REČICA OB SAVINJI
MOZIRJE
LJUBNO
GORNJI GRAD
Glasilo skupščine občine in delovnih organizacij občine Mozirje
Delu vlogo, ki mu gre
Z razvijanjem novega družbenoekonomskega in političnega sistema postaja naša država še bolj socialistična samoupravna skupnost delavskega razreda, delovnih ljudi, narodov in narodnosti. Bistvo naše trdnosti, neomajnega zaupanja v pravilnost skupne usmeritve temelji na nenehnem gibanju naprej, k vse višjim in bolj humanim oblikam človeških odnosov.
Toda čeprav sta pri nas delo in človek največji vrednosti, pa tako delo kot delavec še velikokrat nimata prave vrednosti in tudi ne uživata pravega in zasluženega spoštovanja. Ena izmed posledic tega je, da ustvarjalno delo, pa ne le fizično, ampak tudi intelektualno, v glavnem še zelo šibko materialno vrednotimo. Potlej seveda ni nič čudnega, da nam še vedno ni uspelo zaustaviti selitve kadrov iz proizvodnih poklicev v druge, ki ne dajejo
/	v
Marsičemu se moramo odreči, da bomo uspešnejši
Büa bi seveda čista iluzija, če bi govorili, da bomo pri stabilizacijskih prizadevanjih uspešni, če se ne bomo hkrati pripravljeni nečemu odreči, kako investicijo ustaviti, kak načrt spraviti v predal, kak proračun skrčiti, kako drago zabavo ali proslavo odpovedati. Skrajni čas je, da manj posedamo po pisarnah in več delamo v proizvodnji Tedaj bo tudi delavec pri stroju lahko dal več od sebe, kajti višja produktivnost je odvisna predvsem tudi od načrtovalcev, komercialistov, organizatorjev proizvodnje, tehnologov, v končnih posledicah tudi od večje učinkovitosti upravnih organov in izvršnih svetov ter vodstev družbenopolitičnih organizacij na vseh ravneh. Storimo torej vse, da bo stabilizacija tokrat uspešnejša, in da bomo z devalvacijo dinarja dosegli željene učinke! To je naš imperativ, tesno povezan z našo prihodnostjo! Udeja-nimo tisto, kar smo obljubili, ko smo spremljali Tita na njegovi zadnji poti! Spremenimo besede v dejanja, prisege v akcijo!
(FRANC ŠETINC na Podljubelju)
v__________________________J
vedno enakih gospodarskih učinkov.
V	naporih za spremembo sedanjega položaja mora imeti odločilno besedo mladina, kije že neštetokrat dokazala in vedno znova dokazuje, da je pripravljena delati, da se v celoti zaveda izjemne pomembnosti pravega pristopa do dela za naš današnji in jutrišnji dan.
Dober' delavec in samo-upravljalec je danes lahko le tisti, ki je oborožen z znanjem in si ga iz dneva v dan tudi izpopolnjuje. Znanje je tisti vzvod, s katerim bodo najbolj učinkovito odpravljali dediščino zaostalosti in dosegali boljše rezultate, delo in znanje sestavljata temelj zgradbe socializma in samoupravljanja. Tudi Tito je venomer poudarjal, da je moč napredovati samo z delom, da je samo s poštenim odnosom do dela moč uresničevati in uveljavljati pravice. Delo je temelj večjega dohodka, dohodek je temelj razvoja, samoupravljanje pa bi bilo brez razvoja le puhla fraza.
Tisočerica fantov in deklet z vseh koncev naše domovine, ki je v merjenju znanja in sposobnosti v poklicih, za katere se usposablja, tako rekoč še iz šolskih klopi izpričala, da že vgrajuje kamenčke v mozaik skupnih prizadevanj za napredek, za še čvrstejšo, stabilnejšo in neodvisno Jugoslavijo, je v treh ljubljanskih dneh v imenu vseh mladih jugoslovanskih delavcev zelo prepričljivo dokazala, daje sposobna reševati vprašanja našega časa, da je pripravljena prevzeti svoj del odgovornosti.
V	trenutku, ko vstopamo v zelo pomembno obdobje našega družbenoekonomskega razveja, so njihova ukaželjnost, njihova zavzetost za delo, znanje, ljubezen in ustvarjalni odnos do poklica močna spodbuda za vse nas, hkrati pa tudi velika obveznost. V precej večji meri bo namreč treba pospešiti prizadevanja, da bo delo, resnično delo, ki osvobaja in krepi položaj in vlogo kakršna mu gre, mesto, ki smo ga določili v naših strateških usmeritvah in ga zapisali v naše največje dokumente.
Še veliko bolj se bomo morali vsi skupaj potrditi, da bo vsak lahko opravljal poklic, ki ga veseli, v katerem mu bo delo vselej tudi užitek, vendar pa bo zanj dobival tudi ustrezno plačilo.
Prijatelji ptic v Mozirju so ponosni na svoj dam v Savinjskem gaju
■ ■
Odlikovani so bili
Pred nedavnim so bili odlikovani naslednji naši občani: Red republike z bronastim vencem je prejel Anton Zagožen iz Gornjega grada.
Z redom zaslug za narod s srebrnim vencem so bili odlikovani — Dušan Martinčič iz Mozirja, Anton Ikovic iz Solčave in Damjan Hudej iz Solčave.
Red dela s srebrnim vencem so prejeli - Roka Suhadolnik iz Logarske doline, Stanko Rozenstein z Rečice, Peter Podbrežnik iz Solčave, Franc Plesnik z Ljubnega, Franc Ošep iz Solčave, Ivan Grudnik iz Solčave in Anton Funtek z Ljubnega.
Medaljo dela so prejeli - Stanko Cajner iz Šmartnega ob Dreti, Aleksander Čopar iz Mozirja, Rafko Podpečnik iz Nove Štifte in Oskar Slatinšek z Ljubnega.
Vsem odlikovancem čestitamo!
Karel Prušnik-Gašper, organizator koroškega partizanstva govori pohodnikom „Po poteh partizanske sanitete*’ 1979 (Ob njem stoji Vlado Košir)
Po mnogih in hudih bojih, v katerih je padlo na desettisoče naših borcev, je končno prišla tako težko pričakovana SVOBODA. S ponosom se spominjamo na pridobitve NOB, na naše borce ki so dali življenja za lepši jutri in na vas, ki še danes neumorno krepite to kar ste pred 35 leti s krvjo pridobili 4. julij je vaš praznik. Praznik vseh, ki ste se žrtvovali za to, da danes mi živimo v miru, v novi neodvisni Jugoslaviji Prvič .bomo letos praznovali brez največjega borca TITA. Ponovno pa obljubljamo, da bomo nadaljevali pot, ki jo je začrtal Mladi se zavedamo, da je bilo za vse, kar imamo, potrebnih veliko žrtev, čeprav poznamo pravi boj le iz literature in filmov, gavedamo pa se tudi, da boj ni končan. Pa ne boj na fronti s puško v roki, ampak boj za nadaljno neodvisnost, za nadaljno krepitev bratstva in enotnosti. Za vse to pa se lahko borimo le z delom, z zavestjo da smo vsi jugoslovanski narodi enotni - TITOV NAROD.
• Vsi mladi naše občine vam za praznik iskreno čestitamo, dragi borci in želimo, da nam še naprej pomagate s svqimi izkušnjami, da nas še naprej usmerjate po poti, ki ste jo začrtali vi, s tovarišom Titom na čelu. Odločno bomo stopali po njej.
PREDSEDSTVO OBČINSKE KONFERENCE ZSMS MOZIRJE
Ob dnevu borca
Letošnji dan borca praznujemo 39 let po tem, ko je tovariš Tito v Beogradu sklical sestanek politbiroja CK KPJ, na katerem so odločili, da v vseh pokrajinah Jugoslavije prične oborožena vstaja. Narodi in narodnosti Jugoslavije so se temu pozivu odzvali.
Ko praznujemo prvič ta dan po smrti našega predsednika, voditelja ter uglednega človeka v svetu, občutimo neizmerno praznino. Vendar smo prav na ta dan še posebej ponosni, da smo pod njegovom vodstvom izborili revolucijo ter borbo za neodvisnost in svobodo. Narodnoosvobodilni boj je bil velika narodna revolucija, ki je izbrisala sledi izkoriščanja nekdanje družbe.
Veliki revolucionar Tito je dobro vedel, da se mora v osvobodilni borbi uničiti okupatorska oblast, z njo pa mora pasti strahovlada domačih krogov, ki so v službi okupatorja pripomogli k neznosnemu življenju takratnih dni. Na ruševinah stare države smo zgradili novo Jugoslavijo in tako ustvarili temelje za lepše življenje.
Po osvoboditvi smo sledili Titovim zamislim in nadaljevali revolucionarno pot. Ni dolgo tega, ko je naš veliki voditelj dejal: „Za revolucionarja ni pravega počitka dokler revolucija traja, saj bo naš boj uspešen, čimbolj bomo združili revolucionarne izkušnje starejše generacije, revolucionarni polet in znanje generacij, ki danes prevzemajo breme graditve socialističnega^ samoupravnega sistema in krepitve položaja neodvisne, neuvrščene Jugoslavije”.
Velika večina borcev NOV se je z vso vnemo vključila v obnovo in graditev nove domovine. Skupaj z delavci in strokovnjaki so se trudili v izredno težkih razmerah doseči velike uspehe. Dosegli so jih. To pa je bilo možno le z izrednimi napori.
Tovariš Tito je v borcih NOV videl veliko politično in moralno silo, ki se je morala vključevati v socialistično izgradnjo naše domovine. Večkrat je dejal, da ne gre za vojne veterane, ki so položili orožje, ko so izborili zmago ter nato v miru dočakali visoko starost. Takole je rekel nekoč: „Ne, tu gre za organizacijo v kateri mora-
jo biti vsi tisti, ki so si tako ali drugače prizadevali v veliki osvobodilni , vojni naših narodov. Borčevska organizacija je borbena, ne navadna organizacija, — je pa tudi dober dokaz za vse tiste, ki bi kadarkoli in s kakršnimkoli ciljem poskušali ogroziti našo neodvisnost in pridobitve našega boja, da tega ne bodo mogli doseči, da bodo, če bi kakorkoli poskušali, naleteli na trdo steno ter si ob njej zlomili ne le glavo temveč tudi svoj vrat.”
Titova želja je, da vcepljemo v srca mladih junaštvo, borbenost, navdušenje in pripravljenost za največje žrtve. Nenehno izpolnjujemo Titovo željo, da smo bili in bomo povsod v prvih vrstah, da gojimo tradicije in čuvamo velike pridobitve osvobodilnega boja. Spomnimo se ob tem tehle njegovih besed: „Ker so se noč in dan bojevali, bili na pohodih, ker so bili lačni, hodili po dežju in mrazu, ko je celo kamen pokal, je bilo številnim borcem načeto zdravje. Precej jih je dobilo rane, ki so pustile hude posledice in marsikateremu zmanjšale delovno sposobnost. Številne matere so ostale v črnini same, skoraj brez kakršnihkoli sredstev za življenje. Številni otroci so ostali brez staršev, ki so padli v begih, taboriščih, v racijah okupatorja in domačih izdajalcev.”
Nekoč je med drugim dejal: „Vi veste, da smo tudi v najtežjih trenutkih boja negovali in varovali naše ranjence in da smo pogosto morali žrtvovati mnoge borce, da bi reševali ranjence. Vi veste, da je vojna morala pustiti sledove na vsakem izmed nas ...” Skrb za bivše borce NOV tovariš Tito ni smatral kot milost temveč kot obveznost samoupravne socialistične družbe.
