 (!) (Chronica minora I. MGH AA 9, 245) poroča le o Teodozijevi 
zmagi nad Evgenijem ("Postmodum Theodosius Aug. occidit Eugenium"), "Fasti Vindobonenses priores", a. 394 (Chron. min. I, 
MGH AA 9,298) pa sporočajo dan Evgenijeve smrti ("his cons, occisus est Eugenius Vin idus Septembris"). 
24 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
14. Kasiodor je v zadnjem obdobju svojega življenja od ustanovitve "Vivarija" po povratku 
iz Bizanca okrog 555 pa vse do svoje smrti okrog leta 580 spodbujal prevajanje grških del v 
latinščino. Sad teh prizadevanj je prevod Teodorja Lektorja (vir 11), ki je pripravil izbor iz 
Cerkvenih zgodovin Sokrata, Sozomena in Teodoreta. Prevod je pripravil na Kasiodorovo 
spodbudo menih Epifanij. Delo z naslovom "Historia ecclesiastica tripartita", ki je poznano 
pod Kasiodorovim imenom, prinaša tudi opis bitke pri Frigidu (Hist. trip. 9,45,9) Opis je 
kompilacija po Sokratu (Hist. eccl. 5,25) in Teodoretu (Hist. eccl. 5,24), brez kakršnihkoli 
izvirnih potez, zato ga ne bomo posebej komentirali. Zaradi večje popolnosti virov navajamo 
prevod tega opisa. 
"Teodozij je pustil oba sinova v Konstantinoplu. Ko je šel na vojno proti Evgeniju, so mu sledili številni 
barbari onstran Donave, da bi se z njim vojskovali proti samozvancu. V kratkem času je z ogromno vojsko 
pnspel v Galijo (!). Tam seje pripravljal na spopad, potem koje zbral zelo številno vojsko. (Socrates Hist 
eccl, 5,25) 
Na neki gori je našel molilnico, kjer je vso noč molil k Bogu. Približno v času petelinjega petja pa gaje 
premagal spanec. V sanjah je videl, kot da leži na polju, ob njem pa jezdita na snežnobelih konjih dva moža 
v belih oblačilih, ki mu ukazujeta, naj ohrani upanje in naj ob svitu pripravi vojake za zmagovito bitko. 
Povedala sta mu, da sta bila poslana njemu v tolažbo. Eden izmed njiju se je predstavil za evangelista 
Janeza, drugi pa za apostola Filipa. Po tem videnju (cesar) ni nehal moliti, temveč je (med jokom) še bolj 
pretakal solze. Isto videnje je bilo razodeto tudi nekemu vojaku in prek raznih (posrednikov) je to zvedel 
cesar. Tedaj je rekel: Ta (vojak) ni imel tega videnja zaradi mene, temveč zato, da ne bi kdo mislil da sem 
si vse skupaj izmislil. Prav zato je bilo to razodeto tudi njemu. Vendar je skupni Gospod kot prvemu to 
razodel prav meni.' (Theodoretus, Hist. eccl. 5,24,4-8) 
Do spopada je prišlo ob reki, ki se imenuje Frigidus("circa fluvium vocabulo Frigidum"). Na tistem delu 
(bojišča), kjer so se bojevali Rimljani proti Rimljanom, je bila bitka enakovredna, kjer pa so se bojevali 
barbari kot cesarjeve pomožne čete, je bila Evgenijeva stran močnejša. Ko je cesar videl, da so barbari 
potolčem, ga je to silno prizadelo; vrgel se je na tla in klical Boga na pomoč. Njegova prošnja ni bila 
zaman. Nekega Bakurija, ki je bil njegov "magister militum", je nenadoma navdal tak pogum, da je s prvimi 
poveljniki pohitel k tistemu delu (bojišča), kjer so bili barbari v hudi stiski. Razbil je (nasprotno) bojno 
vrsto in sovražnike pognal v beg. V tisti uri pa se je zgodil čudež. Zapihal je veter orkanske moči, ki je 
kopja, zalučana od Evgenijevih vojakov, vračal proti njim samim, ona od vojakov cesarjeve strani pa je z 
veliko silo gnal proti sovražnikom. Toliko je namreč zalegla cesarjeva molitev. Na tak način je bilo bitke 
konec. Samozvanec seje zgrudil cesarju k nogam in ga prosil za življenje. Vojaki pa so ga njemu pri nogah 
obglavili. To seje zgodilo na sedemnajsti dan (!) v septembru, ko sta bila Arkadij tretjič in Honorij drugič 
konzula. Arbogast, povzročitelj tolikšnega zla, je zbežal. Ko je dva dni po bitki spoznal, da ne bo mogel 
ostati ziv, se je pokončal z lastnim mečem." (Socrates, Hist. eccl. 5,25) 
IV. Poročila bizantinskih kronistov in cerkvenih zgodovinarjev od 9. do 14. stoletja 
15. Svetovna kronika, ki jo je med leti 811 in 814 napisal Theophanes Homologetes 
(Confessor), prinaša zelo sumaren prikaz državljanske vojne med Teodozijem in Evgenijem z 
bitko "v A|Dskih vratih", z Evgenijevim zajetjem in usmrtitvijo in z Arbogastovim 
samomorom. TeofanovQ vir je eden od prej navedenih cerkvenih zgodovinarjev 5. stoletja, 
najverjetneje Sozomen. Tega poročila majhne vrednosti ne najdemo v latinski priredbi 
Teofanove kronike, ki jo je (skupaj s kroniko patriarha Nikefora in Georgija Sinkela) v 
sedemdesetih letih 9. stol. oskrbel Anastasius Bibliothecarius. 
16. Georgios Monachos (Hamartolos) je sredi 9. stol. v svetovni kroniki priobčil opis bitke 
pri Frigidu, pri katerem se je ravnal predvsem po Rufinu (gl. št. 3).9 ' Pisec je posamezne dele 
Rufinovega opisa v celoti prevedel, posamezne izpustil ali le kratko povzel. Osrednji del opisa 
87 
GÌ. A. MOMIGLIANO, Cassiodoro. Dizionario biografico degli Italiani 21, 1978, 494-504, zlasti 501 (z izčrpno 
literaturo); R. HANSLIK, Epiphanius Scholasticus oder Cassiodor?, Philologus 115, 1971, 107-113. 
8 9 PL 69, 1161-1162 oz. CSEL 71, 1952, 574 (edd. W. Jakob - R. Hanslik); vir je kratko predstavil ŠAŠEL, Claustra I. 39 
THEOPHANES, Chronographia A.M. 5885 (ed. C. De Boor, vol. I, Lipsiae 1883. 73 v. 25-27): ŠAŠEL Claustra I št 
44 (izvirno poročilo s prevodom). O Teofanu gl. HUNGER, Die hochsprachliche profane Literatur I, 334 sl in kratko BRATOŽ 
Poročila, 188. 
o T a l C 0 m e n i S A $ E L - Claustra I, št. 44. Teofanes je imel na razpolago povzetek (Epitome) cerkvenih zgodovinarjev 
Sokrata^ Sozomena in Teodoreta, ki gaje v drugem desetletju 6. stol. pripravil Theodoros Anagnostes (gl. vir št. 11). 
GEORGIUS MONACHUS cognomento HAMARTOLUS, Chronicon breve 4,200 (PG 110, 725 A-B) v 
tekstnokritičnem aparatu edicije Rufinove zgodovine posreduje besedilo Mommsen (RUFINUS. Hist. eccl. 11,33- GCS 9 2 1037-
1039); povzetek vsebine z navedbo uvodnega stavka posreduje ŠAŠEL, Claustra I. št. 45. O avtorju s\ HUNGER I 347 « 
kratko BRATOŽ, Poročila, 188. . i. ЈЧ/ »».. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 • 1 25 
sestavljata Teodozijeva molitev in Bakurijev preboj sovražnih vrst, medtem ko se veter ne 
omenja. Zaradi večje popolnosti virov posredujemo prevod ustreznega odlomka: 
"Ko pa je Teodozij, kije bil prepričan v resničnost vere, zavzel ustja Alp, so se najprej spustili v beg oni 
hudiči, ker so bili prestrašeni zaradi slabe vesti. Tedaj se je Teodozij, ki je stal na visoki skali, od koder je 
mogel videti obe vojski in kjer je bil (obema vojskama) na očeh, kakor po navadi obrnil'k Njemu na pomoč. 
Z obrazom na tleh pred božjim obličjem je vzkliknil: 'Vsemogočni Bog, ti veš, da sem se odpravil v te boje 
maščevanja - prepričan sem, da pravičnega - v imenu Kristusa, tvojega Sinu: če ni tako, me kaznuj, a če 
sem prišel sem iz hvalevrednega vzroka in z zaupanjem vate, podaj svojim roko, da ne bodo govorili 
pogani, kje je njihov Bog?' Gotovost, da je Bog uslišal to molitev pobožnega vladarja, je osrčila navzoče 
vojskovodje za boj. Zlasti Bakurij, mož, ki seje odlikoval v veri, pobožnosti in kreposti duha ter po telesni 
moči in ki je bil njemu (Teodoziju) najbližji, je zdaj s sulico, zdaj s kopji, zdaj z mečem uprizoril pravi 
pokol. Prebil je strnjene in zgnetene sovražne vrste ter si skozi množico trupel in prek kupov mrličev utrl 
pot prav do samozvanca. Ko je prišlo do srditega spopada, so Evgenija z rokami, zvezanimi na hrbtu, 
privedli pred cesarja. Tuje bil konec njegovega življenja in konec vojne. 
17. Georgios Kedrenos je okrog leta 1100 v svetovni kroniki priobčil opis bitke med 
Teodozijem in Evgenijem, v katerem se je zgledoval predvsem po Teodoretovem opisu (vir 9). 
Tako kot v primeru Georgija Hamartola vsebuje bizantinska predstavitev bitke vse bistvene 
sestavine poznoantične predloge, manjka pa opis čudežnega vetra. Tako Kedrenos omenja (po 
Teodoretu) naslednje dogodke: Teodozijevo molitev v kapeli vrh gore; cesarjeve sanje s 
prikazom apostolov Janeza in Filipa, ^nako sanjsko vizijo ima eden od njegovih vojakov; 
spopad na bojnem polju v imenu "častitljivega križa" na Teodozijevi in Herkulove podobe na 
Evgenijevi strani; Teodozijevo zmago z Arbogastovo smrtjo in zajetjem Evgenija. V sklepnem 
delu avtor omenja napoved puščavnika Janeza in poudarja, da seje Teodozij v vojni zanašal na 
božjo pomoč in ne na lastne sile. Prevod odlomka: 
"Ko se je veliki Teodozij vojskoval proti tiranu Evgeniju, je našel molilnico na gori. Tam je padel na tla 
in v solzah prosil Boga, naj mu pomaga. Koje ves obupan nekoliko zaspal, je videl v sanjah dva jezdeca na 
belih konjih, ki sta ga spodbujala, naj ne obupa in naj spodbudi vojsko za boj. Prvi se je predstavil kot 
apostol Janez, drugi kot apostol Filip. Isto videnje je imel tudi neki vojak, ki je to sporočil cesarju. Ko je 
prišlo do bitke, je Evgenijeva vojska prestopila k Teodoziju. Pred Evgenijevo vojsko so nosili podobo 
Herkula, pred Teodozijevo častitljivi križ. ... Ko je Evgenij postal samozvanec, je bil njegov družabnik v 
samozvanstvu Arbogast iz Galije....Vojne proti samozvancu Evgeniju ni začel zanašajoč se na lastne sile; 
kot Janez, neki menih velikega slovesa iz Egipta, se je oborožil s popotno palico namesto s sulico, z 
ogrinjalom namesto s čelado, in koje pobil njegovo spremstvo, gaje živega zajel." 
Brez uporabne vrednosti so kratke omembe vojne med Teodozijem in Evgenijem pri 
Zonaru9 3 iz prve polovice 12. stol. in v dveh kratkih rimanih kronikah iz visoke in pozne 
bizantinske dobe. Konstantinos Manasses je v drugi polovici 12. stol. napisal verzificirano 
svetovno kroniko, v kateri se je kratko (v šestih verzih) dotaknil vojne leta 394.94 Ephraim 
je v prvi četrtini 14. stol. napisal verzificirano svetovno kroniko, v kateri je v štirih verzih 
predstavil vojno med Teodozijem in Evgenijem.95 
18. Nikephoros Kallistos Xanthopulos (u. 1335) je v izredno obsežni Cerkveni zgodovini, 
najobsežnejši, kar se jih je ohranilo iz antike in srednjega veka, priobčil v celoti najdaljši opis 
državljanske vojne med Teodozijem in Evgenijem z bitko pri Frigidu. Avtor je skoraj v celoti 
prepisal ustrezne odlomke iz cerkvenih zgodovinarjev Sozomena in Teodoreta (zlasti slednjega), 
ki jih je povezoval s svojim veznim tekstom. V zaporedju si sledijo naslednje epizode: (a) 
Teodozij poizve pri asketu Janezu iz Likopolis, kakšen bo izid vojne, (b) Cesar pusti sinova v 
prestolnici in gre na vojno, pridružijo se mu barbari ob Donavi; oficirji ga skušajo odvrniti od 
pohoda, češ da armada ni dovolj velika, vendar jih cesar zavrne z besedami, da bo križ zmagal 
nad Herkulom. (c) Cesarjev postanek v Hebdomu v cerkvi Janeza Krstnika. (č) Teodozij z 
92 
GEORGIOS KEDRENOS. Synopsis hislorion, ed. I. Bekker, Bonn 1838, vol. I, 567-568 (PG 121 617 B - O kratko 
predstavitev z uvodnim stavkom opisa bitke posreduje ŠAŠEL, Claustra I, št. 47. O avtorju gl. kratko HUNGER I 393 si • 
BRATOZ, Poročila, 189. ' 
Annales 13,18 (PG 134. 1172 C). 
94 . 
Brevianum historiae metricum, v. 2460-2465 (ed. I. Bekker, Bonn 1838, str. 107 oz. PG 127, 311 B). 
190 C a e s a r e s ' v- 6 2 2 - ° 2 5 (PG 143, 36 C). O obeh kronikah gl. HUNGER, I. 419 ss.; 478 ss.; kratko BRATOŽ, Poročila, 
* Historia ecclesiastica 12.39 (PG 146. 880 B - 888 B); ŠAŠEL, Claustra I. št. 47, prinaša v izvirniku in prevodu izbrane 
odlomke iz opisa dogodkov pred odločilnim delom bitke (PG 146, 880 D - 885 A). 
26 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
Slika 3: Premagani Evgenij. 
Aleksandrijska svetovna kro-
nika iz 5. stoletja (A. Bauer-
J. Strzygowski, Eine Alexan-
drinische Weltchronik, Denk-
schriften d. Akad. d. Wiss. 
Wien 51, 2, Wien 1905, Tafel 
VI; Thélamon, Païens et 
chrétiens, ilustracija 36 v pri-
logi) posreduje edino antično 
upodobitev, ki se nanaša na 
dogodke 6. sept. 394 pri Aj­
dovščini. Rokopis prikazuje 
premaganega Evgenija (napis 
pri glavi: EYrEN [ioc]) v 
zadnjih trenutkih njegovega 
življenja, ko na kolenih in z 
iztegnjeno roko prosi za živ­
ljenje 
vojsko zavzame Alpe, ob spustu zagleda pred seboj ogromno Evgenijevo vojsko; sovražna 
armadna skupina v zasedi zapre Teodozijevi vojski pot nazaj, (d) Sledi spopad, v katerem je 
Evgenijeva stran močnejša in potolče Teodozijeve zavezniške barbarske oddelke, (e) 
Teodozijeva nočna molitev s sanjskim videnjem nebeških jezdecev, (f) Teodozij popelje svojo 
vojsko v bitko pri reki "Frindos". (g) Poveljniki sovražne armadne skupine, ki je bila za hrbtom, 
so se začeli pogajati s Teodozijem, po cesarjevi obljubi prestopijo na Teodozijevo stran. 
Posredujemo sklepni del opisa bitke: 
"Ko je na bojnem polju tekel oster spopad in se ni zmaga nagibala še na nobeno stran, je nenadoma 
privršal proti sovražnikom orkanski veter, ki jih je bil v obraz in zrahljal njihove vrste. Kopja in sulice, ki so 
jih zalučali proti Rimljanom, je s silo obračal in metal proti tistim, ki so jih zalučali. Njihove ščite je zatrpal 
z nesnago in s peskom, nato jih je trgal iz njihovih rok, jim pulil oklepe in jih metal njim samim v obraz. 
Kopja, ki so jih metali Teodozijevi vojaki, so letela proti onim (sovražnikom) z orjaško silo. Zaradi tega jih 
je navdal silen pogum, in ker niso bili (od sovražnikov) nič poškodovani, so z neizmernim zaupanjem 
planili na nasprotnike in jih pobijali. Sovražniki, ki so videli, da se to dogaja z očitno božjo pomočjo, so 
odvrgli orožje in se ponižno zatekli k cesarju ter ga prosili milosti. On je takoj uslišal njihove prošnje in jih 
pomilostil. Nje in druge prebežnike je poslal, da samozvanca ujamejo in privedejo k njemu. Ti so zavpili, 
hitro stekli na vzpetino, na kateri je bil on, ki ni vedel, kaj seje medtem zgodilo. Evgenij je zaradi njihovega 
hitenja in zasoplosti mislil, da prinašajo novice in da so znanilci zmage. Vprašal jih je: 'Ste privedli s seboj 
zvezanega živega Teodozija, kot je bilo zapovedano?' Ti pa so mu odvrnili: 'Nismo poslani, da privedemo 
njega k tebi, temveč tebe k njemu. Zmaga je namreč zasovražila samozvanca in je na strani zakonitega 
cesarja. Tako je namreč zapovedal Vladar vsemirja.' Ko so to povedali, so zvlekli s prestola in uklenili ter 
privedli k cesarju njega, ki je bil malo pred tem tako prevzeten. Teodozij mu je očital to, kar je bil storil 
Valentinijanu, njegovo nezakonito in krivično vladanje ter državljansko vojno, poleg tega je zasmehoval 
Herkula kot njegovega zaveznika. Ko je samozvanec to slišal, se je vladarju ponižno vrgel k nogam in 
prosil, da bi mu poklonil življenje. Ko je tako ponižno prosil, je neki vojak izvlekel meč in mu odsekal 
9 7 Hist. eccl. 12, 39 (PG 146, 885 C - 888 B). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 27 
glavo. Arbogast (Arouagâstes), povzročitelj takšnega in tolikšnega gorja, je dva dneva prebil na begu; ko je 
spoznal, da zanj ni več življenja, se je z mečem pokončal." (Sledi epizoda z obsedencem v cerkvi Janeza 
Krstnika v Hebdomu, gl. vir št. 8). 
Bizantinska historiografija visokega in poznega obdobja prinaša tri daljše opise (Georgios 
Hamartolos, Kedrenos, Nikephoros Kallistos) in eno krajšo omembo bitke pri Frigidu 
(Theophanes). Ohranjeni zapisi temeljijo v treh primerih na grških cerkvenih zgodovinarjih 5. 
stol. (Sokrat, Sozomen, Teodoret) oz. kompilaciji z začetka 6. stol. (Theodoras Anagnostes), le 
Georgios Hamartolos zajema predvsem iz latinskega Rufinovega opisa. Poganska interpretacija 
dogodka, ki jo posreduje Zosim (na podlagi Evnapija) in za njim Janez iz Antiohije, v 
srednjeveškem Bizancu ni naletela na nikakršen odmev, prav tako ne kratek opis "heretika" 
Filostorgija. Pri uporabi svojih virov so bizantinski zgodovinarji zagrešili napake pri imenih 
(Theophanes, ki sledi Sozomenu, označuje Arbogasta z imenom "Argabâstes", pri Nikephoru 
Kallistu se na podlagi Sokratove oblike "Frigdos" omenja reka "Frfndos", Evgenijev 
vojskovodja pa kot "Arouagâstes"). Presenetljivo je dejstvo, da od treh daljših opisov kar dva 
(Georgios Hamartolos na podlagi Rufina in Kedrenos na podlagi Teodoreta), ne omenjata 
čudežnega vetra, tistega elementa, ki naj bi najbolj očitno dokazoval božji poseg v dogajanje in 
ki ga najdemo prav v vseh sočasnih zahodnih latinskih opisih. 
V. Srednjeveški zahodni pisci od 8. do 14. stol. 
(dodatek h "Claustra Alpium Iuliarum I") 
Bitko pri Frigidu na podlagi antičnih latinskih virov opisuje vrsta srednjeveških zahodnih 
avtorjev, ki v dosedanjih pregledih virov niso bili evidentirani. Predstavitev teh poročil naj služi 
kot dodatek zbirki virov, ki jih je v publikaciji temeljnega pomena "Claustra Alpium Iuliarum I" 
zbral Jaroslav Šašel. 
19. Pavel Diakon v Rimski zgodovini (Historia Romanj, napisani pred letom 774, prinaša 
precej podroben opis tega dogodka, ki ga navajamo v celoti: 
Igitur Eugenius atque Arbogastes cum instructa acie Alpium transitus tenere«. Theodosius expers cibi 
ac somni orationi incumbens totam noctem pervigil exegit; cum tarnen se esse a suis destitutum sciret, ab 
hostibus circumsaeptum nesciret, fiducialiter arma corripiens signoque crucis signum proelio dedit ac se in 
bellum, etiam si nemo sequeretur, victor futurus inmisit; nam consultus Iohannes anachoreta eum victurum 
spoponderat. Quem cum Arbitio hostilium partium comes ignarum circumpositis excepisset insidiis, 
conversus mox ad reverentiam Augusti eum non solum periculo liberavit, verum etiam auxilio instruxit; 
cumque ad congressionem ventum esset, vehemens turbo ventorum a parte Theodosii in ora hostium ruit, 
qui et ab eius parte spicula missa valenter hosti infigeret et hostili manu missa repellerei Nec mora parva 
suorum data strage victori se Theodosio hostilis exercitus prostravit. Eugenius captus atque interfectus est; 
Arbogastes sua se manu percussit. Praemiserat denique prius Theodosius decern milia auxiliatorum 
Gothorum quae ab Arbogaste comité funditus deleta sunt; quos utique Theodosio perdidisse magis lucrum 
quam detrimentum fuit. Ad cuius laudem ob insignem victoriam poeta quidam eximius sed infidelis inter 
cetera hos versiculos cecinit: 'o nimium dilecte dei tibi militât aether, et coniurati veniunt ad classica venti'." 
Evgenij in Arbogast sta torej z vojsko, pripravljeno za boj, zasedla prehode čez Alpe. Teodozij pa se je 
postil in čul ter je predan goreči molitvi prebedel vso noč. Vedel je, da so ga njegovi zapustili, ni pa vedel, 
da je obkoljen od sovražnikov. Poln vere je zgrabil za orožje, dal z znamenjem križa znak za bitko in se 
pognal v boj; zmagal bi bil, četudi bi mu nihče ne sledil, kajti puščavnik Janez, ki gaje bil vprašal za svet, 
mu je napovedal zmago. Arbition, komes sovražne vojske, ga je nič hudega slutečega zajel v krog in krog 
postavljene zasede; ko se je po nenadnem preobratu v njem zbudilo spoštovanje do cesarja, ga ni samo rešil 
nevarnosti, temveč mu je tudi izkazal pomoč. Ko je prišlo do spopada, je od Teodozijeve strani butnil 
sovražnikom v obraz veter orkanske moči. Le ta je kopja, ki so jih metali z njegove strani, s še večjo silo 
zalučal v sovražnika, ona, ki jih je vrgla sovražna stran, pa je zavračal nazaj. Nenadoma se je sovražna 
vojska vdala zmagovalcu Teodoziju, čigar vojska je utrpela prav majhne izgube. Evgenij je bil zajet in 
pokončan, Arbogast pa se je sam usmrtil. Deset tisoč Gotov, ki jih je bil Teodozij kot pomožne vojake 
poslal naprej, pa je komes Arbogast pobil do zadnjega moža. Izguba le teh je bila Tedoziju bolj v korist 
kakor v škodo. Zaradi imenitne zmage je v njegovo slavo neki slavni, vendar neverni pesnik spesnil med 
drugimi sledeče verze: 'S tabo je Bog, na tvojih straneh nebo se vojskuje, / tvojemu zvoku zavezniške sile 
vetrov so pokorne.'" 
Opis Pavla Diakona temelji na Oroziju (Hist. 7,35,13-19). Orozijev opis je avtor mestoma 
precej skrčil, vendar tako, da je ohranil vse poglavitne poudarke izvirnika kot so: Teodozijeva 
molitev (precej skrčen opis), začetek bitke s Teodozijevim znamenjem križa, Arbitionova 
Historia Romana 12,4; ed. H. Droysen, MGH AA 2, 1879, 190. 
28 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
predaja, orkanski veter (tukaj je opis najbolj skrčen), Evgenijeva in Arbogastova smrt s sklepno 
omembo smrti deset tisoč Gotov na Teodozijevi strani, kar naj bi bilo (prosto po Oroziju) 
"magis lucrum quam detrimentum". Poleg Orozija je Pavel Diakon uporabljal še Prosperavo 
Kroniko, iz katere j e povzel notico o tem, da je dal Teodozij pred pohodom prositi za svet 
puščavnika Janeza. Klavdijanova verza, s katerima se zaključuje opis bitke, je Pavel povzel po 
Avguštinu (vir št. 4); njihovega avtorja je (kot Avguštin, le z drugimi besedami) označil kot 
poganskega pesnika, vendar ga za razliko od Avguština ni imenoval. Pavlov opis temelji na treh 
poznanih latinskih virih iz 5. stol. in ne prinaša v proučevanje same bitke nikakršnih novih 
elementov. 
20. Freculphus, škof iz Lisieuxa v rjgrmandiji, je leta 829 napisal svetovno kroniko, v kateri 
je priobčil daljši opis bitke pri Frigidu. Opis je dobesedno povzet po Oroziju (Hist. 7,35,13-
19). Od danes uporabljenih izdaj Orozijeve zgodovine se razlikuje le v nekaterih nepomembnih 
ortografskih variantah, zato ga tukaj ne navajamo. 
21. Landolfus Sagax, italski pisec iz časa okrog leta 1000, je v svojem obsežnem opisu 
bitke povzel Kasiodorovo poročilo, ki ga je na dveh mestih razširil. Prvemu delu 
Kasiodorovega poročila, ki je povzeto po Sokratu (5,25; Teodozij z veliko armado in 
barbarskimi pomožnimi enotami pride v Galijo (!)), je dodal uvodni odlomek iz Orozija 
(7,35,13; Evgenij in Arbogast zasedeta alpske prehode). Nadaljeval je po Kasiodoru (na podlagi 
Teodoreta 5,24,5-6; cesarjeva sanjska vizija), nato povzel Orozija (7,35,14-15; Teodozij je 
zapuščen od svojih, ne ve, da je obkoljen od sovražnikov, vendar kljub temu z znamenjem križa 
da znamenje za bitko in se spusti v spopad) in ga v nadaljevanju dobesedno prepisal (7,35,16; 
Arbitio prestopi na Teodozijevo stran; s tem kot "prima salutis via" Teodozija ne le osvobodi 
strahu, temveč mu tudi izkaže pomoč). Sledi opis Teodozijeve molitve na skali (po Rufinu, 
11,33) in orkanskega vetra (po Oroziju, 7,35,17-18). Landolfus je nadaljeval opis bitke ponovno 
po Kasiodoru (na podlagi Sokrata 5,25; Evgenijeva usmrtitev, datirana na 17. sept.(!), 
Arbogastov samomor) in ga zaključil z odlomkom iz Avguština, ki prinaša Klavdijanova verza. 
Ker je osrednji del pripovedi povzet po Kasiodorovem opisu, ustrezni odlomki iz Rufina, 
Orozija in Avguština pa so tudi objavljeni, Landolfov zapis o bitki pri Frigidu - lepljenko iz 
štirih antičnih poročil - navajamo le v prevodu. 
Teodozij je pustil oba sinova v Konstantinoplu. Ko je šel na vojno proti Evgeniju, so mu sledili številni 
barbari onstran Donave, da bi se z njim vojskovali proti samozvancu. V kratkem času je z ogromno vojsko 
prispel v Galijo. Tam se je pripravljal na spopad, potem ko je zbral zelo številno vojsko. Evgenij in 
Arbogast sta s celotno na boj pripravljeno vojsko zasedla prehode čez Alpe. Teodozij, ki je bil na vrhu Alp, 
pa se je postil in bedel in se ves v solzah predajal molitvi. Približno v času petelinjega petja ga je premagal 
spanec. V sanjah je videl, kot da leži na polju, ob njem pa sta dva moža v belih oblačilih in na snežnobelih 
konjih, ki mu ukazujeta, naj ohrani upanje in naj ob svitu pripravi vojake za zmagovito bitko. Povedala sta 
mu, da sta bila poslana njemu v tolažbo. Eden izmed njiju se je predstavil za evangelista Janeza, drugi za 
apostola Filipa. Po tem videnju (cesar) ni nehal moliti, temveč je (med jokom) še bolj pretakal solze. Isto 
videnje je bilo razodeto tudi nekemu vojaku in prek raznih (posrednikov) je to zvedel cesar. Tedaj je rekel: 
Ta (vojak) ni imel tega videnja zaradi mene, temveč zato, da ne bi kdo mislil, da sem si vse skupaj izmislil. 
Prav zato je bilo to razodeto tudi njemu. Vendar je skupni Gospod kot prvemu to razodel prav meni.' Koje 
vedel, da so ga njegovi zapustili, ni pa vedel, daje obkoljen od sovražnikov, je poln vere zgrabil za orožje, z 
znamenjem križa dal znamenje za bitko in se pognal v boj; zmagal bi bil, četudi ne bi nihče šel za njim. 
Najprej se je pot rešitve pokazala z Arbitionom, komesom sovražne vojske. Ko je ta v krog in krog 
razpostavljene zasede zajel nič hudega slutečega cesarja, se je po.nenadnem preobratu v njem zbudilo 
spoštovanje do navzočega avgusta, tako da ga je ne le rešil nevarnosti, temveč mu tudi izkazal pomoč. Do 
spopada je prišlo ob reki, ki se imenuje Frigidus. Na tistem delu (bojišča), kjer so se bojevali Rimljani proti 
Rimljanom, je bila bitka enakovredna, kjer pa so se bojevali barbari kot cesarjeve pomožne čete, je bila 
Evgenijeva stran močnejša. Ko je cesar videl, da so barbari potolčeni, ga je to silno prizadelo. Stoječ na 
visoki skali, od koder je mogel videti obe vojski in kjer je bil sam vsem na očeh, je vrgel orožje predse, se 
obrnil k običajni pomoči in z obrazom na tleh klical Boga kot pomočnika z besedami: 'Vsemogočni Bog, ti 
veš, da sem se odpravil v te boje maščevanja - prepričan sem, da pravičnega - v imenu Kristusa, tvojega 
Med latinskimi viri poročala o tem, daje Teodozij vprašal za svet puščavnika Janeza, tudi (obširneje) RUFINUS. Hist, 
eccl. 11, 32 (ed. Mommsen, GCS 1X.2, 1908, 1036) in s kratko omembo ( "accepte rursus prophetico responso") AUGUSTINUS. 
De civitate Dei 5,26 (ed. WM. Green, LCL, 11,268). Pavlova formulacija je najbližja Prosperovi (gl. vir 13 c) 
'°° Chronica П, 4,28 (PL 106. 1227). 
" " Additamenta ad Pauli Historiam Romanam 190 (17-32) (ed. Droysen, MGH AA 2. 1879. 352-353). 
1 0 2 ŠAŠEL, Claustra I, št. 22, 25-26. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 29 
Sina: če ni tako, me kaznuj, a če sem prišel sem iz hvalevrednega vzroka in z zaupanjem vate, podaj svojim 
roko, da ne bodo govorili pogani, kje je njih Bog?' Njegova molitev je bila takoj uslišana. Nekega Bakurija, 
ki je bil njegov "magister militum" in se je odlikoval v veri, pobožnosti in kreposti duha, je navdal tak 
pogum, da je s prvimi poveljniki pohitel k tistemu delu (bojišča), kjer so bili barbari v hudi stiski. Razbil je 
(nasprotno) bojno vrsto in sovražnike pognal v beg. V tisti uri se je zgodil čudež. S Teodozijeve strani je 
proti sovražnikom zapihal veter orkanske moči, ki je udarjal ob ščite sovražnikov jm z njimi bil ob njihove 
prsi, jim jih trdovratno tiščal v obraz in s tem zastiral pogled, jih trgal in tako razkrival njihova telesa, jih 
obračal in jim jih tiščal v hrbet. Kopja, ki so jih z vso silo vrgli sami, je sunek vetra prestregel, jih zasukal in 
pognal nazaj, da so se pogubno zabadala vanje. Tista, ki so jih zagnali njegovi (Teodozijevi) vojaki, je nosil 
po zraku silneje, kakor je bilo v človeški moči, tako da so se po letu skozi velikansko praznino silovito 
zabadala v sovražnika. Na ta način je bilo bitke konec. Samozvanec se je zgrudil cesarju k nogam in ga 
prosil za življenje. Vojaki so ga njemu pri nogah obglavili; (to se je zgodilo) na sedemnajsti dan meseca 
septembra v letu tretjega Arkadijevega in drugega Honorijevega konzulata. Arbogast, povzročitelj 
tolikšnega zla, je zbežal. Ko je dva dni po bitki spoznal, da ne bo mogel ostati živ, se je pokončal z lastnim 
mečem. V njegovo slavo je zaradi imenitne zmage Klavdijan, neki slavni, vendar poganski pesnik, med 
drugimi s temi verzi izrazil pričevanje Bogu in Človeku: 'S tabo je Bog, na tvojih straneh nebo se vojskuje, 
tvojemu zvoku zavezniške sile vetrov so pokorne.' 
22. Svetovna kronika, ki jo je napisal Frutolf iz Michelsberga pri Bambergu (umrl 1103), 
nadaljeval in dokončal pa Ekkehard iz Aure (umrl 1125) prinaša daljši opis bitke, ki temelji na 
različnih antičnih virih. Opis, enega najboljših v srednjeveški zahodni historiografiji, navajamo 
v celoti: 
Relictis igitur ambobus filiis in urbe Constantinopolitana, Theodosius contra Eugenium pergit, moxque 
illi exercitus Wisigotharum plus quam viginti millium occurrit; Eugenius itaque et Arbogastus cum transitus 
Alpium tenerent, Theodosius in summis Alpibus constitutus, jejuniis et orationibus intentus erat. Circa 
gallorum vero cantum sopore constrictus, vidit in somnis, quasi jaceret in campo et astarent ei duo quidam 
viri in vestibus albis, equis candidissimis residentes, jubentes eum habere fiduciam primoque diluculo 
preparare milites ad victoriam, seque dicebant ad solatium sibi destinâtes. Quorum alter dicebat, se esse 
Johannem evangelistam, alter Philippum apostolum. Quae visio etiam alicui militi revelata est. Qua visione 
comperta, uberiores in oratione lacrimas fudit, et in crastinum facta congressione, turbo ventorum maximus 
a parte Theodosii in ora hostium surrexit, qui tela, quae ipsi mittebant, in ipsos retorquebat, ea vero, quae ab 
ejus parte missa sunt, ultra mensuram humani jactus per magnum inane portata valenter hostibus infigebat. 
Eugenius itaque corruens ad pedes imperatorie, veniam rogabat, sed a militibus circa pedes ejus capite 
truncatus est; Arbogastus vero propria se manu interfecit, consulatus Archadii anro tercio et Honorii 
secundo. Ad laudem vero Theodosii ob insignem victoriam poeta quidam nomine Claudianus, sed paganus, 
inter cetera hujusmodi versibus Deo et homini testimonium cecinit: 
O nimium dilecte Deo, cui militât aether, 
et coniurati veniunt ad classica ventL 
Teodozij je oba sinova pustil v Konstantinoplu in pohitel proti Evgeniju. Brž se mu je pridružila vojska 
Zahodnih Gotov z več kot dvajset tisoč vojaki. Evgenij in Arbogast sta zasedla prehode čez Alpe. Teodozij, 
ki je bil na vrhu Alp, pa se je ves predal postu in molitvi. Ob petelinjem petju ga je premagal spanec; v 
sanjah je videl, kako leži na polju, ob njem pa sedita na snežnobelih konjih dva moža v belih oblačilih, ki 
mu ukazujeta, naj ne izgubi upanja in naj ob svitu pripravi vojake na zmagovito bitko. Povedala sta mu, da 
sta bila poslana njemu v tolažbo. Eden od njiju se je predstavil kot evangelist Janez, drugi pa kot apostol 
Filip. To videnje je bilo razodeto tudi nekemu vojaku. Ko je (cesar) zvedel za to (vojakovo) videnje, je 
molil med neutolažljivim jokom. Med spopadom naslednjega dne je s Teodozijeve strani butnil 
sovražnikom v obraz veter orkanske moči. Ta je kopja, ki jo jih zalučali, zasukal proti njim samim, ona pa, 
ki so jih metali z njegove (Teodozijeve) strani, pa je nosil silneje kot je v človeški moči skozi velik prostor 
in jih silovito zabadal v sovražnike. Evgenij seje zgrudil cesarju k nogam in ga prosil odpuščanja, vendar so 
ga vojaki ob njegovih nogah obglavili. Arbogast se je ubil sam. (To se je zgodilo) v letu tretjega 
Arkadijevega in drugega Honorijevega konzulata. V Teodozijevo slavo je zaradi sijajne zmage neki pesnik 
Klavdijan, ki je bil pogan, med drugimi s temi verzi spesnil pričevanje Bogu in Človeku: S tabo je Bog, na 
tvojih straneh nebo se vojskuje, / tvojemu zvoku zavezniške sile vetrov so pokorne. 
Frutolfov opis je centon na podlagi različnih latinskih virov. Avtor začne po Kasidororu 
(cesar pusti sinova v prestolnici in se odpravi na vojno), nadaljuje po Oroziju (povzema Hist. 
7,35,13-14: Evgenij in Arbogast zasedeta alpske zapore, Teodozijeva molitev vrhu Alp), sledi 
daljši odlomek iz Kasiodora (Teodozija proti jutru premaga spanec, sanjska vizija z nebeškima 
jezdecema), nato zopet iz Orozija (povzetek Hist. 7,35,17: orkanski veter udari v sovražnika, 
njegova kopja nese nazaj, izstrelkom Teodozijeve vojske da silno moč). Opis sklepnega dela 
bitke je povzet po Kasiodoru (obglavljenje Evgenija, ko ta cesarju pri nogah prosi milosti, 
Arbogastov samomor, letnica bitke) in Avguštinu (Klavdijanova verza v pričevanje božje 
pomoči Teodoziju). Avtor prinaša v mozaiku že znanih virov le eno poročilo, ki gaje postavil v 
"" Chronicon universale A.D. 388 ss. (PL 154. 760 C - 761 A). 
30 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
Slika 4: Prizorišče bitke pri Frigidu (na podlagi karte, ki jo posreduje F. Paschoud v prilogi k: 
Zosime II, 2; gl. tudi str. 486 si, in »Pregledne karte občine Ajdovščina«, Ljubljana 1989). Po 
analizi O. Seecka in G. Veitha, ki se ji v glavnih rezultatih pridružuje več kasnejših avtorjev (gl. 
op. 119—121) in tudi avtor razprave, naj bi bitka potekala na območju Vrhpolja, Duplja in 
Zemona, premagano Evgenijevo vojsko pa naj bi zasledovali v jugovzhodni smeri proti reki Vipavi 
(Frigidu). Drugo, v dosedanji diskusiji »alternativno« bojno polje, naj bi bilo med Ajdovščino in 
izlivom Hublja v Vipavo pri Ustju (gl. op. 120). Kot odprto puščamo vprašanje, ali gre v primeru 
cestnih postaj »Fluvio Frigido« (36 milj od Ogleja, Itin. Anton. 128, 7) in »mutatio Castra« (35 milj 
od Ogleja, Itin. Burdig. 560, 2) za identična kraja (prim. op. 31). Poudarimo naj, da spričo odsot­
nosti kakršnihkoli zanesljivih materialnih najdb ostajata obe območji spopada (prvo, označeno s 
prekinjeno črto, in drugo, označeno s pikami) hipotetični. 
uvodni del pripovedi. Teodoziju naj bi se pridružilo na začetku pohoda več kot dvajset tisoč 
Gotov. Poročilo prinaša med antičnimi viri samo Jordanes. 
23. Hugo od sv. Viktorja (109^-1141) je v delu z naslovom "Excerptiones allegoricae" 
priobčil daljši opis bitke pri Frigidu, kije skoraj v celoti povzet po Oroziju (Hist. 7,35,13-19). 
Pri uporabi svojega vira je bil mestoma površen; tako je pri opisu posledic orkanskega vetra en 
stavek netočno prepisal, enega pa izpustil. Prav tako je izpustil Orozijev zadnji stavek, ki 
prinaša omembo smrti deset tisoč Gotov na Teodozijevi strani. Ker zapis prinaša le nekoliko 
skrčen Orozijev opis dogodka in ne vsebuje niti ene izvirne poteze, ga ne navajamo. 
24. Oton iz Freisinga (umrl 1158) je v svetovni kroniki, ki velja za eno največjih del 
srednjeveške historiografije, sorazmeroma podrobno predstavil tudi bitko pri Frigidu. Zapis 
prinaša nekaj izvirnih potez in ga navajamo v celoti: 
Igitur religiosissimus imperator (se. Theodosius) fide potius quam milite armatus, exercitum contra 
tyrannos movet, praemissisque Gothis, quorum 10 milia ab Arbogaste fusa dicuntur, et ipse cum aliis iter 
№ 
GÌ. op. 57. 
,<M Excerptiones allegoricae 8,8 (PL 177. 260 D - 261 B). 
106 Chronica 4.18 (ed. R. Wilmans, MGH SS 20,204-205). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 31 
peragit. Dum ergo in Alpibus convenissent, tyrannique meliorem pugnandi facultatem in eminentiore loco 
haberent, augustus totam noctem lacrimis et orationibus pervigilem ducens, Deo se commitebat. Mane facto 
pugna conseritur, victisque tyrannis, Eugenius captus interficitur, Arbogastes vero propria manu sibi iniecta, 
vivendi finem fecit. Quam victoriam meritis piissimi imperatorie ac orationibus ecclesiae a Domino 
inpetratam, imber coelitus missus ventoque in ora hostium impulsus probavit. Quod quidam etiam ex 
paganis poeta, ex virtute Dei factum considerane, in laudem principis huiusmodi prosecutus est: 
O nimium dilecte Deo, cui militât aether, 
et coniurati veniunt ad classica venti. 
Prepobožni cesar (Teodozij) je, oborožen bolj z vero kot z vojaki, popeljal vojsko proti samozvancema. 
Naprej je poslal Gote, od katerih naj bi jih Arbogast deset tisoč pobil, sam pa je z ostalimi nadaljeval pot. 
Ko so se srečali v Alpah, sta imela samozvanca, ki sta bila na višje ležečem kraju, boljše pogoje za 
bojevanje. César pa je vso noč prebedel med jokom in molitvami ter se je zaupal Bogu. Zjutraj je prišlo do 
bitke, v kateri sta bila samozvanca premagana. Evgenij je bil zajet in usmrčen, Arbogast pa je sam položil 
roko nase in si vzel življenje. Daje to zmago zaradi zaslug prepobožnega cesarja in molitev cerkve prinesel 
Bog, je potrdil dež, poslan z neba, ki je z vetrom bil sovražnike v obraz. Tudi neki poganski pesnik, ki je 
menil, da se je to zgodilo z božjo možjo, je v cesarjevo slavo spesnil take verze: 
S tabo je Bog, na tvojih straneh nebo se vojskuje, 
tvojemu zvoku zavezniške sile vetfov so pokorne. 
Otonov opis bitke temelji na treh poznoantičnih latinskih virih, vendar vsebuje nekaj izvirnih 
potez. Avtor svojih virov ne prepisuje, temveč samo povzema, vendar na tak način, da njegov 
opis bitke v celoti predstavlja vse dogodke v novi podobi. Orozijev zaključni stavek o Gotih na 
Teodozijevi strani, ki so bili poslani naprej in jih je Arbogast deset tisoč pobil (Hist. 7,35,19), je 
postavil v uvodni del pred opis bitke, tako da lahko dobimo zmoten vtis, da gre za dva časovno 
in prostorsko med seboj neodvisna spopada. Iz Rufina (Hist. eccl. 11, 33) je povzel podatek, da 
se je Evgenijeva vojska pred spopadom nahajala na višjem mestu ("in eminentiori loco") in 
imela zaradi tega boljše taktično izhodišče. Podatek je napačen v toliko, ker se pri Rufinu 
nanaša na Arbitionovo armadno skupino "in superiore iugo", ki je prestopila pred odločilnim 
delom bitke na Teodozijevo stran. Osrednji del poročila (Teodozijeva nočna molitev, jutranja 
bitka z zmago, Evgenijeva usmrtitev in Arbogastov samomor) je povzet po Oroziju (Hist. 
7,35,14-19), sklepni del s Klavdijanovima verzoma pa po Avguštinu. Oton je opisu bitke dodal 
dve novosti: božji poseg v dogajanje v obliki čudežnega vetra izzovejo ne le prošnje 
prepobožnega cesarja, temveč tudi molitve cerkve ("orationes ecclesiae"); najverjetnejša 
podlaga za to Otonovo misel je poročilo v Pavlinovem življenjepisu milanskega škofa 
Ambrozija o srečanju med cesarjem in škofom v Ogleju jeseni 394. Čudež orkanskega vetra 
je avtor "razširil" z dežjem, ki ga je postavil v opisu celo na prvo mesto in mu s tem dal osrednjo 
vlogo ("imber coelitus missus ventoque in ora hostium impulsus"). S tem se vloga čudežnega 
vremenskega pojava v bitki pri Frigidu približuje vlogi nevihte z dežjem v znameniti bitki z 
"deževnim čudežem" med rimsko vojsko in Kvadi leta 174. 
25. Gottfried iz Viterba je v svetovni kroniki z naslovom "Pantheon sive memoriae 
saeculorum", ki sega do leta 1186, opisal bitko pri Frigidu z besedami: 
Morte Valentiniani comperta, Theodosius in Eugenium tyrannum parat exercitum. Tunc etiam scripsit in 
Aegyptum ad Joannem monachum, Eutropium eunuchum, et eventum rei a viro ipso sanctissimo requisivit. 
Cui vir beatissimus plenam victoriam promisit. Theodosius, confisus in Deo, pergit, et Gothos contra' 
tyrannos ante se praemittit. Quorum decern millia ab Arbogasto interimuntur: procedit imperator, et cum in 
Alpibus hostibus occurissent, ibique Arbogastus in eminentiori loco positus, ut meliorem pugnandi 
opportunitatem videretur habere, Theodosius tota nocte prostratus in precibus, mane in Domino confisus, 
congreditur et gloriose triumphat. Ibi Eugenius captus occiditur. Arbogastus interfecit seipsum. 
Ko je Teodozij zvedel za Valentinijanovo smrt, je pripravljal vojsko (za vojno) proti samozvancu 
Evgeniju. Tedaj je tudi pisal v Egipt menihu Janezu (in prek) evnuha Evtropija onega presvetega moža 
povprašal, kako se bo (vojna) končala. Preblaženi mož mu je obljubil popolno zmago. Teodozij je z 
zaupanjem v Boga šel na pot, Gote pa je poslal naprej proti samozvancu. Izmed teh jih je Arbogast deset 
tisoč pobil. Cesar je nadaljeval pohod. Ko so (njegovi) v Alpah naleteli na sovražnika, se je Arbogast 
nahajal na višje ležečem mestu, tako daje imel boljše pogoje za bojevanje. Teodozij je prebil vso noč tako, 
Т7 
Gl. op. 19. 
108 
Oton pred tem (Chron. 3,24; MGH SS 20, 186) opisuje to bitko, v kateri je odigral ključno vlogo "largus imber", ki so 
ga spremljala "crebra fulmina". O bitki z "deževnim čudežem" gl. M. ŠAŠEL KOS, Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, 
Jadranom in Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu, Ljubljana 1986,226 ss.; kratko BRATOŽ, Krščanstvo v Ogleju (kot v op. 
23). 34 ss.; nazadnje izčrpno H. WOLFF, Die Anfänge des Christentums in Ostraetien, Ufernoricum und Nordwestpannonien: 
Bemerkungen zum Regenwunder und zum hl. Florian, Ostbairische Grenzmarken 31, 1989, 27-45; Isti, Welchen Zeitraum stellt 
der Bilderfries der Marcus-Säule dar?, Ostbairische Grenzmarken 32, 1990, 9-29. 
Pantheon sive memoriae saeculorum 16 (PL 198, 893 D - 894 A); tekstnokritična ed. v MGH SS 22 
32 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
da je z obrazom na tleh molil. Zjutraj se je v zaupanju v Boga spopadel (s sovražnikom) in dosegel sijajno 
zmago. Evgenij je bil zajet in usmrčen, Arbogast pa seje sam pokončal. 
Gottfriedov opis vsebuje elemente opisa dveh antičnih virov: Rufina (epizoda s puščavnikom 
Janezom, ki je cesarju napovedal zmago, boljše strateško izhodišče za Arbogasta pred bitko) in 
Orozija (usoda deset tisoč Gotov, Teodozijeva nočna molitev, Evgenijev in Arbogastov konec). 
Ker ne vsebuje nobene izvirne poteze, ga ne bomo podrobneje obravnavali. 
261 ^lagdeburški anali iz 12. stoletja prinašajo k letu 397 (!) naslednji opis bitke pri 
Frigidu: 
Relictis ergo ambobus filiis in urbe Constantinopolitana, Theodosius contra Eugenium pergit. Eugenius 
igitur et Arbogastus cum transitas Alpium tenerent, Theodosius in summis Alpibus constitutus, ieiuniis et 
orationibus erat internus. Congressione autem facta, turbo ventorum maximus a parte Theodosii in ora 
hostium surgebat, qui tela que ipsi mittebant in ipsos retorquebat. Eugenius itaque corruens ad pedes 
imperatoris, veniam petebat, sed a militibus circa pedes eius capite truncatus est. Arbogastus vero propria se 
manu interfecit. 
Potem ko je oba sinova pustil v Konstantinoplu, je Teodozij odšel (na vojno) proti Evgeniju. Evgenij in 
Arbogast sta zavzela prehode čez Alpe. Teodozij, ki je bil na vrhu Alp, pa se je posvetil postu in molitvi. Ko 
je prišlo do spopada, se je s Teodozijeve strani dvignil proti sovražnikom silen veter. Ta je kopja, ki so jih 
metali, obračal proti njim samim. Evgenij seje zgrudil cesarju k nogam in prosil odpuščanja, vendar so ga 
vojaki pri njegovih nogah obglavili. Arbogast seje sam pokončal. 
Opis v analih iz Magdeburga je (razen v uvodnem stavku, ki sledi Kasiodoru) kratek 
povzetek iz Orozija brez kakršnihkoli izvirnih potez. 
27. Kratko poročilo o bitki prinaša kremonski škof Sicardus v svetovni kroniki, ki sega do 
leta 1221. Bitko opisuje z besedami: 
Theodosius hoc audiens, fultus prophetia cuiusdam Joannis monachi, imo auxilio Dei, Arbogasti et 
Eugenio qui, cum Mediolanum exirent, dixerunt, quod si victores redirent, in Ecclesia stabularent, et 
clericos sub armis ponerent, bellum intulit. Sed a suis quasi destitutus, signo crucis et oratione obtinuit. 
Ventus enim flavit ex parte Theodosii, qui spicula hostium repellebat, et sua fixius infigebat. Captus est 
igitur Eugenius, et occisus. Arbogastes se ipsum occidit, unde 
O nimium dilecte Dei! Tibi militât aether, 
Et coniurati veniunt ad classica venti. 
Teodozij je ob teh novicah začel vojno proti Arbogastu in Evgeniju, zanašajoč se na prerokbo nekega 
meniha Janeza, še bolj pa na pomoč Boga. Ob odhodu iz Milana sta onadva izjavila, da bosta cerkev 
spremenila v hlev, duhovnike pa vpoklicala v vojsko, če se bosta vrnila kot zmagovalca. Ko je bil 
(Teodozij) od svojih kakor zapuščen, je zmagal z znamenjem križa in molitvijo. S Teodozijeve strani je 
namreč zavel veter, ki je sovražne izstrelke vračal nazaj, one (s Teodozijeve strani) pa je s še večjo silo 
zabadal (v sovražnika). Evgenij je bil zajet in usmrčen. Arbogastes se je sam pokončal. O tem (dogodku 
poročajo verzi) 
S tabo je Bog, na tvojih straneh nebo se vojskuje, 
tvojemu zvoku zavezniške sile vetrov so pokorne. 
Poročilo, povzeto po Oroziju (osrednji del) in Avguštinu (sklepni del s Klavdijanovima 
verzoma), nima nikakršnih izvirnih potez. 
28. Proti koncu 13. stol. je Albertus Miliolus v delu "Cronica imperatorum Latinorum et 
Grecorum et regum Langobardorum" opisal bitko pri Frigidu z besedami: 
Theodosius hec audiens, fultus prophetia cuiusdam Johannis monachi, immo auxilio Dei, contra 
Arbogasten et Eugenium - qui cum Mediolanum exirent, dixerunt, quod, si victores reddirent, in ecclesia 
stabularent et clericos sub armis ponerent - bellum intulit, sed a suis quasi destitutus signo crucis et oratione 
optinuit; ventus enim flavit ex parte Theodosii, qui spicula hostium repellebat et sua fisius infigebat. Captus 
est igitur Eugenius et occisus. Arbogastes se ipsum occidit. 
O nimium dilecte Dei, tibi militât aether, 
Et coniurati veniunt ad classica venti. 
Ko je Teodozij to slišal, je zanašajoč se na prerokbo nekega meniha Janeza, še bolj pa na božjo pomoč, 
začel vojno proti Arbogastu in Evgeniju. Ko sta ta dva zapuščala Milano, sta dejala, da bosta cerkev 
spremenila v hlev in duhovnike poklicala v vojsko, če se bosta vrnila kot zmagovalca. Tako rekoč zapuščen 
od svojih je zmagal z znamenjem križa in z molitvijo. S Teodozijeve strani je namreč zapihal veter, ki je 
izstrelke sovražnikov vračal nazaj, njegove pa še čvrsteje zabadal (v sovražnike). Evgenij je bil zajet in ubit, 
Arbogast pa se je pokončal sam. 
no 
Annales Magdeburgenses A. 397 (ed. GH. Pertz. MGH SS 16. 1925, 126). 
Chronicon (PL 213, 473 D 474 A). 
Cronica, e. 50 (ed. O. Holder Egger. MHG SS 31, 1903, 609). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 1 33 
S tabo je Bog, na tvojih straneh nebo se vojskuje, 
tvojemu zvoku zavezniške sile vetrov so pokorne. 
Kratek Albertov opis je kompilacija iz štirih poznoantičnih latinskih avtorjev. Uvodni stavek 
z omembo prerokbe asketa Janeza in z zanašanjem na božjo pomoč je povzet po Rufinu (Hist, 
eccl. 11, 32). Albertus tako kot pred njim Sicardus omenja grožnjo poganske strani, da bodo po 
zmagi milansko cerkev spremenili v hlev in klerike poslali v vojsko. Kot grožnjo Arbogasta in 
prefekta Flavijana (ne pa Evgenija!) jo med antičnimi viri omenja Ambrozijev biograf 
Paulinus. Avtor v nadaljevanju povzema Orozija, zaključi pa s Klavdijanovima verzoma, ki ju 
je povzel po Avguštinu. 
114 
29. Sredi 14. stol. je bitko pri Frigidu opisal beneški dož in kronist Andreas Dandulus: 
Theodoxius interea mortem Valentiniani, sicut et fratris, vindicaturus, antequam ad bellum procederet, 
cum sacerdotibus et populo loca orationum circuens, ante apostolorum et martirum thecas cilicio indutus se 
prosternebat, sanctorum deposcens auxilia; scripsit etiam in Egiptum ad Iohanem monachum et eventum rey 
requisivit; cui vir sanctus victoriam nunciavit. Ipse autem contra Eugenium Gothos ante se missit, quorum 
X m(ilia) ab Arbogasto cesa sunt, et cum in alpibus hostibus occurisset, ibique Arbogastus in eminentiori 
loco meliorem pugnandi oportunitatem haberet, facto congressu, stetit aliquandiu anceps victoria; stetitque 
Theodoxius in rupe, unde conspicere posset et conspici, et abiectis armis oravit dicens: Omnipotens Deus, 
tu nosti quia in nomine Christi Filii tui ulcionis iuste, ut puto, bella ista suscepi, sin aliter in me vendica; si 
vero pro causa probabili, et in te confissus, hue veni, auxilium porige: confortatus enim prius in sompnis 
fuerat a duobus viris in vestibus albis et equis candidissimis, idest Iohane evangelista et Philipo apostolo. 
Facta oratione ventus vehementissimus iacula ex parte Eugenii revocabat, de quo Claudianus poeta: O 
nimium dilecte Deo cui militât aether. Et coniurati veniunt ad clasica venti. Ibi Eugenius captus occiditur, 
Arbogastus autem se ipsum interfecit. 
Teodozij je medtem z namenom, da maščuje smrt Valentinijana kot (svojega) brata, še pred odhodom na 
vojno skupaj z duhovniki in ljudstvom obiskal svete kraje, oblečen v raševino klečal pred svetinjami 
apostolov in mučencev in prosil za pomoč svetnikov. Pisal je tudi menihu Janezu v Egipt, da bi izvedel o 
poteku vojne. Sveti mož mu je napovedal zmago. Proti Evgeniju je naprej poslal Gote, od katerih jih je 
Arbogast deset tisoč pobil. Ko je v Alpah trčil na sovražnike, je imel Arbogast boljše pogoje za bojevanje, 
saj je bil na višje ležečem kraju. Prišlo do spopada, katerega potek je bil nekaj časa neodločen. Teodozij je 
stal na skali, od koder je lahko vse videl in bil od vseh viden. Odložil je orožje in molil: 'Vsemogočni Bog, 
ti veš, da sem začel to vojno v imenu Kristusa, tvojega Sina, da bi se po pravici maščeval. Če nisem storil 
tako. me kaznuj; če pa sem prišel sem za pravično stvar in v zaupanju vate, mi pomagaj.' Pred tem sta ga 
opogumila v sanjah dva moža v belih oblačilih na snežnobelih konjih. To sta bila evangelist Janez in apostol 
Filip. Ko je odmolil, je orkanski veter izstrelke z Evgenijeve strani vračal nazaj, o сепкг poroča pesnik 
Klavdijan: S tabo je Bog, na tvojih straneh nebo se vojskuje. Tvojemu zvoku zavezniške sile vetrov so 
pokorne. Evgenij je bil zajet in usmrčen, Arbogast pa seje sam pokončal. 
Dandulov opis vsebuje elemente različnih poročil. Priprava na vojno je opisana po Rufinu 
(Hist. eccl. 11, 32-33). Za omembo usode deset tisoč Gotov, ki so bili poslani v smrt (po 
Oroziju, Hist. 7,35,19), sledi pripoved, ki se izrazito ravna po Rufinu (Hist. eccl. 11,33; 
Teodozijeva molitev na visoki, od vseh strani vidni skali). V nadaljevanju omenja sanjsko vizijo 
z nebeškima jezdecema (po Kasiodoru, ki prek Teodorja Lektorja temelji na Teodoretu) in zelo 
kratko spregovori o orkanskem vetru. Sledi kot tako rekoč standardni del srednjeveških opisov 
bitke citat iz Avguština z navedbo obeh Klavdijanovih verzov in zaključek (po Oroziju) z 
omembo Evgenijeve usmrtitve in Arbogastovega samomora. 
Navedenim latinskim srednjeveškim opisom bitke pri Frigidu bi mogli dodati nekaj krajših 
zapisov v kronikah, ki vsebujejo aluzijo na ta dogodek v obliki kratkih omemb Teodozijeve 
zmage nad Evgenijem. V nobenem od teh zapisov ne naletimo na omembo kraja in okoliščin 
spopada v zgornji Vipavski dolini. Le v posameznih primerih (kot na primer pri Hermanu iz 
Reichenaua) pa se omenja Teodozijeva zmaga kot posledica božjega posega. 
Enajst zahodnih srednjeveških opisov bitke pri Frigidu temelji na rjoznoantičnih latinskih 
opisih dogodka. Če poznoantične avtorje razvrstimo z ozirom na intenzivnost uporabe, je daleč 
Prim. op. 26. 
114 
Chronica per extensum desenpta aa. 46-1280, a. 394 (Rerum Italicarum senptores XII/1, ed. E. Pastorello, Bologna 
1938.44). 
Nekaj primerov ADO. Chronicon (PL 123. 97 A-B: "Qui (Joannes anachoreta) eliam Theodosio consulenti de Eugenio 
tyranno, victoriam illi praedixit'); HERMANNUS CONTRACTUS, Chronicon a. 395 (PL 143, 86 A: Theodosius imperator 
divinitus adiutus Eugenium tyrannum pugna victum peremif); MARIANUS SCOTTUS, Chronicon III, 415.11 (PL 147, 715 D: 
"Theodosius Eugenium tirannum vinci! et perimit'"); BERNOLDUS. Chronica, a. 395 (PL 148. 1320 B: "Theodosius imperator 
Eugenium tyrannum vicit"). 
34 R.BRAT02: BITKA PRI FRIGIDU 
na prvem mestu Orožij, ki mu sledijo Avguštin, Kasiodor in Rufin. Orozijev opis so uporabljali 
prav vsi srednjeveški avtorji. Kot najbolj branemu avtorju sta mu bolj ali manj dobesedno 
sledila Freculphus in Hugo od Sv. Viktorja, deloma pa so povzemali iz njegovega opisa tudi 
Pavel Diakon (precej), Landolfus (malo), Frutolf, Oton iz Freisinga, Gottfried iz Viterba, 
Magdeburški anali, Sicardus iz Kremone, Albertus Miliolus in Dandulus. Avguštinov opis bitke 
je služil kot podlaga za navajanje dveh Klavdijanovih verzov o božji pomoči cesarju Teodoziju, 
ki jih navaja kar sedem srednjeveških avtorjev (Pavel Diakon, Landolfus, Frutolf, Oton iz 
Freisinga, Sicardus, Albertus Miliolus, Dandulus). Kasiodorov opis, ki prenaša na Zahod prek 
Teodorja Lektorja izročilo grških cerkvenih zgodovinarjev Sokrata in Teodoreta iz 5. stol., so 
kot vir uporabljali Landolfus (nosilni del opisa), v manjši meri tudi Frutolf in Dandulus. 
Sorazmeroma majhna je bila uporaba Rufina kot najboljšega vira, saj elemente njegovega opisa 
prinašajo le Oton iz Freisinga (ki ga napačno razume), Albertus Miliolus in Dandulus. Uporaba 
ostalih poznoantičnih virov je izjemna, saj se zoži na eno navedbo iz Jordanesove zgodovine 
Gotov (Frutolf) in dve navedbi iz Pavlinovega življenjepisa milanskega škofa Ambrozija 
(Sicardus iz Kremone, Albertus Miliolus). Samo dva srednjeveška opisa (Freculphus, Hugo od 
Sv. Viktorja) temeljita na enem samem viru (Oroziju), vsi ostali opisi pa so sestavljeni kot 
kompilacija različnih poročil. Le ta so povzeta po dveh avtorjih (Gottfried iz Viterba, 
Magdeburški anali, Sicardus iz Kremone), treh (Pavel Diakon, Landolfus, Oton iz Freisinga) ali 
celo štirih (Frutolf, Albertus Miliolus, Dandulus). 
Topografske oznake spopada pri srednjeveških avtorjih ne prinašajo nobene novosti. Reka 
Frigidus se kot kraj spopada omenja samo pri Landolfu, ki je zajemal iz Kasiodora (ta pa prek 
Teodorja Lektorja iz Sokrata). Vsi drugi avtorji navajajo kot kraj spopada - tako kot njihove 
poznoantične latinske predloge - z zelo splošnimi oznakami območje alpskih zapor. Nobeden 
od avtorjev (niti Benečan Dandulus iz relativne bližine tega prostora) ni poskušal kraja spopada 
precizneje določiti. Očitno je bil srednjeveškim avtorjem točen kraj spopada tako malo poznan 
kot njihovim poznoantičnim predhodnikom. 
Omembo nebeškega posega s čudežnim vetrom najdemo (z izjemo Gottfrieda) pri vseh 
srednjeveških avtorjih, vendar pa le ti njegovi vlogi dajejo različno težo v primerjavi z drugimi 
okoliščinami, ki so vplivale na dogajanja na bojnem polju (na primer Arbitionov prestop na 
Teodozijevo stran). Samo Oton iz Freisinga omenja poleg vetra vlogo dežja, ki naj bi ob 
močnem vetru bil sovražni vojski v obraz. Podatek je očitno sad avtorjeve fantazije in zaradi 
tega brez vrednosti. 
Srednjeveški latinski viri o bitki pri Frigidu ne prispevajo k samemu raziskovanju dogodka 
nobenega uporabnega podatka. Posredujejo nam le bogato izročilo o bitki v srednjeveški 
svetovni kronistiki. Ti viri dokazujejo, da so se srednjeveški avtorji zavedali velikega pomena 
tega dogodka, ki je v svetovnih kronikah pri prikazu zgodovine rimskega cesarstva med najbolj 
podrobno opisanimi. Navedeni srednjeveški viri so nastali v Italiji, na Nemškem ali v Franciji, 
daleč stran od prizorišča dogodka, in z izjemo Dandula tudi izven območja severnojadranskih in 
jugovzhodnoalpskih pokrajin. 
V slovenskem prostoru naletimo na opise bitke pri novoveških avtorjih od 17. stol. dalje. 
Temeljna obogatitev v proučevanju bitke pri Frigidu je njeno pravilno lociranje v zgornjo 
Vipavsko dolino, kj^a zastopajo Bavčar (1663), Schönleben (1681) in v najbolj izdelani obliki 
Valvasor (1689). Raziskave 20. stoletja, ki so postavile v ospredje dve možni 
Additamenta ad Pauli Hist. Rom. 190 (MGH AA 2. 353): "Fit ergo congressio circa fluvium vocabulo Frigidum " 
Teodozij naj bi bil pred odločilnim spopadom "in summis Alpibus constitutus" (po Oroziju, Hist. 7,35.14 posredujejo 
to oznako Freculphus. Landolfus, Frutolf, Hugo od Sv. Viktorja, Magdeburški anali) oz. skrajšano "in Alpibus" (Oton iz 
Freisinga, Gottfried iz Viterba). Prav tako temelji na Oroziju (Hist. 7,35,13) oznaka "transitas" (sc. Alpium), ki jo najdemo pri 
Pavlu Diakonu in v Magdeburških analih. Teodozijevo molitev na skali, vidni z vseh strani, omenja Dandulus (po Rufinu. Hist, 
eccl. 11, 33, Mommsen 1038,9-10). Več avtorjev (Oton iz Freisinga, Gottfried iz Viterba, Dandulus) omenja, da se je Arbogast 
kot poveljnik Evgenijeve vojske nahajal na višjem mestu ("in eminentiori loco"), ki mu je dajalo boljše taktično izhodišče za 
bitko. Omemba je očitno napačno interpretirano poročilo Rufina o sovražni zasedi "in superiore iugo", ki zaradi Arbitionovega 
prestopa na Teodozijevo stran ni vplivala na potek bitke. 
M. BAUZER, Historia rerum Noricarum et Forojuliensium 11,123 (rokopis iz leta 1663, odkrit 1773; topografske 
oznake kot "Theodosius ex monte in Vipacensem campum qui ad Hemonam proccurril... Eugenio in collidilo quodam 
constituto... Eugenius in colle Hemonae proximo finem pugnae opperiens" jasno kažejo na avtorjevo lociranje spopada na 
območje Vrhpolja in Zemona); J.L. SCHÖNLEBEN, Carniolia antiqua et nova, Labaci 1681, 252 si. ("ad fluvium Frigidum qui 
consensu auctorum non est alius, quam hodie dictus Vipacus..."); J.V. VALVASOR. Die Ehre des Herzogthums Krain, Laibach-
NUmberg 1689, XIV.16 (Bd. IV, 202-210; v topografskih oznakah nejasen; ker Frigidus enači v Vipavo in bitko locira na 
Z G O D O V I N S K I ČASOPIS 48 • 1994 • 1 35 
119 
mikrotopografski lokaciji bitke, vzhodno na področju Vrhpolja, Duplja)2|jn Zemona, ter 
približno štiri kilometre oddaljeno zahodno na področju Ajdovskega polja, spričo odsotnosti 
kakršnihkoli terenskih raziskav in materialnih najdb niso prinesle bolj jasne, splošno 
sprejemljive razlage bitke pri Frigidu (prim, sliko 4 na str. 30). 
VI. Sklep: potek bitke pri Frigidu 
V sklepnem razmišljanju želimo na podlagi pisanih virov orisati okvirni potek bitke, ne da bi 
se spuščali v vprašanja kraja odločilnega spopada - čeprav se nam zdi lociranje bitke na 
področje Vrhopolja, Duplja in Zemona verjetnejše od lokacije na Ajdovsko polje, ravnino med 
Ajdovščino in Ustjem - in ne da bi načenjali taktična in logistična vprašanja. 
Pri uporabi literanih virov moremo postaviti ugotovitev, da uporabne podatke prinašajo samo 
antična poročila (L, II. in III. skupina, viri 1-14, od katerih sta vira 11 in 14 le povzetek virov 7 
in 9 in zato zelo majhne vrednosti). Najpomembnejša so vsekakor poročila sodobnikov, pri 
čemer se dva avtorja sklicujeta na poročila udeležencev bitke (vira 4 in deloma 8). Bizantinska 
in zahodna latinska poročila (viri 15-29) so le kompilacije znanih antičnih virov, ki se med seboj 
razlikujejo v obsegu, natančnosti, številu uporabljenih virov, zato ne prinašajo nobenega novega 
uporabnega podatka. Kjer se od antičnih virov vsebinsko razlikujejo (npr. vir 24), gre le za 
površnost ali sad domišljije srednjeveškega pisca. 
Državljanska vojna med Teodozijem in Evgenijem se je pričela s Teodozijevim pohodom. 
Tega je začel cesar po obsežnih pripravah v prvih mesecih leta 394, ki so se nana^le po eni 
strani na urejevanje vojaških, diplomatsko-političnih in družinsko-dinastičnih zadev, po drugi 
strani pa zlasti na versko, duhovno in idejno področje (obisk svetih krajev, molitve in post, 
poizvedovanje o izidu bodoče vojne pri asketu Janezu iz Likopolis; viri 3,4,8,9, 13 
c,18.25,28,29). Cesarje z veliko vojsko, potem koje v veliki meri pritegnil obmejne enote 
vzhodnih provinc, v drugi polovici maja 394 krenil iz Konstantinopla. V Trakiji so se mu 
pridružili številni "barbari" (viri 7,8,11,14,21,22), zlasti Goti (po Jordanesu več kot dvajset tisoč 
mož), pa tudi pripadniki drugih ljudstev z območja ob spodnjem toku Donave in iz pokrajin 
Kranjsko, je jasno, daje mišljeno kot kraj spopada - enako kot pri Bavčarju in Schönlebnu - področje Vipave); kratko oznako "ob 
reki Frigidus v Vipavski dolini" prinaša tudi A. LINHART, Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der 
südlichen Slaven Oesterreichs II (1791), I, 17 (Poskus zgodovine Kranjske Ljubljana 1981. 189). Raziskave 19. in 20. stol. (do 
1971) navaja J. ŠAŠEL, Claustra I, 11-15. 
" " O. SEECK - G. VEITH, Die Schlacht am Frigidus, Klio 13, 1913, 459 ss.; G. VEITH, MetuUum und Fluvius Frigidus, 
Jahreshefte des Oesterreichischen archaeologischen Instituts 21-22, 1922-1924, 489-494; 509-510; F. PASCHOUD v; ZOSIME 
ГО2, 481 ss.; D. VUGA, Vipavska dolina 1, 14 ss. 
K. PICK - W. SCHMID, Frühgeschichtliche Befestigungsanlagen im Bereiche der Isonzofront, Jahreshefte des 
Oesterreichischen archaeologischen Instituts 21-22, 1922-1924, 307-308; W. SCHMID, Metullum und Fluvius Frigidus. Eine 
Erwiderung, ibidem, 503-508; P. PETRU, Claustra Alpium Iuliarum und die spätrömische Verteidigung in Slowenien, Arheološki 
vestnik 29, 1978. 509 (Castra oz. Fluvio Frigido (Ajdovščina) Evgenijevo oporišče v boju proti Teodoziju). K temu mnenju se je 
nagibal tudi J. ŠAŠEL, Opera selecta, Ljubljana 1992. 802 (z lociranjem bitke "v ravnino rek Hubelj in Vipava, ki sta obe nosili 
ime Fluvius Frigidus"); z rahlo nianso Isti. Ad Pirum - rimska štabna baza na Hrušici, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 
159, Ljubljana 188, 15 (to je "boj za sestop iz sotesk pri Vipavi"...kot reka je mišljen "Hubelj pri trdnjavi Castra (Ajdovščina)"). 
V prid lociranja spopada na področje Vrhpolja in Zemona naj navedemo dva argumenta. 1. Po antičnih virih je veter 
udaril frontalno proti Evgenijevi vojski, tako da je njene izstrelke zavračal. Ker močan veter (bodisi burja, bodisi orkanski veter 
ob nevihti) piha od severo-severovzhoda, bi bilo to možno le v primeru, če bi bila Evgenijeva obrambna črta - pravokotno na 
smer vetra - na relaciji Vrhpolje-Duplje. Če bi obrambna črta potekala od Ajdovščine proti Ustju, bi moral veter potegniti od 
vzhoda, da bi frontalno udaril v to bojno črto (prim, že G. VEITH, Metullum und Fluvius Frigidus, 491). 2. Kot strateško 
izhodišče, iz katerega naj bi preprečili Teodozijevi vojski spust v Vipavsko dolino, je bilo območje Vrhpolja vsekakor bolj 
primerno. Če bi bila obrambna črta šele pri Ajdovščini, bi Teodozijeva vojska lahko pri Vrhpolju sestopila v Vipavsko dolino. V 
tem primeru bi bila nasprotna stran prisiljena zaustavljati Teodozijevo vojsko na dosti širši in zato dosti bolj ranljivi obrambni 
črti, taktična prednost Evgenijeve vojske bi bila v znatni meri izničena. 
' " ZOSIMUS 4,57 (PASCHOUD Ш2, 326; 462 ss). 
O poizvedovanju o izidu pohoda pri asketu Janezu poroča tudi PALLADIUS, Historia Lausiaca 35,2 (ed. G.J.M. 
Bartelink, Milano 1974, 168), o razmerah v cesarjevi družini (smrt žene Galle tik pred začetkom pohoda) ZOSIMUS 4,57,3 (326). 
Prim. LIPPOLD, Theodosius I., 903 si. 
HTERONYMUS. Epist. 77,8 (ed. J. Labourt, tome V, 1954, 48): "Aberat tunc Romanus exercitus. et bellis civilibus in 
Italia tenebatur." Zaradi odsotnosti rimske vojske je prišlo do hudega vpada Hunov v vzhodne province. Prim, tudi 
CLAUDIANUS. De III cons. Honorii 68-72 (Platnauer, LCL I, 274; Teodozij naj bi poklical pod orožje tudi ljudstva daleč z 
Vzhoda, iz dežel ob Evfratu. Halisu in Orontu, kot so "Arabes... Medi...Armenii... Parthi"); De consulate Stilichonis 1,154-158 
(Platnauer 374 ss.: kot udeleženci pohoda se omenjajo prebivalci Kolhide. Iberijci, Arabci, Armenci. Saki. Medijci in Indijci) !)). 
Cesar seje nahajal 20. maja v bližnji Herakleji in 20. junija v Adrianoplu (gl. Codex Theodosianus 1.13.1 in 16.5.23): 
LIPPOLD. Theodosius I.. RE Suppl. 13, 1973, 905. 
36 R BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
severno od Črnega morja, med njimi zlasti^uni in Alani. Teodozij je poveljevanje velike 
armade, katere številčnosti viri ne navajajo, zaupal petim poveljnikom: Timasiju in Stilinomi 
rimske enote, barbarske zavezniške enote pa Gotu Gainu, Alanu Saulu in Iberijcu Bakuriju. 
Teodozijeva armada je prodirala po glavni prometni povezavi čez balkanske in podonavske 
province in je v dobrih dveh mesecih (od konca junija do začetka septembra) prišla do alpskih 
zapor. Dogodkov na alpskih zaporah antični viri ne opisujejo, ker za celoten potek vojne očitno 
niso bili ključnega pomena. Le Filostorgij (vir 6) omenja Teodozijevo zavzetje Alp "z izdajo" 
(prodosîa), Sozomen (vir 8) pa omenja zajetje prvih straž (tàs prótas phylakâs). Poročila se 
očitno nanašajo na dogodke na Hrušici (Ad pirum), ki so jih osvetlile arheološke raziskave 
izpred dveh desetletij. Kastei Ad pirum je očitno padel po resnem spopadu, na kar kažejo 
novčne in druge najdbe. Kastei je po vsej verjetnosti zavzela Teodozijeva zavezniška 
predhodnica, ki sojo sestavljali v prvi vrsti Goti. 
Evgenijeva vojska, ki ji je poveljeval Frank Arbogast, je bila sestavljena iz zahodnih rimskih 
enot ("Romanorum praesidia"), iz vojske iz Galije s številnimi germanskimi najemniki ("auxilia 
barbarorum"), zlasti Franki ("Gallorum Francorumque vires"). Njena velikost ni znana (le 
Sokrat, vir 7, jo ocenjuje na "več deset tisoč mož"), očitno pa ni dosegala velikosti Teodozijeve 
vojske, saj so bile vojaške sile zahodnega dela cesarstva šibkejše od onih na Vzhodu, poleg tega 
Evgenij in Arbogast nista (vsaj do take mere) pritegnila vojske z meje. Z ozirom na podatke o 
številčnosti armad zahodnega dela cesarstva v državljanskih vojnah 4. stol. bi jo mogli okvirno 
oceniti na okrog 30-40 000 mož. Od vojaških poveljnikov je poznan samo še Arbition, 
medtem ko je bila navzočnost Nikomaha Flavijana bolj ideološko-propagandne narave. Cesar je 
z vojsko pred prvim avgustom 394 zapustil Milano. Vojska se je do začetka septembra 
razporedila za obrambo izstopa iz Julijskih Alp. Pri tem je Arbogastov načrt predstavljal 
pomembno novost v antičnem vojskovanju. Bistvo tega načrta je naslednje: ne braniti za vsako 
ceno dostopa v obrambno območje (čemur je bil pravzaprav namenjen obrambni sistem 
"claustra Alpium Iuliarum" in kot nam kaže - kot morda najbolj znan primer iz antične vojaške 
zgodovine - bitka pri Termopilah 480 pr. Kr.), temveč po prehodu sovražnika na težko prehodno 
in vojaško posebej zavarovano ozemlje le temu preprečiti izstop iz obrambnega območja. 
Temu je služil tudi obkoljevalni manever Arbitionove armadne skupine, ki je Teodozijevo 
126 
O gotski udeležbi gl. op. 57. Medlem ko Sokrat in Sozomen (št. 7 in 8) govorita le splošno o obdonavskih barbarih, 
omenja CLAUDIANUS, De bello Gildonico 243-245 (Platnauer 1,116) med Teodozijevimi zavezniki kralja Armenije (morda 
Bacurius, ki se mestoma označuje tudi kot armenski kralj, gl. PLRE I, 144), neznanega kralja z območja Azovskega morja, 
"Gete" in "Gelone" (tedaj že neobstoječi ljudstvi, ki nastopata kot metonimija za prebivalce dan. Vlaäke in severne crnomorske 
obale). ZOSIMOS 4,57 (PASCHOUD 326) omenja tudi alanskega kralja Saula (PLRE I, 809). 
SEECK - VEITH, Die Schlacht am Frigidus, 463, sta moč Teodozijeve vojske ocenila, verjetno previsoko, na okrog 
sto tisoč mož. Če upoštevamo, da je Teodozijevo vojsko sestavljala večina mobilnih enot vzhodne državne polovice, znatni del 
obmejnih enot (gl. op. 124), in da se ji je pridružilo najmanj 20 000 zavezniških (barbarskih) vojščakov, si moremo njeno 
številčno moč predstavljati v okviru najmanj 50 000 do okrog 80 000 mož (kot je štela vojska Konstancija II. v bitki pri Mursi: 
prim. op. 131) 
ZOSIMUS 4,57,2-3 (PASCHOUD Ш2, 326; 463 ss.). Problematično je bilo imenovanje Gota Gaina namesto kralja 
Alarika, ki je bil tedaj res še mlad (komaj dobrih dvajset let), vendar je taka odločitev sprožila med Goti notranje napetosti in 
nezadovoljstvo, ki se je še stopnjevalo po strahotnih izgubah v bitki. Povratek Gotov na Balkan od konca januarja 395 dalje je 
vodil že Alarih. Prim. WOLFRAM, Die Goten, 144 si. 
129 
Th. ULBERT (s sodelavci), Ad pirum (Hrušica). Spätrömische Passbefesligung in den Julischen Alpen, München 
1981, 46-49; 160 (s sklepom, daje po 394 življenja Hrušice kot trdnjave konec); analizo novčnih najdb posreduje P. KOS. The 
monetary circulation in the Southeastern Alpine region ca. 300 B.C. - A.D. 1000 (Denarni obtok na prostoru jugovzhodnih Alp 
300 pr. n. št. - 1000). Situla 24. 1986, 205-207; 247 (s sklepom, daje bilo uničenje kaštela 394 začasno, saj najdbe tečejo tudi po 
letu 395); Isti, Denarni obtok v slovenskem prostoru v pozni antiki (referat v gradivu kolokvija "Zaton rimskega cesarstva m 
poznoantična doba na Slovenskem" (Ljubljana, marec 1994), z ugotovitvijo, da na osnovi novčnih najdb ni mogoče ugotavljati 
kakršnihkoli znakov nasilne prekinitve življenja v trdnjavah Castra in Ad Pirum; obrambna funkcija obeh trdnjav naj bi trajala do 
začetka 5. stol.). 
130 
O Arbogastu gl. PLRE I, 95-97; o sestavi Evgenijeve vojske (kot "robustissimus exercitus" jo značuje AUGUSTINUS. 
De civ. Dei 5,26) gl. OROSIUS. 7.35.11-12; prim. SEECK - VEITH. Die Schlacht, 458; HOFFMANN. I, 30; II, 10 (op. 35). 
SEECK - VEITH, Die Schlacht, 463; orientacijo o velikosti armad v državljanskih vojnah 4. stol. dajejo poročila o 
bitki pri Mursi 351 med Konstancijem II. z vzhodno armado in Magnencijem z zahodno armado. Prva je štela okrog 80 000 
vojakov, druga le 36 000 (DEMANDT. Spàtantike, 84). Podobne številke si moremo predstavljati v bitki pri Frigidu. Večje so 
bile armade v državljanskih vojnah v začetku 4. stol. (leta 324 Licinij z vojsko 165 000 mož proti Konstantinu s 130 000 vojaki. 
DEMANDT, Spätantike, 70). O vojaškem potencialu rimskega cesarstva oz. njegovih delov v tem času prim. DEMANDT. 
Spätantike, 256. 
AMBROSIUS, Epist. 61,2 (PL 16. 1186 si.); Ambrozij, ki seje izogibal srečanju z Evgenijem, seje (po Evgcnijevcm 
odhodu na vojno) "circiter Kalendas Augustas" vrnil v Milano. O Arbitionu in Flavijanu gl. PLRE I. 94; 347 ss. 
' " SEECK - VEITH, Die Schlacht, 460; PASCHOUD v: ZOSIME II/2, 482 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 37 
vojsko zaprla v težko prehodni in hribovit svet med Logatcem in Ajdovščino, brez možnosti, da 
bi na gozdnatem kraškem območju le ta prišla do vode ali zadostne količine krme za konje, če bi 
se morala zadrževati v njem dalj časa. Izhodiščno stanje za bitko naj bi bilo naslednje: 
Evgenijeva vojska je po duhovni in verski pripravi na položaju (postavitev Jupitrovih kipov po 
okoliških hribih, priprava Herkulovih podob kot bojnih znakov, viri 4,9,18) in po opravljenih 
obrambnih inženirskih delih (lesene in zidane utrdbe s stolpi, "turres...moenia", vir 1 a) v ravnini 
("campis", vir 5) čakala na prihod nasprotnika. Glavnina Teodozijeve vojske je zaradi slabih 
poti, svoje velikosti in obsežnega prateža z bojno ureditvijo in bojno pripravljenostjo zamujala. 
Pred glavnino so šle barbarske federatske enote, ki so se kot prve približalo sovražni vojski. 
Sledil je prvi dan bitke (5. sept.), ki mu viri posvečajo zelo malo pozornosti. Teodozij je z 
visokega prelaza zagledal v ravnini pred seboj za boj pripravljeno nasprotno vojsko, sestavljeno 
in pehote in konjenice (vir 8). V prepričanju, da bo preboj zapore ob izstopu v dolino zelo težak, 
je poslal v napad federatske oddelke, morda prav zato, ker je želel rimske enote obvarovati pred 
prevelikim krvnim davkom; le tega naj bi dali "barbari" (arianski Goti in ostali, ki so bili z delno 
izjemo kavkaskih ljudstev pogani). Napad federatskih enot, v katerih so prevladovali kot 
konjeniki in pešci Goti (ob njih pa so se najbrž borili "lokostrelci na konjih", s čimer so mišljeni 
lahko Alani, Huni, Iberijci ali pripadniki drugih vzhodnih ljudstev, vir 10), ni uspel. Na bojnem 
polju naj bi obležalo deset tisoč Gotov ali polovica gotskega kontingenta (viri 5,20,24,25,29). 
Teodozij je poskušal svojim federatom v stiski pomagati, vendar je bilo to zaradi ozkih poti 
("locorum angustiis") in prateža ("impedimentis calonum") nemogoče. Njegova vojska je 
zamujala z bojno pripravo ("paulo serius in aciem descenderet"), kar je cesar opazil z veliko 
mero zaskrbljenosti. V kritičnem trenutku popolnega poraza zavezniške predhodnice, ki ji 
glavnina vojske ni mogla priskočiti na pomoč, je razjahal in stopil pred kolono ob vzkliku 
prirejenega verza iz Psalmov (115,2; "Ubi est Theodosii deus", vir 2 b). Sončni mrk na ta dan 
bitke ni dokazljiv in je očitno izmišljotina nekaterih vzhodnih zgodovinarjev, ki so napačno 
razumeli stranski pojav ob nastopu orkanskega vetra naslednjega dne (vira 10 in 12). Vprašanje 
zase je vloga Teodozijevega zavezniškega poveljnika Iberijca Bakurija prvega dne bitke. 
Medtem ko naj bi po enem (verjetno napačnem) poročilu junaško padel (vir 10), pa naj bi po 
drugih poročilih prav on drugega dne izvedel odločilni preboj sovražne obramone črte (viri 
3,7,11,14). 
Posledice prvega dneva bitke so odločilno vplivale na dogodke naslednjega dne. Teodoziju 
naj bi po neuspehu federatov poveljniki svetovali, naj se z vojsko umakne in pripravi za 
naslednjo pomlad močnejšo armado, s katero bi v vsakem primeru zmagal. Ker bi to pomenilo 
očiten poraz, naj bi Teodozij, prepričan v pravilnost prerokbe asketa Janeza iz Likopolis in s 
tem v zmago krščanskega Boga, ta predlog zavrnil (vira 9,18). Teodozijeva odločitev, da 
nadaljuje nedokončano bitko, je dobila potrditev s prestopom Arbitionove armadne skupine na 
njegovo stran (viri 5,20,23) in s Flavijanovim samomorom (vir 3). Motivi za odpad dela 
Evgenijeve vojske niso znani in o njih lahko le ugibamo. Morda je v ozadju prokrščanska 
usmeritev samega poveljnika, morda njegova podkupljivost ali prepričanje, da bo Teodozijeva 
stran zmagala (prim, vira 8,18). Vsekakor je možno, daje ta armadna skupina, ki naj bi izvedla 
obkoljevalni manever in naj bi se potemtakem nahajala nekje na postojnskem ali celo logaškem 
območju, izgubila stik z glavnino Evgenijeve vojske in ji rji bil jasen izid prvega dne bitke. 
Flavijanov samomor, po pripovedi virov v zelo boleči obliki, je verjetna posledica te izdaje v 
Evgenijevi vojski. Močno hagiografsko so obarvana poročila o tem, da je Teodozij vso noč 
molil in jokal (kar je vsekakor vsaj za del noči verjetno, viri 5,8,9,20,23,24). Cesarjeva molitev 
pred odločilnim delom bitke spominja na podobno obnašanje starozaveznih izraelskih 
vojskovodij, pa tudi na obnašanje nekaterih krščanskih cesarjev 4. stol., po katerih bi se mogel 
cesar, sam globoko veren kristjan, zgledovati. Hagiografska poteza pripovedi je Teodozijeva 
Obkoljevalni manever je bil mogoč bodisi po cesti s pivške strani (Razdrto - Predjama - Bukovje - Hrušica), bodisi na 
unško-logaškem področju (zveza čez postojnska vrata, Planinsko polje proti Martinj Hribu), gl. Th. ULBERT, Ad pirum, 5; 10; J. 
ŠAŠEL, Ad Pirum - rimska Štabna baza na Hrušici, 17 ss. 
"Carmen adversus Flavianum", ohranjena v pariškem rokopisu, omenja zelo bolečo obliko smrti ("tracta mors"); prim. 
PIGANIOL. L'empire chrétien, 291. PASCHOUD (ZOSIME 11,2, 485) domneva, da je Rufinova pripoved o bitki v kronologiji 
napačna in postavlja Flavijanov samomor v čas po koncu bitke. 
Cesar Konstancij II. se je ves čas poteka bitke pri Mursi 351 skupaj s škofom Valensom iz Murse zadrževal "in basilica 
martyrum extra oppidum sita" (SULPICIUS SEVERUS, Chronica 2,38,5; ed. C. Halm. CSEL 1. 1866. 91). 
38 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
sanjska vizija z nebeskima jezdecema (viri 9,11,14,17,18,21,22,29), za katero zopet najdemo 
vzporednice v Stari zavezi, zlasti pa v znameniti Konstantinovi viziji v noči pred bitko pri 
Milvijskem mostu 312. Obstoj "molilnice vrhu gore" (viri 9, 11,14), kjer naj bi cesar imel 
sanjsko videnje, je sporen, saj gre za močno hagiografsko stilizirano pripoved avtorja, doma iz 
Sirije, ki je bil pod močnim vplivom duhovnosti zgodnjega meništva. Evgenijeva vojska naj bi 
se po prvem zmagovitem dnevu zaradi lahkomiselnosti samega cesarja predajala prezgodnjemu 
slavju v prepričanju, da po tako hudem porazu tega dne nasprotna vojska ni več sposobna za 
vojskovanje (vir 10). 
