List 5.
Blagorodnimu gospodu
L. MARTINAKU,
učeniku pesmeništva in govorništva na c. k. Ljubljanskim učelišu
po srečno prestani bolezni hvaležni učenci. *)
WoIze so  nam po licah lile ,
Serce vsim trepetalo je, Ko  so bolezni hude sile
Naš mili oča! Te obšle, Ki ljubiš nas, ko lastne sine Iz serca svojga globočine.
V  nesreči napojen' oblaki,
Ki scer ne nosi jih nebo , Perplavali so v čemim mraki,
Z tamo pokrili Ti oko, Kapama njih je teža cela Nad Tvojo posteljo visela.
Je hotla jenjat' presti Tvoje
Dni Parka neusmiljena, Pred ko končal si delo svoje ;
V krivici svoji mislila
V  let Tvojih Te nar lepši moči Zročiti groba tamni noči.
Previdnost, ki v nebes višavi
'Z noči sovražne dan budi, Se Tebe spomni: Naj ozdravi,
Na zemlji  — reče — naj živi
V  prid svoje ljube rodov i ne,
V  mladosti prid in  domovine!
In glej! beže prikazni čeme,
Telo spet zapusti slabost,
*) Prav radi smo ta lepi spominik v »Novice« vzeli5 pervič zato, ker je lepo slišati, kako učenci svoj i ga učenika ljubijo in častijo; drugič pa tudi zato, ker nas prav zlo veseli, de so se tudi učenci pete in šeste šole slo venski g a pis-menstva popri jemati začeli in de jim , razun p tujih jezikov, tudi nar lepši m a temi je 55 i k kaj velja. Ravno v teh dveh šolah, kjer se učenci pesmeništva (poezije) in govorništva (retorike) učijo, imajo uceniki priložnosti dovelj, svojim ueencam ljubezin do materniga jezika in domovine globoko v serce vtisniti in jih, razun nemškiga in latinskiga jezika, tudi slovenski ga vaditi.                       Vredništvo.
Nazaj se prešnja moč spet verne
In da Ti zdravja spet sladkost. Te sreče je z Teboj deležna Učencov množica hvaležna.
Za Tebe sledno serce bije,
Nas učenik prepoštovan!
Oko solze vesele lije,
Ker oča! si nam zopet dan;
Naj krajnska — mnope, mnoge leta —
Mladost poštuje Te očeta.