Letos bomo praznovali naš dan brez prvega borca in revolucionarja.	n
Pred nami in vsem svetom ostaja v vsej veličini njegovo delo, ki bo živelo, z njim pa bo živela njegova neomajna vera v vse, kar je dobrega in poštenega. In prav v tem so temelji obstoja in napredka naše neuvrščene in samoupravne Jugoslavije.
VLADO KOSIR
Nekaj več
Iz vršni svet občine Moziije je že večkrat razpravljal o stanju in težavah v turizmu Gornje Savinjske doline. Pri njem deluje posebna komisija, ki ie v preteklosti dala nekaj dobrih pobud v tej smeri. Ker je turizem smatrati kot pomembno gospodarsko panogo v naši občini smo zaprosili predsednika izvršnega sveta Antona Vrhovnika za razgovor.
Novice: Kakšno mesto ima turizem v naši občini?
Vrhovnik: To je zanimiva gospodarska veja, ki je nikakor ne gre podcenjevati. V sodobnem svetu se s turističnim g ospodarstvom vedno bolj ukvarjajo. Ob ustrezni usmeritvi je lahko dokaj donosen vir narodnega dohodka. Izhajati je treba iz ekonomike prostega časa, vse višjega standarda in temu primemo večjega povpraševanja po kakovostni turistični ponudbi. Ob tem ne moremo mimo potreb našega delovnega človeka, ki postaja tudi v tem pogledu zahtevnejši.
Novice:Ka kšno je trenutno stanie pri nas?
Vrhovnik:Mi imamo v občini dovolj dobrih možnosti in izredne pogoje, žal pa vse skupaj ne izkoriščamo v zadostni meri. Na ravne lepote, splošno znana krajina, razgiban alpski in pred-a Ipski svet, dokaj dobro ohranjena izvirnost, vse to so temelji na katerih bi morali graditi. La hko trdimo, da je celotna naša dolina turistično zelc privlačna. Kot že rečeno pa vse to ne pomeni dovolj, če ni ta ponudba smotrno usmerjena in če za njo ne stoji solidna organizacija ter kakovost. O vsem tem pa trenutno pri nas še ne moremo govoriti.
Novice: Ali je prav da se za trg potegujejo posamezni kraji?
Vrhovnik:Seveda ni. Doslej pač nismo našli ustezne organizacije za celovito ponudbo v naši občini. Vrsta težav preprečuje enotnost. Ne obhodno pr bo potrebno širše povezovanje, ne samo v turizmu samem, pač pa v gospodarstvu, za turizem. Tu se v bistvu zelo prepletajo interesi. Premalo je tudi pove-z ovanje med zasebnim in druž benim sektorjem v turizmu.
Novice: Ali se vključujejo v te napore vsi ustrezni dejavniki?
Vrhovnik: Že sem povdaril, da se turizem ne" more obravnavati zunaj ostalega gospodarstva. To . dokazujejo nešteti primeri v Sloveniji, kjer se je povezalo zdmženo delo med seboj v naporih za napredek turizma. Rekel bi, da je to stvar nas vseh. V razvojnih programih do leta 1985 bo moralo to vprašanje krepko v ospredje. Vse združeno delo se mora vključiti v skupne napore. Brez tega ne bo šlo. Razvoj občine bo treba pojmovati širše in tu ne more nihče stati ob strani.
Novice: Kakšni ukrepi so na vidiku?
Vrhovnik: Na občini pospešeno delajo na vskaljevanju za
o turizmu
enoten pogled na razvoj turizma. V vsem pa izhajajo iz analiz sedanjega stanja. Le tako bo mogoče postaviti utemeljene osnove za načrtovanje te veje gospodarstva v srednjeročnem obdobju. Celotno gospodarstvo bo torej moralo svoje načrte temu prilagoditi. Več kot jasno je, da sam turizem nima sredstev za razšiijeno reprodukcijo.
Novice: Naše gostinstvo v glavnem ne dosega ustrezne ravni?
Vrhovnik: Res je, naše gostinstvo ne nudi pravega odgovora na* povpraševanje, posebej to velja za družbeni del, kjer se to vprašanje še zaostruje. Imam pa tudi občutek, da se zasebniki premalo vključujejo v skupno ponudbo, predvsem pa v skupne napore za razvoj turizma. Skušali smo z raznimi ukrepi vspodbujati to dejavnost, vendar nismo veliko uspe-
li.	Preveč imamo tistih gostiln, ki v glavnem točijo pijačo, premalo pa je kakovostne in celovite gostin ske ponudbe.
Novice: Kako je s turističnimi društvi v dolini?
Vrhovnik: To so pospeševalci, ki lahko v krajih veliko storijo. Hkrati pa vzgajajo prebivalstvo v pravilnem odnosu do turizma. Posebno v manjših krajih je to zelo pomembno. V glavnem so v teh društvih zelo prizadevni in delavni. Vendar širših vprašanj oni ne morejo reševati. Tu so potrebni nosilci z ekonomsko močjo. Društva bodo po mojem imela še vedno važne naloge v razvoju turizma, saj dajejo v večini primerov pečat v posameznih krajih. To so krajem in turizmu najbolj predani ljudje.
Novice: Kaj pa turistična zveza?
Vrhovnik: Ni razlogov, da bi ta zveza ne obstajala, nasprotno mora zaživeti. Naša komisija je v tem smislu stvari tudi zastavila. Napak bi bilo izhajati iz preteklosti. Iskati moramo skupnih poti za vnaprej. Zamišljam si tesno sodelovanje med zvezo in izvršnim svetom. Zveza mora postati povezovalec in usmerjevalec v turizmu, postati mora predstavnik celovite turistične ponudbe.
Novice: Kako bi stvari hitreje zastavili?
Vrhovnik: Ka r hitro se bo treba doma povezati in to do skrajnih možnosti. Odpreti pa se moramo tudi navzven. Vendar pa bi rad povdaril, da je težko dobiti v sedanjem gospodarskem položaju ekonomsko močne nosilce bodočega razvoja, izven občine. Znano je, da domače gostinske organizacije iz ekonomskih razlogov ne morejo predstavljati temelj bodočega razvoja, ki zahteva velika vlagmja. Zunanji nosilci pa često prihajajo z načrti, ki niso vraščeni v dejanska stanja.
Novice: Kateri korak je naslednji?
Vrhovnik: Razvojni center v Celju je pripravil osnove za bodočnost turizma v naši dolini. Tudi sami smo marsikaj predvideli. Dejansko pa ostaja vprašanje investitorjev odprto. Trenutno je težava še večja zaradi ustalitvenih ukrepov v gospodarstvu. Primeroma povem, da bi Emona, ki naj bi gradila blagovnico v Mozirju lahko predstavljala kaj dobrega nosilca turistične dejavnosti. Mimo teh želja pa se moramo opirati na lastne sile. Prepričan sem, da bo združeno delo dojelo pomembnost turizma in prepletanje ekonomskih interesov v okviru Gornje Savinjske doline.
ANTON VRHOVNIK
Silos pri kmetu Jezerniku-Špehu v Krnici
Komunisti o razvoju kmetijstva
Že v volilni konferenci komunistov Gornje Savinjske doline je bilo med drugim postavljeno v ospredje vprašanje kmetijstva in njegov razvoj. Uresničevanje politike na vasi je med tudi pomembna naloga komunistov, saj se s tem uresničujejo smernice dmge konference ŽKS o kmetijstvu in resolucije sedmega kongresa ZKS. Zato je občinska konferenca ZKS Mozirje sklicala posebno sejo, ki je bila izključno namenjena obravnavi kmetijstva v občini. V času ko stremimo za čim hitrejšo osamosvojitev v proizvodnji prehrane je seveda prizadevanje vseh subjektivnih sil v naši družbi usmerjeno v izboljšanje stanja kmetijske proizvodnje in politike na vasi. V naši občini je še vedno zaposlenih v kmetijstvu okoli 25 % vseh občanov. Kmetijstvo je treba obravnavati skupno z gozdarstvom, saj imamo okroglo 60 % poseka v kmečkih gozdovih. Tedaj je prav, da smatramo oboje kot problem našega kmeta.
Na seji je uvodne misli o vpraša njih, ki tarejo naše kme tijstvo zelo nazorno podal predsednik izvršnega sveta Anton Vrhovnik. Načel je vprašanje dosedanje uresničitve programov in postavil nekaj novih pogledov v razvoju kmetijstva. Zaskrbljujoče je že samo dejstvo, da razpolagamo v občini komaj z 7.900 ha obdelovalne zemlje, ki pa se stalno manjša predvsem zaradi urbanizacije. S prostorskim planom bo treba trajno opredeliti za kmetijstvo ustrezna zemljišča in tako tudi preprečiti nenačrtno manjše-vanje obdelovalnih površin. Na področju združevanja dela in sredstev moramo v prihodnje prav v dolinskih vaseh bolj izkoristiti naravne danosti.
Za radi opremljanja kmetij stroji, zaradi usmerjene tržne proizvodnje se res pridelovanje pocenjuje, vendar kliub temu marsikateremu kmetu ne daje toliko „kruha” kot industrija. Posebno pozornost moramo odslej še bolj posvečati dopol-ninim dejavnostim kot so perutnina, jagodičevje, kmečki turizem, perutninarstvo, zdravilna zelišča in še morda kaj. Poseber poudarek je bil dan v uvodu višinskim kmetijam. Stroški pri-
dobivanja hrane v hribih so mnogo večji kot v dolini. Zaskrbljujoče je tudi vprašanje naslednika in seveda dejstvo, da je računati trenutno z 20 % opuščenih hribovskih kmetij. Tu ni dovolj samo resolucija, ampak je treba čimprei in energično ukrepati, saj končno vemo, da so nam te kmetije potrebne, ne samo kot pridelovalke hrane, pač pa tudi v primeru SLO in za zaščito krajine.
Anton Vrhovnik je povdaril potrebo po ustanovitvi samoupravne interesne skupnosti za pospeševanje kmetijstva, saj smo ena redkih občin, ki te še nimamo. Preko nje bi se povezovali navzven in seveda organizirali navznotraj. Ko je govoril še o gozdarstvu je Vrhovnik dejal, da že od nekdaj velja dohodek od kmetijskih pridelkov in rednega poseka za kritje družinskega proračuna. Med tem ko se najčešće iščejo sredstva za izboljšanje življenjskega standarda in za potrebne investicije v „črni“ trgovini z lesom. To stanje je tudi posle* dica trenutnega povpraševanja za lesno surovino. Treba bo najti način kako nagraditi poštene in prikrajšati tiste, ki odtegujejo hlodovino lesni predelavi.
V nadaljevanju je bilo načeto še vprašanje enotne hranilno kreditne službe, dohodkovne in samoupravne povezave med kmetijstvom in gozdarstvom, socialne varnost kmeta, kreditiranja v kmetijstvu. Ugotovitev, da bodo v celjski regiji najbolj donosne investicije v kmetijstvo prav pri nas, je vspodbudna. Vlaganja v kmetijsko proizvodnjo pa moramo temeljito proučiti, posebno kar se tiče mehanizacije, ki jo večkrat ija „več sne” kot pa delo.
Družbeni sektor kmetijske proizvodnje se ne bo bistveno širil, pač pa bodo potrebni ukrepi okoli melioracij in posodabljanje reje krav. Ob koncu je Anton Vrhovnik povdaril potrebo po sodelovanju z medobčinsko gospodarsko zbornico in pritegnitev drugih dejavnikov izven naše občine, ki bi lahko v dani situaciji priskočili k sodelovanju.