Noči s 5. na 6. sept., ki naj bi jo poveljniki obeh vojska preživeli na tako različen način, je 
sledil drugi odločilni dan bitke takoj ob jutranji zori. Po Teodozijevi jutranji molitvi - njeno 
lociranje na visoko skalo nad bojiščem ("in edita rape") pri Vrhpolju je hagiografsko obarvano 
in zato nezanesljivo (vir 3) - se je pričel masovni napad glavnine vzhodne vojske v času, ko naj 
bi Evgenijeva vojska še ne bila pripravljena na spopad (vir 10). Napad se je pričel s 
Teodozijevim znamenjem križa (viri 5,20,21,23) malo pred nastopom orkanskega vetra, ki je 
Teodozijevo vojsko potiskal proti sovražniku, tega pa izjemno oviral pri bojevanju. Izstrelki 
Evgenijeve vojske so izgubili vso moč in naj bi jih orkanski veter obračal; veter je trgal ščite 
vojakom iz rok, prah jim je silil v oči in jim oviral vid (viri 1 b,2 c,3,4,5,7,8,9,l 1,14,18,19-
24,26-29). Ob nastopu vetra je verjetno prišlo do delne zatemnitve ozračja, ki naj bi jo nekateri 
napačno razlagali kot velik del dneva trajajoč sončni mrk (vira 10,12). Preboj sovražnih vrst je 
tudi drugega dne vodil zavezniški poveljnik, tokrat Iberijec Bakurij z (očitno vzhodnimi 
barbarskimi) oddelki, ki so uprizorili pravi pokol Evgenijeve vojske (vira 3,7). Po preboju 
sovražnih vrst in požigu sovražnih utrdbenih gradenj (vir 1 a) se je nadaljevalo zasledovanje in 
pobijanje sovražnih vojakov vse do reke Fry>idus (Vipave), katere tok naj bi zaradi grmade 
trupel zastal (vir 1 a-b). Evgenij je bil zajet. Ko so ga privedli zvezanega pred Teodozija, je 
prosil milosti, vendar so ga vojaki takoj obglavjli, verjetno neodvisno od Teodozijeve volje 
oziroma še pred cesarjevo sodbo (viri 3,5,7,8). Njegovo glavo naj bi nataknili na drog in 
kazali po bojišču (vir 10), po bitki pa morda tudi po italskih mestih (vir 12). Preostali Evgenijevi 
vojaki so se predali (viri 5, 9, 18), prosili Teodozija odpuščanja in bili takoj na bojnem polju 
deležni pomilostitve (viri 9,10,18). 
Spopad seje zaključil z zasledovanjem pobeglega vojskovodja Arbogasta, ki seje zatekel v 
neprehoden hribovit svet in dva dni kasneje (torej 8. sept.) napravil samomor tako da seje vrgel 
na lastni meč (viri 1 b,5,6,10,12). Nato so med smešenjem odstranili Jupitrove kipe (vir 4) in se 
posvetili p<$jppu padlih vojakov in oficirjev; del teh so prepeljali na vojaško pokopališče v 
Konkordiji. Cesar je po zmagi denarno^bdaroval zaslužne vojake - tudi tiste, ki so se borili 
na nasprotni strani (!) - in jih odlikoval. Zdi se, da je šele po tej bitki Stiliho postal cesarjev 
vrhovni vojaški poveljnik ("magister militum"), prav tako sta napredovala Bakurij (ki je, v 
nasprotju z virom 10, bitko očitno preživel; prej "comes domesticoram", sedaj "magister 
militum vacans") in Gainas (postal je "comes rei militaris"), medtem ko je Timasius ("magister 
equitum et peditum") ohranil svoj prejšnji naslov, usoda Saula pa ni znana. Število padlih v bitki 
ni znano, gotovo pa je precej presegalo dvajset tisoč vojakov. Na Teodozijevi strani je samo 
prvega dne padlo deset tisoč Gotov (viri 5,20,24,29), izgube Evgenijeve strani pa ocenjeje samo 
en vir na okrog deset tisoč vojakov (vir 13 a); ker oba vira navajata isto število na nasprotnih 
straneh, je podatek nezanesljiv. S tem je bila ta bitka za bitko pri Mursi 351 (z okrog 
137 
LACTANTTUS, De mortibus persecutor™ 44,5 (ed. J. Moreau, SC 39, 1954, 127 in 433 si.: videnje kristograma); 
EUSEBIUS, Vila Constanti™ I, 28 (PG 20, 944; videnje križa z napisom "toûto nîka); prim. DEMANDT. Die Spätantike, 67 (s 
podrobno lit.). LACTANTIUS, De mon. pers. 46,3-4 (SC 39. 129; 449 si ) opisuje nočno videnje cesarja Licinija pred odločilno 
bitko z Maksiminom Dajo, v kateri se mu je prikazal "angelus dei". 
Premaganega Evgenija prikazuje kot edini "ikonografski" vir iz antike, ki se nanaša na dogodke pri Ajdovščini. 
Aleksandrijska kronika iz 5. stol. (gl. op. 3). 
Le Teodoret (vir 9, na njegovi podlagi 18) poroča o tem, da je Teodozij izrekel sodbo, ki ji je sledilo obglavljenje: na 
to meri tudi Klavdijan (vir 10). Drugi viri (7,8.11.14,22,26) poročajo o obglavljenju kot o spontanem dejanju nekega vojaka (ali 
več vojakov). 
140 
HOFFMANN, Das spätromische Bewegungsheer I, 83 ss.; prim. G. LETTICH, Le iscrizioni sepolcrali tardoantiche di 
Concordia, Trieste 1983, 35 ss. 
141 
HOFFMANN, I. 101 ss.; LIPPOLD. Theodosius !.. 908. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • i 39 
štiriinpetdeset tisoč padlimi vojaki) ena najbolj krvavih v državljanskih vojnah 4. stol. in ena 
najbolj krvavih v vsej poznoantični dobi. Vest o zmagi se je širila po državi, v velikih mestih 
kot je bila na primer Aleksandrija so novico uradno objavili. 
Po bitki je Teodozij krenil proti Italiji in se je z vojsko dalj časa zadrževal na območju 
Benečije (gotovo v Ogleju, verjetno tudi v Konkordiji). Osrednje vprašanje po zaključku 
državljanske vojne je bilo vprašanje odnosa do premaganih nasprotnikov. Teodozij se je iz 
različnih razlogov nagibal k splošni amnestiji. Bil je prepričan, da je zmagal s pomočjo Boga, 
zato sam nima pravice kaznovati nasprotnikov. Milanski škof Ambrozij, ki je imel na cesarja 
izjemno velik vpliv, je vladarja utrdil v prepričanju o božji naravi zmage (vir 2 a). Že pred 
srečanjem z njim v Ogleju se je zavzel za premagano stran, zlasti za tiste, ki so iskali zatočišče v 
cerkvah. Kaznovanje premagane vojske bi bilo nesmiselno; vojaki so bili v tej dobi preveč 
dragoceni, da bi jih pobijali, in v poznoantični dobi so masovne eksekucije vojakov, ki so bili 
udeleženi v državljanskih vojnah, izjemno redek pojav. Državljanska vojna 394 se je 
zaključila s splošno in popolno pomilostitvijo poražene strani. Ta je dobila potrditev z dvema 
zakonoma o amnestiji, ki ju je izdal cesar Honorij nekaj mesecev po Teodozijevi smrti, vendar v 
duhu uredb in politike pokojnega cesarja. V tem ozira se vojna 394 razlikuje od večine 
državljanskih vojn kasne republikanske in zgodnje cesarske dobe, ki so se praviloma 
zaključevale z obračunom s poraženo stranjo. Epilog državljanske vojne 394 je zaradi globoko 
krščanskega zadržanja cesarja Teodozija in zaradi posebnih okoliščin - poteka odločilne bitke z 
"božjim" posegom, velikega vpliva splošni pomilostitvi naklonjenega škofa Ambrozija - dobil 
morda najbolj civilizirane poteze v vsej zgodovini državljanskih vojn v rimski državi. 
142 Epitome de Caesaribus 42,4; EUTROPIUS 10,12; ZOSIMUS 2,50-53 (PASCHOUD I. 123 ss.: 258 ss.); ZONARAS 
13,8 (PG 134, 1128-1130); STEIN. Histoire I, 140; DEMANDT, Spätantike, 84. 
143 Gl. op. 47. 
144 HOFFMANN I, 101. 
145 Gl. op. 19. 
146 
HOFFMANN, II, op. 11 si. (z navedenimi primeri državljanskih vojn, ki se z redkimi izjemami končajo z amnestijo 
vojakov poražene armade). 
Teodozijevo prizanesljivost do nasprotnikov dokazujejo viri za obdobje vojne 388 (vire navaja HOFFMANN II, 198 
op. 67) in za vojno proti Evgeniju 394 (viri 4,5,8; gl. k temu AMBROSIUS, Episl. 61,6 in 62,3-4 (PL 16, 1187/8); prim. op. 19 in 
HOFFMANN II, 12 op. 42). Zakona o amnestiji (Cod. Theod. 15,14,11 in 12) je Honorij izda! maja in junija 394 v skladu s 
politiko pokojnega očeta ("Fas est sequi nos patemae dispositionis arbitrium..."). 
Zusammenfassung 
DIE SCHLACHT AM FRIGIDUS IN DER ÜBERLIEFERUNG DER ANTIKEN 
UND MITTELALTERLICHEN AUTOREN 
Rajko Bratož 
Der Autor stellt die literarischen Quellen über die Schlacht am Frigidus dar, sowohl die bedeutendsten, 
die bereits mehrmals systematisch vorgestellt und analysiert wurden (Anm.4), wie auch die weniger 
bekannten, neueren Datums, die zwar keine neuen Daten zutage fördern, die Quellenangaben über die 
Schlacht jedoch vervollständigen und von einer reichen Überlieferung der letzteren in der mittelalterlichen 
Historiographie zeugen. Gerade der späteren Überlieferung der Schlacht widmet der Autor besondere 
Aufmerksamkeit. Durch das Heranziehen von zwölf mittelalterlichen abendländischen Beschreibungen 
versucht der Autor, die Quellensammlung zu vervollständigen, die in der grundlegenden Publikation 
"Claustra Alpium Iuliarum I. Fontes" (Ljubljana 1971) von J. Šašel herausgegeben wurde (unter 
Berücksichtigung von 17 Quellen über die Schlacht, die wichtigsten in ihrer Gesamtheit und mit einem 
Kommentar versehen, die anderen zusammengefaßt wiedergegeben). Der Autor schließt in die Abhandlung 
auch Übersetzungen jener antiken Berichte ein, die bisher noch nicht übersetzt worden sind (vor allem die 
der griechischen Autoren), und stellt die Übersetzungen der Berichte der byzantinischen Autoren dar sowie 
Originale und Übersetzungen der Berichte der lateinischen Autoren des Abendlandes. Die Zeitspanne, die in 
der Abhandlung berücksichtigt wird, reicht bis zur Mitte des 14. Jahrhunderts, also beinahe ein Jahrtausend 
nach der Schlacht, als in der mittelalterlichen Historiographie noch keine Einflüsse des Humanismus und 
der Anfänge der historischen Kritik zu verzeichnen sind. 
Im Hinblick auf Zeit und Ort der Entstehung werden die Berichte über die Schlacht am Frigidus in 
folgende größere Gruppen gegliedert: 
40 R. BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDU 
/. Die lateinischen zeitgenössischen Quellen (394-417) 
1. Claudius Claudianus: a. Panegyricus dictas Probino et Olybrio consulibus, v. 103-112; b.Panegyricus de 
tertio consulatu Honorii Augusti, v. 89-105; c. Panegyricus de quarto consulatu Honorii Augusti, v. 80-
93 (die Quellen aus den Jahren 395, 396 und 398). 
2. Ambrosius: a. Epistula 62,4; b. De obitu Theodosii 7; 23; 
c. Explanatio psalmi 36,25 (die Quellen aus dem Zeitabschnitt 394/5-396). 
3. Rufinus, Historia ecclesiastica 11,33 (aus dem Zeitabschnitt 402/3). 
4 Augustinus, De civitate Dei 5,26 (aus dem Jahre 415). 
5. Orosius, Historia adversus paganos 7,35,13-19 (aus dem Jahre 417). 
//. Die Berichte der griechischen Geschichtsschreiber aus der ersten Hälfte des 5. Jahrhunderts und ihrer 
Nachahmer bis zum Beginn des 7. Jahrhunderts 
6. Philostorgios, Hist. eccl. 11,2 (aus dem Jahre 433). 
7. Socrates, Hist. eccl. 5,25 (um 439). 
8. Sozomenos, Hist. eccl. 7,24,3-7 (zwischen 439 und 450). 
9. Theodoretos, Hist. eccl. 5,24,3-17 (ca. 449/450). 
10. Zosimos, Hist, nea 4,58 (um 500). 
11. Theodoros Anagnostes (Lector), Historia tripartita 9,45,9 (vor ca. 518). 
12. Johannes Antiochenus, Fragm. 187 (um 610). 
///. Die spätantiken lateinischen Zusammenfassungen und Übersetzungen (ca. 400-580) 
13. Kurze Zusammenfassungen (ohne Beschreibung der Schlacht): 
a. Epitome de Caesaribus 48,7 (um 400) 
b. Paulinus, Vita s. Ambrosii 31,3 (aus dem Jahre 422). 
c. Prosperus Tiro, Chronica a. 394 (aus dem Jahre 433). 
d. Chronica Gallica a. 394 (aus dem Jahre 452). 
e. Marcellinus Comes, Chronicon a. 394 (aus dem Jahre 518). 
14. Cassiodorus, Historia tripartita 9,45,9 (vor 580). 
IV. Die Berichte der byzantinischen Chronisten und Kirchenhistoriker vom 9. bis 14. Jahrhundert 
15. Theophanes, Chronographia A.M. 5885 (ca. 811-814). 
16. Georgios Monachos, Chronicon 4, 200 (Mitte des 9. Jahrhunderts). 
17. Georgios Kedrenos, Chronicon, a. 394 (um 1100). 
18. Nikephoros Kallistos, Hist. eccl. 12, 39 (vor 1335). 
V. Die Berichte der mittelalterlichen abendländischen Autoren vom 8. bis l4.Jahrhundert 
19. Paulus Diaconus, Historia Romana 12,1 (um 774). 
20. Freculphus, Chronica II, 4,28 (aus dem Jahre 829). 
21. Landolfus Sagax, Additamenta ad Pauli Hist. Rom. 190 (um 1000). 
22. Frutolf-Ekkehard, Chronica a. 394 (vor 1103). 
23. Hugo de St. Victore, Excerptiones allegoricae 8,8 (vor 1141). 
24. Otto von Freising, Chronica 4,18 (Mitte des 12. Jahrhunderts). 
25. Gottfried von Viterbo, Pantheon 16 (gegen Ende des 12. Jahrhunderts). 
26. Annales Magdeburgenses a. 397 (12. Jahrhundert). 
27. Sicardus von Cremona, Chronica a. 394 (um 1221). 
28. Albertus Miliolus, Chronica 20 (Ende des 13. Jahrhunderts). 
29. Andreas Dandulus, Chronica a. 394 (Mitte des 14. Jahrhunderts). 
I. Beim Kommentar der zeitgenössischen lateinischen Quellen widmet der Autor der Art der Quelle und 
ihren Tendenzen besondere Aufmerksamkeit. Bei Claudian (1 a-c) treten bei aller dichterischen Freiheit 
Übertreibungen, literarische Klischees und propagandistische Zwecke hervor (s. Anm.6-15). Ambrosius' 
Schlachtbericht (2 a-c) ist viel realistischer, handelt es sich doch um eine Person, die unmittelbar nach der 
Schlacht persönliche Kontakte zum Kaiser selbst hatte. Kurze Angaben, durch welche er den Kaiser zu 
beeinflussen trachtete (2 a), die Anrede des Bischofs anläßlich der Begräbnisfeierlichkeiten (2 b) und die 
älteste Beschreibung des plötzlich ausbrechenden Windes (2 c) können zwar als tendenziöse, trotzdem 
jedoch als ziemlich realistische Schilderungen bezeichnet werden, die auf guten Informationen beruhen 
(Anm.16-27). Die Darstellung von Rufinus (3) stellt den ersten systematischen Schlachtbericht dar. Von den 
lateinischen Berichten ist er am längsten und beruht ebenso auf sicheren Quellen. Dieses Werk, das in 
Aquileia im Chromatius-Kreis der christlichen Intellektuellen mit hohen Verbindungen entstand, verrät bei 
der Schilderung von Ereignissen dennoch ausgeprägte Züge einer hagiographischen Stilisierung. Die 
Schlacht ist in erster Linie als ein Religionskrieg dargestellt, die Figur des Kaisers hagiographisch 
idealisiert (Anm.28-46). Augustins Darstellung (4) ist wegen des plötzlich losbrechenden Windes 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 • 1 41 
interessant, wobei sich der Autor als erster ausdrücklich auf Zeugen beruft, nämlich auf die Soldaten des 
besiegten Eugenius (Anm.48-54). 
Orosius verfällt in seiner Schilderung (5) in noch größerem Maße als Rufinus der hagiographischen 
Stilisierung. Im Vordergrund steht die Figur des Kaisers als Herrscher mit asketischer Haltung und 
Eigenschaften eines Heiligen, der mit Gottes Hilfe als Sieger aus dem Religionskrieg hervorgeht. Neu bei 
Orosius ist nur der Bericht über die katastrophale Niederlage der Goten am ersten Schlachttag. Diese wird 
vom Autor - dem Zeitgeist völlig entsprechend - als eine positive Tatsache für das Römische Reich bewertet 
(Anm. 55-57). 
II. Die griechische Historiographie liefert uns seit der ersten Hälfte des 5. bis zum Beginn des 7. 
Jahrhunderts sogar sieben Darstellungen, von denen eine eine wertlose Kompilation (Theodoros 
Anagnostes, 11) (Anm.76) darstellt, die Aussage der anderen zwei, die in äußerst kurzer und 
fragmentarischer Form erhalten sind (Philostorgios (6) (Anm.58-59) und Johannes von Antiochia (12) (Anm. 
77-80), ist sehr bescheiden. Die Beschreibung von Sokrates (7) ist am sachlichsten von allen, sie allein 
enthält von allen Quellen die Angaben über Ort (am Fluß Frigidus) und Tag (6. September 394) (Anm. 60-
61). Die Beschreibung von Sozomenus (8) steht bereits unter dem Einfluß der hagiographischen Literatur 
(etwa der Zwischenfall in der Kirche Johannes des Täufers in Hebdom) (Anm. 62-63), während die 
Erzählung von Theodoret charakteristische Züge des Denkens der Mönchsgeistlichkeit und zahlreiche 
Elemente der hagiographischen Stilisierung enthält (erwähnt seien die Elemente und Symbole des 
Religionskrieges und die Traumvision des Kaisers) (Anm. 64-68). Zosimos (10) (Anm. 69-75) und nach ihm 
Johannes von Antiochia, die bei der Beschreibung der Ereignisse von Eunapius von Sardes ausgehen, 
vermitteln eine heidnische Version der Schlacht, die sich von der christlichen zwar stark unterscheidet, 
jedoch mit ihr nicht unvereinbar ist. Die Charakteristika der ersteren sind: die Hervorhebung der Ereignisse 
des ersten Tages (was von den christlichen Autoren in der Regel ausgelassen wird), als Eugenius einen Sieg 
errang; anstelle des plötzlich losbrechenden Windes wird von einer langen Sonnenfinsternis berichtet (Folge 
einer Verdunkelung der Atmosphäre infolge des orkanarigen Sturms?); das Schicksal des verbündeten 
Befehlshabers von Theodosius Bacurius wird anders geschildert (nach Zosimos fällt er am ersten 
Schlachttag, bei den christlichen Autoren ist er der Held des zweiten Schlachttages). Dasselbe gilt auch für 
den Kaisersohn Honorius, der Zosimos und der späteren Chronik von Marcelinus nach (13 d) (Anm.85) am 
Feldzug teilgenommen haben soll, laut zuverlässigeren Berichten der christlichen Autoren soll ihn aber 
Theodosius in Konstantinopel zurückgelassen haben. 
III. Spätantike literarische Zusammenfassungen und Kompilationen bringen nur wenig Neues. Das 
heidnische "Epitome de caesaribuis" (13 a) (Anm.81) gibt eine (unzuverlässige) Zahl der gefallenen Soldaten 
von Eugenius an, Paulinus und die "Chronica Gallica" lassen ein göttliches Wunder als Ursache für 
Theodosius' Sieg durchblicken (Anm. 82,84). Cassiodorus' Übersetzung von Theodoros Anagnostes ist 
deswegen von Bedeutung, weil sie die Darstellung von Sokrates und Theodoretos in einer 
zusammengefaßten Form in den lateinischen Westen bringen mit zwei im Westen unbekannten Elementen: 
die Lokalisierung der Schlacht am Fluß Frigidus (die westlichen Autoren erwännen in diesem 
Zusammenhang nur die Alpen bzw. die Alpenpässe) und Theodosius' Traumvision (Anm. 87-88). 
IV. Die byzantinische Historiographie des hohen und späten Zeitalters des byzantinischen Reiches 
bring; drei längere Darstellungen (Georgios Hamartolos, Anm.91), Kedrenos (Anm.92), Nikephoros 
Kallistos (Anm.96-97) und einen kürzeren Bericht der Schlacht am Frigidus (Theophanes) (Anm.89-90) 
sowie einige Erwähnungen des Krieges (394) (Anm.93-95). Die erhaltenen Notizen beruhen in drei Fällen 
auf griechischen Kirchenhistorikern des 5. Jahrhunderts (Sokrates, Sozomenos, Theodoretos) bzw. auf einer 
Kompilation vom Anfang des 6. Jahrhunderts (Theodoros Anagnostes). Nur Georgios Hamartolos stützt 
sich vorwiegend auf die lateinische Darstellung von Rufinus. Die heidnische Interpretation des Ereignisses, 
die Zosimos (von Eunapius ausgehend) vermittelt, und nach ihm Johannes von Antiochia, fand im 
mittelalterlichen Byzanz kein Echo, ebenso die kurze Darstellung des "Häretikers" Philostorgios. Bei der 
Verwendung ihrer Quellen haben die byzantinischen Historiker Fehler bei den Namen begangen 
(Theophanes, der Sozomenus folgt, bezeichnet Arbogast mit dem Namen "Argabastes", bei Nikephoros 
Kallistos wird in Anlehnung an die Form "Frigdos" von Sokrates der Fluß "Frindos" erwähnt, Eugenius' 
Feldherr aber als "Arouagastes" bezeichnet). Es überrascht die Tatsache, daß sogar in zwei von den drei 
längeren Darstellungen (Georgios Hamartolos von Rufinus und Kedrenos von Theodore' ausgehend) der 
wundertätige Wind nicht erwähnt wird, jenes Element, welches das göttliche Eingreifen in das Geschehen 
am deutlichsten bezeugen sollte und das, von einer einzigen Ausnahme abgesehen, in allen zeitgenössischen 
abendländischen lateinischen Darstellungen zu finden ist. 
V. Die mittelalterlichen abendländischen Autoren (Anhang zur "Claustra Alpium Iuliarum I.) (Anm.98-
117) 
Elf mittelalterliche abendländische Darstellungen der Schlacht am Frigidus beruhen auf spätantiken 
lateinischen Darstellungen dieses Ereignisses. Wenn man die spätantiken Autoren als Quelle in einer 
Reihenfolge aufzählen sollte, dann stünde Orosius weit vorne, gefolgt von Augustinus, Cassiodorus und 
Rufinus. Auf Orosius' Darstellung gehen ohne Ausnahme alle mittelalterlichen Autoren zurück. Als dem 
meist gelesenen Autor folgen ihm mehr oder weniger wortwörtlich Freculphus und Hugo von St. Viktor, 
seine Darstellung benutzen zum Teil auch Paulus Diaconus (viel), Landolfus (wenig), Frutolf, Otto von 
42 R.BRATOZ: BITKA PRI FRIGIDU 
Freising, Gottfried von Viterbo, die Annales Magdeburgenses, Sicardus von Cremona, Albertus Miliolus 
und Dandulus. Augustins Darstellung der Schlacht dient als Grundlage für das Anführen von zwei Versen 
von Claudian über die göttliche Hilfe für Kaiser Theodosius, die sogar von sieben mittelalterlichen Autoren 
aufgegriffen werden (Paulus Diaconus, Landolfus, Frutolf, Otto von Freising, Sicardus, Albertus Miliolus, 
Dandulus). 
Cassiodorus' Darstellung, die über Theodorus Lector die Überlieferung der griechischen 
Kirchenhistoriker Sokrates und Theodoret aus dem 5. Jahrhundert in das Abendland vermittelte, wird als 
Quelle von Landolfus (der zentrale Teil der Beschreibung), in geringerem Maße aber auch von Frutolf und 
Dandulus verwendet. Verhältnismäßg gering ist die Benutzung des Rufinus als die beste Quelle: Elemente 
seiner Erzählung bringen nur Otto von Freising (der ihn mißversteht), Albertus Miliolus und Dandulus. Die 
Benutzung anderer spätantiker Quellen bildet eher eine Ausnahme und beschränkt sich auf ein Zitat aus 
Jordanes' Geschichte der Goten (Frutolf) und zwei Zitate aus Paulinus' Biographie des Mailänder Bischofs 
Ambrosius (Sicardus von Cremona, Albertus Miliolus). Nur zwei mittelalterliche Darstellungen 
(Freculphus, Hugo von St. Viktor) beruhen auf einer einzigen Quelle (Orosius), alle anderen stellen 
Kompilationen verschiedener Berichte dar. Letztere erzählen zwei Autoren nach (Gottfried von Viterbo, 
Annales Magdaburgenses, Sicardus von Cremona), drei (Paulus Diaconus. Landolfus. Otto von Freising) 
oder sogar vier (Frutolf, Albertus Miliolus, Dandulus). 
Die topographischen Angaben über die Schlacht bringen bei den mittelalterlichen Autoren nichts 
Neues. Der Fluvius Frigidus wird als Lokalisierung der Schlacht nur bei Landolfus (Anm.116) erwähnt, der 
aus Cassiodorus schöpfte (letzterer aber über Theodorus Lector aus Sokrates). Alle anderen Autoren führen 
als Kampfplatz - so wie ihre spätantiken lateinischen Vorlagen auch - ganz allgemein das Gebiet der 
Alpensperren an (Anm.117). Kein Autor (nicht einmal der Venezianer Dandulus, in der relativen Nähe zu 
diesem Raum beheimatet) versuchte, den Kampfplatz genauer festzulegen. Offensichtlich war dieser den 
mittelalterlichen Autoren ebensowenig bekannt wie ihren spätantiken Vorgängern. 
Die Erwähnung des göttlichen Eingreifens durch den wundertätigen Wind findet man (mit Ausnahme 
von Gottfried) bei allen mittelalterlichen Autoren, doch messen sie ihr verschiedene Bedeutung bei im 
Vergleich zu anderen Umständen, die das Geschehen auf dem Schlachtfelde beeinflußten (etwa Arbitions 
Übertritt auf Theodosius' Seite). Nur Otto von Freising erwähnt neben dem Wind die Rolle des Regens, der 
das feindliche Heer neben dem starken Wind von vorn getroffen haben soll. Diese Angabe ist offensichtlich 
Produkt der Phantasie des Autors und aus diesem Grunde wertlos. 
Die mittelalterlichen lateinischen Quellen über die Schlacht am Frigidus stellen der Forschung dieses 
Ereignisses keine verwendbaren Angaben zur Verfügung. Sie bieten uns nur eine reiche Überlieferung über 
die Schlacht in der mittelalterlichen Weltchronistik. Diese Quellen zeugen davon, daß sich die 
mittelalterlichen Autoren der großen Bedeutung dieses Ereignisses bewußt waren, das in den Weltchroniken 
bei der historischen Darstellung des Römischen Reiches zu den ausführlichsten zählt. Die angeführten 
mittelalterlichen Quellen entstanden in Italien, in Deutschland oder in Frankreich, weit weg vom Ort des 
Geschehens und mit Ausnahme von Dandulus auch außerhalb der nordadriatischen und südostalpinen 
Gebiete. 
Im slowenischen Raum findet man die ersten Darstellungen der Schlacht bei den neuzeitlichen Autoren 
seit dem 17. Jahrhundert. Die grundlegende Ergänzung bei der Erforschung der Schlacht am Frigidus ist die 
nchtige Lokalisierung der Schlacht in das obere Vipava-Tal (Vippach-Tal), eine Meinung, die von 
M.Bauzer (1663), J.L. Schönleben (1681) und am gründlichsten von J.W.Valvasor (1689) dargelegt worden 
ist (Anm. 118; Abb. 2 auf S. 21). 
VI. Im Schlußteil versucht der Autor, aufgrund der schriftlichen Quellen und unter Berücksichtigung 
der bisherigen Versuche (längere Analysen von O. Seeck - G. Veith (1913) und F. Paschoud (1979), kürzere 
c°ui J 'uS t r a u b ( 1 9 6 6 ) ' A- LiPP° ld (,973> 198°) u.a.)(Anm.2), den Verlauf des Krieges, insbesondere der 
i>chlacht zu umreißen. Dabei geht er auf die bisher noch ungelöste Frage der mikrotopographischen 
Lokalisierung der Schlacht nicht ein, die aus Mangel jeglicher materiellen Funde unlösbar ist. Dabei scheint 
ÎTÏ!. u • л •? h s i e r u n 8 a u f dem Gebiet von Vrhpolje, Duplje und Zemono wahrscheinlicher als die auf dem 
Feld bei Ajdovščina (Heidenschaft) (Anm. 119-121; Abb. 4 auf S. 30). 
Bei der Verwendung von literarischen Quellen steht fest, daß nur die antiken Berichte brauchbare 
Angaben liefern (Gruppen I., II. und III, Quellen 1-14, von denen die Quellen 11 und 14 nur 
Zusammenfassungen der Quellen 7 und 9 darstellen und deshalb geringen Wert besitzen). Am 
bedeutendsten sind zweifellos die Darstellungen der zeitgenössischen Autoren, von denen sich zwei auf die 
Berichte der Soldaten, die an der Schlacht teilgenommen haben, berufen (Quellen 4 und teilweise 9) Die 
byzantinischen und abendländischen lateinischen Berichte (Quellen 15-29) sind nur Kompilationen 
bekannter antiker Quellen, die sich untereinander nach Umfang, Genauigkeit, nach der Zahl der 
verwendeten Quellen unterscheiden, und folglich keine neuen brauchbaren Angaben bringen. An den 
Stellen, wo sie sich inhaltlich von den antiken Quellen unterscheiden (z.B. Quelle 24), handelt es sich nur 
um Oberflächlichkeit oder um ein Produkt der Phantasie des mittelalterlichen Autors. 
Der Bürgerkrieg zwischen Theodosius und Eugenius begann mit Theodosius' Feldzug, der in den ersten 
Monaten des Jahres 394 nach umfangreichen Vorbereitungen vonstatten ging. Die letzteren bezogen sich 
einerseits auf militärische, diplomatisch-politische und familiäre bzw. dynastische Angelegenheiten 
(Anm.122), andererseits aber vor allem auf religiöse und geistige Verrichtungen (Besuch der Heiligen 
Stätten, Beten und Fasten, Erkundung über den Ausgang des künftigen Krieges bei dem Asketen Johannes 
von Likopolis; Quellen 3,4,8,9,13c,18,25, 28,29) (Anm.123). Nachdem der Kaiser in großem Maße die 
Grenzeinheiten seiner Ostprovinzen herangezogen hatte (Anm.124), brach er mit einem großen Heer in der 
zweiten Maihälfte 394 von Konstantinopel auf (Anm.125). In Thrakien schlossen sich ihm zahlreiche 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 • i 43 
"Barbaren" an (Quellen 7,8,11,14,21,22), vor allem Goten (nach Jordanes mehr als 20.000 Mann, Anm.57), 
aber auch Angehörige anderer Völker vom Unterlauf der Donau und aus dem Gebiet nördlich des 
Schwarzen Meeres, unter ihnen vor allem Hunnen und Alanen (Anm.126). Theodosius vertraute den Befehl 
über das große Heer, von dessen zahlenmäßiger Stärke in den Quellen nicht berichtet wird (Anm.127), fünf 
Befehlshabern an: die römischen Einheiten erhielten Timasius und Stilicho, die Bundestruppen der Barbaren 
aber gab er dem Goten Gainas, Alane Saul und dem Iberer Bacurius (Anm.128). Theodosius' Armee drang 
auf dem Hauptverkehrsweg durch die Balkan- und Donauprovinzen vor und erreichte in gut zwei Monaten 
(von Ende Juni bis Anfang September) die Alpensperren. Über die Ereignisse an den Alpensperren wird in 
den antiken Quellen nicht berichtet, weil sie für den gesamten Kriegsverlauf offensichtlich nicht 
auschlaggebend waren. Nur Philostrogios (Quelle 6) erwähnt die "Einnahme der Alpen" durch Theodosius 
mit Hilfe "eines Verrats", Sozomenos (Quelle 8) aber die Festnahme der Vorhut. Die Quellenangaben 
beziehen sich offenbar auf Hrušica (Ad pirum), die durch archäologische Ausgrabungen vor zwei 
Jahrzehnten beleuchtet worden sind. Das Kastell Ad pirum fiel anscheinend nach einer ernsten 
Auseinandersetzung, worauf die Münzen- und anderen Funde hindeuten. Das Kastell wurde allem Anschein 
nach von Thodosius' Verbündetenvorhut eingenommen, der in erster Linie Goten angehörten (Anm.129). 
Eugenius' Heer unter dem Befehl des Franken Arbogast, setzte sich aus weströmischen Einheiten 
("Romanorum praesidia"), aus dem Heer aus Gallien mit zahlreichen germanischen Söldnern ("auxilia 
barbarorum") vor allem Franken ("Gallorum Francorumque vires") (Anm.130) Ihre zahlenmäßige Stärke ist 
unbekannt (nur Sokrates, Quelle 7, schätzt sie auf "mehrere zehntausend Mann"), offensichtlich erreichte sie 
nicht die von Theodosius, die militärischen Kräfte des westlichen Teiles des Kaiserreiches waren doch 
schwächer als die im Osten, außerdem setzten Eugenius und Arbogast (wenigstens nicht in dem Maße) die 
Grenzeinheiten ein. Im Hinblick auf die Angaben über die zahlenmäßige Stärke der Heere des westlichen 
Teils des Kaiserreiches in den Bürgerkriegen des 4. Jahrhunderts könnte sie auf ungefähr 30.000 - 40.000 
Mann geschätzt werden (Anm.131). Von den Kriegsbefehlshabern ist nur noch Arbitio bekannt, während die 
Anwesenheit von Nicomachus Flavianus eher ideologisch-propagandistischer Natur ist. Der Kaiser verließ 
mit seinem Heer vor dem ersten August 394 Mailand (Anm.132). Das Heer nahm bis September Aufstellung 
zur Sperrung des Ausgangs aus den Julischen Alpen. Dabei schuf Arbogast eine bedeutende Strategie in der 
antiken Kriegführung . Sein Kriegsplan sah nämlich vor, den Zugang zum Wehrgebiet nicht um jeden Preis 
zu verteidigen, wie das Wehrsystem "claustra Alpium Iuliarum" vorsieht, sondern nach dem Einmarsch des 
Feindes in dieses schwer passierbare und militärisch besonders gesicherte Gebiet wird der Ausgang aus 
diesem Wehrgebiet versperrt (Anm.133). 
Diesem Ziel diente auch das Einkreisungsmanöver der Heeresgruppe von Arbitio, die Theodosius' Heer 
in dem schwer passierbaren und gebirgigen Gebiet zwischen Logatec (Loitsch) und Ajdovščina 
(Heidenschaft) einkesselt hat, dessen waldige Karstlandschaft eine ausreichende Wasserversorgung oder 
Heuversorgung für die Pferde bei längerer Stationierung unmöglich machte. Der Ausgangspunkt der 
Schlacht war folgender: Eugenius' Heer wartete auf die Ankunft des Feindes - nach geistiger und religiöser 
Vorbereitung auf der eingenommenen Stellung (Aufstellung von Jupitersstatuen auf den umliegenden 
Hügeln, Vorbereitung von Herculesbildern als Kriegssymbolen, Quellen 4,9,18) und nach Errichtung von 
hölzernen und gemauerten Wehranlagen mit Türmen ("turres...moenia", Quelle 1 a) in den Niederungen 
("campis", Quelle 5). Die Kampfaufstellung und die Kampfvorbereitung des Großteils des Heeres von 
Theodosius erfolgte wegen der schlechten Wege, seiner Größe und eines umfangreichen Trosses mit 
Verspätung. Dem Haupttrupp gingen die föderaten Barbarentruppen voraus, die als erste Feindberührung 
aufnahmen. 
Es folgte der erste Schlachttag (5.September), dem die Quellen, von zwei Ausnahmen abgesehen (10 
und 12), nur sehr wenig Aufmerksamkeit widmen. Von einer Paßhöhe erblickte Theodosius in der vor ihm 
gelegenen Ebene das kampfbereite feindliche Heer, das sich aus Fußtruppen und Reiterei zusammensetzte 
(Quelle 8) In der Überzeugung, daß die Öffnung der Sperre am Talausgang einen hohen Blutzoll verlangen 
werde, schickte er die föderaten Truppen in den Kampf, um seine römischen Truppen davor zu bewahren. 
Dieses Opfer sollten die "Barbaren" bringen (die aranischen Goten und andere, die mit teilweiser Ausnahme 
von den kaukasischen Völkern Heiden waren). Der Angriff der föderaten Einheiten, in denen als Soldaten 
zu Pferd und zu Fuß die Goten überwogen (neben ihnen dürften "Armbrustschützen zu Pferd" gekämpft 
haben - es könnte sich dabei um Alanen, Hunnen, Iberer oder Angehörige anderer Ostvölker handeln, 
Quelle 10), ist mißlungen. Auf dem Schlachtfeld sollen 10.000 Goten oder die Hälfte des gotischen 
Kontingents ihr Leben gelassen haben (Quellen 5,20,24,25,29). 
Theodosius versuchte, seinen Föderaten in der Not zu helfen, dies war jedoch wegen der schmalen 
Wege ("locorum angustiis") und wegen des Trosses ("impedimentis calonum") unmöglich. Sein Heer 
machte sich nur langsam kampfbereit ("paulo serius in aciem descenderet"), was den Kaiser mit großer 
Sorge erfüllte. Im kritischen Augenblick der totalen Niederlage der verbündeten Vorhut, der die 
Haupttruppe nicht zu Hilfe kommen konnte, stieg er vom Pferd ab und stellte sich vor die Kolonne den 
abgeänderten Vers aus den Psalmen ausrufend (Ps.115,2; "Ubi est Theodosii deus", Quelle 2 b). 
Die Sonnenfinsternis am Schlachttag ist nicht beweisbar, es handelt sich offensichtlich um eine 
Erfindung einiger östlichen Historiker, welche die Nebenerscheinung des plötzlich losbrechenden Windes 
am zweiten Tage (Quellen 10 und 12) mißverstanden haben. Eine Frage für sich stellt die Rolle des 
verbündeten Befehlhabers von Theodosius dar, des Iberers Bacurius, am ersten Schlachttag. Während er 
laut einem (wahrscheinlich falschen) Bericht den Heldentod gestorben sein soll (Quelle 10), wird nach 
anderen Berichten gerade ihm der entscheidende Durchbruch der feindlichen Verteidigungslinie am zweiten 
Schlachttag zugeschrieben (Quellen 3,7,11,14). 
44 R.BRATOŽ: BITKA PRI FRIGIDI! 
Die Folgen des ersten Schlachttags bestimmten auf entscheidende Weise das Geschehen des folgenden 
Tages. Theodosius wurde nach dem Mißerfolg der Verbündeten von den Befehlshabern geraten, sich mit 
seinem Heer zurückzuziehen und für den kommenden Frühling ein stärkeres Heer aufzustellen, mit dem er 
auf jeden Fall einen Sieg erringen würde. Da dies eine klare Niederlage bedeuten würde, soll Theodosius, 
überzeugt von der Richtigkeit der Prophezeiung des Asketen Johannes von Likopolis und dadurch vom Sieg 
des Christengottes, diesen Vorschlag abgeleht haben (Quellen 9,18). Theodosius' Entscheidung, die 
unangefochtene Schlacht fortzusetzen, erhielt eine Bestätigung im Übertritt der Armeegruppe von Arbitio 
auf seine Seite (Quellen 5,20,23) und im Selbstmord von Flavianus (Quelle 3). Die Motive für den Abfall 
eines Teils des Heeres von Eugenius sind nicht bekannt und können nur vermutet werden. Vielleicht liegen 
die Ursachen in der prochristlichen Ausrichtung des Befehlshabers selbst, vielleicht in seiner 
Bestechlichkeit oder Überzeugung vom Sieg des Theodosius (Quellen 8,18). Es ist durchaus möglich, daß 
diese Armeegruppe, die das Einkreisungmanöver ausführen und sich demzufolge irgendwo im Gebiet von 
Postojna (Adelsberg) oder sogar jenem von Logatec (Loitsch) aufgehalten haben soll (Anm.134), die 
Verbindung mit Eugenius' Haupttruppe verloren hatte und über den Ausgang des ersten Schlachttags völlig 
im unklaren geblieben war. Flavianus' Selbstmord, laut Quellen in einer sehr schmerzhaften Form verübt 
(Anm.135), ist wahrscheinlich die Folge dieses Verrats in Eugenius' Heer. Stark hagiographisch gefärbt sind 
die Berichte darüber, wie Theodosius die ganze Nacht hindurch betete und weinte (was wenigstens für 
einen Teil der Nacht durchaus wahrscheinlich ist, Quellen 5,8,9,20,23,24). Des Kaisers Gebet vor dem 
entscheidenden Schlachtteil erinnert an ähnliches Verhalten der israelitischen Feldherren des Alten 
Testaments, aber auch an das Verhalten einiger christlicher Kaiser des 4. Jahrhunderts, die sich der Kaiser, 
selbst ein zutiefst gläubiger Christ, zum Vorbild genommen haben mag (Anm.136) Der hagiographische 
Charakter der Erzählung kommt in der traumhaften Vision mit zwei himmlischen Reitern zum Ausdruck 
(Quellen 9,11.14,17,18,21,22,29), wofür sich wieder Parallelen im Alten Testament finden lassen, vor allem 
aber in der berühmten Vision Konstantins in der Nacht vor der Schlacht bei der Milvischen Brücke im Jahre 
312 (Anm.137) Der Bestand des "Oratoriums am Berggipfel" (Quellen 9,11,14), wo der Kaiser eine 
Traumvision gehabt haben soll, ist fragwürdig, es handelt sich dabei doch um eine stark hagiographisch 
stilisierte Erzählung des Autors aus Syrien, der unter einem starken geistigen Einfluß des frühen 
Mönchtums stand. Eugenius' Heer soll nach dem ersten siegreichen Tag von Leichtsinn des Kaisers selbst 
einer verfrühten Siegesfreude verfallen sein in der Überzeugung, daß nach der furchtbaren Niederlage des 
ersten Tages das feindliche Heer nicht mehr kampffähig gewesen sei (Quelle 10). 
Der Nacht vom 5. zum 6. September, die die Befehlshaber der beiden Heere auf so verschiedene Weise 
verbracht haben sollen, folgte gleich nach dem Morgengrauen der zweite entscheidende Schlachttag. Nach 
Theodosius' Morgengebet - seine Lokalisierung auf einem hohen Felsvorsprung über dem Schlachtfeld ("in 
edita rupe") bei Vrhpolje (Oberfeld) ist hagiographisch gefärbt und deshalb unzuverlässig (Quelle 3) -
begann der Massenangriff der östlichen Haupttruppe zu einem Zeitpunkt, als Eugenius' Heer noch nicht 
kampfbereit gewesen sein soll (Quelle 10). Der Angriff begann mit dem Kreuzzeichen des Theodosius 
(Quellen 5,20,21,23) kurz vor Ausbruch des orkanartigen Sturms, der Theodosius' Heer vor sich her gegen 
den Feind trieb, letzteren aber im Kampf stark behinderte. Eugenius' Pfeile verloren jede Kraft und sollen 
vom starken Wind umgedreht worden sein. Der Wind riß den Soldaten ihre Schilde fort, trieb ihnen Staub in 
die Augen und schränkte ihre Sicht ein (Quellen I b, 2 c, 3,4,5,7,8,9,11,14,18,19-24,26-29). Beim Ausbruch 
des Windes könnte es zu einer teilweisen Verdunkelung der Atmosphäre gekommen sein, die von einigen 
irrtümlicherweise als eine den überwiegenden Teil des Tages dauernde Sonnenfinsternis gedeutet werden 
soll (Quellen 10,12). Der Durchbruch durch die feindlichen Reihen wurde auch am zweiten Tage von einem 
verbündeten Befehlshaber geleitet, diesmal von dem Iberer Bacurius mit (offenbar östlichen barbarischen) 
Aufgeboten, die ein echtes Gemetzel des Heeres von Eugenius anrichteten (Quellen 3,7). Nach dem 
Durchbruch durch die feindlichen Reihen und dem Niederbrennen der feindlichen Wehranlagen (Quelle 1 a) 
wurde die Verfolgung und Hinrichtung von feindlichen Soldaten bis zum Fluß Frigidus (Vipava/Wippach) 
fortgesetzt, dessen Lauf von dem Leichenberge behindert worden sein soll (Quelle 1 ab). Eugenius wurde 
gefangengenommen (s.Anm.138). Als man ihn gefesselt dem Theodosius vorführte, flehte er um Gnade, 
wurde jedoch von den Soldaten sofort geköpft, wahrscheinlich nicht auf Theodosius' Geheiß, sondern noch 
vor dem kaiserlichen Urteilsspruch (Quellen 3,5,7,8) (Anm.139) Sein Kopf wurde auf eine Stange gespießt 
und auf dem Schlachtfeld herumgezeigt (Quelle 10), nach der Schlacht vielleicht auch in den italischen 
Städten (Quelle 12). Die übrigen Soldaten des Eugenius ergaben sich (Quellen 5,9,18), baten Theodosius um 
Vergebung und wurden unmittelbar darauf auf dem Schlachtfeld begnadigt (Quellen 9,10,18). 
Die Auseinandersetzung fand ihr Ende mit der Verfolgung des geflüchteten Feldherrn Arbogast, der in 
einem unzugänglichen Berggelände zwei Tage später (am 8. September also) Selbstmord verübte, indem er 
sich auf sein eigenes Schwert stützte (Quellen 1 b, 5,6,10,12). Dann wurden unter Verhöhungen die 
Jupiterstatuen entfernt (Quelle 4) und anschließend die gefallenen Soldaten und Offiziere beigesetzt; ein 
Teil der Letzteren wurde auf den Soldatenfriedhof in Concordia überführt (Anm.140). Nach dem Sieg 
belohnte der Kaiser die verdienstvollen Soldaten - auch diejenigen auf der feindlichen Seite(!) - mit Geld 
und zeichnete sie aus (Anm.141). Die Zahl der Gefallenen in der Schlacht ist unbekannt, zweifellos übertraf 
sie 20.000 Soldaten bei weitem. Auf Theodosius' Seite sind allein am ersten Tage 10.000 Goten gefallen 
(Quellen 5,20,24,29). Die Verluste auf Eugenius' Seite werden in einer einzigen Quelle auf ungefähr 10.000 
Soldaten geschätzt (Quelle 13 a). Da beide Quellen dieselbe Zahl auf der jeweils gegnerischen Seite 
angeben, ist die Angabe unzuverlässig. Damit ist diese Schlacht nach der Schlacht bei Mursa im Jahre 351 
(mit ca. 54.000 gefallenen Soldaten) (Anm.142) eine der blutigsten in den Bürgerkriegen des 4. Jahrhunderts 
und eine der blutigsten des ganzen spätantiken Zeitalters. Die Nachricht vom Siege verbreitete sich im 
Staate, in großen Städten wie etwa Alexandria wurde die Nachricht offiziell verkündet (Anm.47).Nach der 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 iW4 i 45 
Schlacht brach Theodosius nach Italien auf und hielt sich mit seinem Heer längere Zeit in Venetien auf (mit 
Sicherheit in Aquileia, vielleicht auch in Concordia) (Anm.144). Die zentrale Frage am Ende des 
Bürgerkriegs war die Frage des Verhältnisses zu dem besiegten Gegner. Theodosius neigte aus 
verschiedenen Gründen zu einer allgemeinen Amnestie. Er war davon überzeugt, daß er den Sieg mit Gottes 
Hilfe errungen hatte. Der Mailänder Bischof Ambrosius, der einen außerordentlich großen Einfluß auf den 
Kaiser ausübte, bekräftigte den Herrscher in seiner Überzeugung von der göttlichen Natur des Sieges 
(Quelle 2 a). Bereits vor seinem Treffen mit ihm in Aquileia setzte er sich für die besiegte Seite ein, vor 
allem für diejenigen, die Zuflucht in Kirchen suchten (Anm.19). Der Bürgerkrieg von 394 endete mit einer 
allgemeinen und vollständigen Amnestie der besiegten Seite. Dies wurde durch zwei Amnestiegesetze 
bestätigt, die ein paar Monate nach Theodosius' Tod von Kaiser Honorius im Geiste der Regelungen und der 
Politik des verstorbenen Kaisers erlassen wurden (Anm.147). In dieser Hinsicht un'srscheidet sich der Krieg 
von 394 von den meisten Bürgerkriegen des späten republikanischen und des frühen kaiserlichen Zeitalters, 
die in der Regel durch eine Abrechnung mit der besiegten Seite endeten. Der Epilog des Bürgerkriegs von 
394 erhielt durch die zutiefst christliche Haltung der Kaisers Theodosius und durch die besonderen 
Umstände (das "göttliche" Eingreifen in die entscheidende Schlacht, der starke Einfluß des einer 
allgemeinen Amnestie zuneigenden Bischofs Ambrosius) vielleicht die zivilisiertesten Züge in der ganzen 
Geschichte der Bürgerkriege des Römischen Reiches. 
S L O V E N S K A M A T I C A , SI-61001 L j u b l j a n a , K o n g r e s n i t r g 8, 
p p . 4 5 8 , t e l . : ( 0 6 1 ) 12-63-190 
Članom Zveze zgodovinskih društev Slovenije nudi po svojih članskih cenah: 
Fran Zwitter 
O SLOVENSKEM NARODNEM VPRAŠANJU 
Razvoj slovenskega narodnega vprašanja in dozorevanje slovenskega naroda od konca 
18. stoletja do druge svetovne vojne je ena izmed poglavitnih, če ne sploh najvažnejša tema 
znanstvenega dela pokojnega akademika in zaslužnega univerzitetnega profesorja dr. Frana 
Zwittra. 
Izbor Zwittrovih razprav ni pomemben le za spoznavanje naše najnovejše zgodovine in za 
zgodovinarje, marveč za široko kulturno občinstvo, ki ga zanimajo še danes žgoča slovenska 
narodna vprašanja in še posebej za vsakogar, ki ga zanima predvojna pot v vstajo 1941. 
Knjigo je uredil in s komentarjem opremil prof. dr. Vasilij Melik. 
Ferdo Gestrin 
SLOVENSKE DEŽELE IN ZGODNJI KAPITALIZEM 
Ki. stoletje ni le čas reformacije in kmečkih uporov, temveč tudi čas naglega porasta prehod­
nega in izvoznega trgovanja ne le z nemškim severom, temveč tudi z Italijo. Ob agrarni 
dejavnosti so nastajale nove zvrsti obrti, napredovalo je rudarstvo ter fužinarstvo, kjer je 
idrijski rudnik imel v razvoju kapitalizma evropski pomen. V novih oblikah proizvodnje se 
kažejo elementi kapitalizma, v povezavi s tem je prihajalo tudi do »komercializacije« zem­
ljiškega gospostva. Gestrinovo delo pojasnjuje tudi sočasne kulturne vplive in stike. 
Vaško Simoniti 
VOJAŠKA ORGANIZACIJA NA SLOVENSKEM 
V 16. STOLETJU 
Knjiga predstavlja vojaško in obrambno organizacijo slovenskih pokrajin v času najinten-
zivnejših turških vpadov. Ob plemiški konjenici in »črni« kmečki vojski je predstavljen delež 
najemnikov, obveščevalna in signalna organizacija, orožarna v Ljubljani, tabori, vojaška 
preskrba in pomen Vojne krajine. Simonitijeva knjiga je »slovenskemu strahu pred Turki« 
dala realnejši zgodovinski okvir in obogatila sicer skromno vojaško zgodovino slovenskega 
ozemlja. 
46 ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 • 1 
PUBLIKACIJE INŠTITUTA Z A Z G O D O V I N O CERKVE 
SI-61000 Ljubljana, Poljanska 4 
Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 1, 1979. Instrukcija papeža Klemena VIII. iz leta 1592 
(Benedik); Opravičilno pismo škofa Janeza Karla Herbersteina iz leta 1786 (Dolinar); Spo­
menica salzburškega nadškofa Tarnoczyja o novi razdelitvi škofij na Štajerskem in Koroškem 
iz leta 1858 (Grafenauer); Izvirna poročila in zapisi jezuitskih misijonov v krajini med Muro 
in Rabo v letih 1607-1730 (Škafar). Razprodano 
Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 2, 1980. M. Jezernik, Friderik Baraga. Razprodano 
Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 3, 1981. M. Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov; 
F. M. Dolinar, Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v Ljubljanski škofiji; I. Škafar, Gra­
divo za zgodovino kalvinizma in luteranstva na ozemlju belmurskega in beksinskega arhi-
diakonata. 
Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 4, 1982. J. Gregorio, Pisma Petra Pavla Glavarja Jožetu 
Tomlju 1761-1784. 
Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 5, 1983. J. Mlinaric, Prizadevanja škofov Martina Brennerja 
in Jakoba Eberleina za katoliško prenovo na Štajerskem; I. Zelko, Gradivo za prekmursko 
cerkveno zgodovino; I. Zelko, Frančiškani v Murski Soboti. 
Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 6, 1984. M. Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov 
(nadaljevanje); M. Jevnikar, Ivan Trinko 1902-1923; V. Novak, Ivanu Škafarju v spomin; I. 
Škafar, O delovanju luteranov na Petanjcih 1592-1637. 
Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 7, 1985. Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih. Ob 
1100-letnici Metodove smrti. Conversio Bagoariorum et Carantanorum (Grafenauer); Italska 
legenda (Perko); Pisma rimskih papežev Hadrijana II., Janeza VIII. in Štefana V. (Dolinar); 
Žitje Konstantina, Žitje Metoda (Benedik); Pohvala sv. Cirila in Metoda (Dolinar); Ano­
nimna ali Metodova pridiga v Clozovem glagolitu (Zor). 
Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 8, 1986. R. Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem 
vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode. Razprodano 
Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 9, 1987. J. Mlinaric, Župnije na Slovenskem Štajerskem v 
okviru salzburške nadškofije v vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro 
1656-1764. 
Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 10, 1988. M. Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov 
(nadaljevanje); P. Kovač, Začetki kapucinskega samostana v Skofji Loki; J. Höfler, Gradivo 
za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem (Radovljica, Kranj). 
Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 11, 1989. F. M. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina. 
Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 12, 1990. A. Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda 
Scarlichija 1631-1632. 
Acta Ecclesiastica, št. 13, 1991. I. Tadina, Ignacij Knoblehar 1819-1858. 
Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 14, 1992. M. Benedik, Iz protokov ljubljanskih škofov 
(nadaljevanje); B. Kolar, K zgodovini malega semenišča v Kopru; V. Škafar, Prošnje salz-
burškemu nadškofu F. Schwarzenbergu za priključitev slvoenskih dekanij sekovske (graške) 
škofije k lavantinski škofiji leta 1848; J. Höfler, Gradivo za historičpno topografijo predjože­
finskih župnij na Slovenskem (pražupnija Mengeš); M. Senica, Slovenske pridige kapucina 
p. Angelika iz Kranja iz let 1766-1771. 
Acta Ecclesiastica Sloveniae št. 15, 1993. M. Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem. 
Redovništvo na Slovenskem, 1. zvezek: Benediktinci, kartuzijani, cistercijani. Zbornik pre­
davanj na simpoziju: Stična, Pleterje, Kostanjevica, 23. do 25. maja 1984, Ljubljana 1984. 
Redovništvo na Slovenskem, 2. zvezek: M. Smiljana Kodrič - B. Natalija Palac, Šolske sestre 
svetega Frančiška Kristusa kralja. Zgodovina, poslanstvo, življenje, Ljubljana 1986. 
Redovništvo na Slovenskem, 3. zvezek: Jezuiti na Slovenskem, Ljubljana 1992. 
Zgodovina cerkve na Slovenskem. Pripravil Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki 
fakulteti (20 avtorjev), uredil Metod Benedik z uredniškim odborom, Celje, Mohorjeva 
družba, 1991. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 1994 • 1 • 47-53 47 
I g n a c i j V o j e 
PRIKAZ ZGODOVINE CELJSKIH GROFOV 
V KOSOVIH DELIH 
Referat na kolokviju ob stoletnici rojstva 
Milka Kosa v Ljubljani, 10. december 1992 
V razpravi »Pregled slovenske historiografije«, ki je izšla leta 19351 in v kateri daje Milko 
Kos dotlej najobsežnejši pregled slovenskega zgodovinopisja do začetka tridesetih let, je 
zapisal med drugim tudi naslednjo misel: »Pomanjkanje politične aktivnosti v slovenski 
zgodovini je eden med vzroki, da posvečajo Slovenci — posebno v zadnjih desetletjih — svoje 
raziskovanje radi problemom gospodarske, socialne, pravne in kolonizacijske zgodovine. V 
teh iščejo po pravici mnogo več 'slovenskega' nego v velikem delu svoje politične preteklosti.« 
To je bil tudi nekakšen moto Kosovega znanstvenega dela, kar potrjuje njegova obsežna 
bibliografija.2 Obravnaval je sicer nekatera politična vprašanja slovenske srednjeveške 
zgodovine (vprašanja, vezana na delovanje Konstantina in Metoda, kneževino Karantanijo), 
vendar je ob pripravi izdaj srednjeveških urbarjev Slovenije posvetil največ dela obravnavi 
kolonizacijske in zlasti gospodarske zgodovine. To je potisnilo v zadnjih treh desetletjih 
njegovega življenja zanimanje za politično zgodovino srednjega veka precej v ozadje. 
Temeljito poznavanje virov za starejšo slovensko zgodovino je dalo Milku Kosu možnost, da 
je svoje raziskave strnil že leta 1933 v temeljni obdelavi slovenske zgodovine v srednjem veku 
v sintezi »Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije« (v predelani in dopolnjeni izdaji 
je izšla »Zgodovina Slovencev od naselitve do konca 15. stoletja« leta 1955 pri Slovenski 
Matici). Ko preletimo vsebino obeh izdaj, lahko ugotovimo, da je v sintezi slovenske sred­
njeveške zgodovine dal poseben poudarek temam svoje znanstvene usmeritve, t . j . smerem in 
tokovom poselitve slovenskega prostora, kolonizaciji in germanizaciji, oblikovanju slovenske 
etnične meje, agrarnim odnosom in položaju kmeta, toda ni zanemaril obravnave vrhnje 
plasti družbe na slovenskih tleh, plemstvu. Tu mislim predvsem na prikaz dinastičnih terito­
rijev, položaja in vloge posameznih plemiških rodbin, širjenja Habsburžanov v slovenski 
prostor. Poseben poudarek je dal razvoju Celjskih grofov in njihovemu pomenu v slovenski 
zgodovini. Takšna koncepcija pregleda slovenske srednjeveške zgodovine je pri Kosu povsem 
uravnotežena in zanika trditve tistih kritikov, ki očitajo slovenskim zgodovinarjem, da so v 
svojih obravnavah enostavno izključili tisti sloj, ki je zgoraj, to je plemstvo.3 Milko Kos je v 
zvezi s Celjskimi grofi, ki jim je v svojih zgodovinskih pregledih namenil posebno mesto, 
zapisal: »Njihova zgodovina ni neposredno zgodovina slovenskega ljudstva, kvečjemu je del 
zgodovine slovenske zemlje, pomembna pa ker kaže, kako je bila tudi zemlja naseljena po 
Slovencih, obvladovana po politiki in posestih Celjskih, eden faktorjev onodobne dinastične 
politike v širšem evropskem prostoru.4 
Milko Kos se znanstveno ni posebej ukvarjal s Celjskimi grofi, ni napisal o razvoju te 
fevdalne rodbine obsežne monografije, je pa napisal več zanimivih pogledov na njihov razvoj 
in prispeval k raščiščevanju njihovega pomena in vloge v slovenski zgodovini. Ker je nakazal 
pri obravnavi njihove zgodovine nekaj originalnih izhodišč, predvsem pa, ker je odklonil 
določene atribute, ki so jih nekateri pripisovali Celjskim grofom iz političnih motivov, sem se 
odločil, da opozorim na te Kosove poglede. 
' Jugoslavenski istorijski časopis, zv. 1, 1935, str. 8—21. 
" B. Grafenauer, Bibliografski pregled del Milka Kosa, M. Kos, Srednjeveška zgodovina Slovencev, Ljubljana 
1985, str. 371-384. 
3 N. Klaič na okrogli mizi v Celju 1. 10. 1982 »Celjani v slovenskem in srednjeveškem prostoru«. Zgodovinski 
časopis, 37/1-2, Ljubljana 1983, str. 93-94, 110-111. 
4 M. Kos, Grofje Celjski, Srednjeveška zgodovina Slovencev, Ljubljana 1985, str. 266-267. 
48 I.VOJE: ZGODOVINA CEUSKIH GROFOV V KOSOVIH DELIH 
Najobsežnejši pregled zgodovine Celjskih grofov je Milko Kos podal v obeh izdajah 
Zgodovine Slovencev (1933, 1955), ki pa ni povsem identičen. Krajši, zgoščen pregled je zajet 
v »Istoriji Slovenaca« v publikaciji »Slovenačka«, ki je izšla v Beogradu leta 1927, in v 
Zgodovini narodov Jugoslavije v I. delu (1953). Nadalje je v enciklopedični obliki obdelal 
Celjske grofe v Narodni enciklopediji SHS (1925, 1929), v Hrvatski enciklopediji (1942) in v 
Enciklopediji Jugoslavije v prvi hrvaški (1956) in drugi slovenski (1985) izdaji. Poleg tega je 
probleme zgodovinskega razvoja Celjskih grofov obdelal v polemičnem članku »Jesu li Celjski 
grofovi bili Jugosloveni?«5 in v predavanju »Grofje Celjski« leta 1937.6 Če strnemo vse te 
preglede in obravnave, ugotovimo, da so v 10 oziroma 12 delih, če upoštevamo, da je enak 
tekst izšel v dveh izdajah Narodne enciklopedije (latinični in ćirilični) in obeh izdajah Enci­
klopedije Jugoslavije (hrvaški in slovenski). Prav te številke pa povedo, da je bil M. Kos tisti 
slovenski zgodovinar, ki je največkrat obravnaval v svojih delih zgodovino Celjskih grofov. 
Ker pri Kosovih pregledih zgodovine Celjskih grofov ne gre za znanstvene študije, ni 
možno ugotoviti, kakšne vire je pri pisanju upošteval in na podlagi kakšne literature je te 
svoje preglede napisal. V nekaterih prispevkih se sicer sklicuje na posamezna historiografska 
dela (Celjska kronika, Thuroczy, pobožen kronist iz Porenja, Georgius Seruiensis) in prinaša 
krajše citate iz njih. Kot ugotavlja Bogo Grafenauer, so vsi slovenski zgodovinarji doslej 
obravnavali zgodovinski razvoj Celjskih grofov predvsem po regestih originalnih listin, ki so 
bile hranjene v dunajskem državnem arhivu. Kot mu je povedal Milko Kos, je tudi njegov oče 
Franc Kos na Dunaju prepisoval le regeste, ni pa šel skozi same dokumente.7 Tega dela tudi 
M. Kos ni opravil. 
Ker je nekatere dogodke v zgodovini Celjskih grofov verjetno obravnaval le po dostopni 
literaturi, nas ne sme čuditi, da so se v objavljenih tekstih prikradle nekatere napake oziroma 
neskladja. Na nekatere takšne pomanjkljivosti bom skušal v referatu opozoriti in pri tem 
navesti novejše izsledke zgodovinske znanosti. S sklepanjem rodbinskih zvez so skušali 
Celjani širiti svoj vpliv tudi izven teritorija, ki je bil v njihovi neposredni posesti. Grof 
Herman I. se je poročil s Katarino Kotromanič in s tem vzpostavil z Bosno neposredne stike, 
kar je Celjskim kasneje odpiralo možnosti za zasedbo bosenskega prestola. V prvih dveh 
prikazih (Narodni enciklopediji in Slovenački) je M. Kos zapisal, da je Heman I. vzel za ženo 
Katarino, hčerko bosenskega bana in kasneje kralja Tvrtka I. V Celjski kroniki beremo, »da 
je Ludvik Ogrski dal svojo svakinjo gospo Katarino, ki je bila upravičena dedinja bosenskega 
kraljestva, za zakonsko ženo omenjenemu grofu Hermanu zavoljo njegove velike vrline, 
potem, ko so ji dali veliko časti in premoženja«8. Vest v Celjski kroniki so nekateri zgodo­
vinarji razlagali, da je bila Katarina hčerka kralja Tvrtka I.9 Srbski zgodovinar Ilaron Ruvarac 
je že leta 1892 zelo prepričljivo dokazal, da Katarina ni mogla biti hčerka Tvrtka I., kajti ta 
leta 1361 ni mogel imeti hčerke, godne za poroko. Po nekih ocenah naj bi bila rojena 1339.in 
Katarina je bila rojena v enem treh zakonov bosenskega bana Stjepana II. Kotromanića." 
" Pravda 29. letn., Beograd 1933. Božični dodatek 6, 7, 8 in 9 januar, str. 31. 
6 Predavanje je izšlo šele leta 1985 v publikaciji »Srednjeveška zgodovina Slovencev, str. 258—27(1. 
7 Okrogla miza »Celjani v slovenskem in srednjeevropskem prostoru«, str. 94. 
8 L. M. Golia, Kronika grofov Celjskih. Maribor 1972. str. 12. 
9 V. Klaić, Poviest Bosne do propasti kraljevstva, Zagreb 1882, ». . . obrati se Tvrtko 11 (bil je sin Tvrtka I.) 
za pomoć tadanjemu banu slavonskomu Hermanu knezu celjskomu i zagoskomu, koji je bio sin sestre njegove Katarine 
. . .«; L. M. Golia, n.d., str. 94, ». . . Herman I. si je prodobil nevesto globoko proti jugu pri bosenskem kralju 
Štefanu Tvrtku . . .«. 
1(1 Ilarion Ruvarac, Katarina, kći Tvrtka I. bana (od 1358-1377) i od 1377-1391 kralja bosanskog. Glasnik 
Zemaljskog muzeja, god. IV, knj. III. Sarajevo 1892. str. 205-211; Janko Orožen. Zgodovina Celja in okolice. 1. del. 
Celje 1971. str. 140; Vladimir Ćorović. Historija Bosne, Beograd 1940, str. 273, op. 1; Povijest hrvatskih zemalja Bosne 
i Hercegovine od najstarijih vremena do 1463, knj. 1, Sarajevo 1942. str. 283; H. Dopsch. Die Grafen von Cilli - ein 
Forschungsproblem?. Südostdeutsches Archiv. Bd. XVII/XVII1, 1974/75. str. 14, op. 1; Pavo Živković. Tvrtko II. 
Tvrtković, Bosna u prvoj polovini XV stoljeća. Sarajevo 1981. str. 112; Ignacij Voje. Odnos Celjskih grofova prema 
političkim prilikama u Bosni i Hercegovini u XV vijeku. Radovi Muzeja grada Zenica, knj. III. 1973. str. 56. 
" O porokah Stjepana II. Kotromanića je v Povijesti hrvatskih zemalja BiH zapisano: »Općenito se, i ako bez 
dokaza, uzima da nije došlo do ženidbe Stjepana Kotromanića sa kćerkom Majnharda I, grofa Ortenburškoga g. 1319, 
kako je zagovarao Mladen Šubić, Stjepan se onda oženio g. 1323. s poljskom princezom Elizabetom. Medjutin mu je 
domalo umrla i prema dubrovačkim spomenicima Stjepan se opet oženio u lipnju g. 1328.. a po treći put. takodje u 
lipnju g. 1335. u g. 1333. spominju mu se tri sina i nasljednika, a iste godine nalaze se vijesti da mu se rodio četvrti sin« 
(str. 284, op. 150). S. Ćirković, Istorija srednjovjekovne bosanske države, Beograd 1964, navaja na str. 364 tudi najno­
vejšo literaturo o porokah Stjepana II. Kotromanića. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 49 
Kljub bolj ali manj jasnim dokazom gre srbski zgodovinar Sima Čirković molče preko ome­
njenih ugotovitev in sorodstvenim zvezam med Celjani in Kotromanići ne pripisuje posebne 
veljave.12 V potrditev rodbinskih zvez med Celjskimi grofi in bosensko vladarsko rodbino 
Kotromaničev obstaja še en trden dokaz. To je pečat grofice Katarine na listini iz leta 1374, 
na katerem sta upodobljena dva ščita srčaste oblike: na levem je upodobljen celjski grb s 
tremi zvezdami, na desnem pa bosenski pečatni simbol s povševno progo z desne na levo.13 
V kasnejših pregledih M. Kos pravilno navaja, da je bila Katarina hčerka bana Stjepana 
Kotromaniča. Kaj je vplivalo na spremembo tega podatka v Kosovih pregledih, bi težko 
ugotovili. Morda je Kos odkril razpravo I. Ruvarca, ali pa je podatke povzel po Zgodovini 
Celja Janka Orožna, ki je izšla leta 1927. Različen je v Kosovih pregledih tudi datum poroke. 
Večinoma navaja letnico 1361 ali 1362, le v Enciklopediji Jugoslavije omenja letnico 1360 (ali 
1361) in se tako približa verjetni letnici. 
Na nekaj dilem in različnih datumov naletimo v zvezi s poroko Hermanove hčerke 
Barbare z ogrskim kraljem Sgismundom. V prvi izdaji Zgodovine Slovencev (1933) navaja 
Kos, da je postala Barbara Sigismundova žena leta 1406 (ali 1408?). V drugi izdaji Zgodovine 
Slovencev (1955) navaja letnico 1406 z opombo »prejkone«, kar se ponovi še v nekaterih 
drugih pregledih. Različna je letnica v Enciklopediji Jugoslavije (1956). V tekstu zasledimo 
letnico 1406, v genealoški tablici pa 1404 (verjetno gre za napako). Bogo Grafenauer v Enci­
klopediji Slovenije dopušča celo leto 1405. Dubrovniško gradivo v nekem smislu potrjuje, da 
se je Sigismund poročil z Barbaro konec leta 1405.M 
Poroka Hermana I. s Katarino Kotromanič je pomenila spremembo visoke politike 
Celjskih grofov. Na te rodbinske zveze sta se sklicevala grof Herman II. in bosenski kralj 
Tvrtko IL, ko sta sklepala dedno pogodbo. Tej pogodbi je Milko Kos posvetil še posebno 
pozornost. Ugotavlja, da je politika transverzalne črte ob Dravi in Savi navzdol, iz osrčja Alp 
na Balkan, politika ki ji je bil s pridobitvijo ortenburške dediščine na Koroškem in Kranjskem 
položen temeljni kamen na zahodu. Po zamisli grofa Hermana pa naj bi dobila svojo vzhodno 
osnovo v Bosni, kamor so posegle rodbinske zveze že za Hermanovega očeta. Grof Herman 
IL, ki je bil, kot poudarja Kos, po svoji materi slovanske krvi,15 je leta 1427 pod konec svojih 
dni dosegel od bosenskega kralja Tvrtka II. odločitev, naj pripade kraljevi.ia Bosna grofu 
Hermanu in njegovim potomcem, če bi Tvrtko II. umrl brez zakonitih dedičev. Listina je bila 
izdana na gradu Bobovac 12. septembra 1427.16 M. Kos žal ni omenil predzgovine tega 
dejanja. Zaradi turške nevarnosti se je kralj Tvrtko II. že leta 1425 začel dogovarjati z ogrsko-
hrvaškim kraljem Sigismundom. Posrednik pri teh pogajanjih je bil Celjski grof Herman IL, 
sorodnik obeh kraljev. Tvrtko II. se je ponovno opredelil za Ogrsko in, kot je videti, je že 
tedaj pristal, da Hermana II. proglasi za svojega naslednika.17 
Do uresničitve dedne pogodbe po smrti Tvrtka II. ni prišlo. M. Kos meni, da se je to 
zgodilo zaradi ogrskega in turškega nasprotovanja.18 Mislim, da je takšna Kosova trditev zelo 
pavšalna in ne ustreza povsem dejstvom. S tem aktom je kralj Tvrtko II. kar dvakrat prelomil 
bosensko srednjeveško pravno pojmovanje glede dedovanja v vladarski rodbini Kotroma­
ničev. Na eni strani je Tvrtko ponujal krono velikašu, ki je bil le daljni sorodnik Kotroma­
ničev, na drugi strani pa je obšel vse še živeče moške člane rodbine Kotromanič in predvsem 
sabor plemstva. Temu je namreč pripadala izrecna pravica, da izmed Kotromaničev izbere 
vladarja. Od te pogodbe Celjani niso imeli nobene koristi, kajti bosenski fevdalci so jo 
proglasili za nično. Ko je Tvrtko II. leta 1443 umrl brez potomcev, bosenski fevdalci niso 
hoteli priznati Celjskega grofa Friderika II. (Herman je bil že mrtev) za svojega kralja. Izvolili 
'- S. Ćirković. n.d. str. 387. glej genealoške tablice. 
" I. Voje, Katarina Celjska-Kotromanićka in njen pečat. Celjski zbornik 1977-1981, Celje 1981, str. 287-290. 
14 I. Voje, Celjski grofi in Dubrovnik, Celjski zbornik 1990. str. 28: B. Grafenauer, Celjski grofje, Enciklopedija 
Slovenije, zv. 2, Ljubljana 1988, str. 13. 
" M. Kos, Grofje Celjski, str. 265. 
"• V. Klaić. Povijest Hrvata, sv. II. Zagreb 1900. str. 110; S. Ćirković, Istorija srednjovjekovne bosanske države, 
sir. 259. 260; VI. Ćorović. Historija Bosne, str. 435. L. Thalloczy, Studien zur Geschichte Bosniens und Serbiens im 
Mittelalter. München-Leipzig 1914, str. 208. 
17 P. Zivković. Tvrtko II. Tvrtković, str. 115-118; J. Radonić, Zapadna Evropa i balkanski narodi, Novi Sad 
1905. str. 48-49. 
'" M. Kos, Grofje Celjski, str. 264. 
_50 I. VOJE: ZGODOVINA CELJSKIH GROFOV V KOSOVIH DELIH 
so za kralja Stjepana Tomaša, prijatelja in zaveznika ogrskega magnata Ivana Zapolje, ki je 
bil znan nasprotnik Celjskih grofov.19 Ker so Turki, ki so sicer podpirali hercega Stjepana 
Kosaćo, ta je namreč nasprotoval izvolitvi Stjepana Tomaša za kralja, pretrpeli več porazov, 
se je nadaljna usoda bosenskega kralja reševala le na ogrskem dvoru. Nastalo politično 
situacijo je nameraval izkoristiti tudi celjski grof Ulrik II. Skušal je uveljaviti pravico do 
bosenske krone na podlagi pogodbe, ki sta jo leta 1427 sklenila Tvrtko II. in Herman II . 2 0 
Več netočnosti ali razlik zasledimo tudi v zvezi z ubojem Friderikove žene Elizabete 
Frankopanske, pri označbi porekla Veronike in navedbi datuma njene usmrtitve. Kos navaja, 
da Friderik II. ni živel v najboljših odnosih z ženo Elizabeto. Ljubezen do male plemkinje 
Veronike je privedla leta 1422 do uboja Elizabete. Kos zapiše, da so jo našli mrtvo v postelji 
ter da je ta zločin napravil mož Friderik II, vendar dostavlja, »tako je šel ljudski glas.«21 Bogo 
Grafenauer omenja možnost, da se je to zgodilo najkasneje konec leta 1423, ker Friderik v 
začetku leta 1424 ponuja posesti, ki ji je dobil iz njene dediščine, Benetkam.2 2 
Po smrti Elizabete naj bi se Friderik II. poročil z Veroniko, vendar Kos ne navaja 
točnega datuma poroke. B. Grafenauer meni, naj bi se to zgodilo pred sredo leta 1425, kajti 
tedaj je po aktih, ki jih je objavil Cusin, prosil Friderik zase in za Veroniko v Benetkah zato­
čišče.23 Sporna je tudi letnica usmrtitve Veronike. M. Kos v Narodni enciklopediji (1925) 
navaja, da je je dal Herman II. kot čarovnico utopiti v kadi 18. oktobra 1428 (?). V ostalih 
pregledih navaja kot leto smrti 1425. Bogo Grafenauer je raziskal tudi ta dogodek in ugotovil, 
da se je to zgodilo gotovo 17. oktobra 1425. leta. Za njen oktobrski dan vemo, leta 1425 pa 
je bil edini oktober preden je bil Friderik izpuščen iz zapora.24 
Glede porekla Veronike prinaša M. Kos podatek iz Celjske kronike, da je njenemu 
imenu dodan atribut »von Dessinitz«. Ta atribut so spravljali v zvezo z imenom vasi Desinič 
v Hrvaškem Zagorju, kjer naj bi živel njen rod. Prav tako se Kos sklicuje na nek vir, ki pravi, 
da je bila iz viteške rodbine, ki jo po plemiškem položaju bila nižja od rodbine njenega 
moža.25 Drugačno tezo o poreklu Veronike omenja le v Hrvaški enciklopediji. Tu pravi, da 
je bila Veronika plemkinja iz šleskega Tesina. Šleski historiografi iz 17. in 18. stoletja (N. 
Henelius, F. Luca, F. M. Sommerberg) beležijo, da se je celjski grof * Friderik oženil z 
Veroniko iz Cieszina, s hčerko cieszynsko-novoglogovskega vojvode Boleslava I. Ta teza je 
neutemeljena, kajti Veronika gotovo ne izvira iz linije šleskih Piastov.26 Vprašanje Veroni-
kinega izvora se odpira tudi ob dokumentu, s katerim je Friderik II. prosil leta 1425 za zato­
čišče v Benetkah, pri tem predstavlja Veroniko kot visoko dvorjanko ogrskega kralja in tudi 
kot »la figlia di un gran baron di Ungheria«.27 M. Kos je bil dovolj previden, da je zapisal, 
da so trditve o njenem izvoru samo domneve in da vprašanje ni rešeno. Friderikovo pismo 
beneškemu senatu leta 1425 nas gotovo svari pred izrecnimi trditvami o njenem nizkem rodu. 
Uboj zadnjega Celjana Ulrika II. v beograjski trdnjavi leta 1456 prikazuje M. Kos dokaj 
podrobno, vendar v enem članku navaja, da je bil Ulrik žrtev političnega atentata.2 8 Težko 
je reči, zakaj je Kos uporabil to formulacijo. 
V Zgodovini Slovencev (v obeh idajah) Kos precej obsežno opisuje boj za celjsko 
dediščino po uboju Ulrika II. Pri tem ga zanima usoda Ulrikove vdove Katarine Brankovič. 
Veliko novih podatkov o dejavnosti Ulrikove vdove Katarine vse do njene odločitve 1469, da 
" S. Širković. Tstorija srednjovjekovne bosanske države, str. 176-177; Povijest hrvatskih zemalja BiH, str. 
505-507. 
- I. Voje, Odnos celjskih grofova prema političkim prilikama u BiH, str. 57. 
"' M. Kos. Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1933. str. 216, po Kosu naj bi se Friderik II. poročil z Elizabeto leta 
1388: B. Grafenauer pa navaja letnico poroke 1405, geslo Veronika Deseniška, Slovenski biografski leksikon, 13. 
zvezek. Ljubljana 1982, str. 412. 
" B. Grafenauer. Geslo Veronike Deseniške. SBL, 13. zv., str. 412. 
~ F. Cusin, Il Confine Orientale d'IUtalia nella politica Europea del" XIV e XV secolo, voi. I, Milano 1937, str. 
356-365; isti. Archeografo triestino, 1936, št. 14 in 17. 
: 4 B. Grafenauer. Okrogla miza »Celjani v slvoenskem in srednjeevropskem prostoru«, str. 109. 
_:" M. Kos, Desenička, Veronika, Enciklopedija Jugoslavije, zv. 2, Zagreb 1956. str. 693. 
: ' M. Kos, Celjski grofovi, Hrvatska enciklopedija, zv. III., Zagreb 1942. str. 668. 
: ' B. Grafenauer, Okrogla miza »Celjani v slovenskem . . .«, str. 109. 
2 8 M. Kos. Jesu li Celjski grofovi bili Jugoslaveni?, str. 31. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 51. 
zapusti Zahod in se preseli k sesti Mari na turško ozemlje v Makedonijo, je bilo odkritih v 
dubrovniškem arhivu in objavljenih v nekaterih novejših publikacijah.29 
Odprto ostaja vprašanje o povezanosti in stikih Celjanov s turškimi sultani. Še posebej 
to velja za zadnjega Celjskega grofa Ulrika II., ki naj bi te stike vzpostavil preko žene 
Katarine oziroma njene sestre Mare, vodilne osebnosti v sultanovem haremu. M. Kos se je 
tega vprašanja dotaknil v predavanju Grofje Celjski leta 1937. Zastavlja si namreč vprašanje, 
kaj je bilo mišljeno glede zvez s krivoverniki in neverniki? Pri tem se Kos sklicuje na 
papeškega kardinala legata, ki je poročal o beograjski katastrofi svojemu mecenu 
neapeljskemu kralju Alfonzu, da sta Mohamed (sultan) in grof Ulrik sovražnika vere, oni 
zunanji, ta pa domači. Kos poudarja, da ne smemo prezreti Celjske kronike, ki poroča o 
sultanu Muratu, da je bil despotov zet in grofa Ulrika Celjskega svak. Rad naj bi imel celjski 
rod in rad mu je vedno nudil pomoč in oporo. Na smrtni postelji naj bi priporočil svojemu 
nasledniku, naj ne dela in ne dopusti, da bi se prizadejale celjskim zemljam in ljudem škoda. 
Leto dni na to naj bi Mohamed II., Muratov naslednik poslal Celjskemu grofu poslanstvo, mu 
izrazil pripravljenost pomagati in mu poslal čete iz Turčije. K temu poročilu Kos nima 
pripomb ali komentarja, vendar tega teksta ni vključil v drugo izdajo Zgodovine Slovencev. 
Z drugimi viri teh vesti zaenkrat ne moremo potrditi, morda bi našli odgovor v turških virih, 
ki pa nam zaenkrat žal niso dostopni. 
Zelo jasno stališče je Milko Kos ob razpravi o nacionalnih tendencah Celjskih grofov, 
povezanih z njihovo ekspanzijo proti jugu in jugovzhodu oziroma poseganju v balkanski 
prostor. Nekateri so jih prikazovali kot dinaste, ki so imeli v mislih in načrtih veliko državno 
tvorbo na jugu, nekakšno predhodnico Jugoslavije. V pregledu slovenske zgodovine v »Slove-
nački« (1927) je Kos sicer v skladu s takratno politično orientacijo poudaril, da o nacionalnih 
tendencah in nameri Celjanov, ustvariti veliko jugoslovansko državo, ne more biti govora, 
vendar je še dopuščal možnost, da »su snage i imanje grofova Celjskih na slovenskom jugu 
mogli dati osnovu za jednu državu na teritoriju Srba, Hrvata i Slovenaca, koja bi vremenom 
mogla postati in narodna«. Toda, ko je prišlo ob premieri drame Bratka Krefta »Celjski grofi« 
v Slovenskem narodnem gledališču jeseni leta 1932,31 v slovenskem časopisju do polemik o 
zgodovinskem pomenu Celjskih grofov in predvsem o njihovi vlogi v jugoslovanski 
zgodovini,32 je bilo stališče M. Kosa do teh vprašanj dokončno izoblikovano. V članku »Jesu 
li Celjski grofovi bili Jugoslaveni?« je poudaril, da so posamezne članke o teh vprašanjih 
napisali književniki, ne pa zgodovinarji. Motiv o Hermanu, Frideriku in Veroniki je v 
razgibani snovi dobival v različnih obdobjih slovenske zgodovine različno politično in socialno 
obravnavo. Predvsem so v ospredju štiri dela slovenske dramatike s to snovjo: Jurčičeva in 
Župančičeva Veronika Deseniška, Novačanov Herman Celjski in tem dramam idejno 
nasprotni Kreftovi Celjski grofi. Snov iz zgodovine Celjskih grofov je večinoma rabila za izpo­
vedovanje slovenske oziroma jugoslovanske nacionalne misli, medtem ko je Bratko Kreft z 
marksistično interpretacijo nameraval razbiti meščanski mit o slovenstvu Celjskih grofov. 
Politika Celjskih grofov je bila resda bolj kot katera drugih fevdalnih rodbin na 
slovenskih tleh v srednjem veku usmerjena proti jugu in vzhodu. Celjani so bili v sorodstvu 
s srbskim despotom, bosenskim banom in hrvaškim plemstvom, imeli so posest na Hrvaškem 
in Ogrskem, vmešavali so se v politične zadeve Hrvaške in Bosne. Tisti, ki so videli v celjskem 
gospostvu zametek neke bodoče države na slovanskem jugu, pozabljajo po mnenju M. Kosa, 
da niso bili politični cilji Celjskih usmerjeni le na slovanski jug, marveč tudi na Ogrsko, 
Avstrijo in dalje proti severu na Češko. Če so Celjani to svojo dinastično politiko usmerjali 
29 R. Čuk, Carica Mara, Istorijski časopis, knj. XXV, Beograd 1978, str. 84-86; I. Božić, Dubrovnik i Turska 
u XIV i XV veku. Pos. izd. SANU, Beograd 1952, str. 160; J. Tadić, Promet putnika u starom Dubrovniku, Dubrovnik 
1939. str. 95-96. 
3,1 I. Voje, Odnos Celjskih grofova prema političkim prilikama u BiH, str. 61; isti. Vplivi osmanskega inperija na 
slovenske dežele v 15. in 16. stol., ZČ, 30/1-2, Ljubljana 1976, str. 5. 
11 Bratko Kreft, Celjski grofje. Drama iz življenja srednjeveških fevdalcev, katerim so tlačanili naši predniki. 
Ljubljana 1932. 
3 2 Karel Verstovšek, Celjski grofje in jugoslovensko ozemlje, Ilustrovani narodni koledar, I. XVII, Celje 1906; 
Emilijan Lilek, Jugoslavenska politika celjskih grofova. Nova doba, 1. II, št. 7, 8, 9, Celje 1920; Štefan Sagadin. Celjski 
grofje. Pokret za državno ujedinjenje jugoslovenskih dežel pred 500 leti. Vojnički glasnik, g. II, Beograd 1921 št 11/12 
str. 129-131. št. 12. str. 155-157. 
52 1. VOJE: ZGODOVINA CELJSKIH GROFOV V KOSOVIH DELIH 
tudi proti vzhodu in jugovzhodu, so to delali pač zato, ker jim je tako kazalo in so srečna 
naključja to s seboj prinesla. Na sever so jim zvezo branila nasprotstva do njihovih najmoč­
nejših tekmecev Habsburžanov, na jug v Italijo pa so njihovo dinastično politiko onemogočale 
Benetke. Za zadnjega Celjana Ulrika II. Kos ugotavlja, da je bilo težišče njegove širokopo-
tezne politike na Ogrskem. Tukaj in ne južno od Drave in Save bi bilo nemara središče poli­
tične sile Celjskih. To zelo rigorozno stališče je M. Kos do neke mere omilil v zadnjem 
pregledu zgodovine Celjskih grofov v Enciklopediji Jugoslavije s formulacijo, da je bila 
politika celjskih dinastov pomembna za naše dežele zato, ker so imeli svoj sedež v Sloveniji 
in je njihova oblast na tem teritoriju ogrožala oblast Habsburžanov. 
V teh razpravljanjih se M. Kos dotakne tudi vprašanja nacionalne pripadnosti Celjanov. 
Med drugim navaja, da so Celjani pripadali rimsko-nemški državi in bili od leta 1436 tudi 
državni knezi. Zaradi tega so Celjani, v kolikor viri o tem sploh govorijo, označeni kot Nemci 
(Deutsche, Alamani, Theotoni). Kot take jih označujejo ne le nemški marveč tudi ogrski, 
srbski, poljski, češki in španski viri. Ogrski zgodovinopisec Thuroczy, ki je pisal svojo kroniko 
nedolgo po koncu Celjanov, pripisuje Ulriku II. nemško-nacionalne namene. Tudi v domači 
hiši naj bi bili Celjani Nemci, vendar Kos dodaja, da tega seveda ne smemo pojmovati v 
današnjem smislu. M. Kos v zvezi z nacionalno opredelitvijo plemstva poudarja, da v 14. in 
15. stoletju pri nas še ne poznamo nacionalnega gibanja in o kakem nacionalizmu ni govora. 
Znana je pač pripadnost državi, neke vrste državni nacionalizem.33 
Po letu 1955, ko je izšla druga dopolnjena izdaja Zgodovine Slovencev, Kos ni več 
napisal članka ali razprave o Celjskih grofih. Verjetno bi z ozirom na novejša dela, ki obrav­
navajo Celjske grofe in navajajo nove vire ter dopolnjujejo znano sliko, spremenil ali dopolnil 
prikaz zgodovinskega razvoja in pomena Celjskih grofov v slovenski zgodovini. Tu mislim 
predvsem na študije VI. Ćorovića,34 Sime Ćirkovića,35 in Dušanke Dinič-Kneževič,36 ki so na 
podlagi novega arhivskega gradiva iz dubrovniškega arhiva opozorili npr. na povezave Ulrika 
II. s hercegom Stjepanom Vukčićem Kosačo in Dubronviško republiko, ali pa študije Nade 
Klaič37 in Heinza Dopscha,38 ki sta osvetlila vlogo Celjanov v hrvaško-ogrskem oziroma 
avstrijskem prostoru. 
Zaključil bi z mislijo Milka Kosa, ko je v nekem članku o Celjskih grofih razmišljal 
takole: »Med plemiški rodovi slovenske zemlje ni nobenega, ki bi ga po njegovem sijaju in 
naglem dvigu, po zgodovinskem pomenu in po ostri izklesanosti posameznih njegovih članov 
mogli primerjati s celjskim . . . Po preteku pol tisočletja moremo historično podobo grofov 
celjskih očrtati z večjo objektivnostjo kot so jo mogli, smeli ali hoteli njihovi sočasniki. Histo-
rikovo objektivno prizadevanje mora biti povedati le to, kar so grofje celjski bili, pokazati kaj 
so hoteli, dosegli ozir. nedosegli ter kaj so pomenili, nasprotno pa odkloniti vse, kar se temu 
rodu le pripisuje«.39 Milko Kos je prav pri obravnavi Celjskih grofov začrtal pravo smer 
nadaljnjih raziskav in vloge Celjskih grofov v slovenski zgodovini, pri čemer se je zavedal, da 
bi kaj več o državno-političnih ciljih te fevdalne rodbine dala šele kritična, na virih zasnovana 
zgodovina Celjskih grofov. 
