¦ Strijček Prigodek. (češki spisala Božena Neineova,, poslovenil F. Pešee.) eki kočar (bajtar) je bil zelo siromašen pa ni znal, kako bi si pomogel k denarju. In De da mu kudie dobro delati, gre in ukrade v gradu zaklad-nico z vsemi denarji. Po noči si jih prinese domov in da bi mu nihče na-nje ne prišel, odvzdl. :'ie prag in jih polozi podenj. Žena ga gleda in vpraša kdo mu je dal toliko denarjev. Ali on ve, da ima trapasto ženo in tako jej ne pove ničesar, da je denarje ukradel, nego samo to jej reče, da ni ujegov. ,,Nii, zakaj pa je zakopavaš?" ,,Za strijca Prigodka", odgovori kočar. Eano si vzame nekaj denarja, pravi ženi, da naj o tem nikomur ne pove, pa gre v mesto. V gradu je bil zjutraj krik, vsi so šli zločincu za sledom ali nie niso mogli spaziti. Bilo je to opoludne, kmetica je sedela zunaj ia predla. Tu prijezdi okrog gospod na konji. Ko ga kočarica za-gleda, misli si, da je to najbrže strijc Prigodek in kliče na-nj: ,,Gospod, gospod! ali vam ne pravijo Prigodek?" nZakaj vprašate?" pravi z začudenjem jezdec. nJaz sem mislila. da ste strijc Prigodek in da jezdite po te denarje, ki jih je moj Anže zakopal pod prag. Jezdec je vže slišal o tatvini in precej mu to na misel pride pa pravi kme-tiei, da se imeuuje Prigodek. »Nu, pa pojdite in si je vzemite, imate je shranene." Jezdec stopi s konja, kmetica mu odmakne prag, on vzame denarje in jezdi z njimi naprej k gradu. Ko jih tam spoznajo, gredo precej z verigami po kočarja. Ali žena pravi, da se še ni vrnil, pa kadar pride, da ga tja pošlje. Po noei pride mož domov, pa ko mu žena z veseljem pripoveduje, da je denarje dala strijeu Prigodku, loti se ga taka razkačenost, da bi jo bil takoj ubil. Trenotek hodi po sobi in preraišljuje, kako bi se znebil kazni. Zdajci mu pride nekaj na misel, pa reče ženi: »Torej poslušaj, ti kljuka trapasta! Slišal sern v mestu, da bode danes po noči vesoljni potop; kdor se ne skrije, ta se utopi. Jaz zlezein na sti-eho." ,,A kam naj zlezem jaz?" vpraša jokajoč kmetica. »Pojdi v kuhinjo, jaz zadelam vsako luknjico in če ne pride voda gori na streho, ne bode ti nič." Žena zleze tja in raož zamaši vsako razpoko, da bi voda ne mogla tja. Potem si pristavi k strehi lestvo pa lije skozi dimnik dolu v kuhinjo vodo. S prva žena raoli, ali čim dalje jej gre voda, tembolj jej je tesno in nazadnje zasliši mož za-molkel krik: nUtopim se, poniagaj Anže! vode imam do vratu!" Auže neha liti, gre h kuhinji in tiho naredi majhen izhod, da bi odtekala voda. Skoro do božjega jutra stoji kraetica v kuhinji, potem jej mož odpre, vse je zopet v redu in on jej pravi: ,,Oe tisti gospodje sera pridejo, reci, da je bil vesoljni potop." Ko pridejo uradniki, neče Anže ničesa obstati in-pravi, da ni bil doma, da je žena trapasta, kdo ve, kako so denaiji tja prišli. Pokličejo ženo in vprašajo, kdaj je mož denarje zakopaval. ,,Pred vesoljnim potopom," odgovori žena in se ne premakne od tega. Ker ne morejo gospodje iz nje ničesar pravega poizvedeti in mož le taji, puste to stvar in tako uide Anže kazni.