Spomini
koroškega
Na Ijubnem živi Rok Kle-menšek, eden izmed enajstih sinov istoimenjaka iz Solčave. Njegova življenjska pot je bila zelo zanimiva. Že sedem let star je moral od doma. V osnovno šolo je hodil v Nazarjah, v gimnazijo pa v Vržeju. Pozneje se je izučil trgovskega poklica v Ljubljani in bil nato pokican v starojugoslovansko vojsko. Ob razsulu stare Jugoslavije so ga Nemci zajeli in ga poslali kot vojnega ujetnika v Luckenwalde. Ko je bil 1942 leta izpuščen je kmalu navezal v Solčavi stike s partizani. Prve mesece 1943 se je vključil v prvo koroško četo, kamor ga je pripeljal Jože Herle. 1944. leta so ga poslali v višjo partijsko šolo v Rog, nato pa je bil pomočnik komisarja drugega bataljona vzhodnokoroškega odreda. Te enote so bile 1944 vključene v štirinajsto divizijo. Tako je postal pomočnik komisarja dragega bataljona trinajste udarne brigade Mirka Bračiča. Pripovedoval je o bojih nad Novo Štifto. Komaj so se vključili v štirinajsto divizijo so se morali vrniti v Gornjo Sa vinjsko dolino, ki so jo ponovno ogrožali Nemci. Spominja se, da je takrat v hitrem premiku šla cela brigada. V
partizana
Radmirju so jih čakali vozovi, ki so jih hitro odpeljali v Gornji grad. Njegov bataljon je imel nalogo, da pride preko Menine Ne mcem za hrbet, ker so ti napadali iz smeri Črnivca. Tam so bile hude borbe. Ker je bila premoč prevelika so se vrnili na črto pred Novo Štifto, da bi skupaj s Tomšičevo brigado pregnali Nemce, ki so požigali ! in ropali po Novi Štifti. Tomšičeve i so se že nekaj dni' izredno borili in napadali tako-rekoč goloroki oklopna vozila, ki so prihajala čez Černivec. Bili so zelo presenečeni, ko so priskočili na pomoč borci Bra-1 čičeve brigade. Spominja se, da j so na Černivcu pred samim prelazom obkolili večjo skupino Nemcev, ki so se odločno branili. Ko jim je šlo že zelo i trdo jim je priskočil na pomoč oklepni tricevni top in tako so se prebili iz partizanskega obroča. Novo Štifto so napadali iz smeri med Menino in Černivcem, Nemci pa so se utrdili v cerkvi in so imeli odličen pregled. Komandant brigade je bil Milenko Knežević. Rok Klemen šek je ob zaključku svojega pripovedovanja opisoval kako so med samimi boji gasili goreče domove, ki so jih Nemci zažgali.
Sindikati za boljšo obveščenost
V najmočnejši organizaciji delovnih ljudi se zavedajo, da je dobra obveščenost delavca najboljša podlaga za dobro in smotrno odločanje. Pričeli so z ustanavljanjem komisij pri ob č in & ih konferencah. Imajo tudi namen, podobna telesa oblikovati v osnovnih organizacijah. Saj je prav neposredni proizvajalec tisti, ki naj bi kot samoupravljalec kar se da največ vedel o poslovnih in drugih dogajanjih v kolektivu. Prav zato so pričeli z akcijo 1000 delavcev — sodelavcev. To naj bi pospešilo vključevanje delovnih ljudi v dopisništvo tovarnicah in drugih glasil. Na sploh se ugotavlja, da je iz vrst kolektivov še premalo pišočih ljudi. Tako seveda ne pride do izraza tudi povratna obveščenost, ki pa je nujna in je likrati dokaz, da so delovni ljudje neko vest zaznali ter o njej razmislili. S širokim vključevanjem dopisnikov bi naša glasila postala zanimiva in bila bi na tekočem. Ali drugače, pisala bi tisto kar delovni ljudje ždijo in mislijo.
Zaposlimo nove sodelavce v Lučah
Koncem leta 1980 bo delovna organizacija ELKROJ Mozirje razširila svojo dejavnost v krajevni skupnosti Luče, v nekdanji osnovni šoli v Strugah. V obratu bo zaposlenih 108 delavcev oziroma delavk, v največji meri nekvalificiranih, ki imajo veselje do šivanja.
Vsi zaposleni bodo morali na začetku dela poznati določene operacije pri šivalnem stroju, zato je nujno, da se za delo piej pripravijo. V zvezi s tem bo delovna organizacija organizirala za vse, ki se bodo zaposlili v Lučah program priučevanja, ki se bo izvajal v Elkroju v Nazaijih.
Priučevanje bo potekalo v posebni skupini, ki io vodi
inštruktor dela. V tem času bo delavcem zagotovljeno zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Se veda v tem času še ne bodo dosegale predpisane norme, zato jim pripada zajamčeni osebni dohodek,
Ke r priučevanje traja tri mesece, bi radi delavce za delo v Lučah pripravili pravočasno.
Vabimo zainteresirane, da se čim prej zglasijo v delovni organizaciji, kjer bodo o vsem dobili podrobne informacije
Izkušnje iz tovarne oblačil „MURA* Murska Sobota govo-rijo o tem, da so kot konfekcio-naiji zelo uspešni tudi mlajši moški, zato tudi te vabimo k sodelovanju.
ZORA ŠTRUCL
Osnovna šola v Strugah, kjer bo obrat Elkroja
Krajani Bočne pozdravili „Bočno”
V koprskem pristanišču je pristala nova ladja piranske Splošne plovbe. Ladja je sicer stara že 5 let in je grajena na Japonskem, vendar je šele sedaj prišla v sestav piranskega ladjarja. Soimenjakinja je bila leta 1977 hudo poškodovana in izločena. Tako prva, kot tudi sedanja ladja nosi ime Bočna. Zato so povabili krajane Bočne na slovesnost ob podelitvi imena. Ti so se množično odzvali in tudi prevzeli del kulturnega programa. Pozdravne besede je povedal predsednik skupščine občine Mozirje Hinko Čop. Ladja je prirejena za prevoz hlodovine in računajo da bo na leto prepeljala okoli 100.000 ton tega blaga.
Krajani pa so zbrali nekatere starinske predmete za muzej, ki ga ima vsaka od teh ladij. Pomorski muzej iz Pirana seje v posebnem pismu zahvalil za zanimive predmete. Zavolovškovo sliko, ki so jo tudi dobili, pa bodo namestili na ladji sami.
Kdo ve, kaj je res?
V Mozirju so tri kužna znamenja, ki so postavljena v ravni zračni črti Kolovrat — Ljubija — Loke. Zapisano je, da so to znamenja, ki obeležujejo kraje pokopavanja, za kugo umrlih. Tako je bü govor tudi o „Papeževem” znamenju v Lokah. Uredništvo je prejelo obvestilo Matilde Praznik -Soliter iz Lok v katerem se opozarja, da so ljudje govorili o kužnem znamenju v Lokah, da je to „Kračko znamenje”. Baje, da je bilo postavljeno kakih pet rodov nazaj z denarjem Kračke domačije. To znamenje naj bi
obeležilo grobišče dvajsetih vojakov in dveh oficirjev turške vojske, ki so v tej okolici padli. Druga trditev pa pravi, da bi črta teh treh znamenj pomenila mejo do koder je z letuške strani segla kuga. To slednje je baje v šoli učU okdi leta 1925 Fran Vajd, kar nam je sporočila Milica Podsedenšek. Ona je opozoria tudi na kapelico na bivšem Goričaije-vem polju (Goričaijeve lave), ki stoji baje na mestu, kjer je v kužnih časih umrl župnik Ussar.
Kdo ve, kaj je prav?
Novosti v poštnem prometu
Koristnike poštnih storitev obveščamo o novem voznem redu prevoza poštnih pošiljk in o spremembi delovnega časa na poštah v naši občini.
Nov vozni red prevoza pošte ni prinesel bistvenih sprememb, razen, daje podaljšana proga do Nazarja. Pošte bodo tako dobivale pošiljke do osme ure.
Večje spremembe so v delovnem času pošt, ki velja od
1.	6. 1980 dalje. Pošte na našem območju, razen Mozirja, Ljubnega in Šmartnega, delajo vsak dan od 8 — 14, ob sredah
pa tudi do 17 ure. Ob sobotah so zaprte, ne glede na to pa je na vseh teh poštah izdaja časopisov od 7 — 8 ure. Šmartno ob Dreti dela od 7.30 — 11 ure, ob sredah pa tudi od 14 — 17. ure, medtem ko ob sobotah ne dela. Pošti v Mozirju in na Ljubnem poslujeta vsak dan kot doslej pa tudi ob sobotah do 12 ure. Ob sobotah je ukinjena dostava poštnih pošiljk na vseh poštah, razen v Mozirju in na Ljubnem, kjer se dostavlja le v kraju samem.
SLAVKO ŽAGAR
Telefonske zveze
v naši občini
Večkrat smo že seznanjali občane o poteku del pri razširitvi zmogljivosti naših telefonskih central. Z njihovo razširitvijo bomo pridobili 620 novih priključkov, ki pa so že vsi oddani. Vzporedno s tem pa izgrajujemo omrežje do novih naročnikov.
Ljudje negodujejo, češ, da dela tečejo prepočasi, zato bom skušal nekatere stvari pojasniti. Za razširitev telefonskih central je bila sklenjena pogodba že v lanskem letu. Dela bi se morala začeti julija tega leta, končati pa še v tem letu. Predstavniki Iskre zatrjujejo, da bodo delo v tem roku opravili. Računamo, da bi koncem letošnjega leta
tako razpolagali z načrtovanim številom novih priključkov. Izgradnja potrebnega omrežja z neposrednimi priključki pa bi morala biti zaključena julija
1981.	Telefonsko omrežje gradi podjetje za avtomatizacijo iz Ljubljane. Načrte pripravlja PTT center Celje. Ti so nekoliko v zamudi, vendar obljubljajo izgotovitev v čimprejšnjem roku.
V vseh krajevnih skupnostih delujejo posebni gradbeni odbori, zato priporočamo občanom, da se v zadevah okoli telefonskih priključkov obračate na predsednike teh odborov.
SLAVKO ŽAGAR
Obisk borcev iz Maribora
Že nekaj let sem, se borci krajevne organizacije ZZB Mozirje povezujejo z vrstniki iz aktiva borcev v delovni organizaciji Elektrokovina iz Maribora. Tudi letos so prišli Mariborčani v Gornjo Savinjsko dolino. Najprej so obiskali Gornji grad in se nato podali v Mozirje, kjer so jih pričakali Mozirjani. Skupaj so si ogledali Savinjski
gaj in se navdušili nad lepotami parka. Beseda je dala besedo in kaj kmalu je bilo zelo živahno. Tako, da so končno sklenili pomeriti se v kegljanju. Na veseličnem prostoru gaja so pripravili malo zakusko in izmenjali bogate spomine. Sklenili so še v naprej ostati v tesnih stikih.
FRANC OMLADIČ
Sodobno opremljena je domačija pri Žvižovcu v Vologu, zato privablja vedno znova v kmečko okolje turiste
Kmečki turizem - dopolnilna dejavnost
V Vologu stoji ob cesti nova hiša, ki da že po zunanjem videzu slutiti, da ni zgolj stanovanjska. Na kmetiji pri Žvižovcu so že leta nazaj razmišljali o kmečkem turizmu. Prej so imeli staro kmečko hišo, kot dopolnilno dejavnost pa so smatrali kuijerejo. Slednjo so opustili, staro hišo podrli in zgradili novo stavbo, v kateri imajo poleg stanovanja za družino, šest sob z dvanajstimi posteljami. Tako se je Marija Zagožen vključila v turistično dejavnost, vendar še vedno smatra kmetijstvo z 20 glavami živine in 8 hektarji obdelovalnih površin kot temelj za gospodarjenje. Kmetija je bila že leta 1968 preusmerjena in takrat je bilo v program
zapisano, da se usmerijo v kmečki turizem. Baje je to najstarejša kmetija v Vologu in kot Žvižovci domnevajo je ta zaselek starejši od Šmartnega, saj je nekoč nižje od vasi na rahli vzpetini bilo veliko sejmišče za vole. Morda je odtod tudi ime Volog. To je seveda le domneva. Glede turistične dejavnosti je Marija Zagožen kar zadovoljna. Že kmalu, ko so začeli, so imeli okoli dvesto-pedeset nočitev. Tudi pozimi niso brez gostov. Preko Kompasa prihajajo v hišo Holandci, ki so bili očitno zadovoljni, saj se kar po vrsti javljajo, da bodo spet prišli. Pri Žvižovcu je res kmečki turizem. Gostom postrežejo z zajtrkom in večerjo, medtem ko so ti čez dan radi
zdoma in potujejo po dolini. In morda ob koncu še to, da vsi domači gledajo na razvoj kmečkega turizma v lastni hiši skozi močno in urejeno kmetijo.