-11 M. Kos, Grofje Celjski, str. 467-468. 
14 VI. Ćorović. Historija Bosne. 
15 S. ĆJrković. Herceg Stefan Vukčić Kosaca i njegovo doba. Pos. izd. SANU. Beograd 1%4. 
•*' D. Dinić-Knežević. Dubrovnik i Ugarska. 
" N. Klaić, Zadnji knezi celjski v deželah sv. krone. Celje 1482 (ponatis 1991). 
w H. Dopsch, Die Grafen von Cilli - ein Forschungsproblem? 
" M. Kos, Grofje Celjski, str. 269. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 53 
Zusammenfassung 
DIE GESCHICHTE DER GRAFEN VON CILLI IN DEN WERKEN VON MILKO KOS 
Ignacij Voje 
Die umfassendste Übersicht der Geschichte der Grafen von Cilli gibt Milko'Kos in den beiden 
nicht ganz identischen Ausgaben der »Zgodovina Slovencev« (Die Geschichte der Slowenen, 1933 
und ergänzte Ausgabe 1955). Ein kürzerer, zusammengefaßter überblick ist in der »Istorija 
Slovenaca« (Die Geschichte der Slowenen) im Sammelband »Slovenacka« (Slowenien, Beograd 
1927) und in der »Zgodovina narodov Jugoslavije« (Die Geschichte der jugoslawischen Nationen, 
Bd. 1, 1953) enthalten. Ferner behandelt M. Kos die Grafen von Cilli in enzyklopädischer Form 
in der »Narodna enciklopedija SHS« (Die nationale Enzyklopädie der Serben, Kroaten und 
Slowenen, 1925, 1929), in der »Hrvatska enciklopedija« (Die kroatische Enzyklopädie, 1942) und 
in der »Enciklopedija Jugoslavije« (Die Enzyklopädie Jugoslawiens) in der ersten kroatischen 
(1956) und der zweiten slowenischen Ausgabe (1985). Außerdem setzte er sich mit den Problemen 
der Grafen von Cilli in dem polemischen Artikel »Jesu li Celjski grofovi bili Jugosloveni?« (Waren 
die Grafen von Cilli Jugoslawen?, Pravda 1933) auseinander sowie in seinem Vortrag »Grofje 
Celjski« (Die Grafen von Cilli) im Jahre 1937, der erst 1985 in der Publikation »Srednjeveška 
zgodovina Slovencev« (Die mittelalterliche Geschichte der Slowenen, Sammelband mit Abhand­
lungen von M. Kos) erschienen ist. Insgesamt gab M. Kos 10 Übersichten und Abhandlungen über 
die Grafen von Cilli heraus, bzw. 12, wenn dazu noch der gleiche Text in zwei verschiedenen Enzy­
klopädieausgaben berücksichtigt wird. Gerade diese Zahlen zeugen davon, daß M. Kos jener 
slowenische Historiker war, der sich mit der Geschichte der Grafen von Cilli am intensivsten 
auseinandergesetzt hat. 
Obwohl sich M. Kos nicht wissenschaftlich mit den Grafen von Cilli befaßte, lieferte er 
mehrere interessante Auffassungen über ihre Entwicklung und trug zur Klärung ihrer Bedeutung 
und Rolle in der slowenischen Geschichte bei. Gerade auf diese Auffassungen weist der Autor in 
seiner Abhandlung hin, setzt sich mit einigen von ihnen kritisch auseinander und deutet auf einige 
Fehler und Unstimmigkeiten hin. Eine deutliche Stellung nahm M. Kos in der Debatte über die 
nationalen Tendenzen der Grafen von Cilli ein im Zusammenhang mit ihrer Expansion im Süden 
und im Südosten bzw. ihrem Eingreifen in den Balkanraum. In diesen Diskussionen berührte M. 
Kos auch die Frage der nationalen Zugehörigkeit der Grafen von Cilli, wobei er die Auffassung 
vertrat, bei ihnen habe es sich um eine Art staatlichen deutschen Nationalismus gehandelt. 
CELJSKI ZBORNIK 
lokalni zbornik z najstarejšo tradicijo na Slovenskem 
Celjski zbornik 1993 obsega več kot 350 strani, predstavlja pa kar 15 kvalitetnih razprav 
uglednih slovenskih raziskovalcev, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo z zgodovino 
Celja in celjske regije, posegajo pa tudi v širši slovenski in evropski prostor (mdr.: D. KOS 
- Lastniki, posestniki in prebivalci grajskih poslopij na Celjskem do začetka 15. stoletja; 
I. STOPAR - Kuwassegove vedute Slovenske Štajerske (1840-1845); I. ZAJC-CIZELJ -
Učni jezik in materinščina na celjskih osnovnih šolah 1777-1918; B. GOROPEVŠEK -
Razpad sloge na Slovenskem Štajerskem; B. HIMMELREICH - Slovenski člani jugoslo­
vanske delegacije na pariški mirovni konferenci 1919-1920; A. ŽIŽEK - Oris strukture in 
delovanja Štajerske domovinske zveze na Celjskem v letih 1941-1945; M. MIKOLA -
Delovanje partizanskih in vojaških sodišč na Celjskem v letih 1941-1945; I. GRDINA -
Avtobiografsko in avtotematsko v Prešernovem opusu; J. CVIRN - Ludvik Gumplowicz in 
Slovenci). 
Publikacija, ki se je v zadnjih letih preoblikovala v kvalitetno domoznansko revijo, je tudi 
v oblikovnem smislu sodobno urejena. Opremljena je z angleškimi izvlečki in obsežnimi 
nemškimi povzetki. Njena vsebina pa je zanimiva za vsakogar, ki ga zanimajo zgodovinska, 
družbena in kulturna vprašanja. 
Cena letnika 1993 s 5% davkom znaša 2.000 SIT, starejši letniki pa so naprodaj za polovično 
ceno. Če postanete stalni naročnik, imate 20% popusta. Zbornik lahko naročite preko 
telefona 063/26-731, faksa 063/25-350 ali pa pisno na naslov: Osrednja knjižnica Celje, 
Muzejski trg la, 63000 Celje s pripisom za Celjski zbornik. 
54 Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • iw4 i 
ANNALES 
Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin 
Annali del Litorale capodistriano e delle regioni vicine 
izdajatelj: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko 
Tretja št. Annales je kot prvi dve tiskana v formatu A4, z barvnim ovitkom in 10 barvnimi ter 
številnimi črnobelimi posnetki, tokrat na 440 straneh kvalitetnega papirja. Zajema območje kot ga opre­
deljuje podnaslov revije, v njej pa nastopa 61 avtorjev. 
V 3. št. so poleg prispevkov o živalstvu (kiti, postovke, bršinke in kačji pastirji), morskih 
raziskavah, raziskavi o ogozditvah Krasa in kraških spodmolih, arheoloških najdbah in zgodovinskih 
raziskavah (denarni obtok in gostilne v srednjem veku, Pirančani v Benetkah in beneške risbe koprskega 
teritorija, pomen dela Rovinjčana Pavla Pelizzerja (17. stol.), pogled NDH na Istro, delovanje Delavske 
enotnosti v Trstu med zadnjo vojno, kronološki pregled zgodovine Istre), raziskave o presetjevanju 
Istranov v Trst in druge kraje, o turistični privlačnosti oziroma možnostih razvoja turizma v slovenski 
Istri, številnih poročilih o znanstveni in kulturni dejavnosti ter ocenah knjig, izoblikovani trije načrtno 
usmerjeni tematski sklopi, in sicer o pomorstvu, obmejnosti in istriotskih govorih v Istri. 
Na zalogi imamo še naslednje publikacije društva, ki jih nudimo po enkratno ugodnejših cenah: 
1. Annales 2/'°2; to je verjetno ena zadnjih priložnosti za naročilo 2. št. revije Annales, saj je na 
razpolago le še nekaj deset izvodov. 
r " ' cena s prom. davkom 1.700 SIT 
2. Annales 3/'93 cena s prom. davkom 2.500 SIT 
3. Darko Darovec: Pregled zgodovine Istre. Knjižnica Annales 1, 1992. Delo je naletelo na velik 
odmev in številne ocene; doživelo je že dva ponatisa. . . nnr. „™ 
J r cena s prom. davkom 800 SIT 
4. Duška Žitko: Ex voto: votivne podobe pomorcev — immagini votive della gente di mare. Knjižnica 
Annales 2. 1992. Dvojezična (slov.-it.) knjižnica o manj znanih običajih zaobljube, ki so jo z 
izdelavo in izobešanjem slikarskih platen v cerkvi Marijinega prikazanja v Strunjanu izpolnjevali 
naši verni predniki. Publikacijo krasi 17 barvnih posnetkov. 
r J r cena s prom. davkom 800 SIT 
5. Darja Mihelič: Hazard. Knjižnica Annales 3, 1993. Razburljiva trojezična (slov.-it.-nem.) publi­
kacija o zgodovini iger na srečo, zlasti na Slovenskem in Primorskem. Delo želi osvetliti določeni 
aspekt človekovega vsakdanjika, ki ga pravzaprav spremlja od začetkov človeške civilizacije in od 
človekovih najzgodnejših let. Krasi ga poleg številnih črno-belih še 30 barvnih ilustracij. 
cena s prom. davkom 1.300 SIT 
6. Goran Filipi: Lexicon omitologicum Histriae Slovenicae. Knjižnica Annales 4, 1993. Slovar ptičjih 
imen v slovenski Istri je prvo tovrstno delo na Slovenskem, ki se vključuje v podobne raziskave že 
dalj časa znane v Evropi. Na podlagi terenskega dela povzema znana imena ptic v vseh še živečih 
jezikih, slovenščini, italijanščini (istro-beneščini) in hrvaščini, vsaka ptica pa ima še ustrezno latinsko 
poimenovanje. Delo vsekakor služi tako jezikoslovcem za nadaljnja preučevanja kot ornitologom in 
nenazadnje vsem, ki radi opazujejo naravo. , , ___ _._ 
J r J J c e n a s p r o m davkom 900 SIT 
7. Darko Darovec: Rassegna di storia istriana. Biblioteca Annales 5, 1993. Prevod dopolnjenega dela 
Pregled zgodovine Istre v italijanščini. , „,_ 
" cena s prom. davkom 1.200 SIT 
8. Acta Histriae I. Koper—Milje, 1993. Razprave z dveh mednarodnih znanstvenih sestankov o 
zgodovini Istre. Poleg tega je v zborniku objavljeno delo akademika Boga Grafenauerja, ki je 
svojčas izhajalo kot podlistek v reviji Svobodna misel: Miti o »Istri« in resnica istrskega polotoka. 
cena s prom. davkom 1.000 SIT 
9. Acta Histriae II. Koper, 1994. Zbrani so dopolnjeni referati z mednarodnega srečanja, ki se je na 
temo Rižanski placit, Istra in Furlanija odvijal na Kortini pri Sv. Antonu pri Kopru maja 1993. 
cena s prom. davkom 1.200 SIT 
10. Acta Histriae III. Koper—Milje, 1994. Objavljeni so dopolnjeni referati z mednarodnega znanst­
venega sestanka Istra in Beneška republika: ustanove, pravo, uprava, ki se je odvijal v Kopru junija 
1993 
cena s prom. davkom 1.400 SIT 
Na našteta dela se lahko naročite na naslov: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Goriška 6,66000 
Koper, tudi tako, da navedete št. pred posamezno publikacijo in vsaj del naslova izdaje. Knjige boste 
prejeli po pošti. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1494 • i 55 
F r a n c e M. D o l i n a r 
CERKVENOUPRAVNA UREDITEV SLOVENSKEGA PROSTORA DO 
USTANOVITVE SLOVENSKE METROPOLIJE 1968 
Predavanje na sestanku zgodovinske­
ga društva Ljubljana, 3. marca 1994. 
Na god sv. Cecilije, dne 22. novembra 1^68 je papež Pavel VI. podpisal listino, s katero je 
ustanovil samostojno slovensko pokrajino. S tem je bil uresničen dolgoleten sen slovenskih 
katoličanov za cerkvenoupravno samostojnost znotraj Katoliške cerkve. V tej listini je papež 
med drugim zapisal: "Ko seje ... zboru jugoslovanskih škofov zdelo primerno v blagor in korist 
vernikov, da se na ozemlju Slovenije ustanovi nova cerkvena pokrajina ... smo z našo vrhovno 
oblastjo ustanovili na ozemlju Slovenije cerkveno pokrajino, imenovano ljubljansko, katere 
metropolitski sedež bo ista ljubljanska Cerkev". Prvi metropolit novoustanovljene cerkvene 
pokrajine je postal ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik. Novi metropoliji je bila kot sufragan 
priključena lavantinsko - mariborska škofija. 
Kaj je pravzaprav metropolija ali po slovensko cerkvena pokrajina, včasih tudi cerkvena 
provinca? Zakonik cerkvenega prava jo danes opredeljuje kot upravno enoto Katoliške cerkve, 
ki obsega škofije določenega ozemlja. Namen tega združevanja je poenotenje pastoralne 
dejavnosti glede na osebne in krajevne razmere. Metropolijo določi in potrdi papež. Na čelu 
cerkvene pokrajine je nadškof - metropolit, ki v podrejenih škofijah nadzoruje pravovernôst in 
cerkveno disciplino, opravlja naloge, ki mu jih določi Sveti sedež, s papeževim dovoljenjem pa 
sme opravljati tudi kanonično vizitacijo in določiti škofijskega upravitelja. 
Zakonik cerkvenega prava je seveda uzakonil zaključno fazo nekega razvoja od skorajda 
neomejene oblasti metropolitov v preteklosti, k postopnemu zmanjševanju njihovih pristojnosti 
v korist rimskemu papežu. Oblast metropolitov sta bistveno okrnila že tridentinski (1545-63) in 
prvi vatikanski cerkveni zbor (1869-70), avstrijske in nemške škofe, vključno z metropoliti, pa 
so v roke papežev popolnoma izročile jožefinske cerkvene reforme v Avstriji (1780-90) in 
sekularizacija v Nemčiji (1803). 
Popolnoma neodvisni od papeža so bili v srednjem veku predvsem tisti metropoliti, ki so 
bili istočasno tudi svetni knezi. Tako je n.pr. salzburški nadškof kot metropolit in primas 
Germaniae sam, brez predhodne odobritve Rima, ustanavljal nove škofije, jim določal teritorij 
in opredeljeval pristojnosti njihovih škofov z ozirom na svoje lastne potrebe, oziroma na potrebe 
salzburške nadškofije. Prav tako je sam imenoval, posvečal in nastavljal škofe. V tistih škofijah, 
ki so bile ustanovljene na ozemlju takratne salzburške nadškofije, pa je ravnal s podrejenimi 
škofi kot s svojimi generalnimi vikarji s škofovskim posvećenjem in ne kot z ordinariji 
podrejenih mu škofij. To velja za vse tri škofije ob robu slovenskega narodnostnega prostora, 
krško, lavantinsko in sekovsko škofijo. 
Metropolija združuje torej škofije nekega zaokroženega ozemlja v novo cerkvenoupravno 
enoto med škofom in vrhovnim vodstvom Cerkve oziroma papežem. Sedež metropolita, ki je 
vedno nadškof (ni pa vsak nadškof tudi metropolit), je praviloma v glavnem mestu pokrajine. 
Na vzhodu so se metropolije razvijale hkrati z upravno delitvijo države na province. Na zahodu 
pa so se po razpadu zahodnorimskega cesarstva in pogostim menjavanjem upravnih in državnih 
1 France M. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina (Acta Ecclesiastica Sloveniae. 11), Ljubljana 1989, 213-215 (citirano: 
AES 11/1989). 
2 AES 11/1989.215. 
3 Dober zgodovinski in teološki pregled problematike v Theologische Realenzyklopädie, Band XIX., Berlin 1990, 110-
147 (Kirchenverfassung). Za slovenske razmere: AES 11/1989 in članek Metropolija v Enciklopediji Slovenije. 7. zvezek. 
Ljubljana 1993, 109. 
• 4 Zakonik cerkvenega prava, Ljubljana 1983, kan. 431-438 (str. 203-207). 
56 F. M.DOLINAR: CERKVENOUPRAVNA UREDITEV SLOVENSKEGA PROSTORA 
meja razvijale deloma ločeno od trenutnih notranjeupravnih državnih struktur in so se le tem 
prilagajale šele naknadno. Metropolije praviloma niso segale čez državno mejo. Poznejši razvoj 
je prinesel občasno tudi nekatere izjeme. Tako je n.pr. ljubljanska škofija v Jugoslaviji po prvi 
svetovni vojni formalno še vse do leta 1933 spadala v goriško cerkveno pokrajino z 
metropolitanskim sedežem v Gorici, torej v Italiji. 
Poleg svoje cerkvenoupravne funkcije, pa je metropolija odigrala pomembno vlogo tudi na 
političnem področju. V srednjem veku je bila metropolija namreč često eden od stebrov 
državne suverenosti. Interes svetnih vladarjev je vedno bil, da bi škofje njihovih držav ne bili 
podrejeni cerkvenim predstojnikom v tujini. Samostojnost in neodvisnost metropolitov od 
papeža so favorizirali zlasti tisti vladarji, ki so načrtovali lastno nacionalno Cerkev, oziroma so 
samostojnost metropolitov uporabili kot orožje proti vmešavanju Svetega sedeža in konkretno 
papeža v cerkvene in politične razmere v državi. To jim je seveda uspevalo toliko bolj, ker sije 
večina evropskih vladarjev izborila od papeža pravico, da na ozemlju svoje države sami 
imenujejo škofe. Papež jih je mogel le potrditi. In čeprav je teoretično imel možnosti 
neprimernega kandidata odkloniti, je bil nasproti svetnemu vladarju večinoma brez moči in ni 
mogel uporabiti veta. Poleg drugih sredstev prisile, so imeli svetni vladarji v svojih rokah 
predvsem finančno vzdrževanje cerkvenih dostojanstvenikov. Jasno je, da so si vladarji za 
škofijska mesta izbirali svoje ljudi, in to ne pod pastoralnim vidikom, kot bi rekli teologi danes. 
Pri izbiri škofov so odločali izrazito državni in politični interesi. Pri utrjevanju svoje oblasti so 
zlasti francoski kralji in Habsburžani namenili posebno pozornost preureditvi metropolitanske 
uprave tako, da je kar najbolj odgovarjala njihovim strateškim in političnim ciljem. 
Ta vdor politične oblasti na cerkvenoupravno področje je bil toliko lažji, ker vodstvo Cerkve 
ni imelo vedno enotnih in jasnih stališč do upravne razdelitve cerkvenih struktur v posameznih 
deželah. Različno gledanje na ureditev cerkvene uprave na ozemlju današnje Nemčije je n.pr. 
že sredi 8. stoletja razdvojilo celo dva svetnika. Anglosaški menih sv. Bonifacij (673/741-754) 
je kot papežev legat za Nemške dežele načrtoval enotno, strogo centralistično metropolijo. Pri 
uresničevanju svojih načrtov pa je ob opatu, in nato salzburškem škofu sv. Virgilu (700/745-
784) trčil na irsko meniško dediščino, ki je svojo cerkvenoupravno organizacijo gradila na 
monastičnem izročilu irske Cerkve. Spor, ki je zaradi tega nastal med njima, je Rim rešil v prid 
Virgilu, morda tudi za to, ker je pri Bonifaciju vendarle čutil preveliko koncentracijo moči v 
metropolitovi roki. 
Pomena samostojnosti na cerkvenem področju so se zavedali tudi tisti državniki, ki so si 
prizadevali za politično osamosvojitev in ustanovitev svoje lastne države. Zato sta si n.pr. 
kneza Rastislav in Kocelj tako prizadevala za samostojno metropolijo znotraj njunih kneževin, 
ki bi bila neodvisna od salzburškega, torej nemškega nadškofa in metropolita. V tem je veličina 
in seveda tudi že jabolko spora Metodove panonske nadškofije. Oster boj nemških škofov proti 
Metodu se ni odvijal na ravni cerkvenega nauka ali pravovernosti. Tudi ne na ravni cerkvene 
organizacije, saj je bil rimski papež glede tega ves čas na Metodovi strani. Tu je šlo za politični 
boj. Slo je za boj proti samostojnosti Rastislavove in Kocljeve države. Nemški škofje so v tem 
boju nastopali kot svetni knezi v interesu nemške države, kateri so pripadali. Zato so morali 
nujno pasti vsi trije, Rastislav, Kocelj in nazadnje še Metodova nadškofija. 
S tem v zvezi se nam seveda poraja vprašanje, zakaj se je želja po narodovi združitvi in po 
politični osamosvojitvi Slovencev rodila tako pozno in bila uresničena šele pred nedavnim? 
Gotovo ne zato, ker ne bi imeli v preteklosti v svoji sredi sposobnih mož. Vzrokov zato je 
nedvomno več. Eden od tehtnih razlogov pa je tudi ta, da nas je politična oblast tako rekoč na 
začetku naše zgodovine tudi v cerkvenem pogledu tako nesrečno razdelila. Po odločitvi Pipina 
leta 796, oziroma Karla Velikega 811, je bila večina slovenskega ozemlja razdeljena med 
nadškofiji v Ogleju in Salzburgu, oba nadškofa pa sta bila istočasno tudi metropolita. Slovenci 
smo predstavljali le majhen, neznaten odstotek prebivalstva v popolnoma nemški salzburški, 
Leto svetnikov, II. zvezek. Ljubljana 1970, 549-554. 
6 Leto svetnikov, IV. zvezek. Ljubljana 1973, 387-390. 
7 
Dokumenti o Cirilu in Metodu so zbrani v: Acta Ecclesiastica Sloveniae. št. 7. Ljubljana 1985 z naslovom Sveta brata 
Ciril in Metod v zgodovinskih virih ob 1100 letnici Metodove smrti. 
Sufragani salzburškega metropolita so bili škofje v: Regensburg, Passau, Freising, Brixen (990), Säben (990), Krka 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 • 1 57 
oziroma italijanski oglejski metropoliji,9 ne glede na to, da je bil prav Oglej v tem času obenem 
"največja slovenska škofija". Meja med obema nadškofijama in istočasno med obema 
cerkvenima pokrajinama (metropolijama) je za več kot tisoč let postala reka Drava. 
Nič bolje se ni godilo prekmurskim Slovencem, ki so bili vse do Jožefa II. preko škofij v 
Györ(u), Veszprem(u) in Zagrebu priključeni najprej metropoliji v Ostrogonu (Esztergon), po 
ustanovitvi nove metropolije v Kalocsi leta 1180 pa so[2 Slovenci v t.im. "Districtus 
Transmuranus" skupaj z zagrebško škofijo bili pridruženi le tej. 
Z ustanovitvijo salzburških miniaturnih škofij v Krki, Št. Andražu v Labodski dolini in v 
Sekovi Slovenci nismo ničesar pridobili. Nobena od teh škofij namreč ni bila slovenska, škofje 
pa zaradi svoje popolne podrejenosti salzburškemu nadškofu tudi niso jmeli praktično nobene 
možnosti za uresničitev svojih lastnih pobud na pastoralnem področju. Kako ljubosumno je 
salzburški nadškof čuval svoje pravice, je dokazal že ob primeru pokrajinskega škofa Ožbalta 
pri Gospe Sveti. Ko se je ta mimo salzburškega nadškofa obrnil direktno na rimskega papeža, je 
salzburški nadškof ustanovo pokrajinskih škofov pri Gospe Sveti preprosto ukinil. 
Prvo večjo spremembo v cerkveni upravi na Slovenskem je prinesla ustanovitev 
ljubljanske škofije leta 1461 (cesarska), oziroma 1462 (papeževa potrditev). Vendar Ljubljana 
v tem času še ni mogla prevzeti vloge osrednje slovenske škofije, ker zaradi nasprotovanja 
oglejskega patriarha ni dobila zaokroženega ozemlja v slovenskem narodnostnem prostoru. 
Cesar ji je mogel dodeliti le tiste župnije na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, nad katerimi 
je imel sam patronat. Na ta način je natala umetna tvorba sedmih, med seboj nepovezanih 
otokov župnij, ki so bile dodeljene ljubljanski škofiji. Zaradi patriarhovega nasprotovanja novi 
škofiji, se ljubljanski škof ni vključil v oglejsko metropolijo, ampak je papež ljubljansko škofijo 
neposredno podredil Svetemu sedežu. 
Novo podobo cerkveni upravi v osrednjem slovenskem prostoru so dale terezijansko-
jožefinske reforme. Zanimivo je, da je pri reorganizaciji cerkvene uprave Marija Terezija 
(1740-1780) jasno vedela kaj hoče in kaj si sme na tem področju dovoliti. Marija Terezija je 
hotela predvsem za habsburški del oglejskega patriarhata samostojno škofijo s sedežem na 
habsburškem ozemlju in jo je tudi dobila. Patriarh je namreč že od leta 1236 bival v Benečanom 
podrejenem Vidmu. Ko je Marija Terezija predlagala spremembe škofijskih meja n naletela na 
odločen odpor pri avstrijskih škofih in v Rimuje takoj odnehala. Brez posebnih težav pa je leta 
1749 dosegla ustanovitev apostolskega vikariata za habsburški del oglejskega patriarhata s 
sedežem v Gorici. Leta 1751 je bil oglejski patriarhat končno ukinjen. Namesto njega sta bili 
ustanovljeni dve nadškofiji, goriška za habsburški del patriarhata s sufragani v škofijah: Como, 
Trento, Trst in Pičan, ter videmska za beneški del patriarhata s sufragani v škofijah: Padova, 
Vicenza, Verona, Treviso, Ceneda, Belluno-Feltre, Concordia, Koper, Novigrad in Poreč-Pulj. 
Ljubljanski škof je vključitev v goriško metropolijo odklonil (najprej Ernest Amadej grof 
Attems in za njim Leopold Jožef grof Petazzi). Na ponovna posredovanja goriškega nadškofa 
Rudolfa Edlinga (1774-1784) v Rimu in na Dunaju, naj ga ljubljanski škof prizna kot svojega 
(Gurk. IU72). Seckau (1219). Lavant (1228), Chiemsee (1215), Berchtesgaden (1455), Dunaj (1469) in Dunajsko novo mesto 
(1469). Prim.: Allas zur Kirchengeschicle, Freiburg (Herder) 1978, karta 46. 
Sufragani oglejskega metropolita so od leta 1132 bili Škofje v: Pula, Trst, Poreč, Pičan, Novigrad, Concordia, Treviso, 
Ceneda, Belluno, Feltre, Padova. Vicenza, Trento. Mantova (se odcepi 1453), Verona, Como in od leta 1180 še Koper. Prim.: Pio 
Paschini, Storia del Friuli, Udine 1975, 258. 
Pregledna karta teritorialne razsežnosti oglejskega patriarhata v posameznih zgodovinskih obdobjih v prvi izdaji: 
Lexikon für Theologie und Kirche. I. zvezek, Freiburg 1930, 584. 
Ostrogonski (Esztergon) nadškof je bil prvi metropolit na Madžarskem, ki so mu bile do us'.anovitve nove metropolije v 
Kalosci podrejene vse madžarske škofije. Leta 1239 je dobil častni naslov Primas Madžarske. Od leta 1180 so bili ostrogonskemu 
metropolitu kot sufraganu podrejeni škofje v škofijah: Györ. Veszprem, Pécs, Nilra, Vàc in Egger. Od leta 1777 je bila 
metropoliji pridružena še novoustanovljena škofija Szombathely, v kateri so bili iz škofij Györ in Zagreb združeni prekmurski 
Slovenci. 
Sufragani Kalosce so bili: Zagreb, Djakovo. Csanàd, Nagyvàrad in Gyne Fehérwary (Alba Julia). Nekaj časa so bili 
metropolitu v Kalosci podrejeni tudi škofje v Bosni, Kninu in Subotici. 
U A E S 11/1989. 11. 
France M. Dolinar, Misijonske metode Salzburga in Ogleja in njihove posledice za delo svetih bratov, v: Bogoslovni 
vestnik. 45(1985) 139-153. 
Celotna problematika v: Prvi goriški nadškof grof Karel Mihael Attems (1752.1774) med rimsko kurijo in habsburško 
državo. II. del. Zbornik predavanj, Gorica 1990. 
58 F. MDOLINAR: CERKVENOUPRAVNA UREDITEV SLOVENSKEGA PROSTORA 
metropolita, si je škof Janez Karel grof Herberstein (1772-1787) v zadevah, ki so v pristojnosti 
metropolita (n.pr. drugostopenjsko sodišče v cerkvenih zadevah), izbral ostrogonskega 
nadškofa. Šlo je za svojevrsten Herbersteinov protest proti cerkveni politiki Gorice in Rima, ki 
sta zavestno ohranjala anahronistične meje nekdanjega oglejskega patriarhata na habsburškem 
ozemlju, čeprav so bile te meje v nasprotju z vsemi načeli urejene in učinkovite pastoralne 
dejavnosti, o kateri je govoril že tridentinski cerkveni zbor in ki je bila v tem času tako pri srcu 
prenoviteljem v duhu italijanskega duhovnika in učenjaka Ludovika Muratorija. 
Za razliko od Marije Terezije pa Jožef II. (1780-1790) glede reorganizacije cerkvene uprave 
v habsburških deželah ni imel tako jasne predstave, kot njegova mati. Človek ima občutek, da 
večkrat ni prav vedel, kaj hoče in da je velikokrat "v imenu racionalizma" ravnal popolnoma 
iracionalno. Dokaj posrečene so bile njegove reforme župnijskih meja, ki so jih izvedli v letih 
1782 do 1785. Ugodno so jih sprejeli škofje, duhovniki in verniki. Vse drugače pa je bilo z 
reorganizacijo škofijskih meja. Tu je bilo v igri preveč različnih interesov, ki jih ni bilo mogoče 
vedno uskladiti med seboj. 
Ljubljanski škof Janez Karel Herberstein je Jožefu II. malodane vsilil primerno rešitev 
teritorialnega preoblikovanja ljubljanske škofije, ki se je umaknila s Štajerske in Koroške in 
prevzela vse župnije na Kranjskem. Tako je Ljubljana postala osrednja in obenem največja 
slovenska škofija in s tem prvič v svoji zgodovini dobila možnost, da bi se ob bolj naklonjenih 
političnih razmerah lahko razvila v osrednjo cerkvenoupravno ustanovo na Slovenskem. 
Žal Jožef II. ni imel jasne vizije, kaj hoče doseči s preoblikovanjem škofijskih meja v 
notranjeavstrijskih deželah. Ko so iz še ne čisto pojasnjenih razlogov odstopili od načela, da naj 
ima vsaka dežela svojo in to eno samo škofijo, je Jožef II. tudi glede preoblikovanja škofijskih 
meja ravnal preveč čustveno in premalo premišljeno. Za vsako ceno je hotel zlomiti odpor 
slehernega, ki se mu je postavil po robu, ali je zgolj izrazil svoje pomisleke proti načrtovanim 
spremembam in to tudi takrat, ko je bilo to na škodo stvari same. Ta Jožefova iracionalnost je 
prišla najbolj do izraza pri goriški nadškofiji. 
Jožef II. je za notranjeavstrijske dežele sicer načrtoval samostojno cerkveno pokrajino s 
sedežem v Gradcu kot glavnem mestu notranjeavstrijskih dežel. Upošteval je torej načelo, ki je 
bilo v Cerkvi v veljavi že vse od antike naprej, namreč, da naj bo sedež metropolita v glavnem 
mestu dežele. K takšni odločitvi so Jožefa II. sicer vodili politični razlogi in njegovo 
prizadevanje za centralizacijo državne uprave, vendar je bila načrtovana graška metropolija tudi 
z vidika cerkvene uprave smiselna in posrečena. V graško metropolijo naj bi se vključile krška 
(Gurk), lavantinska, novoustanovljena leobenska, ljubljanska in goriška škofija. Gorica bi bila 
tako degradirana iz nadškofije na raven navadne škofije. V graško metropolijo bi bila torej razen 
koprske škofije in prekmurskih Slovencev prvič vključena večina slovenskega narodnostnega 
prostora. 
Načrtovani graški metropoliji pa sta se odločno uprla salzburški in goriški nadškof. Proti 
salzburškemu nadškofu, ki se ni bil pripravljen odreči kar trem svojim sufraganom (Krka, 
Lavant, Sekau) in predvsem ne delu svoje nadškofije, je bil Jožef II. brez moči. Salzburški 
nadškof in metropolit je bil istočasno nemški deželni knez s svojo lastno kneževino in torej 
politično neodvisen od Jožefa II. 
Drugače pa je bilo seveda z goriškim nadškofom, ki ga je imenoval deželni knez. Goriški 
nadškof je bil tudi v finančnem pogledu povsem odvisen od svojega vladarja. Ko se je nadškof 
Rudolf Jožef Gunekar Edling odločno uprl načrtovanim spremebam škofijskih meja in s tem 
tudi degradaciji Gorice od sedeža metropolije v navadno škofijo, mu je Jožef II. kratkomalo 
zaplenil celotno premoženje in ga prisilil k odstopu. Na pritisk cesarja Jožefa II. je papež Pij 
VI. nato 8. marca 1788 goriško nadškofijo ukinil in namesto nje povzdignil v nadškofijo in 
sedež metropolije Ljubljano. Celotno ozemlje nekdanjih škofij v Trstu, Kopru, Gorici in 
Pičnu je papež istega leta združil v novoustanovljeni gradiščanski škofiji (Gradiška ob Soči) in 
O jožefinskih reformah kot celoti še vedno najbolj pregledno Radoslav Kušej, Joseph II. und die äussere 
Kirchenverfassung Innerösterreichs, Stuttgart 1908 (ponatis Amsterdam 1965). 
Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, 153-171. 18. AES 11/1989, 22. 
1 9 AES 11/1989,22. 
Bula "In universa gregis dominici cura" v: AES 11/1989, št. 14 (str. 117-136). 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 59 
novo škofijo skupaj s senjsko modruško kot sufragane podvrgel ljubljanskemu metropolitu. 
Tokrat se torej Ljubljana prvič pojavi kot sedež metropolije. 
Takšna nenaravna tvorba, ki je bila popolnoma izven konteksta načel jožefinskih 
cerkvenoupravnih reform, in istočasno popolnoma izven konteksta prenovitvenih prizadevanj 
cerkvene uprave na našem ozemlju s strani osrednjega cerkvenega vodstva v Rimu, seveda ni 
mogla dolgo obstajati. Ko so se politične razmere spremenile in seje cesar Franc II. leta 1806 
odpovedal kroni Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, je bil^zapečatena tudi usodj 
ljubljanske metropolije. 17. septembra 1807 jo je papež Pij VII. ukinil. Ljubljana in Gorica 
sta postali navadni škofiji, neposredno podrejeni Svetemu sedežu. Enako tudi tržaška in koprska 
škofija, ki sta se leta 1791 razdružili od goriško-gradiščanske škofije. Tako je ostalo do leta 
1828/30, ko je papež Pij VIII. v širšem kontekstu preurejanja cerkvene uprave v Istri in 
Dalmaciji, obnovil goriško nadškofijo in ustanovil t.im. Ilirsko cerkveno pokrajino. Novi 
metropoliji so bili kot sufragani pridruženi ljubljanski, tržaško-koprski, poreško-puljski in krški 
(otok Krk) škofje. Tudi pri tej ureditvi se seveda ni nihče oziral na narodnost. Slovenci so bili 
znotraj ilirske metropolije pridruženi Hrvatom in Italijanom, znotraj saj^burške so ostali še 
naprej podrejeni Nemcem in znotraj ostrogonske metropolije Madžarom. 
Politična razdelitev slovenskega ozemlja po prvi svetovni vojni je seveda narekovala tudi 
njegovo cerkvenoupravno preureditev. Na pritisk fašističnih oblasti je 2Vatikan razmeroma 
zgodaj urejal vprašanje škofijskih meja tudi na Italiji anektiranem ozemlju. Do metroplitanske 
ureditve pa je bil v začetku zadržan. Sele leta 1924 je papež Pij XI. lavantinsko škofijo izločil iz 
salzburške metropolije in jo neposredno podredil sebi. Ljubljanska škofija je ostala formalno 
podrejena goriškemu metropolitu vse do leta 1933. Kako malo so v Rimu poznali konkreten 
položaj na zasedenem ozemlju, zgovorno priča dopis Koncilske kongregacije z dne 6. novembra 
1923 ljubljanskemu škofu Antonu Bonaventuri Jegliču (1988-1930), v katerem ga sprašujejo, če 
se redno udeležuje sestankov škofov goriške metropolije. Na dopis je škof Jeglič kratko 
odgovoril 15. novembra 1923, da se sestankov ne more udeleževati, ker je "sedež goriške 
nadškofije izven političnih meja Jugoslavije in je kakršna koli komunikacija (z metropolitom) 
nemogoča. 
V tem času pa se je že začela bitka za samostojno slovensko metropolijo. Celotno 
slovensko ozemlje, ki je pripadlo takratni Jugoslaviji, je državnopravno vendarle bilo enotno 
upravno področje, od 7. novembra 1929 dalje kot Dravska banovina. Ministrstvo vera v 
Beogradu je pri urejanju razmerij med pravoslavno Cerkvijo s patriarhom na čelu in katoliški^ 
katere predstavnik naj bi postal zagrebški nadškof (ta naj bi bil poslej vedno kardinal), 
Svetemu sedežu predlagalo, da naj bi ljubljansko in mariborsko škofijo priključili zagrebški 
metropoliji. Na predlog jugoslovanske vlade je takoj odločno reagiral ljubljanski škof Anton 
Bonaventura Jeglič. V pismu papežu Benediktu XV. je odločno zavrnil takšno rešitev in papežu 
predlagal ustanovitev samostojne slovenske metropolije s sedežem v Ljubljani in sufraganom v 
Bula "Super specula militantis ecclesiae" v: AES 11/1989, št. 15 (str. 136-150). 
2 2 Bula "Quaedam tenebrosa" v: AES 11/1989, št. 25 (str. 176-178). 
Papež Pij VI. je 12. septembra 1791 sedež gradiščanske škofije prenesel nazaj v Gorico. Bula "Recti prudentisimae 
constili" v: AES 11/1989, št. 24 (str. 172-176). 
24 
Bula "Ad supremum militantis ecclesiae regimen" v: AES 11/1989, št. 23 (str. 159-172). 
Koprsko škofijo je papež Leon XII. združil (ne ukinil) s tržaško z bulo "Locum beati Petri" 28. junija 1828, v: AES 
11/1989, št. 26 (str. 178-186). 
Bula "In supereminenti apostolicae dignitatis specula" z dne 27. julija 1830 v: AES 11/1989, št. 27 (str. 187-189). 
O nedorečenosti jožefinskih reform na Koroškem in Štajerskem: France M. Dolinar, Načrti za reorganizacijo 
lavantinske škofije od Jožefa П. do Slomška, v: 130 let visokega šolstva v Mariboru (Zbornik simpozija), Maribor-Celje 1991, 55-
64. 
Ivan Zelko, Zgodovinski pregled cerkvene uprave v Prekmurju, v: Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije 
1228.1978, Maribor 1978, 103-109; Stanislav Zver, Cerkvena pripadnost Prekmurja v zgodovini in priključitev prekmurskih 
župnij mariborski škofiji (tipkopis diplomske naloge na Teološki fakulteti v Ljubljani), Čma 1976/77. 
2 9 AES 11/1989,31-32. 
France M. Dolinar, Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918, v: Jegličev simpozij v Rimu (Simpoziji v Rimu, 
8), Celje 1991,320. 
Zagreb je postal metropolija leta 1852 (bula papeža Pija IX. "Ubi primum placuit" z dne 11. decembra 1852). V hrvaško 
slavonsko cerkveno pokrajino so kot sufraganske spadale škofije Djakovo, Senj-Modruš in Križevci. 
6 0 F.M.DOLINAR: CERKVENOUPRAVNA UREDITEV SLOVENSKEGA PROSTORA 
Mariboru. To bi bila edina pravična cerkvenopravna ureditev v Jugoslaviji tudi v odnosu do 
Hrvatov, ki že imajo tri cerkvene pokrajine, je v svojem pismu pribil škof Jeglič. Tokrat je 
torej prvič govora o slovenski metropoliji. 
Rim je Jegličeve razloge upošteval in vprašanje ustanovitve samostojne slovenske 
metropolije postavil kot eno izmed točk pri pogajanjih z jugoslovansko vlado glede konkordata. 
Ko sta konkordat 25. julija 1935 v Vatikanu podpisala državni tajnik Evgenij Pacelli (poznejši 
papež Pij XII.) v imenu papeža Pija XI. in jugoslovanski pravosodni minister ter varuh pečata 
dr. Ljudevit Auer v imenu kralja Petra II., je bila v konkordatu določena tudi ustanovitev 
slovenske metropolije s sedežem v Ljubljani in sufraganom v Mariboru. Presenetljivo pa je, da 
je ustanovitvi slovenske cerkvene pokrajine s sedežem v Ljubljani nasprotoval mariborski stolni 
kapitelj in proti njej pismeno protestiral v Vatikanu. Toda takrat so jim šli na roko (če smem biti 
nekoliko zloben) poslanci v jugoslovanskem parlamentu, ki konkordat Vatikana z Jugoslavijo 
niso ratificirali in so tako preprečili tudi ustanovitev samostojne slovenske cerkvene pokrajine 
leta 1935. Obe slovenski škofiji sta nato še naprej ostali neposredno podrejeni Svetemu sedežu. 
Tako je ostalo tudi še po drugi svetovni vojni. 
Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962-65) se je pri obravnavanju vprašanj povezanih s 
škofovsko službo v Cerkvi ponovno spoprijel z vprašanjem neposredno Svetemu sedežu 
podrejnih škofij in predlagal, naj se vključijo v najbližjo cerkveno pokrajino. To zahtevo so še 
zaostrili v osnutku prelogov novega zakonika cerkvenega prava. In tako je postalo ponovno 
aktualno vprašanje slovenske metropolije. Nisem še uspel odkriti, kdo je prvi dal pobudo zanjo. 
Morda se je porodila ob praznovanju 500 letice ustanovitve ljubljanske škofije. Ob tej obletnici 
je namreč papež Janez XXIII. povzdignil Ljubljano v nadškofijo brez sufraganov. Predlog, ki 
je glede slovenske metropolije prevzel tekst neratificiranega konkordata iz leta 1935 pa so 
oblikovali v okviru jugoslovanske škofovske konference in ga poslali v Rim. Za vse pa je bilo 
presenetljivo, da se je mariborski stolni kapitelj ponovno izrekel proti ustanovitvi slovenske 
metropolije. Vendar jim zunanje okoliščine tokrat niso bile naklonjene. 
Ustanovitev slovenske cerkvene pokrajine je nesporno osrednji dogodek v celotni 
zgodovini Katoliške cerkve na Slovenskem. Je uresničitev dolgoletnega sna malega slovenskega 
naroda po samostojnosti in svobodi. Je dokaz narodove zrelosti. Logična posledica tega dejanja, 
če se smem nekoliko poigrati s paralelami na političnem področju slovenskega naroda, je bila 
volja ljudstva, izražena na referendumu 23. decembra 1990 in udejanjena z razglasitvijo 
slovenske samostojnosti 26. junija 1991. 
Slovenska Cerkev se je namreč že po slovesni razglasitvi metropolije v ljubljanski stolnici 
19. marca 1969 začela na nek način pripravljati na svojo samostojnost. Danes nam zvenijo 
skorajda preroško besede mariborskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika, ki je v svojem 
slavnostnem nagovoru ob njeni razglasitvi med drugim dejal: "Ustanovitev slovenske cerkvene 
province pomeni za nas danes potrditev naše narodne samobitnosti: da smo Slovenci samostojen 
narod, ki ima v zboru drugih krščanskih narodov svojo posebno nalogo (in) svoje zgodovinsko 
poslanstvo". 
Koje Italija končno priznala državno mejo med Jugoslavijo in Italijo, je papež Pavel VI. 12. 
oktobra 1977 nekdanjo koprsko škofijo razdružil s tržaško, ji dodelil celotno ozemlje dotedanje 
Apostolske administracije za slovensko Primorje in jo pridružil slovenski metropoliji. Že pred 
^Dolinar, Jeglič in cerkvenopolitična vprašanja po letu 1918, 318. 
3 3 V II. členu, št. 5 konkordata je rečeno: "Cerkvena pokrajina ljubljanska (Labacensis) obsega ljubljansko nadškofijo, -
sedanja škofija se povzdigne v nadškofijo - in podrejeno lavantinsko (Lavantina) s sedežem v Mariboru. // Ljubljanska nadškofija 
obsega svoje sedanje ozemlje v mejah kraljevine Jugoslavije, poleg tega se z njo združijo župnije ali deli župnij, ki so do sedaj 
spadale pod krško (celovško) škofijo (Gurcensis), in katerih apostolski administrator je sedaj ljubljanski škof. // Lavantinska 
škofija obsega vsa ozemlja, ki leži v mejah Jugoslavije in dokončno se ji priključijo župnije ali deli župnij, ki so nekdaj spadali 
pod krško škofijo, pod sekovsko (secoviensis) in somboteljsko škofijo (Sabariensis), v katerih apostolski administrator je sedaj 
ordinarij lavantinski". Rado Kušej, Konkordat. Ustava in verska ravnopravnost, Ljubljana 1937, 10-11. 
Papež je že med koncilom ustanovil posebno komisijo, ki je pripravljala tekst prenovljenega Zakonika cerkvenega 
prava. Prenovljeni zakonik cerkvenega prava je odobril in razglasil papež Janez Pavel П. leta 1983. 
Bula "Quandoquidem canonicorum" z dne 22. decembra 1961, v: AES 11/1989, št. 32 (str. 210-213). 
36 AES 11/1989, 36. 
" AES 11/1989, št. 34 (str. 216-219). 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 61 
tem so bile z državnimi mejami Republike Slovenije izenačene meje ljubljanske in mariborske 
škofije. Edina izjema je župnija Razkrižje, ki je "kot izjemen dokaz naklonjenosti in prijateljstva 
zagrebških škofov do Slovenije" še vedno v zagrebški nadškofiji, čeprav meja med Slovenijo in 
Hrvaško na tem mestu sploh ni sporna. 
Naslednji korak k samostojnosti na cerkvenem področju je bila ustanovitev Slovenske 
pokrajinske škofovske konference 20. junija 1983, čeprav so slovenski škofje seveda zaradi 
takratnih političnih razmer še naprej ostali člani jugoslovanske škofovske konference. 
Samostojnost slovenske škofovske konference, ki se je po osamosvojitvi Slovenije ločila o^ 
jugoslovanske, je Sveti sedež priznal presenetljivo pozno, namreč šele 19. februarja 1993. 
Presenetljivo zato, ker je bil Vatikan 13. januarja 1992 med prvimi, ki je uradno priznal 
samostojnost Slovenije in z njo navezal diplomatske stike (8.2.1992). S svojo diplomacijo pa je 
bistveno pomagal k priznanju neodvisnosti Slovenije s strani Evropske skupnosti. V tem 
pogledu se pač ni izkazala takratna slovenska diplomacija. 
"Naša želja je", je zapisal papež Pavel VI. v svoji buli, s katero je leta 1968 ustanovil 
slovensko cerkveno pokrajino, "da ostane ta konstitucija (o ustanovitvi slovenske metropolije) v 
veljavi sedaj in v bodoče in to tako, da bodo tisti, kijih zadeva, verno izpolnjevali vse, kar je z 
njo določeno ..."39 Naj mar v teh papeževih besedah vendarle slutimo zagotovilo, da se tokratni 
ljubljanski metropoliji ne bo godilo kot prvi, ki je bila leta 1807 ukinjena? 
Seveda bi se morali sedaj ob koncu tega prikaza vprašati še po bilanci 25-letnega življenja in 
delovanja slovenske metropolije. Vprašati bi se morali, ali je opravičila svojo ustanovitev in 
svoj obstoj? 
Iz že povedanega je mogoče slutiti, da je odgovor na to vprašanje nedvomno pozitiven. Za 
podrobno analizo tega obdobja in predvsem za analizo navzočnosti in delovanja slovenske 
metropolije v življenju slovenske Cerkve in slovenskega naroda kot takega, pa si bo potrebno 
vzeti več časa in podrobneje analizirati tudi življenje in delo ter vlogo in pomen prvih dveh 
slovenskih metropolitov, pesnika in pravnika dr. Jožefa Pogačnika (1963-1980), ter bistrega in 
uglednega moralnega teologa dr. Alojzija Šuštarja (od 1980). 
3 8 Prva seja samostojne Slovenske škofovske konference je bila 22. marca 1993 v Mariboru. Za njenega prvega 
predsednika je bil izvoljen dotedanji predsednik Slovenske pokrajinske škofovske konference, ljubljanski nadškof in metropolit 
dr. Alojzij Šuštar. 
3 9 AES 11/1989,215. 
Zusammenfassung 
DIE KIRCHENRECHTLICHE EINTEILUNG DES SLOWENISCHEN RAUMES BIS ZUR 
GRÜNDUNG DER SLOWENISCHEN KIRCHENPROVINZ IM JAHRE 1968 
F. M. Dolinar 
Kirchenrechtlich waren die Slowenen bis zum Jahre 1968 hin fremden Metropoliten unterstellt 
(Aquileia, Salzburg, Veszpfem, Kalocsa). Die zur Zeit Kaiser Josephs II. geplante Grazer 
Kirchenprovinz für die innerösterreichishen Länder wurde nie ins Leben gerufen, die an ihrer 
Stelle gegründete Kirchenprovinz Ljubljana/Laibach war aber nur von kurzer Dauer (1788-1807). 
Die erste slowenische Kirchenprovinz mit Sitz in Ljubljana und einem Suffragan in Maribor war 
in dem Konkordat vorgesehen, das zwischen dem Heiigen Stuhl und der jugoslawischen Regierung 
im Jahre 1935 geschlossen wurde. Da das Konkordat im jugoslawischen Parlament nicht ratifiziert 
wurde, kam es auch nicht zur Gründung der slowenischen Kirchenprovinz. Erst am 22. November 
1968 gründete Papst Paul VI. die erste, zur Gänze slowenische Kirchenprovinz. Der erste Metro­
polit der neugegründeten Kirchenprovinz mit Sitz in Ljubljana und einem Suffran in Maribor/ 
Marburg wurde der Ljubljanaer Erzbischof Dr. Jožef Pogačnik. Als im Jahre 1977 noch das Bistum 
Koper/Capodistria von dem Triester getrennt und der Kirchenprovinz Ljubljana angeschlossen 
wurde war endlich das ganze Gebiet der Republik Slowenien (mit Ausnahme von der Pfarre 
Razkrižje, die noch immer dem Zagreber/Agramer Bistum untersteht) dem slowenischen Metro­
politen inLjubljana unterstellt. Dadurch ging der beinahe tausendjährige Traum der slowenischen 
Katholiken von einer kirchenrechtlichen Selbständigkeit innerhalb der katholischen Kirche in 
Erfüllung. 
62 ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 
O ČEM SMO PISALI 
. . . pred štirimi desetletji? 
1. R a z l i č n o s t mer in r a z v o j n e s i l n i c e . Lahko rečemo, da so mere eno 
izmed najjasnejših zrcal, ki prikazujejo razdrobljene pravne razmere, nastale iz srednje­
veškega fevdalnega partikularizma. Imena, vrste, sistemi in obsegi mer so bili v pretežnem 
delu fevdalnega obdobja pokrajinsko in krajevno tako različni, da sta bila točen pregled 
in poznavanje mer že tedaj, ko so še veljale, praktično izključena. 
(Sergij Vilfan, Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na 
ljubljansko mero (16.-19. stoletja), ZČ 8/1954, str. 27) 
. . . pred tremi desetletji? 
Drugod se je nacionalna zavest oprla na obstoj zgodovinske pokrajine, ki ji je bila v 
okviru večje države priznana široka avtonomija. Celo že propadla država, ki je pa njena 
tradicija še vedno živa, more imeti velik pomen za narodno zavest svojega naroda. Kjer 
razlike v veri ali v pripadnosti konfesionalni organizaciji sovpadejo z etničnimi razlikami, 
ima to seveda tudi za nacionalno problematiko XIX. stoletja velik pomen. Ta prejšnja raz­
dobja pa poznajo tudi že narodno zavest in to celo tam, kjer se ta zavest ne more opirati 
na nobeno obstoječo politično tvorbo. Današnje oznake za narode so zelo stare in neka­
tere od njih imajo že pred XIX. stoletjem točno opredeljen pomen, medtem ko je drugod 
smisel teh izrazov nejasen ali dvoumen in se uporabljajo tudi različne oznake. 
(Fran Zwitter, Slovenski politični prerod XIX. stoletja v okviru evropske nacionalne 
problematike, ZČ 18/1964, str. 75) 
. . . pred dvema desetletjema? 
Zaradi uvajanja mnogo težjega fevdalnega režima kot pa so ga bili navajeni pod 
Benečani in zaradi Neuhauserjevega izkoriščanja so se Tolminci čutili globoko ponižane in 
prizadete. Ta boleča zavest jih je gnala v obup in upor. Najprej so se uprli kmetje iz 
kobariškega kota. Kmetje iz Kreda, Sužida in Potokov so sklenili kmečko zvezo proti 
Neuhauserju. Kot je nekdanji župan iz Kreda, Martin po imenu, leta 1523 izpovedoval 
cesarskim komisarjem, se je to zgodilo v tistem času, ko je bil Schrot v Neuhauserjevi 
službi kot glavar, župan Maver Kakel iz Kreda pa je trdil, da je bil takrat tolminski glavar 
Urban Oberweinmar. 
(Marija Verbič, Gospodarski in socialni položaj tolminskega kmeta v začetku 16. sto­
letja in upori Tolminskih kmetov v letih 1513 do 1515, ZČ 28/1974, št. 1-2, str. 27) 
. . . pred desetletjem? 
Tudi Slovenci so bili med tistimi nesrbskimi narodi, katerih.nacionalno vprašanje v 
skupni državi jugoslovanskih narodov ni bilo rešeno. Položaj slovenskega naroda v tej 
državi namreč ni bil tak, da bi predstavljal uresničenje pričakovanj, ki jih je izražalo slo­
vensko nacionalno gibanje ob zlomu Avstro-Ogrske monarhije in so bila novembra 1918 
za kratek čas uresničena znotraj Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. 
(Jure Perovšek, Oblikovanje programskih načrtov o nacionalni samoodločbi v sloven­
ski politiki do ustanovitve neodvisne delavske stranke Jugoslavije (december 1922-april 
1923), ZČ 38/1984, št. 1-2, str. 5) 
To in še mnogo drugega zanimivega poiščite v starejših ZČ, ki jih dobite na upravi ZČ! 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 • 63-78 63 
G e r a l d G r i m m 
RAZISKOVANJE GIMNAZIJSKE ZGODOVINE V AVSTRIJI 
Razširjeno besedilo predavanja v Sloven­
skem šolskem muzeju 23. maja 1991 
1. Geneza historiografije zgodovine avstrijske gimnazije — želja 
zgodovinsko-pedagoškega raziskovanja 
Pedagoška historiografija je imela v avstrijskem zgodovinopisju vselej obroben položaj. 
Vzrok temu ni samo skoraj kronična ignoranca zgodovinar)ev-strokovnjakov1 na tem interdis­
ciplinarnem področju, ampak tudi dejstvo, da ni velikih, odličnih prispevkov k zgodovini 
avstrijskega šolstva in izobraževanja — izjem je le malo.2 Tudi zanemarjanje historiografskih 
nalog, neupoštevanje zgodovinske perspektive, ki meji na nezgodovinskost, s strani 
avstrijskega vzgojeslovja,3 je verjetno prispevala k takemu stanju. V prav zadnjem času pa je 
le opaziti spremembo. Izid epohalne Geschichte des österreichischen Bildungswesens v petih 
delih, ki jo je napisal Helmut Engelbrecht (1982—1988), in ustanovitev posebnega oddelka za 
zgodovinsko pedagogiko (Abteilung für historische Pedagogik) na univerzi v Celovcu (1986) 
kažeta osamosvojitev in profesionalizacijo zgodovinsko-pedagoškega raziskovanja v Avstriji. 
To novo interdisciplinarno delovno področje »zgodovinska pedagogika« (Historische 
Pedagogik, Historische Bildungsforschung), ki je mednarodno že dolgo priznana kot samo­
stojna znanstvena disciplina,4 ima tudi v Avstriji tradicijo, ki sicer ni impozantna, pa le vredna 
omembe. Vendar pa do zdaj manjka kritična obdelava geneze avstrijske pedagoške historio­
grafije. Trije prispevki Helmuta Engelbrechta,5 ki se tematike vsaj po namenu dotikajo, se 
namreč kot pionirske študije (saj ni pravih preddel) omejujejo na »bolj kvantifikacijsko kot 
kvalifikacijsko registriranje, dokumentiranje in inventariziranje historično-pedagoških aktiv­
nosti . . . ali le na njihove institucionalne nosilce«6 in puščajo s tem važno vprašanje po 
motivih, namenih in interesih avstrijske pedagoške historiografije brez odgovora. Pri tem je 
teoretično-metodološka pomembnost kvalifikacijskega in sistematizacijskega historio­
graf skega raziskovanja že od temeljnega prispevka Josef a Dolcha o predmetih in oblikah 
pedagoškega zgodovinopisja (1930)7 nesporna in je bila pred nedavnim znova poudarjena v 
1 Pedagoška historiografija se v standardnem delu Alphons LHOTSKY, Österreichische Historiographie (Öster­
reich Archiv, Schriftenreihe des Arbeitskreises für österreichische Geschichte). Wien 1962 še ne pojavlja. 
2 Mednje šteje (kljub enostranski neoabsolutistični tendenci) Joseph Alexander Freiherr von HELFERT, Die 
Gründung der österreichischen Volksschule durch Maria Theresia (isti, Die österreichische Volksschule. Geschichte-
System-Statistik, 1. Bd.). Prag 1860. 
3 Avstrijski univ. profesorji pedagogike so podpirali zgodovinsko pedagoške raziskave le indirektno z diserta­
cijami (z izjemami kot sta Helmut ENGELBRECHT, Die österreichische pädagogische Historiographie im 20. 
Jahrundert. V: Die historische Pädagogik in Europa und den USA. Berichte über die historische Bildungsforschung. Tl. 
1, hrsg. von Manfred Heinemann (Veröffentlichungen der Historischen Kommission der Deutschen Gesellschaft für 
Erziehungswissenschaft, Bd. 3.1). Stuttgart 1979, S. 204 isti Geschichte des österreichischen Bildungswesens. Erziehung 
und Unterricht auf dem Boden Österreichs. Bd. 1. Wien 1982, S. 46. 
4 Glej Die HISTORISCHE PÄDAGOGIK in Europa und den USA. Berichte über die historische Bildungsfor­
schung. 2 Tie., hrsg. von Manfred Heinemann (Veröffentlichungen der Historischen Kommission der Deutschen Gesell­
schaft für Erziehungswissenschaft, Bde. 3.1-3.2). Stuttgart 1979/85. 
5 Glej Helmut ENGELBRECHT, Zur Geschichte der pädagogischen Historiographie in Österreich. V: Jahres­
bericht des Bundesgymnasiums Krems am Schlüsse des Schuljahres 1976/77. Krems 1977, S. 5—33; isti, Die öster­
reichische pädagogische Historiographie, S. 187—218; isti, Geschichte des österreichischen Bildungswesens, Bd. 1, S. 
27-53. 
6 Gerald GRIMM/Wilhelm KERSCHE/Elmar LECHNER, Zwischen Glorifikation und Subversion. Der Funk­
tionswandel der pädagogischen Historiographie in Österreich am Beispiel der Darstellung der Theresianischen Schul­
reform - Systematische Untersuchung und Reflexion in Hinsicht auf seine forschungstheoretische Bedeutsamkeit. V: 
Didaktische Reflexion und Wissenschaft in einer sich ändernden Welt. Forschungsperspektiven '84, hrsg. von der 
Forschungskommission der Universität für Bildungswissenschaften. Klagenfurt 1984, S. 119-177; citat S. 125. 
7 Glej Josef DOLCH, Gegenstände und Formen der Pädagogischen Geschichtsschreibung. V: Zeitschrift für 
Geschichte der Erziehung und des Unterrichts 20 (1930), S. 275—300. Dolch polemizira proti pomanjkanju teorije pri 
»völlig ungeschichtlich denkenden Pädagogiker«. 
64 G. GRIMM: GIMNAZIJSKA ZGODOVINA V AVSTRIJI 
neki celovški študiji ob primeru razvoja historiografije terezijanske šolske reforme.8 Začetke 
kritične analize historično-pedagoške raziskovalne tradicije v Avstriji, ki bi mogla dati važen 
prispevek k osamosveščenju stroke, najdemo za zdaj le za posamezna obdobja in pokrajine.9 
Obsežne obravnave celotne tematike (zgornjim zahtevam ustrezajoče zgodovine pedagoške 
historiografije v Avstriji) pa še ni in se uvršča med deziderata historično-pedagoške stroke. 
Posebno težko se kaže ugotovljeni deficit raziskovanja zgodovine pedagoške historio­
grafije v Avstriji na področju zgodovine gimnazij. Tu imamo luknjo v raziskovanju. To nam 
kaže pogled na sedanje stanje. Edini prispevek, ki ga imamo, je študija Geraida Grimma o 
razvoju raziskovanja zgodovine avstrijske gimnazije v razsvetljenskem času,10 medtem ko se 
omenjena Engelbrechtova dela te tematike le dotaknejo. Posebno otežkoča sistematično 
historiografsko raziskovanje izobraževanja nasploh in gimnazij posebej pomanjkanje 
primerne bibliografije. Gustav Strakosch-Großmann je napravil v tej smeri ob začetku 20. 
stoletja le pregled starejše literature.11 Precej popolno so zajeti samo za lokalno in regionalno 
zgodovino pomembni prispevki v izvestjih in zbornikih posameznih zavodov.12 
Iz takega stanja raste potreba, zanemariti kvantitativno naštevanje del iz avstrijske 
gimnazijske zgodovine v korist kvalitativne analize, ki je mnogo pomembnejša tudi v znan-
stvenoteoretičnem, metodološkem oziru, in se omejiti na signifikantne mejnike. Namen tega 
mojega prispevka je, pokazati na bistvene faze v genezi historiografije avstrijskih gimnazij, jih 
karakterizirati in analizirati. Pri tem ne gre za popolno dokumentacijo, ampak za strukturi­
ranje in diferenciranje zadevnega zgodovinskega pisanja, z namenom, dati kronologijo in 
tipologijo avstrijske gimnazijske historiografije. 
Preučevanje zgodovine avstrijske gimnazije ima skoraj dvestoletno tradicijo. Čeprav se 
je sistematično preučevanje zgodovine avstrijske gimnazije začelo šele z izdajami virov Karla 
Wotkeja v začetku 20. stoletja, segajo malo znani začetki zgodovinopisja gimnazijskega 
šolstva v Avstriji v čas poznega prosvetljenstva. Ti predstavljajo izhodiščno točko mojega 
predavanja. 
2. Med avtobiografijo in analizmom: predstopnje zgodovinopisja 
gimnazij v Avstriji okoli leta 1880 
Do terezijansko-jožefinske dobe predstavljajo po uradnem naročilu izdelani opisi stanja, 
obračunska poročila in letni zapisi najvažnejših dogodkov - ki so jih sestavljali predstavniki 
redov, ki so prevladovali v avstrijskem gimnazijskem šolstvu - edine vesti o srednjem šolstvu 
8 Glej GRIMM/KERSCHE/LECHNER, Zwischen Glorifikation und Subversion, S. 156-169. 
Glej Elmar LECHNER, Die Anfänge der österreichischen Pädagogischen Historiographie. Dimensionen und 
Konturen. V: Informationen zur erziehungs- und bildungshistorischen Forschung (IZEBF), Heft 29 (1986), S. 69-110; 
isti, Über die Kulturgeschichte zur Bildungsgeschichte/ Heinrich Hermann und die Anfänge der Pädagogischen Histo­
riographie in Kärnten. V: Carinthia I 177 (1987), S. 403-414; Gerald GRIMM, Von der Reform der Schule zur Reform 
der Forschung: die Entwicklung der pädagogischen Historiographie in Österreich im Kontext der Schulreformdiskussion 
seit dem Schulgesetzwerk 1962. V: Informationen zur erziehungs- und bildungshistorischen Forschung (IZEBF), Heft 32 
(1988), S. 169—206. 
1 0 Glej Gerald GRIMM, Wege, Probleme und Defizite der Forschung zur Geschichte des österreichischen 
Gymnasiums im 18. Jahrhundert. V: Informationen zur erziehungs- und bildungshistorischen Forschung (IZEBF), Heft 
11 Glej Gustav STRAKOSCH-GRASSMANN, Bibliographie zur Geschicte des österreichischen Unterrichts­
wesens. V: Dritter Jahres-Bericht des städt. Kaiser Franz Josef-Jubiläums-Realgymnasiums in Korneuburg Veröffent­
licht am Schlüsse des Schuljahres 1900-1901. Korneuburg 1901, S. 3-64; Vierter Jahres-Bericht des städt. Kaiser Franz 
Josef-Jubiläums-Realgymnasiums in Korneuburg. Veröffentlicht am Schlüsse des Schuljahres 1901-1902. Korneuburg 
1902, S. 3-60. Tu navaja Strakosch-Graßmann ca. 2000 naslovov od tega 543 k zgodovini gimnazij (1901, S. 36-52). 
Dopolnila in register so ostali neobjavljeni, ker ni bilo subvencij. 
12 Glej Franz HÜBL (Hrsg.), Systematisch-geordnetes Verzeichnis derjenigen Abhandlungen, Reden, Gedichte 
u.d.g., welche in den Mittelschulprogrammen Oesterreich-Ungarns seit d.J. 1850 bis 1869 und in jenen von Preussen seit 
1852 und von Baiern seit 1863 bis 1868 enthalten sind. Czernowitz 1869; isti, (Hrsg.), Systematisch geordnetes 
Verzeichnis derjenigen Abhandlungen, Reden und Gedichte, welche in den Mittelschulprogrammen Oesterreichs seit 
1870-1873 und in jenen von Preussen und Baiern seit 1869-1872 enthalten sind. Wien 1874; Josef BITTNER (Hrsg.), 
Systematisch geordnetes Verzeichnis der Programmarbeiter österreichischer Mittelschulen aus den Jahren 1874-1889 
I. und II. Thl., Teschen 1891 und III. Thl. (z deli iz let 1890-1905), Czernowitz 1906. 
Za novejše: Wilhelm KRAUSE (Hrsg.), Gesamtverzeichnis der Programme und Festschriften der Schulen Österreichs 
1945-1955. Wien 1956; isti (Hrsg.), Gesamtverzeichnis der Festschriften und Jahresberichte der Schulen Österreichs II 
Bd.: 1955/56 bis 1962/63. Wien/München 1966, III. Bd.: 1963/64 bis 1969/70. Wien 1974. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 65 
v habsburški monarhiji, ki pa jih lahko le pogojno označimo kot »historiografska sporočila«.13 
Za prvo delo zgodovinopisja gimnazijskega šolstva v ožjem pomenu besede lahko smatramo 
anonimni, danes še komajda poznani spis »Zgodovina najimenitnejših katoliških in prote­
stantskih gimnazij in šol v Nemčiji«.14 Za avtorja tega prikaza, ki se sam označuje kot »prag­
matičen«, posnet »iz avtentičnih originalnih poročil«, velja berlinski pridigar Johann Heinrich 
Friedrich Ulrich.15 Omejuje se na opis svojega časa; konkretno je to jedrnat, v pripovednem 
slogu napisan opis poskusov reforme avstrijskega gimnazijskeg šolstva po ukinitvi jezuitskega 
reda leta 1773. Pri tem - seveda brez navedbe virov - površno navaja značilnosti treh 
reformnih načrtov, o katerih so takrat razpravljali (Franz Adam Kollar, Ignaz Mathes von 
Heß in Gratian Marx) in podaja enostavno razlago, zakaj se je Mcrija Terezija odločila za 
tretji načrt.1 6 
Začetki avstrijskega pedagoškega zgodovinopisja na splošno in zgodovinopisja gimna­
zijskega šolstva posebej — pragmatične zgodovine Berlinčana Ulricha ne moremo šteti k njim 
- segajo v čas okrog leta 1800.17 Začetek predstavljata dve skici z močnimi avtobiografskimi 
poudarki, ki sta ju napisala nekdanja jezuita Johann Michael Denis (1729-1800) in Ignaz 
Cornova (1740-1822), in sta izšli v prvih letih 19. stoletja.18 Oba sta sama več let poučevala 
na različnih avstrijskih gimnazijah in njuni razpravi dajeta pomembna pojasnila o gimnazijski 
stvarnosti v terezijansko-jožefinski Avstriji. Pesnik in kasnejši knjižničar Denis ostaja v svoji 
po smrti izdani in iz latinščine prevedeni »Mladinski zgodbi« vsekakor ves čas avtobiografski 
pripovednik in tako lahko njegovo delo le pogojno smatramo za historiografski prispevek. 
Nasprotno pa zgodovinar Cornova, ki je bil od 1784 do 1795 na Univerzi v Pragi profesor za 
splošno zgodovino, dokaj kritično razpravlja o gimnazijski pedagogiki svojega nekdanjega 
reda. Natančno analizira pomanjkljivosti jezuitskega sistema izobraževanja gimnazijskih 
profesorjev in izrecno pozdravlja posege terezijanskih oblasti v dotakrat pretežno avtnonmno 
jezuitsko šolstvo: 
»V letu 1753 je že zaradi tega nesmrtna Marija Terezija s svojo modro odredbo prižgala spet 
luč v naših šolah . . . Od takrat izhajajo izšle šolske knjige, priložnostni govori in razprave spet 
v pravi latinski preobleki.«19 
Seveda se tudi Cornova v svojem prikazu omejuje na aspekte v razvoju avstrijskih 
gimnazij v svojem času, t. j . v drugi polovici 18. stoletja. 
V nasprotju z Ulrichom, Denisom in Cornovo pa nekdanji oficir in kasnejši uradnik na 
dunajskem magistratu Anton von Geusau (1746- 1809) v svoji obširni, na lastne stroške 
natisnjeni »Zgodovini zavodov, vzgojnih in izobraževalnih ustanov na Dunaju« obravnava 
tudi obdobje zgodovine avstrijskega šolstva pred njim.20 Njegov prikaz sicer temelji — kot 
nam sam navaja v »Predgovoru« — delno na »arhivskih in registraturnih listinah«,21 a vseeno 
13 Sem spadajo »Litterae Annuae provinciae Austriae Societatis Jesu«, »Annales Provinciae« piaristov. Helmut 
Engelbrecht jih šteje kot »Jahres-Haupt-Berichte« der Studien-Hof-Kommission v kategorije »Historiographische 
Mitteilungen aus dem pädagogischen Bereich«. Glej. ENGELBRECHT, Zur Geschichte der pädagogischen Historio­
graphie, S. 6 - 8 ; isti, Geschichte des österreichischen Bildungswesens, Bd 1, S. 28-30. To so bolj viri kot zgodovinski 
doneski. , 
14 Pragmatische GESCHICHTE der vornehmsten katholischen und protestantischen Gymnasien und Schulen in 
Deutschland aus authentischen Originalnachrichten. 1. Bd., Leipzig 1780. 
15 Glej Deutsches ANONYMEN-LEXIKON 1501-1850. Aus den Quellen bearbeitet von Michael Holzmann und 
Hanns Bohatta. Bd. II. Weimar 1903, S. 210, Nr. 7030. Posvetilo »Pragmatische Geschichte« (ki je posvečena Leopoldu 
Friedrichu Franzu, knezu Anhalt-Dessau) pa podpisane: »Joh. Heinr. Fried. Ulrich, reformirter Prediger an der Charité 
und beim Invalidenkorps« (Pragmatische GESCHICHTE, 1. Bd.) Učenjaka tega imena pa v »Allgemeine Deutsche 
Biographie« ni. 
16 Glej Pragmatische GESCHICHTE, 1. Bd., S. 502-505. Po Ulrichu je Marx izkoristil kontroverzo med 
Kollarjem in Martinijem, ki je podpiral Heßa, in koncipiral gimnazijski načrt, ki ga je predložil kot srednjo pot tema 
obema; Marija Terezija, ki ni hotela užaliti Kollarja niti Martinija, pa je končno odobrila Marxov načrt, da bi napravila 
konec prepiru med Kollarjem in Martinijem. 
" Glej LECHNER, Die Anfänge der österreichischen Pädagogischen Historiographie. S. 69—110. 
18 Glej Johann Michael DENIS, Jugendgeschichte, von ihm selbst beschrieben. Aus dem Lateinischen übersetzt. 
Winterthur 1802 in Ignaz CORNOVA, Die Jesuiten als Gymnasiallehrer, in freundschaftlichen Briefen an den k.k. 
Kämmerer und Vizerpräsidenten in Gallizien Grafen von Lazanzky. Prag 1804. 
19 CORNOVA, Die Jesuiten als Gymnasiallehrer, s. 12. 
2 0 Anton Reichsritter von GEUSAU, Geschichte der Stiftungen, Erziehungs- und Unterrichtsanstalten in Wien, 
von den ältesten Zeiten bis auf gegenwärtiges Jahr. Aus echten Urkunden und Nachrichten. Wien 1803. 
21 Vorrede. S. IV: »Bey Verfassung der Geschichte der Erziehungs- und Unterrichti-Anstalten . . . habe ich mich 
in den älteren Zeitepochen theils an die besten und zuverläßigsten Schrfitsteller gehalten, theils habe ich dieselbe aus 
Archival- und Registratururkunden, so viel ich davon auffinden konnte, erläutert.« 
66 G.GRIMM: GIMNAZIJSKA ZGODOVINA V AVSTRIJI 
podaja le kratek oris zgodovine posameznih šol in vzgojnih ustanov glavnega mesta cesarstva 
v obliki kronike. Poleg tega razvoj gimnazij omenja le zelo na kratko, ker se v delu posveča 
predvsem zgodovini samostanskih zavodov. 
Navedena dela Denisa, Cornove in Geusaua predstavljajo predstopnje »pravega« zgodo­
vinopisja avstrijskega gimnazijskega šolstva, ki se je začelo v sredini 19. stoletja.22 Njihove 
značilnosti so bolj pripovedni kot analitični slog, skromna uporaba virov in v celoti gledano 
precej nekritičen in omejen na zgodovino avstrijske gimnazije, ki se je v glavnem izoblikoval 
na osnovi lastnih doživetij. Avtobiografske poteze namesto navedb virov, pa tudi delno nagi­
banje k analizmu so nadaljnje značilnosti zgodnjega zgodovinopisja gimnazijskega šolstva v 
Avstriji, ki ga moramo po njegovi zasnovi prej prištevati k literaturi kot k zgodovinopisju.23 
Na skromne začetke zgodovinopisja gimnazijskega šolstva v Avstriji ni sledilo nepo­
sredno nadaljevanje oz. le ti niso imeli odmeva. V predmračni dobi (1815-1848) in njeni 
restriktivni izobraževalni politiki je namreč opaziti precejšnje zatišje pri preučevanju 
zgodovine avstrijske gimnazije.24 Šele liberalnejša politična klima po letu 1848 oz. 1860, 
temeljita reorganizacija srednjega in visokega šolstva, s tem pa tudi splošen napredek v 
znanosti so utrli pot sistematičnejšemu raziskovanju zgodovine avstrijskega šolstva in 
gimnazij. 
3. Zgodovinopisje gimnazije v službi legitimacije statusa quo na področju izobraževalne 
politike: ministrsko-uradniška doba v preučevanju zgodovine avstrijske gimnazije 
(druga polovica 19. stoletja) 
V sredini 19. stoletja so bile v habsburški monarhiji na področju znanosti zastavljene 
nove razvojne smernice, ki so posredno vplivale tudi na pedagoško zgodovinopisje in še zlasti 
na zgodovinopisje gimnazijskega šolstva. Ustanovitev »Cesarske akademije znanosti« leta 
1847 in »Inštituta za preučevanje avstrijske zgodovine« leta 1854, oboje na Dunaju, zlasti pa 
reorganizacija in višje ovrednotenje Filozofske fakultete, izvedeno v okviru univerzitetne 
reforme, so v Avstriji povzročili splošen razmah humanističnih znanosti, zlasti zgodovine. To 
je ugodno vplivalo tudi na raziskave na področju zgodovine avstrijskih šolskih in izobraže­
valnih ustanov.25 V letnih poročilih (»programih«) posameznih srednjih šol, ki so od sredine 
stoletja večinoma redno izhajala, so zdaj strokovno usposobljeni profesorji na gimnazijah in 
realkah objavljali tudi vedno več zgodovinsko pedagoških razprav.26 Večinoma so bili to 
sestavki, ki bi jih mogli šteti k pedagoškemu zgodovinopisju lokalne in regionalne zgodovine 
— t. j . dela, ki so obravnavala vidike razvoja srednjega šolstva v posameznih mestih in krono-
vinah — in so skorajda brez pomena za raziskovalca, ki ga zanima splošna zgodovina 
avstrijske gimnazije. V letnih poročilih so se ponekod pojavile tudi obravnave, ki kljub svoji 
specifični lokalni zgodovinski tematiki predstavljajo tudi pomemben material za razvoj 
avstrijskega srednjega šolstva nasploh. V to kategorijo spada zlasti Gimnazijska zgodovina z 
mnogimi detaljnimi podatki, ki jo je objavil v 7 člankih v letih 1864-1874 srednješolski 
direktor Richard Peinlich iz Gradca (1819-1882).27 Kljub starinskemu kronističnemu prika-
Glej ENGELBRECHT, Zur Geschichte der pädagogischen Historiographie, S. 14; isti, Die österreichische 
pädagogische Historiographie, S. 187; isti, Geschichte des österreichischen Bildungswesens, Bd. 1, S. 35: »Die metho­
dische Erforschung des Bereiches Unterricht und Erziehung und damit die eigentliche Historiographie setzte in Öster­
reich erst um die Mitte des 19. Jahrhundets ein.« 
»Die Grundlinien der historischen Methode waren im 18. Jahrhundert voll ausgeprägt und wurden sogar von 
den Rationalisten anerkannt . . . Es gab allerdings noch keine selbstverständliche Tradition der kritischen Forschung; 
die großen 'pragmatischen' Historiker der Aufklärung - wie Voltaire und Gibbon - zogen die Konstruktion großartiger 
Synthesen einer stichhaltigen Belegsammlung vor« (Georg G. IGGERS, Deutsche Geschichtswissenschaft. Eine Kritik 
der traditionellen Geschichtsauffassung von Herder bis zur Gegenwart (dtv Wissenschaftliche Reihe, 4059). 2. Aufl., 
München 1972, S. 43). 
Glej Ignaz BEIDTEL, Uebersicht der Geschichte des österreichischen Kaiserthums von den ältesten bis auf 
die neuesten Zeiten, Brunn 1842, S. 322. 
Glej ENGELBRECHT, Zur Geschichte der pädagogischen Historiographie, S. 14; isti, Die österreichische 
pädagogische Historiographie, S. 187-189; isti, Geschichte des österreichischen Bildungswesens, Bd. 1, S. 35. 
2 6 Od leta 1850 so srednješolska izvestja izhajala tu in tam, po letu 1875 pa redno. Pregled tem posameznih 
člankov dajejo v opombi 12 navedeni seznami. 
2 7 Glej Richard PEINLICH, Geschichte des Gymnasiums in Graz. Separat-Abdruck aus den Programmen des 
k.k. Gymnasiums zu Graz von 1864-1874. Graz 1874. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 67 
zovanju v precejšnjem delu študije je obaravnava zaradi obsežnih arhivskih študij avtorja še 
do začetka 20. stoletja veljalo za standardno delo o razvoju srednjega šolstva v Avstriji.28 
Temeljita reorganizacija splošno izobraževalnih srednjih in višjih šol v Avstriji po »orga­
nizacijskem osnutku« Franza Exnerja in Hermanna Bonitza izleta 1849 predstavlja 
pomembno prelomnico tudi v preučevanju zgodovine gimnazijskega šolstva. Reforma 
gimnazij in realk je namreč predstavljala izhodišče in aktualno osnovo izobraževalne politike 
za sistematičnejše raziskovanje zgodovine avstrijskega splošno izobraževalnega srednjega 
šolstva, ki se je začelo v drugi polovici petdesetih let 19. stoletja. Vendar je izvajanje libe­
ralnega reformnega programa iz leta 1849 ogrožala poudarjena katoliško konzervativna 
izobraževalna politika neoabsolutističnega sistema,29 sekularizacijo šolstva, ki se je začela leta 
1848, pa je postavil pod vprašaj konkordat iz leta 1855. Proti tem restavracijskim tendencam 
v avstrijski izobraževalni politiki neoabsolutizma se je borilo politično angažirano zgodovino­
pisje, ki se je zavzemalo za Exner-Bonitzov koncept reforme in se je v začetku skrivalo v 
anonimnosti oz. izdajalo svoja dela v inozemstvu. Zastavljeni cilj oz. vodilni motiv teh zgodo-
vinopiscev je bila zgodovinska legitimacija gimnazijske reforme 1848/49. 
Prva razprava v tem smislu je izšla anonimno v konkordatskem letu 1855.30 Avtor, očitno 
antiklerikalen nasprotnik neobsolutističnega režima, v njem s sklicevanjem' na razvoj 
avstrijskega srednjega šolstva od Marije Terezije dalje svari pred razvodenitvijo liberalne 
gimnazijske reforme iz leta 1849 zaradi konkordata. Avtor kritizira odločitev cesarice proti 
naprednemu in pedagoško utemeljenemu načrtu dunajskega profesorja Ignaza Mathesa von 
Heßa leta 1775; njena odločitev naj bi povzročila »rakovo pot« razvoja avstrijske gimnazije 
do leta 1848.31 Prelom s »starim sistemom«, ki je bil že dolgo potreben, pa je nastopil šele z 
organizacijskim osnutkom za gimnazije in realke iz leta 1849; s tem se je v habsburški 
monarhiji začela »nova doba v duhovnem izobraževanju«.32 Članek torej nedvoumno 
odobrava obstoječe stanje v izobraževanju. 
Na ostrejše antiklerikalne in antijezuitske tone naletimo v anonimnem spisu, ki je izšel 
štiri leta kasneje (1859), zopet v Nemčiji, pod naslovom »Avstrijske gimnazije in jezuiti«.33 
Avtor je bil liberalni avstrijski zgodovinar Ottokar Lorenz (1832—1904), ki je svoj opis 
zgodovine avstrijske gimnazije 18. in 19. stoletja objavil še enkrat leta 1876 z nekoliko spre­
menjenim naslovom.34 Lorenz, ki je leta 1860 postal profesor za splošno in avstrijsko 
zgodovino na Univerzi na Dunaju, sicer pa eden prvih absolventov Inštituta za avstrijske 
zgodovinske raziskave na Dunaju, je bil odločen nasprotnik samostanskih šol in prepričan 
zagovornik popolne sekularizacije šolstva. Njegova antiklerikalna načela so izražena v 
razpravi iz leta 1859, ki je huda kritika gimnazijske pedagogike Jezusove družbe, pri čemer 
se avtor delno opira na že omenjeni sestavek nekdanjega jezuita Corno ve, ki ga je zelo 
cenil.35 Tudi Lorenz kritizira odločitev Marije Terezije proti Heßovemu načrtu, ki je po 
2 8 Karl WOTKE (Hrsg.), Das Oesterreichische Gymnasium im Zeitalter Maria Theresias. 1. (und einziger 
erschienener) Bd.: Texte nebst Erläuterungen (Monumenta Germaniae Paedagogica, Bd. XXX). Berlin 1905, Vorwort, 
S. VII: »Die größten Verdienst um die Geschichte unseres Gymnasialwesens hat sich der Direktor des k.k. ersten Staats-
Gymnasiums in Graz Dr. Richard Peinlich erworben . . . Er hat sich die Sache nicht leicht gemacht, er hat archivalische 
Studien getrieben und die gedruckte Literatur eifrig durchforscht. Doch hat er den Wert seiner Arbeit dadurch etwas 
beeinträchtigt, daß er mit der Geschichte des Gymnasialwesens auch die seiner Anstalt in ausführlichster Weise 
verflochten hat. Dennoch bleibt sie von grundlegendem Wert für alle Zeiten.« 
2 9 Glej Gerald GRIMM, Vaterländische Erziehung im Rahmen der Thunschen Bildungsreform und des neoab-
solutischen Systems. Dipl.-Arb., Klagenfurt 1980, S. 64-173. 
3 0 BEITRÄGE zur Geschichte des österreichischen Unterrichtswesens. V: Deutsche Vierteljahrsschrift 18 (1855), 
S. 63-108. 
3 1 Prav tam, s. 82: »Es war die ganze Bewegung für die Reform des Unterrichtswesens, welche unter Maria 
Theresia stattfand und in Heß ihren begabtesten Vertreter fand, ein Lichtpunkt in der Entwicklung des österreichischen 
Gymnasialwesens, der freilich sehr bald erlosch. Denn von nun an . . . bietet die Entwicklung der Gymnasien Ö s t e r ­
reichs den traurigen Anblick einer krebsartigen Bewegung dar.« 
3 2 Prav tam, s. 108. 
3 3 Die GYMNASIEN Oesterreichs und die Jesuiten. Leipzig 1859. 
3 4 Ottokar LORENZ, Die Jesuiten und die Gründung der österreichischen Staatschule (1859). V: isti, Drei 
Bücher Geschichte und Politik (Bibliothek für Wissenschaft und Literatur, 4. Bd./Historische Abth., 1. Bd.). Berlin 
1876, S. 199-260. 
3 5 Die GYMNASIEN Oesterreichs und die Jesuiten, S. 57; LORENZ, Die Jesuiten und die Gründung der öster­
reichischen Staatsschule, S. 246: »Sein (Cornovas) Werk betrachtet die Leistungen der Jesuiten unter dem Gesichtspunkt 
der Lehrbefähigung und Lehrthätigkeit. Ihre gesammten Leistungen vertheidigt der Verfasser auf das heftigste, aber er 
bewahrt sich doch auch einen offenen Blick für die Mängel derselben.« 
68 G.GRIMM: GIMNAZIJSKA ZGODOVINA V AVSTRIJI 
njegovem privedla do zmage jezuitskega sistema. V svoj zgodovinski prikaz neprikrito 
vgrajuje povezave s tedanjo izobraževalno politiko, ko primerja polemiko nekdanjega jezuita 
Kollarja proti »osnutku« prosvetljenca Heßa iz leta 1775 z bojem privržencev jezuitov proti 
liberalni ureditvi srednjega šolstva leta 1849. 
»O Kollarjevih nazorih lahko sklepamo, ko beremo, da bi bilo po njegovem mnenju boljše v 
celoti obdržati jezuitski sistem kot pa dopustiti tako »nevarno spremembo«, kot jo želi uvesti 
osnutek; prav tako v naših dneh mnogi pod krinko praznega liberalizma stalno rezonirajo o 
potrebnosti šolskih reform, ko pa so se tudi zares pojavile z organizacijskim osnutkom, vsi 
prepevajo hvalo krasnemu staremu sistemu. A prav tako kot ti najbolj očitno pomagajo jezu­
itskemu sistemu, tako je tudi Kollar — kot je omenil že njegov, sodobnik — rehabilitiral sistem 
jezuitskih latinskih šol.«36 
V tem citatu se jasno kaže, kako močno je na Lorenzova stališča do zgodovine 
avstrijskega gimnazijskega šolstva vplivala njegova angažiranost v izobraževalno-politični 
diskusiji njegovega časa. 
Po padcu neoabsolutističnega sistema in postopnem prehodu na ustavno obliko vladavine 
so se tendence, ki jih ugotavljamo v obeh omenjenih delih, začele močneje odražati tudi v 
uradnem, včasih oficioznem avstrijskem pedagoškem zgodovinopisju. Zgodovinsko peda­
goško raziskovalno delo v Avstriji je namreč zlasti v dobi nemškega liberalizma (1860—1879) 
postajalo vse bolj domena novih, večinoma liberalno usmerjenih oz. liberalnim nazorom 
naklonjenih ministrskih uradnikov, šolske birokracije ter učiteljstva, torej predstavnikov 
vladajočega (izobraževalno) političnega sistema. Pod okriljem liberalno usmerjene države 
doživlja status quo izobraževalne politike (organizacijski osnutek iz leta 1849) v pedagoškem 
zgodovinopisju šestdesetih in sedemdesetih let 19. stoletja svojo pedagoško in politično legi­
timacijo — s sklicevanjem na zgodovino srednjega šolstva od prosvetljenstva dalje. S tem je 
povezana tudi precej kritična ocena izobraževalne politike deželnih knezov glede gimnazij in 
realk pred letom 1848, ki ne prizanaša niti cesarici Mariji Tereziji, tako zaslužni za nižje 
šolstvo.37 Antiklerikalizem oz. antijezuitizem se v pedagoškem zgodovinopisju liberalno-
ustavne dobe pojavlja v bistveno zmernejši obliki kot v razpravah iz neoabsolutistične dobe, 
ki so izhajale anonimno v Nemčiji. 
V tem pogledu predstavlja izjemo le kontroverza med praškim germanistom Johannom 
Kellejem in jezuitom Rupertom Ebnerjem v sedemdesetih letih 19. stoletja, edinstvena v 
zgodovini avstrijskega pedagoškega zgodovinopisja. Leta 1873 je Kelle objavil delo o razvoju 
jezuitskih gimnazij v Avstriji od 18. stoletja, v katerem je na osnovi obsežnega študija virov 
izrekel izredno kritično oceno delovanja Jezusove družbe na področju gimnazijskega šolstva 
v Habsburški monarhiji.38 Na to hudo, a z dokazi podkrepljeno kritiko je le leto kasneje 
odgovoril jezuitski red v osebi Ruperta Ebnerja, ki je v obsežnem polemičnem spisu z 
naslovom »Osvetlitev spisa gospoda dr. Johanna Kelleja« praškega filologa obtožil poneverb 
in neresnic.39 Zato se je Kelle čutil prisiljenega, da svoje teze podkrepi z delno novimi 
arhivskimi in natančnejše citiranimi viri.40 Čez nekaj let je Ebner ponovno reagiral in Kelleju 
očital »zlorabo« neobjavljenih pisem jezuitskih predstavnikov.41 Bistvenega napredka za 
zgodovino avstrijske gimnazije 18. in 19. stoletja ta historiografski spor ni prinesel, ker ne 
Kelle ne Ebner nista obdelala odločilne druge faze terezijanske gimnazijske reforme, ki je 
postavila nove smernice razvoja na področju gimnazijskega šolstva po ukinitvi jezuitskega 
reda. 
M Die GYMNASIEN Oesterreichs und die Jesuiten, S. 6; LORENZ, Die Jesuiten und die Gründung der öster­
reichischen Staatsschule, S. 202. 
3 7 Glej GRIMM, Wege, Probleme und Defizite der Forschung, S. 72-75. 
№ Johann KELLE, Die Jesuiten-Gymnasien in Österreich vom Anfange des vorigen Jahrhunderts bis auf die 
Gegenwart. Prag 1873. 
39 Rupert EBNER, Beleuchtung der Schrift des Herrn Dr. Johann Kelle: »Die Jesuiten-Gymnasien in Oester-
reich«. Linz 1874, Vorwort, S. V: »Die Schrift (Keiles) kündigt sich gleich in dem Vorwort als tendenziöses Machwerk 
an, und man braucht nur flüchtig einige Blätter zu durchgehen, um alsbald zu sehen, daß beinahe jede Seite von 
Verdächtigungen, Entstellungen, Einseitigkeiten und Unwahrheiten strotzt.« 
Johann KELLE, Die Jesuiten-Gymnasien in Oesterreich. München 1876; deloma ponatisnjeno Historische 
Zeitschrift 35 (1876), S. 230-345. 
41 Rupert EBNER, Officielle ungedruckte Briefe von Jesuiten-Generalen und Provinzialen und Mißbrauch 
derselben. Innsbruck 1883. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 69 
Avtorji razprav o razvoju splošno izobraževalnega višjega šolstva so bili v drugi polovici 
19. stoletja skoraj izključno ministrski in šolski uradniki ter gimnazijski profesorji in direktorji 
— torej vse osebe, integrirane v politični in šolski sistem svoje dobe - kar upravičuje oznako 
»ministrsko-uradniška doba» v zgodovinopisju avstrijske gimnazije. Občasno so zgodovinsko-
pedagoške študije sploh nastale po uradnem naročilu in takšni prikazi so dobili poluradni 
značaj. To značilnost avtorji še poudarjajo s stalnim sklicevanjem na »uradne« vire. Za 
podkrepitev svojih argumentov uporabljajo pogosto tudi uradni statistični material, drugih -
neuradnih - virov pa ne navajajo. To selektivno obravnavanje relevantnih virov ustvarja 
določeno, večinoma popolnoma namerno enostranskost in sploh spada med signifikantne 
kriterije tega pedagoškega zgodovinopisja.42 
Kljub tem pomanjkljivostim na metodološkem področju pa so v »ministrsko-uradniški 
dobi« dosegli resničen napredek. Ta napredek velja tako za posamezna obdobja — predvsem 
za razvoj srednjega šolstva v dobi prosvetljenstva43 — kot tudi za celovito prikazovanje 
zgodovine avstrijske gimnazije. Tu je treba omeniti predvsem profesorja za klasično filologijo 
v Pavii in Pragi ter kasnejšega direktorja akademske gimnazije na Dunaju Franza Hocheg-
gerja (1815-1875). Hochegger je leta 1863 v Österreichische Revue objavil študijo o razvoju 
avstrijske gimnazije od naselitve jezuitskega reda na Dunaju leta 1550 do svojega časa in pri 
tem posvečal največ pozornosti 18. in 19. stoletju.44 Ta liberalno usmerjeni preučevalec in 
pedagog - ki je aktivno sodeloval v takratni razpravi o gimnazijski reformi in se zlasti 
zavzemal za laizacijo gimnazijskih profesorjev — v svojem članku kritizira zanemarjanje 
sekundarnega področja v terezijanski izobraževalni politiki.45 Hochegger med prvimi analizira 
in ocenjuje šolski načrt grofa Johanna Antona von Pergena (ki je ostal na papirju), ki je že 
leta 1770 zahteval popolno laizacijo gimnazijskih predavateljev v Avstriji. Pergenov neuspeh 
Hochegger po pravici pripisuje »podedovani obzirnosti do klera«, »odporu proti vsemu 
tujemu« in »majhnemu spoštovanju do višje splošne izobrazbe«.46 Kot pred njim Lorenz tudi 
Hochegger kritizira usodno odločitev Marije Terezije za načrt piarista Gratiana Marxa in proti 
»osnutku« prosvetljenega pedagoga Heßa iz leta 1775, ker se je zato začel rakov pot razvoja 
srednjega šolstva. 
»S tem dovoljenjem (Marxovega načrta, avtor) je za avstrijske gimnazije nastopil odločilni 
preobrat, ki je veljal dolgo časa. Če je bil prej v veljavi šolski sistem jezritov, je zdaj na 
njegovo mesto stopil sistem piaristov, ki se je . . . od prejšnjega razlikoval le v tem, da je 
vendarle šel nekoliko v korak z zahtevami časa in upošteval tudi realne predmete. O temeljni 
reformi celotnega gimnazijskega šolstva, namreč o izobraževanju lastnega posvetnega 
učiteljstva pa od tega trenutka dalje dolgo ni bilo govora. Nasprotno: po kratkem, navideznem 
izboljšanju v začetku 19. stoletja so šle avstrijske gimnazije nezadržno svojemu propadu 
naproti.«47 
Ta negativni razvoj avstrijskih gimnazij od leta 1775 je prekinila šele reforma leta 1848/ 
49, ki jo Hochegger smatra za potrebno in »zrelo«48 in zato zgodovinsko legitimno. 
Vrednost Hocheggerjeve študije, ki je nakazovala smernice razvoja, pa je vsekakor 
precej zmanjšana, ker avtor ni navedel literature in virov. Te pomanjkljivosti pa ni v 
obsežnem delu gimnazijskega profesorja, ministrskega uradnika in statistika Adolfa Fickerja 
(1816-1880), ki je izšlo tri leta kasneje v enciklopediji vzgoje in izobraževanja v Gothi. 4 9 V 
tem pomembnem delu, ki je prvi popolni prikaz zgodovine avstrijskega splošnega nižjega in 
srednjega šolstva, je namreč tudi obsežen del z opombami, iz katerih je razvidno avtorjevo 
poznavanje virov in literature. Kot tipičen predstavnik ministrsko-uradniškega pedagoškega 
4 : Glej GRIMM/KERSCHE/LECHNER, Zwischen Glorifikation und Subversion, S. 132. 
4 5 Glej GRIMM. Wege, Probleme und Defizite der Forschung, S. 72-75. 
4 4 Franz HOCHEGGER, Die österreichischen Gymnasien. V: Oesterreichische Revue, Jg. 1863, S. 62-100. 
4 5 Prav tam, s. 67: »Und dennoch, überblickt man den Kreis der Reformen, die damals (unter Maria Theresia) 
im österreichischen Unterrichtswesen wirklich durchgeführt wurden, so wird man zum Geständniß gezwungen, daß die 
österreichischen Gymnasien davon am allerwenigsten berührt wurden.« 
4 6 Prav tam, s. 70. 
4 7 Prav tam, s. 72. 
4 8 Prav tam, s. 86: »Der gewaltige Umschwung des Jahres 1848 fraf die Frage des gelehrten Unterrichtes in 
Oesterreich spruchreif.« 
4 9 Adolf FICKER, Oesterreich. V: Encyklopädie des gesammten Erziehungs- und Unterrichtswesens, bearb. von 
einer Anzahl Schulmänner und Gelehrten, hrsg. von K.A. Schmid. Gotha 1866, S. 242-566. 
70 G.GRIMM: GIMNAZIJSKA ZGODOVINA V AVSTRIJI 
zgodovinopisja se Ficker primarno opira na uradne vire in statistike, delno pa tudi na sekun­
darno literaturo zlasti na Cornovo in Hocheggerja, katerega sestavek iz leta 1863 hvali kot do 
tedaj »najpopolnejši pregled« razvoja avstrijske gimnazije.50 V svoji razpravi se Ficker sicer 
načeloma strinja s Hocheggerjem, vendar ne v vseh vprašanjih; v nasprotju z dunajskim 
gimnazijskim direktorjem se na mnogih mestih tudi omejuje le na referiranje izbranih virov.51 
Ficker podkrepljuje svojo argumentacijo še s številnimi tabelami in statistikami, ki končno 
služijo v prvi vrsti legitimaciji obstoječega stanja v izobraževalni politiki. 
Čeprav sta Hochegger in Ficker v svojih razpravah izrazito opravičevala in branila 
sodobno ureditev gimnazij, osnovano na organizacijskem načrtu Exnerja in Bonitza, ter svojo 
argumentacijo dokumentirala z uradnimi viri in opremila s tabelami in grafikoni, pa sta prvič 
kritično analizirala in ocenila predvsem šolsko politiko terezijansko-jožefinskega reformir­
anega absolutizma in dobe restavracije na področju gimnazije.52 Ocena pedagoške vrednosti 
reform je bila pri tem seveda potisnjena v ozadje v korist presoje (državno) političnega 
pomena. Hocheggerjeve in Fickerjeve razprave so vplivale na pedagoško zgodovinske pred­
stave več generacij, zlasti ker sta se avtorja v šestdesetih in sedemdesetih letih pojavila še z 
drugimi publikacijami, ki jih prav tako prištevamo k tipu ministrsko-uradniškega pedagoškega 
zgodovinopisja: Franz Hochegger je skupaj z zgodovinarjem, gimnazijskim pedagogom, 
profesorjem na Tehnični visoki šoli na Dunaju in kasnejšim ministrskim svetnikom na 
Ministrstvu za šolstvo Adolfom Beerom (1831-1902) napisal obsežno primerjalno zgodo­
vinsko pedagoško študijo, Adolf Ficker pa je po naročilu Ministrstva za bogočastje in šolstvo 
ob Svetovni razstavi na Dunaju leta 1873 izdal poročilo o avstrijskem šolstvu, ki detaljno 
obravnava razvoj in takratno stanje ljudskih in srednjih šol.53 
V sedemdesetih letih in osemdesetih letih 19. stoletja sta Hochegger in Ficker izdala še 
nekaj del, ki prav tako spadajo v ministrsko-uradniško dobo avstrijskega gimnazijskega 
zgodovinopisja. V tem kontekstu je treba zlasti omeniti prispevke gimnazijskega profesorja in 
deželnega šolskega inšpektorja na Moravskem Andreasa viteza von Wilhelma, na Koroškem 
rojenega gimnazijskega profesorja ter kasnejšega vladnega svetnika in direktorja Terezi-
januma na Dunaju Aloisa von Egger-Möllwalda, ter »kraljevega ogrskega profesorja na višji 
gimnaziji« Johanna Heinricha Schwickerja.54 Doba ministrsko-uradniškega pedagoškega 
zgodovinopisja se je nadaljevala še v 20. stoletje,55 vendar je nedvomno dosegla višek v šest­
desetih in sedemdesetih letih 19. stoletja. 
4. Dokumentarizem in pozitivizem: prvi začetki sistematizacije in profesonaiizacije 
raziskovanja zgodovine avstrijske gimnazije na prehodu v 20. stoletje 
Pomemben preobrat v preučevanju zgodovine avstrijskega šolstva na splošno in gimnazije 
posebej je nastopil v začetku devetdesetih let 19. stoletja, pobuda pa je prišla iz Nemčije. 
Zaradi vse večjega zanimanja za zgodovino v znanostih - in tako tudi v pedagogiki - je bilo 
leta 1890 ustanoveljeno Društvo za nemško zgodovino vzgoje in izobraževanja. V okviru tega 
je na pobudo direktorja mestnega »Pedagogija« na Dunaju Emanuela Hannaka štiri leta 
kasneje nastala posebna »Avstrijska skupina.« Ta je od leta 1897 dalje izdajala serijo z 
-•* Prav tam. s. 355, op. 1. 
»Ein Werk, auf welches hinsichtlich der Volks- und Mittelschulen des Kaiserreichs in ihrer Gesammtheit oder 
in ihren wichtigsten Abtheilungen verwiesen werden könnte, besteht nicht, weshalb eine Schilderung ihrer Geschichte 
und ihrer Verhältnisse, großentheils aus den unmittelbarsten Quellen bearbeitet, nicht füglich das Ebenmaß ähnlicher 
Artikel der Encyklopädie einzuhalten vermag.« (prav tam, s. 566). 
5 2 HOCHEGGER, Die österreichischen Gymnasien, S. 66-86; FICKER, Oesterreich. S. 360-407. 
3 3 Adolf BEER/Franz HOCHEGGER, Die Fortschritte des Unterrichtswesens in den Culturstaaten Europas. 1. 
Bd.: Frankreich und Oesterreich. Wien 1867; Adolf FICKER, Geschichte, Organisation und Statistik des österreichi­
schen Unterrichtswesens (Bericht über österreichisches Unterrichtswesen. Aus Anlass der Weltausstellung 1873 hrsg. 
von der Commission für die Collectiv-Ausstelung des österreichischen Unterrichts-Ministeriums, 1. Thl.). Wien 1873. 
5 4 Andreas Ritter von WILHELM, Das österreichische Volks- und Mittelschulwesen in den Hauptmomenten 
seiner Entwicklung seit 1812. Prag 1874; A(lois) EGGER-MÖLLWALD, Oesterreichisches Volks- und Mittelschul­
wesen in der Periode von 1867-1877. Im Auftrage des k.k. Unterrichts-Ministeriums übersichtlich dargestellt. Wien 
1878: J(ohann) H(einrich) SCHWICKER, Die ungarischen Gymnasien, Geschichte, System, Statistik. Nach amtlichen 
Quellen dargestellt. Budapest 1881. 
5 5 Glej tudi Ernst PLIWA, Österreichs Mittelschulen (Gymnasien, Realgymnasien, Realschulen) 1865/6 bis 1905/ 
6. Statistisch-graphische Studie, nach amtlichen Quellen bearbeitet. Wien 1910. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 1994 1 71 
naslovom »Prispevki k avstrijski zgodovini vzgoje in izobraževanja«; do konca monarhije je 
izšlo skupno 18 zvezkov. Po statutu je bila glavna naloga društva ustvariti »čim popolnejšo 
zbirko, kritičen pregled, zgodovinsko obdelavo in znanstveno objavo« arhivskih in tiskanih 
virov o zgodovini vzgoje in izobraževanja v Avstriji.36 Posebno pozornost so posvečali pre­
učevanju zgodovine avstrijske gimnazije, saj je precejšnje število članov »Avstrijske skupine« 
izhajalo prav iz vrst srednješolskih profesorjev.57 
Število članov je stalno naraščalo do konca stoletja, v naslednjih letin pa je bil prirastek 
le neznaten, zato so finančni problemi stalno obremenjevali in otežkočali delo društva.58 
Kljub temu je društvo predvsem v prvem desetletju 20. stoletja pripomoglo k precejšnjemu 
napredku pri preučevanju zgodovine splošnega in gimnazijskega šolstva v Avstriji. Posebej 
zaslužen za to je prizadevni dunajski gimnazijski profesor za latinščino, grščino in filozofsko 
propedevtiko Karl Wotke (1861-1929). Leta 1899 je postal tajnik »Avstrijske skupine« in bil 
brez dvoma gonilna sila društva. Na 7. nemško-avstrijskem dnevu srednjih šol 9. do 11. aprila 
1900 na Dunaju je Wotke v okviru pedagoške sekcije predaval o bodočih nalogah zgodo-
vinsko-pedagoških raziskav v Avstriji. Po njegovem je bilo »pomanjkanje celovitega prikaza 
zgodovine našega višjega šolstva« kriv za to, da »v zgodovinah pedagogike, ki izhajajo v 
inozemstvu, Avstrija skorajda ni omenjena«.59 Wotke je kritiziral tudi zanemarjanje starejše 
zgodovine šolstva v sodobnih avstrijskih zgodovinsko-pedagoških raziskavah, ki so se preveč 
osredotočile na »velike reforme ministrov Thuna in Hasnerja«.60 Po mnenju dunajskega 
gimnazijskega profesorja bi bilo zaželjeno predvsem »veliko, monumentalno delo« o avstrijski 
zgodovini šolstva, saj je bil »manjši prikaz«, kot si ga je zamislil Wendelin Toischer, gimna­
zijski direktor iz Žatca na Češkem, tako ali tako »že v delu«.61 
Wotke je s tem gotovo mislil »Zgodovino avstrijskega šolstva«, ki jo je leta 1905 pred­
stavil profesor za zgodovino in zemljepis na realni gimnaziji v Korneuburgu Gustav Strakosch-
Graßmann (1869-1941).62 V tem delu Strakosch-Graßmann - prav tako član »Avstrijske 
skupine« - ki je že 1901/02 objavil »Bibliografijo k zgodovini avstrijskega šolstva«,63 v 
kontekstu splošne politične zgodovine obravnava razvoj vseh sektorjev, stopenj in tipov 
šolstva in visokega šolstva v avstrijski polovici Habsburške dvojne monarhije.64 Ta prvi in do 
Engelbrechtove monumentalne »Zgodovine avstrijskega šolstva« v petih knjigah tudi edini 
celoviti prikaz razvoja šolstva vsaj v nemških dednih deželah cesarstva vsebuje tudi prvi 
obsežni pregled razvoja avstrijske gimnazije od cerkvenih in samostanskih šol v srednjem 
veku do začetka 20. stoletja.65 Strakosch-Graßmannovo v relativno kratkem času napisano 
delo, ki s svojimi 372 stranmi niti najmanj ni bilo tako majhno, kot je to domneval Wotke 
leta 1900, se opira skoraj izključno na tiskane vire.66 Ker pa so bili natisnjeni viri o zgodovini 
vzgoje in izobraževanja v Avstriji takrat še hudo pomanjkljivi, so se v prikaz korneuburškega 
gimnazijskega profesorja prikradle »mnoge pomanjkljivosti, enostranskosti, nekritične trditve 
5 6 Satzungen der österreichischen Gruppe der Gesellschaft für deutsche Erziehungs- und Schulgeschichte in 
Berlin, S 1. Abgedruckt in: A(lois) E(gger) M(öllwald), Die Gesellschaft für deutsche Erziehungs- und Schulgeschichte. 
Eine Übersicht. Wien 1894, Anhang, S. 1-6; 
Prvi predsednik društva je bil že omenjeni vladni svetnik in gimn. direktor v pokoju Alois von Egger-Möllwald, tajnik 
pa iniciator Emanuel Hannak. Leta 1899 je prevzel vodstvo avstrijske skupine zgodovinar in kustos nižjeavstr. dež. 
arhiva na Dunaju Anton Mayer, tajnik pa je po Hannakovi smrti postal 1899 dunajski gimn, profesor Karl Wotke. 
5 7 Od 177 članov avstr. skupine je bilo med 82 osebami sicer le 23 gimn. profesorjev, toda 29 c. kr. drž. gimnazij 
in 11 c. kr. višjih realk. Die GESELLSCHAFT für deutsche Erziehungs- und Schulgeschichte (E. V.). Mitglieder-
Verzeichnis 1902. Berlin o. J., S. 18-22. 
5 8 Feodor HOPPER, Bericht über den VII. deutsch-österreichischen Mittelschultag. V: Österreichische Mittel­
schule XIV (1900), S. 287. 
Tedaj je imela skupina okrog 130 članov. Od članarine je šlo po statutih več kot 80% glavni družbi v Berlin, tako da 
je bilo mogoče kriti tiskarske stroške in druge izdatke samo s podporo ministrstva za bogočastje in uk. Leta 1902 je bilo 
med 177 avstr. člani 114 članov iz Spodnje Avstrije, torej skoraj dve tretjini. 
5 9 Citirano po: Hoppe, Bericht über den VII. deutsch-österreichischen Mittelschultag. S. 288. 
6 0 Prav tam, s. 289. 
61 Prav tam, s. 289. 
6 2 Glej Gustav STRAKOSCH-GRASSMANN, Geschichte des österreichischen Unterrichtswesens. Wien 1905. 
6 3 Glej opombo 11. 
6 4 STRAKOSCH-GRASSMANN, Geschichte des österreichischen Unterrichtswesens, Vorwort, S. III. 
6 5 Prav tam, s. 2-4, 27-43, 63-72, 106-120, 152-158, 201-209 in 315-330. 
№ Prav tam, Vorwort, S. Ill: »Die vorliegende Arbeit wurde zum weitaus überwiegenden Teile auf Grund 
gedruckter Quellen zusammengestellt.« 
72 G. GRIMM: GIMNAZIJSKA ZGODOVINA V AVSTRIJI 
in izrazite napake«,67 na katere naletimo delno tudi še v delih iz najnovejšega časa, v katerih 
se avtorji ne opirajo na lastne arhivske raziskave.68 
Karl Wotke je imel seveda drugačne predstave o celovitem prikazu zgodovine 
avstrijskega šolstva — ne samo v kvantitativnem, temveč predvsem tudi v kvalitativnem 
pogledu. Pred očmi je imel najprej večletno fazo intenzivnega preučevanja virov v vseh mero-
dajnih arhivih, šele nato naj bi sledil korak k deskriptivno-interpretativni fazi, torej k prikazu. 
Njegova osnovna želja je namreč bila, z obsežno izdajo virov — ne samo »uradnih« — ustvariti 
predpogoje za resne znanstvene razprave o zgodovini gimnazije. Kajti »šele takrat, ko bo 
opravljeno to predhodno delo, lahko preidemo k pisanju zunanje zgodovine naših gimnazij«, 
je zapisal leta 1905.69 Tako bi avstrijsko pedagoško zgodovinopisje izgubilo svoj do tedaj -
ne nazadnje zaradi prevladovanja del ministrskih uradnikov - nedvomno politični značaj in 
zgodovinska pedagogika bi se polagoma uveljavila kot samostojna znanstvena disciplina — 
tako kot v Nemškem cesarstvu.70 
Razen svojemu pedagoškemu delu se je Wotke od začetka 20. stoletja dalje profesio­
nalno posvečal skoraj izključno preučevanju zgodovine avstrijske gimnazije.71 Osredotočil se 
je predvsem na do takrat popolnoma zanemarjeno zbiranje in izdajanje virov in tako postal 
utemeljitelj modernega preučevanja zgodovine avstrijskega gimnazijskega šolstva. Najprej je 
sistematično zbral vse dosegljive vire za terezijansko-jožefinsko dobo in jih 1905 objavil v 
obsežni, še danes nepogrešljivi izdaji virov »Avstrijska gimnazija v času Marije Terezije« v 
zbirki »Monumenta Germaniae Paedagogica«, ki jo je izdajalo Društvo za nemško zgodovino 
vzgoje in izobraževanja.72 S tem je hotel Wotke bistveno razširiti nezadostno bazo virov za 
zgodovino avstrijske gimnazije iz ministrsko-uradniške dobe in z novimi dokazili korigirati 
precej enostranske poglede na razvoj v času prosvetljenstva, ki so prevladovali do konca 
prejšnjega stoletja: 
»V vseh teh delih« (Wotke tu misli predvsem na sestavke Hocheggerja in Fickerja) »so 
opisovali le zunanji potek dogodkov. Posamezne odredbe in napotila so natisnjene le posa­
mično in raztreseno na različnih mestih. In ravno te so bistvenega pomena.«73 
Zatem je Wotke osredotočil svojo raziskovalno dejavnost na razvoj gimnazij za časa 
Franca II. Tudi tu je njegova glavna pozornost veljala preučevanju zgodovinskih virov, ki jih 
je objavil v »Prispevkih k avstrijski zgodovini vzgoje in izobraževanja«.74 Vendar načrtovana 
druga velika zbirka dokumentov iz francisée j skega časa, ki naj bi jo objavil v društveni zbirki 
»Monumenta«, ni izšla — verjetno zaradi finančnega položaja društva zaradi prve svetovne 
vojne.75 
Wotkejeve velike izdaje oz. zbirke virov niso takoj obrodile sadov. Celovitega prikaza 
zgodovine avstrijske gimnazije dunajski profesor namreč začuda ni napisal — čeprav nihče ne 
bi bil zato primernejši kot on. Nasprotno; po letu 1905 se je omejil na komentirane publi-
6 7 ENGELBRECHT, Zur Geschichte der pädagogischen Historiographie, S. 19; isti. Die österreichische pädago­
gische Historiographie, S. 195; isti, Geschichte des šterreichischen Bildungswesens, Bd. 1, S. 40. 
6 8 Primer takega, zaradi pomanjkanja samostojnega študija virov površnega dela je disertacija Wolfgang 
SEILER, Der Erziehungsbeitrag der katholischen Kirche in Österreich zur Zeit der Aufklärung. Phil. Diss., Graz 1975. 
Glej podrobno oceno: GRIMM, Wege, Probleme und Defizite der Forschung, S. 84. 
6 9 WOTKE (Hrsg.), das Oesterreichische Gymnasium im Zeitalter Maria Theresias, Vorwort, S. VIII. 
7 0 V Nemčiji je Friedrich Paulsen z obsežno Geschichte des gelehrten Unterrichts (1. Aufl., Leipzig 1885) začel 
novo obdobje v pedagoški historiografiji, ki je pospešila razvoj historične pedagogike v samostojno disciplino. 
71 Karl WOTKE, Vincenz Eduard Milde als Pädagoge und sein Verhältnis zu den geistigen Strömungen seiner 
Zeit. Eine cultur- und quellengeschichtliche Einleitung in seine »Erziehungskunde« (BÖESch, IV. Heft). Wien/Leipzig 
1902; isti, Karl Heinrich Seibt. Der erste Universitätsprofessor der deutschen Sprache in Prag, ein Schüler Gellerts und 
Gottscheds. Ein eitrag zur Geschichte des Deutschunterrichts in Österreich. (BÖESch IX. 1907. S. 1 — 174. 
7 2 WOTKE (Hrsg.), Das Oesterreichische Gymnasium im Zeitalter Maria Theresias, S. 615. 
7 3 Prav tam, Vorwort, S. VIII. 
7 4 Karl WOTKE, Gymnasialplan der Wiener Gymnasiallehrerversammlung vom Jahre 1792. V: BÖESCH XV 
(1914), S. 189—259; isti, Die Jahreshauptberichte Langs und Ruttenstocks über den Zustand der österreichischen 
Gymnasien in den Jahren 1814 bis 1834 (BÖESch, XVI. Heft). Wien/Leipzig 1914; isti, Die von der Studien-Revisions-
Hofkommission (1797-1799) vorgeschlagene Reform der österreichischen Gymnasien (BÖESch, CVTI. Heft) Wien/ 
Leipzig 1915. 
7 5 Še 1914 je upal Wotke, da bo mogel izdati že 1905 napovedani zvezek Monumenta o razvoju avstrijske 
gimnazije v franciscejskem času. Glej WOTKE (Hrsg.), Das Oesterreichische Gymnasium im Zeitalter Maria Theresias, 
Vorwort, S. IX »Weil der Monumentaband statutengemäß nur 40 Bogen enthalten darf, so wurde der folgende Aufsatz 
bereits jetzt an dieser Stelle gegen die im Jahresbericht stehende Voranzeige abgedruckt« (WOTKE, Gymnasialplan der 
Wiener Gymnasiallehrerversammlung, S. 189, Anm. 1). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 73 
kacije virov v dobi prosvetljenstva in restavracije (1740—1848) — zlasti v »Prispevkih k 
avstrijski zgodovini vzgoje in izobraževanja«, od katerih je sam prispeval tretjino.7 6 Vendar 
se je tajnik »Avstrijske skupine« »Društva za nemško zgodovino vzgoje in izobraževanja« 
očitno izogibal kritičnim razlagam. V tej tendenci k dokumentarizmu in pozitivizmu pri virih 
se kažejo Wotkejeve slabosti na teoretično-metodološkem področju. To bi si primarno pač 
lahko razlagali s tem, da ta dunajski gimnazijski profesor ni bil šolan zgodovinar, temveč je 
kot avtodidakt prešel od klasične filologije k zgodovinski pedagogiki. Tako ostaja Strakosch-
Graßmannova »Zgodovina avstrijskega šolstva« najvidnejše delo »Avstrijske skupine« in 
edini - čeprav zaradi izredno selektivnega obravnavanja virov nezadovoljivi — celoviti prikaz 
zgodovine avstrijske gimnazije. Delo, ki bi bilo vsaj približno primerljivo z veliko Paulsenovo 
zgodovino šolstva iz Nemčije,77 je torej ostalo utopija. 
5. Diletantizem in regionalizacija: kriza v raziskovanju (splošne) zgodovine 
avstrijske gimnazije 1918—1962 
Po prvi svetovni vojni je raziskovanje splošne zgodovine avstrijske gimnazije skoraj 
popolnoma zamrlo. Propad Habsburške monarhije, pa tudi politično nemirni in za mlado 
Republiko Avstrijo gospodarsko skrajno težki časi v dvajsetih in tridesetih letih gotovo niso 
bili primerni zunanji okvirni pogoji za kontinuiteto sistematičnih profesionalnih zgodovinsko-
pedagoških raziskav. Zato se ne smemo čuditi, da je v celotnem, več kot dve desetletji in pol 
trajajočem obdobju Prve republike, stanovske države in nacistične diktature (1918—1945) 
komajda izšla kakšna omembe vredna razprava o zgodovini avstrijske gimnazije. »Avstrijska 
skupina« Društva za nemško zgodovino vzgoje in izobraževanja je sicer obstajala do leta 
1934,78 vendar zaradi žalostnega finančnega položaja ni več zmogla izdajati svojega glasila. 
Tajnik društva Karl Wotke je bil leta 1921 habilitiran in je do svoje smrti leta 1929 predaval 
na Univerzi na Dunaju kot privatni docent zgodovino pedagogike,79 vendar - prav tako kot 
Gustav Strakosch-Graßmann - ni objavil ničesar več, tako da je veliki prikaz razvoja 
avstrijske gimnazije od Marije Terezije dalje ostal pobožna želja raziskovalcev zgodovinske 
pedagogike. 
Zgodovinopisje o obravnavani temi se je v času 1918—1945 omejevalo skoraj izključno 
na sestavke o regionalni in lokalni zgodovini, ki so bili - ker drugih možnosti ni bilo — 
večinoma objavljeni v letnih poročilih posameznih gimnazij. K maloštevilnim razpravam, ki 
obravnavajo splošnejše teme, spada leta 1927 objavljeni oris razvoja redovniškega šolstva v 
Avstriji od zgodnjega srednjega veka, delo direktorja dunajske škotske gimnazije Alberta 
Hiibla (1867-1931).80 Benediktinec in zgodovinar Hiibl, ki se je že ob prehodu v novo stoletje 
pojavil z več deli o šolski in gimnazijski zgodovini na Dunaju,81 želi v tej razpravi s pomočjo 
rekurza na »slavno« zgodovino izobraževalnih ustanov benediktincev, jezuitov in piaristov 
opozoriti na »pomembno vlogo, ki jo samostanske šole še danes imajo v celotnem srednje­
šolskem sistemu«,82 in s tem legitimirati nadaljnji obstoj redovniškega šolstva tudi v času 
7ft V 18 zvezkih Beiträge zur österreichischen erziehungs- und Schulgeschichte je 1897-1918 24 avtorjev objavilo 
53 del na 442 straneh; od tega je 15 člankov na skoraj 1500 straneh napisal Wotke. Glej ENGELBRECHT, Zur 
Geschichte der pädagogischen Historiographie, S. 20; Ders., Die Österreichische pädagogische Historiographie, S. 195 
sowie Ders., Geschichte des österreichischen Bildungswesens, Bd. 1, S. 41. 
7 7 Friedrich PAULSEN, Geschichte des gelehrten Unterrichts auf den deutschen Schulen und Universitäten vom 
Ausgang des Mittelalters bis zur Gegenwart. Mit besonderer Rücksicht auf den klassischen Unterricht. 2 Bde., 2., 
umgearb. und sehr erw. Auf!., Leipzig 1896/97. 
7 8 Leta 1934 je bila Gesellschaft für deutsche Erziehungs- und Schulgeschichte irtegrirana v Prusko akademijo 
znanosti. 
7 9 Hans ALTENHUBER, Die Geschichte des Faches Pädagogik an der Philosophischen Fakultät der Universität 
Wien von 1850 bis 1922. Phil. Diss., Wien 1949, S. 233-244. 
8 0 Albert HÜBL, Der mittlere Unterricht an den geistlichen Schulen Österreichs. Ein historischer Überblick. V: 
Jahresbericht des Schottengymnasiums in Wien. Am Schlüsse des Schuljahres 1926/27 veröffentlicht. Wien 1927, S. 
3-33. 
81 Albert HÜBL, Die Schulen der Stadt Wien vom Ausgang des Mittelalters bis zum Regierungsantritt der 
Kaiserin Maria Theresia. V: Geschichte der Stadt Wien, 5. Bd., Wien 1897, S. 400-452; isti, Geschichte des Unter­
richtes im Stifte Schotten in Wien. Wien 1907; isti, Das Gymnasium bei St. Ann in Wien (1775-1807), Wien 1909. 
8 2 HÜBL, Der mittlere Unterricht an den geistlichen Schulen Österreichs, S. 32. 
74 G.GRIMM: GIMNAZIJSKA ZGODOVINA V AVSTRIJI 
državnih šol. Hübl seveda ne nudi novih raziskovalnih rezultatov, temveč se bolj omejuje na 
povzetke relevantne literature. 
Močna regionalizacija v raziskovanju zgodovine avstrijske gimnazije v Prvi republiki se 
odraža tudi v tematiki redkih del iz dvajsetih in tridesetih let,83 ki bi jih prištevali k peda­
goškemu zgodovinopisju. Po svojih načrtih in teoretično-metodoloških zasnovah večinoma 
diletantsko »raziskovanje ob posebnih priložnostih«, ki je nastajalo ob obletnicah ustanovitev 
posameznih gimnazij, je stimuliralo pisanje lokalnih in regionalnih zgodovinskih prispevkov 
o razvoju avstrijskega splošno izobraževalnega srednjega šolstva.84 
Cilj »Komisije za zgodovino vzgoje in izobraževanja«, ustanovljene leta 1936 pri 
Akademiji znanosti na pobudo dunajskega profesorja pedagogike Richarda Meistra, je bil 
zmanjšati veliki primanjkljaj na področju splošne zgodovine avstrijskega šolstva in tako 
preprečiti, da bi se to zgodovinopisje razvilo v »polje, kjer bi se diletantizem šopiril po mili 
volji«.85 Vendar na začetku tudi ta ustanova ni uspela odločilno vzpodbuditi raziskovalcev 
avstrijske gimnazijske zgodovine in jo povrniti na vendarle precej visoko znanstveno raven 
ob prehodu v novo stoletje.86 Kriza preučevanja avstrijske gimnazije je trajala vse do Druge 
republike. 
Po letu 1945 je v začetku prav tako prevladovalo lokalno in regionalno preučevanje. Praz­
novanja večstoletnic obstoja marsikatere gimnazije so bila tudi v Drugi republiki povod za 
izdajanje številnih slavnostnih publikacij z zgodovinskimi razpravami. Nekaterim šolam je pri 
tem uspelo pridobiti za sestavo zgodovinskega dela zbornikov kompetentne strokovnjake. Ti 
so v svojih sestavkih včasih presegli meje lokalne ali regionalne zgodovinske izoliranosti in 
omejenosti posameznih gimnazij in jih postavili v splošno zgodovinsko pedagoški kontekst.87 
Tudi v akademskih delih o zgodovini gimnazij v posameznih deželah v petdesetih letih delno 
opažamo tendenco k močnejšemu vključevanju oz. hkratni obdelavi splošne avstrijske gimna­
zijske zgodovine.88 A kriza zgodovinsko pedagoškega raziskovanja se je kljub temu nadal­
jevala. Zlasti na področju gimnazijskega zgodovinopisja raziskovalci vse do leta 1962 niso 
dosegli nobenih bistveno novih rezultatov, ki bi presegli dosežke starejše strokovne literature. 
Skoraj popolno izumrtje »zgodovinarjev pedagogike« po letu 1945 — Sprangerjeva ocena 
položaja v Nemčiji po drugi svetovni vojni velja brez pridržkov tudi za Avstrijo89 — je bilo 
na primer razlog, da so pomembne dele jubilejne publikacije »Sto let Ministrstva za šolstvo 
1848—1948« zaradi pomanjkanja zgodovinarjev oz. pedagogov, ki bi poznali to materijo, 
8-1 Bernhard HASSLER. Geschichte des kärntnerischen Schulwesens mit besonderer Berücksichtigung des 
niederen Schulwesens. Phil. Diss., Wien 1929: Friederike HOCHEGGER, Das höhere und mittlere Schulwesen Ober­
österreichs vom Zeitalter Maria Theresias bis zum Jahre 1848. Ein Beitrag zur Schulgeschichte Oberösterreichs. Phil. 
Diss.. Inssbruck 1936. 
8 4 Posebej se kaže diletantizem priložnostnega pisanja v delu, ki ga je napisal »Oberstleutnant d.R.« Josef Kolbe, 
ko je dal »eine Geschichte des Gymnasiums mit allen Namen und Zahlen als Erbauungs- und Nachschlagebuch«: Josef 
KOLBE, Das Homer Gymnasium. Festschrift anläßlich der 275 Jahr-Feier. Mödring bei Horn 1933, Einleitung, S. 3). 
Bistveno globlji je prikaz Anton ALTRICHTER, Historia gymnasii Nicolsburgensis. Ein Beitrag zur Schulgeschichte. 
V: Tribus saeculis peractis 1631 — 1931. Festschrift des Staatsrealgymnasiums in Nikolsburg. Nikolsburg 1931, S. 3—124. 
8 5 To formulacijo je uporabil Heubaum v oceni: Alfred HEUBAUM, Geschichte der Erziehung vom Anfang bis 
auf unsere Zeit von K. A. Schmid. V: Preußische Jahrbücher 109 (1902), S. 160-163; citat S. 163. 
8 6 »Kommission für Geschichte der Erziehung und des Unterrichts« avstr. akademije znanosti je imela samo 
enega pedagoga (Richard Meister) in dva historika (Hans Hirsch, Ludwig Bittner), ostali so bili filologi in filozofi, ki 
niso historično-pedagoško raziskovali. Toda tudi univ. profesorji pedagogike so do 1945 komaj kaj prispevali k peda­
goški historiografiji. ENGELBRECHT, Zur Geschichte der pädagogischen Historiographie, S. 21—25; isti, Die öster­
reichischen pädagogische Historigraphie. S. 196-202; isti, Geschichte des österreichischen Bildungswesens, Bd. 1, S. 
41-46. 
8 7 To velja posebej za dela: Hanns Leo Mikoletzky, Die Geschichte des Bundesgymnasiums Wien VIII (Piaristen-
gymnasiums) von seiner Gründung (1701) bis zur Gegenwart (1951). V: Festschrift zur 250-Jahr-Geier des Bundesgym­
nasiums in Wien VIII (Piaristengymnasium) 1701-1951. I. Tl., Wien o. J. <1951>, S. 7-50; Franz RUZERSTORFER, 
Geschichte des Gymnasiums zu Innsbruck. In: Festschrift zum 400 jährigen Jubiläum des Gymnasiums Innsbruck. Inns­
bruck 1962. S. 11-92; Ferdinand TREMEL, 400 Jahre Akademisches Gymnasium in Graz. V: 400 Jahre Akademisches 
Gymnasium in Graz 1573-1973. Festschrift. Graz 1973, S. 15-90, manj pa za bolj iskalno obarvana Ernst MAYER, 
400 Jahre »Akademisches Gymnasium«. Ein Abschnitt österreichischer Schul- und Kulturgeschichte. V: Vierhundert 
Jahre Akademisches Gymnasium 1553/1953. Festschrift. Wien 1953, S. 1-25; Norbert Richard WOLF, Geschichte des 
Akademischen Gymnasiums. V: 350 Jahre Akademisches Gymnasium Salzburg 1617-1967. Salzburg o. J. <1967>, S. 
24-34. 
8 8 Wilhelm KAMMERER, Die Wiener Gymnasien von 1740 bis 1848. Phil. Diss., Wien 1951; Gerhard 
WINNER, Studien zur Geschichte der Piaristen in Oesterreich von den Anfängen bis an den Beginn des 19. Jahrhun­
derts. Phil. Diss., Wien 1952. 
8 9 Eduard SPRANGER. Zur Geschichte der deutschen Volksschule. Heidelberg 1949. Vorwort, S. 10. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 7 5 
morali napisati uradniki ministrstva in šolski nadzorni organi,90 kar je pomenilo delni povratek 
v ministrsko-uradniško dobo. Z raziskovanjem zgodovinske pedagogike in zgodovine šolstva 
se je v prvem desetletju in pol po drugi svetovni vojni kontinuirano ukvarjal le Richard 
Meister, dunajski redni profesor za pedagogiko in član Akademije znanosti (1881 — 1964). 
Meister, ki je najprej diplomiral iz klasične filologije in postal gimnazijski profesor, se je že 
jeseni/pozimi 1945/46 pojavil v javnosti z manjšimi deli in predavanji, v katerih je delno 
obravnaval tudi genezo avstrijske gimnazije.91 Njegovo primarno raziskovalno področje pa je 
bila vsekakor zgodovina univerze in znanosti; sem spada tudi njegovo glavno delo v dveh 
knjigah »Razvoj in reforme avstrijskega visokega šolstva«.92 V tej knjigi Meister, po kratkem 
pregledu razvoja visokega šolstva v Avstriji od poznega srednjega veka do prosvetljenega 
absolutizma, podaja predvsem izčrpno analizo razvoja univerze v 19. in 20. stoletju, predvsem 
Thunovo študijsko reformo in njene posledice, pri čemer poudarja velik osebni prispevek 
Franza Exnerja.93 Ker pa Meister v tem delu obravnava in z viri dokumentira tudi zgodovino 
avstrijske gimnazije od leta 1848 dalje,94 ki jo je Wotke zanemaril - je bil tako prvič po 
prehodu v novo stoletje dosežen bistven napredek v preučevanju razvoja srednjega šolstva v 
Avstriji. Meistrovo starostno delo iz leta 1963 zato predstavlja začetek pomembnega 
preobrata v zgodovini avstrijskega pedagoškega zgodovinopisja. 
6. Sistematično profesionalno raziskovanje zgodovine avstrijske gimnazije 
od šestdesetih let dalje 
Šolska zakonodaja, ki jo je po dolgotrajnih pogajanjih in razpravah med obema velikima 
strankama poleti 1962 Velika koalicija nazadnje sprejela, je stimulirala zgodovinsko-peda-
goške raziskave v Avstriji, saj je bilo treba glavne dele reforme - reorganizacija izobraže­
vanja pedagogov in obveznega splošnega izobraževalnega šolstva — tako rekoč naknadno 
zgodovinsko legitimirati.95 Zgodovinopisje avstrijskih gimnazij posebej pa je oživila in vzpod­
budila - četudi z običajno zakasnitvijo — zlasti nova metodološka orientacija raziskav na 
področju zgodovinske pedagogike iz zgodovine šolstva v ZR Nemčiji v začetku šestdesetih let, 
ki je predvsem povezana z imenom Wilhelma Roeßlerja.96 Od poznih šestdesetih let dalje 
vsekakor opažamo vse večjo sistematizacijo in profesionalizacijo v raziskovanju zgodovine 
nižjega in gimnazijskega šolstva v Avstriji in s tem povezano vse večje število zgodovinopisnih 
razprav. 
Vendar se je ta razmah v preučevanju zgodovine gimnazij najprej manifestiral bolj v 
kvantitavnem kot kvalitativnem smislu. To velja zlasti za disertacije o aspektih avstrijskega 
splošno izobraževalnega srednjega šolstva; njihovo število je od poznih šestdesetih let dalje 
9 0 Tako so pisali dunajski deželni šolski inšpektorji Ernst Springer, ministrski uradniki Ludwig Battista, Hermann 
Zeißl, Franc Cech, Vinzenz Sedlak, Anna Harmer und Viktor Fadrus: 100 JAHRE UNTERRICHTSMINISTERIUM 
1848—1948. Festschrift des Bundesministeriums für Unterricht in Wien, hrsg. unter dem Vorsitz von Egon Loebenstein. 
Wien 1948, S. 114-260. Pri 12 let poznejši spomenici pa so sodelovali kompetentni strokovnjaki univ. profesorji Hugo 
Hantsch, Heinrich Felix Schmid in Richard Meister: 200 JAHRE ÖSTERREICHISCHE UNTERRICHTSVER­
WALTUNG 1760-1960. Festschrift des Bundesministeriums für Unterricht in Wien, hrsg. von Anton Kolbabek. Wien 
1960, S. 13-48 und S. 67-98. 
9 1 Richard MEISTER, Österreichs Großtaten auf dem Gebiete des Bildungswesens. Vortrag, gehalten in der 
Feierlichen Sitzung der Akademie für Wissenschaften in Wien am 31. Oktober 1945. V: Almanach der Akademie der 
Wissenschaften in Wien für das Jahr 1945, 95. Jg. (1947), S. 411—433; isti, Die Idee einer österreichischen Nationaler­
ziehung unter Maria Theresia. Vortrag, gehalten in der philosophisch-historischen Klasse am 9. Jänner 1946. V: 
Anzeiger der Akademie der Wissenschaften in Wien, philosophisch-historische Klasse, 83 (1946), S. 1-16. 
9 2 Richard MEISTER, Entwicklung und Reformen des österreichischen Studienwesens. Tl. I: Abhandlung, Tl. 
II: Dokumente (Sitzungsberichte der philosophisch-historischen Klasse der Österreichischen Akademie der Wissen­
schaften, 239. Bd./l. Abhandlung/I-II). Wien 1963. 
9 3 Prav tam, Tl. I, S. 90-113. 
9 4 Prav tam, Tl. II, S. 234-240, 250-255. 
9 5 O historiografskih posledicah šolske zakonodaje 1962 glej GRIMM, Von der Reform der Schule zur Reform 
der Forschung, S. 171 — 177. 
9 6 Wilhelm ROESSLER, Eigentümlichkeit und Bedeutsamkeit pädagogisch-historischer Forschung. V: Bildung 
und Erziehung 12 (1959), S. 385-411; isti, Die Entstehung des modernen Erziehungswesens in Deutschland. Stuttgart 
1961; Manfred HEINEMANN, Historische Pädagogik in der Bundesrepublik Deutschland seit 1945. Aspekte ihrer 
Entwicklung. V: (Hrsg.), Die historische Pädagogik in Europa und den USA. Berichte über die historische Bildungs­
forschung. Tl. 2 (Veröffentlichungen der Historischen Kommission der Deutschen Gesellschaft für Erziehungswissen­
schaft, Bd. 3.2). Stuttgart 1985, S. 246-251. 
76 G. GRIMM: GIMNAZIJSKA ZGODOVINA V AVSTRIJI 
stalno naraščalo.97 Večina teh del namreč ne odraža najnovejših razvojnih tendenc v zgodo­
vinsko pedagoškem raziskovanju v ZR Nemčiji, temveč ostaja predvsem v teoretično-meto-
dološkem smislu provincialno-diletantska in zvesta tradicionalnemu nagnjenju k opisovanju le 
zgodovine idej in ustanov. »Družbeno zgodovinski in sociološki pristop se v obravnavanju 
komajda uporablja. Absolutno manjka kritična razprava o metodah«. Večina disertantov 
očitno ni obvladala velike količine materiala in se je med drugim pogosto omejevala na nekri­
tično prezentiranje izbranega materiala virov. Zato ne preseneča, da ta akademska dela 
praviloma niso izšla tudi v knjižni obliki. 
K redkim izjemam sodi analiza Herberta Timpa o problematiki »razredni ali strokovni 
učitelji« v gimnazijskih reformah od leta 1792 do 1849, ki je leta 1968 izšla kot prvi in do 
danes edini zvezek serije »Prispevki k zgodovini avstrijskega šolstva«, publikaciji 
»Avstrijskega pedagoškega društva«.99 Vrednost te razprave je predvsem v avtorjevem 
obsežnem študiju arhivskega gradiva in v dodatku virov, v katerem je natisnjen pomemben 
material o zgodovini avstrijske gimnazije od ukinitve jezuitskega reda leta 1773 do organiza­
cijskega osnutka iz leta 1849.10° Študija sama pa kaže Timpove slabosti na teoretično-meto-
dološkem področju, saj se avtor v dolgih odstavkih omejuje le na referiranje iz izbranih virov. 
Tudi obsežna razprava Gerharta Pichlerja iz leta 1981 o razvoju srednjega šolstva v 
Spodnji Avstriji v 18. in 19. stoletju je natisnjena verzija disertacije.101 V prvem zvezku avtor 
sicer podaja precej detajliran pregled do časa Franca Jožefa, vendar je to tipično kompila-
cijsko delo — Pichler se opira predvsem na dela Hocheggerja, Wotkeja in Strakosch-Graß-
manna — ne nudi nobenih bistveno novih raziskovalnih rezultatov. Vrednost dela kot 
pregleda zmanjšujejo tudi nekatere izrazite napake, precej nenatančno citiranje in 
pomanjkljiv opombni del.1 0 2 
V šestdesetih in sedemdesetih letih signifikantnega kvalitativnega napredka v preuče­
vanju zgodovine avstrijske gimnazije torej ni bilo. Razlog je gotovo predvsem v tem, da so 
se avstrijski univerzitetni profesorji pedagogike in zgodovine posvečali zgodovini šolstva — če 
sploh — le mimogrede, večinoma le v obliki mentorstva za disertante. Ti so spet večinoma 
izhajali iz krogov učiteljev na obveznih šolah in gimnazijah in so po oddaji svojih del odhajali 
na druga področja — predvsem na pedagoške akademije (v tem kontekstu moramo omeniti 
tudi, da posebne katedre za zgodovinsko pedagogiko ni bilo). Zaradi vsega naštetega je 
razumljivo, da se sistematično profesionalno zgodovinsko pedagoško raziskovalno delo v 
Avstriji v sedemdesetih letih ni moglo uveljaviti. 
Odločilni preobrat — tudi za preučevanje zgodovine avstrijske gimnazije — je nastopil 
šele z večletnimi vztrajnimi raziskavami Helmuta Engelbrechta. Ta gimnazijski direktor v 
Kremsu in predavatelj dunajske univerze se je od poznih šestdesetih let dalje ukvarjal skoraj 
izključno s sistematičnim raziskovanjem zgodovine avstrijskega šolstva. Njegove publikacije 
obsegajo prispevke k razvoju celotnega avstrijskega šolstva, glavna pozornost pa velja 
srednjim šolam.103 Z njegovimi deli se je Avstrija tudi v metodološkem smislu navezala na 
9 7 Med leti 1966 in 1982 so nastala dela o zgodovini posameznih gimnazijskih predmetov, o razvoju učnih načrtov 
in formiranju učiteljev ter genezi gimnazije raznih obdobij. Glej Österr. DISSERTATIONEN und Habilitationsschriften 
zur Historischen Pädagogik 1947-1984 (nach den Angaben der »Zeitschrift für Pädagogik«), zusammengestellt von 
Elmar Lechner. Klagenfurt 1985, S. 50. 
9 8 ENGELBRECHT, Die österreichische pädagogische Historiographie, S. 213; isti, Geschichte des österreichi­
schen Bildungswesens, Bd. 1, S. 51. 
9 9 Heribert TIMP, Die Problematik »Klassenlehrer oder Fachlehrer« in den Gymnasialreformen von 1792 bis 
1849 (Beiträge zur Geschichte des österreichischen Bildungswesens). Wien 1968. 
1 0 0 Prav tam, Quellenteil, S. 3-300. 
101 Gerhart PICHLER, Das Studienwesen des Erzherzogtums unter der Enns (Wien und Niederösterreich) 
1740-1870. 2 Bde., Frankfurt a.M. 1981. 
1 0 2 Za podrobno kritiko Pichlerjevega dela glej GRIMM, Wege, Probleme und Defizite der Forschung, S. 86 und 
S. 98, Anm. 46. 
1 0 3 Helmut ENGELBRECHT, Der Einheitsschulgedanke in Österreich im 19. Jahrhundert. V: Österreich in 
Geschichte und Literatur 15 (1971), S. 3-13; isti, Das österreichische Gymnasium zwischen 1790 und 1848. V; Öster­
reichische Bildungs- und Schulgeschichte von der Aufklärung bis zum Liberalismus (Jahrbuch für österreichische Kultur­
geschichte, Bd. IV), S. 99-117; isti, Zur österreichischen Bildungspolitik im Sekundarschulbereich in der zweiten Hälfte 
des 19. Jahrhunderts. V: Jahresbericht des Bundesgymnasiums Krems am Schlüsse des Schuljahres 1974/75. Krems 1975. 
S. 14-33; isti, Zur Organisation der österreichischen Sekundärschulen in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts. V: 
Jahresbericht des Bundesgymnasiums Krems am Schlüsse des Schuljahres 1975/76. Krems 1976, S. 5-46 isti, Lehrer­
vereine im Kampf um Status und Einfluß. Zur Geschichte der Standesorganisation der Sekundarschullehrer in Öster­
reich. Wien 1978. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 77 
zgodovinsko pedagoško raziskovalno delo v ZR Nemčiji, četudi je v delih Engelbrechta 
opazen močnejši kulturno zgodovinski poudarek. To posebno poudarjanje »položaja 
zgodovine šolstva v kulturni zgodovini«, kot jo je v navezavi na frankfurtskega pedagoga 
Hansa Michaela Elzerja104 izrazil Engelbrecht, se kaže zlasti v njegovi monumentalni petdelni 
»Zgodovini avstrijskega šolstva« (1982-1988).105 To obsežno delo, ki uvaja novo obdobje v 
zgodovini avstrijskega pedagoškega zgodovinopisja, obsega tudi prvi moderni celoviti prikaz 
razvoja gimnazijskega šolstva v Avstriji od začetkov v srednjem veku do današnjih dni. 1 0 6 
Glavne razvojne poteze avstrijske gimnazije pri Engelbrechtu niso samo prikazane, temveč 
tudi dobro dokumentirane z viri, tako da je »veliko monumentalno delo« o razvoju 
avstrijskega šolstva, kot ga je leta 1900 zahteval Wotke, zdaj, več kot osem desetletij kasneje, 
dejansko nastalo. Velika praznina v preučevanju zgodovine gimnazij je bila zapolnjena. 
7. Rezultati, deziderata in perspektive bodočega raziskovanja zgodovine gimnazij v Avstriji 
Kljub Engelbrechtovemu dolgoletnemu sistematičnemu profesionalnemu delu na 
področju zgodovine avstrijskega šolstva ostaja velik primanjkljaj predvsem na področju 
preučevanja zgodovine avstrijske gimnazije. Primarna naloga bodočih interdisciplinarnih 
raziskovalnih projektov na tem področju mora vsekakor biti zmanjšanje oz. odprava 
primanjkljajev na tem področju. Na koncu naj omenimo oz. nakažemo nekatera področja 
bodočih raziskovanj. 
Sem spada izdelava posebnih študij o razvoju avstrijskega srednjega šolstva v posameznih 
obdobjih, da bi tako dopolnili in razširili Engelbrechtov vendarle precej kratki prikaz. Prvi 
korak tej smeri pomeni študija Geraida Grimma iz leta 1987 o razvoju avstrijske gimnazije 
v dobi prosvetljenstva.107 
Drugo težišče bodočih tovrstnih raziskav bi morale biti študije o socialni zgodovini 
srednjega šolstva, kot so se v zadnjem desetletju in pol pojavljale v ZR Nemčiji.108 Treba bi 
bilo komparativno preučiti teme, kot so socialna in politična funkcionalna preobrazba 
srednjega šolstva, socialno poreklo avstrijskih gimnazijcev in druge.1 0 9 
Končno predstavlja pomembno delovno področje preučevanje regiona'ne in lokalne 
gimnazijske zgodovine na nov način. Za razliko od do zdaj običajnih prispevkov v jubilejnih 
publikacijah in letnih poročilih posameznih gimnazij, ki z »raziskovanjem ob posebnih prilož-
m Hans Michael ELZER. Bildungsgeschichte als Kulturgeschichte. Eine Einführung in die historische 
Pädagogik. Bd. I. Ratingen bei Düsseldorf 1965, S. 26-34. Elzerju »steht und fällt die Kultur mit ihrem Schulwesen« 
(S. 27), zato je šolska zgodovina bistven del kulturne zgodovine. 
, 0 5 Helmut ENGELBRECHT, Geschichte des österreichischen Bildungswesens. Erziehung und Unterricht auf 
dem Boden Österreichs. 5 Bde.. Wien 1982/83/84/86/88; citat Bd. 1, S. 9. 
m Prav tam, Bd. 1, S. 101-105, 110-125, 159-174, 244-252; Bd. 2, S. 56-116, 135-184; Bd. 3, S. 34-44, 
146-170, 244-259; Bd. 4, S. 147-192; Bd. 5, S. 64-101, 113-121, 139-151, 282-288, 425-429, 446-449, 500-508. 
" " Gerald GRIMM. Die Schulreform Maria Theresias 1747-1775. Das österreichische Gymnasium zwischen 
Standesschule und allgemeinbildender Lehranstalt im Spannungsfeld von Ordensschulwesen, theresianischem Reformab­
solutismus und Aufklärungspädagogik (Aspekte pädagogischer Innovation, Bd. 10). Frankfurt a.M./Bern/New York/ 
Paris 1987. 
'"* Hans-Georg HERRLITZ, Studium als Standesprivileg. Die Entstehung des Maturitätsproblems im 18. Jahr­
hundert. Lehrplan- und gesellschaftsgeschichtliche Untersuchungen (Fischer Athenäum Taschenbücher/Erziehungswis­
senschaft). Frankfurt a.M. 1973; Karl-Ernst JEISMANN, Das preußische Gymnasium in Staat und Gesellschaft. Die 
Entstehung des Gymnasiums als Schule des Staates und der Gebildeten, 1787-1817 (Industrielle Welt, Schriftenreihe 
des Arbeitskreises für moderne Sozialgeschichte, Bd. 15). Stuttgart 1974; Helga MICHALSKY, Bildungspolitik und 
Bildungsreform in Preußen. Die Bedeutung des Unterrichtswesens als Faktor sozialen und politischen Wandels beim 
Obergang von der ständischen zur bürgerlich-liberalen Gesellschaft (Beltz Forschungsberichte). Weinheim/Basel 1978; 
Bärbel GAFERT, Höhere Bildung als Antiaufklärung. Entstehung und Bedeutung des preußischen Gymnasiums 
(Campus Forschung, Bd. 122). Frankfurt a.M./New York 1979; Helga ROMBERG, Staat und Höhere Schule. Ein 
Beitrag zur deutschen Bildungsverfassung vom Anfang des 19. Jahrhunderts bis zum Ersten Weltkrieg (Studien und 
Dokumentationen zur deutschen Bildungsgeschichte, Bd. 11). Weinheim/Basel 1979; Hans-Günter THIEN, Schule, 
Staat und Lehrerschaft. Zur historischen Genese bürgerlicher Erziehung in Deutschland und England (1790-1918). 
Frankfurt a.M./New York 1984; Ulrich ENGELHARDT, »Bildungsbürgertum«. Begriffs- und Dogmengeschichte eines 
Etiketts (Industrielle Welt, Schriftenreihe des Arbeitskreises für moderne Sozialgeschichte, Bd. 43). Stuttgart 1986; 
Detlef K. MÜLLER/Bernd ZYMEK. Sozialgeschichte und Statistik des Schulsystems in den Staaten des Deutschen 
Reiches. 1800-1945 (Datenhandbuch zur deutschen Bildungsgeschichte, Bd. H/1. Tl.). Göttingen 1987. 
1 0 9 Prvi začetki so se že pokazali. Glej Gerald GRIMM, Stabilisierung versus Mobili'ierung. Zum sozio-politi-
schen Funktionswandel höherer Bildung in Österreich im 18. Jahrhundert. V: Bildung, Staat, Gesellschaft im 19. Jahr­
hundert. Mobilisierung und Disziplinierang, hrsg. von Karl.Ernst Jeismann (Nassauer Gespräche der Freiherr-vom-
Stein-Gesellschaft, Bd. 2). Stuttgart 1989. S. 82-102. 
78 G.GRIMM: GIMNAZIJSKA ZGODOVINA V AVSTRIJI 
nostih« vse prepogosto nekritično in poveličevalno prikazujejo »slavno« zgodovino lastne 
ustanove - bi bilo to raziskovalno področje pomembno dopolnilo k preučevanju splošnega 
razvoja šolstva v celi državi, kot ga je obravnaval Engelbrecht, saj bi analiziralo predvsem 
specifično, regionalno in lokalno realnost gimnazijskega šolstva in jo tudi dokumentiralo, 
morda v obliki šolskih muzejev. 
Prevedla Mira Šumrada 
Summary 
RESEARCHING OF HISTORY OF THE GYMNASIUM IN AUSTRIA 
Gerald Grimm 
The development of historiography concerning the history of the Austrian grammarschool-
type »Gymnasium« is among the most essential considerations of hitorical-pedagogical research. 
This essay attempts for the first time to give a critical survey of the most important periods and 
turning-points in the investigation of the history of the Austrian Gymnasium. The moderate begin­
nings of this type of »Gymnasial«-historiography dates from the time of the late Enlightenment 
(about 1800). It is, however, only since the second half of the 19th century that coherent research 
in the field of the history of the Austrian Gymnasium has been carried out, primarily by ministry 
officials and teachers at these various schools. 
A first climax in relevant historiography was reached with the help of Karl Wotke's source 
books and writings at the beginning of the 20th century. After the First World War, though, this 
sort of research in the history of the Austrian Gymnasium entered a state of crisis and only during 
the past two decades has the systematic and scientific investigation of Austrian educational history 
been resumed. Helmut Engelbrecht's five volumes about the history of the Austrian educational 
system (»Geschichte des österreichischen Bildungswesens«, 1982-1988) have initiated a new area 
in the development of Austrian pedagogical historiography and constitute the first complete repres­
entation of the history of the Austrian Gymnasium. Nevertheless has this area not yet been inve­
stigated in full detail. Accordingly, investigations in the social history of the Austrian system of 
higher education are belived to be among the most important tasks of any future research. 
ŠOLSKA KRONIKA 
Zbornik za zgodovino šolstva 
Slovenski šolski muzej v Ljubljani izdaja svoje glasilo, ki izhaja kot vsakoletni zbornik 
s tradicijo leta 1964 nastalega zbornika šolsko-pedagoških muzejev v Ljubljani, 
Zagrebu in Beogradu. Kot specializirana slovenska revija za zgodovino šolstva in peda­
gogike predstavlja včerajšnji utrip naših šol in je s svojim sporočilom obrnjena h kore­
ninam, iz katerih raste tudi današnji šolski dan. 
Revija je odprta za zgodovinarje, pedagoge, slaviste in vse šolnike, pa tudi za zgodo­
vinske krožke, ki s svojimi prispevki predstavljajo raziskovalne rezultate s področja 
zgodovine šolstva od študij, objav virov, spominskih zapisov in poročil o publikacijah. 
Objavlja pa tudi bibliografijo za slovensko zgodovino šolstva. 
Zbornik za zgodovino šolstva: Šolska kronika je na voljo naročnikom in drugim na 
sedežu uredništva v Slovenskem šolskem muzeju, Plečnikov trg 1 v Ljubljani. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 • 79-102 79 
ZAPISI 
I g o r G r d i n a 
SREDNJI VEK NA SLOVENSKEM V RAZISKAVAH 
LITERARNE VEDE 
(Raziskovalno poročilo za obdobje 1968—1993) 
Letnica 1968 se kar sama ponuja kot mejnik v raziskavah slovenskega slovstvenega srednjega 
veka: v metodološkem in konceptualnem pomenu se tedaj začenja obdobje sodobnosti v tem 
segmentu naše literarne vede, še posebej literarne zgodovine. V domovini tisto leto zagleda luč 
sveta prvi zvezek Pogačnik-Zadravčeve Zgodovine slovenskega slovstva (J. Pogačnik, Zgodovina 
slovenskega slovstva I. Srednji vek, reformacija in protireformacija, manirizem (!) in barok, 
Maribor 1968), v tujini pa t.i. münchenska izdaja Brižinskih spomenikov (Freisinger Denkmäler, 
München 1968; urednik Jože Pogačnik). To sta ključni knjižni ediciji, ki sta pomenili metodološki 
prelom v raziskavah starejšega slovenskega slovstva in tako tudi v njegovem srednjeveškem delu. 
Toda velika premena se je napovedovala že prej, saj ni bilo mogoče spregledati velikih razlik med 
sintezo petdesetih let, za katero je v prvem zvezku Matičine slovstvene zgodovine Slovencev 
(Zgodovina slovenskega slovstva I, Ljubljana 1956, spisali A. Gspan, L. Legiša, M. Matičetov, 
B. Merhar, M. Rupel in F. Tomšič, uredil L. Legiša s sodelovanjem A. Gspana) poskrbela gene­
racija strokovnjakov, ki se je v naši literarni vedi uveljavila neposredno po drugi svetovni vojni 
(deloma celo že prej), in med okoli leta 1960 na moč novatorskimi razpravami J. Pogačnika, ki je 
tedaj začenjal svojo nadvse delovno kariero (obsežna generalna razprava Riflessi dei movimenti 
letterari europei nella letteratura slovena antica, Ricerche slavistiche IX, Roma 1961, 3—38, izvirna 
slovenska verzija je bila natisnjena v avtorjevi knjigi Čas v besedi, Maribor 1963, pod naslovom 
Miselna in slogovna dinamika v starejši slovenski književnosti (str. 29—62); nato tudi Drugi tekst 
fryzyriski jako problem historycznoliteracki, Pamiçtnik slbwiariski XIV, Wroclaw 1964, 96-121 — 
pomenljivo je tudi ta tekst bil objavljen na tujem in je celo v slovenščini izšel v neslovenski reviji: 
Drugi brižinski spomenik kot literarnozgodovinski problem, Slovo XIV, Zagreb 1964, 78—100; 
avtor je ob tem lansiral tudi zgoščeno verzijo razprave, v sloveščini pod enakim naslovom Drugi 
brižinski spomenik kot literarnozgodovinski problem, JiS IX, Ljubljana 1964, 171 — 173, v nemščini 
pa kot Das zweite Freisinger Denkmal als literaturgeschichtliches Problem, Cyrillo-methodianische 
Fragen — Slawische Philologie und Alterntumskunde. Acta Congressus historiae Slavicae Sahsbur-
gensis in memoriam SS Cyrilli et Methodi anno 1963 celebrati, Wiesbaden 1968, 175—178). 
V mislih imamo seveda prehod od pozitivizma in njegovih poznih ter zapoznelih poganjkov 
proti imanentno literarnovednim postopkom, ki prodirajo tudi z delno pomočjo že od prej pri nas 
znane, toda nekoliko odrinjene duhovnozgodovinske metode. Vendar moremo reči, da od Pogač-
nikovega nastopa pozitivizem ni več osrednja raziskovalna metoda, pa čeprav eden njegovih 
vrhunskih dosežkov za našo problematiko, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva Ivana 
Grafenauerja, pride med ljudi šele 1973. leta, tj. približno deset let po avtorjevi smrti. Za natis 
značilno poskrbi Mohorjeva družba v Celju. Vendar gre v tem primeru za izdajo spisa, ki je nastal 
že mnogo prej, v zimi 1948—49, ter bil pozneje le nekoliko dopolnjevan.1 Grafenauerjeva Kratka 
zgodovina, ki kljub dejstvu, da je bila ustvarjena kot šolska knjiga (kot gimnazijski učbenik), pred­
stavlja nekakšen odgovor na obsežno Kidričevo Zgodovino slovenskega slovstva od začetkov do 
Zoisove smrti (Ljubljana 1929—1938), je navzlic zgoščenosti za srednjeveško obdobje dejansko 
izčrpnejša od reprezentativnega Kidričevega dela, poleg tega pa je konceptualno drugačna, 
polnejša, in zajema tudi ljudsko slovstveno kulturo, ne le učene. Glede na to, da se je za izid 
Grafenauerjevega dela2 ob njegovem nastanku, kakor poroča B. Grafenauer, zavzemal sam 
Kidrič,3 je videti, kako je nasprotnemu konceptu ne le priznaval težo, temveč je nanj celo začel 
1 B. Grafenauer, Ob Kratki zgodovini starejšega slovenskega slovstva, v: I. Grafenauer, Kratka zgodovina 
starejšega slovenskega slovstva, Celje 1973, 8. 
2 Izdajo je kvalitetno, skoraj zgledno pripravil avtorjev sin Bogo Grafenauer, ki je prispeval obsežen historiat 
knjige in očetov življenjepis ter dodal njegovo bibliografijo, žal pa ni poskrbel za prepotrebno imensko in stvarno kazalo 
ter tudi ni odpravil - sicer redkih - stvarnih napak in pomot v tekstu (npr. na str. 123 je ljubljanskemu škofu Glušiču 
pripisano ime njegovega nikoli posvečenega naslednika Radliča, Baltazar, v resnici pa je bil Konrad Adam, nadalje je 
Württemberg dosledno napačno pisan z enim t, Flacius pa z dva c). Je pa B. Grafenauer dodal nekaj opomb historičnega 
značaja. 
3 B. Grafenauer. Ob Kratki zgodovini . . ., 7, 8, 9. 
80 I.GRDINA: SREDNJI VEK NA SLOVENSKEM V LITERARNI VEDI 
pristajati (pri kratki zgodovini je namreč šlo za šolsko knjigo, ki mora vsebovati le znanstveno 
neoporečne teze!). Vendar zaradi izvenliterarnovednih razmer in razmerij na družbeni sceni v 
»jeku socialistične izgradnje« Grafenauerjeva zgodovina dolgo ni mogla iziti. 
Kar zadeva konec prevlade pozitivizma v raziskavah starejšega slovenskega slovstva, je treba 
reči predvsem tole: Pogačnik je svoj novi pristop vzpostavil kot preseganje pozitivizma, ne pa kot 
njegovo zanemarjenje. O tem pričuje dejstvo, da je ravno Pogačnik pripravil sodoben izbor lite-
rarnozgodovinskih spisov Ivana Grafenauerja za Slovensko matico (I. Grafenauer, Literarnozgo-
dovinski spisi, Ljubljana 1980), v katerem je dal največji poudarek Grafenauerjevim raziskavam 
kulture našega srednjega veka. Poleg tega so tudi že nekateri starejši raziskovalci napovedovali 
pot, po kateri je krenil Pogačnik; tu gre opozoriti zlasti na Frana Petreta študijo Srednjovjekovna 
pismenost u Sloveniji, Zbornik radova Sveučilišta u Zagrebu, Filozofski fakultet III, 1955, 83-98, 
slovenska verzija Srednjeveško pismenstvo na Slovenskem v: F. Petre, Tradicija in inovacija, Ljub­
ljana 1990, 17-34 ter na posamezne ideje Antona Slodnjaka, ki jih je lansiral v več pregledih 
slovenskega slovstva (od prvega, ki je izšel pod naslovom Pregled slovenskega slovstva v Ljubljani 
1934. leta, do v domovini anatemizirane knjige v nemščini Geschichte der slowenischen Literatur, 
Berlin 1958, ter njenih poznejših slovenskih derivatov). 
Nasploh je pozitivizem pri nas v literarni vedi bil najtrdoživejši pri raziskavah srednjega veka 
oziroma celotnega t.i. starejšega slovenskega slovstva, kar pa ni nič presenetljivega, saj so postpo-
zitivistični, zlasti formalistični, imanentno interpretativni in strukturalni postopki poudarjeno iskali 
v tekstih samo literarnost oziroma umetniškost. Te niso razumevali historično, temveč estetici-
stično, se pravi kot slovstvo, ki se po avtonomnih estetskih kriterijih kaže kot besedna umetnost: 
literatura nekega časa torej za literarno vedo ni bila več tisto slovstvo, ki v njem velja za literaturo, 
temveč le tisto, ki ga estetika oz. včasih tudi širše filozofija ali celo svetovni nazor (Weltan­
schauung), kateri/kateremu bralec - tako tudi literarni zgodovinar — pripada, šteje za literaturo 
(to je bila naravna, dasi verjetno preskrajnostna reakcija na pozitivistični historizem, ki je bil 
obseden od faktografije in je velikokrat literarno delo imel le za povod za razkazovanje ognjemeta 
pozitivistove erudicije!). Takšne nove metode literarne vede za preučevanje slovenskega srednjega 
veka niso bile ravno obetavne, saj je naš prostor v narodnem jeziku za to obdobje ohranil komaj-
katero besedilo, in še to pretežno najočitnejše (versko)pragmatične narave (Brižinski spomeniki, 
Celovški rokopis, Stiski rokopis, Beneškoslovenski rokopis, Starogorski rokopis, kasneje tudi 
Goriški rokopis). Slovstvo v neslovenskem jeziku se zaradi necelovitega historicističnega mišljenja 
pri naših literarnovednih pozitivistih — velika izjema je bil le Ivan Grafenauer4 — večinoma ni štelo 
za predmet slovenske literarne zgodovine, čeprav v kontekstu slovenskega srednjeveškega sveta v 
primeru nadnacionalne latinščine in »nacionalne« (glede na pretežni del plemstva) nemščine ter v 
manjši meri italijanščine nikakor ne gre za tuje idiome. 
Šele Anton Slodnjak je v svojem Pregledu slovenskega slovstva 1934. leta začel nakazovati 
načelno možnost, da drugojezični spisi v starejšem obdobju našega slovstva, ki so nastali na tleh 
slovenskih dežel ali bili ustvarjeni od ljudi od tod, pripadajo vsaj slovstveni zgodovini Slovencev, 
če že ne tudi slovenski slovstveni zgodovini, kar je prišlo do izraza v primeru humanizma5 kot 
nekakšnega hipotetičnega predhodnika reformacije: čeprav je humanizem naših ljudi jezikovno -
kot vsak pristni humanizem tistega časa — latinističen, naj bi nakazoval pot v jezikovno slovensko 
protestantsko reformacijo, ki ji je z mnogo manj obsežnim repertorijem del v nacionalnem jeziku 
sledila tudi katoliška. Ampak to je bila bolj kot dokazana le navržena teza in danes, po temeljitih 
raziskavah Primoža Simonitija (Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. 
stoletja, Ljubljana 1979), vemo, da humanizem tudi pri nas ni vzročno-posledično vodil v prote­
stantsko reformacijo. Še več, zdi se, da je ravno »gotstvo« v podobi ljudskih pobožnosti visokega 
srednjega veka, torej praktično totalno nasprotje humanizma, zagotovilo protestantski reformaciji 
tisti uspeh — tudi pri nas —, ki ga je dosegla, saj je pripravilo resonančni prostor reformacijske 
misli: za verska vprašanja so se ravno zaradi omenjenega srednjeveštva v kritičnem času zanimali 
vsi in vsakršni ljudje in tako je Luthrova zahteva po reformi cerkve mogla sprožiti velike strasti ter 
aktivnosti tako pri somišljenikih kot nasprotnikih. Seveda so humanistične ideje imele velik pomen 
za reformacijske miselne elite, toda med humanizmom in protestantsko reformacijo ni prihajajo le 
do spojev (Zwingli, Melanchthon, pri nas L. Budina, delno Trubar), temveč tudi do globokih 
konfliktov in naravnost usodnih nerazumevanj (Jean Calvin contra Miguel Serveto!). 
Tako tudi glede vključevanja jezikovno neslovenskih tekstov v slovensko literarno zgodovino 
nastane leta 1968 velik prelom, saj Jože Pogačnik v svoji literarni zgodovini zapiše sledeče načelne 
misli o tem problemu: »Drugače (kot v novejšem) se vzpostavlja v starejšem slovstvu tudi vpra­
šanje narodne literature. Vezanost na jezik etnične skupine tu ni in ne more biti glavno merilo, 
treba je računati s pripadnostjo na določeno (slovensko) etnično področje. Naravno (! - po 
4 Vendar celo njegovo mišljenje ni zmoglo velikega načelnega premika pri vključevanju jezikovno neslovenskih 
tekstov v slovenski literarnozgodovinski korpus srednjega veka (le pri rekonstruiranju zahvalnega kirielejsona ob usto-
ličevanju koroškega vojvode je I. Grafenauer izhajal iz neslovenskega teksta, iz vrivka v Švabsko zrcalo, s čimer pa se 
je šele začel nakazovati drugačen odnos naše literarne vede do nemških in latinskih spisov). 
5 A. Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva, Ljubljana 1934, 14-17. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 • 1 81 
novem, po starem seveda ne!) je, da tista jezikovno latinska, nemška ali italijanska dela, ki so med 
Slovenci natajala ali so imela nanje kak vpliv, sprejmemo v obravnavo slovenskega slovstva. 
Čeprav so ta dela po izvoru tujega duha (?), so s svojim obstojem v slovenskem življenju postala 
sestavni del kulturnega prostora, v katerem je slovenski duh ustvarjal. Tako so bila doživeta, 
postajala so vir navdihov, izraz občutij in spoznanj, ali pa so se zvezala s kakim slovstvenim 
pojavom ali trenutkom v zgodovini ljudstva ter s tem dobila delež v slovenski slovstveni zavesti.«6 
Ze terminologija opozarja na to, kako je Počagniku do takšnih spoznanj izmed starejših literarno-
vedenih postopkov pomagala t.i. duhovna zgodovina (ki seveda ni omejena le na literarno vedo!), 
ne gre pa spregledovati niti navdiha iz primerjalne literarne vede (»tuj duh«, »delež v slovenski 
zavesti«; »ali so nanje imela kak vpliv«): seveda sta tako primerjalna literarna veda (pri nas včasih 
imenovana tudi svetovna književnost) kot duhovnozgodovinska metoda na Slovenskem bili znani 
že od prej, od Franca Kidriča (prvi predavatelj primerjalne literature na ljubljanski univerzi konec 
dvajsetih let našega stoletja, vendar še v okvirih slavistike) in Antona Ocvirka oz. Matije Murka, 
Avgusta Žigona in Ivana Prijatelja (vsi trije so vsaj v delu svojega opusa poudarjeno uporabljali 
duhovnozgodovinsko metodo), toda šele s Pogačnikom sta obe dobili v raziskavah starejšega 
slovenskega slovstva mesto, kot jima gre. A to se je zgodilo v kontekstu sodobnih, eminentno lite-
rarnovednih postopkov. 
Kljub temu, da je Pogačnik načeloma hodil po poti nadgradnje pozitivizma oz. njegovega 
preseganja, kar je vidno predvsem v že omenjenem prvem delu njegove in Zadravčeva Zgodovine 
slovenskega slovstva iz leta 1968, je v zadnjem času prišlo do strahovitega upada zanesljivosti 
faktografije v slovenskih slovstvenozgodovinskih študijah, ki si ga v času prevlade pozitivizma ni 
bilo mogoče predstavljati (npr. Pogačnikova študija Starejše slovensko slovstvo, Ljubljana 1990).7 
S tem izgubljajo tudi specifična literarnovcdna vprašanja, kot so stilna, kompozicijska, narativna, 
tematološka itd., saj ni vseeno, kdaj in iz katerega kulturnega kroga prihajajo k nam takšne ali 
drugačne pobude (zato je ugotavljanje pozitivnih dejstev še vedno aktualno; tako za zgodovino 
slovenske reformacije npr. ni vseeno, ali je bil Bullinger Zwinglijev ali Calvinov naslednik -
Pogačnik namreč piše, da je bil Calvinov! - , pa čeprav se zwinglijanci in kalvinci 1549 s Consensus 
Tigurinus združijo, toda šele z II. helvetsko veroizpovedjo 1566 se z njimi dokončno zlijejo v eno 
- in Trubar ima s zwinglijanci najmočnejše zveze še pred njihovim zedinjenjem s kalvinci!). Res 
je, da je v klasičnih pozitivističnih časih literarne vede bila njena pozornost preveč enostransko 
usmerjena k problemom časovne in prostorske umeščenosti posameznih spomenikov ter njih filo­
loškim značilnostim, genealoškim odvisnostim ali neodvisnostim ipd. — s tem je literarna 
zgodovina zavijala v položaj nekakšne sektorske zgodovine (zgodovina enega sektorja življenja), 
ki se preučuje po načelih zgodovinske znanosti oz. temeljnih zgodovinskih znanosti in klasičnega 
zgodovinskega ter primerjalnega jezikoslovja - , toda vsega tega ni mogoče zavreči še tako 
moderni ali postmoderni literarni zgodovini. Kajti literarna zgodovina je del literarne znanosti, v 
nobeni znanosti pa ni prostora za tako drastično nevednost o zgodovinskih dejstvih, kot jo 
srečujemo v nekaterih vsaj deloma literarnovednih spisih (npr. V. Nartnik svojih Zvezdnih poteh, 
Kranj 1991, str. 57, za izvirno obliko kranjskega grba razglasi neko njegovo hudo baročno stili­
zirano upodobitev in potem iz vsega tega dela silno daljnosežne sklepe o slovenskih ljudskih 
pesmih; J. Toporišič pa ve povedati, da je bil P. P. Vergerij »kot vemo« (!) »Trubarjev ideološki 
nasprotnik« - prim, pisanje imenovanega z naslovom Kritične pripombe k Trubarjevemu delu s 
strani slovenskih besedoljubov in kritikov, SR XL, Ljubljana 1992, 243 - , kar je ne le ignoranca 
do historične resničnosti, temveč tudi do predmeta razprave, saj prostodušnemu razpravljacu 
očitno ni znano, kaj so »slovenski besedoljubi in kritiki« o razmerju Trubar-Vergerij napisali 
doslej!), zakaj vsaka znanost ima poleg svoje sodobnosti tudi svojo zgodovino ali vsaj pred-
zgodovino, kar velja tudi za posamezne znanstvene probleme in njih reševanje. 
V času od 1968 do 1993 potemtakem na območju raziskav starejše slovenske književnosti po 
eni strani opažamo prodor čistejših literarnovednih postopkov, metodologij in konceptov, kar je 
nedvomno napredek, saj literarna zgodovina ni nikak odvod obče zgodovine, temveč posebna 
znanstvena disciplina (to je za novejšo književnost že dolgo samoumevno!), na drugi strani pa tudi 
pešanje znanstvene zanesljivosti, kar je, kot smo že opozorili, dokazljivo predvsem na mestih, kjer 
se interdisciplinarno stikata literarna in obča zgodovina (na teh mestih so rezultati ene stroke pač 
preverljivi z rezultati druge). Vendar gre omenjeno slabost pripisati šibkostim literarnih zgodovi­
narjev, ne pa morebiti nekakšni nekompetentnosti literarne zgodovine kot znanosti, saj le-tej 
znanstvenosti nikakor ne zagotavlja zgodovinska znanost ali historiografija (ta se npr. mnogokdaj 
sploh ne meni za narativne strukture, v veliki meri si tudi ne zna pomagati s teksti fikcije, ki so 
lahko tudi imeniten zgodovinski vir, čeprav popolnoma drugačnih pričevanjskih razsežnosti kot 
6 J. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva I, Maribor 1968, 235. 
7 Prim, mojo kritiko v ZČ XLV, Ljubljana 1991, 497-499. Kar zadeva avtocitiranje, je sicer načelno treba reči 
da je v slovenski literarni in jezikoslovni vedi ta pojav pri nekaterih posameznikih narasel preko manierističnih razsež­
nosti v pravo patologijo vsakdanjega ravnanja; v pričujočem razpravljanju preglednega značaja se mu nismo mogli 
izogniti, smo ga pa poskušali omejiti na minimum. 
82 I.GRDINA: SREDNJI VEK NA SLOVENSKEM V LITERARNI VEDI 
izvenfikcijska besedila8). Literarna zgodovina bi zaradi svoje specifike nikakor ne smela izstopati 
iz dialoga z drugimi strokami in bi morala, kjer se z njimi stika, vselej upoštevati tudi rezultate neli-
terarnovednih raziskav; to v primeru razmerja do obče zgodovine pomeni, da bi si ne smela 
privoščiti takšnih faktografskih zdrsov, kot jih srečujemo v že apostrofirani Pogačnikovi študiji 
Starejše slovensko slovstvo, kajti na takšni ravni strokovni dialog ni mogoč. Interdisciplinarnosti 
ne gre pojmovati v smislu neavtonomnosti strok, nasprotno: vse stroke, ki vstopajo v interdicipli-
narni dialog na znanstveni ravni, morajo, če hočejo, da je rezultat vzajemnega prizadevanja neopo­
rečen, obdržati metodološko avtonomnost in ne smejo jemati argumentov različnih disciplin kot 
argumente iste ravni. Če se to počne, pride do karikature interdisciplinarnosti, kakršno na 
Slovenskem v poslednjega četrt stoletja srečujemo v psevdoznanstvenih podvigih tandema Berlot-
Rebec okoli Etruščanov in v »venetovanjih« zadnje čase vse bolj razglašenega tria Bor-Šavli-
Tomažič: poljubno kombiniranje dejstev, do katerih so se prikopale različne znanstvene discipline, 
vodi v pisanje postmodernističnega enciklopedičnega romana, ne pa v ustvarjanje znanosti; tako 
so spisi omenjenih s stališča zgodovinske vede nekje tam kot npr. znamenita romana Umberta Eca 
Ime rože in Focaultovo nihalo, le da so napisani mnogo bolj okorno, da ne rečemo štorasto. Velika 
škoda je, da se je pri nas po drugi svetovni vojni vse bolj gubilo izročilo pravega interdiscipli­
narnega znanstvenega dialoga, ki je poprej dajalo tudi v raziskavah starejše slovenske književnosti 
imenitne rezultate, npr. v »zlatih letih« slovenskih raziskav Brižinskih spomenikov, za katere so v 
letih 1915-1943 poskrbeli: jezikoslovca R. Nahtigal in F. Ramovš, zgodovinar M. Kos, literarna 
zgodovinarja I. Grafenauer in F. Kidrič ter teolog F. Ušeničnik.9 Takšen znanstveni dialog je med 
posamičnimi učenjaki vzpostavljal tudi izrazito prijateljska interpersonalna razmerja, ki so 
presegala čisto znanstveno sfero ter ustvarjala v slovenski znanstveni srenji strokovno in družabno 
kar neverjetno vzpodbudne razmere; podobnih pozneje skoroda ni bilo več videti. 
Pogačnik je svojo vizijo obsega slovenskega slovstvenega srednjega veka najbolje demonstriral 
v antologiji Srednjeveško slovstvo, ki je izšla v Ljubljani 1972. leta v okviru zbirke Naša beseda, 
kjer je ob slovenskih tekstih objavil tudi latinske, nemške in italijanske — tako v verzih kot v prozi. 
Morda bodo prihodnja raziskovanja nekoliko korigirala korpus v našo slovstveno zgodovino kano-
niziranih besedil ter ga še nekoliko razširila, toda pomembneje je, da se bo Pogačnikov koncept 
obdržal, v kar res ne gre dvomiti. 
V bistvu predromantično in nato tudi romantično pojmovanje enoumne povezanosti nacio­
nalnega jezika in nacionalne literature je pri nas kraljevalo od Matije Čopa dalje. Toda zavedati 
se je, da je celo dandanes s Pogačnikovim konceptom omejeno le za starejše slovensko slovstvo, 
ne pa tudi za književnost v dobi modernega nacionalizma, pri čemer tudi v tem primeru, kakor 
bomo še videli, mehanično povezovanje določenega idioma z nacionalno literaturo ni brez posa­
meznih problemov. Seveda je Čop v svojih prispevkih za Šafarikovo južnoslovansko slovstveno 
zgodovino kot razpravljalni jezik, torej metajezik, do neke mere paradoksalno uporabljal 
nemščino (morda je z njo hotel asociirati znanstveno distanco do predmeta). Vendar: čeprav 
obravnava med domačimi avtorji tudi takšne, ki so svoje spise izdajali tudi ali predvsem v nemščini 
(npr. Kopitar — Čop namreč v bistvu piše slovstveno zgodovino, ne literarne, slednjo v nekaterih 
pasusih le nakazuje!), je jasno, da je za pravo slovensko oz. kranjsko slovstvo štel le spise v 
slovenščini, kar je očitno iz njegovega zatrjevanja, da je o. Marko Pohlin »najbolj plodovit (!), pa 
tudi jezikovno najmanj pravilen kranjski pisatelj.«10 Če bi za kranjske pisatelje v pravem pomenu 
štel tudi v nemščini ali latinščini pišoče avtorje, bi o. Marku vsekakor ne mogel pripisati največje 
plodnosti; morda bi si to oznako zaslužil J. V. Valvasor, ki je bil tudi v romantičnem času znan 
in priznan (slavil ga je J. Zupan, ki je bil Čopu simpatičen zaradi »jezikovne drznosti«,11 nanj se 
je v Krstu pri Savici skliceval Prešeren12 itd., skratka ni šlo za kakšnega prezrtega avtorja, kakor 
recimo v primeru Franza Witza barona Wutzensteina (J. W. Nagi in J. Zeidler ga poznata kot 
Wutzensteina), ki že med sodobniki ni imel prave sreče s proizvodi svoje muze in jih je moral, 
kakor slikovito pravi Jože Koruza, izvoziti na Bavarsko!)13. Čopovo stališče je bilo nato vse 
predolgo samoumevno in so ga sprejemali učenjaki tako različnih metodologij, konceptov in 
nivojev, kot so bili predpozitivistični enciklopedični slovstveni domoznalec Marn, naš najzgodnejši 
literarnovedni pozitivist Glaser ter njegov vrhunski dedič Kidrič (z nasledniki). Nenavadno je, da 
je pri nas pozitivizem brez komentarja sprejel romantično razumevanje obsega slovenske lite-
8 Tu mislimo predvsem na zgodovino duhovnih struktur, zgodovino družbenih in posamičniških konstrukcij real­
nosti, zgodovino navad, itd.; navsezadnje bi bilo vznemirljivo pisati tudi zgodovino domišljije in fikcije. 
9 Prim. B. Grafenauer, Zgodovinarjeva paralegomena k novi izdaji Freisinških spomenikov, ČZN n.v. V, 
Maribor 1969, 149-154. 
10 Kopitar-Čop, Izbrano delo, Ljubljana 1973, 155. 
11 Prav tam, 165. 
12 Toda njegovo sklicevanje na Valvasorja v uvodu v Krst pri Savici je v službi poezije; zato je tudi v Slavi 
Vojvodine Kranjske najdena imena preoblikoval v skladu s potrebami verzne pripovedi (Valjhun, Kajtimar)), tako da 
ne izstopajo iz vrste drugih imen pesnitve, ki so pomenljiva že na transparentni ravni (Črtomir, Bogomila, Staroslav; 
značilno je krščanski duhoven brezimen). 
13 Glasnik Slovenske matice V, Ljubljana 1981, št. 2, 71. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 83 
rature; to je v bistvu paradoks, saj pozitivizem v literarni vedi slovi kot filozofski in metodološki 
izraz stilne formacije realizma, ki naj bi bil nasprotje romantiki. Videti je, kakor da tudi z našim 
literarnovednim pozitivizmom ni vse v redu, kakor ni že z realizmom (Aleksandar Flaker je 
prispeval nekoliko metaforično, a nadvse točno oznako zanj: na Slovenskem ne gre za svetov­
ljanski realizem »doma grofov Rostovih«, temveč za njegovo lokalno izdajo »z Vrha od Svete 
trojice«, ki je v marsičem nekaj drugega in drugačnega od pravega realizma!),14 saj je ta stilna 
formacija pri nas zavoljo močnih postromantičnih tokov precej šibka in celo problematična. 