Na zadnji seji upravnega odbora te zveze so razpravljali o stanju, ki otežkoča delovanje turistične zveze v naši dolini. Predvsem so to vprašanja vezana na sredstva. Takšno stanje se vleče že nekaj let nazaj. Že pred leti so postavili vprašanje potrebe zveze. Letos je bilo ob priliki razprave o Golteh povedano, da je takšna zveza potrebna, saj gre za povezovanje turističnih društev in za skupne akcije na tržišču turistične ponudbe. Znano je, da prav na tem bolehamo. Namreč, še vedno se pojavljajo posamezni kraji kot ponudniki. To pa seveda ne ustreza. Saj je končno dolina kot celota le
Bela krila
Veliko zanimanje krajanov v Gornji Savinjski dolini je koncem maja vzbudilo pristajanje jadralnih letal na travnikih med Nazarjem, Gornjim gradom in Ljubnem ob Savinji. Zagotovo so zasilno pristali športni letalci v Okonini, Spodnji Rečici, v Bočni in še kje, ker jim je zmanjkalo sape. Na preletih iz Lesc, kjer seje od
22.	maja odvijalo 25. državno prvenstvo, do Celja in Maribora ter nazaj, je nad Savinjsko
Pomembna
obletnica
Gornjega
grada
Prav v tem letu je naneslo, da Gornji grad beleži vrsto obletnic, ki so tako ali drugače za kraj in okolico zanimive. Naj jih nekaj naštejem:
840 let je, odkar je zaslediti prvo omembo kraja „Obrembrurg”. To je bilo v zvezi z ustanovno listino benediktinskega samostana 7. 4.
" Poročilo o zadrečkih lončarjih je zaslediti iz leta 1340, od tega je torej preteklo 640 let. Cesar Friderik Ul. je leta 1470 ponovno potrdil trške pravice. Od tega je torej 510 let. Istega leta je bilo ustanovljeno krvno sodišče za ljubljansko škofijo v Gornjem gradu. Leta 1740 pa je bil sprejet lončarski red za zadrečko dolino v Gornjem gradu, od tega je torej 240 let.
Pomembna obletnica za Slovence pa je nedvomno ustanovitev čitalnice 1. 5. 1880. 90 let je od tega, koje Fran Kocbek začel delovati v Gornjem gradu. 60 let obstoja čebelarsko društvo Gornji grad. 60 let je tudi od tega ko so ustanovili sokolsko društva
V počastitev obletnic bo ob priliki praznovanja letošnjega čebelarskega dne v osnovni šoli v Gornjem gradu razstava starih predmetov, slik in dokumentov, predvsem iz zgodovine Gornjega grada. Odprta bo od 17. — 22. junija, vsak dan od 13 - 19 ure, v nedeljo 20. julija pa tudi od 8 - 11 ure.
I.	MAVRIC
majhen del naše slovenske turistične ponudbe. Tako sile slabijo, to pa ima za posledico slabe uspehe v tujskem prometu. Takšna neenotnost je lahko usodna, posebno sedaj, ko vključujemo tudi kmečki turizem. Slednja ne kaže urejati ločeno! Tajnik zveze Jože Prušek je poročal o dosedanjem delu, ki je bilo za dane prilike obsežno, kar kaže, da je tudi potrebno. Končno bo treba stvari razčistiti. Tega pa zveza sama ne more, pač pa je to stvar vseh dejavnikov, ki se tako ali drugače s turizmom ukvarjajo in končno ne more pri tem stati ob strani združeno delo v občini.
na tleh
dolino zaradi slabe termike in slabega vzgona (vreme ni bilo primemo) zgubljalo veliko število letal višino, zato so se letalci odločali za varne pristanke v travi.
Ob vitkih pticah se je zbralo veliko število radovednežev, največ seveda mladih, katerim šo piloti odgovarjali na vprašanja. Krajani so nudili pomoč v prenekaterem primeru.
POGREBNA OPREMA
Mnogo družin je v težavah ob smrti koga izmed svojih, ker nimajo primerne opreme za okras mrliškega odra. Povsod tudi ni primernih prostorov, ki bi služili temu namenu. Običajno se ob takšnih prilikah poškodujejo stene, ker se v nje zabijejo žeblji za vence in podobno. Vse to ni potrebno, če naročite postavitev mrliškega odra pri P. Küster, Mozirje številka 199.
KIT
ZGORNJESA VINJSKA KMETIJSKA ZADRUGA MOZIRJE
a)	ponovno razpisuje deta in naloge
DIREKTORJA DELOVNE ORGANIZACIJE
Pogoji:
—	visoka ali višja izobrazba agronomske, ekonomske ali pravne smeri in najmanj 3 leta delovnih izkušenj pri vodilnih delih;
— moralno—politične vrline in aktiven odnos do samoupravljanja;
—	organizacijsko—vodstvene sposobnosti.
VODJA TZO „KMETIJSTVO" MOZIRJE
Pogoji:
—	visoka ari višja izobrazba agronomske ali veterinarske smeri in najmanj 3 leta delovnih izkušenj;
—	moralno-politična neoporečnost.
b)	objavlja prosta dela in naloge
BLAGAJNIKA v gospodarsko-računskem sektorju
Pogoji:
—	srednješolska izobrazba ekonomske smeri;
—	dve leti delovnih izkušenj.
STENODAKTILOGRAFA v splošnem sektorju
Pogoji:
—	srednješolska izobrazba upravne smeri;
—	eno teto delovnih izkušenj.
Kandidati naj pošljejo prijave z življenjepisom, navedbo podatkov o dosedanjem delu in dokazili o izobrazbi v 15 dneh po objavi tega razpisa na naslov: KIT ZKZ Mozirje z oznako ZA RAZPIS.
JOŽE MIKLAVC
Turistična zveza Gornje Savinjske doline-da ali ne
4 EE53N0VICE
Ob sprejemu v Moziiju
Kujemo bratstvo in enotnost
Kot tolikokrat poprej, je tudi letos posebni vlak bratstva in enotnosti pripeljal v Slovenijo najdražje goste iz Srbije. Že nekaj tednov sem so se mrzlično pripravljali na sprejem tistih, ki so v času hude preizkušnje nudili našim izgnancem streho in kruh. To so bila velika dejanja, človečna in nepozabna. Odrekanje, že tako bornemu kosu kruha je bilo za ljudi v Srbiji vsakdanje. Delili so kar so imeli in to z ljudmi, ki so se nenadoma pojavili s culami, nemočni in ponižani. Daleč od domačega praga so tako naši pregnanci našli toplino srca in dejanj, pristno prijateljstvo, ki seveda ne more nikdar prenehati. Prav zato je tako pomembno, da se vedno znova srečamo in obudimo žalostne spomine na čas slovenske tragedije. Pa čeprav prihajajo že mlajši rodovi, ki tega niso doživeli, živi v vseh občutek neizmerne povezanosti.
Tudi v Moziiju so se skrbno pripravili na srečanje. Napovedana je bila uradna delegacija iz pobratene občine Čajetina in pričakovali so 20 ostalih gostov. Prišli so Miloj e Kukan-jac, predsednik 00 SZDL, dr. Milorad Lazarevič, Zora Sopalo-vič in Jeremije Džabmbič iz Cajetine. Med ostalimi gosti pa jih je bilo 11 iz Kruševca, 5 iz Vrnjačke banje, 2 iz Čačka in 2 iz Trstenika.
Že ob samem sprejemu v Mozirju je bilo vse živo. Otroci osnovne šole Moziije so pripravili prisrčen sprejem, pozdravne besede pa je namenil dobrodošlim predsednik Hinko Čop. Srečanje z znanci, ki so bili nekoč „izgnanci” je bilo iskreno in prijateljsko. Nato so se gostje in domačini, ki so jih pričakovali krajši čas zadržali v prisrčnem razgovoru v sejni sobi občinske skupščine. Takoj so postali davni spomini živi in prijateljske vezi so se še krepile. Utrujeni od naporne vožnje so si gostje želeli počitka, zato so kmalu odšli na domove gostiteljev v Moziiju.
Naslednji dan je pomenil za goste spoznavanje doline. Ogledali so si zakladnico v Radmirju, Glin v Nazarjah in spotoma občudovali lepote naših krajev. Posebno pohvalno so se izrazili nad toplim sprejemom na šoli v Gornjem gradu. Kot so zatrjevali, so se tam počutili kot doma.
Zvečer tega dne je prosvetno društvo Savinja v Mozirju pripravilo svečano akademijo v počastitev dneva pregnancev in v pozdrav dragim gostom. Zbor recitatorjev je v zbranem recitalu, ki ga je pripravila Helena Kojc, sama izgnanka, uspel do te mere, da je navdušenje bilo res veliko. K uspehu večera je pripomogel še pevski zbor pod vodstvom Antona Acmana in posebno lepa točka osnovno šolskih otrok iz Mozirja, ki jo je pripravila Pavla Trogar, tudi
nekdanja izgnanka. Odlika tega večera je bila vsestranska doživetost podanega in prisrčno vzdušje bratstva in enotnosti, saj se je govorilo v vseh naših jezikih. Sceno je pripravil Franjo Cesar, za glasbene vložke pa je poskrbel Ludvik Es. Posebej so vzbudili pozornost citraši iz Luč, ki so nastopili z nekaj skladbami. Ta inštrument je pri naših južnih bratih malo poznan, zato so za njihovo igranje pokazali posebno zanimanje. Uvodne in pozdravne besede je spregovorila nekdanja izgnanka Helena Kojc, ki je med drugim dejala: „35 let živimo v svobodi in miru, zato mlajši rod težko razume in dojame, kako kruta je bila vojna vihra, ki se je leta 1941 zgrnila nad vse jugoslovanske narode ...”	.. .„Do-
čakali smo noč, ko so na vrata naših domov udarila puškina kopita in se je-razlegel rezki in surovi krik:	Aufmachen,
schnell! Odprite, hitro, brž! In ko smo odpirali, vsi prestrašeni zapahnjene duri, so vdrli v stanovanja do zob oboroženi pripadniki tajne policije, nas pognali iz postelj, da smo se le zasilno oblekli, nam dali 10 minut časa, da smo zbrali najnujnejše ter nas nato strpali v zakrite tovornjake...”
.. .„Veliko dolžnost čutim, da se danes zahvalim vsem tistim, ki so nas takrat tako ljubeznivo pričakali na postajah, naložili otroke in starčke ter naše skromno imetje na volovske vprege ter nas odpeljali na svoje domove ali v zbirne centre. Razširili so svoje dobre roke, nas objeli in poljubili, odprli svoje veliko srce in nas sprejeli k svojim ognjiščem ...”. V nadaljevanju je Helena Kojc doživeto opisovala trnjevo pot naših in srbskih ljudi do svobode, ki je pomenila življenje.
V	soboto so gostje krenili proti Nazarjam, kjer so si ogledali Elkroj. Lepo so jih sprejeli in jim pojasnili razvoj delovne organizacije in poudarili voljo do sodelovanja pri združevanju dela in sredstev. Prvi začetki so že, izrazili so prepričanje, da se bo začeto nadaljevalo in krepilo.