Sicer pa se je slovenskost — in posledično tudi inkorporiranost v slovensko literarno zgodovino 
- posameznih problematičnih avtorjev določala izrazito voluntaristično: zakaj npr. Matija Čop 
sodi v slovensko literarno zgodovino, njegova sorodnica Mara Čopova, poročena pl. Berksova, pa 
ne, čeprav nobeden od njiju ni pisal v slovenščini, a so se teksti obeh nanašali tudi — seveda ne 
izključno — na naš prostor in v njem nastajali? Zakaj je za renegata razglašen le Kari Deschmann 
oz. Dragotin Dežman, ne pa tudi Zofka Kvedrova, ki je v svojem delu slovenski jezik ravno tako 
opustila? Zakaj Lili Novy je »naša«, Ana Wambrechtsamer pa ne - in sta obe pisali tako v 
nemščini kot v slovenščini? Tudi Linhart je svoja izvirna dela — celo najpomembnejše, Poskus 
zgodovine Kranjske in ostalih dežel Južnih Slovanov Avstrije — ustvaril v nemščini, kakor tudi 
Prešeren dobršen del svojega opusa (zlasti miselno intenzivnega: nemška elegija na Matijo Čopa, 
nagrobni napis za Korytka, nemški soneti!), pa nimata nikakršnih težav s kanoniziranostjo v 
slovensko literarno zgodovino. Zdi se, da se je najbolj pozitivistični med slovenskimi literarnimi 
zgodovinarji, Franc Kidrič, zavedal romantične voluntarističnosti tovrstnih opredeljevanj, saj se je 
v prvi knjigi SBL celo povzpel do oznake Mare pi. Berksove kot ene najduhovitejših jugoslo­
vanskih pisateljic15 (poleg komedij lažjega žanra je bila najznamenitejša po svoj čas zelo priznani 
knjigi o južnoslovanski ženski), vendar se žal ni načelneje posvetil temu problemu in ni zbral 
dovolj moči, da bi presegel staro pojmovanje, ki ga je Slovencem v glavo najmočneje vbil Fran 
Levstik na svojem usodnem popotovanju po kolovozu med Litijo in Čatežem (fingirani potopis 
Popotovanje iz Litije do Čateža, 1858), kjer je razpredal misli celo o tem, kako da Slovenci nimajo 
zgodovine in torej po klasicističnem pojmovanju, katerega pristaš je glede tega vprašanja bil 
znameniti literat, ne snovi za tragedijo, temveč samo za literaturo za »prosti« narod, tj. za kmeta 
- ta da edino ni še potujčen in je nosilec slovenstva . . . (Le zakaj je potem inteligent dr. Josip 
Vošnjak v drugem delu svojih Spominov zapisal, da je ravno temu istemu slovenskemu kmetu v 
šestdesetih letih prejšnjega stoletja šele bilo treba »vdehniti narodno zavest in narodni ponos«, ga 
podučevati, zbujati iz nekakšnega »stoletnega spanja«16 itd. itd., ga skratka narediti iz dobro­
dušnega divjaka herderjanskih sanj za navdušenega narodnjaka, tj. panslavističnega »kozaka« ali 
domorodnega »prvaka«!?) Potem ko je Pogačnik načelno rešil problem jezikovno neslovenskih 
tekstov za starejšo slovensko literaturo (ob že citirani Zgodovini slovenskega slovstva I prim, še 
njegovo razpravo Raziskovalna vprašanja v srednjeveškem slovstvu, Glasnik Slovenske matice V, 
Ljubljana 1981, št. 2, 72-78, zlasti 77; pritrdil mu je tudi klasični filolog P. Simoniti v spisu Sred-
njelatinska in novolatinska književnost v sklopu proučevanja starejšega slovenskega slovstva, isto, 
str. 57-63; Jožetu Koruzi pa je bila Pogačnikova solucija toliko samoumevna, da niti ni več čutil 
potrebe po njenem načelnem zagovarjanju, prim, njegovo razpravljanje Reformacija ter proti-
reformacija in barok v zgodovini slovenskega slovstva, isto, str. 63-71), ostaja vprašanje še vedno 
odprto za dobo nacionalizma, se pravi za čas od 1848 naprej, ko se tudi po najskrajnejših zame­
jitvah pri nas konča obdobje starejšega slovstva, kjer bo ravno tako energično treba najti 
odpomoči ter preseči zgoraj omenjeni voluntarizem, simpatije in antipatije raziskovalcev do posa­
meznih avtorjev. Pri tem se je treba zavedati, kako literatura tedaj vsaj postaja avtonomen estetski 
fenomen, četudi vselej to niti noče biti. Vsekakor pa kriterij politične pripadnosti (recimo ustavo-
verni, pogojno nemški stranki vsaj v zgodnjih časih avstrijskega parlamentarizma) ne more nikogar 
izbrisovati iz slovenske literarne zgodovine. 
Glede zamejitve obsega problematike, ki zanima slovensko literarno vedo, pa ni problem le 
jezikovni kriterij, temveč tudi statusni oz., če povemo preprosteje: v starejši pozitivistični literarni 
zgodovini ni bilo prav veliko prostora za ljudsko slovstveno kulturo, temveč le za pismenstvo, ki 
predstavlja spomenik srednjeveške učene kulture. Z ljudsko kulturo, tudi besedno, se je zato 
začela predvsem ukvarjati posebna veda, folkloristika. Razumljivo je, zakaj strogi pozitivist Kidrič 
v svoj koncept preučevanja slovenskega srednjega veka ni sprejel narodnega pesništva in pripoved­
ništva ter tako v bistvu zavrnil koncept celovitega raziskovanja slovstva, kakršnega je pred njim 
prakticiral do sedaj še nepreseženi velikan naše literarne vede Matija Murko: preprosto zato, ker 
se iz srednjega veka niso ohranili spomeniki tega slovstva, ki bi imeli nedvoumno vrednost pozi­
tivnega dejstva, se pravi ker ni zapisov ljudske kulture iz tistega časa z izjemo strofe vsaj delno tudi 
ljudske verske pesmi Naš gospod, ki je izpričana v Stiškem rokopisu). Vendar je že v njegovi gene-
' 4 A. Flaker, Avantgarda i realizam. Realizam doma grofova Rostovih i realizam z Vrha od Svete Trojice, v: A. 
Flaker, Poetika osporavanja, Zagreb 1984, 56—65. 
15 SBL I, Ljubljana 1925-1932, 95. 
16 J. Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1982,2 101, 102. 
84 I.GRDINA: SREDNJI VEK NA SLOVENSKEM V LITERARNI VEDI 
raciji takšen rigosristični, na tem mestu moramo reči, da tudi sterilni pozitivizem naletel na odpor, 
ki se je zrcalil v konceptu raziskav starejšega slovenskega slovstva Ivana Grafenauerja, ter je 
navsezadnje ostal osamljen: za prihodnost je vsaj v generalni smeri ostal Grafenauerjev koncept 
(Prim, študijo J. Koruze z naslovom O stičiščih etnologije, folkloristike in literarne zgodovine, 
Glasnik slovenskega etnološkega društva, Ljubljana 1980, št. 2, 105-107, dosegljivo tudi v: 
J. Koruza, Slovstvene študije, Ljubljana 1991, 15-19), ki se je vseskozi po II. svetovni vojni 
prakticiral v literarni vedi (z metodološkimi modernizacijami J. Pogačnika), vendar so iz njega izšli 
tudi naši folkloristi, čeprav so svojo stroko postavili na širša, ne le literarnovedna (temveč tudi 
muzikološka, umetnostnozgodovinska in teatrološka) izhodiščna načela. 
Dandanes so raziskovanja ljudske slovstvene kulture v folkloristiki seveda temeljito drugačna 
od literarnovednih (če je pred drugo svet. vojno I. Grafenauer bil kot najzaslužnejši raziskovalec 
te problematike predvsem literarni zgodovinar, je v naslednji generaciji B. Merhar kot najvidnejši 
strokovnjak za narodno pesem, ki jo je obdelal za Matičino Zgodovino slovenskega slovstva I, že 
bolj folklorist, čeprav je izšel iz literarne vede; še širši, tudi etnološki oz. etnografski in torej še 
manj eminentno literarnovedni strokovnjak je M. Matičetov, vodilni raziskovalec ljudske proze v 
generaciji, ki je pripravila pravkar omenjeno edicijo; pozneje pa je šel razvoj v obeh disciplinah 
še bolj vsaksebi), in med njimi je mogoč le interdisciplinaren dialog, ki ga je toplo priporočal 
J. Koruza v že navedeni razpravi o stičiščih literarne vede, folkloristike in etnologije. Vendar je 
to ta hip bolj želja kot kaj drugega, saj v literarni vedi po smrti J. Koruze mimo J. Pogačnika ni 
izrazitega poznavalca problematike ljudske kulture. Kidričevska zareza med starejšim in mlajšim 
slovenskim literarnovednim raziskovanjem ljudske kulture je imela tako v bistvu dvojno vlogo: 
pozitivno, ki jo je videti v prekinitvi starejšega univerzalističnega pristopa k tem vprašanjem 
(M. Murko in njegova strokovnost v več disciplinah je bila tuja domačim metodološko malo 
izčiščenim raziskovalnim načelom v tej sferi slovstva, kjer mimo zbirateljskih oz. žapisovalnih 
pravil, izoblikovanih od Korytkove do Štrekljeve zbirke slovenskih narodnih pesmi, ni bilo pravega 
znanstvenega pristopa, temveč pretežno ljubiteljski), ter negativno, saj se je tedaj začelo zani­
manje literarne vede — z izjemo Ivana Grafenauerja - za ta segment slovenske besedne ustvar­
jalnosti krhati in je usodno upadlo. Posredno je takšno stanje vzpodbudilo formiranje folkloristike 
ter tudi razvoj etnografije. Toda da se literarna veda ljudskemu slovstvu nikakor ne sme odpo­
vedati ter ga na milost in nemilost prepustiti folkloristom, je jasno: literarno vedo zanimajo speci­
fični vidiki fenomena ljudske kulture, ki se folkloristiki ne zdijo bistveni (recimo vpliv ljudskega 
na avtorsko slovstvo), poleg tega pa je izkušnja zadnjih let pokazala, kako folkloristika brez inter­
disciplinarnega prepiha lahko v slovensko zavest samovoljno uvaja popolnoma neustrezne rešitve. 
Tako je recimo lansirala namesto ustaljenega in v literarni vedi že zdavnaj opredeljenega termina 
pripovedka nov pojem povedka, kljub temu, da gre za pripovedovano in ne le povedano besedilo. 
Povedati in pripovedovati vendarle ni isto; pripovedovanje vsebuje tako zgodbo (= tisto, kar se 
pove) kot njeno motivno organiziranost (siže) in pripovedno tehniko, ki je za pripovedko bistvena 
(s stališča literarne vede gre predvsem za specifično rabo narativnih struktur v ustni pripovedi), 
medtem ko termin povedka asociira le tisto, kar je povedano, torej zgodbo in kvečjemu še njeno 
sižejsko organiziranost, ne pa tudi akta oziroma načina pripovedovanja (besedo povedanje je sicer 
res uporabljal V. Vodnik, potem pa je v knjižnem jeziku zamrla in danes nikomur ničesar ne 
pove!).17 Enciklopedija Slovenije se je žal s premalo premisleka uklonila folklorističnim termino­
loškim precioznostim in kapricam ter sprejela v svoj geslovnik18 namesto pripovedke povedko -
ker folklorističnemu jezikovnemu samosilništvu nihče iz vrst literarne vede ni mogel kvalificirano 
stopiti na prste. 
Medtem ko je pozitivizmu v preučevanjih novejše slovenske književnosti odklenkalo v bistvu 
že konec petdesetih let našega stoletja, saj je nova generacija strokovnjakov, ki je tedaj začenjala 
svojo znanstveno pot (F. Bernik, B. Paternu, F. Zadravec, v primerjalni literarni vedi D. Pirjevec, 
nekoliko kasneje tudi J. Kos; na svoj način se je v postpozitivistični tok mišljenja vključila celo 
M. Boršnikova s teorijo individualnega in nekaj pozneje tudi kolektivnega ustvarjalnega ritma), šla 
v smeri imanentnoliterarnovednih metodologij in konceptov, je razumljivo, da se ob nekaj straneh 
slovenskih srednjeveških odlomkov, namenjenih pretežno pragmatični uporabi v cerkvenem 
življenju (z le nekaj drugovrstnimi fragmenti, zlasti iz sfere plemiške kulture: verz »citat« v 
Vrouwen dienest Ulricha Lichtensteinskega, večjezična umetnost Minnesanga Oswalda Wolken-
steinskega, Turjaški rokopis), res ni dalo zgraditi kakšne literarne vede v modernem smislu, zakaj 
v Brižinskih spomenikih, Celovškem, Stiškem, Beneškoslovenskem,19 Starogorskem in Goriškem 
" Vodnik je to besedo uporabljal v pomenu poljudne razprave (Povedanje od slovenskega jezika), kar je zelo 
zelo daleč od pripovedke! 
18 To je razvidno iz gesla »književnost« v Enciklopediji Slovenije V, Ljubljana 1991, 139, kjer je kazalka na geslo 
»povedka«. 
19 Z »Beneškoslovenskih rokopisom« označujemo rokopis, ki ima v literaturi poleg tega še več imen, najpogosteje 
Černjejski rokopis. Prim, o njem študijo Fedore Ferluga-Petronio v zborniku Obdobja 10 (Srednji vek v slovenskem 
jeziku, književnosti in kulturi), Ljubljana 1989, 245-250, z naslovom Ob primerjanju latinskih, italijanskih in slovenskih 
besedil v Cernjejskem rokopisu. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 85 
rokopisu (ti tvorijo temeljno os spomenikov učene kulture srednjega veka v našem jeziku) ni 
mogoče pričakovati literarnosti oz. umetniškosti, ki zanima sodobno literarno vedo, temveč le neko 
umetelnost, običajno za svoj čas, prostor in namen, ter toliko in toliko let pozneje tudi patino, 
drugega pa ne. Tudi zato ni čudno, da se je pozitivizem, ki je bolj kot v literarno bil zazrt v 
slovstveno zgodovino (po pojmovanju Ivana Prijatelja in Franca Kidriča je slovstvo vse, kar je z 
besedo zaobseženo, medtem ko je literatura tisto slovstvo, ki dosega umetniško vrednost), v 
preučevanjih starejše književnosti pri nas obdržal dlje kot v razpravljanjih o novejši. To seveda ne 
velja le za srednji vek: tudi v poznejših obdobjih starejšega slovenskega slovstva odločno prevla­
dujejo (versko- oziroma cerkveno)pragmatična besedila (prevodi biblični tekstov, njih komentarji, 
predgovori k njim, koledarji v zvezi s cerkvenim letom, pesmarice, ki se rabijo v pobožnostnih 
opravilih; vsemu temu se sčasoma pridružijo tudi drugače »praktični« spisi, od pratik do časnikov, 
slovnic in slovarjev, prevodi uradnih razglasov itd.). Skratka že sam značaj našega pismenstva 
ziroma slovstvene učene kulture, ki do Devovega in njegove generacije pesniškega nastopa prak­
tično ni poznala volje biti literatura, je podaljševal življenje pozitivizmu v preučevanjih starejše 
slovenske književnosti. Morebiti je iz vsesplošnega pomanjkanja težnje po literarnosti za tisti čas 
mogoče izvzeti zgolj fragmente Minnesanga, ki jih ne gre imeti za pragmatične spise, kakor zgoraj 
navedene tipe tekstov, slovensko verzifikacijo Fratri putnici in začetek prevoda Molièrejevega 
Georgesa Dandina (ki nastopa kot Jame Bogati) Franca Krištofa Frankopanskega (seveda ta dva 
teksta premoreta hrvaške interference, ker avtor slovensko očitno ni znal do popolnosti), Zizincel-
lijevo pesniško poslanico ob izidu Valvasorjeve Slave ter verze Franca Jožefa Jankoviča v 
slatenskem urbarju, kar pa je skoraj zanemarljiva količina besedil, če se upoštevajo le tista v 
slovenščini, kajti pri presoji kolikosti ne moremo uporabljati kakšnih rodoljubnih meril, temveč je 
edino mogoče primerjati stanje pri nas ir. drugod v Srednji Evropi. Seveda je treba vedeti, da se 
nam vsi slovenski teksti iz tega časa tudi niso ohranili, toda da bi jih kdo načrtno uničeval, tudi ni 
misliti: uničevali in izgubljali so se v približno enakem odstotku kot drugojezični, ki pa se jih 
je na naših tleh ohranilo mnogo mnogo več. Zaradi metodološke neoporečnosti je treba vztrajati 
pri tej načelni predpostavki tako dolgo, dokler z nespornimi argumenti kdo ne dokaže njene 
zmotnosti . . . 
J. Pogačnik in J. Koruza kot osrednja raziskovalca slovenskega starejšega slovstva, in v 
njegovih okvirih tudi srednjega veka v obdobju od 1968 do danes, sta spričo takšnega stanja 
ostajala pri konceptu slovstvene zgodovine, ki je bil za sfero učene kulture v slovenščini20 pode­
dovan od časov, v katerih je kraljeval pozitivizem, vendar ni bil samo pozitivističen, temveč mnogo 
starejši, saj ga srečujemo denimo že pri Valvasorju (ta našteva kranjske avtorje ne glede na zvrst 
in vrsto njihovih tekstnih podvigov; tako se v isti vrsti znajdejo avtorji in prevajalci • erskih, znanst­
venih idr. besedil; prav tako Valvasor piscev ne deli po jeziku in skupaj obravnava slovensko, 
nemško in latinsko ustvarjajoče - tudi v tem je presenetljivo blizu sodobnim tokovom v literarni 
vedi21), čeprav za obdobje od Linharta sem po Marnu in deloma še Glaserju tak pristop ni več 
običajen. Starejša slovenska književnost tako ni le sama na sebi nekak »corpus separatum« znotraj 
naše nacionalne literature (s tem, da je brez avtonomnih umetnostnih teženj), temveč je tudi njeno 
preučevanje v okvirih slovenske literarne vede nekaj posebnega, predvsem zaradi 
zaobseganja celotnega slovstva, ne le literature (ampak to je nujnost, ki izhaja iz narave v naš čas 
ohranjenih tekstov starejše dobe in ne morebiti kakšna pozitivistična usedlina, kar bi-sicer tudi 
lahko bila). Ker se literarnovedni pozitivizem, kakor smo že večkrat opozorili, ne omejuje zgolj 
na preučevanje tekstov, ki imajo umetniško vrednost, nas ne more presenetiti, da je najpopolnejši 
terminološki aparat za preučevanje starejšega slovenskega slovstva, pri katerem ni mogoče govoriti 
o avtonomni literarnosti, prispeval ravno naš vrhunski pozitivist Franc Kidrič s tem, ko je razli­
koval pojme slovstvo, pismenstvo, književnost in literatura (za razpravljanje o novejši literaturi 
njihova terminološka diferenciacija niti ni potrebna in se vsaj književnost in literatura že rabita 
sinonimno!),22 medtem ko formalistični in strukturalistični raziskovalni postopki niso dali vidnejših 
rezultatov na področju, ki nas tu zanima. 
Šele v poststrukturalnih časih se zanimanje literarne vede spet ne omejuje tako močno samo 
na literaturo (seveda pa je na nji še vedno poudarek); zato moremo v raziskave starejše slovenske 
književnosti vsaj načeloma zreti s pričakovanjem in optimizmom, ki pa sta relativizirana oz. 
omejena z dejstvom, da po razmeroma zgodnji smrti Jožeta Koruze zelo zelo manjka kvalificiranih 
211 Slovenski srednjeveški rokopisi nedvomno pripadajo sferi učene kulture zlasti očitno (spomeniki Minnesanga), 
čeprav so teksti, ki izvirajo iz kleriške sfere, naslovljeni tudi ali predvsem na nosilce ljudske kulture (molitveni obrazci, 
govor, spovedni obrazci) - toda pripravljajo, tj. prevajajo in prirejajo jih učenjaki. 
21 Valvasor si je v svoji Slavi tudi prizadeval zajeti slovstvo na Kranjskem od začetkov: v srednji vek tako npr. 
posega s trditvijo, da se je pred Trubarjem kranjsko pisalo z glagolskimi črkami. 
2 2 To je zlasti dobro nakazal I. Prijatelj v tekstu z naslovom Literarna zgodovina, v: I. Prijatelj, Izbrani eseji 
I, Ljubljana 1952, 3-36, kjer so mu glavni termini le literatura, književnost (slovstvo v knjižri obliki oz. v njenih pred­
hodnikih, pri čemer je pismenstvo omejeno na srednjeveški čas rokopisov na pergamentu in papirju) in slovstvo. Kidrič 
je svojo terminologijo uporabil v Zgodovini slovenskega slovstva in sledili so mu tudi avtorji Matičinega enako naslov-
lenega dela. 
86 I.GRDINA: SREDNJI VEK NA SLOVENSKEM V LITERARNI VEDI 
raziskovalcev tega področja. Tako je dandanes zanj izrazit literarnovedni strokovnjak le Jože 
Pogačnik, vendar tudi on ni izključno specializiran za starejše slovensko slovstvo (kakor tudi 
Koruza ni bil!), v čemer je verjetno iskati razloge njegovih hudih faktografskih zdrsov v študiji 
Starejše slovensko slovstvo. Čisto ali skoraj čisto svoje raziskovalce je to obdobje slovenske lite­
rarne zgodovine imelo le v prvi polovici našega stoletja (s podaljškom v petdeseta, šestdeseta in 
sedemdeseta leta) v Francu Kidriču, Ivanu Grafenauerju (zlasti po propadu upanja na kariero 
univerzitetnega profesorja), Mirku Ruplu in Alfonzu Gspanu, pri čemer pa je bil Kidrič usmerjen 
prvenstveno na preučevanje reformacije, razsvetljenstva in Prešerna (toda veliko vprašanje je, 
koliko slednja dva tematska sklopa zares sodita v starejšo slovensko književnost23) in sta se Rupel 
in Gspan specializirala za vprašanja protestantizma oz. narodnega pre(po)roda. Tako je edino pri 
Ivanu Grafenauerju bila osrednja pozornost posvečena srednjeveškemu obdobju. Opazno je 
umanjkanje strokovnjaka z raziskovalnim poudarkom na obdobju od konca reformacije do 
pre(po)roda, se pravi za manierizem in barok; zdi se, da je Jože Koruza hotel zapolniti to vrzel in 
je po zbornika Pisanice tičoči se disertaciji svojo pozornost usmeril ravno v ta čas, vendar mu je 
smrt preprečila izdelavo sinteze (prim, njegov načelni spis Obdobje baroka — odprto vprašanje 
slovenske literarne zgodovine in kulturologije, Obdobja 9, Ljubljana 1989, 9-14, ob tem seveda 
tudi že navedeno razpravo Reformacija ter protireformacija in barok v zgodovini slovenskega 
slovstva iz leta 1981). 
Srednji vek v slovenski literarni zgodovini v XX. st. ni bil pojmovan kot posebno obdobje, 
kot čisto posebna entiteta, temveč je bil le poglavje iz našega starejšega slovstva, ki je segalo po 
opredelitvi Franca Kidriča in Ivana Grafenauerja do Zoisove in Vodnikove smrti leta 1819 (pri 
čemer je Grafenauer staro slovstvo izrecno omejil na obdobje do 1768. leta, kakor pozneje celotno 
starejše slovstvo J. Pogačnik; toda Kidrič je, kar za naš problem ni nepomembno, sprva nameraval 
spisati svojo literarno zgodovino do leta 1848, do katerega so segala tudi njegova univerzitetna 
predavanja, medtem ko je Jože Koruza kot njegov ta hip poslednji dedič predaval slovensko lite­
raturo do 1830. leta). Za tistih nekaj slovenskih srednjeveških besed in besedil, ki so, kakor smo 
si že ogledali, bile oz. bila edini povsem nedvoumni in nesporni predmet naše literarne vede, 
drugačen položaj tudi ni bil mogoč (značilno se celo zgodovine slovenske literature, zlasti Matičina, 
v obravnavanju tega časa podajajo tudi v čisto jezikovslovne — ne samo filološke! — sfere, kar je 
znak, kako zelo manjka literarnozgodovinskega gradiva pred letom 1550, ko se lahko začne vsaj 
filološki, tj. kombinirani jezikoslovni in literarnovedni razbor pozitivnih dejstev v za razvito 
znanost primernem obsegu). Tako J. Pogačnik pravi leta 1968 v uvodni besedi v prvi del svoje in 
Zadravčeve Zgodovine slovenskega slovstva: »Slovstveno življenje na Slovenskem med brižinskimi 
spomeniki (IX. stoletje /! = ?/) in Matičkom Antona Tomaža Linharta (1790) je po svoji naravi 
v sebi sklenjena enota. Človek v življenju in v zgodovini tega časa ni nastopal kot absoluten in 
svoboden subjekt.« Nato govori o »esencialni viziji sveta«, ki da se v XVIII. stoletju prelevi v 
»eksistencialno«, s čimer naj bi bila končana prva stopnja človeškega življenja, tj. življenje v 
kulturi, v kateri »funkcija slovstva ni bila, da izraža individualno izkušnjo.« Sploh po njegovem te 
dobe »ni mogoče označiti kar kot zgodovino slovenskega slovstva«, temveč le kot »slovstveno 
življenje na Slovenskem«,24 posamezna razdobja znotraj tega segmenta pa da se navezujejo na 
idejne in slogovne zareze, in sicer na prehod iz srednjega veka v reformacijo in protireformacijo 
ter nato iz tega dvojega v manierizem in barok. Toda velik problem je v tem, da kriteriji te delitve 
niso enotni, niso ene ravni: manierizem in barok sta izrazito slogovni opredelitvi, srednji vek, 
reformacija in protireformacija pa so historične oznake. Metodološko nečisto je mešati to dvoje: 
srednji vek stilno obsega denimo t.i. karolinško renesanso, romaniko, gotiko in končno cvetno 
gotiko . . . In če opažamo v Brižinskih spomenikih drugačen stil besednega oblikovanja kot v 
Stiškem rokopisu, kar ga (npr. inverzni besedni red v sintagmi pri Brižinskih spomenikih nasproti 
tovrstni nezaznamovanosti v Stiškem rokopisu), je potemtakem jasno, da o srednjem veku ni 
mogoče govoriti o enem in enotnem obdobju. Srednji vek je pojem povsem drugega reda označe­
vanja kakor manierizem in barok: ni stilna, temveč historicistična formacija. Treba pa je seveda 
23 Argument za to bi bilo morda dejstvo, da je še Linhartov najpomembnejši in miselno najprodornejši spis 
(njegova zgodovina) neliteraren v današnjem pomenu besede in da je še Prešeren samoumevno pesnil tudi v nemščini, 
kar je bilo po letu 1848 za slovenskega literata problematično početje. Sicer pa o zgornji časovni meji starejšega sloven­
skega slovstva natančno razpravlja J. Koruza v spisu Pojem starejšega slovenskega slovstva, v: J. Koruza, Slovstvene 
študije, Ljubljana 1991, 9-14. V času Ivana Prijatelja in Franca Kidriča je bila meja med starejšo in novejšo slovensko 
literaturo letnica 1848, do katere je s svojimi univerzitetnimi predavanji segal Kidrič, medtem ko je danes meja večinoma 
postavljena na začetek razsvetljensko-prerodnega obdobja, ker se z njim začenja slovenska literatura v modernem 
literarnovednoterminološkem pomenu besede. V igri pa sta kot mejni letnici še 1819 - Kidrič, ki sprva kani napisati 
svojo Zgodovino slovenskega slovstva do leta 1848, jo ustvari le do Zoisove smrti, čemur sledita tudi Matičina Zgodovina 
in Grafenauerjeva Kratka zgodovina, najbrž s premislekom, da tedaj odide z naše literarne scene zadnja velika pred-
prešernovska generacija, torej zadnja generacija, ki ni nesporno ustvarjalka literature v modernem pomenu - in 1830 
(do tega leta je slovensko literarno zgodovino predaval J. Koruza) - z utemeljitvijo, da okoli tega leta nastopi Prešeren, 
ki ima prvi med našimi avtorji ne le namen ustvarjati estetsko polnovredno literaturo, temveč mu to nedvomno tudi 
uspe. Jasno pa vse te periodizacijske zadrege kažejo na to, kako je slovensko slovstvo od svojih srednjeveških začetkov 
enoten fenomen — le da se razvija in spreminja. 
24 J. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva I, Uvodne besede, 5, 6. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 87 
ugotoviti, kaj slogovne razlike oz. spremembe v naših srednjeveških tekstih pomenijo v kontekstu 
velikih stilnih formacij tedanjega časa, kot sta denimo (pred)romanika ali gotika. 
Izgleda, da se Pogačnik problematičnosti svoje periodizacije slovenske književnosti dobro 
zaveda, in zatrdi, da so njegove literarnozgodovinske enote označene po »književnih (stilnih) krite­
rijih«, pri čemer da sta izjema samo »prvi dve obdobji (srednji vek, reformacija s protirefor-
macijo)«, v katerih gre predvsem za kulturno življenje, v katerem še ni prave literature.«25 Toda 
takšne literature ni v slovenščini niti v obdobju z imenom manierizem in barok, v tedanjih tekstih 
navzoče literarne strukture pa nič bolj kot v času reformacije in protireformacije ne napovedujejo 
prihodnje slovenske književnosti v pravem pomenu besede (v primeru proze za prihodnost najbolj 
potencialnoliterarno narativno strukturo eksempel srečujemo že pri Trubarju, ne šele pri Sveto-
kriškem in drugih baročnih pridigarjih, ki jo ravno tako kot prvak naše protestantske reformacije 
uporabljajo za podkrepitev svoje teze, kar seveda ni literarna uporaba omenjene strukture: celo 
več, baročni pridigarji tezo, ki jo eksempel slikovito podkrepi, tudi naravnost izrečejo, medtem ko 
Trubar ne vselej in mora tako poslušalec oz. bralec njegovega eksempla sam iz zgodbice narediti 
tezni sklep, kar je nedvomno bližje pojmu literarnosti in literarne sporočilnosti, kakor ravnanje 
baročnih pridigarjev!). Problematična je nadalje Pogačnikova trditev, da njegove periodizacijske 
enote od pravilnostne dvočlenskosti — ki je posledica konstituiranosti oz., kot pravi avtor, 
konstruiranosti po načelu notranjega konflikta26 (npr. ob že znanem manierizmu in baroku še klasi­
cizem in predromantika, klasika in romantika, realizem in naturalizem - a vsaj v tem primeru 
kakšnega velikega konflikta ni, zato pa stopnjevanje, kar vsaj do neke mere velja tudi za naslednje 
obdobje, ki je dekadenca in simbolizem ) — odstopajo tam, kjer duhovno življenje takšnega 
konflikta ni dovoljevalo, kar se seveda nanaša na srednji vek. Toda tovrstni duhovni pretresi z 
mogočnimi »notranjimi konflikti« so bili lastni tudi temu času, denimo v pojmovanju smrti, ki je 
v predgotski dobi dobra in na freskah uporabljana kot pojoči angel, v gotiki pa je nekaj strašnega 
in je simbolizirana z grozljivimi okostnjaki . . . Nadalje je romanski Kristus, kakor zatrjuje 
G. Duby v Času katedral, bleščeč, Janezov iz Apokalipse, je kralj, ki sodi in gospoduje, gotski pa 
je človeški, je Kristus iz sinoptičnih evangelijev (prim, tudi študije J. Delumeauja o življenjskih 
občutenjih na Zahodu ter na zgodovino mentalitet v srednjem veku nanašajoče se dela J. Le 
Goffa). Ali ni to dramatična razlika, ki bi mogla imeti svoj stilni izraz tudi v različnosti med 
neobičajnim, vzvišenim besednim redom v Brižinskih spomenikih ter med težnjo k običajnemu v 
Stiškem rokopisu (npr. »dela Sotonina« iz Brižinskih spomenikov nasproti »hudim delom« iz 
Stiškega rokopisa)? Seveda ne gre delati prenaglih in preveč navdušenih sklepov, toda natančna 
analiza bi morebiti mogla odkriti v slovenskih srednjeveških tekstih navzočnost stilno načelno 
različnih pristopov k besedilnemu oblikovanju, ki bi jih bilo moč navezati na igre menjav slogov, 
znanih npr. iz umetnostne zgodovine — in bi to ne bilo nikako nasilje nad značajem naših slov­
stvenih spomenikov tistega časa v obliki samovoljnih interdisciplinarnih analogij . . . Za razmiš­
ljanje v tej smeri daje dovolj utemeljitev že sam Pogačnik, ki za Stiski rokopis ugotavlja: »Norma 
literarnega izrazja je postala govorjena beseda,«273 takšno stanje pa ima za nasprotno onemu iz 
Brižinskih spomenikov. Srednji vek torej ni niti stilno niti duhovnozgodovinsko enotna formacija; 
verjetno je po svoji vsebini celo bližji pojmu stilne formacije kot konfliktne enote, kakor je opazil 
Pogačnik, najti pa bo potrebno ustrezno terminološko rešitev, ki bo izhajala iz slogovnih oznak v 
konflikt zapletenih polov. 
Videti je, da je oznaka srednji vek v slovenski slovstveni zgodovini pravzaprav nadomestek za 
pojem staroslovenskega slovstva, ki se je rabil od Janežiča (Pregled slovenskega slovstva, Celovec 
1854) do Kleinmayra (Zgodovina slovenskega slovstva, Celovec 1881)28 za čas od začetkov do 
Trubarjevega književnega nastopa 1550. leta. Vendar je med obema omenjenima terminoma tudi 
pomembna razlika: staroslovensko slovstvo je imelo težišče in upravičilo v starocerkvenoslovanskih 
2 5 J. Pogačnik, Starejše slovensko slovstvo, Ljubljana 1990, 4. 
2 6 Prav tam, 4. 
2 6 a Pa tudi barok je do manierizma prej v stopnjevalnem kot notranjekonfliktnem razmerju. Zdi se, da ena stilna 
obdobja prehajajo v druga harmonično, s stopnjevanjem, druga pa s konfliktom, ali cele negiranjem, torej z nasproto­
vanjem. Iz tega bi bilo morda mogoče izdelati tipologijo različnih stilnih formacij, konfliktnih in stopnjevalnih. 
Dvočlenskost znotraj stilnih formacij je vselej kontrastnega značaja (tudi stopnjevanje je glede na izhodišče svojevrsten, 
dasi ne stoodstoten kontrast), ni pa vedno konfliktna. 
2 7 G. Duby, Le Temps des cathédrales. L'art et la société 980-1420, Paris 1976; isti, Les trois ordres ou l'ima­
ginaire du féodalisme, Paris 1978; J. Le Goff, La civilisation de l'occident médiéval, Paris 1965; isti, Pour un autre 
Moyen age. Temps, travail et culturele en Occident. 18 essais, Paris 1977; J. Delumeau, Le peur en Occident (XIV e -X-
VIIIe siècles). Une cité assiégé, Paris 1978; isti, Le Pèche et la peur. La culpabilisation en Occident ( Х П Г - X V I i r 
siècle), Paris 1983. 
^' J. Pogačnik, Književnozgodovinske določnice, v: Stiski rokopis, Študije, Ljubljana 1992, 50. Že davno prej pa 
je velika stilna gibanja v smeri, kot jo verjetno nekoliko pretirano naznačuje Pogačnik, opažala B. Pogorelec. 
2 8 Tu je opozoriti na zanimivo in pomenljivo tipologijo naslovov slovenskih literarnih zgodovin: najpogosteje se 
imenujejo tako kot Janežičev in Kleinmayrov poskus: Kleinmayru su sledili Glaser, Kidrič, avtorji Matičine Zgodovine 
ter Pogačnik in Zadravec, Janežiču pa Slodnjak in Kos. Uspeh oznake Zgodovina slovenskega slovstva si je mogoče -
če se prav spominjam, je to idejo nekoč lansirala M. Stanovnikova - razložiti z njeno pravilno amfibraško strukturo 
(XXXXXXXXXX). 
I.GRDINA: SREDNJI VEK NA SLOVENSKEM V LITERARNI VEDI 
tekstih, ki so se na podlagi Kopitar-Miklošičeve panonske teorije o izvoru jezika sv. bratov 
Konstantina Filozofa in Metodija, nadškofa panonske in pozneje moravske cerkve, brez težav 
vklapljali v kontekstu slovenske literarne zgodovine. Potem ko so mnogo preprostejši duhovi 
Miklošičevih dedičev (predvsem dva Vatroslava, Jagič in Oblak) dognali, da naj bi bil slovanski 
knjižni jezik sv. bratov identičen z govorico Slovanov okoli Soluna, kar je povsem zanemarjalo 
njegovo književnojezikovno naravo (in ta je že načeloma nekaj drugega od narave ljudskega 
govorjenega jezika), je pojem staroslovenskega slovstva seveda izgubil tla pod nogami in Karol 
Glaser v svoji Zgodovini slovenskega slovstva I (Ljubljana 1895) že govori o tej dobi pod naslovom 
Uvod in cerkvenoslovansko slovstvo, vendar obravnava srednji vek še vedno znatno obširnejše 
kakor pozneje Kidrič. Šele v našem času, ko so se spet začela vrstiti opozorila, kako slovstvena 
dejavnost sv. bratov sodi v našo literarno zgodovino v večji meri, kakor je to mislil razviti slovenski 
pozitivizem s Kidričem na čelu — kajti knjižni jezik Konstantina Filozofa, ki je nastal na podlagi 
govorice Slovanov okoli Soluna, vendar še zdaleč ni bil ta govorica sama, je v generaciji sv. bratov 
služil samo Slovanom v Srednji Evropi, Moravcem in Spodnjim Panoncem; potemtakem se je 
njegova osnova s posebnostmi jezika teh Slovanov ne le obogatila, temveč tudi razširila (torej t.i. 
moravizmi in panonizmi niso nikak »dodatek« oz. lokalistična začimba v starocerkvenoslovanskem 
knjižnem jeziku, temveč integralni del njegove podobe že od časa sv. bratov!) —, je ponovno 
mogoče obsežneje razpravljati o njunem delu tudi za literaturo prednikov Slovencev, ne pa le 
omenjati zgodovinskega srečanja le-teh in »slovanskih blagovestnikov« (kar srečujemo v Kidričevi, 
Matičini in Grafenauerjevi obravnavi tega problema).29 Glede tega vprašanja pa Jože Pogačnik v 
svojih sintezah o slovenskem srednjem veku presenetljivo hodi po poteh svojih predhodnikov, pa 
čeprav je B. Grafenauer že zdavnaj prispeval zelo temeljito argumentacijo za zelo verjetni 
nastanek Metodijevega zakonika Zakon' sudnyi ljudem' v Spodnji Panoniji (vendar je nesrečno 
zapisal, da ima omenjeni pravni spomenik svoj vzor v Eklogi Leona Modrega, kar je anahronizem, 
saj je Leon (VI.) Modri vladal v letih 886—912: res je na začetku njegove vlade nastala Fotijeva 
zbirka zakonov (883-886), vendar se je imenovala Epanagoga, medtem ko je Ekloga zakonik iz 
časa Leona III. ), kar je opozorilo, da je vsaj del korpusa starocerkvenoslovanskih tekstov 
mogoče povezovati na zelo neposreden način s slovensko slovstveno zgodovino. To je toliko 
pomembnejše po Pogačnikovi ugotovitvi, da je »družbeni razvoj v Panoniji in na Moravskem že 
dosegel stopnjo, ko se je ob zavesti istorodnosti že začela kazati tudi neka etnična individualnost 
(različnih slovanskih dežel),« za kar najde tehtno argumentacijo v Metodijevih besedah o svojem 
nasledniku Gorazdu: »To je vaše dežele svoboden mož.«31 Do enakega rezultata je po drugih poteh 
prišla tudi moja razprava Skupnost Slovencev in njih učena kultura v zgodnjih razdobjih srednjega 
veka (ZČ XLIII, 1989, 183—192; tekst je bil spisan že leto prej za simpozij Obdobja 10). 
Po — danes vidimo, da začasnem — izgonu starocerkvenoslovanskega slovstva iz naše literarne 
zgodovine so le-tej za srednjeveško obdobje ostali kot predmet preučevanja le skrajno omejeni 
fragmenti v slovenščini (poleg že omenjanih rokopisov - a Brižinski spomeniki so zaradi 
nedvomnih zvez s starocerkvenoslovanskimi spisi postajali vse bolj problematični kot slovenski 
tekst, kar je doseglo vrhunec v Isačenkovem delu Jazyk a pôvod Frizinskych pamiatok, Bratislava 
1943 — in glos je bil zlasti »popularen« napis mistifikacija na vojvodskem prestolu na Gospo-
svetskem polju (VERI/MA SVETI VERI/PRAVDO BraNY VDOVE),313 ki pa jih je bilo po 
načelih pozitivne znanosti in z njeno metodologijo nemogoče povezati v kakšno pismensko izročilo, 
zato je to obdobje F. Kidrič povsem upravičeno poimenoval kot stoletja beležk brez literarne 
tradicije. S pozitivističnega stališča je ta oznaka povsem točna. Je pa v nasprotju s Kidričem Ivan 
Grafenauer poudarjal pomen neke kulturne tradicije v slovenščini iz karolinške dobe (v razpravi 
Karolinška kateheza ter izvor Brižinskih spomenikov in Čina nado ispovčdajaštiimo sç, Ljubljana 
2 9 Prim, mojo razpravo Skupnost Slovencev in njih učena kultura v zgodejših razdobjih srednjega veka, 
Obdobja 10, Ljubljana 1989, 275—286, na zelo eksaktne jezikoslovne temelje pa je takšne misli postavil Š. Ondruš v 
študiji Genetične zveze slovenske besedne družine res, resen, resnota, resnica, uresničiti . . ., SR XXXIV, Ljubljana 
1986, 101 — 107. Treba je reči, da Pogačnik sicer ugotovi neustreznost (v smislu nazadostnosti) narečja Slovanov okoli 
Soluna za kulturne potrebe Moravcev in Spodnjepanoncev (Zgodovina slovenskega slovstva I, Maribor 1968. 14). 
katerim je bila namenjena cirilmetodijska misija, toda iz tega ne izvede nobenih sklepov in ne naveže niti dela stesi, 
opusa tudi na slovensko slovstveno zgodovino, kar je mogoče zlasti pri Zakonu sudnem ljudem' in pri stesi, spomenikih, 
ki so vzporedni Brižinskim odlomkom (Čin6 nad ispovédajgstiimé sç; Poučenije na pamjatć apostola ili mučenika). 
Zlasti pomenljivo je, da Pogačnik v svoji antologiji starejšega slovenskega slovstva Srednjeveško slovstvo, Izbrano delo, 
Ljubljana 1972, in Starejše slovensko slovstvo od Brižinskih spomenikov do Linhartovega Matička, Maribor 1980) ni 
sprejel nobenega teksta iz cirilmetodijskega izročila (v drugi antologiji je upošteval tudi ljudsko slovstvo). Prim. 
Brižinski spomeniki. Znanstvenokritična izdaja, Ljubljana 1992, 25—27. Poudarka je zlasti vredno dejstvo, da je Kocelj 
sv. bratoma zaupal določeno število učencev. 
3 0 B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda II, Ljubljana 1965, 104. Sojenice našemu uglednemu zgodovi­
narju pri razlagi tega spomenika tudi pozneje niso stale ob strani, v Zgodovini cerkve na Slovenskem (Celje 1991) ga 
napačno omenja kot Zakon sudyi ljudem (str. 58, to bi mogli razumeti kot Zakon sodnikov ljudi, kar seveda ni 
ustrezno). 
3 1 J. Pogačnik, Utemeljitev v razliki, Maribor 1989, 25. 
3 l a J. Toporišič v razpravi Periodizacija slovenskega jezika, SR XLI, Ljubljana 1993, 134, ta napis navaja brez 
opozorila, da gre za mistifikacijo in celo ne ve, da bi naj bil na vojvodskem stolu (misli, da je na knežjem kamnu!). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 89 
1936 - na podlagi določil Karlovih kapitularijev), pozneje pa celo od začetka pokristjanjevanja 
(Irsko-anglosaška misijonska metoda in slovensko pismensko in ustno slovstvo, Zbornik Zimske 
pomoči, Ljubljana 1944, 361-376, dosegljivo tudi v: I. Grafenauer, Literarnozgodovinski spisi, 
Ljubljana 1980, 169-191), ki je določen izraz dobila tudi v do danes ohranjenih pismenskih 
spomenikih. Vendar: Grafenauer ni dokazoval nikake neprekinjene pismenske tradicije, še manj 
seveda literarno32 (to le za ljudsko slovstvo, ki pa ni navezano na pismenstvo!); tako njegov 
koncept v bistvu ne negira Kidričeve oznake (jo pa seveda problematizira in relativizira). 
Grafenauer pozna v svoji Kratki zgodovini za razdobjem praslovanske kulture razdobje sred­
njeveškega pismenstva, ki pa ga deli še na štiri manjše enote (priključitev na Zahod in pričetki 
slovenskega pismenstva; zgodnji srednji vek - srečevanje začetkov slovenskega pismenstva v 
starocerkvenoslovanskim slovstvom, slovensko pismenstvo v 10. in 11. st., slovenska osebna 
imena, ustno slovstvo v zgodnjem srednjem veku; visoki srednji vek - pismensko in ustno 
slovstvo; pozni slovenski srednji vek — pismenstvo, narodno pesništvo (povsod smo opuščali 
podpoglavja splošnega kulturnozgodovinskega značaja)) in razčlenjuje položaj slovenskih 
zapisanih fragmentov v njih (na str. 84 govori o njih kot o slovenskem drobižu, kar je blizu 
Kidričevi oznaki beležka!), izjemno jasno pa na str. 67 pove: »Pravni položaj slovenskega jezika 
pa še dolga stoletja ni nudil možnosti za razvoj pismenstva, ker se je sicer ustno rabil, zapiski pa 
so bili sprva latinski, pozneje nemški.« Tradicija v slovenščini je torej bila lahko le ustna, 
pismenski spomeniki pa so nastajali tu in tam, pri čemer je Kidrič računal na več ali manj popolno 
naključnost, Grafenauer pa na slučajno ohranjene fragmente, ki so se lahko v posameznih 
razdobjih in na posameznih območjih tudi prepisovali, vendar je pri tem šlo za skrajno omejen 
repertoar. Ta je nastal pretežno v času pokristevanja, ko slovenski jezik še ni bil obremenjen z 
neuglednim družbenim statusom svojih nosilcev. Kakšne tradicije v smislu zahodnoevropskih 
nacionalnih literatur pa seveda pri nas ni bilo. A pomembno je, da je tako pri Kidriču kot pri 
Grafenauerju slovensko srednjeveško slovstvo le del neke večje enote, del starega ali starejšega 
slovstva (le v Matičini zgodovini je označeno s posebnim terminom pismenstvo, ki se seveda more 
nanašati le na učeno kulturo prizadetega časa; tako je v bistvu ohranjen Kidričev koncept, poglavje 
o ljudski tvornosti pa je dodano kot »corpus separatum« in je izločeno iz časovne kontinuitete 
učene kulture, kar pri Grafenauerju ni!), kar v bistvu sprejema tudi Pogačnik, ki govori o enotnem 
položaju subjekta v vsem obdobju do razsvetljenstva, kakor smo videli že prej. Že takšno vklju­
čevanje v večje časovne enote dokazuje, kako je vprašanje kontinuitete in njene narave prav­
zaprav ključno vprašanje starejšega slovenskega slovstva ter tako tudi literarnega srednjega 
veka pri nas. 
Poudarili smo že večplastnost pojma kontinuitete: Kidrič povsem točno v srednjem veku ni 
videl nikake pismenske tradicije slovenskih tekstov - kot pozitivist bi jo videl edino v primeru, da 
bi jo mogel dokazati, to pa ne tedaj ne danes ni mogoče na znanstveno neoporečen način - , ki 
je ni zagovarjal niti Ivan Grafenauer, je pa pri tem opozarjal na splošnokulturno oz. še širšo civi­
lizacijsko kontinuiteto. V bistvu kontinuiteto tega tipa poudarja tudi Pogačnik v svojih temeljnih 
sintezah za ta čas (1968, 1973 — skrajšana oz. zgoščena verzija njegove in Zadravčeve Zgodovine 
slovenskega slovstva, 1990). Tako nam zatrdi: »To (= srednjeveško) slovstvo (beseda teče kajpak 
o spomenikih v slovenščini) ni nastalo organično; slučaj je v njem osnovna značilnost. (. . .) 
Vendar so ohranjena besedila zemljepisno tako razprostranjena, da zajemajo večino slovenskega 
etničnega ozemlja (? — Štajerska, Prekmurje, Bela Krajina!). Fragmentarnost torej kljub vsemu 
dovoljuje sklep, da so se slovenske pokrajine v okviru možnosti in časa udeleževale splošnega 
kulturnega in literarnega procesa.«33 Zato pa je bil Jože Koruza nekoliko radikalnejši in je ob 
odkritju Starogorskega rokopisa napisal razpravo Oživitev vprašanja pismenske tradicije v 
srednjem veku (J. Koruza, Slovstvene študije, 39—46, prvič objavljeno v JiS XIX, Ljubljana 
1973/74, 204—211) ter v nji domneval neko slovensko pismensko tradicijo vsaj za temeljne 
krščanske molitvene obrazce skozi ves srednji vek, vendar je moral za to svojo tezo dramatično 
priznati, kako manjka »ilustrativnega« (značilno ne: dokaznega!) gradiva. Na zahodnem robu 
slovenskega nacionalnega ozemlja, v območju italijanske pravopisne sfere, je v zvezi z Alasiem 
takšno - a izrazito delno, prostorsko, najbrž pa tudi časovno omejeno - tradicijo, kakor opozarja 
Koruza, dopuščal že Kidrič (F. Kidrič, Fra Gregorio Alasia de Sommaripa, LZ 1924, 107), toda 
njen obseg ni mogel porušiti njegove temeljne oznake za ta čas, namreč stoletja beležk brez lite­
rarne tradicije. Koruza je potemtakem malce zaostril Grafenauerjevo misel o slovenski srednje-
, : I. Grafenauer ima za začetnika slovenske književnosti povsem jasno P. Trubarja (Kratka zgodovina . . , 100), 
kako pa bi pred nastankom književnosti obstajala tradicija kontinuiranega razvoja slovenskega knjižnega jezika od prvih 
zapisov (Brižinski spomeniki) do danes, kar je teza, ki jo nekateri jezikovslovci pripisujejo I. Grafenauerju (npr. A. 
Vidovičeva Muha, Zgradba tvorjenk v Brižinskih spomenikih, Obdobja 10, 51), a je ta glede nje povsem nedolžen, je 
logičnemu mišljenju seveda velika uganka. Kako ne drži razlaganje misli I. Grafenauerja v zgoraj navedenem smislu, 
izpričuje tudi dejstvo, da je bil Grafenauer pristaš ideje o temelju Trubarjevega knjižnega jezika v govorici Raščice; ker 
od tam ni ohranjen noben spomenik slovenščine iz srednjega veka, je torej jasno, da je omenjeni učenjak knjižni jezik 
našega vodilnega protestantskega reformatorja štel za novo tvorbo. Ob tem je že načelno treba reči, da vsa književnost 
. niti ni spisana v nacionalnem knjižnem jeziku, kar velja zlasti za starejša obdobja! 
33 J. Pogačnik-F. Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva, Maribor 1973, 36. 
9 0 I.GRD1NA: SREDNJI VEK NA SLOVENSKEM V LITERARNI VEDI 
veški kulturni tradiciji, ki jo je najverneje nadaljeval Pogačnik, vendar je pomembno, da je ljub­
ljanski profesor zagovarjal le tradicijo prepisovanja temeljnih molitvenih obrazcev, kar pa je prav­
zaprav nenavadno, saj je v njih sam ugotavljal razmeroma veliko različnost ne le na ravni 
besednega reda, temveč tudi smisla (Celovški rokopis: Oča naš, kir si v nebesih — Starogorski 
rokopis: Oča naš, ker si v nebesih; CR: pridi bogastvu tvoje — StR: pridi k nam tvoje bogastvo; 
CR: bodi vola tvoja - StR: izidi se tvoja vola; CR: kruh naš vsedani daj nam danas — StR: daj 
nam donas ta vsadani kruh itd.; razlike v Veri so še večje),34 da o »pravopisu« (zlasti pri posebnih 
slovanskih glasovih) sploh ne izgubljamo besed. Nedvomno bi prepisovalno izročilo zagotavljalo 
tudi v grafiki vsaj podobnost, če ne tudi že enakosti med rokopisi, ki vsebujejo isti tekst, a o čem 
takem ni ne duha ne sluha. Edini argument, ki morebiti zares govori za kakšno prepisovalno 
tradicijo slovenskih srednjeveških besedil, je dejstvo, da je Starogorski rokopis, nastal med 1492 
in 1498, spisan v »nemškem pisnem načinu« (Koruza) in da se s svojim vsaj deloma nadnarečnim 
idiomom dviguje nad tekst v našem jeziku iz vsakdanjega življenja v Beneškoslovenskem rokopisu 
(narečni jezik, »italijanski pisni način«), ki je bil ustvarjen v primerljivem času ravno tako na 
zahodnem robu slovenskega ozemlja.35 Toda nadnarečni značaj jezika Starogorskega rokopisa bi 
lahko bil tudi posledica zgolj ustnega prenašanja slovenske tradicije v okvirih cerkve - in »nemški 
pisni način« pisca tega spomenika, Lavrencija iz Mimika, je lahko tudi rezultat njegovega more­
bitnega zelo konservativnega šolanja (kolikor je mogoče sklepati iz Koruzove razprave, ki se 
naslanja na izvajanja Angela Cracine v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1974 Staro­
gorski spomenik, str. 140—143, in v brošuri Antiche preghiere popolari slovene del Santuario di 
Castelmonte, Udine 1974, je Lavrencij pisal tudi druge tekste v takšnem načinu, saj je bil ravno 
s pomočjo besedil, spisanih od iste roke kot Starogorski rokopis, ki seveda ni podpisan, le-ta tudi 
datiran in njegov avtor identificiran!), ali življenjske usode, preden je postal vikar na Sveti gori. 
Nedvoumen dokaz o prepisovalni tradiciji našega jezika v srednjem veku bi mogel biti Lavrencijev 
»nemški pisni način« samo v primeru, da bi njegovi neslovenski teksti bili spisani drugače, v huma-
nistiki in ne v gotici (ampak kako bi potem identificirali Lavrencijevo roko v Starogorskem 
slovenskem fragmentu, ki, kot smo že rekli, ni podpisan!?), in bi bilo grafiko slovenskega besedila 
mogoče pripisati edino pismenskemu izročilu, ki bi bilo za ta idiom v navadi. Odkritje staro­
gorskega rokopisa pa je dalo peruti jezikoslovcem, ki so imeli slovensko pismensko tradicijo (a 
brez Koruzove omejitve na temeljne molitvene obrazce!) odtlej v srednjem veku za dokazano. 
Breda Pogorelec je brž lansirala svoje zelo drzne hipoteze o slovenskih pismenskih jezikih 
v srednjem veku. Izgleda, da jih je v ognju novega odkritja premalo premišljeno imenovala 
»pismene jezike« (to terminologijo je za njo povzel v svoji Slovenski slovnici druge pomnožene in 
poboljšane izdaje — Maribor 1984, str. 685 - tudi Jože Toporišič), kar je po premisleku nato 
popravila v »pisne jezike« (to je ustrezneje, saj je pismen človek, ne pa jezik!), toda dejansko gre 
za pismenske jezike, saj dokazuje njihovo tradicijo, ki premore vse lastnosti pismenstva. Pogo-
relčeva je svoje poglede razložila v več razpravah, izmed katerih je najbrž ključnega pomena sinte­
tični pregled Razvoj slovenskega knjižnega jezika, SSJLK-Informativni zbornik. Dodatek, Ljub­
ljana 1974, 1-24 (poglavje Slovenski pismeni jezik od (9.) 10. do 15. stoletja), najširše pa so njene 
misli dosegljive v srednješolskem učbeniku Slovenski jezik II, Maribor 1983, 16—19 (kajti ljudem 
izven slavistike je omenjena razprava vendarle nekoliko težko dosegljiva, kar pa je velika škoda, 
saj gre za tekst, ki inavgurira pomembne nove ideje, vredne temeljite diskusije, a ta je — značilno 
— izostala!). Tenor njenih izvajanj je, da je v srednjem veku obstajala pismenska tradicija v 
slovenskem jeziku, razvijala pa se je skozi več pismenskih jezikov. Avtorica (na tem mestu 
poosebljena v zgodovino) pravi: »Zgodovina predpostavlja razvoj tako imenovanega kulturnega 
jezika v času razcveta slovenske predfevdalne družbe (verjetno ima v mislih Hauptmannovo staro-
slovensko družbo, kajti B. Grafenauer je dokazoval zgodnjefevdalni značaj samostojne karan-
tanske kneževine) na karantanskem knežjem dvoru. Kasneje je v tem prvem upravnem in 
kulturnem središču slovenskega prostora nastal tudi najstarejši slovenski pismeni jezik, tako 
imenovani slovenski pismeni A, ki nam je sporočen v brižinskih (freisinških) spomenikih (I. in III. 
spomenik kot primer vezane formule molitvenega obrazca; II. spomenik kot primer prvega umet­
nostnega besedila).«36 To je vsekakor drzna izpeljava sklepov Pogačnikovega raziskovanja BS, ki 
je v drugem fragmentu odkrilo kompozicijske prvine umetnostnega oblikovanja (sedminska simet­
rična arhitektonika 7-1-7, v BS I in III navadna sedminska arhitektonika), kajti BS II je vendarle 
zgolj uvodni govor v 2. karantanski spovedni obrazec oz. BS III. Sploh je po mojem nekoliko 
problematično obravnavati ta dva teksta povsem separatno: ključnega pomena je dialoškost med 
njima, česar do sedaj literarnovedni strokovnjaki žal niso opazili. Imela pa bi študija o tem lahko 
presenetljiv sklep, kako bahtinovska (M. M. Bahtin) polisemičnost nepolifoničnega teksta tu rase 
3 4 J. Koruza, Slovstvene študije, 43 in dalje. 
3 5 Prav tam, 41. 
3 6 B. Pogorelec, Razvoj slovenskega knjižnega jezika, SSJLK-Informativni zbornik. Dodatek, Ljubljana 1974, 1. 
Prim, še njeno razpravo Pomen Starogorskega spomenika za zgodovino slovenskega knjižnega jezika v temu srednje­
veškemu fragmentu posvečeni številki revije JiS (št. 6-7), Ljubljana 1973/74. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 91 
v svoje popolno nasprotje, v manovsko (P. de Man) dialoškost. Pogorelčeva ne podaja nikakšne 
argumentacije za to, da je slovenski krščanski kulturni jezik bil razvit iz jezika vodilne karantanske 
plasti, vendar je to misel mogoče braniti z dejstvom, da se je v Karantaniji krščanski misijon začel 
pri knežji dinastiji in veljakih ter se je hočeš nočeš moral učiti jezika Karantancev na podlagi stikov 
s »stebri družbe«; tako je njena misel vsekakor utemeljena. Pogorelčeva žal ne pove, kako gleda 
na jezikovne razlike med BS I in BS II oz. BS III, ki jih je opazil Ivan Grafenauer in domneval 
različen prostor nastanka ter deloma tudi razširjenosti prvega in drugega karantenskega obrazca 
(ožja Karantanija - Spodnja Panonija). Nadaljni razvoj slovenskih pismenskih jezikov Pogo­
relčeva vidi v delni diskontinuiteti: uveljavijo se pismenski jeziki tipa B (B 1 imamo v Celovškem 
rokopisu, B 2 v Stiškem - spovedni obrazec, B 3 pa v Beneškoslovenskem; medtem ko so odmevi 
B 1 občutni v delu Stiškega rokopisa - predpridižna pesem Naš gospod, prevod Salve regina, če 
izvzamemo bohemizme, in v Starogorskem rokopisu); poudarja bistveno razliko med vzvišenim 
stilom Brižinskih odlomkov in spomeniki poznega srednjega veka, katerih jezik opisuje kot 
bližanje živi govorici. To bi moglo biti navezano na stilno in duhovno spremembo, ki je nastala 
z uveljavitvijo gotike. 
Vidimo torej, da ni težko poiskati argumentov za razvoj, kakor ga razlaga Breda Pogorelec; 
priznati je, da so njene teze logične. Toda zgodovina in logika ne gresta vedno z roko v roki in 
harmonijo idej naše raziskovalke zmoti ker nekaj stvari. Najmočnejši ugovor njenim razlagam 
predstavlja dejstvo, da mora skoraj za vsak slovenski srednjeveški tekst najti drug tip ali podtip 
pismenskega jezika, saj je za dokazovanje pismenske tradicije ključnega pomena ravno njena 
ustaljenost, ki zadeva tudi grafično podobo. To načeloma pomeni majhno razlikovanje med zapisi 
enega glasu (seveda tudi celotnih obrazcev), a te razlike so v slovenskih srednjeveških tekstih 
enormne in prej kažejo na to, da je vsak zapisovalec sproti iskal najustreznejšo rešitev, kakor pa 
da je prepisoval (posebni slovanski glasovi!). Grafika nedvoumno dokazuje zgolj zapisni značaj 
slovenščine srednjeveških odlomkov. Presenetljivo je tudi dejstvo, da je besedni red v obrazcu 
Vere iz Starogorskega rokopisa na nekaterih mestih bolj arhaičen kot v istem tekstu Celovškega 
rokopisa. So to usedline jezika A, ki jih je nedvomno opaziti tudi v posameznih arhaizmih Očenaša 
v Celovškem rokopisu (Očenaš v Starogorskem rokopisu je manj konservativen od tega!)?37 
Vsekakor ostajajo teze Pogorelčeve najresnejši jezikoslovni poskus po zapopadenju celotnega jezi­
kovnega razvoja v slovenskem srednjem veku; njen zgodovinsko-sociolingvistični pristop je izven 
dvoma daleč sodobnejši kot obravnave tega obdobja pri drugih slovenskih jezikoslovcih. Vendar: 
ker imajo le-ti že od nekdaj to in ono reč med sabo, primerne diskusije o hipotezah, ki smo jih 
pravkar predstavili, ni bilo. Tako zaenkrat vse te misli še čakajo resnično kritičnega pretresa. 
Breda Pogorelec se od drugih naših jezikoslovcev loči po razmeroma temeljitem poznavanju 
historične problematike (vendarle pa bo morala popraviti svoje pisanje o »večjezični pesnitvi«38 
Oswalda Wolkensteinskega, saj v resnici gre za več tekstov). J. Toporišič je kot drugi najvidnejši 
jezikoslovni raziskovalec našega srednjega veka, čigar ideje so zanimive tudi s stališča literarne 
vede, mnogo manj zanesljiv, o čemer drastično pričujejo nekatere njegove zelo čudne trditve. V 
Slovenski slovnici druge poboljšane in pomnožene izdaje iz leta 1984 v oči pade npr. njegova 
trditev, da je »Ivan Grafenauer /.../ (v nasprotju s F. Kidričem, ki je menil, da gre za slučajno 
nastala in med seboj nepovezana besedila) postavil danes precej splošno sprejeto tezo o pred-
knjižnem izročilu, od katerega pa so se nam ohranili le odlomki,« toda med Ivanom Grafenauer-
jem in Kidričem, kakor smo pokazali, ni sto- ali celo stodvajsetodstotne različnosti oz. izključujoč-
nosti. Prav tako ni res, da je bila misel o neslučajnem nastanku slovenski srednjeveških fragmentov 
»precej splošno sprejeta«, saj smo že videli, kako o tem sodi Pogačnik. Toporišič govori o Grafe-
nauerjevem razumevanju civilizacijske in kulturne kontinuitete zelo nejasno. To je posledica 
njegovega dokaj neobremenjenega pristopa k problemom našega srednjega veka, za kar je ilustra­
tiven tudi sledeči primer: po J. J. Mikkolu Toporišič nekritično povzema domnevo o izpričanju 
staroslovenske besede vladyka40 z imenom Walduco (to se najde v nekaj verzijah Psevdofredegarja 
kot ablativ: »cum Walduco«). A to misel je tehtno zavrnil že Milko Kos (O bolgarskem knezu 
Alcioku in slovenskem knezu Valuku, v: M. Kos, Srednjeveška zgodovina Slovencev, Ljubljana 
1985, 148, 149; izvirna izdaja te razprave je izšla že v Šišićevem zborniku v Zagrebu leta 1929, 
251-258).' 
V zadnjem času je Toporišič lansiral tudi hudo daljnosežno idejo o Celovškem oz. Rateškem 
rokopisu (prim, geslo Rateški rokopis v Enciklopediji slovenskega jezika, Ljubljana 1992, 242). 
Trdi, da je besedna posebnost tega spomenika »bogastvo« na mestu kraljestva v obrazcu Očenaša 
(a enaka formulacija je tudi v Starogorskem rokopisu in še Trubar 1575. leta toži, kako napačno 
je na tem mestu moliti z bogastvom - ne gre torej za nikako posebnost!) ter jo razlaga povsem 
brez utemeljitve kot božanstvo (»verjetno pa ta beseda pomeni 'božanstvo'«). Ta razlaga je zares 
unikatna in v vsakem pogledu antološka ter v bistvu sproža hud kristološki zaplet: ker gre za 
17 J. Koruza, Slovstvene študije, 45. 
3 8 B. Pogorelec, Razvoj slovenskega knjižnega jezika, 3. 
39 J. Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 1984,2 685. 
4 0 Prav tam, 644. 
92 I.GRDINA: SREDNJI VEK NA SLOVENSKEM V LITERARNI VEDI 
molitev, ki jo je Kristus sporočil svojim učencem, formulacija »pridi k nam tvoje božanstvo« lahko 
pomeni le dvoje: ali da Jezus kot učlovečeni sin Božji ni božanski oz. ni del božanstva (saj naj 
božanstvo Očeta šele pride!) in je torej le prerok, ali pa, da to je in je Bog Oče, ki se v Očenašu 
nagovarja, separatno božanstvo - toda eno in drugo je s stališča katoliške teologije herezija. Če 
bogastvo torej res pomeni božanstvo, je edini mogoči sklep, da so bili tisti, ki so imeli opraviti z 
molitvijo po formuli Celovškega rokopisa, izprijeni heretiki, zgodovinski viri pa o čem takem 
molčijo. Toporišičeva rešitev je po moji sodbi hudo za lase privlečena in premalo premišljena.41 
Prišli smo v našem Pretresu raziskav slovenskega slovstvenega srednega veka do točke, ko se 
moremo obširneje posvetiti posameznim problemom. 
Za danes verjetno najstarejše zapise kakšne besede tistih Slovanov, iz katerih so izšli Slovenci, 
moremo imeti - če seveda odštejemo najrazličnejša imena - glose v Clm 14008 (fol. 28), ki po 
dataciji B. Bischoffa segajo v zadnjo tretjino 9. st. Izpričane so sledeče slovanske besede: isiku, 
komusdo, imeti in bepoveleni.42 Kolikor je meni znano, se z njimi ni podrobneje ukvarjal noben 
slovenski filološki strokovnak, izostala pa je tudi jezikoslovna analiza, ki jo je napovedal B. 
Bischoff v razpravi, kjer je objavil vest o slovanskih nadvrstičnih glosah v Clm 14008. Pogačnik v 
svoji Zgodovini slovenskega slovstva 1968. leta omenja navedene glose,43 vednar med viri in lite­
raturo ne navaja Bischoffove razprave, ki jih je prezentirala znanstveni javnosti že leta 1937. To 
lahko pomeni samo, da je naš učenjak z vestnim delom v Münchenski državni knjižnici sam, mimo 
Bischoffa, odkril pomen kodeksa Clm 14008 za slovensko zgodovino ter zgodovinsko kritiko prišel 
do enakih sklepov glede njegove starosti kot znameniti nemški paleograf. Tudi Pogačnikova 
znanstvena akribija se je dokopala do spoznanja, da kodeks izhaja iz svetoemmeramskega samo­
stana v Regensburgu, kar je velikega pomena, saj so zveze tega samostana s slovenskim prostorom 
izpričane skozi prevod Svetoemmeranske molitve v Činu nado ispovédajostiimó sç, ki je sicer 
ohranjen v okvirih cirilmetodijanskega izročila, vendar predstavlja zgodnjo stopnjo na poti k 
prvemu in drugemu karantanskemu spovednemu obrazcu, kakor sta se nam ohranila v BS I in 
BS III (in ta dva sta se nedvomno rabila v prostoru tistih Slovanov, iz katerih so izšli Slovenci). 
V raziskavah slovenskega imenskega gradiva je veliko novost v obravnavanem obdobju 
pomenila študija Otta Kronsteinerja z naslovom Die alpenslawischen Personennamen, Wien 1975, 
ki je za slovensko slovstveno zgodovino pomembna zaradi teze, da Ramovševo prikazovanje 
slovenskega jezikovnega razvoja do 11. stoletja ni ustrezno in da predstavlja alpska slovanščina do 
tega časa posebno entiteto ter ni le razvojna stopnja na poti od praslovanščine k slovenščini, kar 
ima važne posledice zlasti v zvezi z značajem Brižinskih spomenikov. Vendar je V. Cvetko Orešnik 
v razpravi Slovenskost Brižinskih spomenikov in nekatere novejše hipoteze o njih, Obdobja 10, 
35-50, temeljito ovrgla Kronsteinerjeve razlage in razpravo vrnila na Ramovševa izhodišča. 
Odgovor avstrijskega učenjaka na izvajanja Orešnikove (Zur Slowenizität der Freisinger Denk­
mäler und der alpenslawischen Personennamen, Die slawischen Sprachen, Band 21, Salzburg 1990, 
105-111) ne sodi več v območje jezikoslovja, temveč bolj dušeslovja, saj je Kronsteiner očitno 
izgubil živce. V svojem besu pa je tudi zatrdil, da so Brižinski spomeniki iz 8. stoletja (ne da so 
od tedaj njih viri!), kar bo nedvomno-zelo težko dokazati celo možu, ki si z nezaslišano oblast-
nostjo drzne poučevati druge o znanstvenem delu. 
Teza o obstoju karantanskega latiničnega pismenstva, ki jo je za čas od Karla Velikega oz. od 
pokristjanjenja prednikov Slovencev, kakor smo že videli, zagovarjal Ivan Grafenauer, je v 
zadnjem času doživela pomembno afirmacijo. A. Pleterski je v spisu Novi pisani viri o najstarejši 
slovenski zgodovini (ZC XLI, Ljubljana 1987, 335-338) poročal o knjigi B. Bischoffa Saizburger 
Formelbücher und Briefe aus Tassilonischer und Karolingischer Zeit, München 1973, v kateri je 
le-ta na podlagi obvestil in prepisov paleografa F. Forsterja iz 18 st. objavil pomembne vire in 
notice o zgodnjeslovenskem srednjem veku. Forster je pisal o obstoju barbarskih tekstov v nekem 
salzburškem kodeksu (Bischoff ga postavlja na konec 8. in v začetek 9. stol.), ki so mu bili nera­
zumljivi, in jih zato ni prepisal. To je močna posredna potrditev, da je kristjanizacija na območju 
salzburške cerkve v resnici potekala tako, kot si je predstavljal Ivan Grafenauer, se pravi po irsko-
41 To velja sicer za marsikatero trditev v njegovi Enciklopediji slovenskega jezika, Ljubljana 1992. Drastičen 
primer je, denimo, geslo »vêrz« (str. 349), ki pravi: »glej vrstica« (str. 358), tam pa najdemo zares kolosalno tolmačenje: 
»Ne od levega in ne do desnega zrcalnega roba segajoča vrsta napisanega/tiskanega, večinoma z navpično levo porav­
nanim robom, v posebnih primerih s težiščem na sredi (likovne pesmi). — Sopomenka vêrz, stih.« To pomeni, da je 
časopis ali časnik v stolpcih (razen skrajno levega in desnega stolpca, kjer utegne nastati problem glede na Toporišičevo 
definicijo) zbirka ali zbornik verzov, kar velja tudi za telefonski imenik. Za tega pa je že pokojni D. Pirjevec zase 
značilno in nazorno razložil, da ni literatura (kar je pomembno, saj verzi načeloma težijo k literarnosti), in to zato ne. 
ker literarna veda pravi, da ni, nakar je pribil: »Literarna veda - to sem pa jaz!« Skratka, pozornemu bralcu se v Enci­
klopediji slovenskega jezika obeta mnogo kratkočasnega, mestoma celo prav zabavnega branja. Toporišičev unikat je 
npr. tudi termin »zavijanje«, ki naj bi pomenil prozodijo (v SSKJ tega pomena pri glagolniku zavijanje ni moč najti -
sicer pa sproža navedeni novoskovani termin zelo žive asociacije!). Zaman pa človek v tem priročniku išče terminologijo 
sodobnega jezikoslovja in razmišljanja o jeziku, že bistvenih pojmov Austina in Chomskega ni nikjer. 
4 2 B. Bischoff, Über Einritzungen in Handschriften des frühen Mittelalters, Zentralblatt für Bibliothekswesen 
LIV, 4. zvezek (1937), 173-177, zlasti 175 in 176. 
4 3 J. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva I, Maribor 1968, 18. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 93 
anglosaški metodi, v kateri so imeli določen prostor tudi barbarski jeziki. Seveda ni nujno, da gre 
v omenjenem primeru za slovenske tekste (kodeks, ki ga je imel v rokah Forster, je trenutno 
izgubljen), hipotetično bi ti lahko bili tudi irski ali avarski (kajti barbarski jezik, ki ga Forster ni 
razumel, nemški ni mogel biti, ker je bil paleograf Nemec), toda salzburški misijon je v drugi 
polovici 8. st. uspešno potekal na nenemškem območju pač le v Karantaniji. S konfrontacijo 
obvestil iz spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev ter iz razprave Črnorizca Hrabra o 
pismenkah sem dodatno argumentacijo za obstoj predcirilmetodijskega karantanskega latiničnega 
pismenstva v Spodnji Panoniji in Karantaniji podal tudi sam (I. Grdina, Paleografska in historična 
problematika, v: Brižinski spomeniki. Znanstvenokritična izdaja, Ljubljana 1992. 25, 26). 
Raziskave Brižinskih spomenikov so bile v obdobju 1968-1983 zelo intenzivne. 1968 je izšla 
njihova munchenska izdaja, sledila ji je Kronsteinerjeva 1979 (Die slawischen Denkmäler von 
Freising. Der Text. Studienausgabe, Klagenfurt 1979) in končno tudi izdaja Dri SAZU (Brižinski 
spomeniki. Znanstvenokritična izdaja, Ljubljana 1992 — prva izdaja BS z barvnim faksimilom v 
naravni velikosti). Svoj pogled na vsa ta prizadevanja sem podal v tej ediciji, zlasti v poglavju Oris 
raziskav (str. 154—160), ki se deloma naslanja na historiat preučevanj BS B. Grafenauerja v kritiki 
njih münchenske izdaje (Zgodovinarjeva paralegomena k novi izaji Freisinških spomenikov, ČZN 
n. v. V, Maribor 1969, 144—172). Sicer pa ta, za sedaj poslednja izdaja BS, obsega 2 paleografska 
prepisa celotnega teksta odlomkov (diplomatičnega in kritičnega), fonetični prepis (T. Logar, prvi 
prepis v mednarodni fonetični transkripciji in z akcentuacijo), rezultate zgodovinske kritike, opis 
kodeksa Clm 6426 (materialni, vsebinski — M. Smolik), bibliografijo spisov o BS (M. Kranjec), že 
omenjeni oris raziskav, slovar besedja BS (J. Zor) ter prevode v sodobno slovenščino, latinščino 
(K. Gantar), nemščino (K. D. Olof) in angleščino (G. Stone). Za dva paleografska prepisa sem se 
odločil zato, ker ima izdaja ne le analitični, temveč tudi sintetični značaj in povzema vsa relevantna 
iskanja dosedanjih prepisovanj (v kritičnem aparatu in opombah - analogno je ravnal tudi Tine 
Logar v svojem fonetičnem prepisu z dosedanjimi fonetičnimi prepisi). 
Rezultati historične kritike so pokazali enake rezultate kot pri M. Kosu (njegova in 
Ramovševa izdaja BS iz leta 1937; M. Kos, Paleografske in historične študije k freisinškim spome­
nikom, ČJKZ, V, Ljubljana 1924, 1—37; isti, Nove študije k freisinškim spomenikom, ČJKZ, VIII, 
Ljubljana 1931. 126-146; navedeni razpravi sta dosegljivi tudi v: M. Kos, Srednjeveška zgodovina 
Slovencev, Ljubljana 1985. 53—107). Ker je v uredniškem odboru za izdajo BS pri SAZU pre­
vladalo mnenje, da vzporedna starocerkvenoslovanska in starovisokonemška besedila niso nujno 
potrebna za znanstvenokritično edicijo samih slovenskih fragmentov, se je njih vnovična objava 
(prva po Vondraku in I. Grafenauerju) spet premaknila v prihodnost; načrtuje se za zbornik 
razprav o BS. ki bo izšel po simpoziju o njih. Ta bo predvidoma v letu 1994 (tisočletnica smrti 
škofa Abrahama, s katerega časom ali celo osebnostjo so spomeniki slovanskega jezika v Clm 6426 
povezani). 
Kar zadeva Pogačnikovo trditev v študiji Starejše slovensko slovstvo: »Mimogrede (!) naj bo 
/.../ omenjeno, da v kvalificiranih strokovnih krogih obstaja resen dvom v pravilnost datiranja 
Brižinskih spomenikov/,/«44 je reči, da je zapisana preveč neobvezno (mimogrede omenjeno!), da 
bi imela večjo težo. Nič ni navedeno, kdo predstavlja te »kvalificirane kroge« (če me spomin ne 
vara, mi je nekoč g. dr. Pogačnik ustno zaupal, da naj bi šlo za samega B. Bischoffa, govoril pa 
je tudi o nekakšnih dvomih Milka Kosa pod konec življenja). Zgodovinska kritika zaenkrat ni 
mogla zavreči ali preseči argumentov Kosove datacije. 
Čisto literarnovedno raziskovanje stila in kompozicije BS je po Pogačniku (v izdaji iz leta 1968 
Kompositorische und stilistiche Besonderheiten der Freisinger Denkmäler, str. 121 — 156) nada­
ljeval G. Giesemann (Mensch- und Gottbezogenheit in ihrer biblischen Verankerung. Theologisch­
literarische Relevanz von Strukturen im Freisinger Denkmal I, Obdobja 10, Ljubljana, 1989, 
103-114). Giesemann opazuje teološko sporočilnost BS I v povezavi s kompozicijsko (govor in 
končni del: I. in VI. »odstavek«, 2 veroizpovedi: II. in V. »odstavek«, obtožba in pričakovanje 
milosti: III. in IV. »odstavek«) in opaža dinamico konstrukcijo razmerja med Bogom in človekom 
(pozitivni: negativni pol) s stopnjevanji ter nasprotovanji znotraj simetrične zgradbe teksta. To 
nemški učenjak nedvomno odkriva pod vplivom Pogačnikove kompozicijske razčlembe BS II 
(Zgodovina slovenskega slovstva I iz leta 1968, 60 in dalje, Starejše slovensko slovstvo, 72 in 
dalje), ki pa ni šestinska, temveč sedminska (in simetrična: 7-1-7), medtem ko je v obeh karan­
tenskih spovednih obrazcih, v BS I in BS III, Pogačnik ugotavljal nesimetrično sedminsko arhitek-
toniko (BS I: spovedni uvod oz. začetna molitev, izpoved vere, obtožba, prošnja za odpuščanje, 
kesanje, pokora, spovedni sklep oz. sklepna molitev,; BS III: spovedni uvod oz. odpoved hudiču 
in izpoved vere, priprošnjiki za dosego milosti, obtožba, odpuščanje, kesanje, Bog kot poroštvo 
milosti, spovedni sklep - korespondiranje med posameznimi deli ni zasnovano na simetriji, temveč 
na osi. ki jo predstavlja drama odpuščanja greha).45 Mimo Pogačnikovih in Giesemannevih spisov 
4 4 J. Pogačnik, Starejše slovensko slovstvo, 22. 
4 5 Načelno je o kompozicijskih in stilnih vprašanjih srednjega reka v naši literarni vedi najgloblje razpravljal J. 
Pogačnik v Zgodovini slovenskega slovstva I iz leta 1968 (str. 77-81 ; brez bistvenih sprememb tu Ji v: Starejše slovensko 
slovstvo. 89-95). seveda pa je vir njegovega navdiha in vednosti o teh rečeh predvsem znameniti spis E. R. Curtiusa 
94 lGRDINA: SREDNJI VEK NA SLOVENSKEM V LITERARNI VEDI 
je za stilno preučevanje BS pomembna tudi razprava T. Priestlyja Sound-Structures in the Second 
Freising Fragment, Obdobja 10, 75—85, čeprav je v bistvu jezikoslovna. Priestly ugotavlja rabo 
»glasovne orkestracije« (asonance, aliteracije, postopek, imenovan »chiming«), ni pa moč dokazati 
glasovnega simbolizma. Kljub temu avtor sodi, da v BS II najdevamo toliko umetelno rabo 
glasovnih struktur, da lahko oblikovanost spomenika označimo kot »pesniško«.46 
Nenavadno pomenljiv je za nas podatek, da si je A. Isačenko pred smrtjo prizadeval za svojo 
ponovno izdajo BS pri SAZU. Očitno ga verzija iz leta 1943. ki je izšla na Slovaškem, ni več zado­
voljevala. Glede na to, da si je edicijo želel pripraviti za slovenskega založnika, si je lahko pred­
stavljati smer revizije njegovih tez iz časa II. svetovne vojne: očitno je presegel svoje zanikanje 
slovenskosti virov BS (ne pa tudi samih BS, ki jih je štel za slovensko redakcijo moravsko-
cerkvenoslovanskih tekstov). 
Bolj v rubriko vesele kot resne znanosti pa sodi trditev J. Toporišiča v njegovem samozvanem 
»zakladu slovenskega jezika« oz. Enciklopediji slovenskega jezika, da so Brižinski spomeniki 
spisani v »gotski minuskuli« (str. 12), kar je v popolni opreki z datacijo spomenikov (972-1039), 
kajti minuskularna gotica (fraktura oz. tekstura) se pojavi šele konec 12. stoletja. Zato omenjene 
oznake pisave nikakor ne gre jemati za suho zlato. 
Delno je na problematiko BS navezan tudi naslednji veliki kompleks raziskav slovenskega 
srednjega veka, tj. problemi v zvezi s cirilmetodijansko akcijo. Vendar so povezave med njo in BS 
najdevali ali njih smer preučevali pretežno zgodovinarji in jezikoslovci, v mnogo manjši meri pa 
literarni zgodovinarji. Kljub vsem pompozijsko-simpozijskim proslavljanjem tisočletnice Meto-
dijeve smrti more literarna veda na Slovenskem v zadnjem času za ta tematski sklop navesti eno 
samo temeljito študijo, in sicer Jožeta Koruze Razumevanje in vrednotenje delovanja solunskih 
bratov v slovenski literarni zgodovini (v: .1. Koruza, Slovstvene študije, 21—37, prvič natisnjeno v 
Bogoslovnem vestniku za leto 1985, XVL. letnik, 163-181): tam je tudi natančno prikazano 
sedanje stanje slovenske literarnovedne cirilmetodijane, kajti po tem letu kakšnih vidnejših 
prebojev v srž problema ni bilo, če seveda izvzamemo že prej omenjano ponovno vključevanje vsaj 
dela starocerkvenoslovanskih spisov v korpus besedil našega srednjega veka. Deloma literarno 
vedo zadeva razpravljanje M. Orožnove Molitveni obrazci starejših obdobij v osrednjeslovenskem 
in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku (SR XXXIV, Ljubljana 1986, 35-56), kolikor je geneza 
knjižega jezika pač tudi literarnozgodovinski problem.4 Vendar se zdi njeno ločevanje zahodrio-
(oz. osrednje)- in vzhodnoslovenskega (od 17. st. oz. v tisku od 18. st. naprej pretežno prek­
murskega) knjižnega jezika metodološko nekoliko problematično, saj gre za izredno drzno skle­
panje, da je izhodišče obrazcev na slovenskem vzhodu in tamkajšnjega knjižnega jezika v staro-
cerkvenoslovanskem slovstvu in v času misijona sv. bratov Konstantina in Metodija (zlasti str. 47 
in dalje), kar se skuša utemeljiti z analizo besedil iz novega veka, medtem ko pričevanj za srednji 
vek ni. Je pa očitno, da se Orožnova ne strinja z mislijo Ivana Grafenauerja, kako kažeta jezik 
BS I in BS III tolikšne različnosti, da je moč računati z različnima krajema«prevoda besedil, saj 
vidi odločilno razliko le med stanjem v BS II nasproti stanju v obeh spovedih obrazcih in na 
podlagi tega sodi, da je drugi fragment nastal drugje (Panonija) kot druga dva (Karantanija). Toda 
omenjena različnost verjetno ne izhaja iz drugega kraja nastanka, temveč iz druge vrste teksta 
(uvodni govor pred spovedjo). Ker je govor oz. pridiga pred spovedjo gotovo zahodnjaški običaj 
in ne navada vzhodne cerkve, je iskanje vira BS II v cirilmetodijanski tradiciji problematično, pa 
čeprav se Orožnova pri tem naslanja na avtoriteto F. Grivca. 
Kompleks cirilmetodijanskih vprašanj se v preučevanjih starejše slovenske književnosti 
nekako organično nadaljuje v problematiko glagolice in glagolskega slovstva pri nas. Temeljite 
raziskave in razprave Janeza Zora o tem (Glagolica na Slovenskem, v: Slovansko jezikoslovje. 
Europäische Literatur und lateinisches Mittelalter, Bern 19542. Kar pa zadeva ugovore B. Grafenauerja k Pogačnikovi 
kompozicijski razčlenitvi BS (Zgodovinarjeva paralegomena . . . . 162), je treba reči, da ima znameniti zgodovinar v 
mislih povsem drugo, historično vsebinsko raven, medtem ko je Pogačnikovo raziskovanje literarnokompozicijsko in je 
tako Grafenauerjevo kritiziranje omenjenega literarnega zgodovinarja pravzaprav metodološki nesporazum (Grafenauer 
tam značilno energično udari tudi po Pogačnikovi misli o Žitju Metodija, Čas v besedi, Maribor 1963, 9-28). 
* Izmed čisto jezikoslovno stilističnih študij o BS je za literarno zgodovino gotovo najpomembnejša E. Herci-
gonje Elemente der syntaktisch-stilistischen Struktur der Adhortatio ad poenitentiam in ihrer Beziehung zur altkirchens-
lawischen literarischen Tradition, v: Freisinger Denkmäler, München 1968, 157-174, ki ugotavlja v BS II enak repertoar 
in stil glagolskih struktur kot v stesi, spomenikih, kar pomeni, da so zveze med njimi in BS nujne (problem je samo njih 
smer. ali od virov BS k stesi, spomenikom ali od le-teh k virom BS: sama stilistično jezikovna analiza dopušča obe 
možnosti, zato pa zgodovinska samo prvo). Zanimivo pa E. Dogramadžieva v razpravi S"juznite sredstva v"v Frai-
zingskite pametnici (Obdobja 10, 63-68) pri veznikih ugotavlja ob podobnostih in identičnostih med stanjem v BS in 
v starobolgarščini (= stesi.) tudi občutna razhajanja. Podoben je tudi rezultat preiskav I. Wiehlove leksike BS (I. Wiehl. 
Untersuchungen zum Wortschatz der Freisinger Denkmäler, Christliche Terminologie, München 1974): ob ujemanju 
prihaja tudi do diferenc med BS in stesi, spomeniki. 
4 7 Prim, tudi M. Orožnove razpravo Brižinski spomeniki in njihovo razmerje do stare cerkvene slovanščine, 
Obdobja 10, 87-100. Gre za tekst, ki je dokaj eksplozivna mešanica vsega mogočega: na nekaj straneh pač ni mogoče 
zajeti problemov naslova v vsej širini in znanstveni temeljitosti, kar avtorica brezupno poskuša, (že sam historiat pred­
hodnih reševanj zadevnih vprašanj bi mogel obsegati toliko strani kot celotno študijo Orožnove, a ob tem so pred­
stavljene tudi njene lastne misli, sklicuje pa se na zelo mnogo sila raznorodne literature, od čisto historične do čisto 
jezikoslovne, ki ni jasno ločena kot argumentacija različnih ravni). 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 1 95 
Nahtigalov zbornik ob stoletnici rojstva, Ljubljana 1977, 438-495; Glagolska pričevanja na 
Slovenskem. Bogoslovni vestnik XLV, Ljubljana 1985, 183-191) potrjujejo tezo F. Kidriča, da 
glagolsko slovstvo pri nas ne premore avtohtone tradicije in da je delo beguncev pred Turki, ki so 
s Hrvaškega prinesli s seboj marsikateri rokopis, danes shranjen na območju Slovenije. 
Razmeroma redko so kakšen krajši fragment pri nas takšni ljudje tudi ustvarili. J. Koruza je v že 
omenjenem razpravljanju o delu svetih bratov in njegovem odmevu v slovenski literarni zgodovini 
poročal tudi o problemih glagolskega slovstva na naših tleh (ideje M. Miklavčiča; razmišljanja o 
vplivih glagoljaštva iz praškega samostana Emavs v slovenskem prostoru izpod peresi J. Pogačnika 
- Slovstvene študije, 36, 37). V zadnjem času pa si je J. Savli izmislil, kako Trubar zatrjuje, da 
se je naša beseda nekdaj pisala z glagolico,48 toda v danes dosegljivem Trubarjevem opusu takšne 
izjave ni, so pa nasprotne, v smislu, da se slovenski jezik do njegovega nastopa nikoli z nobeno 
pisavo ni pisal, medtem ko se hrvaški je - z glagolskimi črkami! Ali Savli slovenščino potemtakem 
šteje za kak hrvaški (denimo planinskohrvaški) dialekt? Če je tako, potem zanj velja očitek, da je 
jugounitaristični zgodovinar, s katerim obklada vse najuglednejše slovenske médiéviste. 
Kar pa zadeva problem nastanka glagolice, je nekaj časa bila aktualna ideja angleškega 
slavista H. Leeminga, da je v njej najti »sestavine germanske in obrske dediščine, kar bi kazalo 
na zgodovinsko zvezo, ki je bila mogoča edino v Zgornji in spodnji Panoniji« (J. Pogačnik, Starejše 
slovensko slovstvo od Brižinskih spomenikov do Linhartovega Matička, Maribor 1980, 70), vendar 
so tovrstna iskanja očitno zamrla. 
Drugo neslovensko slovstvo je v okvire slovenske srednjeveške literarne zgodovine naj-
obširneje zajeto v Pogačnikovih sintezah iz leta 1968 (poglavja Latinizem, Inkunabule, Slovstvo v 
nemščini, 53—58) in 1990 (Slovstvena besedila v drugih jezikih, 63—69). Tu se slavistična literarna 
veda srečuje z germanistično in klasično filologijo, vsekakor pa je to s stališča našega razpravljanja 
mejno področje, kjer brez interdisciplinarnega dialoga ne gre. Vendar je treba reči. da je repertorij 
jezikovno neslovenskega slovstva, ki ga je Pogačnik vpeljal v zavest naše literarne zgodovine s 
svojo že omenjeno antologijo za srednji vek iz leta 1972, dokaj širok (pri kronikalnih tekstih se je 
močno naslanjal na rezultate raziskav B. Grafenauerja ter poudarja predvsem vire okoli umeščanja 
koroškega vojvode, izpušča pa Celjsko kroniko, Santoninove zapiske, zapiske Christopha von 
Theina in verzifikacije Oswalda Wolkensteinskega, če naštejemo le nekaj najbolj znanih spisov, za 
katere že danes vemo, da so za nas neprecenljivi), je pa seveda jasno, da smo glede tega šele na 
začetku. S stališča slovenske literarne vede gre omeniti predvsem tri razprave o jezikovno neslo­
venskem srednjeveškem slovstvu pri nas: A. Janka študijo Der von Suonegge, der von Obernburg, 
der von Scharpfenberg — trije nemški viteški liriki s slovenskih tal (Obdobja 10, 171 — 180), Vlada 
Habjana izvajanja o Oswaldu Wolkensteinskem (dasi so preobložene z vsem mogočim, zlasti z 
avtorjevim »celjskim kompleksom«, predstavljajo praktično edino izčrpnejšo informacijo v 
slovenščini o tem pomembnem avtorju) Prvi slovenski posvetni verzist Oswald Wolkenstein 
(1377—1445) in njegov čas, Obzornik 88 (Mesečna ljudska revija Prešernove družbe), Ljubljana 
1988, št. 4 (306-313), št. 5 (379-384), št. 6 (463-472), št. 7-8 (569-573), ter moj spis Celjska 
kronika, spomenik srednjeveške književnosti na Slovenskem, JiS XXXVI, 41—49 (raziskava pripo­
vedne tehnike, kompozicije, narativnih struktur, ne filoloških in genaloških vprašanj!). 
Poleg Pogačnika je tudi J. Koruza poudaril kot eno izmed treh silnic, ki jih moramo upoštevati 
pri raziskavah starejšega slovenskega slovstva, »literarno ustvarjanje Slovencev in na Slovenskem 
v tujih jezikih, predvsem v latinščini, ki je bila do reformacije edini »bukovski« jezik, potem pa 
še vedno elitni knjižni jezik« (Pojem starejšega slovenskega slovstva, v J. Koruza, Slovstvene 
študije, 9—14; gre za važen načelni spis in za profesorjevo nastopno predavanje z dne 28. sep­
tembra 1978 na Filozofski fakulteti v Ljubljani). V načelni razpravi Srednjelatinska in novolatinska 
književnost v sklopu preučevanja starejšega slovenskega slovstva P. Simonitija je podan pogled 
klasičnega filologa na to problematiko (Glasnik Slovenske matice, Ljubljana 1982, št. 2, 57—63), 
ki se vklaplja v nam že znane literarnozgodovinske koncepcije Jožeta Pogačnika (jih pa seveda 
glede na svoj specifični vidik precizira). 
Sklop ljudskega pesništva in pripovedništva srednjega ter seveda tudi novega veka pri nas, 
kakor smo že povedali, dandanes pretežno preučujejo folkloristični strokovnjaki po svojih načelih, 
v literarni vedi pa razen Pogačnika ni vidnega strokovnjaka za to področje. Tako tudi načelni spisi 
o tej problematiki zadnje čase izvirajo praktično izključno izpod peres neliterarnovednih strokov­
njakov (M. Terseglav, Ljudsko pesništvo, Literarni leksikon 32, Ljubljana, 1987; M. Stanonik, 
Raziskave srednjeveške slovstvene folklore pri Slovencih, Obdobja 10, 159-169 - beseda kljub 
splošnemu naslovu teče zgolj o Ivanu Grafenauerju, vendar je — zelo značilno — ob strani puščen 
osrednji literarnovedni problem njegovih misli o našem tradicionalnem verzu v srednjem veku, 
problem dvodelne dolge vrstice; podrobnejše poročilo o delu folkloristov za slovenski slovstveni 
srednji vek pa je seveda prepuščen njim). Pogačnik se je v svojih sintezah držal Grafenauerjeve 
smeri, medtem ko J. Koruza zavoljo razmeroma zgodnje smrti v svojih spisih ni prišel dlje od 
4 8 J. Savli, Slovenska država Karantanija, Koper-Dunaj-Ljubljana 1990. 133. Toda to je samo ilustrativen 
eksempel za Šavlijev pristop k problemom znanosti. 
96 I.GRDINA: SREDNJI VEK NA SLOVENSKEM V LITERARNI VEDI 
poudarjanja, da je ljudsko slovstvo ena treh bistvenih sestavin naše literarne zgodovine za vse 
starejše obdobje in da je s svojimi različnimi sinkretičnimi oblikami umetnostnega izraza tudi 
najmočnejši pričevalec o kar najširši umetniški tvornosti slovenskega človeka v tistem času. Je pa 
v svojih univerzitetnih predavanjih (sam sem jim bil priča v študijskem letu 1984/85) v okvirih 
pregleda slovenske literarne zgodovine do leta 1830 ljudskemu slovstvu namenil razmeroma velik 
delež, pri čemer je bil skeptičen do misli o dvodelni dolgi vrstici kot tipičnem izrazilu našega 
ljudskega pesništva najstarejšega časa in je bolj kot I. Grafenauerju pritegoval V. Vodušku. Tako 
je dvomil tudi o ustreznosti Grafenauerjevih rekonstrukcij slovenskih kirielejsonov (I. Grafenauer, 
Najstarejši slovenski kirielejsoni, Glasnik muzejskega društva za Slovenijo XXIII, Ljubljana 1942, 
63-73; Ta stara velikonočna pejsen in še kaj, Cas XXXVI, Ljubljana 1942, 15-39; oboje 
dosegljivo tudi v: I. Grafenauer, Literarnozgodovinski spisi, 219—314), medtem ko je Pogačnik 
glede tega bil povsem na Grafenauerjevi liniji in je omenjene rekonstrukcije celo objavil v anto­
logiji Srednjeveško slovstvo iz leta 1972 (str. 31, 32).49 
Načelno gre reči še nekaj: odkar za starejše ljudsko slovstvo pri nas raziskovalno skrbijo 
predvsem folkloristi, obravnava njegovih problemov opazno zaostaja za preučevanji drugod, kar 
se v dneh, ko so ga preučevali ljudje iz filološke in literarnozgodovinske stroke (zlasti M. Murko 
- čeprav se je pretežno ukvarjal z neslovensko folkloro) ni dogajalo. Tako napreduje najnovejša 
zbirka slovenskih ljudskih pesmi, ki izhaja pri Slovenski matici že od leta 1970, s polževo hitrostjo 
(le trije zvezki do danes!), če jo primerjamo recimo s Štrekljevo edicijo. Res je dandanes tovrstno 
izdajanje zapletenejše, toda tudi raziskovalci so drugače, bolj specialistično usposobljeni, 
predvsem pa jih je mnogo več: doseganje standardov svojega časa je bilo samoumevno tako 
Sterklju kot mora biti našim sodobnikom, ki se za svojo neučinkovitost nanje in na njihovo 
drugačno zahtevnost pač ne morejo izgovarjati. Pri raziskovanju ljudskega slovstva bo obračun o 
folklorističnem hiševanju navsezadnje mnogo manj pozitiven kot tisti literarne vede. 
Kako so folkloristi prevzeli popolno suverenost nad raziskavami našega ljudskega slovstva, 
dokazuje tudi samoumevnost dejstva, da je na posvetovanju (oz. kot se moderno pravi: na okrogli 
mizi) o starejšem slovenskem slovstvu problematiko, ki zadeva sfero ljudske kulture, predstavil 
Milko Matičetov (prim. Ljudsko slovstvo v slovenski literarni zgodovini — Povzetek, Glasnik 
Slovenske matice, Ljubljana 1981, št. 2, 55-57). Matičetov z veliko simpatijo govori o zagrebškem 
projektu Povijest hrvatske književnosti u sedam knjiga, kjer je ljudsko slovstvo dobilo samostojno 
knjigo in se zavzema za podobno solucijo tudi pri nas, pri čemer ga je podprl tudi Štefan Barbaric 
(str. 85). Razpravljalec zavrača »skrajne« poglede - D. Pirjevca o tem, da ljudsko slovstvo ni 
predmet prave literarne zgodovine, in A. Basa, da bi bilo oportuno vreči ljudsko slovstvo čez krov 
etnografske barke literarni vedi; vendar njegova izvajanja zamolčujejo nekatera važna dejstva, 
recimo, da se vzorne zgodovine nacionalnih literatur malokdaj ukvarjajo z ljudskim slovstvom in 
očitno stoje na stališču, ki ga je zagovarjal Pirjevec (npr. znamenita Martinijeva Deutsche Litera­
turgeschichte). Nacionalna literarna zgodovina si v svojem konceptu pač ne more privoščiti povsem 
separatnega obravnavanja ljudskega slovstva, preprosto zato ne, ker je literarna zgodovina, ne pa 
folkloristični ali etnografski prikaz. Folkloristični pristop v literarni zgodovini, ki jo zanimajo 
posebni aspekti ljudske slovstvene tvornosti (prim, diskusijski prispevek F. Bernika v navedeni 
reviji, str. 82, 83), skratka nima česa iskati in naravno bi bilo, da bi se za takšno znanstveno čistost 
zavzemali tudi folkloristi, ki bi nikakor ne smeli misliti, kako so edini poklicani za preučevanje 
ljudske slovstvene kulture in da jo morajo oni obravnavati v slovstvenohistoričnih edicijah. 
Nasprotno: prav nobenega smisla nima, da se silijo k literarni zgodovini kot nekakšen »corpus 
separatum« v posebnih poglavjih ali celo knjigi. Za literarno vedo bodo največ naredili, če bodo 
delali svoje delo, kar tu in zdaj pomeni predvsem pripravo sodobne izdaje slovenskih ljudskih 
pesmi in proze. V smislu Bernikovega posega v diskusijo o tem problemu pa gre navesti knjigo 
J. Pogačnika Slovenska Lepa Vida ali hoja za rožo čudotvorno, Ljubljana 1988, ki predstavlja 
vzorno čisto literarnovedno obravnavo nekega tematskega sklopa, izvirajočega iz sfere ljudske 
kulture, na ravni svojega časa.50 Če povzamemo naše misli: folkloristika ima seveda vso pravico do 
svojega obravnavanja ljudskega slovstva (kakor tudi etnografija, zgodovina itd.), toda nobenega 
smisla ni v tem, da vdira s to svojo obravnavo v literarno zgodovino. Je pa seveda to ta hip le lepa 
načelna misel, ob kateri v pritlehni vsakdanji stvarnosti nastanejo hudi problemi, saj v literarni 
vedi ni strokovnjakov za to področje. A zaradi tega se ne gre vračati k preživelemu sinkretičnemu 
4 9 O problemu dvodelne dolge vrstice glej pri Pogačniku Zgodovino slovenskega slovstva I, Maribor 1968, 47, 48. 
Kar pa zadeva Koruzova univerzitetna predavanja o ljudski ustvarjalnosti v okvirih starejšega slovenskega slovstva, je 
treba povedati, da je profesor veliko pozornost posvečal poudarkom, ki jih je s svojim temeljnim spisom o ljudski kulturi 
smeha in karnevalizaciji ter delu F. Rabelaisa inavguriral M. M. Bahtin. So pa Koruzo zanimali predvsem scensko atrak­
tivni fenomeni ljudske slovstvene kulture. 
5 0 Prim, tudi Z. Šundaličeve spis Mit o Lijepoj Vidi. Obdobja 10, 133-144. Izmed drugih nefolklorističnih 
prispevkov o ljudskem slovstvu na Slovenskem v srednjem veku gre omeniti še pisanje M. Rodeta Slovenski pregovori 
in srednji vek, Obdobja 10, 155-158. Vendar to ni kakšna temeljita razprava o zadevni problematiki, saj ne navajaniti 
pregovora, ki je izpričan v Celjski kroniki ter pozna prvi zapis kakega slovenskega pregovora oz. pregovora, znanega 
tudi pri nas, šele v Megiserjevi Paroemiologiji (1592). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 97 
pristopu, ki bi mešal metodologije in koncepte različnih danes samostojnih ved, med katerimi more 
— in mora — potekati le interdisciplinaren dialog. 
Mimo Brižinskih spomenikov je največjega zanimanja med vsemi slovenskimi srednjeveškimi 
teksti bil deležen Stiski rokopis. Ob odkritju je bil velike pozornosti deležen tudi Starogorski 
rokopis, toda praktično le v kontekstu problema kontinuitete v slovenskem srednjeveškem 
slovstvu, ki pa smo ga že obravnavali. Navsezadnje je takšno stanje tudi razumljivo: poleg 
Brižinskih spomenikov je Stiski rokopis edini, ki vsebuje daljša besedila, v katerih je »avtor« lahko 
pokazal svojo kreativno moč v večjem obsegu: tej prevodi molitvenih formul pač niso dajali dovolj 
prostora. Seveda tudi spovedni obrazci nastajajo po predlogah, toda vendarle puščajo več svobode 
oblikovalni invenciji in veščini »avtorja«, se pravi prevajalca in prirejevalca. Gre tudi za dovolj 
obsežne tekste, da lahko v njih pride do izraza značilna umetelnost določenega časa. 
Stiski rokopis je leta 1992 doživel obširno izdajo s popolnim barvnim faksimilom v naravni 
velikosti ter razpravami o svoji problematiki (Stiski rokopis. Študije. Ljubljana 1992). Vsakršnemu 
raziskovanju vprašanj v zvezi z omenjenim rokopisom je odslej v veliko pomoč bibliografija spisov, 
ki so se dosedaj ukvarjali s SR. Pripravil jo je Mihael Glavan (str. 77—86). Žal pa mimo biblio­
grafije Študije ne pomenijo znanstvenokritične izdaje v modernem smislu; manjka obširnejši 
historiat raziskav, objava vzporednih tekstov za primerjave, medtem ko je paleografski (diploma-
tični) prepis narejen brez upoštevanja sodobnih ekdotičnih pravil (kritičnega prepisa sploh ni!), 
fonetični pa čudaško vztraja pri nacionalni transkripciji, namesto da bi poskrbel za edino našemu 
času ustrezno mednarodno. Nadalje je slovar besedja SR narejen po kaj neobičajnih načelih; 
iztočnice namreč niso podane ne glede na diplomatični prepis (imenovan »prečrkovanje«), ne glede 
na fonetičnega (ta se v »novoreku« J. Toporišiča, ki ga je pripravil, imenuje »uglasitev« — SSKJ 
pozna samo uglasitev klavirja in stališč kot glagolnik od glagola uglasiti, ki pomeni: 1. naravnati 
glasbilo na določeno tonsko višino; 2. (ekspresivno) narediti, da je kaj skladno, ubrano; 3. (elek­
trotehnični termin) naravnati napravo na določeno frekvenco, za nobenega teh pomenov pa ne gre 
v navedenem primeru!), ne glede na »prevod« v sodobno slovenščino, temveč v četrti obliki, v 
kateri celota sploh ni nikjer prepisana (gre za nekakšen zapis besed v »sodobni glasovni knjižni 
obliki«, kakor pravi J. Toporišič). Da je uporabnost in preglednost glosarja še manjša, Toporišič 
ne navaja niti natančnega mesta določene besede v SR. Prav tako besed ne navaja v kontekstualnih 
iztržkih, ki bi ponazorili njihovo rabo v spomeniku. Tu se vidi, kako zelo mu manjka kritični 
prepis, ki je naravnost idealno izhodišče za tovrstne operacije. Toporišičev glosar SR po tehtnosti 
in preglednosti daleč zaostaja za glosarjem BS, ki ga je izdelal Janez Zor za njihovo ta čas 
poslednjo izdajo in ki je v soglasju s sodobnimi izdajateljskimi standardi (vsebuje pa tudi prevod 
iztočnice v nemščino, angleščino, latinščino in starocerkveno slovanščino, medtem ko J. Toporišič 
po čem takem ne čuti nobene potrebe; glede na to, kako je zverižil prevod Bohoričevih Zimskih 
uric iz latinščine v slovenščino, je veliko vprašanje, ali bi sploh zmogel pripraviti tolmačenja posa­
meznih besed SR v latinščini). 
Najšibkejši del najnovejše izdaje SR, ki hoče biti v vsem reprezentativna, je izven vsakega 
dvoma paleografski prepis, v katerem ni opaziti prave strokovnosti. Najočitnejše je to pri črki j , 
ki se v transkripciji rabi na mestu, kjer je v izvirniku i longa. S tem se krši eno temeljnih prepi-
sovalnih pravil za srednjeveške tekste, na katerega opozarja celo tako splošen priročnik o 
temeljnih zgodovinskih znanostih (ekdotika je ena izmed njih!), kot je Pomoćne povijesne znanosti 
u teoriji i praksi Jakova Stipišiča, Zagreb 1985,2177, 178 (prim. str. 4, 9. vrstica Toporišičevega pre-
črkovanja: »Ino icffyffe«).51 Nasploh pa je čudno, da se je Toporišič oprijel diplomatičnega 
prepisa v izdaji, ki jo spremlja faksimile: to je pravzaprav nepotrebna podvojitev. V takšnih 
primerih, kakor tudi v vsakršnem sodobnem izdajanju starih tekstov, ima osrednje mesto seveda 
kritični prepis. Podvojitev faksimila z diplomatičnim prepisom mora imeti tehtne razloge (npr. 
primerjava s starejšimi tovrstnimi prepisi). 
Da J. Toporišič popolnoma neobremenjeno pristopa k paleografskim problemom, kar ima za 
posledico veliko ekdotično nestrokovnost, eklatantno dokazuje tudi prečrkovanje kratice z rela­
tivnim pomenom (str. 6., 4. vrstica spomenika) p v pomenu zloga prae: prepisal jo je z nekakšnim 
usločenim vezajem, ki sega od levega roba črke p do desnega roba naslednje črke 1 (čeprav celo 
v izvirniku črtica nad p ne sega do desnega roba 1!), poleg tega pa gre tam za nedvomno ravno 
" Podobne nerešljive težave ima J. Toporišič tudi s Starogorskim rokopisom (Enciklopedija slovenskega jezika, 
307), kjer govori o nekakšni zapisanosti samoglasnika i s črkama i ali j (spet ne ve za obstoj i longa). V tem razpravljanju 
sem se prisiljen kritično ustaviti ob nekaterih drastičnih primerih nevednosti in nestrokovnosti, ker za objavo objektiv-
nejših sodb o teh rečeh v slavističnih glasilih ni prave možnost; tam praviloma objavljajo le afirmativna poročila in pane­
girike - prim, recimo oceno M. L. Greenberga o Toporišičevi Enciklopediji slovenskega jezika v SR XL, Ljubljana 
1992, 489-492 (nam že znani J. Toporišič je pri tem glasilu »Editor in Chief for Linguistics«!), kjer so popolnoma spre­
gledani vidiki, na katere smo tu opozorili. Mi hočemo svoje sodbe utemeljiti z dokazi, in čeprav se zavedamo, da — 
kakor pravi Tennyson - stvari, ki so vredne dokaza, ni moč ne dokazati ne ovreči, iščemo objektivnih opor našim 
stališčem: preprosto zato, ker nočemo biti krivični ter presojati posameznih znanostnih podvigov glede na simpatičnost 
ali antipatičnost avtorja, ki je zanje poskrbel. V slovenističnih krogih je vsaka kritična beseda doživeta kot pamflet; o 
delih, ki so kritike vredna, se pravi o kvalitetnih spisih, se največkrat molči, o nevrednih delih, ki bi zaslužila molk, pa 
se pišejo slavospevi. 
98 I.GRDINA: SREDNJI VEK NA SLOVENSKEM V LITERARNI VEDI 
pisarsko potezo, ki nekoliko visi v smeri levo spodaj-desno zgoraj. V t.i. uglasitvi, ki sledi pre-
črkovanju, je nato nazorno razgaljeno vse prepisovalčevo nerazumevanje zapisa v izvirniku: Topo­
rišič original »uglasi« v p(rel)ómil, s čimer ga je hudo polomil, saj 1 v izvirniku ni zapisan v nikaki 
okrajšani obliki (plomil), zato bi moralo v fonetičnem prepisu stati »p(re)lómil« (če se v njem že 
markirajo pisarske okrajšave, kajti pisar je s p povsem jasno zapisal zlog »prae«). Ker gre za zelo 
običajno okrajšavo, so Toporišičeve težave z njo od sile nenavadne. 
Tudi v glosarju SR nastopijo za Toporišiča nepremostljive težave; zlasti geslo Marija (str. 36) 
spet plastično dokazuje njegovo paleografsko neznanje, zakaj razlagalec govori o nekakšnem 
»manjkajočem r« v originalnem zapisu, ki da je nakazan z znakom ^ na ustreznem mestu. V 
resnici seveda ne gre za manjko črke, temveč za njeno okrajšavo (v obeh obrazcih spovedi). Toda 
na nekem drugem mestu v paleografskem prepisu okrajšani r sploh ni zaznačen: znamenje nad i 
v besedi Marije (2. vrstica teksta Milost ino gnada) ni i-jeva pika, temveč znak za okrajšavo črke 
r; spet gre za kaj običajno krajšavo, a Toporišič očitno tudi tega ne ve! Tudi v tem primeru bi 
prepisovalcu mogel odpomoč dati že omenjeni Stipišičev priročnik (str. 53), ki je nepogrešljivi 
vademekum za vsakega paleografskega začetnika. Kako je SR za J. Toporišiča pretrd oreh, pričuje 
tudi njegovo nerazumevanje teksta Ceščena Marija, ki se drastično pokaže v njegovem pomensko 
neustreznem prevajanju: Toporišič prevaja formulo z »Češčena bodi, kraljeva mati«, kar je glede 
na drugojezične vzporednike tega teksta nesmisel. Na to opozarja celo Marijan Smolnik v istem 
zvezku študij o SR, kjer Toporišič na ogled postavlja svojo ekdotično veščino, saj podaja pravo 
branje, ki se glasi: »Ceščena bodi kraljeva, mati (str. 53). V besedi kraljeva gre, če uporabimo 
Toporišičev strokovnjaški »novorek«, za posamostaljeni pridevnik (enako je tudi stanje v Ulricha 
Lichtensteinskega pesnitvi Vrouven dienest, kjer je izpričana beseda »gralva« v pomenu kraljica), 
kar glede na izvor samostalnika kralj iz osebnega imena Karel ter glede na poznejše stanje pri 
Slovencih (a to je le tipološki, ne historični argument ter ne predstavlja nikakega dokaza!), ko se 
soproga mnogokdaj označuje z obliko posamostaljenega svojilnega pridevnika iz moževega imena 
ali priimka, ni nič posebnega. Strukturalnemu jezikoslovcu Toporišičevega kova, reputacije in 
formata bi razlaga besede kraljeva v pomenu kraljica vsekakor ne smela predstavljati omembe 
vrednega problema. 
Jezikoslovna obravnava SR, ki takisto izhaja izpod peresa J. Toporišiča, je pomanjkljiva v 
toliko, ker ne podaja historiata raziskav, kar je standardni del tovrstnih znanstvenih edicij. Topo­
rišič povsem spregleduje pomembne teze B. Pogorelec o slovenskih pismenskih jezikih v srednjem 
veku, do katerih bi se nedvomno moral opredeliti, če naj bi veljal za metodološko neoporečnega 
raziskovalca problematike SR. 
Literarna zgodovina je pri obravnavi SR nedvomno navezana na interdisciplinarni dialog, 
vendar tega ni mogoče voditi na ravni Toporišičevih izvajanj, ki smo si jih (niti ne preveč podrobno 
kritično) pravkar ogledali. V zvezku študij, ki spremlja faksimile SR, so k sreči objavljeni tudi 
zelo kakovostni prispevki; tako smo že omenili zapis M. Smolika (Teološka oznaka Stiškega 
rokopisa, 51-54), ob njem pa ne gre spregledovati niti paleografsko-kaligrafskega prispevka 
Lucijana Bratuša (Pisna podoba Stiškega rokopisa, 63—76) in nadvse temeljite razprave Jurija 
Snoja (Muzikološki vidik Stiškega rokopisa). Osrednjega pomena pa je za literarno vedo študija 
Jožeta Pogačnika z naslovom Književne določnice (41—50). Pogačnik opozori na razvoj spovednih 
obrazcev, ki so pomembni za podobo stiskih spovedi, vendar se njegova genealogija zadovolji s 
posegi le do formule obrazca H (Honorius) (str. 43), izvede pa primerjavo z BS I in BS III (str. 
44, 45). Glede širšega slovstvenega konteksta SR se Pogačnik v glavnem sklicuje na svoje starejše 
in Grafenauerjeve spise. Na začetku podaja zgoščen historiat razpravljanj o SR (str. 41, 42), 
vendar tudi on spregleduje hipoteze B. Pogorelec, s čimer pregled raziskav izgublja svojo težo; 
sicer pa ne gre za pravi historiat, temveč za uvod v njogovo lastno razpravljanje, ki naj pokaže, 
kako zelo se avtorjev pristop k SR loči od predhodnih. Pogačnik se prebije do sklepa, da besedilo 
SR »ni estetsko samostojno, marveč je estetika podrejena potrebam cerkve« (str. 50), pri čemer 
ne gre za tako ambiciozen tip oblikovanja kot v BS, kar je v zvezi z dejstvom, da tovrstna besedila 
niso več last samo duhovnika, temveč vse bolj tudi pobožnih laikov. Toda to je zelo sporna misel: 
vsaj oba karantanska obrazca spovedi sta ravno tako bila zadeva laikov (govor v BS II pač ne!), 
in vendar sta ustvarjena v čisto drugačnem, vzvišenem slogu. Tudi BS so bili ustvarjeni od danes 
neznanega avtorja, tako da iz anonimnosti avtorstva stiskih slovenskih besedil ne gre delati tako 
daljnosežnih sklepov, kot jih Pogačnik, ki ob njih govori celo o nekakšni »demokratizaciji« 
(str. 50). Gre pač le za razširitev kroga ljudi, ki živijo intenzivno versko življenje, toda to nima 
nobene zveze s tistim, kar pomeni beseda demokratizacija v še tako figurativnem pomenu, kajti 
katoliška hierarhija drži vse niti dogmatike v svojih rokah in energično ukrepa, kadar se stvari 
izmaknejo njenemu nadzoru. Laiki torej v večji meri sprejemajo vsebine, ki jih prednje postavlja 
cerkev, o kakšni demokratizaciji pa je pretirano govoriti. 
Zelo drzna je Pogačnikova ugotovitev, da je v SR »norma literarnega izražanja /.../ postala 
govorjena beseda« (str. 50), vendar tega nikakor ne gre absolutizirati do »besede preprostega 
ljudstva« (str. 50), saj je celo sam avtor te trditve prisiljen poudariti vsaj »malenkostno požlaht-
njenost z izročilom slovenskega cerkvenega govora« v omenjenem manuskriptu (str. 50), kajti tudi 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 99 
pismenski jeziki, ki jih Breda Pogorelec označuje s črko B, so jeziki pismenstva in so kot taki del 
učene kulture, ne pa ljudske. Bližanje normi govorjenega jezika povzroči stilna sprememba, ne pa 
nova (t.j. govorna) osnova: kulturni jezik cerkve se bliža običajnemu govorjenemu jeziku, toda ne 
izhaja iz njega. O tem jasno pričuje obrazec Vere iz Starogorskega, torej še poznejšega rokopisa, 
kot je Stiski: tu in tam je stanje v StR celo še bolj arhaično kot v CR! Zdi se, da je tudi Pogač-
nikova trditev, kako SR dokazuje, da je »nastala nova literarna slovenščina, ki je na slovenskih 
tleh vzpostavljala novo razmerje med slovensko in Iatinsko-nemško slovstveno ustvarjalnostjo«, 
odločno pretirana (pa čeprav od vseh slovenskih srednjeveških tekstov vsebuje najbolj raznorodna 
besedila — pesem, molitev, obrazec spovedi; BS premorejo samo spovedni obrazec in govor, CR 
in StR samo molitvene formule, medtem ko Beneškoslovenski rokopis predstavlja tekoče knjigo­
vodstvo za reševanje duš), saj mimo SR ta »nova literarna slovenščina« ni zapustila nobenega 
drugega spomenika in tudi Trubar se pri ustanovitvi vseslovenskega knjižnega jezika ni naslonil 
nanjo (saj trdi, da se pred njim slovenski jezik ni pisal, kar izpričuje, da redkih jezikovno 
slovenskih srednjeveških fragmentov ni poznal - je pa Trubarjev jezik izrazita knjižnojezikovna 
konstrukcija, ki je v temelju bila oprta na isto narečno skupino kot SR in od tod morda občutek, 
da SR pomeni ustvaritev nove »literarne slovenščine«: toda tak občutek je lahko le retrogradno 
vzpostavljen!). 
Preden končamo naš pretres, se moramo ozreti še na vprašanje sinteze. Leta 1968 je Pogačnik 
izdal prvi zvezek svoje in Zadravčeve Zgodovine slovenskega slovstva, ki je pomenila velik novum 
v prizadevanjih za literarnozgodovinsko sintezo pri nas: prvič je bila pozornost usmerjena na sama 
literarna dela52 in ne na njihove avtorje oz. na njihove življenjske usode, v katerih literarna dela 
predstavljajo le posebno rubriko, ki je tako le pretveza za pisanje sektorske zgodovine, se pravi 
zgodovine ljudi, ki delajo literaturo (kajpak avtorsko; manj pozornosti je bilo namenjenega 
recepciji, razen v ekscesnih primerih). Posebej velika novost je bil tak pristop v območju starejše 
slovenske literature. Obdobje, ki ga obravnavamo, je torej na svojem začetku poskrbelo za velik 
preboj, zato pa je potem potonilo v letargijo, v prazno načrtovanje in navsezadnje tudi v po­
nesrečeni vnovični Pogačnikov sintetični poskus s študijo Starejše slovensko slovstvo iz leta 1990. 
V tem primeru gre le za »prenovljen« tekst stare Pogačnikove zgodovine iz leta 1968 (ie naslovi 
poglavij so drugačni; prim, poglavje Pokristjanjevanje v Zgod. sin. slov. 1968, 11 in dalje, s 
poglavjem Zgodovinske določnice iz Starejšega sin. slovstva 1990: razen uvodnega odstavka je ves 
prvi del poglavja leta 1990 dobesedni prepis starejšega teksta, vendar to še zdaleč ni edini tak 
primer), toda večjidel smo priča spremembam na slabše (na nekatere najdrastičnejše napake sem 
moral - prav nič rad - opozoriti v svoji kritiki tega Pogačnikovega spisa v ZČ XL V, 497-499, 
ki je sicer hudo jezna, vendar njene trditve žal še zmeraj držijo). Res pa je, da je za srednji vek 
Pogačnikova sinteza iz leta 1990 še najmanj nezadovoljiva, ampak to samo zato, ker je glede na 
ono iz 1968. leta doživelo najmanj sprememb ravno pisanje o tem času. Pogačnik celo v poglavju 
o Brižinskih spomenikih ni ničesar bistvenega predrugačil glede na leto 1968 in še vedno priporoča 
njih münchensko izdajo brez nujne opombe, da je kritika B. Grafenauerja leta 1969 dobesedno 
pometla z osrednjimi tezami omenjene edicije, tj. s Kolaričevimi domislicami o izvoru virov BS na 
vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve (B. Grafenauer, Zgodovinarjeva paralegomena . . ., 
ČZN, n. v. V, Maribor 1969, 146-172).53 Tako moremo reči, da je bil Pogačnikov pogled na naš 
slovstveni srednji vek dejansko povsem izoblikovan že leta 1968, kar je vendarle nekoliko čudno, 
saj je nekaj novosti odtlej v raziskavah tega obdobja le bilo in bi pisec sinteze do njih moral opre­
deliti svoje stališče (po mojem je premalo poudarjen pomen odkritja Starogorskega rokopisa, v 
glavnem se le mimogrede omenja). Toda Pogačnik se omeji na to, da v svojem prispevku za 
zbornik Obdobja 10 (Srednji vek na Slovenskem kot slovstveni pojem, str. 123-131) z neskrivanim 
zadovoljstvom - po mojem tudi upravičenim - ugotovi, da se je njegova koncepcija za to obdobje 
prijela in uveljavila (str. 129, kjer se navaja dejstvo, da je J. Kos v svoji šolski slovstvenozgodo-
vinski sintezi sprejel mnogo njegovih pogledov), kar še posebej poudari v že večkrat apostrofirani 
študiji Starejše slovensko slovstvo (str. 94, 95: mimogrede bodi povedano, da je začetek te študije 
avtocitat iz pravkar omenjenega Pogačnikovega prispevka za zbornik Obdobja 10!). 
27. maja 1981 je Slovenska matica priredila okroglo mizo o starejšem slovenskem slovstvu 
(glej Glasnik Slovenske matice V, št. 2, 48-85), ki jo je sprožilo dejstvo, da je prvi zvezek 
Matičine Zgodovine slovenskega slovstva iz leta 1956 že pošel, vendar je povprašanje po njem še 
vedno bilo veliko. Referate so prispevali B. Grafenauer (Vprašanje nove sinteze zgodovine starejše 
slovenske književnosti v luči dosedanjega dela Slovenske matice (str. 48-51), Janko Kos (Problemi 
5 2 Vendarle je treba povedati, da se je ponekod že Anton Slodnjak vsaj poskušal dvigniti do takšnega načela ter 
da tudi Pogačnik in Zadravec mestoma še poudarjata posamična dejstva iz življenja tega ali onega bolj ali manj odličnega 
slovenskega pisatelja. 
5 3 Pogačnik je morebiti edino v eni zadevi nekolikanjci korigiral, svoja stališča o BS iz leta 1968; sedaj bolj 
poudarja pomen dela S. Pircheggerja za raziskave te problematike (glej njegovo geslo o BS v Enciklopediji Slovenije 
I, Ljubljana 1987, 383-384, kjer se v zelo skrčenem seznamu relevantne literature navaja tudi Pircheggerjeva izdaja BS 
iz leta 1931; prim, tudi Starejše slovensko slovstvo, str. 22, kjer je Pircheggerjevo branje BS označeno za vidnejše -
na neustrezno pozornost do Pircheggerjevega dela je Pogačnika opozoril B. Grafenauer v Zgodovinarjevi parale-
gomeni . . ., 153). 
100 I.GRDINA: SREDNJI VEK NA SLOVENSKEM V LITERARNI VEDI 
starejšega slovstva, 52-55), Milko Matičetov (Ljudsko slovstvo v slovenski literarni zgodovini -
objavljen je zgolj povzetek njegovih izvajanj, 55-57), P. Simoniti (Srednjelatinska in novolatinska 
književnost v sklopu proučevanja starejšega slovenskega slovstva 57-63), J. Koruza (Reformacija 
ter protireformacija in barok v zgodovini slovenskega slovstva 63-71), J. Pogačnik (Raziskovalna 
vprašanja v srednjeveškem slovstvu 72-78), Š. Barbarie (Preučevanje slovenskega razsvetljenstva 
v zadnjem četrtstoletju, 78-82), diskutirali pa so še F. Bernik, B. Paternu in Š. Barbarie (str. 
82—85). Toda čeprav se je na posvetovanju zbral tako eminentno-prominenten zbor resnično 
vrhunskih strokovnjakov, se je okrogla miza v bistvu čez čas izkazala za hudo oglato: vse do danes 
ni pripeljala ne do prve ne do druge ponujene rešitve, ki sta se kot alternativni pojavljali na 
začetku: prvi zvezek Matičine Zgodovine slovenskega slovstva, ki zajema starejše obdobje, ni bil 
ne ponatisnjen (razprava je navsezadnje pokazala, kako ta solucija ne bi bila zadovoljiva; na to je 
opozarjala predvsem že obstoječa mnogo sodobnejša Pogačnikova sinteza iz leta 1968!) ne na novo 
napisan. Morda bodo rezultati omenjenega pogovora za okroglo mizo kdaj v prihodnosti vendarle 
obrodili sadove: slej ko prej bo nova sinteza zgodovine starejše slovenske literature postala 
nujnost, pereča potreba po nji pa se kaže dandanes, tri leta po hudo ponesrečenem Pogačnikovem 
poskusu s študijo Starejše slovensko slovstvo, bolj kot kdaj koli v zadnjih desetih ali petnajstih 
letih. Metodološke rešitve iz leta 1981 pač ne bodo več uporabne, zato pa tem bolj konceptualne. 
Tako kljub velikemu upadu kakovosti raziskav starejše slovenske literature v zadnjem obdobju (to 
velja tako glede na Pogačnikovo sintezo iz leta 1968 kot glede na stanje pri nas ter drugod po 
Evropi nekdaj in danes, kar je v bistvu edino sprejemljivo merilo za takšne ocene!) ta čas morda 
ni bil povsem izgubljen, vsekakor pa bo morebitno sodbo o tem lahko izrekla šele prihodnost.54 
Kar zadeva bibliografsko »logistiko« raziskav starejšega slovenskega slovstva, je treba 
opozoriti na tekočo literarnovedno in jezikoslovno slovenistično bibliografijo v reviji Jezik in 
slovstvo, ki jo od leta 1966 pripravlja Marko Kranjec s sodelavkami iz knjižnice Oddelka za 
slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Starejše slovensko 
slovstvo ali celo srednjeveško slovstvo sicer ni posebno poglavje omenjene bibliografije, tako da 
je le-to treba pregledovati v celoti, kar zaradi njene preglednosti ni težko. Bibliografija zajema tudi 
folkloristične zapise o ljudskem slovstvu, opozarja pa še na druga za raziskovanje slovenske lite­
rature in jezika zanimiva bibliografska pomagala. Tekoča slovenska historiografska bibliografija, ki 
izhaja v Zgodovinskem časopisu (vendar ne kot slavistična za vsako leto posebej, temveč za nekaj 
let skupaj), literarnozgodovinskih študij praviloma ne zajema, zato pa večje sinteze. Omenili smo 
že posebni bibliografiji raziskav Brižinskih spomenikov in Stiškega rokopisa; poleg njiju sta za naše 
probleme izmed specialnih bibliografij zanimivi zlasti dve osebni, Jožeta Pogačnika in Jožeta 
Koruze. Prva bo predvidoma izšla v letošnji Slavistični reviji v počastitev Pogačnikove šestdeset-
letnice,55 druga pa je v rokopisu tudi že dalj časa pripravljena (sestavila jo je D. Gabrovškova), 
vendar kljub več poskusom, da bi bila objavljena, do tega žal še ni prišlo. Morda bi se ob pomanj­
kanju slavističnega entuizma za tak edicijski podvig lahko odločili zgodovinarji, ki vendarle nimajo 
toliko reči, o katerih pričuje zgolj oralna zgodovina — papir kljub vsemu ne prenese vsega! —, med 
seboj kakor Koruzovi kolegi, zakaj profesorjevi spisi so važni tudi za čisto zgodovinske raziskave. 
54 Kar zadeva obravnavanje problematike starejše slovenske književnosti v Enciklopediji Slovenije, je reči, da ne 
prinaša pretresljivih novosti, temveč — kakor pritiče enciklopedičnemu priročniku — znanstveno preverjena dognanja 
in teze. To je tudi edino mogoče pričakovati ob dejstvu, da za literarnozgodovinsko in literarnoteoretično področje pri 
omenjeni Enciklopediji skrbi J. Kos, ki se je proslavil že z uravnoteženo srednješolsko sintezo Pregled slovenskega 
slovstva (Ljubljana, 1974). Ta zajema tudi starejše slovstvo; za Kosova gledanja na to obdobje prim, poleg že navedene 
razprave v 2. št. Glasnika Slovenske matice za leto 1981 še spis Stari in novi pogledi na slovensko slovstvo, Sodobnost 
XVII, Ljubljana 1970, 173-184. 
55 V času od spisanja do objave pričujočega poročila je Pogačnikova bibliografija že izšla (SR 41, Ljubljana 
1993, 207-328). 
Zusammenfassung 
DAS MITTELALTER IN SLOWENIEN IN DER LITERATURWISSENSCHAFTLICHEN 
FORSCHUNG (FORSCHUNGSBERICHT FÜR DEN ZEITRAUM 1968-1993) 
Igor Grdina 
Der Forschungsbericht behandelt die konzeptuellen, methodologischen und thematischen 
Fragen der Untersuchungen slowenischer mittelalterlicher Literatur im letzten Vierteljahrhundert. 
Das Jahr 1968 bedeutet einen konzeptuellen und methodologischen Bruch mit der Vergangenheit: 
In der »Zgodovina slovenskega slovstva I (Die Geschichte der slowenischen Literatur L), die in 
diesem Jahr in Maribor erscheint, setzt der Autor J. Pogačnik das Konzept der Einbeziehung der 
slowenisch- sowie fremdsprachigen (vor allem lateinischen und deutschen) Niederschriften, die im 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 101 
slowenischen Raum entstanden sind oder von ihm ein Zeugnis abgelegt haben, in der slowenische 
Literaturgeschichte durch (die Antologie, die dieses Konzept auch praktisch in die Tat umsetzt, 
erscheint 1972 in Ljubljana unter dem Titel »Srednjeveško slovstvo«/Die mittelalterliche Lite­
ratur). Zu gleicher Zeit verlieren der Positivismus un dessen späte Formen als wesentliches metho­
dologisches Prinzip bei der Erforschung der älteren slowenischen Literatur ihre Gültigkeit, denn 
mit Hilfe der vergleichenden Literaturwissenschaft und Geistesgeschichte setzten sich eminente 
literaturwissenschaftliche Verfahren durch. Die Einbeziehung der nicht slowenischsprachigen 
Schriften in den Forschungskorpus der älteren slowenischen Literatur geht von der Prämisse aus, 
daß die lateinische und die deutsche Sprache in jener Zeit im slowenischen Raum im Bereich der 
gelehrten Kultur der Adeligen und Kleriker kein fremdes Idiom gewesen seien, was als Folge von 
historischen Umständen zu sehen sei (die frühe Unterordnung der slowenischen frühfeudalen 
Staatsgebilde unter das fränkische und dann das deutsche Reich). 
Neben J. Pogačnik (geb. 1933) war in der Erforschung der Problematik des älteren sloweni­
schen Schriftums im letzten Vierteljahrhundert J. Koruza (1935-1988) führend, von den älteren 
Forschern übten in jüngster Zeit die Gedanken von I. Grafenauer (1880—1964) den größten 
Einfluß aus. Letzterer erforschte die slowenische literarische Folklore und die mittelalterliche 
Kulturtradition in der slowenischen Sprache, die sich jedoch nicht zur schriftlichen Kontinuität 
bzw. literarischen Tradition durchrangen hat. Die Auffassungen von Grafenauer wurden durch die 
neueren Forschungen bestätigt. 
Nach dem Zweiten Weltkrieg wurde die Erforschung der slowenischen literarischen' Folklore 
weitgehend von den Folkloristen übernommen, was eine immer geringere Zahl von rein literatur­
wissenschaftlichen Studien über dieses Segment der slowenischen Literatur zur Folge hat. Wegen 
der methodologischen und konzeptuellen Inkompatibilität des literaturwissenschaftlichen und 
folkloristischen Ansatzes bei den Fragen der Volkskultur tauchen große Probleme auf auch bei der 
Einbeziehung der Volksdichtung in die nationale literaturhistorische Synthese. 
Der Forschungsbericht stellt den aktuellen Stand eingehend in den folgenden thematischen 
Problemkreisen vor: die Frage der ersten Niederschriften in slowenischer Sprache (Glossen aus 
Clm 14008), die Freisinger Denkmäler (Brižinski spomeniki), die Vorfahren der Slowenen und das 
Wirken von Kyrill und Method, die Glagolica-Schrift in Slowenien, die Volksdichtung, die nicht 
slowenischsprachigen mittelalterlichen Niederschriften in Slowenien im Kontext der slowenischen 
Literaturgeschichte, die Ritterkultur in der slowenischen Sprache, die Sitticher Handschrift (Stiski 
rokopis) und andere Texte in slowenischer Sprache nach den Freisinger Denkmälern und die Frage 
der Kontinuität, das Problem der Synthese für diese Periode der slowenischen Literatur und die 
bibliographischen Behelfe für die Forschung. Die Forschungsergebnisse des letzten Vierteljahrhun­
derts werden einer kritischen Untersuchung unterzogen. Dabei ist in der Frage der Synthese ein 
Rückschritt in der wissenschaftlichen Zuverlässigkeit festzustellen (Pogačniks Studie »Starejše 
slovensko slovstvo« / Die ältere slowenische Literatur aus dem Jahre 1990 ist viel schlechter belegt 
als die »Zgodovina slovenskega slovstva« / Die Geschichte der slowenischen Literatur aus dem 
Jahre 1968). Andererseits wurde in speziellen Einzelfragen auch ein gewisser Fortschritt erzielt, 
der jedoch wegen der sehr geringen Zahl der kompetenten Forscher dieser Problematik äußerst 
bescheiden ist. Es wird die Forderung nach einem wissenschaftlichen interdisziplinären Dialog 
gestellt (die slowenische Literaturgeschichte müsse dauernd Kontakt halten mit der slowenischen 
Sprachwissenschaft, mit der Geschichte, mit der klassischen Philologie, mit der Germanistik, mit 
der Folkloristik usw.), was in der Vergangenheit zu den größten Forschungsergebnissen führte 
(vor allem im Falle der Freisinger Denkmäler). 
Die Freisinger Denkmäler erlebten im Jahre 1992 noch eine wissenschaftlich-kritische 
Ausgabe, die in ihrer Analyse im Grunde genommen zu den gleichen Ergebnissen gelangt ist wie 
die Ausgabe von Kos-Ramovš aus dem Jahre 1937 (die Festlegung der Quelle der Denkmäler im 
kärntnerischen oder unterpannonischen Raum, die Datierung der erhaltenen Version in die Zeit 
zwischen 972 und 1039). Die Herausgabe der Sitticher Handschrift (1992) dagegen ist in ihrer 
paläographischen Abschrift problematisch und entspricht auch allgemein nicht den Normen der 
modernen ekdotischen Theorie und Praxis. Bei der Frage der Kontinuität befürwortet die slowe­
nische Sprachwissenschaftlerin B. Pogorelec eine gewisse slowenische sprachliche Kontinuität das 
ganze Mittelalter hindurch (bei der sog. Kultursprache), doch ihre Thesen wurden bisher keiner 
gründlicheren wissenschaftlichen Diskussion unterworfen. In jüngster Zeit wird festgestellt, daß 
wenigstens ein Teil der altkirchenslawischen Literatur in dem Maße mit den Vorfahren der 
Slowenen in Unterpannonien in Verbindung steht, daß er unmittelbar in die slowenische Litera­
turgeschichte aufgenommen werden kann (Das Gesetz sudnyi 'ljudem' entstand allem Anschein 
nach in Unterpannonien, das nach dem Sieg Karls des Großen über die Avaren neben den 
Baioaren auch von Slawen aus Karantanien besiedelt worden ist. In dem erwähnten Gesetz findet 
man Spuren des baioarischen Rechtes, die praktisch in anderen slawischen Ländern nicht in dieses 
berühmte Gesetzbuch hätten gelangen können). Wenigstens ein Teil der altkirchenslawischen Lite­
ratur kann also nicht nur nebenbei der slowenischen Literaturgeschichte zugezählt werden, wie 
man seit der Ablehnung der pannonischen Theorie von Kopitar-Miklošič über den Ursprung des 
102 I.GRDINA: SREDNJI VEK NA SLOVENSKEM 
Altkirchenslawischen dachte, das als eine ausgesprochene literarisch-sprachliche Struktur nicht nur 
ein Abbild einer Sprachform der Slawen war, weder im mittelalterlichen bulgarischen noch im 
mährischen oder unterpannonischen Raum. Das glagolitische Schriftum, dessen Denkmäler heute 
in Slowenien verwahrt werden, haben wir den Flüchtlingen zu verdanken, die vor den Türken aus 
Kroatien zu uns geflüchtet sind, und die glagolitischen Handschriften größtenteils mitgebracht 
haben, dieses oder jenes Fragment aber auch in Slowenien geschaffen haben (diese Problematik 
erforscht. J. Zor). 
Die Forschungsergebnisse sind bei anderen Themenkreisen weniger vollständig, es kam 
lediglich zur Veröffentlichung einzelner Abhandlungen. 
ČASOPIS Z A Z G O D O V I N O IN N A R O D O P I S J E 
Revija z najdaljšo tradicijo med slovensko zgodovinsko periodiko (v letu 1993 
izhaja že njen 64. letnik) objavlja prispevke, ki niso zanimivi le za bralce iz severo­
vzhodne Slovenije, saj posegajo tudi v širši okvir slovenske zgodovine. 
ČZN izdaja Zgodovinsko društvo v Mariboru s sodelovanjem mariborske uni­
verze. Naročiti ga je moč pri Založbi Obzorja, SI-62001 Maribor, Partizanska 5. 
KRONIKA 
Časopis za slovensko krajevno zgodovino 
Sekcija za krajevno zgodovino Zveze zgodovinskih društev Slovenije že vse od leta 
1953 izdaja svoje glasilo — »Kroniko«. Revija je ilustrirana in poleg poljudno-znan-
stvenih prispevkov iz slovenske krajevne zgodovine pogosto objavlja tudi razprave in 
članke, ki po svoji problematiki presegajo ozke lokalne okvire. »Kronika« ima namen 
popularizirati zgodovino in zato poroča o delu zgodovinskih ustanov in objavlja ocene 
novih knjig, pomembnih za slovensko zgodovinopisje. 
»Kroniko« lahko naročite na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije, 61000 
Ljubljana, Aškerčeva 2/1. Po izredno ugodnih cenah so na razpolago tudi večinoma 
vsi starejši letniki revije. 
V seriji »Knjižnica Kronike« so doslej izšle naslednje publikacije: 
- Milko Kos, SREDNJEVEŠKA LJUBLJANA, topografski opis mesta in okolice 
(1955), 96 strani. 
- Igor Vrišer, RAZVOJ PREBIVALSTVA NA OBMOČJU LJUBLJANE (1956), 
72 strani. 
- Vlado Valenčič, SLADKORNA INDUSTRIJA V LJUBLJANI (1957), 68 strani. 
- Sergij Vilfan - Josip Černivec, ZGODOVINA LJUBLJANSKE MESTNE HIŠE 
(1958), 128 strani. 
- Peter Vodopivec, LUKA KNAFELJ IN ŠTIPENDISTI NJEGOVE USTANOVE 
(1971), 104 strani. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 • 103-116 103 
T o n e F e r e n c 
POROČILO O RAZMERAH NA KOČEVSKEM 
SPOMLADI 1939 
V arhivskem fondu nemškega konzulata Ljubljana (Deutsches Konsulat Laibach), ki ga hrani 
Politični arhiv nemškega zunanjega ministrstva v Bonnu (Politisches Archiv Auswärtigen Amtes — 
PA A A Bonn) sem našel obsežno poročilo funkcionarja pokrajinskega vodstva Volksdeutsche Mit­
telstelle (VoMi) za München — Zgornjo Bavarsko Waltherja Wüsterja o njegovem potovanju na 
Kočevsko o Veliki noči 1939. leta. Ker imamo o politični zgodovini kočevskih Nemcev v poslednjih 
letih njihovega bivanja v dotedanji domovini zelo malo podatkov, so Wüsterjevo poročilo in 
nekatere pripombe nanj zanimiv in dobrodošel zgodovinski vir. 
Do 1938. leta je politične, kulturne in druge zveze z nemškimi manjšinami v svetu vzdrževalo 
predvsem društvo Verein für das Deutschtum im Ausland (VDA) iz Berlina. Že od 1933. leta je 
bil tam referat za Kočevsko (Gottschee-Referat), v Dessauu in pozneje v Berlinu pa je bil tudi 
organ za pomoč Kočevski (Gottschee Hilfswerk). Leta 1938 so oba organa združili v urad za delo­
vanje na Kočevskem (Arbeitsstelle Gottschee) v okviru VDA in nato v okviru VoMi. V tem uradu 
so bili dr. Erich Petschauer, Volker Dick in Horst Rave. V začetku 1939. leta sta se urad za delo­
vanje na Kočevskem in pokrajinsko vodstvo VoMi iz Münchna dogovorila s t.i. kočevskim vodst­
venim odborom (Gottscheer Führungsausschuss), v katerem so bili predsednik Josef Schober iz 
Kočevja in člani Martin Sturm iz Novih Ložin, Johann Schemitsch iz Mozlja in Johann Samida s 
Pogorelca, za načela za sodelovanje. Treba je upoštevati, da je bil takrat Schobrov odbor edino 
zastopstvo kočevskih Nemcev, saj jugoslovanske oblasti še niso dovolile obnove Švabsko-nemške 
kulturne zveze (Schwäbisch-deutscher Kulturbund — SDKB). To so storile šele spomladi 1939. 
leta, ko so nacistične oblasti potrdile pravila Slovenske prosvetne zveze na Koroškem. Načela za 
sodelovanje med omenjenimi tremi dejavniki so bila tale: 
»1. Vodstvo narodne skupine se bo pri izbiri svojih sodelavcev omejevalo na osebe, ki glede 
svoje narodne drže in svojega osebnega življenja ustrezajo nacionalnosocialističnim zahtevam. Pri 
tem je treba upoštevati posebne želje VoMi. 
2. Enotnost narodnih skupin se lahko v sedanjosti in prihodnosti zagotovi tako, da se mlade 
moči ne pritegnejo samo k delu, temveč tudi v stopnjevalni odgovornosti k vodstvenim nalogam. 
3. Vprašanja politične opredelitve in načrtovanja na gospodarskem, socialnem in kulturnem 
področju se morajo omejevati na vodstveni odbor. Strokovne delavce zunaj tega odbora je treba 
vsakokrat obveščati samo o njihovih delnih področjih, da ne bi nujne dolžnosti molčanja po nepo­
trebnem oteže vali. 
Kočevski vodstveni referat sprejme v grobem delovni program, ki so ga v kočevskem referatu 
VDA in uradu za delovanje na kočevskem v poslednjih letih razvijali v sodelovanju posebno z 
mladimi močmi narodne skupine, in bo tudi sam deloval v tej smeri. Pristaja, da bo tudi v pri­
hodnje delal načrte in jih izvajal z dosedaj sodelujočimi ustanovami iz rajha.« 
Nato so se omenjeni dejavniki natančneje dogovorili o delu kočevskega vodstvenega odbora 
na organizacijskem, gospodarskem, socialnem in kulturnem področju. Imenovali so tudi posa­
mezne referente: Josefu Schobru bo pomagal mladi učitelj Friedrich Fritzel iz Mozlja, Martin 
Sturm za gospodarstvo in za izobraževanje moških, Hans Hónigmann za domače delo, Elfi Lackner 
za glasbo, mladinsko delo, izobraževanje žensk in mladine ter Sophie Kren za knjižničarstvo, Irma 
Weiss za socialno delo, Herbert Erker za Gottscheer Zeitung in Gustav Verderber za turizem. 
Poleg njih so Sturmu zaupali zvezo z mladino, posebno z mladimi kmeti. V bližnji prihodnosti naj 
bi vodstveni odbor imenoval novega mladinskega vodjo, za kar so predlagali Montela iz Komarne 
vasi (PA AA Bonn, DKL, Kult. 3, Bd 2/9, Zusammenfassung der Arbeitsbesprechung zwischen 
dem Gottscheereferat und dem Gottscheer Führungsausschuss). 
Wüsterjevo poročilo se glasi: 
Bericht 
über die Osterfahrt in die Gottschee vom 1,—11. April 1939. 
Teilnehmer: Gauamtsleiter Walther W ü s t e r , München, 
Siegfried Ritter von H e i n d l , München, 
Dr. Peter B e l l , Kempten, 
Dr. M a i e r , Kempten, 
104 T. FERENC: RAZMERE NA KOČEVSKEM SPOMLADI 1939 
Dr. S ü s s , Bayreuth, 
Dr. Fritz B e r t h o l d , München, mit 
4 männlichen und 
4 weiblichen Mitgliedern der Sing- und Spielgruppe Berthold. 
Ausserdem nahmen die Ehefrauen der eingangs genannten fünf Herren teil. 
Die Fahrt erfolgte auf Vorschlag des Herrn Dr. Berthold - München, welcher mit seiner Sing-
und Spielgruppe während der Ferienmonate regelmässig Fahrten in Volksdeutsche Gebiete unter­
nimmt. Ermöglicht wurde die Fahrt durch einen finanziellen Zuschuss der Bundesleitung des 
VDA. Den wesentlichsten Teil der Unkosten trugen die Teilnehmer persönlich. 
Die Volksdeutsche Mittelstelle, die Leitung der Gottscheer Volksgruppe, sowie das Gottschee 
- Referat des VDA. war über die Fahrt unterrichtet. 
Zweck der Fahrt war eine Fühlungnahme mit der Volksgruppenführung, sowie der Gottscheer 
Bevölkerung upd Veranstaltung von kameradschaftlichen Zusammenkünften mit Volksgesang und 
Volksmusik in den Gottscheer Dörfern. 
Besucht wurden folgende Ortschaften: Seele, Zwitschlern, Hohenegg, Neu-Friesach, Nes­
selthal, Büchel, Buchberg, Bistritz, Döblitsch, Tschernembl, Semitsch, Tschermoschnitz, Altsag, 
Neuberg, Krapflern, Pöllandl, Mitterdorf, Stalldorf, Stockendorf, Rodine, Maierle, Unter­
deutschau, Reinthal, Obermösel, Grafenfeld, Lienfeld, Hasenfeld, Schwarzenbach, Kofiern, Nie­
derdorf, Masern, Göttenitz, Rieg, Morrobitz, Jnnlauf, Hinterberg, Stalzern, Merleinsrauth, 
Suchen, Obergrass, Malgern, Ebenthal.1 
Ausserdem fand in der Stadt Gottschee ein grosser Liederabend mit ca. 500 Besuchern statt, 
den der dortige Gesangverein veranstaltet hatte. 
Die Veranstaltungen auf den Dörfern waren durchwegs gut besucht, die Aufnahme unserer 
Reisegruppe eine überaus herzliche. Neben den kameradschaftlichen Veranstaltungen wurde eine 
grosse Anzahl Besuche in Bauernhäusern vorgenommen, besonders in den Elendsgebieten. 
Es wurde vermieden, politische Gespräche zu führen. Der Hauptwert wurde auf Volksgesang 
und Volksmusik gelegt besonders auf Lieder, welche die Gottscheer Bauernmädels und Bauern­
burschen zusammen mit unserer Gruppe singen konnten. 
Der Gesamteindruck, den unsere Reisegruppe von der Fahrt mitnahm, war unbeschreiblich 
schön. Trotz der Unterdrückung durch die Slowenen und trotz der wirtschaftlichen Notlage hält die 
Gottscheer Volksgruppe mutig an ihrem Volkstum fest. Wenn man nur wenige Worte vom Reich 
oder vom Führer sprach, so traten den Alten und den Jungen die Tränen in die Augen, und gerade 
die am härtesten bedrückten Gebiete halten am zähesten an ihrem deutschen Volkstum fest. Die 
gesamte Volksgruppe, ohne eine einzige Ausnahme, hat nur den einen Wunsch, dem grossen 
Deutschen Reich auch tatsächlich angehören zu dürfen. 
Die von uns auf den einzelnen wirtschaftlichen, kulturellen und politischen Gebieten 
gemachten Erfahrungen sind in nachfolgenden Berichten zusammengefasst: 
1. Politische Lage 
Rücksprachen mit slowenischen und kroatischen Bauern ergaben, dass die bäuerliche Bevöl­
kerung durchwegs deutschfreundlich eingestellt ist und eine grosse Hochachtung vor dem Führer 
und seinen Erfolgen besitzt. Die slowenische und kroatische städtische Bevölkerung, besonders die 
Beamten, sind dagegen verschworene Deutschenhasser. Die Volksdeutsche Bevölkerung hat unter 
den Schikanen der jugoslawischen Verwaltung stark zu leiden. In der Gegend von Marburg ist es 
in der letzten Zeit wiederholt zu Zusammenstössen gekommen, wobei Deutsche ähnlich wie früher 
in der Tschechei misshandelt wurden.2 In Gottschee sind solche Misshandlungen nicht vorge­
kommen, dagegen wird die Slawisierung der deutschen Bevölkerung systematisch betrieben und 
-die Slowenen fühlen sich als absolute Herren und schikanieren die deutsche Bevölkerung, wo sie 
nur können. Auf die Verhältnisse in den Schulen, sowie beim Grundbesitzerwerb wird noch näher 
eingegangen. Die Gottscheer Volksgruppe kann sich überhaupt nur halten, weil ein Großteil des 
Grundbesitzes noch in deutscher Hand ist (angeblich 80-90%). Zahlenmässig ist die Bevölkerung 
den Slowenen, besonders in der Stadt Gottschee, bereits weit unterlegen. 
Der für Gottschee zuständige Bezirkshauptmann B res i gal , 3 welcher aus Jstryen stammt, 
bemüht sich, der Volksgruppe gegenüber objektiv zu sein, findet aber immer wieder Gründe zu 
ihrer Unterdrückung, Dr. Berthold meldete sich bei ihm und teilte mit, dass eine Münchener Sän-
1 Gre za tele kraje: Željne, Cvišlerji, Onek, Novi Tabor, Koprivnik, Hrib, Bukova Gora, Bistrica, Dobliče, 
Črnomelj, Semič, Crmošnjice, Stara Žaga, Nova Gora, Občice, Kočevske Poljane, Srednja vas, Štale, Planina, Rodine, 
Mavrlen, Nemška Loka, Rajndol, Gornji Mozelj, Dolga vas, Livold, Zajčje Polje, Črni Potok, Koblarji, Dolenja vas| 
Grčance, Gotenica, Kočevska Reka, Borovec, Inlauf, Novi Lazi, Štalcerji, Podpreska, Draga, Trava, Mala Gora, 
Polom. 
2 Treba je upoštevati, da je bil obisk miinchenske skupine dva tedna po nemški nacistični okupaciji Češke in med 
italijansko fašistično zasedbo Albanije. Oba dogodka sta zelo vznemirila Slovence. 
3 Sreski načelnik za okraj Kočevje je bil od 5. 3. 1935 do 5. 8. 1940 Mirko Brezigar, roj. 2. 2. 1880 V Doberdobu 
prej sreski načelnik v Brežicah in od 5. 8. 1940 do 1. 5. 1941 v Škofji Loki. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 105 
gergruppe dem Gottscheer Land einen Besuch abstatte, dass unsere Veranstaltungen aber keinen 
politischen Hintergrund hätten. Der Herr Bezirksamtmann wurde auch zu einer Veranstaltung in 
der Stadt Gottschee eingeladen. Erschienen ist er nicht. Dagegen Hess er uns durch zwei Krimi­
nalbeamte überwachen, ausserdem wurden die Veranstaltungen auf den Dörfern durch unifor­
mierte und bewaffnete Gendarmen betreut. Zu Zwischenfällen ist es nicht gekommen. Nach dem 
Genuss einiger Liter Wein, zu denen wir sie einluden, waren die Gendarmen ausser Gefecht 
gesetzt. Der Bezirkshauptmann Bresigal führte mit Dr. Berthold eine längere Unterredung. 
Hierbei wies er darauf hin, dass die Rechte der deutschen Volksgruppen in Jugoslawien gewahrt 
würden. Er betonte, dass die Behandlung der Deutschen in seinem Lande doch bedeutend besser 
sei, wie die Behandlung der Südtiroler durch die Italiener. 
Der Einmarsch der Italiener in Albanien erweckte grösstes Aufsehen. Sowohl in sloweni­
schen, wie in deutschen Kreisen ist man der Ansicht, dass der italienische Vormarsch in absehbarer 
Zeit weiter vorwärts gehen wird, um die ganze dalmatinische Küste sowie das Hinterland von 
Fiume zu orobern. Bei diesen Diskussionen stösst man bei der gesamten slowenischen und 
besonders der deutschen Bevölkerung auf eine starke Abneigung gegen die Italiener. Unter den 
slowenischen und kroatischen Bauern hört man die Ansicht, dass sie lieber an das Deutsche Reich, 
als an Italien angeschlossen sein wollen. Auch gegen Ungarn verspürt man eine merkliche 
Abneigung. Die deutsche Bevölkerung fürchtet einen italienischen Einmarsch besonders. Uns 
wurden ständig Bitten vorgetragen, wir möchten doch dafür sorgen, dass das Gottscheer Länd-
schen keinesfalls italienisch würde. 
Bezeichnend für die Einstellung der Slowenen ist folgende Äusserung eines slowenischen 
Lehrers aus Gottschee: »Der slowenische Bezirks-Schulinspektor von Laibach sagte bei der 
Bezirkslehrerkonferenz Ende März dieses Jahres: Er wisse noch nicht, ob die nächste Konferenz 
im Herbst stattfinden würde. Die Slowenen würden ja ihre Freiheit sowieso verlieren, wenigstens 
für die nächsten zwei bis acht Jahre. Bei einer eventuellen Abstimmung würden 50% der Bauern 
aus Überzeugung für Hitler stimmen, die restlichen 50% aus Angst. Man müsse jedoch aushalten, 
bis der grosse Zusammenschluss aller Slawen käme, um Deutschland und Italien zu vernichten.« 
Von den Verhandlungen Matscheks in Agram verspricht man sich in slowenischen Kreisen 
einen Erfolg und hofft auf ein baldiges autonomes Kroatien und Slowenien.4 
An der Strasse nach Sušak befinden sich sehr starke jugoslawische Befestigungen welche 
dauernd vom Militär besetzt sind. Stehenbleiben auf der Strasse ist verboten. 
In deutschen Kreisen in der Steiermark und in Gottschee diskutiert man über folgende Ent­
wicklungsmöglichkeiten: 
a) Anschluss der Süd-Steiermark mit dem Kreis Marburg an das Reich, wobei etwa die 
Höhenzüge südlich von Cilli als natürliche Grenze gelten würden; 
b) Anschluss der Kreise Marburg und Cilli mit den Höhenzügen nördlich von Cilli als natür­
liche Grenze; 
c) Anschluss oder Protektorat über Slowenien und Kroatien und Schaffung eines deutschen 
Korridors nach Sušak.5 
Im Falle a) oder b) wird über eine Umsiedlung der Gottscheer nach Süd-Steiermark disku­
tiert.6 Diese Ansicht wird vor allem vom Grenzlandamt Steiermark (Pg. D o r f m e i s t e r ) 7 ver­
treten. Im Gottscheer Ländchen findet man für diesen Umsiedlungsgedanken gar kein Interesse. 
Trotz der grossen Not und den andauernden Verfolgungen hängen die Gottscheer so fest an ihrer 
Heimat, dass sie diese nur im alleräussersten Falle verlassen würden. Es ist hierbei zu bedenken, 
dass die Gottschee durch die jahrhundertelange Abgeschlossenheit ein eigenes Kulturzentrum 
4 Misli na pogajanja med novo jugoslovansko vlado pod vodstvom dr. Dragiše Cvetkovića in Hrvatsko seljačko 
stranko pod vodstvom dr. Vladka Mačka za vstop v vlado. Pogajanja so se končala šele avgusta 1939 s sklenitvijo spo­
razuma o ustanovitvi Hrvaške banovine. Glej Ljubo Boban: Maček i politika Hrvatske seljačke stranke 1928—1941. Iz 
povijesti hrvatskog pitanja. 2. knjiga, Zagreb 1974. 
5 Spomenice s konkretnimi predlogi za spremembo državne meje med Nemčijo in Kraljevino Jugoslavijo so v 
Gradcu in Celovcu izdelali poleti 1940. Glej Tone Ferenc: Spomenice o nemških ozemeljskih zahtevah v Sloveniji leta 
1940. Zgodovinski časopis, 29/1975, št. 3-4, str. 219-246. Objavljene so v zborniku: Quellen zur nationalsozialistischen 
Entnationalisierungspolitik in Slowenien 1941-1945 - Viri o nacistični raznarodovalni politiki v Sloveniji 1941-1945. 
Maribor 1980, str. 9-35, dok. 1-9. 
6 To je prvi podatek, ki ga poznam, o obravnavi morebitne preselitve kočevskih Nemcev na Spodnjo Štajersko. 
Ponovno so možnost preselitve obravnavali na nekem sestanku (kraj ni naveden) 6. novembra 1939, na katerem je 
vodstvo kočevskih Nemcev zavzelo takšno stališče: »Vodstvo narodne skupine ne more vprašanja preselitve imeti za 
nujno vse dotlej, dokler Italija dejansko ne zasede Kočevske. Dejstvo, da Kočevska sodi na italijansko vplivno območje, 
še ne more biti argument, da bi lahko v zadostni meri utemeljevalo odselitev.« (PA AA Bonn, DKL, Kult. 3, Bd. 2/9). 
O preselitvi kočevskih Nemcev pozimi 1941-1942 na Spodnjo Štajersko glej Tone Ferenc: Nacistična raznarodovalna 
politika v Sloveniji v letih 1941-1945. Maribor 1968, str. 554-625 in Hans-Hermann Frensing: Die Umsiedlung der 
Gottscheer Deutschen. Das Ende einer südostdeutschen Volksgruppe. München 1970. 
7 Anton Dorfmeister je bil od 1938. leta dalje vodja pokrajinskega obmejnega urada NSDAP v Gradcu. Med 
vojno pa je bil od 14. 4. 1941 do svoje smrti 3. 2. 1945 okrožni vodja Štajerske domovinske zveze in deželni svetnik 
okrožja Celje. 
106 T.FERENC: RAZMERE NA KOČEVSKEM SPOMLADI 1939 
geworden ist, welches sich eine eigene Sprache bewahrt hat, wunderschöne Volkslieder und einen 
Schatz von deutschen Sagen und Erzählungen. 
Meine persönliche Ansicht ist die, dass wir an der Adria nichts zu suchen haben und dass 
durch eine reichsdeutsche Offensive dorthin die Achsenpolitik erheblich gefährdet würde. Selbst 
wenn augenblicklich eine Einigung mit Italien erzielt werden könnte, was ich jedoch nicht glaube, 
so würde ein Korridor nach der Adria einen ständigen Unruheherd bilden. Ausserdem ist zu 
bedenken, dass wir eine neue starke slawische Minderheitengruppe bekommen würden. Wie auch 
die Entwicklung an der Adria vor sich gehen mag, die Gottschee muss auf jeden Fall unterstützt 
werden. Wenn das Ländchen jetzt wertvoller gemacht wird, so wird es zum mindesten einmal ein 
beliebtes Tauschobjekt werden. Eine Erweiterung des Gaues Steiermark durch den Kreis Marburg 
wird keine besonderen Schwierigkeiten bieten. Die dabei zu schaffende natürliche Gebirgsgrenze 
ist für beide Teile ein Vorteil. Es ist allerdings zu bedenken, dass in Süd-Steiermark sich das 
Deutschtum in den grosseren Orten konzentriert hat, während die Landbevölkerung slowenisch 
ist. Eine eventuelle Umsiedlung der Gottscheer wäre ein harter Schlag für die Volksgruppe. Wenn 
die Möglichkeit besteht, dieses zur Tradition gewordene deutsche Ländchen zu erhalten, so sollte 
man dies anstreben. Es müsste allerdings eine Garantie gegeben werden, dass dem Deutschtum 
volle Freiheit gewährt wird in der Verwaltung; im Schulwesen und in der Wirtschaft. Ich kann mir 
vorstellen, dass die Gottscheer Sprachinsel wieder einmal zu einem Kulturzentrum für das 
Deutschtum auf dem Balkan wird, dass das ehemals berühmte Gottscheer Gymnasium wieder auf­
blüht und dass selbst unter eventueller italienischer Herrschaft die Erhaltung der deutschen Gott­
schee möglich ist. Es darf allerdings kein zweites »Südtirol« geschaffen werden. In diesem Falle 
wäre die rechtzeitige Umsiedlung auf jeden Fall vorzuziehen. 
2. Die Lage der Volksgruppe 
Der Volksgruppenführer im Gau Slowenien ist der evangelische Pfarrer Senior Johann 
B a r o n - Marburg.8 Den Kreis Marburg führt Marquis G o z a n i , 9 den Kreis Pettau G r i l l , 1 0 
den Kreis Cilli S k o b e r n e , " den Kreis Gottschee S c h o b e r . 1 2 
Der geistige Führer der Gottscheer ist unbedingt Dr. A r c o , 1 3 auch nach seinem von den 
Bauern im vergangenen Jahr gewünschten Rücktritt. Die Verstimmung in der Volksgruppe war 
bekanntlich durch das Hausiergewerbe gekommen, worüber später ausführlich berichtet wird. 
Erfreulicherweise herrscht zwischen der politischen Führung, die in den Händen S c h o b e r s liegt, 
and Dr. A r c o ein gutes Einvernehmen. Johann S am i da 1 4 und Martin S t u r m 1 5 befanden sich 
bei unserer Anwesenheit im Reich. Johann Sehern i t seh 1 6 aus Obermösl macht einen guten Ein­
druck. Von den übrigen Mitarbeitern konnte ich mit H ö n i g m a n n " sprechen, welcher die 
geschäftlichen Angelegenheiten der Heimarbeit besorgt. Hönigmann erledigt seine Aufgabe mit 
grosser Gewissenhaftigkeit, er hat die Geschäftsstelle in guter Ordnung. Es wäre zu begrüssen, 
wenn den Heimarbeitern vom Reich aus mehr Vorschläge für die Ausführung ihrer Arbeiten 
gemacht würden, die Münchener Stelle für Handwerkspflege kann hierzu viel tun. Einige Vor­
schläge wurden bereits unterbreitet. Ich lasse zur Zeit an der Münchener Kunstakademie Entwürfe 
für bessere Ausführung der handgeschnitzten Gottscheer Holzteller machen. Wenn die Teller mit 
einer typisch Gottscheer Symbolik versehen werden (beispielsweise dem e'ingeschnitzten oder ein­
geräucherten Gottscheer Wappen), so würden diese Teller wertvoller werden und bestimmt einen 
besseren Absatz finden. Die Schnitz- und Flechtarbeiten können bestimmt noch besser ausgeführt 
werden. Die handgewebten Gürtel sind zu wenig farbenfreudig. Es ist schwierig, in Gottschee die 
* Johann Baron, protestantski pastor v Mariboru. 1939-1941 vodja Švabsko-nemške kulturne zveze za Dravsko 
banovino v Mariboru. 1941. leta ni postal funkcionar v Štajerski domovinski zvezi, kot so predvidevali nacisti iz Gradca. 
1. maja 1942 sta s Franzem Tscheligijem iz Maribora poslala v München spomenico o neustrezni okupacijski politiki v 
Spodnji Štajerski. 
9 Dr. Leo Gozani, odvetnik iz Maribora, pred vojno sodelavec VDA, tik pred drugo svetovno vojno delaven v 
Volksdeutsche Mannschaft v Mariboru. 
"' Dr. Gottfried Grill, odvetnik s Ptuja, pred vojno vodja nemške nacistične mladine in Volksdeutsche Mann­
schaft na Ptuju, od 1. 5. 1940 tajnik Švabsko-nemške kulturne zveze za Dravsko banovino v Mariboru. 
" Dr. Georg Skoberne, odvetnik iz Celja, vodja krajevne skupine Švabsko-nemške kulturne zveze za Celje, 
junija 1945 pred vojaškim sodiščem v Ljubljani obsojen na smrt in usmrčen. 
12 Josef Schober, prokurist iz Kočevja 85, r. 23. 11. 1902 v Kočevju, 1939-1941 okrožni vodja Švabsko-nemške 
kulturne zveze Kočevje, 1941-1942 vodja nemške narodne skupine na Kočevskem. 
13 Dr. Hans Arko (in ne: Arco), odvetnik iz Kočevja 307, r. 8. 2. 1888 v Kočevju, do leta 1938 tudi politični 
delavec in posvetni voditelj kočevskih Nemcev. 
14 Johann Samida, kmet s Pogorelca 4, r. 4. 5. 1879 na Pogorelcu, član okrožnega vodstva Švabsko-nemške kul­
turne zveze Kočevje in vodstva nemške narodne skupine na Kočevskem. 
15 Martin Sturm, diplomirani trgovec iz Kočevja 113, r. 22. 11. 1911 v Dolnjih Ložinah, član okrožnega vodstva 
Švabsko-nemške kulturne zveze Kočevje in vodstva nemške narodne skupine na Kočevskem, 1941-1945 v Dolenji vasi 
pri Krškem okrožni kmečki vodja za Brežice. 
16 Johann Schemitsch, lesni trgovec iz Mozlja 41, r. 24. 12. 1898 v Varadinu, član okrožnega vodstva Švabsko-
nemške kulturne zveze Kočevje in nemške narodne skupine na Kočevskem. 
17 Hans Hönigmann, uslužbenec iz Kočevja 80, r. 26. 11. 1908 v Kočevju. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 107 
richtigen Farben zum Farben der Schafwolle aufzutreiben. Ich werde die geeigneten Farben in 
München besorgen und Hönigmann zusenden. 
Die von Frau Dr. R ö t h e l18 besonders geförderte Weißstickerei kann meiner Ansicht nach 
noch weiter gefördert werden, denn die Arbeiten sind ausgezeichnet. Eine Ablehnung dieser 
Arbeiten, weil das Leinen bezogen werden muss und nicht in Gottschee hergestellt wird, ist mir 
unverständlich. Jede Möglichkeit, den Heimarbeitern Beschäftigung und Verdienst zu geben, muss 
ausgenutzt werden. Frau dr. Röthel macht im übrigen einen eigenbrödlerischen Eindruck und ver­
sucht, ihre eigenen Wege zu gehen. Ich habe sie dringend ermahnt, nichts ohne Wissen der Volks­
gruppenführung und der zuständigen Stellen des VDA. zu unternehmen. Die Frau ist aber sehr 
rührig und opfert sich für die Heimarbeit in anerkennenswerter Weise auf. 
Hervorzuheben sind die Heimarbeiten von Spreitzer-Pöllandl,19 welcher nach seiner in Ober­
bayern genossener. Ausbildung eine Handweberei gegründet hat und für den Anfang recht gute 
Erfolge erzielt. Die Heimweberei (vor allem Bauernloden und ähnliches) muss noch besser 
gefördert werden und ist wichtig für die Weiterentwicklung der Schafzucht. Die Schwester 
Spreitzers ist eine rührige Mitarbeiterin und eignet sich für Frauen- und Mädelführung.20 
Von den Jugendführern konnte ich M o n t i — Kummerdorf21 und Walter Kresse^ 2 — Gott­
schee sprechen. Beide Tungens sind begeistert und sehr rührig. Als Führer eignet sich vielleicht 
Monti noch besser als Kresse. Führernaturen, wie wir sie brauchen, sind allerdings beide noch 
nicht. Die Gottscheer Jungens möchten für ihr Deutschtum demonstrieren und haben auch 
kürzlich einen Propagandamarsch mit weissen Strümpfen unternommen, welcher bei den 
Behörden Anstoss erregte. Ich habe sie ermahnt, solchen Unsinn zu unterlassen. 
Die Mädelführerin Elfi L a c k n e r 2 3 macht einen recht guten Eindruck und ist bestimmt für 
ihren Posten geeignet. 
Ein ausserordentlich rühriger und sich aufopfernder Mitarbeiter ist Gusti V e r d e r b e r , 2 4 der 
Wirt vom Gasthaus Harder. Gusti ist de.- Mann für alles, welcher Haus, Hof und Familie vergisst, 
wenn er für die Volksgruppe arbeiten kann, ein Typ, wie wir Nationalsozialisten ihn aus der 
Kampfzeit kennen. Der Gasthof Verderbers, welcher gewissermassen ein Standquartier der Volks­
gruppe darstellt, scheint immer mehr zurückzugehen, da sich der Wirt für andere Sachen aufopfert 
und seine Frau keine richtige Wirtin ist. Zudem ist die Familie stark in Schulden geraten. Zur 
Sanierung sind etwa 350.000 Dinar notwendig. Wenn es irgend einen Weg gibt, Gusti Verderber 
zu helfen, so sollte dieser unbedingt gegangen werden; denn Gusti ist der Motor der ganzen Volks­
gruppe, der alles vorwärts treibt. Die von Gusti geleitete Feuerwehr in der Gottschee ist ausge­
zeichnet organisiert und stellt eine politische Macht dar, welche der SA gleichzusetzen ist. Gusti 
Verderber ist der Typ eines alten SA-Führers. 
Die Vertrauensleute in den Ortschaften und Gemeinden machen durchweg einen recht guten 
Eindruck. 
Bei der Umbildung des deutsch-schwäbischen Kulturbundes scheint Dr. A r c o auf den Posten 
des Kreisleiters zu reflektieren. Ich habe ihm das ausgeredet und er hat eingesehen, dass dieser 
Posten nur für Josef S c h o b e r in Frage kommt. Schober muss allerdings nach meiner Ansicht 
einen tüchtigen Mitarbeiter bekommen, da er selbst zu wenig Initiative besitzt. Die Einstellung 
eines hauptamtlichen Geschäftsführers ist unumgänglich. 
Erwähnt werden muss schliesslich noch die Arbeit der Paula S u c h a d o b n i k . 2 5 Paula hat 
bestimmt grosse Verdienste um die Volksgruppe, besonderes um die Verwertung der Hausierer­
gewinne. Sie kennt fast jeden Bauernhof, besorgt Vorschläge für Neubauten, Stallbauten und Ein­
richtungen und vermittelt Ehen. Die Bauern lassen sich allerdings nicht gerne von einer Weib­
sperson etwas sagen. Ihr Einfluss, den sie als Mitarbeiterin dr. Arcos hatte, ist sichtlich zurückge­
gangen. Immerhin sollte die wertvolle Arbeitskraft Fräulein Suchadobniks für die Volksgruppe 
erhalten bleiben. Vielleicht lässt sie sich im künftigen Kreisleiterbüro des Kulturbundes unter der 
Aufsicht Schobers beschäftigen. 
Ein wertvoller Mitarbeiter ist der Prokurist der Gottscheer Sparkasse, K r a u l a n d . 2 6 Die von 
ihm geleitete Genossenschaft muss allerdings noch wesentlich aktiver sein. Es fehlt in der Gott­
schee ein Mann, der die Wirtschaftsfragen verständnisvoll behandelt. 
'" Maria Röthel, roj. Nostis, učiteljica petja iz Kočevja 230, r. 11.5. 1888 na Dunaju, žena zdravnika dr. Georga 
Röthla iz Kočevja 230. 
" Hans Spreitzer, trgovec iz Kočevskih Poljan 25. r. 14. 9. 1906 v Kočevskih Poljanah. 
Olga Spreitzer. hišna pomočnica iz Kočevskih Poljan 25, r. 2. 4. 1912 v Kočevskih Poljanah, voditeljica nemške 
mladine. 
Kočevju. 
Za Montla iz Kumrove vasi nisem našel podatkov. 
Walter Kresse, trgovec iz Kočevja 268, r. 23. 10. 1919 v Kočevju. 
Morda Elfi Lackner, por. Verderber, roj. 14. 5. 1917 v Mozlju, stanovala v Kočevju 113. 
Gustav Verderber, gostilničar iz Kočevja, r. 16. 11. 1895 v Kočevju. 
Paula Suchadobnik, knjigovodkinja iz Kočevja, r. 9. 10. 1893 v Kočevju. 
Alois Krauland, uslužbenec iz Kočevja 234, r. 7. 11. 1901 v Koblarjih, funkcionar Kočevske hranilnice 
108 T. FERENC: RAZMERE NA KOČEVSKEM SPOMLADI 1939 
Eine offizielle Anerkennung der Volksgruppenführung durch die jugoslawischen Behörden ist 
bisher noch nicht erfolgt. Es ist anzustreben, dass dies baldigst erfolgt. 
3. Verhältnis zu reichsdeutschen* Stellen 
Die Zusammenarbeit der Volksgruppe mit dem deutschen Konsul B e r n h a r d in Laibach27 ist 
eine erfreuliche. Pg. Bernhard geniesst bei allen Stellen vollstes Vertrauen und Hochachtung. Die 
Arbeit der Volksdeutschen Mittelstelle, sowie des Gottschee-Referats des VDA. wird von der 
Volksgruppe in jeder Beziehung gewürdigt. Sehr anerkennend spricht man sich über die Zusam­
menarbeit mit Dr. Luig28 und Dr. Petschauer29 aus. Eine Verstimmung scheint gegen Volker 
Dick30 zu herrschen, von dem man überall behauptete, dass er wenig Verständnis für die tatsäch­
liche Lage der Gottscheer habe und dessen Pläne, z.B. Schaffung einer zentralen Molkerei, man 
als Fantasie bezeichnet. Verschiedentlich wurde die Bemerkung gemacht, dass Dick alles mögliche 
anfange und nicht richtig zu Ende führe. Ich kenne Dick nicht und kann mir darüber kein Urteil 
erlauben, ich gebe nur die Äusserungen der Gottscheer wieder. 
Von der Volksgruppe wird ausserordentlich begrüsst, wenn die bayerischen Landesverbände 
die Betreuung des Ländchens in Zusammenarbeit mit dem Gottschee-Referat übernehmen 
würden. Ich verweise auf unsere der Bundesleitung bereits unterbreiteten Vorschläge und bitte 
wiederholt, dazu endgültig Stellung zu nehmen. Es gibt in den Dörfern der Gottschee so unendlich 
viel Arbeit, dass man gar nicht genug ehrenamtliche Mitarbeiter heranziehen kann, welche nach 
den von der Bundesleitung zu gebenden Richtlinien helfend eingreifen könne. 
4. Soziale Fürsorge 
Der Gesundheitszustand der Gottscheer Kinder ist ausserordentlich bedenklich. Besonders die 
jüngeren haben unter der Notlage gelitten. Man sieht sehr viele rachitische und unterernährte 
Kinder. Die hygienischen Verhältnisse sind mangelhaft. Ich schlage eine sofort einsetzende Kin­
derverschickung vor und bin bereit, im Sommer 1939 200 Gottscheer Kinder im Gau München — 
Oberbayern und eventuell in den anderen bayerischen Gauen während der Sommeferien vom 28. 
7. —15. 9. unterzubringen. Der Gauleiter München-Oberbayern sowie die Gauamtsleitung der 
NSV. haben ihr Einverständnis gegeben. Die Gottscheer müssten die Fahrtkosten bis zur Grenze 
tragen; das übrige bringt der Gau auf. Die Kinder im Alter von 10—14 Jahren werden zweckmässig 
auf dem Lande untergebracht. Das ist deshalb notwendig, wiel sie in der Stadt nur verwöhnt und 
verzogen werden. Ausserdem spricht eine grosse Zahl von ihnen kein Hochdeutsch; oberbayeri­
scher Dialekt wird jedoch von den Gottscheern gut verstanden und auch der Gottscheer Dialekt 
ist für den Oberbayern leichter verständlich als für einen Norddeutschen. Bei dieser Gelegenheit 
können die Kinder an verschiedenen Wochentagen zusammengezogen werden und von reichsdeut­
schen Erziehern Sprachunterricht erhalten. Die Kinder-Landverschickung wird sich bestimmt 
segensreich für die Gottschee auswirken prüfen. Ich bitte die Volksdeutsche Mittelstelle, den Vor­
schlag zu prüfen, da die Volksgruppenführung baldigst die Genehmigung von der jugoslawischen 
Behörde einholen muss. Bei der augenblicklichen politischen Lage werden vermutlich keine 
Schwierigkeiten bereitet. 
Das vom Gottschee-Referat des VDA. bereits in Angriff genommene Winterhilfswerk (Klei­
dersammlung) sollte noch grosszügiger ausgebaut werden; die bayerischen Gaue sind gerne bereit, 
sich an der Sammlung zu beteiligen. 
5. Die Hausiereif rage 
Das Grundübel der Gottschee ist die Hausiererfrage. In jedem Dorf wurden wir von Gott­
scheer Volksgenossen bestürmt, wir möchten uns dafür einsetzen, dass sie zum Hausieren ins 
Reich kommen. Der Verdienst der Hausierer ist für Gottscheer Verhältnisse gut. Wir konnten uns 
auch überzeugen, dass das Geld zum Teil nutzbringend angelegt wird. Vorbildlich sind die Neu­
bauten in Grafenfeld und Lienfeld. Der moralische Einfluss, den die Husierer in Ländchen 
ausüben, ist aber verheerend. Es wird sich immer nur eine bestimmte Anzahl zur Verschickung ins 
Reich eignen. Die Zurückbleibenden fühlen sich dadurch benachteiligt und bringen Unfrieden in 
die Bevölkerung. Die Hausierer werden im Reich grossenteils zum Bummeln erzogen und finden 
nur schwierig in die harte Bauernarbeit zurück Sie sehen im Reich Wohlstand und üppiges Leben 
und werden unzufrieden, wenn sie daheim ihr Maisbrot oder andere bescheidene Nahrung zu sich 
nehmen müssen. Der Gedanke, den Verdienst der Hausierer für die Dorfgemeinschaft und nur 
2 7 Konzula dr. Hansa Bernarda je kmalu nasledil dr. Hans Brosch, tega pa po smrti poleti 1942 dr. Rudolf Müller. 
2 8 Dr. Wilhelm Luig, sodelavec VDA in VoMi v Berlinu. 
2 9 Dr. Erich Petschauer, uradnik, r. 1907 na Kočevskem, umrl 1977 v Chiemsee na Bavarskem, pred vojno nekaj 
časa v Celju urednik Deutsche Zeitung, sodelavec VDA in VoMi v Berlinu, med vojno kot esesovski častnik v glavnem 
štabnem uradu državnega komisarja za utrjevanje nemštva v Berlinu, pisec knjige Das Jahrhundertbuch der Gottscheer 
(Wien 1980). 
3 0 Volker Dick, pred vojno sodelavec VDA, skupaj z Walterjem Neunteufflom delal na Kočevskem, dokler ju 
niso jugoslovanske oblasti izgnale, med vojno v nemški vojski. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 109 
zum Teil für persönliche Zwecke zu verwenden, ist sehr schön, aber praktisch undurchführbar. 
Jeder Hausierer wird einen Trick finden, einen persönlichen Gewinn beiseite zu bringen und das 
Interesse lässt nach, wenn er den Verdienst nicht voll für sich verwenden kann. Der beste Beweis 
ist das wesentlich zurückgegangene Ergebnis dieses Jahres. Volkswirtschaftlich gesehen ist das 
Hausieren ein helleuchtender Unsinn. Die Hausierer kaufen zum grossen Teil Schokolade ein, also 
eine Ware, welche uns Devisen kostet. Diese Devisenware wird durch das Glücksspiel zu einem 
teuren Preis verkauft. Es wird also aus dem deutschen Volksvermögen ein Betrag von mehreren 
hunderttausend Mark herausgezogen und zur angeblichen Unterstützung der Gottscheer nach 
Jugoslawien gebracht. Die Devisenkasse der Reichsbank wird ausserdem durch den Einkauf der 
Schokolade belastet. Der bessere Weg wäre doch wohl der, die Gottscheer Bauern zu Hause bei 
ihrer Arbeit zu lassen und den zur Unterstützung notwendigen Betrag, welcher ja in jedem Fall aus 
dem deutschen Volksvermögen herausgezogen wird, durch eine Sammlung aufzubringen und 
direkt den notleidenden Gemeinden zu überweisen. Ich glaube bestimmt, dass dieser Betrag von 
einem einzigen Gau in einer Samstag-Sonntag-Sammlung durch Verkauf von in der Gottschee 
angefertigten holzgeschnitzten Abzeichen aufgebracht werden kann. Ich glaube auch, dass der 
Reichsschatzmeister Verständnis für eine solche Sammlung hat; denn es ist doch gleichgültig, ob 
er ein Glücksspiel genehmigt, oder eine Sammlung. Ausserdem ist es für eine deutsche Volks­
gruppe unwürdig, als Bettler von Lokal zu Lokal gehen zu müssen. 