Na poti v Logarsko dolino so si ogledali še dve kmetiji, ki sta preusmerjeni. Spotoma je direktor ing. Lojze Plaznik pojasnjeval stanje kmetijstva na našem območju. Sprostitev je sledila, ko so avtobusi pripeljali do planinskega doma v Logarski dolini. Tja so prihajali gostje iz celjske regije in popoldne je bilo prav živahno. Poskrbeli so za glasbo, petje. Ni pa manjkalo tudi zabavnih športnih preizkusov, kot vlečenje vrvi in podobno. Smeha je bilo na pretek in tako je lep popoldan kar prehitro minil.
V	nedeljo je napočil dan slovesa. Gostje so preživljali zadnje ure obiska pri svojih
gostiteljih, medtem, ko si je delegacija Cajetine v spremstvu predstavnikov javnega življenja naše občine ogledala Savinjski gaj. Nato so kosili v Šmihelu in zgodaj popoldne so se poslavljali gostitelji od gostov pred poslopjem občine v Mozirju.
Prijateljski obisk je za nami. Če verjamemo našim gostom, potem smo lahko zadovoljni. Trdili so vsevprek, da je bilo srečanje odlično pripravljeno in da so bili veseli posebne pozornosti, ki so jo izkazovali naši občani na vsakem koraku.
Občinska konferenca SZDL, pri kateri je deloval koordinacijski odbor, je torej uspela pripraviti prijateljem iz južnih predelov naše domovine vsestransko lep in iskren sprejem. Tako se kuje bratstvo in enotnost, ki pomeni našo silno moč!
Plaketa „Vlaka bratstva in enotnosti”

V Logarski Dolini je bilo veselo
Posebna zahvala
Pregnanci mozirske občine se iz srca zahvaljujemo vsem družbenopolitičnim organizacijam in vsem ostalim, ki so tako ali drugače pripomogli k tako toplemu sprejemu in dobremu počutju udeležencev Maka bratstva in enotnosti. Naši bratje in prijatelji so v mozirski občini preživeli štiri nepozabne dni.
Na svečani akademiji v Mozirju
Hvala mozirskim učiteljem in šolski mladini, hvala tudi predsedniku občine Hinko Čopu za pozdravne besede. Tudi krajanom, ki so s svojo udeležbo ob sprejemu in na akademiji pokazali visoko stopnjo zavesti se iskreno zahvaljujemo.
Priznanje gre dalje delovnim organizacijam, ki so goste sprejele in jih voidile po obratih. Posebno pa so bili navdušeni naši gostje nad zakladnico v Radmirju. Nepozaben bo tudi prijazen sprejem v Gornjem gradu za kar gre zahvala kolektivu in učencem
Nepozabno bo srečanje v Logarski dolini in končno lepa hvala prosvetnemu društvu Savinja v Mozirju, ki je pripravilo zelo uspelo akademijo. Vsem, recitatorem, pevcem, citrašem, gimna stični skupini in scenaristu naša hvala!
Vsem torej iskrena hvala! S svojim delom ste dokazali, da besedi bratstvo in enotnost nista le parola, temveč sta ti besedi zapisani z najlepšimi črkami v srcih nas vseh.
NEKDANJI PREGNANCI OBČINE MOZIRJE
Za posebne zasluge pri pripravah na sprejem gostov, ki jih je k nam pripeljal Mak bratstva in enotnosti so podelili plakete naši občinski konferenci SZDL, kot javnemu organizatorju v občini. V besedilu spremne listine se poudarja zasluga za razvijanje bratstva in enotnosti, povezovanja in sodelovanja narodov Srbije in Slovenije. Plaketi sta prejeli tudi Hinko Čop in Rudi Zager. Podeljevali pa so še posebno listino, ki so jo namenili Glinu v Nazarjah in Vladu Koširju. Delegacija Cajetine je predala občinski konferenci SZDL Mozirje v spomin na srečanje lepo umetniško delo njihovega slikarja Kovačeviča. Tudi predstavniki naše občine so predali pozomostna in spominska darila Čajetini.
•Mr******************************-************** k *
*
*
i
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
★
★
i
i
★
*
*
*
*
*
*
★
★
*
*
★
*
★
*
★
★
*
*
★
★
★
*
* k •k k *
* k k k ★
*
*
★
★
*
*
* k * k ★
★
★ k ★
* k *
★
•k k ★
★
★
★
★
*
★
*
★
*
*
★ k ■k k ★
* k k k ★
★
*
*
♦ k *
*
f *
★
★
★ k ★
★
*
J
i
Titova pc JOSIP - deček	It kdaj žvenket	$ k k k k k
v zibki leži	zasliši spet,	^ . ★ ;
mati mu poje:	ko krvolok	★
Pleničke je prala. ;.,	pošastnih rok	k k
in sladko zaspi	upogne se	k k
On pozorno posluša	do trdih nog;	k k
pesem in glas	ko mu veli:	k £
in v sebi ohranja	Vstani!	★ * ★
najdražji obraz.	Hodi!	
Pri dedu,	Satan!	k k
v Podsredi	Pes!...	* *
se v njegovi zavesti	Ta strašni bes,	* 'A'
obnavlja vsak zven	spet čutil bo,	★
in besedilo teh pesmi	dokler telo drhtelo bo.	^ ■ k
Kadar v nočeh	Plačan rabelj in tiran	k k
ni mogel zaspati	to dela rad,	★ *
je mislil na mater,	rad - dan na dan...	k k
na tople dlani,	Ne moti ga, če kdo ječi,	k k
na pesem,	da tla so čma od krvi,	k ■jf
pogled	pomešana z lasmi, z zobmi	k X
najlepših oči	Ta krvolok	. *
Pesem slovenska,	samo besni...	k k
nežnih besed,	Brez duše je in brez srca;	k k
ki vtkal jo je v ljudstvo	razčlovečen	k k
preprosti poet	- kos mesa!	k k
spremlja ga- fanta	Ni zver,	k JL
med tuje ljudi;	ker nikoli ni sit!	i
za delom,	Bič vidi,	i
za kruhom,	železo in kavlje...	i
za znanjem	Zanj ni ljudi -	i
-	po čemer teži.
In povsod
boli ga krivica: delavec — gospod.
Iz fanta že - mož, mož zdravih načel hoče v boj...
V boj za nov čas!
Za čas brez nasilja, brez sužnjih okov.
On — vizionar je že slutil tačas...
BROZ je šel v boj! Dvignil je pest, , povzdignil je glas
-	budil je zavest.
On se ni bal, kljuboval je
in vstal
Ni bal se biričev, ne palic in bičev.
Saj,
trdni, močnega duha utirajo poti sveta!
Zato
je bil v temnico djan ves razmesarjen in bolan in v železje prikovan. Tam leži in spanca ni
-	preveč boli Osamljen čaka
golazen le, mravlje.
On - borec je vse to prestal za nagelj rdeč vse to je dal
TITO, prevelik si!
Tu ni besed...
Ime pa - TITO vse pove.
Zato molče zrem tvojo sliko, ki jo držim tu, v dlaneh:
Žalni trak na njej drhti, drhti,
ker so nemirne mi dlani In težke, težke so oči...
Hvala ti!
Hvala ti za tisto vse kar si trpel, za življenje kot si ga živel!
Hvala ti za vsak komk, za mir,
za srečo vseh ljudi;
Hvala ti TITOV čas!
Hvala ti, za lepe dni!
Štefka petek
i ★ ★ ★ * * ★ ★ * * ★ k k ■k k k k k k k k
t
k
k
J
• if-
*
vil
Iz dela zborov občinske skupščine
Predsedstvo občinske skupščine se je odločilo, da se skliče
18.	junija 1980 v popoldanskem času prva skupna seja zborov občinske skupščine in skupščine SIS socialnega varstva. Delegatje bodo obravnavali zakon o stanovanjskem gospodarstvu, ki ga bo sprejemala republiška skupščina koncem meseca junija.
Po končani skupni seji Sta zbor združenega dela in zbor krajevnih skupnosti obravnavala analizo gospodarstva in negospodarstva v občini Mozirje za prvo tromesečje tega leta. Izvršni svet je na podlagi ocene stanja, ki ni najbolj „rožnato” sprejel vrsto sklepov in stališč, ki bodo posredovani tudi delegatom. Svoj prispevek predlogov za izboljšanje in odpravo negativnih pojavov na področju gospodarstva in negospodarstva pa so dali tudi delegati v svojih razpravah in ocenah na sami seji.
Delegati so prejeli v sprejem tudi predlog odloka o obveznem odvažanju in odlaganju smeti in odpadkov na območju občine Mozirje. Navedeni odlok je sprejet po dvofaznem postopku. Javna razprava o osnutku odloka je potekala .skoraj dva meseca. Torej dovolj časa, da so se občani lahko seznanili z vsebino odloka in nanjo dali tudi svoje pripombe. Vendar ugotavljamo, da je na odlok dala pripombe le KS Rečica ob Savinji, in pa seveda pripombe, ki so bile dane pri obravnavi osnutka odloka na skupščini, ki pa se niso toliko nanašale na besedilo odloka, ampak na sam način izvajanja odloka.
Krajevna skupnost Rečica je posredovala naslednji predlog sprememb:
—	na področjih, kjer živi pretežno kmečko prebivalstvo, naj ne bi bilo kant za smeti, ampak manjši kontejnerji;
—	kriterij plačila odvoza smeti naj ne bo m2 stanovanjske površine, ampak število članov gospodinjstva;
Izvršni svet je do predloženih predlogov sprememb odloka zavzel naslednje stališče:
Nemogoče je ugotoviti kateri so tisti zaselki, Wer živi pretežno „kmečko prebivalstvo”. Vsi kraji v dolini so bdi ali manj „kmečkega porekla , čeprav sodeč po zaposlenosti našega gospodarstva, so sedaj že vsi pretežno „delavski”.	“
Delitev na „kmete” in „nekmete” oz. delavce ni sprejemljiva, saj smo v KS vsi krajam svojega kraja in zato vsi delamo za razvoj lastne KS, tudi ko gre za vprašanje varstva okolja — za' kar smo tudi vsi enako odgovorni. Življenje na vasi se bistveno med sosedi ne razlikuje, iz tega ie sklepati, da so tudi smeti prebivalstva in ostali odpadki bolj ali manj enaki, zato ni moč * delati razlik v sami KS niti med KS.
It
Vztraja se pri tem, da mora vsak stanovanjski objekt imeti lastno kanto za odvoz smeti. V sami KS pa se glede na potrebe sklene dogovor s pooblaščeno OZD o načinu odvažanja večjih odpadkov.
—	Glede kriterijev plačila odvoza smeti je prav tako, predlog KS v danem trenutku še nesprejemljiv. Število članov
v posameznih gospodinjstvih se hitreje menjuje (povečanje aK zmanjšanje) kot pa stanovanjska površina. Za take dinamične spremembe pa še nimamo urejenega informacijskega sistema, ki bi lahko sprotno spremljal nastale spremembe. Delno pa je ta princip sicer itak upoštevan pri olajša vah, ki jih odlok navaja. V dani situaciji se zdi, da bi to le podražilo samo izvajanje določil odloka.
Izvršni svet pa se strinja, da kadar bodo v tem smislu izpeljani pogoji, da se preide na obremenitev po osebi gospodinjstva.
Člani izvršnega sveta so obravnavali tudi pripombe, ki so Me dane s strani posameznih delegacij na sami seji zborov in nanje dal tudi odgovore oz. sklepe:
—	pooblaščeno OZD — Komunalno podjetje se poziva, da mora čiščenje kant opravljati redno tako kot je to navedeno v odloku;
—	sortiranje odpadkov je nujno potrebno urediti, zato naj bo to naša skupna naloga v naslednjem obdobju;
—	glede vključitve podstrešnih prostorov v oprostitev plačila odvoza smeti, se smatra, da se le-te oprosti v kolikor se uporabljajo za pomožne prostore in kot turistične sobe; kar narekujejo težnje po razvoju kmečkega turizma.
Predsedstvo občinske skupščine je podprlo stališča izvršnega sveta in se zavzelo za to, da je navedeni odlok dokončno le sprejeti, saj gre za enega izmed pomembnih ukrepov za očuvanje čistega in zdravega okolja. Mišljenja pa so bili, da nam samo napisane besede v odloku ne bodo prav nič koristile, če se v praksi ne bodo dosledno tudi izvrševale. Postavili so zahtevo po doslednejši in učinkovitejši inšpekcijski kontroli tudi pri tistih občanih, ki so sicer zavezani da plačujejo odvoz smeti — posod za smeti pa nimajo. Komunalno podjetje mara izdelati točen umik namestitve kontejnerjev po posameznih zaselkih v KS. Žastavlje-no je Mo tudi vprašanje rešitve problema v zimskem času, ki nastopi z nedovoznostjo cen do nekaterih zaselkov, kjer je organiziran odvoz smeti. Verjetno bodo morale k temu problemu pristopiti tudi krajevne skupnosti, da bodo skupno z pooblaščeno organizacijo problem rešili.
Delegati zborov bodo določili tudi kraj praznovanja občinskega praznika v letošnjem letu. Glede na to, da bo v Nazarjah končan kulturni dom, hala za oplemenitenje iveric, nova ža-galnica in pa proizvodna hala v Elkroju, se predlaga, da bo osrednja svečanost občinskega praznika v Nazarjah.
Naj ob koncu napišem še morda kot opravičilo, da bo kljub temu, da sem večji del prostora poročila namenila problematiki, obravnavi in sprejemanju odloka o odvažanju in odlaganju smeti in odpadkov, bo vsa pozornost na skupščini namenjena obravnavi analize gospodarjenja v prvem tromesečju 1980. Me nim, da bode delegati v svojih razpravah morali dati ne samo že znane ocene stanja, ampak predlagati tudi konkretne ukrepe za izboljšanje stanja, predvsem pa za dosledno uresničevanje stabilizacijskega ponašanja.
ANKA SIVEC
Delovna zmaga gasilcev v Novi Štifti
_ Gasilstvo v tem kraju poc Černivcem ima že globoke korenine. Že leta 1937 so zgradili svoj dom, vendar je ta postal sedaj mnogo pretesen. Odločili so se za obnovo in uspeli! Z obnovo so pričeli leto nazaj. Takrat so mladi zasadili prve lopate. Seveda ne gre, če ne poprimejo vsi. Tako so krajani zabeležili kar preko 4200 prostovoljnih ur. Prispevali pa so tudi sicer v denarju in materialu. Člani društva pa so se obvezali, da vsak opravi po 16 delovnih ur. Tako ocenjujejo sedanjo vrednost doma, ali bolje, novo vrednost na
1275.386 din. Pomagali so tudi: krajevna skupnost, zveza borcev, športno društvo, SZDL iz Nove Štifte. Svoje so še priložili občinska gasilska zveza Moziqe, planinsko društvo Gornji grad, kmetijska zadruga Mozirje in gozdno gospodarstvo Gornji grad.
Letošnje praznovanje krajevnega praznika je torej povezano s to delovno zmago. Pripravili so lepo proslavo in kviz. Več o tem, kako so v Novi Štifti praznovali pa bomo zapisali v prihodnji številki.
T. SOVINJŠEK
Iz krajevne skupnosti Mozirje
Mil iška vežica je v danih razmerah postala zelo potrebna. Pri krajevni skupnosti so imenovali posebno skupino, ki naj pripravi vse potrebno za uresničenje tega načrta. Namenili so v prvo 100 starih milionov in si temeljito ogledali sedanje stanje, ki seveda ni razveseljivo. Pa so zato sklenili najprej poskrbeti za pokopališče, ga ustrezno zavarovati, da ne bo delala divjad škode na nasadih. Urediti nameravajo zelenice. Poskrbeli bodo za primerno izvedbo vežice, v ta namen si bodo ogledali nekaj že stoječih primerov. Seveda je potrebno najprej najti ustrezen prostor za novi del pokopališča, saj se sedanje ne da več širiti. Ko bodo pridobili zemljišče bo mogoče že natančneje predvidevati mesto kjer naj bi stala nova vežica, ki mora služiti tako staremu, kot pozneje novemu delu pokopališča. Urejanje vseh soglasij in ostale potrebne dokumentacije bo najbrž zahtevalo več časa.
Svet potrošnikov so končno oblikovali. Vodi ga Anka Žiber, njena namestnica pa je Tatjana Rrdotič. V njem delujejo delegati vseh, za oskrbo zadolženih organizacij v Moziiju. Seveda pa so v njem še drugi krajani, ki predstavljajo potrošnike. Pričakujejo, da bo svet uspešen, saj je njegovo delo velikega pomena za dobro preskrbo prebivalstva. Slednja pa je v Moziiju bila že večkrat grajana. Najbrže bo z novo trgovino marsikaj drugače. Naloge sveta so obsežne. Tako ktkovost, kot pestrost ponudbe, cene, založenost in še marsikaj spada v njegov delokrog. Da mislijo resno, kaže že prvi sestanek, ko so načeli slabo preskrbo s pralnimi praški zahtevah so pojasnilo glede dežurstva mozirske lekarne in podobno. Ker je svet povezan s pristojnimi otgani je prav, da se krajani obračajo glede nepravilnosti, ki jih ugotovijo najprej na krajevno skupnost, ki bo posredovala zadevo naprej.
Vaäd odbor na Lepi njivi. Nedavno tega so na Lepi njivi izvolili vaški odbor, kot podaljšano roko krajevne skupnosti Mozirje. Vodi ga Milan Acman, njegov namestnik pa je Jurij Laznik . Ze na prvem sestanku so sprožili vrsto vpraša ni, kijih zanimajo.Tajnik krajevne skupnosti Tone Modrijančin je pojasnil nekatere zadeve gmotnega značaja. Krajani smatrajo, da je premalo upoštevan njihov kraj pri razdelitvi telefonskih priključkov. Zanimalo jih je, kako bodo v bodoče zagotovili vodo v Ljubiji, ki bo služila v glavnem za napajanje velenjskega vodovoda. Tudi odškodnina za to jih zanima. Načeli so še nekatere primere slabega vzdrževanja cest. Odbor bo imel mnogo nalog, saj je zaselek zelo redko naseljen in se srečuje z vrste težav.
Pločnik v Mozirju načrtujejo od občinske stavbe po glavni cesti do odcepa proti šoli. Z deli bodo pričeli že letos. Ko bo gotov, bo pomenil večjo varnost, saj postaja cesta tako prometna, da pešec le težko najde mesto na njej.
Krajani grajajo... Nerazumljivo je početje nekaterih ljudi, ki nočejo razumeti težav, s katerimi sc se srečevali tisti, ki so pripravili in še pripravljajo posodabljanje ceste po dolini Ljubije. Asfaltna prevleka ni malenkost v čarih, ko vse veliko stane. Pa se torej najdejo takšni, ki vkljub večkratnim opozorilom neodgovorno
Iz krajevne skupnosti Gornji grad
Planinsko društvo v Granjem gradu je prejelo visoko državni odličje za uspehe pri delu. Planinci so delavni že od nekdaj, saj je prav v tem kraju deloval kot nadučitelj veliki slovenski planinec Pran Kocbek. Pred nedavnim so pripravili posebno posvetovanje okoli nadaljnega dela. Povabili so vsa društva, krajane, družbeno politične organizacije, delovne organizacije in krajevno skupnost k sodelovanju. Tako so v najširšem sestavu sprejeli letni načrt dela, ki predvideva kar preko 50 starih milionov naložb. To v doma na Menini in v društvene prostore v kraju. Posebno pohvalno je njihovo prizadevanje za vzgojo mladih planincev in izobraževanje članstva.
Anton Zagožen odlikovan. Ob življenjskem jubileju je bil odlikovan z redom republike z bronastim vencem. Dolgoleten drui) eho politični delavec in vodstveni delavec v gospodarstvu bo v kratkem praznoval 60 let življenja. Iskreno čestitamo!
Turistični delavci ne mirujejo, saj so skupaj s šolo, SZDL in krajevno skupnostjo organizirali širšo očiščevalno akcijo. Največ dela so imeli na bregovih Drete. Pravijo, da jim ni uspelo vključiti zadostno število krajanov, vendar so pridno delali vri učenci osmega razreda, prosvetni delavci in člani društva. Žal pa je bil odziv med krajani.na sploh slab. Zato niso vrgli puške v koruzo. Lotih so se dela in ga v glavnem dobro opravili. Torej je še vedno mnogo ljudi, ki jim skupni napori za lepoto kraja niso nič mar! Če bi torej vri pomislih na čistočo, bi najbrž ne bilo kaj dosti za čistiti. Kot je povedal predsednik TD Ivan Poličnik, se najdejo tudi taki, ki obidejo .posodo za smeti in raje norijo to kramo po stari navadi v vodo. Z dobro voljo bo vendarle večina krajanov posvečala več pozornosti čistoči kraja. Zelenice, ki so jih pričeli urejati v preteklem letu so naredili. Letos še želijo poenotiti vse napisne table za izdajalce sob. Postavili bodo tudi vrtne garniture po predelih, kjer so prehajalne možnosti. Trenutno pa se dobro pripravljajo na čebelarski praznik, ki bo 19. in 20. julija. To bo 11. takšno slavje zapored in zato pripravljajo posebno presenečenje.
Javna razsvetljava v Gornjem gradu je predmet razprav v svetu KS. Sedaj os izdelani načrti za stranske ulice v kraiu. Predvidevajo, da bo potrebnih kakih 110 starih milionov dinaijev, za stroške naprav. Mnogo ceneie bo, če bodo opravili tista dela, ki jih lahko kar sami. Tajko bi se za 30% naložba pocenila. Se veda se bodo o tem še morah izjasniti krajani, ki naj bi z delom in denaijem pomagali. Računajo, da ne bo težav.
Bendnska črpalka je nadvse potrebna. Krajevna skupnost je dala pobudo za širše reševanje te naložbe. Tako bodo sodelovale s svojimi sredstvi še krajevne skupnosti Nova Štifta, Bočna in Šmartno ob Dreti. Sovlagali pa bodo tudi razni drugi dejavniki v občini. Seveda pa bo velik delež odpadel na Petrol, ki bo črpalko zalagal z vsemi vrstami goriv in nujnimi rezervnimi deli. Trenutno urejajo potrebno dokumentacijo in odkup zemljišča. Črpalka bo stala ob križišču cest Radmirje—Gornji grad—Bočna.
Kulturna dediščina sodi v Gornjem gradu med poglavitne zanimivosti. Sem spada tudi obrambni stolp, ki je ostal iz sestava obzidja nekdanje graščine. Pričeli so z obnavljanjem. Trenutno delajo na strehi. Občinska kulturna skupnost je obnovo omogočila do te stopnje, da bo preprečeno propadanje tega zgodovinskega spomenika. Pozneje nameravajo v njem urediti muzej, ki bi ga Gornji grad že moral imeti. Pri delih pomagajo tudi krajani.
masam
Iz krajevne skupnosti Rečica
Ponovno na vaško olimpiado.
Osnovna organizacija ZSMS Rečica in Športno društvo Rečica organizirata letos drugo VAŠKO OLIMPIADO, ki bov nedeljo 6. julija 1980 s pričetkom ob 15.00 uri na nogometnem igrišču. Že drugič se bodo pomerili ekipe iz vasi v KS Rečica. Tokrat bodo športne panoge. malo drugačne kot lansko leto, še vedno pa bosta ostali dve: vlečenje vrvi in hokej z metlo.