Im Interesse der Gottschee ersuche ich dringend darum, das Hausieren ab sofort einzustellen 
und zu verbieten. 
Sehr viele Klagen werden darüber geführt, dass das von den Hausierern in den Jahren 1935 
und 1936 verdiente Geld heute noch nicht überwiesen ist. Auch hier müsste ein Weg gefunden 
werden, die Devisenbeschaffung zu beschleunigen. Ich habe verschiedene Bauernhöfe gesehen, 
welche stark unter der Verschuldung leiden, weil die Hausiererbeträge aus den vergangenen 
Jahren noch nicht überwiesen sind. In einem Falle besteht die Gefahr, dass der Besitz des Bauern 
in den nächsten Tagen an einen Slowenen übergeht. Nach der bevorstehenden Gesetzeslage ist 
dieser Volksgenosse nie wieder in der Lage, seinen Besitz zu erwerben und wird dadurch zur 
Auswanderung gezwungen. 
6. Grunderwerbsfragen 
Der deutsche Grundbesitz in der Gottschee ist in den letzten Jahren zurückgegangen. Der 
Rückgang dauert fort. Die Ursache ist darin zu suchen, dass nach dem Staatsgesetz Deutsche 
keinen Grund erwerben können.31 Die Regelung erfolgt durch die sogenannten Grundverkehrs­
kommissionen, deren Entscheidung regelmässig dahin geht, dass die Gottscheer als Deutsche zu 
betrachten sind.32 bei anderen Gelegenheiten betonen die Behörden, dass sie jugoslawische Staats­
bürger seien. Der Sinn des Gesetzes kann doch nur der sein, dass der Grunderwerb durch Reichs­
deutsche, also in diesem Falle durch Ausländer, untersagt ist. Es ist ein dringendes Erfordernis für 
die reichsdeutschen Stellen, bei den jugoslawischen Behörden eine Änderung des jetzigen 
Zustandes in der Auslegung der Gesetze herbeizuführen. Wenn dies nicht sofort geschieht, so muss 
man in einigen Jahren damit rechnen, dass der gesamte Besitz mit wenigen Ausnahmen in slowe­
nische Hände übergeht. Ich bitte die Dienststelle Ribbentrop,33 die notwendigen Massnahmen 
einzuleiten. 
7. Schulfragen 
Das früher weithin bekannte vorbildliche deutsche Schulwesen in der Gottschee ist voll­
kommen verschwunden.34 Das berühmte Gottscheer deutsche Gymnasium besteht nicht mehr. Es 
31 Po večletnem prizadevanju in pritisku javnosti je bil 1936. leta v skupščini v Beogradu sprejet amandma k 
finančnemu zakonu za leto 1936/37, ki je v svojem 37. členu določal, da tuji državljani brez poprejšnje odobritve rrimstra 
vojske in mornarice fer ministra za notranje zadeve ne morejo postati lastniki, zakupniki ali uporabniki nepremičnin na 
obmejnem območju v globini 50 km od meje ali morske obale. Minister za pravosodje je dobil pooblastilo, da za posa­
mezna območja okrožnih sodišč izda odredbe z zakonsko močjo, s katerimi uvede omejitve pri odtujevanju nepremičnin. 
(Dušan Biber: Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933-1941. Ljubljana 1966, str. 123, dalje: Biber, n.d.). 
3 2 Banska uprava Dravske banovine je konec decembra 1936 izdala zaupno odredbo z navodili komisijam, naj ne 
dajo dovoljenja za nakup ali zakup zemljišča ali nepremičnin, če je kupec ali zakupnik nemške narodnosti, čeprav je 
sicer jugoslovanski državljan. Narodnost kupca ali zakupnika naj komisije ugotavljajo na temelju popisa prebivalstva iz 
leta 1931. Tudi ta zaupna odredba ali okrožnica je prišla v roke Nemcem. (Biber, n.d., str. 123). 
3 3 Dienststelle Ribbentrop pomeni poseben urad, ki ga je zunaj zunanjega ministrstva imel nemški zunanji 
minister Joachim von Ribbentrop. 
3 4 O nemškem manjšinskem šolstvu na Kočevskem glej elaborat Franceta Ostanka Statistični podatki za šolske 
okoliše kočevskega kolonizacijskega ozemlja, Ljubljana 1937, rokopis v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani, f. 218. 
Po podatkih Manjšinskega inštituta v Ljubljani je bilo 1. februarja 1938 v Sloveniji 30 manjšinskih razredov z nemškim 
učnim jezikom v 22 krajih s 1238 učenci nemške narodnosti. Na en nemški manjšinski razred je prišlo povprečno 41 
učencev. V vsej Dravski banovini je bilo naštetih 2132 učencev nemške narodnosti, kar pomeni, da 894 nemških učencev 
ni obiskovalo nemškega pouka. Od navedenega števila nemških manjšinskih razredov jih je bilo 22 na Kočevskem, 2 v 
Mariboru, 4 v okraju Ljutomer in 2 v okraju Murska Sobota. Na teh šolah ali v manjšinskih razredih je poleg slovenskih 
učiteljev, veščih nemščine, poučevalo 9 učiteljev nemške narodnosti, 5 narodnostno mešanih učiteljev, vseh učiteljev 
nemške narodnosti pa je bilo v Dravski banovini 20 in 14 nemških katehetov. (Biber, n.d., str. 120). 
П О T.FERENC: RAZMERE NA KOČEVSKEM SPOMLADI 1939 
bestehen nur noch vereinzelte deutsche Klassen in einigen Schulen. Die Folge davon ist, dass 
besonders bei den Kindern auf dem Lande die deutsche Sprache immer mehr zurückgeht. Nach 
dem jugoslawischen Schulgesetz werden für die Minderheiten dann Schulen eingerichtet, wenn 
mindestens 30 Anträge der Eltern vorliegen. Wenn also in der Gottschee beispielsweise 28 Eltern 
den Antrag auf Errichtung einer deutschen Schule eingeben und 2 slowenische Eltern eine slowe­
nische Schule fordern, so wird eine slowenische Schule eingerichtet. Dieser Zustand ist unhaltbar 
und es bedarf eines sehr deutlichen Hinweises reichsdeutscher Stellen bei den jugoslawischen 
Behörden, dass dem Wunsche deutscher Volksgruppen Rechnung getragen wird. Es müsste einmal 
darauf hingewiesen werden, dass die in der Ostmark lebenden 40.000 Kroaten ca. 200 rein kroa­
tische Schulen haben und den in Kärnten lebenden 10.000 Slowenen rund 30 utraquistische Schulen 
zur Verfügung stehen. In Slowenien dagegen (Untersteiermark und Gottschee) gibt es für rund 
45.000 Deutsche keine einzige deutsche Schule, sondern nur einige Parallelklassen. Die Volks­
gruppenführung bittet dringend darum, dass vom Reich aus ein Druck auf die Behörden ausgeübt 
wird. Es ist beabsichtigt, demnächst einmal einen Schulstreik druchzuführen, um zu bekunden, 
dass die Deutschen nicht gewillt sind, die Slawisierung gleichgültig hinzunehmen. 
Auch die deutschen Kindergärten bedürfen einer besonderen Förderung. 
8. Wirtschaftsfragen 
Durch die Hausierer sind zwar beträchtliche Summen zur Linderung der Not der Gottscheer 
aufgebracht worden. Im Grossen gesehen ist das jedoch nur ein Tropfen auf einem heissen Stein. 
Die vom Gottschee-Referat eingeleiteten wirtschaftlichen Hilfsmassnahmen müssen mit äusserster 
Beschleunigung in Angriff genommen werden. Die Gottscheer wundern sich besonders darüber, 
warum bei der Ausfuhr von Jugoslawien nach Deutschland bisher in erster Linie der slowenische 
Zwischenhandel benutzt wird, wobei die Volksdeutschen selbst geradezu unmögliche Preise für 
ihre Erzeugnisse erlösen. 
Für Schweine erhält der Bauer pro kg Lebendgewicht 7-9 Dinar. Er muss aber für ein Jung­
schwein ca. 150 Dinar zahlen. Die Gottschee ist heute bereits in der Lage, jährlich 500 Schweine 
zu exportieren. 
Für I a Mastochsen (1200-1500 kg pro Paar) erhält der Bauer pro kg Lebendgewicht 5-6 
Dinar. Die Gottschee kann heute jährlich 100 Paar Mastochsen ausführen. 
Es wird gebeten, die zuständigen Einkaufsstellen zu veranlassen, direkt in der Gottschee und 
nicht über einen Zwischenhändler einzukaufen. Die Abnahme könnte an der Waage erfolgen und 
die Sammelladungen durch die Genossenschaft abgerechnet werden. 
In der Gottschee lagern grosse Mengen Äpfel, für welche unten zur Zeit 1-2 Dinar pro kg 
bezahlt werden. 
Ferner lagern dort grosse Mengen Honig. Jährlich könnten 8-10.000 Kilo geliefert werden. 
Der Preis beträgt zur Zeit 12 Dinar pro kg. 
Es ist bekannt, dass das Reich grosse Mengen Eisenbahnschwellen (Buche und Eiche) in 
Jugoslawien kauft. Die Zwischenhändler zahlen den Gottscheer Bauern 28-30 Dinar pro Stück. 
Der Einheitspreis der Reichsbahn beträgt 4.50 RM. Wenn den Volksdeutschen ein besserer Preis 
bezahlt wird, dann kann der Bauer, der Fuhrmann und der Arbeiter mehr verdienen. Ausserdem 
wären die Gottscheer bereit, für jede verkaufte Schwelle 1 Dinar für das Hilfswerk abzugeben. Als 
Grosslieferanten für Eisenbahnschwellen kommen in Frage die Lesna-Industria (Schober), die 
Auerspergische Forstindustrie und die Firma Anton Jakomini, ferner verschiedene Bauern, vor 
allem Johann Schemitsch-Obermösl. Es wird gebeten, die Überwachungsstelle daraufhinzuweisen, 
besonders bei diesen Firmen zu kaufen. Die bisherigen Vorstellungen der Gottscheer bei deut­
schen Stellen waren ergebnislos. 
Die Abnahme von Heimarbeiten, besonders Schnitzereien und Weißstickereien könnte noch 
mehr gefördert werden, wenn die Einfuhr nicht nur über das Hilfswerk, sondern auch über den 
normalen Handel geleitet würde. Vielleicht kann sich das Hilfswerk einige besondere Muster reser­
vieren, im übrigen aber auch den Zwischenhandel einschalten. 
9. Fremdenverkehrsfragen 
Der starke deutsche Reiseverkehr nach Jugoslawien könnte leicht über die Gottschee geleitet 
werden und dadurch Geld ins Ländchen kommen. Die direkte und schönste Autostrasse von 
Laibach nach Sušak führt über die Stadt Gottschee. Der Reichsfremdenverkehrsverband, sowie der 
DDAC wäre darauf hinzuweisen, den Verkehr über Gottschee zu lenken und entsprechende Pro­
spekte auszugeben. Die deutschen Gasthöfe und Hotels in Gottschee wären dann auch in der 
Lage, sich auf reichsdeutschen Fremdenverkehr einzurichten. Zur Zeit sind die Unterkunftsver­
hältnisse noch primitiv. 
10. Auswanderungsfragen 
Bis in die letzten Wochen hinein ist eine starke Auswanderungsbewegung festzustellen. Die 
Gründe liegen in der sozialen Notlage. Die Auswanderer gehen zum grossen Teil nach Amerika, 
zum Teil aber auch ins Reich. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 111 
Die Volksgruppenführung bittet dringend darum, nur solche Gottscheer in das Reich ein­
wandern zu lassen, welche eine ausdrückliche Genehmigung des Kameraden Schober bei sich 
führen. Reichsdeutsche Stellen bemühen sich häufig, Gottscheer Mädels als Hausangestellte zu 
bekommen, durch die Hausierer werden Stellen ins Reich vermittelt. All diesem muss ein Ende 
bereitet werden; es wird nicht schwierig sein, sämtliche deutschen Grenzstellen anzuweisen, nur 
diejenigen Gottscheer über die Grenze gehen zu lassen, welche die oben erwähnte Bescheinigung 
bei sich tragen. 
11. Propaganda 
Die Gottscheer Zeitung, unter Leitung von Herbert E r k e r , 3 5 trägt wesentlich zum Zusam­
menhalt der Volksgruppe bei. Sie unterliegt der behördlichen Zensur und muss sich oft Strei­
chungen gefallen lassen. Nachdem reichsdeutsche Tageszeitung nur seLen and die Volksgruppe 
herankommen, ist die Schaffung einer absolut unpolitischen Dorfzeitung zu empfehlen, welche vor 
allen Dingen landwirtschaftliche Angelegenheiten behandeln müsste und gleichzeitig erzieherisch 
wirkt. 
Rundfunkgeräte sind verhältnismässig wenige vorhanden. Diese wenigen Apparate werden 
aber mit Begeisterung dazu benutzt, reichsdeutsche Sendungen zu empfangen. Mit einem von mir 
mitgenommenen Kleinstempfänger konnte ich feststellen, dass mit eintretender Dunkelheit fast 
alle deutschen Sender, vornehmlich Wien und München, einwandfrei im Lautsprecher zu hören 
sind. Am Tage bereitet der Empfang reichsdeutscher Sender Schwierigkeiten. Es bestünde die 
Möglichkeit, den Kleinstempfänger zu propagieren, da er infolge seines geringen Gewichtes nur 
einen geringen Einfuhrzoll kostet. Es müsste die Möglichkeit geschaffen werden, für die Volks­
gruppen bestimmte Darbietungen an gewissen, sich immer wiederholenden Tagen während der 
Abendstunden zu senden. In jedem Dorfgasthof sollte ein Rundfunkempfänger stehen; besser als 
der Kleinstempfänger wäre selbstverständlich ein grösseres Empfangsgerät. Da sich aber in vielen 
Orten kein Starkstrom befindet, ist die Einführung von Batterie-Empfängern besonders zu 
empfehlen. 
Das Volkslied wird in der Gottschee sehr gefördert. Die Buben und Mädels singen wun­
derbare alte Volkslieder, welche zum Teil bei uns längst vergessen sind. Mit der Pflege des Liedes 
lässt sich die Jugendarbeit betreiben, ohne dass behördlicherseits Beanstandungen kommen 
können. 
Das Trachtenwesen liegt sehr im Argen. Die alte Gottscheer Tracht wird überhaupt nicht 
mehr getragen, ausserdem ist sie sehr empfindlich, unpraktisch und für die Sommermonate zu 
warm. In einigen Dörfern ist versucht worden eine neue Tracht zu schaffen. Diese Lösung kann 
noch nicht als gelungen bezeichnet werden. Ich empfehle, eine geeignete Persönlichkeit zu beauf­
tragen, die alten. Gottscheer Trachten zu studieren und eine neue kleidsame und gleichzeitig prak­
tische Tracht zu entwerfen. Die Förderung des Trachtenwesens trägt sehr zur Stärkung des natio­
nalen Selbstbewusstseins bei; unsere Volksgruppen müssen sich schon äusserlich von den fremden 
Gruppen unterscheiden. 
Zusammenfassend möchte ich nochmals bemerken, dass die Erhaltung der Sprachinsel Gott­
schee wenn irgend möglich angestrebt werden muss. Selbst wenn das Ländchen wirtschaftlich keine 
besondere Bedeutung für das Grossdeutsche Reich hat, so wird sich es das Reich doch leisten 
können, dieses kleine Zentrum alter deutscher Kultur zu fördern. Hilfe muss allerdings sofort ein­
setzen, denn die Abwanderung aus der Gottschee hält an. Im Ländchen befinden sich heute nur 
mehr 13.000 Volksdeutsche, welche zum grossen Teil ein jämmerliches Dasein führen. Wenn hier 
geholfen wird, dann muss man bei den primitivsten Dingen anfangen. Es hat keinen Zweck, hoch­
trabende Wirtschaftspläne zu erörtern, solange Gottscheer Mütter für ihre neugeborenen Kinder 
zum Teil nicht einmal saubere Windeln haben. Soziale Fürsorge, besonders für die Jugend, 
Regelung der Schulfrage, Regelung der Grunderwerbsmöglichkeiten und sofortige Abschaffung 
des Hausierens, das sind die Grundprobleme, welche schnellstens angefasst werden müssen. Dann 
wird wohl die Abwanderung von selbst aufhören und dem Gottscheer Ländchen hoffentlich eine 
schönere Zukunft beschieden sein. 
* * * 
Wüsterjevo poročilo je dobil Horst Rave iz berlinskega referata za Kočevsko. Ko je od 
11. aprila do 21. maja obiskal Kočevsko, je napisal pripombe k Wüsterjevemu poročilu. 
Objavljamo jih, ker v marsičem nasprotujejo Wüsterjevim pogledom. 
* * * 
Abschrift 
Vertraulich. Nur zur Einsichtnahme. 
Stellungnahme 
zum Bericht des Gauamtsleiters Walter Wüster, München, über die gemeinsam mit der 
Gruppe Dr. Berthold durchgeführte Osterfahrt in die Gottschee vom l . - l l . 4. 39. 
Herbert Erker, novinar urednik Gottscheer Zeitung v Kočevju, r. 18. 11. 1908 v Kočevskih Poljanah. 
112 T.FERENC: RAZMERE NA KOČEVSKEM SPOMLADI 1939 
In meiner Eigenschaft als Mitarbeiter in der Arbeitsstelle Gottschee, Berlin, bin ich auf Grund 
meiner Dienstreise nach Gottschee vom 11.4. bis 21. 5. 39 gebeten worden, zu dem obigen Bericht 
Stellung zu nehmen: 
Das Auftretten der Gruppe Berthold war zweifellos geschickt und hat im Ländchen sehr gut 
gewirkt, bedauerlich war lediglich, dass im Verlauf der Veranstaltung durch Äusserungen der 
Fahrteilnehmer der Eindruck erweckt wurde, als es München nunmehr von Berlin die Gottschee-
Arbeit übernommen hätte. Hierdurch trat eine heillose Verwirung der Mitarbeiter ein, die nun 
nicht wussten, ob Berlin, München oder Graz für die Gottschee-Arbeit zuständig sei. 
Dem Bericht über die politische Lage kann ich auch im grossen und ganzen anschliessen. Sehr 
richtig gesehen ist die allgemeine Abneigung der Gottscheer gegen Absiedlungspläne. Auch ich 
habe immer wieder feststellen können, dass sich das Gros der Gottscheer unter keinen Umständen 
mit einer Absiedlung und damit mit einer Aufgabe ihres Landes einverstanden erklären würde. 
Eigenartig wirkt in dem Bericht der Satz: »Der Bezirkshauptmann Brezigar bemüht sich der 
Volksgruppe gegenüber objektiv zu sein.« Ich habe den Eindruck, als ob sich der Berichterstatter 
hierbei fast ausschliesslich von dem Verhalten des Bezirks-Hauptmannes gegenüber den Sonder­
wünschen der Reichsdeutschen leiten Hess. Zum mindesten lässt sich die angebliche Objektivität 
nicht vereinbaren mit der Verhaftung und Hochverratsanklage von 30 Gottscheern Ende April 
1939 mit dem Verbot der Aufstellung von Maibäumen und der Abhaltung von Maifeiern in fast 
allen Gottscheer Ortschaften36 und dem immer stärker werdenden Zwang zur Namenssloweni-
sierung. 
Aus dem Bericht über die Lage der Volksgruppe ergibt sich, dass Herr Wüster seine Infor­
mation im wesentlichen von Personen erhalten hat, die der alten Volksgruppenführung nahe 
standen und mit Dr. Berthold schon in jahrelanger Verbindung stehen. 
Da diesse Personen aber keinen Einblick in die Planung der Aufbauarbeit der Volksgruppe 
haben und teilweise zu den Menschen, die diese Arbeit tragen, in einem zum mindesten inneren 
Gegensatz stehen, ist es verständlich, dass wie die einzelnen Kapitel des Berichtes zeigen, Herr 
Wüster von dieser Planung und dem Stand ihrer Durchführung nicht unterrichtet wurde. 
In der Beurteilung der Lage der Volksgruppe und der in der Führung stehenden Personen 
weicht meine Ansicht wie die der gesamten Arbeitsstelle von der des Pg. Wüster völlig ab. Dabei 
muss natürlich berücksichtig werden, dass der Bericht des Herrn Wüster unter der Auswahl seiner 
Gewährsleute im Reich und in der Gottschee und der Kürze seines dortigen Aufenthaltes leiden 
musste. Trotzdem muss ich den Bericht an dieser Stelle, aber auch noch an einigen anderen, als 
leichtfertig bezeichnen, auch wenn der Kreis der Personen, die von dem Bericht Kenntnis erhalten, 
verhältnismässig klein ist. 
Die Gottschee hat als geschlossenes Siedlungsgebiet schon von her im Deutschtum Sloweniens 
eine Sonderstellung eingenommen. Ich darf hier Seite 6 des Berichtes zitieren: »Es ist hierbei zu 
bedenken, dass die Gottschee durch die jahrhundertlange Abgeschlossenheit ein eigenes Kultur­
zentrum geworden ist, welches sich eine eigene Sprache bewährt hat, wunderschöne Volkslieder 
und einen Schatz von deutschen Sagen und Erzählungen«. Auch durch die Verleihung des Hausi-
rerpatents an die Gottscheer im Jahre 1471 durch Friedrich III hat das Gebiet eine Sonderent­
wicklung genommen. 
Dieser Sonderstellung ist dadurch Rechnung getragen worden, dass dieses Gebiet schon seit 
1933 durch die Bundesleitung des VDA (Gottschee-Referat) und dem Gottschee-Hilfswerk (früher 
Dessau) bearbeitet wurde, die 1938 in Berlin zur Arbeitsstelle Gottschee zusammengefasst 
wurden. Wenn der Berichterstatter nun von einer einheitlichen deutschen Volksgruppenführung 
im Gau Slowenien spricht, und die Gottscheer Volksgruppenführung lediglich als Kreisführung 
bezeichnet, so entspricht das zwar den Wünschen einiger ausserhalb von Gottschee und vielleicht 
auch im Reich befindlichen Personen, in keinem Fall aber den derzeitigen Verhältnissen, noch den 
Wünschen und Ansichten der Gottscheer Volksgruppenführung und der Arbeitsstelle Gottschee. 
Mit Herrn Pfarrer Senior Baron ist lediglich ein Abkommen dahingehend getroffen worden, 
dass die Gottschee von sich aus keine Einwünsche und Beschwerden bei der Belgrader Regierung 
vorschlägt, sondern das diese einheitlich durch eine einzige Stelle für die gesamten 700.000 Deut­
schen Jugoslawiens geschieht. In allen anderen Fragen aus Gebieten untersteht die Volksgruppen-
3 6 Te aretacije so bile najbrž zaradi vidnega, demonstrativnega praznovanja Hitlerjevega rojstnega dne 20. aprila 
na Kočevskem. Šlo je predvsem za prižiganje kresov, petje nacističnih pesmi, streljanje z možnarji itd. Nemški konzulat 
Ljubljana je 2. maja 1939 poslal nemškemu poslaništvu v Beogradu prepis poročila »Aretacije Volksdeutscherjev na 
Kočevskem«, ki ga je 29. aprila prejel s Kočevskega. To pravi: »32 kresov je 19. aprila, na predvečer firerjevega 
rojstnega dne, izpovedovalo opredelitev kočevske dežele k domovini in firerju. V najmanjši gorski vasici so njeni pre­
bivalci praznovali veliki dan največjega med vsemi Nemci. Možnarji so pokali, rakete so osvetljevale deželo, katere tla 
so pred 600 leti izkrčili Nemci in si jih vzeli za svojo posest. Nobeno zatiranje, nobene stiske in nobeno še tako neus­
miljeno preganjanje niso mogli v teku poslednjih 20 let uresničiti z druge strani tako zaželenega uničenja. Šele sedaj 
prav! Kočevska dežela je prebujena, prebujena za opredelitev, ki je prevzela tako starca kot najmlajšega. Krvi ni 
mogoče zatajiti! Kočevska dežela ostane nemška! Šole so ji vzeli, prikrajšana je bila v vsakem pogledu. Vendar so srca 
ostala nemška kljub vsem kaznim, kljub ječi in trpinčenju.« Nato poročilo našteva posamezne primere, vendar jih ni 39, 
kot navaja Ravejevo poročilo. (PA AA Bonn, DKL, poročilo DKL 9, Nr. 236/39 Pol 3 dne 2. 5. 1939). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 113 
führung ausschliesslich der Arbeitsstelle Gottschee. Eine Ausnahme bildet hier lediglich der Kul­
turbund, in dem Gottschee organisatorisch als Kreis dem Gau Slowenien untersteht. 
Als Beweis für die starken inneren Bindungen der Gruppe Berthold zur alten Volksgruppen­
führung mag unter anderen folgender Satz des Berichtes angeführt werden: »Der geistige Führer 
der Gottscheer hat unbedingt Dr. Arko, auch nach seinem . . . Rücktritt«.37 Das ein derartiger 
Satz überhaupt möglich war, beweist schlagend, dass ein innerer Kontakt zwischen der Fahrten­
gruppe, der neuen Volksgruppenführung und der jungen Mannschaft (Jungbauern) überhaupt 
nicht bestanden hat. Es klafft ein geistiger Riss zwischen der alten Volksgruppenführung und den 
neuen Kräften, den man eben nur sehen kann, wenn man mitten in der Arbeit steht. Wir sind 
jedoch entschlossen, diesen Riss in keinem Fall nach aussen hin sichtbar werden zu lassen, um die 
Einheit der Volksgruppe nicht zu gefährden. Wir wollen im Gegenteil durch Einbau der alten 
Kräfte an geeigneten Stellen alle nur möglichen Kräfte für die Arbeit gewinnen. Wenn Arko auch 
heute noch der geistige Führer des Deutschtums wäre, dann wäre damit die seinerzeitige Ent­
scheidung der Volksdeutschen Mittelstelle eine Fehlentscheidung gewesen. Dass diese Ent­
scheidung aber der geistigen Entwicklung der Volksgruppe Rechnung trug, ist eine Tatsache, für 
die wir jederzeit den Beweis antreten können. 
Bezüglich der Heimarbeit, sind wir natürlich für die Anregungen sehr dankbar. Was jedoch 
die Monierung einzelner Artikel anbetrifft, so liegt bei uns das Gutachten eines Leiters einer Fach­
gruppe des Reichsstandes des deutschen Handwerks vor, der zugleich Schiedsrichter im Reichsbe-
rufswettkampf war, und der alle Artikel sowohl in geschmacklicher Hinsicht als durchweg gut, zum 
Teil sogar als vorzüglich bezeichnete. Was den Absatz anbelangt, so konnte bereits die gesamte 
diesjährige Produktion an eine reichsdeutsche Firm verkauft werden, wobei auch der Einzelhandel 
nicht ausgeschaltet werden wird. Im übrigen befinden sich zur Zeit sowohl in einer reichsdeutscher 
Schnitzschule, in einer Korbflechtschule wie auch demnächst in einer Töpfereischule Gottscheer zu 
Ausbildung. Auch hinsichtlich der Farben zum Farben der Wolle werden in unserer Hochschulka­
meradschaft Gottschee in Berlin zu Zeit Farbversuche durchgeführt. Ausserdem führt noch in 
diesem Jahr die Hochschulgruppe für einige Monate nach Gottschee, um dort die Heimarbeit 
weiter auszubauen und vor allem den Inlandabsatz in Jugoslawien zu erhöhen. 
Worauf wir nun unsererseits Wert legen müssen, ist, dass die Heimarbeit in Gottschee nur 
über die landwirtschaftliche Genossenschaft, im Reich nur über die Arbeitsstelle Gottschee bear­
beitet wird. Wir hatten in diesem Sinne auch schon vor der Reise an Herrn Dr. Berthold 
geschrieben, und bedauern, dass es trotzdem wieder zu einer direkten Bearbeitung gekommen ist. 
Bezeichnend ist das Urteil über Gustel Verderber, den Wirt von Gasthaus Harde. Ihn als Typ 
eines Nationalsozialisten der Kampfzeit und alten SA-Führer zu kennzeichnen, ist uns völlig unver­
ständlich. Er ist ungeheuer betriebsam, übernimmt alle Arbeiten, führt aber selten eine durch. 
Hinzu kommt, dass ihn die ganze Mannschaft haltungsmässig ablehnt. Es mag hier noch darauf 
hingewiesen werden, dass sich die Volksdeutsche Mittelstelle im Januar d. J. geweigert hatte, 
Verderber zu empfangen. 
Dass man trotz allem versuchen muss, seinen stark verschuldeten Besitz zu retten, ist auch 
unsere Ansicht, die wir durchaus von der persönlichen Beurteilung Verderbers trennen. 
Die Instellung eines hauptamtlichen Geschäftsführers für Schober war schon im Januar 1939 
beschlossen, ist dann auch zum 1. 5. 39 erfolgt. Dass Schober die notwendige Initiative fehlt, ist 
eine der Behauptungen von Verderber und Dr. Arko, die ich aber an Hand der Arbeitsergebnisse 
nicht teilen kann. 
Dass Fr. Suchadobnik grosse Verdienste um die Volksgruppe hat, wird von uns genau so 
wenig wie bei Dr. Arko bestritten, jedoch ist an ihre Wiedereinschaltung über die Tätigkeit im 
Hausierwerk hin aus nicht zu denken. Krauland halten auch wir für einen ausgezeichneten Mitar­
beiter. Die Forderung einer stärkeren Aktivität der Genossenschaft ist angesichts der Arbeitser­
gebnisse unbillig. In ihr ist die vorzügliche organisierte Heimarbeit zusammengefasst. Der Aufbau 
anderer Arbeitsgebiete ist im besten Gange. 
Wenn der Berichterstatter den Kameraden Sturm kennengelernt hätte, hätte er sich davon 
überzeugen können, dass in der Gottschee der Mann, der die Wirtschaftsfragen verständnisvoll 
behandelt, nicht mehr fehlt. Ausserdem nimmt im Juni dieses Jahres der junge Gottscheer 
Landwirt Willi Lampeter38 seine Tätigkeit in der Genossenschaft auf. 
37 O »odstopu« dr. Hansa Arka je sodelavec VDA Herbert Otterstädt, pisec nekaterih del o kočevskih Nemcih, 
16. decembra 1938 pisal nekemu Bergmannu takole: »Zmajali boste z glavo. Na osnovi mojih neposrednih pritožb na 
zvezno vodstvo (VDA - op. T.F.) in prošenj za dokončno razjasnitev vprašanj v zvezi s Kočevjem me je Volksdeutsche 
Mittelstelle 14. t.m. poklicala v Berlin. Skupaj z dr. Petschauerjem, dr. Luigom in dr. (Karlom) Hennigerjem smo pre­
tresli vsa nejasna vprašanja. Medtem se je politični položaj v Kočevju spremenil tako, kot smo želeli mi. Dr. Arka so 
28. 11. Kočevarji odstavili in čez nekaj dni mu je Volksdeutsche Mittelstelle uradno in dokončno sporočila, da mora 
odstopiti. Nato so postavili tri Kočevarje iz mlade nac. soc. generacije, ki jih je Berlin priznal, in to Martina Sturma, 
gospoda Schobra in župana Schemitscha iz Mozlja. Tako so vsa vprašanja, ki jih je postavljal Arko, brezpredmetna. 
Namen je dosežen . . .« (Pokrajinski arhiv Maribor, fond SODI Graz, f. 28.). 
38 Wilhelm Lampeter, diplomirani agronom iz Kočevja, r. 22. 10. 1916 v Dolgi vasi. Po končanem študiju v Ulmu 
se je 1939. leta vrnil na Kočevsko in postal vodja Volksdeutsche Mannschaft v Švabsko-nemški kulturni zvezi. Po zlomu 
114 T. FERENC: RAZMERE NA KOČEVSKEM SPOMLADI 1939 
Wenn man fernerhin bedenkt, dass in der Arbeitsstelle Gottschee ein Diplomlandwirt und ein 
Diplomkaufmann tätig sind, dann dürfte man gerade dort ein gewisses Verständnis für Wirtschafts­
fragen voraussetzen. 
Es ist bereits mehrfach in diesem Bericht die sehr bedauerliche Tatsache des geringen inneren 
Kontaks der Fahrtengruppe mit der neuen Volksgruppenführung und der jungen Mannschaft her­
ausgestellt worden. Wenn dieser Kontakt dagewesen wäre, dann hätte der Berichterstatter ein 
klares positives Bekenntnis zu Volker Dick und siener Arbeit hören können. Dick steht nun seit 
1933 ununterbrochen in der Gottschee-Arbeit. Die Auswahl und die Ausbildung der jungen Mann­
schafft, die Planungsarbeit zum Wiederaufbau Gottschees und ihre Durchführung sind in erster 
Linie sein Verdienst. Der Aufbau der Heimarbeit gemeinsam mit Peter Dummer, die Gründung 
der Genossenschaft und ihre verschiedenen Arbeitsgebiete zeigen den Erfolg dieser Arbeit. Er hat 
sich um Gottschee gekümmert, als es noch völlig unmodern war. Er hat in gemeinsamer Arbeit mit 
Dr. Luig und Dr. Petschauer dàsJ-Iausieren nicht eingeführt, wohl aber in kontrollierbare Formen 
gebracht und somit schon fast eine Million Reichsmark der Gottschee zugeführt und auf die 
zweckige Verwendung der Gelder Einfluss genommen. Er hat das ganze Mölkereiprojekt in mehr 
als 3-jähriger Arbeit gemeinsam mit einem der besten und erfahrendsten deutschen Mölkereifach-
leute, dem Ing. Schneider, Graz, ausgearbeitet und in Gottschee vorbereitet. 
Ich selbst habe dieses negative Urteil über Dick und die Wirtschaftspläne, insbesondere das 
Mölkereiprojekt nicht »überall«, sondern nur bei einigen Herrn Dr. Berthold nähestehenden Per-
sonen angetroffen. Hierzu gehört u.a. der Gastwirt Gustel Verderber, der auch mir gegenüber 
diese Beurteilung abgab. 
Dem Berichterstatter kann der Vorwurf nicht erspart werden, eine zwar komentarlose aber 
absolut falsche einseitige Beurteilung der Leistung eines Mitarbeiters der Arbeitsstelle Gottschee 
in einem offiziellen Bericht gebracht zu haben und damit der Gottschee einen schlechten Dienst 
erwiesen zu haben. Diese komentarlose Beurteilung wirkt besonders eigenartig, als im nächsten 
Abschnitt die Übernahme der Betreuung der Gottschee gemeinsam mit der Arbeitsstelle Gott-
schee durch die bayerischen Landesverbände gefordert wird. 
In dieser Forderung kann ich hiermit nach eingehender Rücksprache mit der Gottscheer 
Volksgruppenführung feststellen, dass die Gottscheer Volksgruppenführung entscheidenden Wert 
darauf legt, nur eine Befehlsstelle im Reich, und zwar in Berlin zu haben. In wieweit die Arbeits-
stelle Einzelaufgaben auch Personen ausserhalb Berlins zuweist, bleibt dieser selbstverständlich 
überlassen. 
Den Plan der Kinderverschickung finde ich trotz zweifellos bestehenden Bedenken gut, da 
damit einerseits eine starke psyhologische Wirkung auf die Gottscheer hervorgerufen wird zum 
anderen der völkische Anspruch auf die Gottscheer Deutschen in der Öffentlichkeit dokumentiert 
wird. Die Auswahl der Kinder wird zunächst grosse Schwierigkeiten machen, doch kann hierzu die 
Wohlfahrtgenossenschaft herangezogen werden, die in spätestens 2 Monaten in Gottschee 
gegründet werden soll. Ob die jugoslawischen Behörden die Genehmigung zur Kinderverschickung 
rechtzeitig oder überhaupt erteilen, scheint mir sehr fraglich zu sein. 
Die Stellungnahme zur Hausierfrage bringt wenig Neues. Interessant ist die Bemerkung »der 
Gedanke, den Verdienst der Hausierer für die Dorfgemeinschaft und zum Teil für persönliche 
Zwecke zu verwenden, ist sehr schön, aber praktisch undurchführbar.« Die praktische Durchfüh-
rungsmöglichkeit hat Herr Dr. Petschauer bewiesen, in dem er für allgemeine Zwecke der Gott-
scheer allein von dieser Saison über RM 120.000,- Pflichtabgabe erreichte. Im übrigen liegt der 
durchschnittliche Verdienst der Hausierer entgegen der Auffassung des Berichtserstatters in 
diesem Jahr über dem Vorjahr. 
Der Einwurf, dass das Ausspielen von Schokolade aus devisentechnischen Gründen ein 
Unsinn sei, da das Reich die Schokolade einführen und mit Devisen bezahlen müsste, geht insofern 
an den Tatsachen vorbei, als es zwar innerhalb des bestehenden Kontingents zu einer Absatzver-
lagerung kommt, aber in keinem Fall zu einer Sondereinfuhr für den Hausierverbrauch. 
Das man das Hausierern durch eine jährliche Sammlung ablöst erscheint auch uns sehr zweck-
mässig, doch fehlt uns der Glaube, dass eine derartige Sammlung jemals von Reichsschatzmeister 
genehmigt wird, zumal er entgegen der Meinung des Berichtserstatters für die Genehmigung der 
bisherigen Glücksspiele nicht zuständig ist. 
Wenn uns aber für die Gottschee durch jährliche Sammlungen oder Zuschüsse nicht die 
gleichen Einnahmen wie bisher garantiert werden können, müssen wir im Interesse der Fort-
führung unserer Wirtschaftsprojekte darauf bestehen, das Hausieren wenn auch in stark gewan-
delter Form (nur ca. 50 alte Hausierer über 55 Jahre jährlich) noch einige Jahre fortzusetzen, 
zumal das Hausieren von Slowenen im Reich handelsverträglich festgesetzt ist. 
Kraljevine Jugoslavije je bil nekaj dni okrajni glavar v Kočevju in nato glavni pobornik za preselitev kočevskih Nemcev 
v Posavje in Obsotlje. Himmler mu je že oktobra 1941, ko je bil še na Kočevskem, podelil čin esesovskega majorja (SS-
Sturmbannführer). Nekaj časa je služil v oboroženih oddelkih SS in pred koncem vojne deloval v Volkssturmu v Bre­
žicah. Po vojni je bil profesor agronomije na univerzi v Leipzigu. 
3 9 O Petru Dummerju nimam podatkov. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 115 
Die Transferierung der Hausierverdienste erfogt jeweils nach genauester Überprüfung des 
Verwendungszweckes und der Dringlichkeit selbstverständlich unter besonderer Berücksichtigung 
des Grundverkehrgesetzes. 
Die Ausführungen über das Grundverkehrsgesetz entsprechen durchaus unseren Ansichten 
und es ist nur zu hoffen, dass die zuständigen Stellen im Reich die Aufhebung dieses Gesetzes 
erreichen. 
Auch die Schulfrage ist unseres Erachtens im grossen und ganzen richtig gesehen, obgleich in 
diesem Fall die Wirksamkeit eines Schulstreikes bezweifelt werden muss. 
Die Abhandlung über die Wirtschaftsfragen zeigt uns durchaus bekannte Probleme, die wir in 
unserer Planung und ihrer praktischen Durchführung bereits berücksichtigt haben. So wurden 
bereits die Absatzmöglichkeiten für Schweine und Mastochsen und der Absa'z von Obst schon vor 
dem Besuche des Berichterstatters in die Wege geleitet. 
Was den Absatz von Eisenbahnschwellen und Schnittmaterial ins Reich betrifft, können wir 
dem Berichterstatter mitteilen, dass bereits annähernd 1000 cbm Schnittmaterial durch die Arbeits­
stelle vermittelt werden konnten, wobei sich die Volksdeutschen Firmen bereit erklären, 1 Dinar 
pro Eisenbahnschwelle und sonst 1% vom Faktorenwert an die Volksgruppenführung abzuführen. 
So kannten bereits in dem diesjährigen Etat der Volksgruppe mehrere Tausend Mark als Ertrag 
aus diesem Vermittlungsgeschäft eingesetzt werden. 
Bezüglich des Absatzes der Heimarbeiten mag die Mitteilung genügen, dass die diesjährige 
Saisonproduktion bereits völlig abgesetzt ist bei gleichzeitiger Saison Einschaltung des Zwischen­
handels. 
Auch in Fremdenverkehrsfragen ist inzwischen bereits weit über den angedeuteten Rahmen 
hinaus von der Arbeitsstelle Gottschee vorgearbeitet worden. 
Die Vorschläge hinsichtlich der Auswanderungsfrage können von uns aus nicht gebilligt 
werden. Wenn die Volksgruppenführung dieses Verfahren einführt, und somit alle ins Reich fah­
renden Personen mit einen besonderen Genehmigungsausweis ausstattet, dann wird sie bald in 
einen sehr empfindlichen Beschuss all derjenigen geraten, denen die Ausreisegenehmigung ver­
weigert werden musste. 
In der Frage der Propaganda stimmen unsere Ansichten mit denen des Berichterstatters zum 
Teil überein. Die Gottscheer Zeitung erscheint inzwischen ab 1. 7. als Wochenzeitung. Sie ist in 
Form und Inhalt heute so, dass eine besondere unpolitische Dorfzeitung, die zum Teil völlig unan­
gebrachte Konkurrenz darstellen würde, unnötig ist. Hinzu kommt, dass Willi Lampeter als ein­
ziger Gottscheer Diplomlandwirt in diesen Tagen nach Gottschee zurückfährt und Martin Sturm, 
der im wesentlichen den landwirtschaftlichen Teil der Zeitung schrieb, dort ergänzer wird, wo es 
ihm an Ausbildung und Zeit zu einer stärkeren Mitarbeit bei der Zeitung mangelte. 
Eine Rundfunktaktion schien auch uns sehr zweckmässig. Es könnten sicherlich durch die 
Tätigkeit rühriger Landesverbände in grösserer Menge Batterieempfänger bereitgestellt werden. 
Eine Förderung der Singarbeit ist auch von der Arbeitsstelle vorgesehen. So wird voraus­
sichtlich schon im Juni d. J. ein Reichsdeutscher Musiklehrer für einige Zeit in Gottschee tätig 
sein. 
Die Frage des Trachtenwesens ist sehr kompliziert. Die Jungen, Mädel und Burschen haben 
sich selbst eine Tracht geschaffen, die in immer stärkerem Umfange auszubreiten bemüht sind. 
Diesen jungen Menschen nun ihre Tracht plötzlich wieder zu nehmen, würde am mindesten depri­
mierend wirken und auch wirtschaftlich nicht durchführbar sein. Diese Umstellung der Tracht wie 
sie der Berichterstatter vorschlägt ist eine Angelegenheit, die sehr grosses Feingefühl verlangt, vor 
allem aber auch eine absolute Einheitlichkeit in der Auffassung und in der Befehlsstelle. 
Abschliessend sei zu dem Bericht noch folgendes gesagt. Der Berichterstatter prägt den Satz 
»Es hat keinen Zweck, hochtrabende Wirtschaftspläne zu erörtern, solange Gottscheer Mütter für 
ihre neugeborenen Kinder z.T. nicht einmal saubere Windeln haben«, und »soziale Fürsorge, 
besonders für die Jugend, Regelung der Schulfrage, Regelung der Grunderwerbsmöglichkeiten 
und sofortige Abschaffung des Hausierens, das sind die Grundprobleme, welche schnellstens 
gefasst werden müssen.« Wir haben im Laufe dieses Berichtes die Berechtigung einiger dieser For­
derungen durchhaus gewürdigt, müssen diesen letzten Satz aber als eine Geringschätzung aller 
Selbsthilfemassnahmen auffassen, die sich nun auch einmal in Wirtschaftspiojekten. . . 4 0 
Horst Rave je svoje pripombe k Wüsterjevemu poročilu 14. junija 1939 poslal konzulu Ber­
nardu v Ljubljano skupaj s prepisom Wüsterjevega poročila. V spremnem dopisu je menil, da je 
tudi Wüster svoje poročilo poslal konzulu. Ta pa je 21. junija odgovoril, da Wüsterjevega poročila 
ni dobil. Rave je prosil konzula, naj poročilo in pripombe pokaže tudi Josefu Schobru iz Kočevja, 
Konca poročila nimam. 
116 T. FERENC: RAZMERE NA KOČEVSKEM SPOMLADI 1939 
in to v poslopju konzulata. Obljubil mu je tudi, da mu bo poslal svoje celovito poročilo o 
potovanju na Kočevsko. Tega poročila, ki bi bilo enako ali še bolj zanimivo kot Wüsterjevo, saj 
je bil Rave boljši poznavalec Kočevske kot Wüster, v arhivskem fondu nemškega konzulata Ljub­
ljana nisem našel. Pač pa je konzul Bernard sam napisal pripombe k Wüsterjevemu poročilu, ki 
jih tukaj objavljamo. 
Geheime Reichssache! 
Bemerkungen zum Bericht des Gaubeauftragten der Volksdeutschen 
Mittelstelle München — Oberbayem vom 25. 4. 39. 
1. Es ist bedenklich, wenn nach einem einwöchentlichen Aufenthalt im Ausland politische 
Urteile über massgebende Persönlichkeiten des Auslandes abgegeben werden. Die Feststellung 
jedenfalls, dass der Bezirkshauptmann von Gottschee Bresigal der Volksgruppe objektiv gegen­
übersteht, ist vollkommen falsch. Bresigal ist ausgesprochen deutschfeindlich und in keiner Weise 
auch nur bemüht, den berechtigten Forderungen der Volksgruppe irgendwie objektiv gegenüber zu 
stehen. 
2. Reichsdeutsche Gruppen, die zum Besuch deutscher Volksgruppen ins Ausland fahren, 
sollten peinlichst bemüht sein, jedes politische Gespräch zu unterlassen. Der Verfasser des 
Berichts erklärt zwar auf Seite 3, dass es vermieden wurde, politische Gespräche zu führen. Aus 
den Bemerkungen auf S. 5 geht jedoch einwandfrei hervor, dass politische Gespräche mit bedenk­
lichstem Inhalt geführt wurden. Derartige Gespräche schaden nur. 
3. Von reichsdeutschen Gruppen, die im Ausland deutsche Volksgruppen besuchen, muss 
verlangt werden, dass sie lediglich in denjenigen Männern die Volksfruppenführung sehen, die von 
der Volksdeutschen Mittelstelle anerkannt sind. Diese unbedingt notwendige Disziplin scheint 
(siehe die Beurteilung Dr. Arkos auf S. 7) nicht gewahrt worden zu sein. Auch das Urteil über 
Dr. Arko ist stark bedenklich. Wie kann heute ein Mann als geistiger Führer bezeichnet werden, 
den das Volk selbst ablehnt und der, wie in dieser Fall, auf Wunsch der Volksgruppe zurückge­
treten ist. Dr. Arko war zu seiner Zeit der geistige Führer eines verhältnismässig gesättigten Gott-
scheertums. Damals hat er auch seine Verdienste gehabt. Heute ist seine Zeit vorbei. 
Es ist unbedingt darauf zu achten, dass der an sich lobenswerte Einsatz von München-Ober­
bayern nur in engstem Einvernehmen mit dem Gottscheer Hilfswerk erfolgt, da sonst Zweigleisig­
keiten entstehen, die letzten Endes nur zur Aufspaltung der Volksgruppe führen. 
B e r n a r d 
Z u s a m m e n f a s s u n g 
DER BERICHT ÜBER VERHÄLTNISSE IN DER GOTTSCHEE (KOČEVJE) 
IM FRÜHJAHR 1939 
Tone Ferenc 
Über die deutsche Volksgruppe in der Gottschee (Kočevje) in den letzten Jahren vor 1941 
liegen relativ wenig Dokumente vor. Ob der Archivfond der Volksgruppenleitung erhalten ist, ist 
nicht bekannt. Einige einschlägige Dokumente befinden sich im Politischen Archiv des Außenmi­
nisteriums der BRD in Bonn, und zwar im Archivfond des Deutschen Konsulats in Laibach (Ljub­
ljana), darunter ein umfangreicher Bericht über die Reise einer politischen und kulturellen Dele­
gation aus Bayern in die Gottschee vom 1. bis 11. April 1939, der von Dr. Walther Wüster aus 
München verfaßt wurde. Er berichtet über die politischen Verhältnisse, über die Lage der Volks­
gruppe und ihre Beziehungen zu verschiedenen Stellen in Deutschland, über die Sozialversorgung, 
über das Hausiererwesen als Erwerbszweig, über den An- und Verkauf von Grundeigentum, über 
das Schulwesen, über wirtschaftliche Fragen, über Tourismus, Auswanderung und Propaganda. 
Der Mitarbeiter des VdA und der VoMi aus Berlin Horst Rave und der damalige deutsche Konsul 
in Laibach Dr. Hans Bernard haben sich zu Wüsters Bericht kritisch geäußert. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 117 
PROBLEMI IN DISKUSIJA 
NEKAJ KRATKIH PRIPOMB K PRISPEVKU PETRE SVOLJŠAK 
O PRVI SVETOVNI VOJNI IN SLOVENCIH 
Popolnoma se zavedam dejstva, da je neizmerno lažje kritično prebirati dela, ki so jih avtorji 
objavili po dolgotrajnem raziskovanju, in v njih iskati mesta, h katerim je mogoče kaj pripomniti, 
kot pa jih sam pisati. Prav zato, ker gre za temeljito znanstveno delo, pa se mi zdi potrebno dodati 
nekaj pripomb k drugemu delu pregleda Petre Svoljšak o slovenskem zgodovinopisju, publicistiki 
in spominski literaturi o prvi svetovni vojni (ZČ, 1993, št. 4, str. 547—562). Moj kratek dodatek 
k delu kolegice Petre Svoljšak ne bi smel biti razumljen kot neprijazna kritika ali samohvala. V 
njeni razpravi, ki sem jo z veseljem prebral in ob prebiranju vedno znova ugotavljal, koliko napora 
je bilo potrebnega, da je ugledala luč sveta, je moč najti domala vse, kar so Slovenci napisali o prvi 
svetovni vojni. Gre za ne samo prvi tak, temveč tudi dragocen prispevek k slovenskemu zgodovi­
nopisju, ki ga želim le dopolniti še z nekaterimi deli, ki po mojem mnenju tudi sodijo v tako 
zasnovan pregled »zgodovinopisja, publicistike in spominske literature«, kot ga je napisala kolegica 
Svoljšakova. 
Na strani 549 citirane razprave avtorica govori o Svetozaru Borojeviču in v tej zvezi omeni tudi 
razpravo Josipa Žontarja »Arhiv poveljstva armadne skupine Svetozarja Boroeviča« (Kronika IV/ 
1956, 1/39-47), že prej, v prvem delu razprave (ZČ 1993, št. 2, str. 263-286) na strani 227 in v 
opombi 116 pa je tudi posvetila nekaj pozornosti feldmaršalu S. Boroeviču in njegovim spominom 
z naslovom »O vojni z Italijo«. Ne v prvem in ne v drugem delu pa ne omenja članka, ki sem ga 
napisal v Kroniki leta 1974, št. 2, na straneh 107—111 z naslovom »O vojni z Italijo (1914—1915)«. 
V njem sem primerjal tri publikacije (dokumente), ki govorijo o vstopu Italije v vojno in pojas­
njujejo Boroevičev tekst: zbirko Miklosa Komjatya »Protokolle des Gemeinsamen Ministerrates 
des Oesterreichisch-Ungarischen Monarchie (1914—1918)«, Akademiai Kiado, Budapest, 1966, 
knjižico Adriaticusa (citirana v prvem delu razprave Petre Svoljšak) »O vojni z Italijo od feld-
maršala Boroeviča«, Ljubljana 1923, in originalni dokument z istim naslovom, ki je bil osnova za 
to knjižico; hrani ga arhiv INV pod signaturo Fase. 39, Št. R10. 
Posebno poglavje posveča avtorica »Civilnemu prebivalstvu, begunstvu«. Res je sicer, da je bil 
njen temeljni namen spregovoriti o pisanju o prvi svetovni vojni, toda vseeno je težko razumeti, 
da ni vsaj v opombi omenila razprav kot so: Vovko Andrej, »Organizacija jugoslovanskih 
emigrantov iz Julijske krajine do leta 1933«, ZČ 1978, št. 4, str. 449—473; Nečak Dušan, Prispevek 
k vprašanju primorskih beguncev v letih 1918-1920, Kronika 1973, št. 2, str. 120—126; Vovko— 
Nečak, L'Attività degli Sloveni e dei Croati della Venezia Giulia nell'Emigrazione in Jugoslavia. 
Quaderni, Volume Vili, Centro di richerche storiche - Rovigno, 1984-1985, str. 289-307. 
Vsebina teh razprav se vsaj dotika časa prve svetovne vojne, begunstvo (tudi kasnejše) pa je bilo 
v mnogočem posledica dogajanja v njej. 
Podobno velja za moji razpravi v Kroniki 1972, št. 2, str. 101-106, »Pisarna za zasedeno 
ozemlje« in Kroniki 1972, št. 3, str. 158—162, »Položaj na slovenskem Primorju v luči Pisarne za 
zasedeno ozemlje od novembra 1918 do novembra 1920«. Vsebina obeh člankov je tesno povezana 
s časom vojne in časom tik po njej do rapalske pogodbe. Druga govori tudi o »vsakdanjem 
življenju«, torej tudi o nepolitični zgodovini, česar po ugotovitvah avtorice nasploh manjka pri 
obravnavanju naslovne tematike. 
Tudi vojaškim uporom je kolegica Svoljšakova posvetila posebno poglavje. Zbrala je 
zavidljivo število razprav, člankov in objavljenih spominov. Še posebej za takoimenovane »upore 
slovenskega vojaštva«: Judenburg, Murau, Radgona. Najbrž nezavedno pa je izpustila eno zadnjih 
razprav ali celo zadnjo o uporu v Radgoni maja 1918, ki sem jo objavil v knjigi »Revolucionarno 
vrenje v Pomurju v letih 1918—1920«, Zbornik razprav s simpozija v Radencih od 27. do 29. maja 
1979, Murska Sobota 1981, str. 335-346, z naslovom »Vojaški upor v Radgoni 23. in 24. maja 
1918«. Če je bil nemajhen del zgodnejših člankov o tem uporu bolj spominsko-publicistične narave 
(avtorica tudi ne omenja spominskega članka Franceta Bevka, Doživel sem upor v Radgoni, Delo, 
20. 7. 1968), pa navedeni članek temelji, ob upoštevanju dognanj prejšnjih, v prvi vrsti na 
avstrijskem arhivskem gradivu, ki ga avtorji prejšnjih del v celoti niso uporabljali. Temeljno delo, 
ki ga je nujno upoštevati v tem kontekstu, pa je delo »Plascka, Haselsteiner, Suppan: Innere 
Front, Militaerassistenz, Widerstand und Umsturz in der Donaumonarchie 1918, Wien 1974.« 
118 ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 • 1 
Ob koncu pa še drobna pripomba. Eden avtorjev knjige »Jeder Schuss ein Russ, jeder Stoss 
ein Franzos . . . (Wien 1983)«, ki je citirana v opombi 305, na strani 555 je Walter Lukan -
prepričan sem, da ga kolegica dobro pozna - , koroški Slovenec in eden najboljših slovenskih 
zgodovinarjev, poznavalcev problematike prve svetovne vojne. Zagotovo si zasluži omembo v tako 
temeljitem članku, kot je razprava kolegice Petre Svoljšak. 
D u š a n N e č a k 
PONATISI ZGODOVINSKEGA ČASOPISA 
V seriji ponatisov starejših številk ZČ sta leta 1993 spet izšla dva zvezka in sicer št. 1—4 
letnika 14/1960 in št. 3-4 letnika 28/1974. To sta že 28. in 29. ponatisnjeni zvezek. 
Tematika zvezka iz 1960 sega od neolitika do časa med obema vojnama. Josip Korošec piše 
o neolitu na Krasu in v Slovenskem primorju, Bogo Grafenauer o zgodnjefevdalni družbeni 
strukturi jugoslovanskih narodov, Nada Klaič o Neretljanski krajini v srednjem veku ter 
Jože Šorn o kartelizaciji industrije kleja v prvi Jugoslaviji. Milko Kos je avtor dveh krajših 
prispevkov o slovenski naselitvi na vzhodnem Tirolskem in zgornjem Koroškem ter v Halo­
zah v 15. stoletju. Cena zvezka je 840 SIT. 
Zvezek iz 1974 vsebuje razprave Ignacija Vojeta o dubrovniških trgovcih na Balkanu v drugi 
polovici XV. stoletja, Antona Svetine o zgodovini Pliberka in okolice, Vasilija Melika o slo­
venski politiki v drugi polovici sedemdesetih let XIX. stoletja, Avguština Malleja o politiki 
na Koroškem v tem času. Vlado Valenčič piše o etnični strukturi Ljubljane po štetju iz 1880, 
Vera Kržišnik-Bukič o Mihajlu Rostoharju in »Napredni misli« in Tone Zorn o kulturni 
avtonomiji za koroške Slovence in nemški manjšini med obema vojnama. Cena zvezka je 
720 SIT. 
Marca 1994 pa sta bila ponatisnjena še dva starejša zvezka ZČ. 
ZČ 3—4 letnika 22/1968 se začenja z razpravo Janka Pleterskega o trializmu pri Slovencih in 
jugoslovanskem zedinjenju. Lojze Ude je obdelal upore slovenskega vojaštva v avstro-
ogrski monarhiji. Ignacij Voje predstavlja knjige zadolžnic iz dubrovniškega arhiva, Vlado 
Valenčič ženitno svobodo in njene omejitve od fevdalizma do liberalizma. Iskra V. Čurkina 
pa osebnost Davorina Hostnika. Cena 840 SIT. 
ZČ 1—2 letnika 29/1975 objavlja predvsem referate iz piransko-tržaškega zborovanja 
slovenskih zgodovinarjev jeseni 1974. Metod Mikuž je tam referiral o vprašanju Julijske 
krajine in Trsta 1947-1954, Miroslav Pahor o piranskem statutu iz leta 1274, Ferdo Gestrin 
o trgovini slovenskih dežel z italijanskimi. Vasilij Melik, Franc Rozman, Branko Marušič in 
Avguštin Malle pa o slovenski politiki v Taaffejevi dobi. Med razpravami je še pregled Ferda 
Gestrina o zahodnojugoslovanskih deželah od 15. do srede 17. stoletja. Cena 960 SIT. 
Vse številke ZČ lahko dobite na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije v Ljubljani. 
Aškerčeva 2, tel. 061/12-50-001 int. 210. Seznam je objavljen v vsaki številki ZČ. Člani 
zgodovinskih in muzejskih društev imajo 25%, študenti pa 50% popusta. Ponatise lahko 
naročite po dodatno znižani prednaročniški ceni. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 1 119 
KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE 
SLOVENSKO PODJETNIŠTVO 
Posvetovanje v Ljubljani, 19. 1. 1994 
Inštitut za novejšo zgodovino je 19. januarja 1994 pripravil v svojin prostorih posvetovanje, 
ki je spregovorilo o slovenskem podjetništvu. Prispevke sodelujočih bi lahko razdelili v več 
smiselno zaokroženih skupin. Uvodni takt posvetovanju je dal dr. Ferdo Gestrin z referatom o 
pojavu podjetništva v poznem srednjem veku do pojava manufaktur. Naslednja skupina referatov 
je predstavila oblikovanje in delovanje podjetništva na Slovenskem v času od konca 18. stoletja do 
prve svetovne vojne. Sledila je plastična predstavitev dogodkov na podjetniškem področju v času 
kraljevine SHS in kraljevine Jugoslavije. Posvetovanje pa sta zaključila referenta, ki sta sprego­
vorila o podjetništvu v času NOB in v prvih treh povojnih letih. 
Dr. Ferdo Gestrin je v svojem prispevku Pojav podjetij od poznega srednjega veka do manu­
faktur predstavil gospodarske razmere v slovenskem prostoru tega časa. Spregovoril je o tistih 
obrteh, katerih razvoj je presegel cehovske okvire in so se vse bolj razvijale, če so hotele zadostiti 
vse večjemu povpraševanju. Tu se začenjajo zametki manufaktur na področju železarstva in ladje­
delništva. Za lastnike teh podjetij je biio značilno, da tako podjetje ni bilo njihov edini vir prido-
bitništva. V teh podjetjih so že delali mezdni delavci, poznali so že tudi tuje strokovnjake. Gospo­
darske razmere so bile tedaj dokaj razgibane in v slovenskem prostoru se je obračal kar precej 
velik kapital. 
Mag. Stane Granda je v svojem zelo preglednem prispevku Viri akumulacije kapitala v 19. 
stoletju najprej predstavil težave pri pregledovanju virov za to vrsto zgodovine, kajti tu pridejo v 
poštev posamezne biografije, oporoke in popisi zapuščin posameznih kapitalistov, ki so živeli na 
Slovenskem v 18. in 19. stoletju. Na akumulacijo kapitala v naših krajih so vplivali dogodki v 
takratni monarhiji in tudi v Evropi, prav tako pa tudi miselnost domačega prebivalstva. Domačini 
so denar najraje vlagali v nepremičnine, večjega tveganja si niso dovolili, bili pa so precej spretni 
pri pridobivanju kapitala. Tako poznamo na Slovenskem kar nekaj gospodarsko dokaj močnih 
družin, ki pa na gospodarski dvig dežele niso imele večjega vpliva. 
Dr. Jasna Fischer je v svoje prispevku Odprtost slovenske industrije v letih pred prvo svetovno 
vojno povezala čas Avstro-Ogrske z dogajanjem v začetku kraljevine SHS. Predstavila je nekatera 
industrijska podjetja, ki so se obdržala tudi v kraljevini SHS. Tudi ona je najprej spregovorila o 
problemih virov za tako raziskavo. Osnova za njeno delo je bila anketa iz leta 1919. Predstavila 
je tiste vrste industrije in obrti, ki so bile namenjene izvozu, tako po avstroogrski monarhiji kot 
tudi širše na področje Balkana (Črna gora, Srbija), Evrope, severne Afrike in celo Avstralije. 
Dr. France Kresal je predstavil Vlogo in mesto podjetnikov v družbi (1918-41). Po prvi 
svetovni vojni se je Slovenija znašla v novi državi, kjer je bila najbolj industrializirano področje. 
Prizadevala si je čim bolje prebroditi povojni šok in si ustvariti čim večjo gospodarsko samo­
stojnost. O gospodarskem razvoju v prvih povojnih letih so odločali gospodarstveniki in ne politiki, 
zato se je gospodarstvo tudi razmeroma hitro uredilo. V Ljubljani so tako nastali ljubljanski vele-
sejem, ljubljanska borza, gospodarska zbornica. Čas med obema vojnama je obravnaval tudi dr. 
Žarko Lazarevič. Govoril je o Podjetništvu v slovenskem kmetijstvu in tako zaokrožil gospodarsko 
sliko, ki jo je predstavil dr. Kresal. Kot je bilo že omenjeno, je Slovenija po prvi svetovni vojni 
prišla v izrazito kmetijsko državo, kar nikakor ni bilo spodbudno za slovensko kmetijstvo. To bi 
se moralo otresti starih težav, dvigniti produktivnost ali pa zmanjšati število kmečkega prebi­
valstva. Uvajati bi morali nove kulture, povečati stopnjo specializacije in komercializacije kmetij. 
Kljub temu je bila le 1/20 kmetov članov kmetijske zadruge, precej več jih je bilo včlanjenih v 
kreditni zadrugi. 
Razmere med drugo svetovno vojno in stanje v prvih treh povojnih letih sta predstavila dr. 
Zdenko Cepič in dr. Jože Prinčič ter tako zaokrožila sliko o podjetništvu na Slovenskem. Dr. Cepič 
je v svojem referatu Revolucija in podjetništvo (1941-45) spregovoril o odnosu vodstva revolucije 
do socialistične faze gospodarstva. Tudi v Sloveniji so uvajali značilne poteze socialističnega gospo­
darstva. Pogledi na zasebno lastnino in na podjetništvo so se spreminjali glede na potrebe in 
taktiko oblasti. Revolucionarni posegi v lastnino in podjetništvo so se začeli že med NOB, nada­
ljevali pa seveda po vojni. To pa je že tema, o kateri je spregovoril dr. Prinčič v prispevku Nado­
mestitev individualnega podjetništva z državnim v industriji, trgovini, gostinstvu in obrti 1945-48 
na ozemlju LR Slovenije. Zasebno podjetništvo je bilo mogoče v prehodnem obdobju - predvsem 
v trgovini, ki je država še ni prav obvladala. Tako kot se je krepil državni sektor, tako je bil vse 
močnejši pritisk na privatno podjetništvo. V Sloveniji so takoj po vojni privatno podjetništvo celo 
120 ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 
podpirali. Leta 1946 se je začela propaganda proti velekapitalu, pozitivno pa so ocenjevali mala 
podjetja. Leta 1947 se je s planskim gospodarstvom začela propaganda proti srednjim in malim 
podjetjem. Na nekatera podjetja je bil ta pritisk hujši, na nekatera milejši, bil pa je povsod. 
Prispevkom je sledila diskusija, ki je skušala razjasniti vsaj tri probleme. Najprej so razprav­
ljala skušali odgovoriti na vprašanje, ki je ves čas viselo v zraku, namreč, da so od poznega 
srednjega veka do 1945 lahko na Slovenskem posamezne družine zbrale dokaj velike kapitale, 
nikoli pa se ni oblikoval slovenski narodni kapital. Je bila za to kriva pregovorna kranjska »foušija« 
ali kaj drugega? Več diskutantov se je dotaknilo tudi drugega problema, ki je povezan s prvim, 
namreč nacionalne zavesti in podjetništva. Se to povezuje, izključuje ali le tolerira? Govora je bilo 
tudi o terminologiji, ki bi morala biti bolj dorečena na področju gospodarske zgodovine. Tako se 
lahko hudi in grdi dogodki skrivajo za dokaj meglenimi in nedolžnimi izrazi. O tem problemu bi 
morali spregovoriti tudi ekonomisti, ki so bili vabljeni na ta posvet, prišel pa ni nihče. 
Eva H o l z 
ŽIVLJENJE IN DELO DRAGOTINA LONČARJA. 
POSVET OB 40-LETNICI SMRTI 
Ljubljana, 21. april 1994 
Slovenska matica je ob 40-letnici smrti Dragotina Lončarja priredila posvet o njegovem živ­
ljenju in delu. Mož, ki je zaradi svojih zgodovinskih del naši srenji posebno drag, je v teh nena­
vadnih in nenormalnih časih še posebno primerna osebnost za raziskovalce. Želeti bi bilo, da bi 
njihova spoznanja hitro prišla v srednješolske učbenike, da bi balkanski balast zamenjali z ljudmi, 
ki dejansko zaslužijo mesto v zgodovinskem spominu Slovencev. 
Posvetovanje je bilo poldnevno, nastopilo je pet referentov: Franc Rozman, Življenje in delo 
Dragotina Lončarja, Irena Gantar Godina, Dragotin Lončar in Masaryk, Jurij Perovšek, 
Lončarjevi narodni in politični pogledi v času med svetovnima vojnama, Vasilij Melik, Zgodo­
vinsko delo Dragotina Lončarja in Peter Vodopivec, Dragotin Lončar in Slovenska matica. 
Referati so bili zelo skrbno pripravljeni, referenti so se držali teme in upoštevali razpoložljiv čas. 
Bila je to ena boljših Matičinih znanstvenih prireditev v zadnjih letih. 
Že iz Rozmanovega referata je bilo začutiti, dopolnili pa so ga tudi ostali predavatelji, da se 
z obravnavo Lončarja začenja podrobnejše seznanjanje s slovensko nemarksistično levico. Ta je 
bila leta in leta v bistvu zanemarjena, saj so jo »marksistični« raziskovalci zanemarjali bolj kot 
desne idejne nasprotnike. Odnos do nje bi lahko označili s smiselno rabo znanega gesla, da so 
socialdemokrati največji sovražniki delavskega razreda. Ker je sedanja slovenska družba v iskanju 
lastne politične identitete, ker je v našem javnem življenju izredno čutiti pomanjkanje resnične 
levice, je bilo prireditev možno razumeti tudi tako, da želi Matica z njo preseči sebe, da vrši 
poslanstvo, ki ga zato poklicane institucije niso sposobne realizirati. Ker je imela v preteklosti vrsto 
tovrstnih uspešnih potez z vračanjem slovenskih katoličanov v javno življenje na Slovenskem, 
želimo, da bi tudi to posvetovanje rodilo takšne rezultate. 
Irena Gantar Godina je s svojim referatom ponovno aktualizirala problematiko raziskovanja 
politične misli na Slovenskem. Nazori Dragotina Lončarja so vse kaj drugega kot cinizma polna 
vladavina prava, ki nam jo dnevno ponujajo. Slovenski družboslovci (njihova odsotnost je bila 
opazna) bi bili za lastni narod veliko bolj koristni s študijem Lončarja in njemu podobnih, kot pa 
so s histeričnim iskanjem dvojnikov južnoameriškim generalom. Ob referatu I. Gantarjeve se je 
zastavilo tudi vprašanje, ali organizatorji simpozija niso mogli najti referenta, ki bi skušal 
primerjati Lončarjeva socialna razglabljanja s Krekovimi in Gosarjevimi. Ob Perovškovem 
referatu se je poslušalec vprašal, kaj je nekatere Slovence tako gnalo v jugoslavenarstvo, da se jim 
še danes dnevno toži po njem. Zakaj se slovenska inteligenca rada tako nekritično veže na 
oblastnike? Veliki slovenski umi tega stoletja, mednje sodi nedvomno tudi Lončar, nam kažejo 
drugačno pot, ki pa ima žal zelo malo posnemalcev. Lončarjevo zgodovinsko delo po Melikovem 
mnenju ni pomenilo napredka le v metodološkem pogledu, ampak je z obzirnostjo, nežaljivostjo 
in toleranco pot, ki ponuja alternativo načinu, katerega glavni cilj je strokovni diskusiji nekoga 
»lopniti po glavi«. Prav to njegovo kulturno podobo je še posebej izpostavil tudi Peter Vodopivec. 
Biti osebno politično opredeljen, pa voditi Slovensko matico ne le korektno in pedantno, ampak 
vseslovensko in nestrankarsko, je redka sposobnost, gotovo pa trajen vzor Matičinim funkcio­
narjem. 
Posvet o življenju in delu Dragotina Lončarja je potekal bolj ali manj v krogu zgodovinarjev. 
Glede na njihov odnos do njega je to nedvomno upravičeno, glede na samega moža pa nekoliko 
premalo. S tem je bilo opravljeno določeno strokovno in pietetno opravilo, pravi namen prireditve 
pa bo dosežen z realizacijo obljube, da bo Slovenska matica izdala njegovo izbrano delo. 
S t a n e G r a n d a 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 121 
MEDNARODNI SIMPOZIJ O LENINU 
Wuppertal, 15.-18. marec 1993 
Organizacijski odbor, ki ga je tudi tokrat vodil ugledni univ. prof. v pokoju dr. Theodor 
Bergmann iz Stuttgarta, je že tretjič vzorno organiziral mednarodni simpozij iz ciklusa: »dediščina 
protagonistov boljševiške revolucije«. Tako kot na prvih dveh posvetovanjih - o Nikolaju 
Buharinu1 ter o Levu Trockem2 - se je tudi tokrat v nemškem revirskem mestu Wuppertal-
Barmen, rojstnem kraju Friedricha Engelsa, zbralo prek sto raziskovalcev iz 30 držav, tokrat na 
temo: »Lenin - teorija in praksa v zgodovinski perspektivi« (Lenin - Theorie und Praxis in histo­
rischer Perspektive). Tudi na tokratnem posvetovanju sva kot referenta sodelovala dr. Marjan 
Britovšek3 in podpisani.4 Poglejmo si nekaj odmevnejših referatov. 
A. Kan (Uppsala) je v uvodnem referatu Boljševizem - korelacija internacionalnega in nacio­
nalnega poudaril, da se v raziskavah premalo upošteva, da je boljševizem produkt tako ruskega kot 
mednarodnega delavskega gibanja; W. Ruge (Postdam) je v prispevku o Sredstvih in ciljih v 
politiki kritično spregovoril o boljševiški taktiki pred in po Oktobru; B. Schulz in W. Hansen 
(Hartford, Connecticut) sta v referatu Leninizem, socializem in demokracija načela vprašanje 
demokracije v leninskem modelu in poudarila, da je bila le-ta v nasprotju z Marxovim konceptom 
socializma; G. Schaefer (Hannover) je načel vprašanje birokracije in birokratizma v, sovjetski 
družbi; E. Scherstjanoi (Berlin) je v referatu Kontrola od zgoraj - kontrola od spodaj razmišljala 
o Leninovem konceptu demokratične diktature, medtem ko je Song Hongxun (Peking) spregovoril 
o Leninovem konceptu socializma in njegovem vplivu na sodobni svet in osvobodilna protikolo-
nialna gibanja. 
Na temo »kominterna« so referirali: A. Vatlin (Moskva) - Leninovo upanje na svetovno 
revolucijo (med Zimmerwaldom in Kominterno); P. Broué (Grenoble) - Lenin in kominterna 
<»pot« k svetovni partiji); F. Firsov (Moskva) - Leninov koncept svetovne komunistične partije 
in razvoj kominterne; H. Jentsch (Leipzig) - Leninova kritika levega sektaštva v kominterni 
1919-21; A. Lešnik - Diferenciacija v KPJ pod vplivom »21 pogojev KI«; B. Bayerlein (Aachen) 
pa je predstavil novi mednarodni raziskovalni projekt »Institucionalizacija in transformacija 
kominterne 1919—43«. 
Sledili so referati, usmerjeni na notranja (ruska) vprašanja: M. Kessler (Berlin) je razpravljal 
o organizacijskih vprašanjih RSDDP in nacionalnem vprašanju z vidika židovskega Bunda 
(1903-1914); J. Becker in T. Zoeller (Frankfurt) sta analizirala socialno gibanje v Rusiji v revo­
lucionarnem letu 1917; M. Jonstone (London) je razmišljal o boljševiških in menjševiških pogledih 
na demokratizacijo carske Rusije; M. Britovšek je v svojem referatu Oblikovanje prve sovjetske 
ustave in formiranje federacije opozoril na žgočo nacionalno problematiko in v tem kontekstu še 
posebej izpostavil gruzijsko vprašanje; V. Starcev (Sankt Peterburg) je analiziral razmerje poli­
tične moči v vrhovih RSFSR v letih 1922-23 (oblikovanje frakcijskega boja); M. Mayzel (Tel 
Aviv) je predstavil Leninove glavne ideje antistalinistične opozicije v sovjetski družbi v 20. in 30. 
letih, medtem ko je Serebrjakova (Moskva) razpravljala o razmerju med Leninom in Stalinom. 
V zaključnem delu simpozija je M. Runge (Leipzig) v svojem referatu »Kapital« - berilo 
mladega Lenina opozorila, da je Lenin »prišel« k marksizmu prek študija Kapitala; z ekonomsko 
problematiko se je ukvarjal tudi W. Hedeler (Berlin), ki je analiziral zgodnja Leninova ekonomska 
dela, predvsem Razvoj kapitalizma v Rusiji; W. Kuettler (Berlin) je razpravljal o Leninovi teoriji 
formacije družbe, medtem ko je W. Haug (Berlin) razmišljal o filozofiji in praksi pri Leninu. 
Prezentirani referati in diskusije so na eni strani opozorili na vso bogatost Leninovega teore­
tičnega in praktičnega dela (filozofija, sociologija, politologija, politična ekonomija, ruski oktober, 
nacionalno vprašanje, kominterna), pa tudi vplivnost le-tega (tako na rusko oziroma sovjetsko kot 
na mednarodno sceno), na drugi pa postavili pod kritični drobnogled predvsem dve vprašanji: 
prvič, v kolikšni meri je leninski model »socializma« oziroma njegov koncept »socialistične demo­
kracije« pripomogel k oblikovanju stalinizma, in drugič, ali je s procesom, ki se je navzven začel 
s padcem berlinskega zidu - gledano v perspektivi - socializem mrtev nasploh ali samo »sovjetski« 
model le-tega. Potrebno je reči, da simpozij na ta vprašanja ni dal končnih niti enotnih odgovorov. 
To je razumljivo, še posebno če imamo v vidu, da so referenti obravnavali dano tematiko tako z 
zgodovinskega, ekonomskega, sociološkega, politološkega kot filozofskega vidika. Kot na 
podobnih srečanjih, kjer se sreča več strok hkrati, je tudi na tem posvetu prišlo do razlik v oce-
1 Simpozij o Buharinu je sovpadal s stoletnico rojstva, petdesetletnico nasilne smrti ter s sodno, politično, 
znanstveno in moralno rehabilitacijo enega najpomembnejših sovjetskih marksističnih teoretikov in politikov dvajsetih 
let. Glej: Zgodovinski časopis 1989, str. 129-131 (Mednarodni Buharinov simpozij: Wuppertal, 10.-13. oktober 1988). 
2 Simpozij o Trockem je časovno sovpadal s petdesetletnico njegove smrti, toda brez sodne rehabilitacije, ki smo 
jo tedaj zaman pričakovali iz Moskve. Glej: Zgodovinski časopis 1990, str. 290-291 (Mednarodni simpozij o Trockem: 
Wuppertal, 26.-29. marec 1990). 
3 M. Britovšek, Oblikovanje prve sovjetske ustave in formiranje federacije. Antropos 3/1993, str. 228—237. 
4 A. Lešnik, Diferenciacija v KPJ pod vplivom »21 pogojev Kominterne«. Zgodovinski časopis, 1993, str. 
289-293. 
122 Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 48 • 1994 • 1 
njevanju Leninovega obdobja; na eni strani so se zrcalili predvsem kritični pogledi zgodovinarjev, 
ki so izhajali iz konkretne analize prostora in časa ter na drugi predvsem stališča filozofov, socio­
logov in politologov, ki so največkrat enačili leninizem s stalinizmom ali pa so bili v svojih ocenah 
pod vtisom zloma sovjetskega (stalinskega) modela socializma. In prav zaradi aktualnosti in 
različnih pogledov, bo še kako dobrodošel izid zbornika prispevkov z Leninovega simpozija, ki so 
ga organizatorji obljubili za konec leta 1994. Ob tem naj opozorim, da so bili že objavljeni 
prispevki obeh uvodoma omenjenih simpozijev: o Nikolaju Buharinu5 in Levu Trockem." 
3 Th. Bergmann/G. Schaefer: »Liebling der Partei«. Nikolaj Bucharin - Theoretiker und Praktiker des Sozia­
lismus (Beiträge zum internationalen Bucharin-Symposium, Wuppertal 1988), Hamburg: VSA - Verlag, 1989. 
6 Th. Bergmann/G. Schaefer: Leo Trotzki - Kritiker und Verteidiger der Sowjetgesellschaft (Beiträge zum inter­
nationalen Trotzki-Symposium, Wuppertal 1990. Mainz: Decaton Verlag, 1993. 
A v g u s t L e š n i k 
Boris M. Gombač 
TRST-TRIESTE. DVE IMENI, ENA IDENTITETA: 
SPREHOD ČEZ HISTORIOGRAFIJO O TRSTU 1719-1980 
Ljubljana : Narodni muzej; Trst : Tržaška založba, 1993. 181 strani. 
Avtor je v svojem delu obdelal problematiko Trsta iz zornega kota historiografije, 
predvsem italijanske. Knjiga je rezoniran sprehod skozi 200 in več let tržaške 
zgodovine in se dotika vprašanj iredentizma, fašizma in italijanskega nacionalizma 
po drugi svetovni vojni, vse do današnjih dni. Zanimivo in aktualno branje bogati 
še obsežen seznam literature in neposredni uvod, ki govori o nacionalnem 
vprašanju v Trstu in Primorju. 
Članom Zveze zgodovinskih društev Slovenije nudimo pri nakupu ali naročilu 
knjige 20% popusta! 
Knjigo lahko naročite v Narodnem muzeju v Ljubljani (061/221-882) 
GORIŠKI LETNIK - ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA 
Goriški muzej (Nova Gorica) je začel leta 1974 izdajati svojo redno letno publikacijo 
z naslovom »Goriški letnik«. Zbornik prinaša znanstvene in poljudno-znanstvene pri­
spevke predvsem s področja arheologije, etnologije, zgodovine, zgodovine umetnosti, 
literarne zgodovine; prispevki so vezani prvenstveno na prostor severne Primorske ter 
sosednje Furlanije. Tako sodelujejo v zborniku tudi tuji pisci z obmejnih področij. 
»Goriški letnik« želi biti tudi revija, ki naj ustvari dialog na znanstveni ravni ob naši 
zahodni meji. K temu naj poleg objav znanstvenih člankov pripomorejo tudi ocene in 
poročila o različnih periodičnih publikacijah, ki izhajajo v deželi Furlaniji-Julijski 
krajini. 
»Goriški letnik« lahko naročite pri Goriškem muzeju, Grajska 1, SI-65001 Nova 
Gorica. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 123 
OCENE IN POROČILA 
Argo, XXXV. Ljubljana 1993. 95 strani. 
Petintrideseta številka novega Arga z letnico 1993 uvaja glasilo v drugo stoletje njegovega izhajanja. 
Častitljiva obletnica nedvomno zahteva nekaj besed o prehojeni poti glasila. Mesečnik Argo je bil v letih 
1892-1903 vezan na dejavnost Kranjskega deželnega muzeja. Izdajal in urejal ga je kustos muzeja Alfons 
Müllner. Prinašal je članke s področja arheologije, zgodovine, umetnostne zgodovine, etnologije in nara­
voslovja in na ta način dokazoval širino raziskovanja in zbiranja muzejskega gradiva v takratnem 
deželnem muzeju. 
Novi Argo s podnaslovom Informativno glasilo za arheologijo, zgodovino umetnosti in muzeologijo, 
ki ga je Narodni muzej začel kot svoje glasilo izdajati leta 1962, je obsegal področja strok, ki so bile v 
muzeju zastopane. Gradivo je bilo razdeljeno v naslednje rubrike: v knjižni polici so bila objavljena 
poročila o strokovni literaturi, v bibliografiji je bila objavljena tekoča bibliografija, v razgledih in vesteh 
obvestila o domačih in tujih kongresih, simpozijih, delovanju strokovnih društev, o novih muzejskih 
načrtih in njihovi uresničitvi. V letu 1970, ko je mesto odgovornega urednika glasila prevzel ravnatelj 
Narodnega muzeja dr. Peter Petru, je Argo začel posebno pozornost posvečati poročilom in ocenam 
razstav v slovenskih muzejih. 
Z desetim letnikom, to je z letom 1971, je postal Argo hkrati tudi glasilo leta 1970 ustanovljene Skup­
nosti muzejev Slovenije, oziroma glasilo vseh slovenskih muzejev. Kot izdajatelj se jima je pridružilo tudi 
Društvo muzealcev Slovenije. V naslednjih številkah se je ustalil koncept revije s tematsko razdelitvijo na: 
razstave in razprave, knjižna polica, Valvasorjeve nagrade (podeljujejo se kot posebna priznanja za 
dosežke v muzejstvu), srečanja, z željo, da bi vsi pomembnejši dogodki v slovenskih muzejih našli svoje 
mesto na straneh Arga. 
Ob svoji stoletnici je edino muzejsko glasilo na Slovenskem tudi z zunanjo podobo praznične številke 
obudilo spomin na svojega predhodnika. Hkrati pa si je, kot je v uvodu zapisala glavna in odgovorna 
urednica dr. Mateja Kos, revija v svojem uredniškem konceptu zadala nalogo objavljati zlasti prispevke, 
ki predstavljajo dele muzejskih fondov, poročila in nova dognanja s področja muzeologije in muzejske 
dokumentacije in informatike, gre skratka za vede in vedenja, ki nimajo maneverskega področja v drugih 
strokovnih revijah, so pa bistveno pomembne za vse aspekte dela v slovenskih muzejih. Ob tem je glasilo 
obdržalo tudi stare stalne rubrike, ki so povezane z delom in stanjem v muzejih (letna poročila ustanov, 
poročila o razstavah, poročila o razstavah v pripravi, o kongresih in diskusijah in podobno). 
Petintrideseta številka Arga z letnico 1993 v rubriki gradivo predstavlja Stanovanjsko kulturo na 
Slovenskem v obdobju gotike in renesanse. Avtorica Vesna Bučič v svojem prispevku obravnava tisti del 
materialne kulture, ki jo označujemo s pojmom stanovanjska oprema in se znotraj tega širokega pojma 
omejuje zlasti na pohištvo in drobni hišni inventar. Maja Lozar Štamcar v članku z naslovom Taberna-
keljske omare iz fonda Narodnega muzeja podaja osnovne oblikovne, dekorativne in konstrukcijske 
značilnosti tega baročnega kosa pohištva in njegov slogovni razvoj, v nadaljevanju pa posamično predstavi 
enajst tabernakeljskih omar iz zbirk Narodnega muzeja. 
Prispevek Jožeta Podpečnika opozarja na Ustanovitev fonda filatelije v Narodnem muzeju, ki bo 
zajemal vse poštne vrednostnice, ki so se v preteklosti pojavljale na slovenskem etničnem področju 
oziroma so kakorkoli povezane s Slovenijo. Vida Stare podaja historiat Centra za arheologijo srednjega 
veka Narodnega muzeja 1960-1987 in njegovo pomembno vlogo pri oblikovanju zgodnjega in visokega 
srednjega veka. Ljerka Trampuž o Otroškem muzeju meni, da je to muzej, kjer je težišče dela na posre­
dovanju in izobraževanju. V svojem prispevku ga označi kot muzej za otroke v starosti od 6 do 16 leti. 
Rubrika Dokumentacija ponuja vpogled v Fundus, računalniško aplikacijo za urejanje kulturnozgodo­
vinskih zbirk (avtor Jože Podpečnik) in Računalniška programa Razstava in Umetnik (avtorica Jana 
Intihar Ferjan) s področja likovne umetnosti. 
Novo rubriko Menedžment uvaja članek Marjete Mikuž Muzejski menedžment, ki se ukvarja z vsemi 
področji muzejskega dela (organizacija delovnih mest, finance, organizacija projektov razstav, копгет-
vacija in restavracija, organizacija urejanja zbirk, pridobivanje predmetov, organizacija dela v muzejskih 
delavnicah, varnost v muzeju) od katerih je vsak vitalnega pomena za uspešno delovanje muzeja. 
V poročila so uvrščena Strokovno in znanstveno delo Narodnega muzeja v Ljubljani v letu 1992, 
Poročilo o delu Muzeja novejše zgodovine Celje za leto 1992, Štirideset let Gorenjskega muzeja, 
Prispevek Ob jubileju Sadnikarjeve zbirke, Miheličeva galerija na Ptuju - danes in jutri, Mežiška dolina 
- utrip zadnjih tristo let, Poročilo o delu Zveze muzejev Slovenije. 
Z mednarodnim delovanjem slovenskih muzealcev nas seznanjajo poročila Srečanje kandidatov za 
nagrado EMYA (European Museum of the Year Award) 1993, nagrado ki jo od leta 1977 vsako leto 
podeljuje Svet Evrope. Kandidata iz Slovenije sta bila Tobačni muzej, muzejska zbirka Mestnega muzeja 
in Tobačne Ljubljana in Kobariški muzej I. svetovne vojne. Sledijo poročila o udeležbi na posameznih 
konferencah ICOM-ovih komitejev in sicer na letni konferenci Komiteja za muzeja in zbirke stekla, na 
letni konferenci ICAA, ki vključuje umetnoobrtne zbirke, poročilo o konferenci CIDOC (komiteja za 
dokumentacijo, ki ga je gostila Ljubljana) in kongresu ICMAH (komite arheoloških in zgodovinskih 
124 ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 
muzejev). Če bi želeli povzeti rubriko poročil, bi nedvomno dobili vtis, da so slovenski muzealci poleg 
strokovnega in raziskovalnega dela doma nedvomno vpeti v dogajanje v evropskem prostoru. 
V rubriki razstave so našle svoje mesto ocene razstav Poslikano pohištvo iz restavratorske delavnice, 
razstava ptujskega muzeja Zbiram - torej sem, Družina — ideal in resničnost, ki je bila kot spodnje-
avstrijska deželna razstava postavljena na gradu Riegersburg, Prgišče zgodovine - nove pridobitve 
Mestnega muzeja in konzervatorska razstava »Stop the rot«. 
V prevodu je objavljen Strokovni vodič Evropskega združenja konzervatorsko - restavratorskih 
organizacij: Stroka in kodeks etike. 
Rubrika Knjige ocenjuje Etnologa 2/1, 2 (LIH), 1992, Vodnik Zgodovinskega arhiva Ljubljana in 
Tekstilno zbirko Bernheimer. 
Utemeljitve Valvasorjevih nagrad in priznanj za leti 1992 in 1993 prinašajo ocene dela tistih posamez­
nikov in ustanov, ki so s svojim delom pomembno prispevali k razvoju muzejev na Slovenskem. Morda 
bi med njimi omenila Kobariški muzej I. svetovne vojne, ki je svoje prvo priznanje dobil leta 1992 doma 
s podelitvijo Valvasorjeve nagrade, v letu 1993 pa mu je bilo podeljeno posebno priznanje Sveta Evrope. 
Število zaključuje Jubilej - Jože Kastelic - ob osemdesetletnici. Dr. Stane Gabrovec predstavi bogato 
jubilantovo delo, ki je zajemalo tudi štiriindvajset muzejskih let z razgledom na slovensko in evropsko 
zgodovino. Zaključuje ga z mislijo, da »ob vsem razkrinkavanju in odkrivanju ostaja v vsakem času, v 
stvareh in ljudeh, Skrivnost. In vendar jo še naprej iščemo, skušamo se ji še naprej približati z zbiranjem 
dejstev, z mitom in logosom.« 
Misel lahko v celoti prenesemo na naše muzejsko delo. Muzeji predmete - zbirajo, hranijo, razis­
kujejo, interpretirajo in razstavljajo zato, da bi ohranili naš kolektivni spomin. Predmeti so ob tem trdna 
opora časa, ki se nenehno spreminja, združujejo in razlikujejo, skratka dajejo identiteto, in prav v tem 
je njihov pomen v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Revija Argo si zato prizadeva s svojo zasnovo 
objavljati rezultate muzejskega strokovnega in znanstvenega dela, razen tega pa z njimi seznanjati širšo 
javnost in ji zastavljati vprašanje: kakšen je njen odnos do dediščine? 
J a s n a H o r v a t 
Zgodovina za vse, leto 1/1994, št. 1. Celje : Zgodovinsko društvo Celje. 86 strani. 