V vseh panogah je poskrblje no, da bodo lahko tekmovali stari in mladi. Vsi ki to le žehjo.
Po končanem športnem delu ohmpiade, pa bo veselo rajanje.
Vsem gledalcem želimo veliko užitka pri spodbujanju tekmovalcev, vsem ekipam, ki
bodo tekmovale pa veliko športne sreče.
Pomanjkanje zazidalnih zemljišč. Mnogo je tistih^ ki bi želeli na Re čici graditi. Zal pa ni na voljo dovolj zazidalnih parcel Prav ta čas so v pripravi načrti za ureditev novega zazidalnega okoliša v Podpeci. Pričakujejo, da bo kmalu vse na red za pripravo zemljišča, kot zahtevajo predpisi.
Več telefonskih priključkov
V naši občini poteka že nekaj let akcija za razširitev telefonskega omrežja. Povsod se ljudje navdušujejo za priključitev, saj ie takšna zveza s svetom danes že potreba. Na Rečici teče vse po programu. Tudi glede solidarnega plačila stroškov so se redinili. Računajo že letos na nove številke.
hlod, ki je v večernih urah ostal na cestišču zapeljal mopedist. K sreči, ni büo hujšega. Krajani, ki so prispevali za cesto, se irašujejo, do kam gre objestnost ljudi, ki sc: pa sicer za solidarnost luhi?
Past na cesti. Krajani Lepe njive so nam pisah, da je v zadnjem času tik nad Pezdelom na cesti proti šoli prišlo do udora, ki je najbrže posledica poškodbe na kanalu. Domnevajo, da je do tega prišlo vsled težkih tovorov, ki so potrebni za gradnjo šole. Poškodba cestišča ni dobro zaznamovana, pa je zato nevarnost nesreče velika. Pripisah so, da je nekoliko nad Gačnikom na isti cesti plaz povzroča poškodbe, ki grozijo varnosti te ceste. Niso pa povedali, če so vse te ugotovitve javili tudi krajevni skupnosti. To bi bila edino prava pot.
Telesna kultura na rešetu
Svet za vzgojo, kulturo in telesno kulturo pri občinski konferenci SZDL v Mozirju je temeljito obravnaval stanje in potrebne ukrepe v telesni kulturi naše občine. Pripravili so gradivo in sklicali posebno problemsko konferenco o nalogah na področju nadaljnega razvoja telesna kulture v občini. Ko so ugotovili stanje, so predlgali ukrepe, ki jih v kratkem povzemamo.
TEZE ZA STALIŠČA IN SKLEPE O NADALJNJEM RAZVOJU TELESNE KULTURE V OBČINI MOZIRJE
1.	Telesna kultura je bila deležna od leta 1973 velike družbene podpore. Iz portoroških sklepov lahko prenesemo bistvo sprejete usmeritve, ki temelji na poglabljanju samoupravnih odnosov na področju telesne kulture in strnemo v dve temeljni akcijski nalogi.
—	še naprej razvijati množično telesno kulturo — rekreacijo v občini Mozirje in to zvrst telesne kulture približati, nuditi slehernemu občanu
—	na področju prednostnih športnih panog bomo postopno ustvarjali pogoje, da bi lahko tisti, ki želijo in zmorejo doseči vrhunske rezultate, to dosegli.
Delegatski odnosi morajo biti temelj samoupravne preobrazbe TK.
2.	Športna rekreacija je najboljša oblika, ker lahko aktivira množice delovnih ljudi. Osnovne naloge na področju rekreativne telesne kulture so:
—	zagotoviti sredstva za izvajanje programa vseh osnovnih telesnokulturnih organizacij v občini
—	vključevanje predšolskih in osnovnošolskih otrok, mladine v usmerjeno izobraževanje ter zaposlene mladine do 27 leta starosti v organizirane oblike množično športno-rekreativne dejavnosti
—	ustvariti možnost za razvoj
športno-rekreativne dejavnosti (kadri, objekti...)
—	razvijati telesno kulturno dejavnost v delovnih orgnizaci-jah
—	povezovati telesno kulturo s sistemom vzgoje in izobraževanja, zdravstvom, politi-čno-kulturnim področjem, informativno dejavnostjo
—	razvijati še naprej hojo, tek, plavanje, kolesarjenje, smučanje, streljanje, razne športne igre z žogo, ostale oblike športne rekreacije
—	v vsaki KŠ določiti nosilca TK dejavnosti
—	preko sredstev javnega obveščanja popularizirati TK aktivnost
—	povečati TK aktivnost med delom, na TRIM stezah, organizirati pohode
—	vključevati več žensk, invalidov in starejših občanov.
3.	Prednostne športne panoge vzpodbujati v mejah naših zmožnosti
—	nogomet ima dobro tradicijo in podporo širšega kroga občanov
—	smučanje ima dobre naravne pogoje, kader, vendar občutno premalo sredstev
—	odbojka mora zajeti čim širši krog ženske mladine
4.	V prihodnjem obdobju moramo imeti večjo skrb za izobraževanje strokovnega kadra, zlasti organizatorje rekreacije.
5.	Osnovno vodilo pri investicijah mora biti vlaganje v objekte tistih KS, ki še nimajo ustreznih TK prostorov in objektov. Žičnica in smučišča na Golteh je že dalj časa pereče vprašanje v naši občini, zato bo treba pospešiti njeno sanacijo. Vlaganje v planinske postojanke, se bogato obrestujejo z vidika SLO. Pospešiti moramo sprejetje prostorskega plana za KS v občini.
6.	Telesna kultura mora še bolj postati skrb slehernega občana, saj mora preiti želja do redne vadbe v zavest vsakega izmed nas.
Paraplegiki v Savinjskem gaju
V programu dela Društva paraplegikov celjske regije so tudi redna mesečna trimska srečanja. Za prvo Srečanje smo si izbrali Savinjski gaj, park vrtnarjev v Mozirju in reči moram, da smo imeli pri izbiri srečno roko. Ne le, da je park izredno' lep in dostopen tudi nam, paraplegikom, celo vreme nam je bilo naklonjeno. Zato smo 24. maja v dobrem razpoloženju doživeli lep in nepozaben dan.
Prisrčen sprejem, ki smo ga bili deležni od strani pionirk mozirske šole ih člana Upravnega odbora, je dal slutiti, da bo naš obisk v Savinjskem gaju nekaj posebnega.
Park smo si ogledali v celoti, marsikdo je bil v njem prvič in lahko rečem, da smo Mi navdušeni. Po ogledu pa smo imeli majhen piknik, kjer smo poskrbeli za svoje želodce. Gostinsko podjetje hotel
NOVA GORICA
Skupina znanstvenih delavcev v ribniškem domu v Savinjskem gaju.
Znanstveniki zbrani v Mozirju
V Mozirju so se zbrali znanstveniki iz vse države pri delu na vegetacijski karti Jugoslavije. Za svoj sedež so si izbrali ribiško hišo v Savinjskem gaju. O delu skupine je povedal dr. Ivo Puncer, da gre za redakcijski odbor medrepubliškega projekta, ki se dela že od leta 1963. Pripravljajo in proučujejo osnove obsežno delo o rastlinskih združbah. To delo ima sicer znanstveni pomen, vendar pa tudi aplikativne možnosti. Tu se misli predvsem na prostorsko urejanje, urbanistične ureditve in podobno. Zajete so gozdna in travniška rastišča. Delo bo temelj ocene bodočih možnosti koriščenja
zemljišč. Redakcijski odbor šteje 16 članov iz vseh znanstvenih institucij v državi. V njem delajo biologi in gozdarji. Vsako leto se sestanejo v drugi republiki, letos so v Sloveniji, kjer dopoldne pripravljajo študijski del naloge, popoldne pa delajo na terenu.
Ko jih je pozdravil predsednik občine Hinko Čop, so izrazili svoje zadovoljstvo nad pozornostjo in povedali, da so nad dolino in posebno nad Savinjskim gajem zelo navdušeni. Poudarili so, da je njihova poglavitna skrb ohraniti ravnotežje v naravi, ki ga civilizacija tako nevarno ogroža.
Kako se gostu (ne)streže
Turist nam je posodilo raženj m kmalu je vabljivo dišalo naokrog. Če se ne bi bali dežja, bi prav gotovo piknik trajal do večera. Razhajali pa smo se z željo v srcu, da še kdaj pridemo v ta lepi košček narave, ki so ga ustvarile pridne roke Mozirja-nov.
Naj se v imenu vseh članov Društva paraplegikov celjske regije, ki so büi v gaju, najtopleje zahvalim za pomoč in sodelovanje vsem, ki so pripomogli k uresničitvi našega obiska v parku, posebno pa še Upravnemu odboru Savinjskega gaja in tov. Miklavc Vladotu, tov. Pavli Trogarjevi in Gostinskemu podjetju hotel Turist Pa seveda mozirskim prijateljem, ki so neutrudno skrbeli za raženj in lepo dišeče čevapčiče! Hvala!
MARIKA ŠERBELA -RUPNIK
Jugoslavija
Tega je že davno, davno —
ko smo z veseljem prišli v hotelsko restavracijo Turista v Moziqu. Danes to vsekakor ne bi mogli reči, saj je prvi vtis, da gostov sploh ne želijo. Pa pojdimo lepo po vrsti:
Bilo je nekega popoldneva, zadnje dni v maju. Kljub malo skisanemu vremenu smo si zaželeli osvežitve s točenim pivom. Gospodarji restavracije smo bili samo gostje, saj strežnega osebja ni bilo videti na obzorju. Pa tudi kazalo ni na kakšno izboljšanje. Kdor čaka, ta dočaka... tudi prihod natakarja, ki pa nikakor ni bil pri volji, da bi postregel najprej goste, ampak je z vso vnemo pričel pospravljati mize, pri katerih so pred nekaj časa gostje odšli. Ko je le „prihitel” mimo nas, smo hoteli naročiti željeno pijačo, vendar iz vsega skupaj ni bilo nič. Pokarani, da se nam nikamor ne mudi in da še sploh na vrsti nismo, smo čakali naprej. Po nekajkratnih ponovnih poskusih smo prišli na vrsto in lahko naročili eno
r KITZKZ MOZIRJE TOZD Blagovni promet	
razpisuje javno licitacijo za prodajo sledečih osnovnih sredstev: izklicna cena	
1. motor TAM 125 (1 kom)	5000-
2. Fiat ZASTAVA 430 T (1 kom.)	10.000.-
3. Kamion TAM 110 kiper (1 kom.)	120.000.-
4. motorna žaga JONSEREDSS (1 kom)	1.000-
5. trosilec umetnega gnoja (2 kom.)	100.-
6. kultivator VOGELNOT (2 kom.)	100.-
7. brana z drobilnim valjem (2 kom.)	3.000.-
8. brana kolutasta (1 kom.)	1.000.-
9. plug KOMET (2 kom.)	500.-
10. plug dvobrazdni Ferguson (2 kom.)	800.-
11. nakladalec TEŽAK (2 kom.)	1.000.-
12. hladilnik Gorenje (1 kom.)	300.-
13. kombiniran štedilnik (2 kom.)	800.-
14. hladilna omara (1 kom.)	1.000.-
15. peč KREKA (1 kom.)	800.-
16. kamion EMO (1 kom.)	500.-
17. kuhinjski element (1 kom)	200.-
18.	litoželezne 0 52 (dimnik) (5 kom.) 19.	traktor IMT 540 (1 kom.) 80.000-	500.-
Licitacija bo v sredo dne 9. 7. 1980	ob 10. uri na
kmetijskem obratu v Rečici ob Savinji.	Ogled strojev in
plačilo 10% varščine je možno eno uro licitacije.	pred pričetkom
v.			)
Na podlagi 6. in v zvezi z 8. členom pravilnika o delovnih razmerjih Trgovske delovne organizacije „Savinja" Mozirje Komisija za delovna razmerja delovne organizacije, glede na plan delovnesile, po sklepu seje z dne 26. 5.1980
Objavlja
prosta deta in naloge za:
v poslovalnici 3 Zelenjava v poslovalnici 10 Železnina
veliko in dva mala piva. Toda kaj, ko je natakar prinesel kar dva velika in dva mala. Po protestu, da nismo tako naroči li, smo bili kregani, da si neprestano nekaj novega izmišljamo, zraven pa „dobronamerno” napotilo, da če nam kaj ne paše, lahko gremo piti pivo tudi v pivnico. Kakor koli smo računali, smo vedno prišli do zaključka, da bi bilo takšno pivo predrago, saj pot v Celje in nazaj tudi ni zastonj. Sploh pa si kaj takega ne moremo privoščiti v času štednje z gorivom. V naši občini bomo pač morali piti pivo do nadaljnega v prostorih, ki so za to na razpolago in kljub veliki želji natakarja, da bi imel čim manj dela, prihajati še naprej v to restavracijo, čeprav bi včasih z veseljem šli kam dragam.