Zgodovinsko društvo Celje je začelo izdajati novo zgodovinsko revijo, ki pomeni pri nas za širšo 
javnost, pa tudi za zgodovinarje, precejšnjo novost in poživitev. Prispevki so namreč posvečeni ljudem, 
njihovemu neposrednemu življenju, ki običajno teče mimo nas ali z nami in ki mu kljub morebitni eksces-
nosti ali pozornost vzbujajočimi dejanji, prav zaradi vsakdanjosti, oziroma nekakšne utečenosti in samo­
umevnosti, ne posvečamo posebne in daljše pozornosti. Tovrstno zgodovinopisje, ki ima med razvitejšimi 
strokami v tujini že dolgo svoje naravno mesto, pri nas pa zgolj razpršene nastavke, je dejansko nekakšna 
zgodovina nezavednega, ki ne teši zgolj naše radovednosti po opravljivem detajlu, ampak, če se jo 
zavemo, povsem jasno pokaže težko spremenljive vrednostne in družbene vzorce in od njih odvisne 
družbene tokove. 
V prvem zvezku nove revije Zgodovina za vse, v katerem objavlja mlajša generacija zgodovinarjev 
in jezikoslovec (vsi sami Štajerci, čeprav vsi ne delujoči na Štajerskem), se je uredništvo odločilo za zelo 
posrečen izbor tem, ki predstavi vse družbene sloje v njihovem specifičnem okolju: 
Marko Štuhec se v svoji razpravi Kranjska suita za zrcalo, vilico, nož, žlico, kavno ročko, čajnik in 
njuhalni robec ukvarja s plemstvom. Na podlagi na Kranjskem nastalega bontona iz druge polovice 17. 
stoletja ter plemiških zapuščinskih inventarjev iz 17. in 18. stoletja nam avtor spregovori o načinu 
obnašanja pri mizi, o pravilih in prepovedih, o času primerni uporabi jedilnega pribora in posodja, pa 
uvajanju pitja kave in čaja itd. Na osnovi množice virov nam pisec pričara plemiško okolje na skorajda 
literaren način. 
Aleksander Žižek piše v svoji razpravi »Una dua so bli sraun, ko so babo saklal« o zločinu v obcestni 
gostilni na celjskem področju leta 1839. Sodni spisi, ki so nastali med preiskavo umora, razkrivajo človeški 
značaj posameznika in relativno zaprte vaške skupnosti, ki znotraj svoje »urejenosti« išče za lastne 
deviacije krivca zunaj sebe - pri tujih sezonskih delavcih. 
Anton Šepetavc piše o stereotipih, ki so prevladovali pri Slovencih, v glavnem v 19. stoletju. V 
razpravi Pridiga o prijaznih, gostoljubnih, dobrih Slovencih, ki niso vedno (bili) taki se srečamo s 
slovenskim samopoveličevanjem in smešenjem in zasramovanjem drugih, predvsem sosednih narodov in 
znotraj slovenskega okolja živečih etničnih skupin (Judov, Ciganov). Tako kot praviloma vsak narod, so 
Slovenci sebi pripisovali najboljše značajske poteze, drugim pa najslabše. 
Janez Cvirn se je lotil z razpravo »Sapralot! To bo pa močan strel« vprašanja o razširjenosti dvoboja 
s hladnim in strelnim orožjem na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Dvoboj, avtor analizira posa­
mezne primere, je bil, kot običajen način poravnave spora v zvezi s prizadeto častjo, precej razširjen tako 
med višjimi družbenimi sloji (plemstvom, oficirji, visokimi uradniki, meščani) kot tudi med slovenskimi 
študenti na Dunaju. 
Andrej Studen je napisal razpravo o higienskih razmerah v Ljubljani pred prvo svetovno vojno. V 
prispevku z naslovom Smrdelo je kot kuga se ukvarja z vprašanji stanovanjske kulture v mestu med 
spodnjim in srednjim slojem prebivalstva ter s pogledi mestne oblasti na mesto in s tem zvezanimi 
higienskimi ukrepi. Razprava postavi pogoste predstave-stereotipe o »beli Ljubljani« in snažnih spreha­
jalcih v bolj realne okvire; če že niso smrdeli vsi Ljubljančani, je zagotovo smrdela vsa Ljubljana. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 125 
Zadnjo razpravo Problem literarnega zgodovinopisja na Slovenskem je napisal Igor Grdina. V teore­
tično zelo razgibanem in v vrednostnih presojah zelo neprizanesljivem prispevku avtor razpravlja o 
(ne)pripovednosti dosedanjega zgodovinopisja ter o njegovi povezanosti z literarnim zgodovinopisjem. 
Vse razprave v novi reviji Zgodovina za vse na široko odpirajo vrata tematskim poljem, ki jih je 
zgodovinska stroka pri nas, razen redkih izjem, odrivala na rob nepomembnosti, anonimnosti in nezgo­
dovinskosti. Obravnavane teme delajo zgodovino dostopnejšo precej širšemu krogu bralcev, poleg tega pa 
skozi usode, značajske poteze ljudi in način njihovega življenja-čustvovanja opozarjajo, da ljudje živijo 
svoj vsakdan, daleč od tistega, ki s svojo slišnostjo prepričuje o političnem diktatu zgodovini. Ljudje, ki 
sicer vsrkavajo, odklanjajo (ali) in ustrezno prirejajo raven političnega prerivanja seb ; in svojemu okolju, 
imajo vendarle svoj čas, svoj tek življenja, znotraj hierarhično in vsakršno (ne)urejene družbe. Prav ta 
osebni vsakdanji utrip pa kaže na realnejšo pozicijo človeka v zgodovini. Prispevki, ki so napisani 
mestoma tudi zelo duhovito, odkrivajo osebno zgodovino - zgodovino posameznika, njegovo ranljivost, 
krhkost, pa grobost, razvade in navade okolja in sloja, kateremu pripadajo. Hkrati spoznavamo družbeno 
determiniranost, ki opozarja, da se miselnost posameznika ali določenega sloja spreminja v zgodovini 
počasneje kot politična in tehnološka hotenja. 
Po dolgem času lahko beremo zgodbe iz zgodovine, ki niso duhamorne, ki nimajo nikakršnega 
posebnega nacionalnega in politično brambovskega poslanstva, ampak enostavno priznavajo življenje, pa 
četudi govore o pravilni uporabi vilice in noža, o ubojih ali smrdljivih stanovanjih. Revije zato ne pripo­
ročam zgolj v uživaško branje, ampak tudi v premislek o zgodovini in pogledu nanjo. 
V a š k o S i m o n i t i 
O t o L u t h a r , Med kronologijo in fikcijo. Strategija historičnega mišljenja. Ljubljana : Znanstveno 
in publicistično središče, 1993. 212 strani. 
Da zgodovina ni veda kot so druge, smo že večkrat slišali. Tokrat nas je k temu razmišljanju še enkrat 
»zintrigiral« Oto Luthar s svojim sintetičnim delom Med kronologijo in fikcijo. Hermetičnost naslova nam 
pomagata razvozlati tako podnaslov, ki govori o Strategijah historičnega mišljenja, kot predgovor Rudija 
Rizmana, ki se je pomudil pri vprašanjih, ki da ostajajo brez odgovora zaradi »nespremenljivega samo-
razumevanja stroke«. Oto Luthar, ki je že prej kazal določena nagnjenja do takih in podobnih tem (npr. 
disertacija z naslovom Interpretacija tokov sodobnega zgodovinopisja, ter uredništvo zbornika Vsi Tuki-
didovi možje), nas v predgovoru zapeljuje z rdečo nitjo, ki se bo vlekla čez cel traktat. To nit je avtor 
razpel pri zasledovanju zagovornikov ukinjanja zgodovine kot zgodbe ter pristaši zamisli, da bi to vedo 
na novo zgradili. V tem smislu se torej Luthar spušča v meandre filozofije zgodovine v prepričanju, da 
se na marginah zgodovinske znanosti razvija tudi teorija zgodovine. 
Študijo je avtor razdelil na več poglavij in podpoglavij, kjer razvija svoj pogled in svoje znanje o 
zgodovini zgodovinopisja, ki smo ga sicer študenti ljubljanske zgodovine že poslušali v interpretaciji Boga 
Grafenauerja, na nek nov, drugačen način. Oto Luthar nas torej s tem delom popelje v svet zgodovino­
pisja 19. in 20. stoletja z maksimo, razložiti nam »kdo je kdo« v evropskem zgodovinopisju. Knjiga, 
razdeljena na 5 poglavij, nas zasuje z bogastvom oz. pravo eksplozijo podatkov, teorij, imen avtorjev, 
ideologij in različnih tez. Čeprav je kompleksno razgrajevanje evropskih tokov zgodovinopisja bistveni del 
knjige, se nam vseeno zazdi, da je avtor uporabil prva štiri poglavja le kot predigro k petemu z naslovom 
Samorefleksija slovenskega zgodovinopisja. Ne da bi kakorkoli zmanjšali vrednost dolgega pohoda Ota 
Lutharja čez evropsko zgodovinopisje od Vicoja do Croceja (nekaj teh strani je res enkratnih, pa od fran­
coske »annalovske« tradicije do nemške »Sozialgeschichte« in navsezadnje do anglosaksonske »Social 
history«, se nam ob pozornem in ponovnem prebiranju Samorefleksije, torej zadnjega poglavja vseeno 
dozdeva, da je šlo avtorju pri omenjeni knjigi najbrž res za slovenski obračun. Čeprav se ob podrobnem 
prebijanju čez knjigo oz. čez evropsko filozofsko misel o zgodovini, vseskozi zavedamo pomembnosti 
avtorjeve teoretske pripravljenosti, ki jo Luthar suvereno obvlada v velikem stilu, nam citat iz predgovora 
Rudija Rizmana izpričuje, da gre mogoče pri celi knjigi res le za »kritično oceno dosežkov in manjkov 
slovenskega zgodovinopisja . . ., kar naj bi bil izziv zgodovinski vedi na Slovenskem . . .« Na to misel nas 
navaja že prvo poglavje, ki je sicer kot vsa ostala bogato opremljeno z opombami, citati in seznami lite­
rature. Tu se je avtor med drugim ustavil ob slovenski dilemi: ali dogodkovna zgodovina ali pa teoretični 
razmislek. V loku razmišljanj, ali je slovenska zgodovina res preveč evropocentrična, je Luthar omenil 
vrsto slovenskih zgodovinarjev, ki jim še vedno gre za krepitev dogodkovne zgodovine in senca njihove 
izbire nas spremlja skozi ves tekst. 
Brskanje po slovenski historični skrinji je posledično povezano z evropskimi razsežnostmi histori-
grafije. Lutharjeva komparativna študija o umeščenosti našega zgodovinopisja v evropske razsežnosti je 
to, kar knjigo bogati in nas sili k branju tega teoretičnega dela. Kot oris so tam povzeta že Linhartova 
stališča, delo obeh Kosov, razmišljanja Gestrina in Zwitterja, ki nas označujejo kot del evropske misli 
teorije zgodovinopisja. Po teh velikih imenih naj bi bili le še Bogo Grafenauer, Walter Lukan in Janez 
Šumrada. V potrditev svojih tez je Oto Luthar v tem zadnjem poglavju, ki govori o Samorefleksiji sloven­
skega zgodovinopisja, vzel kot dokazno gradivo nekaj polemik iz preteklih desetletij, ki so se umeščale 
v kontekst obračunavanj med pravovernimi marksisti in t.z. meščanskimi odkloni. V izredno dramatičnih 
sekvencah se pred našimi očmi spet zvrsti galerija brezkompromisnih mož, kot npr. D. Kermauner, 
F. Klopčič, B. Ziherl, ki so t.z. ljubljanski zgodovinski šoli očitali marsikaj, marsikdaj na robu znanst­
venega in posledično tudi političnega linča. Luthar je v svojem delu v stilu strukturalistov izredno 
126 ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 
natančen in nam odkriva plast za plastjo te freske družbenega trenutka v socialistični Jugoslaviji, kjer so 
zgodovinarji igrali pomembno vlogo družbenega katalizatorja. 
V ta kontekst je avtor umestil tudi vlogo in lik Boga Grafenauerja in mu posvetil nekaj zanimivih 
strani, ki kažejo na kompleksnost zgodovinskega dogajanja pri nas. Avtor je obnovil polemiko s 23. 
zborovanja slovenskih zgodovinarjev v Tolminu (1986), kjer so nekateri obravnavali nekaj revizijskih tez, 
ki jih je kasneje na dokaj površen način spet obnovil V. Simoniti v evfemizmu, da je bilo vse slovensko 
zgodovinopisje po letu 1945 en sam prispevek k apologiji enoumja. Ob vehementnem Grafenauerjevem 
odgovoru je Luthar dodal še Vodopivčev tipkopisni Poskus opredelitve razvoja slovenskega zgodovino­
pisja, ki v »12 točkah razloži stopnjo metodološke ozaveščenosti slovenskih zgodovinopiscev«. Vstop 
Petra Vodopivca v diskurz o slovenskem zgodovinopisju je za Lutharja dober znak zrelosti stroke in 
koherentnosti do lastne preteklosti. Prav to koherentnost in navezanost na visok etični nivo svojih 
učiteljev je Vodopivec dokazal že v nekaterih iluminiranih straneh Nove revije, ki jih sicer Luthar ne 
upošteva, ki so pa vsem dovolj znane, da lahko rečemo, da je tudi zgodovina v slovenski pomladi odigrala 
svojo vlogo. V takratnih zaostrenih družbenopolitičnih razmerah je prav Vodopivec. ob mnogih, ki so se 
opredelili dosti kasneje s spreminjanjem naslovov lastnih raziskav iz apologije v kritiko sistema, prav 
dobro zastopal samega sebe, pa tudi teorijo in prakso zgodovinopisja. Te druge, ki so dosti let kasneje 
v navalu transformizma pomenili »ponoven poskus homogenizacije v prepisovanju preteklega«, je Luthar 
definiral kot strokovnjake, katerih »skupni predznak je igranje strahu pred restavracijo komunizma«. 
Oto Luthar je s tem pregledom na 212 straneh opravil pomembno nalogo pri poznanju razvoja teorije 
(filozofije) zgodovine pri nas in v Evropi. Dokaj zahteven tekst je zapolnil manjke, ki smo jih po izidu 
»revidirane Grafenauerjeve skripte, potrebne za študij uvoda v študij zgodovine«, občutili prav vsi. In 
v tem smislu temu delu izrekamo dobrodošlico na sceni slovenskega prispevka k poznanju teorije 
zgodovine. 
B o r i s M. G o m b a č 
N o r b e r t O h l e r , Sterben und Tod im Mittelalter. München, Zürich : Artemis, 1990. 320 strani. 
Gotovo je odnos do smrti eno temeljnih dejstev, ki so oblikovali in določali človeški rod od začetkov 
pa vse do današnjih dni. Smrt bližnjega, prijatelja, znanca je bila vedno vir retoričnih vprašanj: kdo smo, 
čemu smo, zakaj smo. V redkokaterem obdobju pa je bila smrt tako pogosta, kakor v srednjem veku; saj 
je zaradi pogostih lakot, vojn in epidemij spremljala človeka od malih nog naprej, dokler ni sam pribežal 
v njeno naročje. Smrt in odnos do nje ni povsem neznana tema zgodovinskih raziskav. Novi vek je na 
primer obširno obdelal Philiph Aries. Norbert Ohler, docent na univerzi v Freiburgu, pa je raziskal 
srednjeveške občutke do smrti in zajemal iz širokega spektra različnih pisnih virov. V svoje delo pa je 
vključil tudi interpretacije slikovnega materiala, pri čemer pa je (kakor sam opozarja) potrebno biti 
pazljiv pred označeno razlago simbolike te vrste virov. 
Ohler skuša najprej na kratko prikazati najpogostejše vzroke za smrt v srednjem veku. Najlepše so 
po njegovem mnenju našteti v liturgičnem vzkliku A peste, fame, bello, libera nos, Domine (Kuge, lakote 
in vojne, reši nas, o Gospod). Pod latinskim izrazom za kugo so srednjeveški avtorji razumeli vse vrste 
nalezljivih bolezni: kolero, grižo, gripo, gobavost, mumps . . . Drugi pomemben vzrok je bila lakota. 
Poleg slabe izkoriščenosti zemlje opozarja avtor še na kolebanje mikroklime (sprememba povprečne 
temperature za 1° C spremeni čas vegetacije za 2 - 3 tedne!). Težave z lakoto so kolikor toliko uspešno 
reševali le v pokrajinah ob rekah in morjih, saj so lahko le tja dovažali hrano iz neogroženih pokrajin, 
ne da bi se ta prej pokvarila. Tretji najpomembnejši vrzok so bile vojne, v katerih pa niso ljudje umirali 
toliko zaradi samih spopadov, kot zaradi opustošenja, ki ga je povzročila nasprotna vojska. 
Drugo poglavje je posvečeno človekovemu prizadevanju za boguvšečno smrt. Zaradi stalne nevar­
nosti, da nenadoma umre, je skušal srednjeveški človek biti nanjo vedno pripravljen. Največjo bojazen 
je predstavljala hitra, nepričakovana smrt, brez spovedi in sprejetih poslednjih zakramentov. V molitvah 
so se pogosto obračali na svetega Krištofa, ki je bil varuh pred nenadno smrtjo, v skupinah pa so ob 
slovesu zmolili še očenaš za naslednjega izmed njih, ki ga bo ugrabila smrt. V bratovščinah in cehih so 
obstajale številne molitvene zveze, ki so svoje priprošnje za »lepo« smrt naslavljale preko Marije in svet­
nikov na Boga. Vojščaki in fevdalci, ki so bili zaposleni s »pomembnejšimi« stvarmi, so za molitve 
plačevali menihom in samostanom. Pogosto so fevdalci obdarovali samostan za izprositev milosti od Boga, 
za srečno vrnitev s poti in iz vojske, za zdrav porod in moške potomce, za pridobitev novih zaveznikov 
. . . Z obdarovanjem so skušali tudi preprečiti svojo pozabo med ljudmi. Darovali so zato, da bi bili po 
smrti omenjeni pri cerkvenih obredih, premožnejši so ustanavljali šole, samostane, ki so imelimed drugim 
dolžnost, da se jih spominjajo v molitvah. V Kremsmünstru je na primer vsako leto 11. decembra obred, 
v katerem se spominjajo ustanovitelja samostana Tasila III. V upanju na prizanesljivejšo sodbo so se dali 
mnogi pokopati v samostanih in cerkvah, ki so jih sami ustanovili. Ohler navaja (citira Liermannovo delo 
Stiftungsrecht) kot pogost pojav, da so Božjega Sina šteli za enega enakopravnih dedičev, z njegovim 
delom zapuščine pa je seveda razpolagala cerkev. Svoj položaj pred Bogom so skušali fevdalci popraviti 
tudi z obdarovanjem revežev, saj je prevladovalo mnenje, da velja pri Bogu molitev reveža več kot pa 
molitev premožnega. 
O občutkih, ki so prevevali človeka, ko je na vratu čutil hladen dih smrti, je po Ohlerjevem mnenju 
težko soditi. V opisovanje srednjeveških pisarjev so se pogosto vrivali svetopisemski citati, ki zameg­
ljujejo dejanske občutke udeležencev dogodka, brez dvoma pa je bila smrt ljudi po Ohlerjevem prepri-
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 127 
čanju mnogo bolj prozaična kot pa dobimo občutek ob branju srednjeveških virov. Kogar je zajela snežna 
nevihta ali je padel v naraslo reko, ni imel časa, da bi pretirano razmišljijal o poslednjih stvareh. Ohler 
meni, da je bila smrt v srednjem veku predvsem kolektiven dogodek. Običajno se je ob postelji umira­
jočega vsaj v zadnjih trenutkih zbrala skupina bodisi znancev, sorodnikov in prijateljev, bodisi samo­
stanskih bratov ali sester. Umirajoči je zbranim izročil svoje življenjske izkušnje in jih prosil za odpu­
ščanje. Od duhovnika je prejel še zadnje olje in se s kratkimi besedami poslovil od sveta. Ko se je 
približala zadnja ura, so ga ob njem zbrani pogosto položili na tla, delno zaradi simbolične ponižnosti pred 
Bogom, delno pa tudi zaradi bojazni pred morebitno okužbo postelje. Po poteku zadnje ure so srednje­
veški ljudje često sklepali na potek onostranskega življenja, zato je mogoče, da so kronisti večkrat 
zamolčali morebitne neprijetnosti zadnjih ur, ki ne bi bile povšeči Bogu ali zanamcem. Z enako mero 
dvoma je treba ocenjevati tudi zadnje besede umirajočega. Težko si je namreč predstavljati, da človek, 
ki je tik pred smrtjo, zbere toliko moči, da se poslovi z dolgim govorom, polnim filozofskih razglabljanj 
in verskih resnic. Ohler smatra za bolj verjetne tiste besede, ki izstopajo iz okvira običajnosti, ali pa so 
pri latinsko izobraženem izrečene v materinem jeziku. 
V poglavju z naslovom Sestra smrti avtor knjige ugotavlja, da so v srednjem veku menili, da je smrt 
le del nekega procesa, zato so kronisti povsod govorili, da je smrt nastopila, ne pa da je človek umrl. Dan 
smrti je bil hkrati tudi rojstni dan v onostransko življenje. Običaji in navade ob umrlem, ki je čakal na 
pokop, so bile podobne današnjim. Sorodniki in prijatelji so ob molitvi in pesmih bedeli ob pokojniku, 
pri čemer pa so se globoko v srednji vek ohranile poganske navade. Na to opozarjajo sklepi mnogih sinod 
in pa spovedni obrazci. Trupla so običajno pokopali hitro (naslednji dan), le izjemoma, ko so hoteli 
počakati na posebnega gosta, so pokopavali kasneje. Proces razkrajanja so skušali zadrževati z odstra­
nitvijo drobovja in balzamiranjem. Po pokopu so se zbrali gosti na sedmini kot simbolni utrditvi skup­
nosti, ki je bila prizadeta s smrtjo enega izmed članov, na njej pa so se pokazale nove socialne in zakonske 
spremembe. Naslednik pokojnika je po mnenju Ohlerja takoj zasedel za mizo mesto umrlega, vdova pa 
je bila potisnjena na rob, kar naj bi tudi simboliziralo njeno prihodnost. Neprijetno usodo so doživljala 
trupla ljudi, za katere so menili, da so svetniki in so njihovo smrt spremljala t.i. svetniška znamenja: nebo 
je bilo nenavadne barve, truplo ni razpadlo, namesto smradu se je iz njega širil prijeten vonj . . . Avtor 
navaja več primerov, kako so tem umrlim porezali nohte, lase, ušesa, vse kar bi lahko služilo kot relikvija; 
le tem so že od antike pripisovali velik pomen. Neprijetno usodo so doživljala tudi trupla mnogih 
vladarjev in papežev (Viljema Osvajalca so v anarhičnih razmerah po njegovi smrti »pozabili« pokopati; 
usmilil se ga je nek vitez in ga pokopal na lastne stroške, truplo papeža Klemena V. je skoraj zgorelo v 
požaru, ki so ga zanetile dogorele sveče ob njegovi krsti, Inocenca III so ležečega v cerkvi v Perugiji 
oropali skoraj do golega). Bili so zapuščeni od vseh in vsa njihova veličina je izginila (Sic transiit gloria 
mundi). Kleriki, kasneje pa tudi fevdalci in meščani so si pravico do ropa lastnine cerkvenega veljaka 
(Spolienrecht) razlagali s tem, da umrli pač ni imel dedičev in njegova last pripada vsem. Anarhičnost je 
spodbujala še sedisvakanca po smrti cerkvenega dostojanstvenika, zato so posamezniki, ki so bili zaintere­
sirani za premoženje pokojnika, pogosto ovirali nove volitve na izpraznjeno cerkveno mesto. 
Naslednje poglavje knjige je posvečeno pokopališčem, mestom spanja. Rimska zapoved, da se v 
mestu ne sme pokopavati mrtvih, se ni več spoštovala že v času Justinijana, povsem pa so jo v Bizancu 
odpravili šele konec sedmega stoletja. Nad grobovi mučencev so v pozni antiki pogosto gradili bazilike, 
ki so tako postale osnova za nova predmestja. Ravno tako so se v prvih stoletjih srednjega veka izogibali 
pokopavanja klerikov v cerkvah, seveda pa lastnikom teh cerkva tega niso mogli preprečiti. Pokopališča 
so veljala za božje njive (Ohler je našel prve omembe, ki kažejo, da so poznali blagoslovitev pokopališč, 
že v 6. stoletju, iz 10. stoletja pa je ohranjen obred v pontifikalih), zato so na njih pokopavali le krščene 
in resnične vernike. Nekrščene dojenčke in pa otročnice so pokopavali pod cerkveni kap, kjer naj bi jih 
voda s strehe cerkve krščevala oz. očiščevala. Seveda pa pokopališče ni bilo samo mesto slovesa od 
pokojnika, ampak je bilo tudi prizorišče sejmov, plesov (!), branja razglasov in pa prostor, ki je prega­
njanemu zagotavljal pravico do azila. 
Vprašanjem, kaj se zgodi po smrti, kam gre duša, kakšen je videz pekla in nebes, ki so seveda 
razjedala tudi srednjeveškega človeka, je namenjeno naslednje poglavje knjige. Že od koncila leta 381 je 
cerkev učila, da je smrt le pot v drugo življenje, a same vsebine in oblike tega drugega življenja ni 
natančno definirala. Ravno zaradi te nenatančne opredelitve posmrtnega življenja so praznino lahko 
izpolnjevale vizije klerikov kot tudi laikov, kar je povzročilo, da se v teku 11. in 12. stoletja na osnovi 
teh vizij vedno pogosteje pojavljajo strah vzbujajoče upodobitve poslednje sodbe in pekla. V nasprotju 
s teologi, ki so v svojih opisih pekla ostajali večinoma zelo previdni (Ohler navaja Ota iz Freisinga), so 
se slikarji prepustili svoji domišljiji. V pekel so postavljali divje živali, leve, kače podobe ljudi pa so 
upodabljali z nesorazmernimi udi in iznakaženimi obrazi. Srednjeveške upodobitve pekla na slikah 
zrcalijo po Ohlerjevem mnenju blaznost, strah in obup. 
Strinjati se moramo z avtorjem, ko ugotavlja, da je bil srednji vek gotovo čas, ko se je pregovor mors 
certa, hora incerta potrjeval iz dneva v dan. Za grmom se je lahko skrival ropar, ki je bil za mošnjo 
denarja pripravljen ubijati, razjarjeni fevdalec je pogosto neusmiljeno ropal in pobijal podložnike 
sosednjega fevdalca, s katerim je bil v sporu, požar ali kakšna druga katastrofa je lahko v trenutku izničila 
celoletni trud in uničila pridelek, ljudi pa prepustila lakoti. Smrt je čakal za vsakim ovinkom. Ohler je 
mnenja, da so bile najbolj boleče smrti otrok, ki so bili žrtve nesreč. Nesreče s smrtnim izidom so bile 
med otroki zelo pogoste, saj so bili večino časa prepuščeni sami sebi, brez pravega varstva. Ko so matere 
opazile smrt svojega otroka, so planile v neutolažljiv jok in globoko žalost. Ohler smatra tako obnašanje 
mater za očiten dokaz, da otroštvo le ni povsem odkritje novega veka. Materinska ljubezen in skrb za 
otroka je obstajala tudi v srednjem veku. Sam avtor priznava, da je lahko bil nautolažljiv jok matere tudi 
128 ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 
posledica bojazni, da ne bi bila sama osumljena detomora. Poraja pa se nam še nek pomislek. Mar ni 
mogoče, da je bilo omenjanje materinega neutolažljivega joka le ena od neštetih faz, ki so jih uporabljali 
srednjeveški pisarji in na katere Ohler sam pogosto opozarja. 
V zadnjem daljšem poglavju se avtor ukvarja predvsem s kaznovanjem in načinom usmrtitve. S 
smrtjo so kaznovali celo vrsto prestopkov: prevaro, bigamijo, požig, rop, bogokletje, nezakonit premik 
mejnika, čarovništvo, herezijo, posilstvo, prestop v judovstvo, občevanje z živalmi. Enaki prestopki so bili 
v različnih časih različno obravnavani, tako da je zgodnjemu srednjemu veku s humanejšim načinom 
kaznovanja sledilo obdobje, v katerem je kazen dobila bolj vlogo zastraševanja kot pa popravljanja krivic. 
Do tedaj skoraj nedolžen prestopek se je začel kaznovati s smrtjo. Tudi sami »preiskovalni« postopki so 
postajali vse bolj nasilni in grozljivi. Avtor opozarja, da je prav neverjetno, s kakšnim užitkom so ljudje 
opazovali trpljenje obsojenca. Najčastnejša in pa tudi najhitrejša je bila usmrtitev z mečem, vendar so jo 
bili deležni le najvišji sloji, ki so se pregrešili proti zakonu. Ostalo ljudstvo je bilo kaznovano, pač odvisno 
od prestopka, z obešanjem, utopitvijo, živim pokopom (ženska za uboj, moški za premik mejnega kamna, 
občevanje z živalmi), z natikanjem na kol, sežigom, razčetverjenjem. Najmučnejši način usmrtitve je bilo 
natikanje na kolo, saj so kaznjencu, preden so ga privezali na kolo in ga povzdignili pod nebo, polomili 
vse ude. Tako poškodovan je lahko umiral več dni, truplo pa so, podobno kot pri obešanju, pustili več 
tednov razpeto, v opomin preostalemu ljudstvu. 
Prav neverjetno je, kako malo se je v tisoč letih spremenil človeški pogled na smrt in umrlega. Sred­
njeveško, če že ne staroveško jedro navad in ritualov si je nadelo samo novo, sodobnejšo preobleko, ali 
pa še te ne, in se »sprehodilo« skozi novi vek vse do današnjih dni. Še vedno si postavljamo enaka 
vprašanja, še vedno si želimo hitre in neboleče smrti, še vedno postavljamo spomenike in poimenujemo 
ulice in institucije po ljudeh, da bi ubežali prekletstvu pozabljenja. Edino, kar se je v teku stoletij 
izgubilo, je umiranje v krogu prijateljev, znancev in sorodnikov. Danes ljudje umiramo sami, brez prisot­
nosti soljudi, priključeni na razne aparature. Knjiga Norberta Ohlerja seveda ne odgovarja na vsa filo­
zofska in eshatološka vprašanja o smrti, kar seveda niti ni njen namen, podaja pa lepo koncipiran sumaren 
pregled tematike, ki obogati predvsem samega bralca. 
J a n e z M l i n a r 
Statut koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668. Koper, Rovinj : Pokrajinski arhiv 
Koper, Center za zgodovinske raziskave Rovinj, 1993. 421 strani. 
Akademik dr. Lujo Margetič nedvomno sodi med najuglednejše in najprizadevnejše pravne zgodovinarje 
istrskega polotoka. Njegov znanstveni poletje bil med drugim izpričan že z vrsto znanstvenih edicij zgodovinskih 
virov. Med te sodi tudi najnovejša izdaja Statuta koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668 (Lo 
statuto del comune di Capodistria del 1423 con le aggiunte fino al 1668), ki je nastala kot skupni projekt 
Pokrajinskega arhiva Koper in Centra za zgodovinske raziskave iz Rovinja (Centro di ricerche storiche di 
Rovigno) v soizdajateljstvu z Založbo Lipa iz Kopra. 
Pomembno pri tej izdaji je, da je dvojezična, ali, bolje, trojezična, saj je tako predgovor kot daljši strokovni 
uvod v slovenščini in italijanščini, transkripcija, torej prepis prvih štirih knjig koprskega statuta, ki tvorijo osnovo 
koprske zakonodaje, kot sojo zakonodajalci sestavili leta 1423, pa kot je v navadi za tovrstne znanstvene edicije 
virov, v prvotnem, to je latinskem jeziku. Zanimivo so se izdajatelji odločili, da so tako imenovano peto knjigo 
koprskega statuta, ki jo tvorijo dodatki zakonskih določil k prvim štirim od leta 1394 do 1668, objavili kot 
faksimil, torej preslikavo izdaje iz leta 1668, koje izšla prva tiskana izdaja vseh petih knjig koprskega statuta. To 
je bila sploh edina tiskana verzija koprskega statuta do predstavljene publikacije, in že zaradi tega in zaradi 
izredno redkih primerkov, ki so še ostali na razpolago v nekaterih knjižnicah in arhivih, je bila potrebna in 
upravičena ponovna izdaja statuta nekdaj najpomembnejšega mesta na istrskem polotoku. 
Če bi nadaljevali z večjezičnostjo te izdaje, pa bi na koncu knjige, poleg za take edicije običajnega Kazala 
pomembnih pojmov in Glosarija ter osmih privlačnih barvnih posnetkov značilnih podob iz koprske zgodovine, 
opazili še povzetek v hrvaščini in nemščini. 
S povedanim je nedvomno izpričan velik napor, ki so ga tako prireditelj objave kot izdajatelji vložili v 
pripravo tega dela. Kljub temu pa akademik Lujo Margetič že v predgovoru opozarja, da zaradi objektivnih 
okoliščin, ki so odtegnile možnost primerjalne uporabe izdaje koprskega statuta iz leta 1380 (tega poleg drugega 
obsežnega arhivskega gradiva koprskega komuna iz obdobja beneške nadoblasti od medvojnega časa še vedno 
skrivaj hranijo nekje v Italiji), ni mogel povsem zadovoljiti sodobnim kriterijem pomožne zgodovinske vede -
ekdotike, ki se ukvarja z znanstvenim preučevanjem izdajanja tovrstnih zgodovinskih virov in pri tem zahteva 
pritegnitev vseh znanih izdaj. Pri tem kaže opozoriti še na izdajo koprskega statuta iz leta 1394, ki se omenja v 
prvem poglavju pete knjige in jo v posameznih poglavjih prinaša tudi delo F. Semija Capris, Justinopolis, 
Capodistria iz leta 1975. Tako je v tej ediciji uspel Lujo Margetič pritegniti le primerek izdaje koprskega statuta 
iz leta 1423, ki ga sedaj hranijo v Zgodovinskem arhivu na Reki, ter tiskano izdajo statuta iz leta 1668. 
Več o usodi koprskega statuta in zgodovinskem razvoju koprskega prava je prireditelj izdaje Lujo Margetič 
napisal v uvodu. Medtem ko se pisci uvodov tovrstnih objav običajno omejujejo na opis upravnih, oblastnih ter 
drugih uradnih struktur tedanjih komunov, se je tokrat avtor poglobil zlasti v značilnosti koprskega civilnega 
prava, ki je v posameznih pogledih tudi eno najbolj dodelanih srednjeveških civilnih prav na istrskem polotoku. 
Na podlagi svoje temeljite študije posebnosti srednjeveškega istrskega prava, ki je bila izdana leta 1983 z 
naslovom Histrica et Adriatica. Raccolta di saggi storico-giuridici e storici v zbirki Collana degli Atti 
rovinjskega Centra za zgodovinske raziskave (CRSR), je opisal zlasti obligacijsko, lastninsko ter dedno pravo in 
svoja dognanja strnil v povezavi z značilnostmi v drugih tedanjih istrskih in bližnjih italijanskih mestih, zlasti z 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 129 
vidika lastninskih pravic žensk pa v uvodni razpravi pogrešamo pritegnitev podobnih posebnosti z iberskega 
polotoka. Kljub temu je uvodno poglavje nadvse koristen napotek za raziskovalce srednjeveškega civilnega 
prava, ljubiteljem zgodovine in prava pa resnična poslastica v spoznavanju včasih prav nenavadnih in današnjim 
predstavam nepojmljivih odnosov. 
Temeljitost pa je po našem mnenju avtor nekoliko zanemaril ob opisu obsega koprskega ozemlja v i l . stoletju. 
Nedvomno je pomembno vprašanje obsega enega največjih in najpomembnejših istrskih komunov, tako po 
razvojni strani kot v primerjavi z drugimi istrskimi in sosednjimi komuni in teritorialnimi ozemlji, ki so se razvila 
v bližnji in daljni soseščini. 
Iz leta 1035 namreč izhaja znana listina cesarja Konrada IL, s katero naj bi koprskemu mestu dodelil nekatere 
kraje v zaledju, kijih v nasprotju z dosedanjimi razlagami De Franceschija (L'Istria. Note storiche, Poreč 1879, s. 
124) in Benussija (Nel Medioevo, Poreč, 1897), deloma pa tudi F. Kosa (Gradivo za zgodovino Slovencev v 
srednjem veku III, Ljubljana 1911. s. 64), locira v kraje ob kraškem robu in ob Dragonji (meni, da gre za Črni 
Kal, Kubed, Movraž, neki stolp med Movražem in Bričem, imenovan Turris Capriaca ter Brič), medtem ko so 
omenjeni avtorji kraje iz darovnice Konrada II. iskali v okolici Momjana (Oskoruš, Brda, Merišče, Hrvoji, Brič), 
z izjemo F. Kosa, ki je smatral naselje Vališ Mauriaca za Movraž, kar mu Margetič pritrjuje. 
Če se ozremo le na naslovnico zbirke istrskih zemljevidov, poimenovane Descriptio Histriae, ki jo je izdal 
CRSR leta 1981, opazimo na zemljevidu Istre Izolčana Pietra Coppa iz prve polovice 16. stoletja kraj Muras na 
mestu, kjer se nahaja današnji Movraž. Toponim kaže očiten izvor iz muras, to je zidovje ali v tem primeru 
obzidje oziroma utrdba, kar je bil Movraž nedvomno še v 17. stoletju. Tako kraj imenujejo tudi drugi sestavljalci 
zemljevidov do srede 17. stoletja (prim. Descriptio, tav. XXXVI, LVI, LVII, LXIV, LXXXIII), medtem ko se šele 
po tem obdobju udomači italijanska oblika Valmorasa ali Valmourasa. Domačini svoj kraj očitno imenujejo po 
prvotni latinski predlogi v slovanizirani obliki Movraž, kar dokazuje razmeroma zgodnjo slovensko prisotnost v 
tem kraju. V bližini Movraža tudi ni moč zaslediti kraja, posvečenega sv. Mavru, na kar kraj Vališ Mauriaca prej 
spominja kot pa na obzidje, zato pa sta "začuda" kar dva sv. Mavra med Krkavčami in Momjanom, prav med 
njima v dolini reke Dragonje pa vas Merišče, ki sta jo De Franceschi in Benussi smatrala za iskano Vališ 
Mauriaca. 
De Franceschi in Benussi sta za omenjene kraje Fontana Fusca pomislila na Oskoruš, za Vardaveglo na 
Berda, Vališ Mauriaca je bila zanju Val di Merischie, to je Merišče, Turris Capriaca Hrvoji, Curtis Bruze Brič, 
vsi štirje pa so si edini, da je težko locirati omenjeni Novi grad (Castrum novum), medtem ko Margetič za 
zaključni del teksta darovnice, ki se glasi: " ..., per latere Mimiliano, que pertinent ad monasterium sancii 
Michaelis et per Argaonem usque ad mare salsum," odpravi z razpravljala: "per Argaonem povsem očitno 
pomeni 'ob reki Argili', ki teče severno od Momjana in se izliva v Dragonjo." (str. XIII), ne da bi se zamislil nad 
tekstom darovnice, ki "povsem očitno" pojasni, da se Argaonem izliva v morje (et per Argaonem usque ad mare 
salsum) in gre v tem primeru lahko le za Dragonjo. 
Ko smo že pri Dragonji, naj omenimo, da že Anonim Ravenski v 7. stoletju med štirimi navedenimi istrskimi 
rekami zapiše poleg Formiona (Rižane), Nenga (Mirne) in Arse (Raše) tudi Argaon, omenja torej le največje 
istrske reke, in bi tudi zato težko pritegnili Margetičevemu mnenju. Da gre pri Argaonu v Konradovi darovnici za 
rečico Argilo (Poganja). Gre za Dragonjo, kot to meni poleg De Franceschija in Benussija tudi F. Kos. 
Pri branju zemljevida je bil Margetič nekoliko neroden tudi pri določitvi kraja Vardaveglia, saj je opazil edino 
Vardo v bližini današnjega Kubeda, medtem ko le bežen pogled na Izletniško karto Slovenske obale in zaledja 
(1:50.000) odkrije vsaj še Zabavsko vardo in pod Škofijami zaselek Na Vardi, vpogled v Osnovne državne karte 
Republike Slovenije (merilo 1:5.000) in ogled na terenu pa bi mu razkril, da skoraj vsaka sevemoistrska vas 
premore to langobardsko poimenovanje za stražarsko mesto. De Franceschi, Benussi in F. Kos so zaradi 
glasoslovnih podobnosti ter bližine drugih krajev, ki se omenjajo v darovnici in se po njihovem mnenju oklepajo 
tedanjih meja Momjana, pomislili na Brda (Berda). 
Margetič lociranje kraja Fontana Fusca za Črni Kal utemeljuje s tem, da "tudi v italijanščini pomeni 'temno 
mlakužo' (fontana fosca)" (str. XIII), kar ga je po našem mnenju tudi zavedlo pri tem prodornem postavljanju 
nove hipoteze. Če se ozremo na temeljito razpravo M. Kosa iz leta 1950 (O starejši slovanski kolonizaciji v Istri) 
in D. Klena (Valput u Istri, Zbornik Historijskog instituta JAZU, Zagreb, 1961), mu tudi v tem primeru le težko 
pritegnemo. M. Kos je namreč nazorno pojasnil, da Slovani "najstarejše" kolonizacije Istre (8.-ok. 12/13. stoletje) 
krajevnih imen niso prevajali, temveč so jih glasoslovno priredili (npr. Koper iz Capris, Kapra; Poreč iz Parenzio 
itd.), medtem ko so nova ali neimenovana naselja poimenovali po morfologiji tal ali rastlinja. Tako poleg Belega 
gradu (Belogradus) in Črnega gradu (Çernogradus) pri Roču in Gračišča ter Gologorice pri Pazinu naletimo v 
Istri le še ob kraškem robu do izvirov Mirne na naslednje toponime z značilnostmi najstarejše slovanske 
kolonizacije: Gabrovica, Črni Kal, Hrastovlje, Bezovica, Rakitovec, Brest in Trstenik že v Čičariji. Zato te kraje 
lahko mirno pripišemo naselitvi Slovanom v času, ko krajem niso prevajali imen (v kolikor so jih v Istri sploh 
prevajali, razen kraje z imeni po svetnikih). 
D. Klen v omenjeni razpravi podaja politično-upravno podobo koprskega ozemlja v razvitem srednjem veku. 
Ugotavlja, da so kraji od Ospa do Rakitovca prišli izpod tržaškega pod koprski komun v drugi polovici 13. 
stoletja, ko je tržaška škofija in z njo komun doživljal notranje pretrese, medtem ko je ozemlje župnije Osp in 
Loka (pod slednjo je bil tudi Črni Kal) v cerkveno-upravnem smislu spadalo pod tržaško škofijo še vse do reform 
Jožefa II. v osemdesetih letih 18. stoletja, koje pripadlo koprski škofiji (ponovno ustanovljeni 1186). Zato bi bilo 
po našem mnenju le malo verjetno, da bi cesar Konrad leta 1035 podelil del tržaškega ozemlja Kopru potem, ko 
so tržaški škofiji in s tem v tedanjem času vsej mestni skupnosti slabih 100 let prej (948) nemški cesarji podelili 
poseben status knežjega mesta, ki seje raztezal 3 frankovske milje (21 km) v tržaško zaledje in je tako zajemal 
tudi ozemlje črnokalskega naselja, Koper pa tedaj ni imel niti svojega škofa, saj je tega nadomeščal prav tržaški 
škof. 
Margetičeva hipoteza je namreč vprašljiva predvsem v odnosu do tržaškega mesta, ki je v času nastanka 
darovnice posedoval ozemlje Kraškega roba do izvirov Rižane. Tedaj je namreč tržaška škofija utrjevala svoje 
pozicije na tem območju, njena moč seje vzpenjala in le izjemne okoliščine, kijih v zgodovinopisju in virih za ta 
čas ne zasledimo, bi lahko privedle do odvzema tržaških posesti in pripojitve le-teh h koprskemu mestu, ki v tem 
obdobju ni imel svojega škofa, marveč je tega nadomeščal ravno tržaški škof. 
130 ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 1 
Povrh tega je znana darovnica nemškega kralja iz leta 1067, s katero podeljuje vasi Kubed (Cubida), Loko 
(Lovnca), Osp (Ozpo), Rožar (Razari) in Truške (Trvscvlo) škofijski cerkvi iz Freisinga. Očitno je tukaj šlo za 
kronsko zemljo, s katero je vladar razpolagal, ne za zemljo, ki bi pripadala koprski mestni občini, ki se v tej listini 
ne omenja (prim. M. Kos: O starejši slovanski kolonizaciji v Istri. Razprave SAZU, Ljubljana 1950, str. 12). Gre 
torej, razen Kubeda, ki tedaj očitno ni bil koprski, za ozemlje zahodno od domnevnega Margetićevega koprskega 
ozemlja, zato je še manj verjetno, da bi Koper tedaj posedoval ozemlja vzhodno od krajev, omenjenih v darovnici 
iz leta 1067, kakor trdi Margetić, ki te okoliščine ne upošteva. 
Zato je po našem mnenju prepričljivejša razlaga De Franceschija in Benussija, ki podeljena ozemlja locirata v 
okolico Momjana, kjer je koprski komun obdržal svoje ozemlje vse do propada Beneške republike (1797), saj je v 
darovnici tudi govora o pridobitvi starih pravic za Koprčane, tako da lahko domnevamo, da so sporna ozemlja v 
poznoantičnem obdobju že pripadala koprskemu mestu, medtem ko tega za kraje ob kraškem robu od Ospa do 
Rakitovca ne moremo trditi (prim. P. Kandier: Dell'antico agro Giustinopolitano. L'Istria, III, 1848, 227). 
Nekaj nedoslednosti je pri redakciji koprskega statuta opaziti tudi v Kazalu pomembnih pojmov, saj navedeni 
podatki včasih ne ustrezajo stanju (Npr. po kazalu naj bi bili notarji (notarius) omenjeni tudi v 49. poglavju III. 
knjige, pa jih ni, zato pa so v 49. pogl. II. knj., kar iz kazala ni razvidno. Dalje se notarji omenjajo še v IV. knj., y 
20., 37. in 39. pogl., kar je kazalu neznano, medtem ko napovedano ars notarlo zaman iščemo v 33. pogl. IV. knj. 
itd.). 
Sicer je vtis ob pogledu na knjigo izredno privlačen, saj bralec že po oblikovni plati dobi občutek, da gre za 
pomembno knjigo srednjeveških pravnih in drugih običajev ter navad, za kar gre vsekakor pohvaliti oblikovalca 
Dušana Podgornika. 
D a r k o D a r o v e c 
Influenze ed echi della Rivoluzione francese a Trieste e nel Friuli. Maggio 1789 - Maggio 1797. 
Trieste : Italo Svevo, 1991. 119 strani. 
18. maja 1989 je bilo v Trstu strokovno srečanje posvečeno razpravi o vplivu in odmevih francoske 
revolucije v Trstu in v Furlaniji, zlasti v osemletnem razdobju med majem 1789 in majem 1797. Gradivo 
je izšlo v knjigi Influenze ed echi della Rivoluzione francese a Trieste e nel Friuli pri tržaški založbi »Italo 
Svevo«, izdajatelja knjige pa sta tržaška sekcija društva italijanskih francezistov ter tržaška univerza. 
Knjigo je uredila Gabriella Casa. 
Cas francoske revolucije, ki poleg Napoleonovih vojn obsega tudi obdobje Ilirskih provinc, je v 
krajevni tržaški in furlanski historiografiji našel precejšen odmev. Toda s tem problemom se Fulvio 
Salimbeni v razpravi La rivoluzione francese tra politica e storiografia. A proposito de »l'albero della rivo­
luzione« di Bruno Buongiovanni e Luciano Guerci (13-26) ni ukvarjal, pač pa s knjigo Buongiovannija 
in Guercija L'albero della rivoluzione. Le interpretazioni della rivoluzione francese, nekakšnim 
biografskim leksikonom poznavalcev in interpretov francoske revolucije. Krajevni historiografiji je 
posvetil manjši del svoje analize zlasti v zvezi z deli prosvetljenih piscev Tržačana Antonia de Giulianija 
in Koprčana Gian Rinalda Carlija. V nemškem jeziku in z daljšim italijanskim povzetkom je objavljena 
študija Leopolda Kammerhoferja Jakobinismus in Trieste (39—59). Članek sestavljata dva dela, razprava 
o jakobincih v avstrijski monarhiji in pregled dejavnosti »partito franco-Italiano« v Trstu. Ta stranka pa 
po sodbi pisca ni bilo pravo jakobinsko združenje, pač pa so predstavljali nekak zametek italijanske zdru­
žitvene ideje. Antonio Trampus je obdelal knjigo Alberta Azunija Dissertazione sullo stato naturale 
dell'uomo, ki je izšla v Trstu leta 1797, pravno študijo, ki se dotika tudi problema človekovih pravic. 
Članek Doima Frangipaneja o jakobincih v Furlaniji je napisan v bolj poljudni obliki. Zato je bolj 
izviren pregled Xavierja Pasticierja o odmevih francoske revolucije v sodobnem tržaškem tisku. Razprava 
Fabiane Lucciardi je muzikološka, govori o tržaškem glasbenem življenju za časa francoske okupacije 
(1797, 1805-1806, 1809-1813). 
Zbornik ne prinaša nekih temeljnih študij, gre za objavo prispevkov o problemih, ki zaradi dosedanje 
obravnave niso doživeli ustreznega zanimanja zgodovinopisja. 
B r a n k o M a r u š i č 
Ž a r k o L a z a r e v i ć , Kmečki dolgovi na Slovenskem. Socialno-ekonomski vidiki zadolženosti 
slovenskih kmetov 1848-1948. Ljubljana : Znanstveno in publicistično središče, 1994. 171 strani. 
Do druge svetovne vojne proučevanje novejše gospodarske zgodovine Slovencev zagotovo ni bilo v 
ospredju. Po letu 1945 se, kljub temu, da je komunistična oblast pri udejanjanju svoje vizije družbene 
preobrazbe osrednjo pozornost namenjala prav ekonomskemu in socialnemu področju, zanimanje za 
tovrstno problematiko ni okrepilo, temveč se je celo zmanjšalo, zlasti potem, ko je bila konec 50-tih let 
na Ekonomski fakulteti v Ljubljani ukinjena gospodarska zgodovina jugoslovanskih narodov kot poseben 
predmet in se je s poglobljeno analizo gospodarskih procesov profesionalno ukvarjalo le nekaj razisko­
valcev. Posledice tega, da je bila novejša gospodarska zgodovina desetletja potisnjena na rob resne stro­
kovne obdelave, so danes več kot očitne: raziskave pomembnejših vidikov gospodarskega življenja v 
slovenskem prostoru v tem stoletju še niso končane ali so se šele začele, zato ne premoremo niti splošnega 
gospodarskega pregleda. Morebiti še težja posledica opisanega stanja pa je obče pomanjkanje histo­
ričnega mišljenja in spomina, zlasti med sociologi in ekonomisti. Na oboje, po besedah Nevena Boraka, 
»odločilno vpliva to, kar se dogaja na tujih univerzah, na misel pa jim ne pride, da bi analitični aparat, 
ki ga obvladajo, cepili s preteklostjo in se lotevali rekonstrukcije«. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 131 
Žarko Lazarević je eden izmed petih raziskovalcev, ki se na Inštitutu za novejšo zgodovino v 
Ljubljani načrtno in (posebno) v zadnjih letih pospešeno ukvarjajo s proučevanjem novejše gospodarske 
zgodovine. Po prihodu na Inštitut - pred tem je bil kratek čas kustos za zgodovino PTT v Tehniškem 
muzeju Slovenije — je prevzel raziskavo agrarne zgodovine Slovencev v času med obema svetovnima 
vojnama. V okviru te tematike in časovnega okvira se je v doktorski disertaciji, ki jo je napisal in ubranil 
v rekordnem času, lotil zgodovinske analize problema kmečkih dolgov v Sloveniji v stoletju kapitali­
stičnega razvoja, ki je trajal od srede 19. stoletja do prvih let po koncu druge svetovne vojne. Pričujoča 
knjiga, ki je konec marca 1994. leta prišla na knjižne police in bila sredi aprila predstavljena strokovni 
javnosti, je za tisk prilagojena in dopolnjena doktorska disertacija. 
Lazarević je v svojem knjižnem prvencu obdelal proces zadolženosti (in prezadolženosti) kmetij, do 
katerega ni prišlo toliko zaradi nespametnega ravnanja kmečkih posestnikov, temveč zaradi kriznih 
razmer in strukturnih neskladnosti v kmetijstvu oziroma zaradi prevlade takšnega tipa kmetij, ki niso bile 
sposobne preživetja v tržnih pogojih gospodarjenja. Ker je bilo tovrstnih kmetij približno dve tretjini, na 
katerih je živela četrtina prebivalcev Slovenije, je njegovo delo tudi prikaz počasnega in bolečega gospo­
darskega propadanja velikega dela podeželskega prebivalstva in seveda tudi kronika in skrbna razčlemba 
posegov države, ki tako velikega števila prebivalstva v pretežno agrarni državi ni mogla prepustiti njegovi 
usodi ob tem, da so bile zaposlitvene možnosti v drugih gospodarskih področjih premajhne in ker se je 
nelikvidnost največjega gospodarskega sektorja (kmetijstva) prenašala na bančno področje, kar je 
zaviralo nemoten razvoj drugih sektorjev. 
Tako kot v vseh dosedaj objavljenih razpravah je tudi v obravnavani monografiji prisotna avtorjeva 
težnja, preseči iztrgano in necelovito historiografsko obdelavo določenega pojava ter se čim bolj približati 
kontinuiranemu in kompleksnemu zgodovinskemu prikazu. Zato si je avtor zastavil, da bo problematiko 
kmečkih dolgov obravnaval »skozi narodno gospodarsko optiko« oziroma »s stališča gospodarstva kot 
celote«, saj se je zavedal, da je brez prikaza širših gospodarskih ter političnih ozadij težko razumeti 
vzročno-posledične povezanosti dogajanja, v katerem je nastajala in naraščala kmečka zadolženost. Tak 
metodološki pristop mu je ustrezal tudi zato, ker je skozi obravnavo kmečkih dolgov v Sloveniji lahko 
izpostavil in na novo ovrednotil nekatere temeljne dileme slovenskega kmetijstva v letih 1848 do 1948, ki 
jim dosedanje zgodovinopisje ni namenilo ustrezne pozornosti. 
V skladu s svojim izhodiščem je Lazarević v uvodnem poglavju obdelal pojav zadolženosti v avstrijski 
dobi, to je v času od zemljiške odveze v letu 1848 do konca prve svetovne vojne, pri čemer je posebno 
pozornost namenil predstavitvi programov o smereh izhoda slovenskega podeželja iz gospodarske krize, 
ki sta ju izoblikovala Josip Vošnjak in Janez E. Krek, ter orisu kreditnega zadružništva na Slovenskem. 
V drugem poglavju je razčlenil ekonomsko-finančno politiko Jugoslavije v obdobju med obema 
svetovnima vojnama, torej v času, ko je Jugoslavija kot pretežno agrarna in industrijsko slabo razvita 
država, hitro zabredla v krizo in se kljub številnim in premišljenim ukrepom centralne državne oblasti in 
delni stabilizaciji gospodarskih razmer vse do začetka druge svetovne vojne ni povsem izvlekla iz krize, 
zlasti pa si ni opomoglo kmetijstvo. 
V tretjem in četrtem poglavju se je pisec poglobil v jugoslovansko in slovensko kmetijsko politiko v 
času prve jugoslovanske države, ko je bil slovenskemu kmetijstvu otežkočen dostop do tradicionalnih 
trgov zaradi carinskih pregrad, doma pa je moralo konkurirati pridelkom iz drugih predelov Jugoslavije, 
kjer je kmetijstvo prevladovalo. Pri tem pa se ni omejil le na ovrednotenje agrarno političnih ukrepov 
osrednjih državnih ustanov ter na prizadevanja kmetijskih oddelkov v Dravski banovini, temveč je tudi 
osvetlil odnos slovenskih političnih strank do kmetijske problematike ter izčrpno orisal socialno in 
posestno strukturo slovenskega kmetijstva. Prav slednja je bila zelo neugodna, saj je bilo skoraj 60 
odstotkov majhnih kmetij, ki so si tudi v ugodnih gospodarskih razmerah komaj pokrivale svoje izdatke. 
Osrednji del knjige, to je peto in šesto poglavje, je Lazarević posvetil zadolževanju in razdolževanju 
kmetov, kar je bil zagotovo eden najpomembnejših gospodarskih in socialno političnih problemov jugo­
slovanskega prostora, zlasti v tridesetih letih, ko so kmečki dolgovi hromili celotno gospodarsko življenje 
v državi. Iz avtorjeve analize je razvidno, da se je v Sloveniji ponovna (to je druga) rast kmečkega zadol­
ževanja začela kmalu po nastanku prve jugoslovanske države, se nato v drugi polovici dvajsetih let začela 
naglo krepiti, dokler ni dosegla svojega vrhunca v letu 1932, ko je bilo zadolženih skoraj 40 odstotkov 
vseh kmetov, ki so skupaj dolgovali približno milijardo in tristo milijonov dinarjev. Po avtorjevih ocenah 
je obstajala vrsta tehtnih razlogov, zaradi katerih je bila jugoslovanska vlada precej okorna in počasna pri 
reševanju dolžniške krize, saj so pretekla štiri leta in pol, to je od aprila 1932 (proglasitev moratorija) do 
septembra 1936 (uredba o likvidaciji kmečkih dolgov), da je sprejela zaščitno zakonodajo. Nato pa se je 
postopke konverzije kmečkih dolgov zavlekel do 1940. leta. Slovenski kmetje, ki so pričeli z odplače­
vanjem dolga v letu 1937, so do začetka vojne skoraj v celoti odplačali anuitete, medtem ko je bil v drugih 
jugoslovanskih pokrajinah delež teh vplačil iz leta v leto manjši. 
V sedmem poglavju je Lazarević spregovoril o odplačevanju dolgov med okupacijo ter o končni 
razdolžitvi, ki jo je izvedla povojna oblast, deloma takoj po prevzemu oblasti 1945. leta, deloma pa z 
zakonskim predpisom tri leta pozneje. Tako so slovenski kmetje stopili v nov družbeni red, ki jim ni bil 
naklonjen, brez dolgov, kar je bilo prvič po stotih letih. 
V zaključnem poglavju, ki je pravzaprav sklepna beseda, so strnjena avtorjeva nova in temeljna 
spoznanja, do katerih je prišel pri raziskavi obravnavane tematike. Med njimi je na tem mestu treba 
opozoriti, da je izpopolnil dosedanjo periodizacijo v agrarni zgodovini tako, da je uvedel pojma prva in 
druga strukturna kriza v kmetijstvu. Po njegovih ugotovitvah je tako do prve krize (konec 19. stoletja) 
kot do druge (v tridesetih letih 20. stoletja) prišlo zaradi strukturne neprilagojenosti kmetijstva oziroma 
zaradi razdrobljenosti kmetij, nizke donosnosti in prenaseljenosti podeželja. 
132 ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 
Na koncu je obsežen seznam uporabljenih virov in literature, ki dokazuje, da je monografija odraz 
natančnega in večletnega trdega raziskovalnega dela v osrednjih slovenskih in beograjskih arhivskih usta­
novah ter različnih knjižnicah. 
Dr. Žarko Lazarević je v svoji knjigi proces kmečkega zadolževanja in razdolževanja obdelal od 
začetka do konca, ga vpel v družbeni prostor in širše gospdoarsko dogajanje ter nakazal tudi temeljne 
probleme in dileme kmetijske politike v slovenskem prostoru. Poleg tega mu je še uspelo na prepričljiv 
in objektiven način povezati sintezo dosedanjih spoznanj z lastnimi novimi ugotovitvami in ocenami. Zato 
lahko. njegovo delo postavimo kot primer celovitega zgodovinskega prikaza, kakršnega pozna le malo 
tovrstnih raziskav. 
Vrednost dela pa ni samo v tem, da je izjemno kvalitetna historična publikacija, ki zapolnjuje 
praznino v poznavanju gospodarske zgodovine Slvoencev, temveč tudi v njeni aktualnosti, kajti »zgodba« 
o krizah v kmetijstvu še ni končana in se bo na naših tleh zagotovo zopet pojavila. Prevelika protekcio-
nistična naravnanost sedanje oblasti — ki mimogrede tako kot bivša komunistična oblast stoji na stališču, 
da je vse, kar je bilo prej, slabo - kaže, da se bo to zgodilo že v bližnji prihodnosti. 
Ker dr. Lazarević obvlada pripovedno veščino, je knjiga napisana tekoče in so v njej tudi zapleteni 
ekonomski problemi predstavljeni na razumljiv, jedrnat in zanimiv način. Zato bo poleg ožjih poznavalcev 
problematike pritegnila k branju tudi povprečno razgledanega bralca, ki bi se želel poučiti o tej plati naše 
gospodarske zgodovine. Zagotovo pa bo knjiga, ki jo je izdalo Znanstveno in publicistično središče v 
Ljubljani, dobrodošel pripomoček ne samo študentom Filozofske ampak (upajmo) tudi študentom 
ekonomske in biotehnične fakultete. 
J o ž e P r i n č i č 
M a r i o G a r i u p , La Val Canale fra le due guerre mondiali. Cividale del Friuli : Società Cooperativa 
Editrice Dom, 1993. 254 strani. 
Zgodba se prične s frapantno ugotovitvijo: v Kanalski dolini je leta 1918 prebivalo 8.700 oseb, od tega 
50% nemške narodnosti, 50% slovenskega etničnega pokolenja, dve družini sta bili italijanski. Pripojitev 
tega ozemlja Italiji radikalno spremeni demografsko sliko in, kar je morda še pomembnejše, spreminja 
se socio-politična »zavest« prebivalstva: Italija pošilja v te kraje funkcionarje in poiicaje po kazni (str. 29) 
in to v pokrajino, ki je do tedaj poznala le strogo legalističen odnos. Primesi spreminjajoče se politične 
kulture (na prvem mestu je korupcija) so močno modificirale lokalno ekonomijo (str. 30). Med prišleki 
in. avtohtonim življem je bil tako izoblikovan obojestransko odbijajoč odnos, ki se je ohranil, kot 
ugotavlja avtor, čeprav oslabljen, vse do danes (str. 30). Priključitev tega ozemlja k Italiji je pomenila 
uničenje skozi stoletja izoblikovanega socio-ekonomskega in administrativnega sistema. Italija se je v 
mednarodnih pogodbah sicer obvezala, da bo spoštovala in ohranila stare pravice in običaje, vendar se je 
tega dogovora držala le toliko časa, da se je polegla »zmagovita« evforija. Množica neizpolnjenih obljub 
na ekonomskem področju (npr. odrekanje različnih služnostnih pravic, pridobljenih v poprejšnji državi), 
majhne možnosti zaposlitve lokalnega prebivalstva v državni upravi in predvsem globalen odnos Italije do 
manjšin (nemške in slovenske) je obilo pripomogel k uspešni realizaciji opcije za nemški rajh leta 1939. 
Da je lokalno prebivalstvo izražalo odpor do nove stvarnosti, ni potrebno posebej poudarjati. Največjo 
»zabavo« je tako dolga leta predstavljalo ruvanje in uničevanje novo postavljenih mejnih oznak. 
Proces asimilacije je bil, kot ugotavlja avtor, vsestranski in celovit. Ob pomoči socio-antropološkega 
prikaza ga sklene z ugotovitvijo (str. 39), da sta upanje in borba vodili v »utrujenost«, vrednote o lastni 
pripadnosti določenemu ljudstvu in narodu pa so postopno nadomestile skrbi in težave vsakdanjega živ­
ljenja. Za prvo obdobje priključitve tega ozemlja k Italiji je značilna revščina z vsemi družbeno 
deviantnimi pojavi, ki ta stanja navadno spremljajo: kraje, alkoholizem, celo umori. Tehnika preživetja 
je nadvse pestra: od klasičnih obče poznanih metod do lokalno specifičnih. Med slednjimi je bilo še 
posebej »popularno« zbiranje in prodajanje kosti. Glede na povojni čas tovrstnega gradiva ni manjkalo 
— in čeprav so se zbirale samo živalske kosti, nam kronika govori o primerih, ko se je teža pridobivala 
tudi s kostmi človeškega izvora. 
Dokaj natančno popisovanje vsakdanjih težav in problemov, s katerimi so se ljudje ukvarjali (npr. 
vzreja živine; pravica do sečnje-servitu di legnatico; težave rokodelcev, obrtnikov in trgovcev; problemi 
drobne industrije), je prikazano ob pomoči zanimive tehnike pisanja: delo je »mešanica« dolgih citatov 
iz dnevniških zapiskov lokalnih duhovnikov in ostalih dokumentov, katerim avtor dodaja kratke obser-
vacije in zapažanja. Delo zato spominja na nekakšen scenarij za ekranizacijo dogajanj v manjši lokalni 
skupnosti, kjer se popisovalec dogodkov pojavi v prvem kadru s primernim uvodom. V tem smislu delo 
nekolikanj asociira na zapiske beneškega duhovnika A. Cuffola, Moj dnevnik. La seconda guerra 
mondiale vista e vissuta nel »Focolaio« della canonica di Lasiz. — Cividale, 1985. Podobnost je mišljena 
le v smislu »tipologije« zapisovalcev (duhovnikov), vse ostalo pa deli čas, prostor in problematika zapi­
sovanja. 
Množica navidezno nepomembnih podatkov se le počasi oblikuje v zanimivo zgodbo. Ta postane za 
poznavalca etnične problematike ob slovenski zahodni meji še posebej zanimiva tedaj, ko se poleg 
običajnih »vaško-tekmovalnih« navad v zgodbo spretno vpletajo nacionalni problemi. Na primer: potrje­
vanje oz. zavračanje trgovinskih licenc tistim Slovencem, ki so javno izkazovali lastno slovensko »poli­
tično« pripadnost ter so bili zato opredeljeni kot »politično nevarni, njihovi lokali pa zbirališča onih, 
ki vodijo antiitalijanske aktivnosti« (str. 62). Kot ugotavlja avtor, so bile te težave več kot razumljive, 
saj je »gladio v teh letih deloval bolj kot kadarkoli« (str. 65). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 • 1 133 
Stil pisanja je v celoti »podrejen« osnovnemu namenu dela — je suhoparno realističen: dogodilo se 
je to in to, s temi in takšnimi posledicami, o ostalem razmišljaj bralec sam. Grotesknost posameznih zgodb 
je del tako zamišljene pripovedi. Sem sodi, na primer, zgodba Antonia Wedama, ki je leta 1932 prejel 
od davčnega urada obvestilo o plačilu družinskega davka v višini 80 lir ter istočasno zahtevek, da je dolžan 
plačati še 72,30 lir davka kot samska oseba. Ko je davkoplačevalec protestiral, da se ena in druga vrsta 
davka izključujeta, so se davčne oblasti z vsebino njegovega ugovora sicer strinjale, vendar so ga istočasno 
opozorili, da mora oba davka vseeno plačati, saj je bila njegova pritožba vložena po izteku pritožbenega 
roka. »La legge è legge!« (str. 90). 
Fašizem je pospešil vsestransko brisanje sledov slovensko-nemške prisotnosti na tem področju. Še 
leta 1922 je v žigu župnijskega urada mogoče prebrati ime »Ovčja vas - Volza/Woifsbach« (o čemer nam 
M. Gariup poroča v svojem delu z naslovom Valbruna/Ovčja vas. — Est/ZTT, Trst, 1986, str. 16), kmalu 
pa se ime Ukve spremeni najprej v Ucovizza in kasneje v Ugovizza, Volza pa v Valbruna (R.D. z dne 
29. 3. 1923, n. 800). Fašizem je odstranjeval vse tiste, ki bi lahko bili spodbujevalci ohranjanja slovenske 
identitete. Glede na to, da so bili to skoraj izključno duhovniki, ni nič nenavadnega, da so od nastopa 
fašizma pa do leta 1933 odšli iz Kanalske doline kar trije. Pri tem početju pa so bili močno aktivni (kot 
poroča Gariup) lokalni fašisti nemške narodnosti. Kot da bi želeli na ta način reševati lastno kožo ter 
napredovati na lestvici sprejemljivosti etničnih skupin v očeh italijanskih fašistov. Da ta avtorjeva trditev 
ni povsem iz trte izvita, je mogoče sklepati iz podatka, da se je ob koncu »opcijskega procesa« leta 1939 
skoraj v celoti zrušil državni, politični in šolski sistem, ki ga je fašizem uspel zgraditi v Kanalski dolini 
(str. 239). Vsekakor pa ni bil »kaj prida«, če je za nemški rajh optiralo iz trbiškega okrožja 355 oseb 
nemške narodnosti ter 824 oseb slovenske in italijanske narodnosti (str. 240). Zgolj premoč nacistične 
propagande? 
In na koncu. Avtorju gre pritrditi, da knjiga ni »rigorozno znanstveno delo« (v knjigi zaman iščemo 
kazalo, seznam uporabljene literature in povsem izdelan sistem citiranja). Je pa nedvomno posrečen zbir 
dokumentov, informacij in dogodkov o življenju v Kanalski dolini. Morda je prav v tem njena največja 
vrednost. Zbirka nerafiniranih »listin« dovolj plastično ponazarja večkrat zanikano oziroma političnim 
potrebam prikrojevano narodnostno-manjšinsko problematiko. 
Miran Komac 
Adri jan P a h o r , Il crepuscolo del TLT e i partiti autonomi sloveni (1952-1954). Trieste : Krožek 
za družbena vprašanja Virgil Sček, 1993. 171 strani. 
Knjiga z naslovom »Somrak Svobodnega tržaškega ozemlja in samostojne slovenske stranke 
(1952-1954)«, v Založbi Krožka za družbeno vprašanje Virgil Šček iz Trsta, bi veljalo uvrstiti v sklop 
»samorefleksije« dela pripadnikov slovenske manjšine o političnem bivanju v času, ko je bila usoda 
»našega« Trsta in njegovega zaledja bolj ali manj odločena in določena. Izraz »samorefleksija« bo pozna­
valcem problematike jasnejši, če pričujoče delo uvrstimo ob bok monografij izpod peres A. Sfiligoja, 
Slovenska demokratska zveza v Gorici 1947-1969, Gorica, 1969; N. Maganja, Trieste 1945-1949. Nascita 
del movimento politico autonomo Sloveno, Trieste, 1980; A. Brecelj, I gruppi politici autonomi Sloveni 
a Trieste 1949-1952, Trieste, 1983; in B. Ciani, Trieste 1954-1956: il Memorandum d'Intesa e i gruppi 
politici autonomi sloveni, Trieste, 1993. 
Delo je sicer diplomska naloga, ki jo je Adrijan Pahor opravil na tržaški Univerzi pod mentorskim 
vodstvom prof. Jožeta Pirjevca. Glede na to, da namen naloge določa vsebino dela, obseg problema, ki 
bo predmet obravnave, in »globino« analize, ki naj bi ja zapisovalec obvladal, je povsem razumljiva 
struktura monografije: od diplomanda se težko pričakuje prezentacija povsem novega vedenja, ampak 
predvsem prikaz obvladovanja »obrti«, za katero se je bil izučil, ter poznavanje že obstoječe literature o 
obravnavani problematiki. Tem kriterije ustreza struktura monografije: prva dva dela (76 strani), ki nosita 
naslov: 1) Trst od konca druge svetovne vojne do obravnavanega obdobja in slovenska skupnost; 2) Od 
volitev leta 1952 do Londonskega memoranduma: mednarodno politično in diplomatsko delovanje in 
lokalni okvir, ustrezata kriteriju poznavanja literature o problematiki - predstavljata zgoščen pregled že 
postorjenega. 
Preostali del monografije je mogoče opredeliti kot novost na področju že močno seciranega razisko­
valnega polja, poznanega pod skupnim imenom »tržaško vprašanje«. Novost ne toliko v smislu odkrivanja 
novih dejstev, kot predvsem prikaz razlogov za točno določeno politično obnašanje. Kaj imamo v mislih? 
Del slovenskih političnih organizacij, ki so predmet analize Adrijana Pahorja, je v celotnem obdobju 
»boja« za zahodno mejo, stal na stališču, da je zamisel o celoviti uresničitvi ideje o svobodnem tržaškem 
ozemlju (STO) najboljša garancija za spoštovanje slovenskih narodnostnih pravic, za sožitje italijanskega, 
slovenskega in hrvaškega življa ter za ekonomski razvoj Trsta. Takšno stališče je te stranke (zanje so 
uporabljali nekolikaj neoprijemljiv naziv »samostojne«) nujno vodilo v globalno konfrotacijo tako z itali­
janskim aneksionističnim gibanjem kot tudi s slovenskimi levičarskimi organizacijami — tistimi, ki jim je 
bil politični ideal politična ureditev v Jugoslaviji, kot onimi kominformistične provenience. Reakcija na 
tovrstne ideje v »neavtonomnem« delu slovenske manjšine ni podrobno opisana, se jo pa poznavalci 
problematike zagotovo spominjajo. Ker je bilo razreševanje slovenskega narodnega vprašanja povezano 
z združitvijo celotnega etničnega ozemlja s skupno državno enoto, so bile klasifikacije o narodnih izda­
jalcih pogosto prisotne v političnem vokabularju. 
134 ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 1 
Zanimivo je, da so bile ideje o Svobodnem tržaškem ozemlju kot samostojni upravni enoti prisotne 
tudi znotraj dela italijanske populacije, s katerimi so slovenske avtonomne organizacije iskale stike in 
zavezništva. 
Da politično in etnično ni mogoče analizirati in klasificirati zgolj skozi državniške vizije v smislu, da 
je »naš« samo tisti, ki se zavzema za »našo« državo, se lepo kaže skozi prezentacijo boja za realiziranje 
sklopa posebnih pravic slovenske manjšine. Tudi pripadniki avtonomnih političnih gibanj so se »krvavo« 
borili za uresničevanje jezikovnih, šolskih, kulturnih, ekonomskih in teritorialnih pravic. V tem smislu so 
bili torej vsaj toliko »naši«, kot tisti, ki so bili »naši« po političnih usmeritvah. In ko smo že pri političnih 
usmeritvah: delo nadaljuje z analizo velike »shizme« znotraj avtonomskih slovenskih gibanj; na žalost je 
časovna zamejitev dela tako rigorozna, da te dodatne delitve znotraj slovenske skupnosti ni bilo mogoče 
dodatno elaborirati. 
Delo, ki ga je pripravil Adrijan Pahor, je zagotovo vredno branja. Še enkrat nam prikliče v spomin 
politični ekskluzivizem kot obliko politične kulture na Slovenskem; nekaj, kar se kot stalnica političnega 
obnašanja kaže tudi tedaj, ko nismo znali ali pa nam ni bilo dano, da odločamo o lastni usodi. Kot 
opomin. 
M i r a n K o m a c 
OBVESTILA 
PRIPRAVE NA 27. ZBOROVANJE SLOVENSKIH ZGODOVINARJEV 
Vse člane Zveze zgodovinskih društev Slovenije obveščamo, da bo letošnje 27. zborovanje slovenskih 
zgodovinarjev od 29. septembra do 1. oktobra 1994 v Ljubljani. Prva dva dneva, 29. in 30. septembra, 
se bomo po ustaljenem običaju srečevali na občnem zboru in na predavanjih, ki bodo potekala v Cankar­
jevem domu. Predavanja bodo predstavila dosežke najnovejših raziskav iz vseh obdobij slovenske 
zgodovine. Udeleženci bodo že na začetku simpozija prejeli natisnjeno vsebino predavanj, da bi se lažje 
vključili v razpravo. 
Tretji dan zborovanja pa se bomo odpravili na strokovni izlet v nekdaj »zaprto« kočevsko območje. 
Cena ekskurzije (vračunano je tudi kosilo) je 2.500 SIT. 
Ker je z letom 1993 ukinjeno državno subvencioniranje osnovne dejavnosti društev, je kotizacija 
za naše tokratno srečanje nekoliko višja in znaša 5.000 SIT, za študente pa simboličnih 500 SIT. 
Naše člane, ki poučujejo na slovenskih šolah, obveščamo, da je Zavod za šolstvo RS potrdil, da jim 
bo udeležba na trodnevnem znanstvenem simpoziju pri ocenjevanju njihovega usposabljanja prinesla eno 
točko. 
Zaradi dosedanjih izkušenj z velikim številom prijav Vas to pot prosimo, da po prejemu osebnih vabil 
organizatorjem v čim krajšem roku vrnete izpolnjene prijavnice za hotelske rezervacije in ekskurzijo, 
s tem pa tudi potrdite udeležbo na zborovanju. Plačilo kotizacije bo pogoj za prisostvovanje na zboro­
vanju. V mesecu avgustu pa boste prejeli še natisnjen program predavanj. 
Ljubljana, maj 1994 IO ZZDS 
o 
^ ON 
O N 
SĆ 
ü * 
U 
r-
O N 
( N 
O N 
+ 
O J 
ON 
•чЈ-
Ö 
O N 
O 
D 
<"ï 
ON 
O 
o 
o> 
p 
C 
o 
• a 
<" 
t N 
~ 
Û 
x> 
3 
'J 
o 
o 
СЛ 
3 
Л 
so 
'S 
O 
3 
> 
> 
C 
D 
_J 
o 
a. 
> 
o 
Q . 
-a u 
Ггч 
e .M 
£>< 
U -
o i 
JD 
j " 
O 
o 
o 
N O 
V ) 
S 
^ 
"o 
£ 
t i 
3 
> 
N 
> 
'S 
D 
o. 
> 
"c 
3 
'E 
T3 
u 
TD i l 
ei 
s i 
TS 
O 
e 
> > 
S 
e 
"03 
o 
o 
en 
N 
> 
o 
a 
> 
s 
'£ 
— C 
>s 
o 
3 
•a 
'3) 
'C 
ta. 
•c 
O. 
a 
5 
OS 
m 
-
Tj"' 
O N 
O N 
C 
U C OJ J* 
C - - TD « 
15—.ü 'S -o O oo — 
O ?, O > 
>- £g D. .s 
c *~ Ü £ 
ih 1 - = > < 
s-S.s . 
— Q. on « 
'£.£ - (Ч 
« > Sć > 
= E S S 
1 5 1 S3 
l i l i u S.--o 
t« TOD 
S.H, o o 
ä Q. e 
"з u" c» -г 
— . I Z 1 оо-г-
1 o ë 3 1 
« _ Ž e- s o 
• - ' T -y) KJ KJ > 
Û i C C N ч л и 
g ЦЈ rt ХЈ > 
« . 5 P ä ^ 
- £ SI 1 
1Л £ C " * л i J Ž I?.s. 
o Q 0 o > -
^ — • _ * С Л Q . N 
e* c ^ л х a 
N « ,а c a. o 
« 
" y 
1 
«J 
**' 
ON 
ON 
ÒÒ 
•rt 
S3 
J 4 
0 e ;£ o -* u 
^ •== - O - > N 
1.1 = 1.2 3 
' C g л fe > ÏÏ 
S § S | 5 2 
S 2 2 as < 
. . ffl C U OD 
Î Ï 1 a:§ 
. „ E « a. 
c
 ° 'N a 
Д-2 = S .!*. 
- r ce 2 CX 3 
•Ü л -u К ^ : 
dri l ls 
j * a O з 2 
oo 5î " • g E c 
= O Ì M U U 
— . U . T 3 w c 
•^ ' ^ o > .2. 
S I § O E 1 
o- - S * u 
S E u - E .= 
^ o "a o ^ <J 
È S te | -s 1 
<y oo o S J2 o 
i £ 2 / c g c 
NO T3 .E — 
c E t> S K « 
'g . "d « « S '> -S 15 
Д T 3 Q - t « c j r f 
1 - £1.1 Ma 
1 » 6..SSÌ.S-2-
o Û -=*1 o 'S •O - ^ « c e r a Q. - * 
O Ž S 'S £ 3 3 
N сл Ш 'S fc £ e 55 
S^ 
-* 
ON 
O 
-* " i 
f i 
Г-1 
ON 
NO 
O 
** 
' Ï S S, Ђ 
Il 1 ^ 
•C .£ E > 
k. r- H> 
D o °-
i_ « o 
2S f 
O « O 
_ j ^ OO c 
'Sûr: 'S • 
00 - X3 O 
ceN .t: o p 
ÏJ o N m 
o < 2 N g 
c S o. 
•O _- oo E 
• e t : r- Ë - C 
2 г l -5b:=; 
^" 00 u C 
Tt "^3 i- o 
T3 -s te A; 'C c 
T3 C * O T 3 
rt •- i ON £ : -
C c ^ O N ? 
C C OD - S « 
•iS ^ s" s"° 
.T3 g5 .2, ^ "O 
= i2 u ^ Tg .2, 
g | | д „ o.ts 
, -J 1 S iS | 2 
T3 oc a *-• — 
*? ä "Q *• . = rt S 
g u a .iS Ђ ^ 0 0 
O K Si X N сл < - S 
-o 2 '5 g?> 15 
3 c ° 3 E "° 
0 ^ o"rt-E -Ü 
—• S _ N u 0 
j § l | o : | 1 
0 S Д - р З o. 
и Š ° t 0 » 
:= JJ a « p t 
3 S :=, O 0 
a > ;? Q-._ ^ S e h u S 
0 4 » .г » - S S 
> « u a 3 ^ .=, 
2 > o. i ' f S S 
i ' ï ^ S > Ï 0 
^ e „ > u a. c 
. c ^ ^ -^4 E 
•0 S i S ^ > »> 
i „ S Ö . g "o 
0 S " g .S 2 
S 0 ^ S 0 E 3 
"* a . c 0 = 0 
1 1 1 411 
: > a c л S; > -t; ° E ü = ^ aó 
^ - -J. o | S g | 
.5 б -§ У K и -Ë -
t: Д •=. C O > 0 -j 
« -a -J —. rt O fc: 
s 2 „- „ s ff.« -1 
s^ « i ^ f i 5 Ë | | 
: c •: ,s - « ' Î O I S 1 1 u. « g Z = r.ž _ « « 
« I g | и l l l c ^ 
s- i • 0 U l l i 
flr- U N (л > D - « 0 - J 
» 3 £ 
O. S O 
"2 S" w 
HI 
s a n 
En Ел ** 
S S-3 
L^o 
2 . 1 
< 
2 
- + . 0 0 
O W 
3"S-
§ * 
' u 
C 
O 
O 
O -
S-c 
~ n м o 
I "1 " s 3' - », 
« S B 
"I 
g * 
= s 
• B 
• O г : 
c S- o 
ÎI 'l i 
a 
' 
>-; 
n 
3 
з n 
O . 
O 
3-
5 S =r 
n c ^ 
O. ~ 0 
1 Î ? 
3£ ~ 
3-g 2. 
S 3 Ï 
K 3 D 
= n 
! 2 i a : 
o 
4 
TD 
o 
3 
o 
,< 
sr 
rt 
б 
> 3 
D . 
£s 
u 
u i 
3 
ГЈО 
- J 
2 
o. 
< 
o TJ 
4 
3 
Q . 
=3 
q 
„ 
O 
<• 
=} 
q 
3 
2 4 
1 3 
o 
" n 
"̂  
* 
o 
» O 
o 
д -
D . 
rt 
Q . 
СЛ 
3 
B" 
o 
TO 
5 
s 
rt 
o 
"* 
o 
T I 
> 
2 S 
c r 
0 0 
o 
o 
o 
3 
03 
o 
f 
o 
o 
Q . 
4 
<X 
n 
i 
3* 
rt 
СЛ 
3 
o 
O 
*< 
o 
3 
!-j 
o ' 
n 
=1 
3 
10 
o 
o 
£0 
rt 
O 
•-< 
3* 
o 
n 
I - !4 
Er 
rt 
C 
rt 
X 
TD 
P 
3 
s= 
3 
rt 
3 
TJ o 
"X 
o 
rt 
w 
o 
m 
n 
» 3 
9. 
5 
X 
'S 
>o 
a o 
«. .̂ a» 
»g 
o-g 
" 3 
s.?' 
2 5 
n Ci ч 
o c 
H 
« ч 
3 
3 
• 4 
N S 
a.3 
-n 
*4> 
•^•» 3 * « » 
3 -- rt 2 
W (^ 3 O CL 
š l'I IS 
o c rt 2. 
3 ""TJ ЕГ» 
cr ~ o 2 
o 3- o » rt 
" * °> " И1 
N) -ћ 5' 2 5' 
C 
O 
П 
O ËT i rt 3- S d 
8 3. « J ž % g" 
• з * £ 
o « o- n n' ~ ~ o « S" 6) g =f TI 
3 n s lann 
S i l i l i s 
' C ° л O n TJ 
3- 3 » S' =" g. 5 
" e S o.» o 3 
§ Ü r S - | q 
ra ^" o" 3-Ï 3 S-
cr 2. „ 5 3 » 3-
3 T? <3 ° w 
o* =/ G.TD СлЈ J£ 
S S - - 3 3 5 =r 
D. TJ » и rt O » g — ш o. *ч w 
" - з Ц З Ч 
3 5.° T^-^ ai 
S « « t» O — rt 
X, o rt w; 3- o os 
2* - 3 _ a n re 3" j - g rj o ^ 
Q " ï » a n n 
<" o- s. 3. a. 2 < 
S o ç 3 - o = 
^-5 s- 'Z X £ 2. 
as? 
T5. ^. 
C a n 
Ie- c ïï n s- S =; 
ZGODOVINSKI ČASOPIS (ZČ) 
— osrednja slovenska historična revija 
— glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije 
Na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije, v Ljubljani, Aškerčeva 2/1, telefon 
061/12-50-001, int. 210, lahko dobite naslednje zvezke »Zgodovinskega časopisa« (ZČ): 
1/1947 (ponatis 1977) - 400 SIT 
2-3/1948-49 (1988) - 520 SIT 
4/1950 (1987) - 480 SIT 
5/1951 (1987) - 620 SIT 
6-7/1952-53 (1986) - 800 SIT 
8/1954 (1990) - 560 SIT 
9/1955 (1989) - 520 SIT 
10-11/1956-57 (1990) - 560 SIT 
12-13/1958-59 (1991) - 560 SIT 
14/1960 - (1993) - 840 SIT 
15/1961 (1989) - 420 SIT 
16/1962 (1991) - 460 SIT 
17/1963 (1978) - 520 SIT 
18/1964 (1980) - 500 SIT 
19-20/1965-66 (1985) - 560 SIT 
21/1967 (1992) - 600 SIT 
22/1968, št. 1-2 (1983) 
22/1968, št. 3-4 (1994) 
23/1969, št. 1-2 (1989) 
320 SIT 
840 SIT 
360 SIT 
300 SIT 
300 SIT 
340 SIT 
360 SIT 
340 SIT 
420 SIT 
380 SIT 
360 SIT 
380 SIT 
380 SIT 
23/1969, št. 3-4 (1989) 
24/1970, št. 1-2 (1981) 
24/1970, št. 3-4 (1988) 
25/1971, št. 1-2 (1985) 
25/1971, št. 3-4 (1986) 
26/1972, št. 1-2 (1980) 
26/1972, št. 3-4 (1984) 
27/1973, št. 1-2 (1989) 
27/1973, št. 3-4 (1988) 
28/1974, št. 1-2 (1988) 
28/1974, št. 3-4 (1993) - 720 SIT 
29/1975, št. 1-2 (1994) - 960 SIT 
29/1975, št. 3-4 - razprodan 
1 - 2 - 3 6 0 SIT 
3-4 - 340 SIT 
12 - 600 SIT (kmalu razprodan) 
3 - 560 SIT (kmalu razprodan) 
4 - 2 8 0 SIT 
1-2 - 380 SIT 
3 - 300 SIT 
4 - 300 SIT 
1 - 360 SIT 
2 - 320 SIT 
3 - 300 SIT 
4 - 260 SIT 
1 - 2 - 4 4 0 SIT 
3 - 220 SIT 
4 - 220 SIT 
1-2 - 360 SIT 
3 - 2 4 0 SIT 
4 - 200 SIT 
30/1976 
30/1976 
31/1977 
31/1977 
31/1977 
32/1978 
32/1978. št. 
32/1978, št. 
33/1979, št. 
33/1979, št. 
33/1979, št. 
33/1979. št. 
34/1980, št. 
34/1980, št. 
34/1980, št. 
35/1981, št. 
35/1981. št. 
35/1981, št. 
36/1982, 
36/1982, 
36/1982, 
37/1983, 
37/1983, 
37/1983, 
38/1984, 
38/1984, 
38/1984, 
39/1985, 
39/1985, 
39/1985, 
40/1986, 
40/1986, 
40/1986, 
41/1987, 
41/1987, 
41/1987, 
41/1987, 
42/1988, 
42/1988, 
42/1988, 
42/1988, 
43/1989, 
43/1989, 
43/1989, 
43/1989, 
44/1990, 
44/1990, 
44/1990, 
44/1990, 
45/1991, 
45/1991, 
45/1991. 
45/1991, 
46/1992, 
46/1992, 
46/1992, 
46/1992, 
47/1993, 
47/1993 
47/1993 
47/1993 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
št 
1-2 
3 -
4 -
1-2 
3 -
4 -
1-2 
3 -
4 -
1-2 
3 -
4 -
1-2 
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
1 -
2 -
3 -
4 -
- 340 SIT 
220 SIT 
200 SIT 
- 300 SIT 
200 SIT 
220 SIT 
- 300 SIT 
200 SIT 
220 SIT 
- 320 SIT 
280 SIT 
220 SIT 
- 380 SIT 
300 SIT 
340 SIT 
380 SIT 
360 SIT 
340 SIT 
340 SIT 
300 SIT 
300 SIT 
320 SIT 
300 SIT 
300 SIT 
300 SIT 
320 SIT 
320 SIT 
300 SIT 
320 SIT 
320 SIT 
340 SIT 
340 SIT 
340 SIT 
320 SIT 
340 SIT 
300 SIT 
320 SIT 
320 SIT 
400 SIT 
560 SIT 
560 SIT 
600 SIT 
600 SIT 
Člani zgodovinskih in muzejskih društev s poravnanimi tekočimi društvenimi obvez­
nostmi imajo na navedene cene 25-odstotni popust, študentje pa 50-odstotni popust. 
Za nakup kompleta ZČ odobravamo poseben popust. Za naročila, večja od 3000 SIT, 
je možno brezobrestno obročno odplačevanje. Ob takojšnjem plačilu pri nakupih 
v vrednosti nad 3000 SIT dajemo dodatni 10-odstotni popust. Za naročila iz tujine 
zaračunamo 60-odstotni pribitek na cene knjižne zaloge. Pri poštnini nad 50 SIT 
zaračunamo dejanske poštne stroške. 
Ponatise vseh zvezkov ZČ, ki so že razprodani, lahko naročite v prednaročilu po 
posebni nižji prednaročniški ceni. 
Publikacije lahko naročite in prejmete osebno na sedežu Zveze zgodovinskih društev 
Slovenije, prav tako pa tudi po pošti. 
•i шшшЕЕШЕшт 
ZČ, Ljubljana, 48, 1994, številka 1, strani 1-134 in I-II