Za konec pa samo še želja, da bi büo takih primerov res malo. Prav neprijetno se počutiš, ko prideš v lokal, pa dobiš občutek, da bi bilo bolje, ko te ne bi bilo. T0MAŽ KRIŽNIK, VERA SLOKAN, MARIJA CIGALA
Lenega prodajalca Mozirje;
2.	Enega prodajalca Rečica ob Savinji;
3.	Enega skladiščnega delavca v poslovalnici 4 Trgovski dom Nazarje;
4.	Enega delavca za dela in naloge v računovodstvu delovne organizacije.
Poleg splošnih pogojev morajo kandidati izpolnjevati še naslednje zahteve:
Pod 1.: da je KV prodajalec, živilske ali mešane stroke in da ni zdravstvenih zadržkov za delo v živili;
Pod 2.: da je KV prodajalec, tehniške ali mešane stroke;
Pod 3.; da ima najmanj 6 razredov osnovne šole, da je fizično močan in da ni zdravstvenih zadržkov za delo z živili; Pod 4.: da ima končano srednjo ekonomsko ali drugo srednjo šolo po možnosti z nekaj prakse.
Pismene prijave z dokazili o izpolnjevanju objavljenih pogojev sprejema splošna služba Trgovske delovne organizacije „Savinja" Mozirje.
Delo pod 1., 2. in 3 bo sklenjeno za nedoločen čas s polnim delovnim časom in s poskusnim delom dva meseca. Delo pod 4 pa za določen čas 9 mesecev, zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca, s polnim delovnim časom.
Prijave je treba vložiti v 15 dneh od dneva objave.
O rezultatu prijave na objavo bodo kandidati obveščeni najkasneje v 10 dneh po preteku roka objave.
KOMUNALNO PODJETJE MOZIRJE p. o. Mozirje
Po sklepu komisije za delovna razmerja
OBJAVLJAMO
in vabimo k sodelovanju izvajalce za naslednja dela in naloge:
1.	KLJUČAVNIČARSKA DELA - tri izvajalce pogoj:
—	poklicna šola kovinarske stroke —2 leti delovnih izkušenj
2.	VODOVODARSKA DELA - dva izvajalca pogoji:
—	poklicna šola kovinarske stroke
—	2 leti delovnih izkušenj
3.	KLEPARSKA DELA - dva izvajalca pogoji:
—	poklicna šola kovinarske stroke
—	dve leti delovnih izkušenj
4.	MANJ ZAHTEVNA KLJUČAVNIČARSKA DELA - pet
izvajalcev
pogoji:
—	popolna ali nepopolna osnovna šola
—	dve leti delovnih izkušenj
Delo združujemo za nedoločen čas, s polnim delovnim časom.
Pisne prijave naj kandidati pošljejo v 15 dneh po objavi, v splošno kadrovski sektor delovne organizacije.
SKUPŠČINA OBČINE MOZIRJE
Komisija za izbor kandidatov za podelitev občinskih priznanj
poziva
vse gospodarske in druge organizacije, delovne skupnosti, družbenopolitične organizacije in društva, krajevne skupnosti ter posamezne občane k vložitvi predloga za podelitev
OBČINSKIH PRIZNANJ V LETU 1980
Občinska priznanja so namenjena za izjemne dosežke s kateregakoli področja družbenih ali gospodarskih dejavnosti na območju občine Mozirje.
Priznanja, ki se slovesno podeljujejo vsako leto na občinski praznik so klasificirana po naslednjih stopnjah:
1.	naziv častnega občana občine Mozirje
2.	domicil občine Mozirje
3.	plaketa občine Mozirje
4.	denarna nagrada občine Mozirje
Predlog za podelitev naziva častnega občana občine Mozirje daje Občinska konferenca SZDL občine Mozirje.
Predlog za podelitev domicila občine Mozirje daje Občinski odbor ZB NOV občine Mozirje.
Predloge za podelitev plaket in denarnih nagrad lahko da vsaka fizična ali pravna oseba občine Mozirje.
Komisija sprejema predloge, dokumentacijo in obrazložitev do 10. avgusta 1980.
Predloge s prilogami je treba pravočasno poslati na naslov: SKUPŠČINA OBČINE MOZIRJE, Komisija za izbor kandidatov za podelitev občinskih priznanj.
Ljubno praznuje
Le redko se v nekem kraju nabere toliko prilik za praznovanje, kot se je tokrat na Ljubnem. Krajevni praznik, ki ga sicer praznujejo v spomin na prvi partizanski napad, na takrat močno okupatorsko postojano, so letos prestavili, da bi lahko skupaj obudili spomine na 50 let od kar se na Ljubnem igra redno nogomet, obletnica pa je tudi prve tekme nogometašev—partizanov na osvobojenem ozemlju. Vsako leto se torej spominjajo tiste noči, ko je od 18. do 19. maj 1942. I. Savinjska četa s pomočjo ilegalcev napadla utrjeno Ljubno. Sredi okupirane domovine je takrat na Ljubnem zaorila domača in partizanska pesem. Množično so odhajali v partizane. Napad je pomenil usodno prelomnico v zavesti naših ljudi.
Ivan Ermenc prvi nogometaš
*
m

,
■
- ^ : • • •
. :,
f:\V- ..
IVAN ERMENC je bil prvi, ki je na Ljubno prinesel nogometno žogo. Od takrat je minilo pol stoletja in sam pravi, d a so spomini nekoliko zbledeli. Njegovo pričevanje je seveda kljub temu nadvse zanimivo in velja mu prisluhniti.
„Ljubenski fantje smo nogometno igro spoznali kot dijaki in študentje v Šoštanju, Celju in Ljubljani. Navduševali smo se nad njo, priložnosti, da bi kdaj lahko udarili po okroglem usnju, pa so büe presneto redke. Tako je naneslo, da sem v Celju kupil pravo nogometno žogo in jo prinesel na Ljubno. Časi so bili pač takšni in žoga je bila takrat na vasi prava atrakcija. Pravega, resničnega navduše nja m manjkalo že kar na začetku. Žogo smo pričeli nabijati na Forštu kjer je nogometno igrišče še danes. In kako smo jo brcali! Poznali nismo nobenih pravil, „igrali“ smo brez kakršnegakoli sistema. Najboljši je bil tisti, ki jo je najmočneje udaril, da je odletela kar najbolj daleč, ali kar se da visoko. Gola seveda ni bilo in niti rti bil pomemben. Brcali smo bosi ali v čevljih in ker smo po žogi tolkli z vso močjo so se ti čevlji spredaj kaj radi odpirali. V tem primem, je bila možna samo rešitev — odprtino smo zvezali z vrvico in brcali naprej.
Zgolj pri nabijanju žog nismo ostali dolgo. Naši študentje so se seznanili s pravili nogometne igre in prvi, la je uvedel nekaj reda je bü Franc Druškovič. Igrati smo pričeli tudi na gol.
Med tem časom prva žoga seveda ni zdržala, zato smo zbrali denar in Hipili novo. Se stavili smo tudi ekipo in ker so v tem času nogomet igrali tudi v Mozirju smo si oboji zaželeli tekme. Prvo srečanje smo z Mozirjem odigrali v jeseni leta 1930. Sam na tej tekmi nisem igral. Bil sem poškodovan in sem zato odigral vlogo stranskega sodnika, rezultata te tekme pa se žal ne spominjam več.
Sam sem pozneje zaradi huše poškodbe in bolezni prenehal igrati, dejavnost okrog te žoge pa je vodil Franc Šerbela, čeprav sam ni igral. Leta 1933 smo na takratnem igrišču s prostovoljnim delom podrli nekaj dreves in igrišče je vse bolj dobivalo pravo podobo. Odpora seveda še vedno ni manjkalo, vendar je bilo navdušenje za igro večje in nogomet je postal na Ijubnem popularen vse do današnjih dni. Do druge svetcv-ne vojne smo odigrali še precej tekem in visoko zmagovali, privoščili pa smo si tudi smešne predstave, kot je igra z metlo ter pri tem pobirali prostovoljne prispevke. Spominjam se tudi, da sta bÜa poleg številnih drugih krajanov ob igrišču stalno tudi Jože Plesec in Stanko Remic, ki sta žogo brcnila sicer bolj poredko, bila pa sta vedno pri roki, ko je bilo treba zakrpati počeno žogo. Res veselo in zanimivo je bilo v tistih časih, spomini pa so v vseh teh desetletjih že precej zbledeli”	j. p.
Slavili dan mladosti
Veliko je bilo prireditev, ki so letos obeležile dan mladih. Na vseh šolah so pripravili slovesnosti ob sprejemu pionir-iev v mladinsko organizacijo. Skrbno pripravljeni kulturni programi so popestrili slavja.
Izlete v naravo, športne igre in še marsikaj so organizirali po šolah. Občinska strelska zveza pa je pripravila skupaj z občinsko konferenco ZSMS množično strelsko tekmovanje v Mozirju. Zelo je uspela pevska revija mladih grl v Gornjem gradu. To je tudi letos pripravila zveza kulturnih organizacij v naši občini. Tekmovanja v prvi pomoči so izrednega pomena in so tudi odlično uspela. Torej vrsta dejavnosti, ki naj ne odlikuje le mladih. Gre za to, da se marsikaj privzgoji in preide v navado in običaj!
Posebno pa moramo pohvaliti prireditev, ki so jo pripravili na šoli na Ljubnem. Res so se izkazali. Na	,borštu“ se je
zbralo veliko gledalcev in seveda še več nastopajočih iz vrst šolaijev. Številna udeležba krajanov priča o dobrem slovesu šole.
Odzvali so se vabilu šolskega kolektiva in z velikim odobravanjem nagradili nastopajoče. Takšna povezanost šole in kraja je lahko vzor. Najprej so se poklonili spominu na nepozabnega predsednika Tita. Uvodne besede je povedal Jože Prislan, ravnatelj šole. Poudaril je neomajno pripadnost mladega rodu mislim in dejanjem Tita. Nato so se zvrstile točke pestrega programa, tako pevskega, kot telovadnega. Vmes pa so opravili slovesen sprejem pionirjev v mladinsko organizacijo.
50 let nogometa na Ljubnem
Prvi začetki nogometne igre na Ljubnem ob Savinji segajo v čas nekoliko pred letom 1930 vendar o tem obdobju ni na voljo natančnejših podatkov. Dejstvo pa je, da so se prebivalci Ljubnega za igro navdušili v tem letu in v jeseni odigrali pivo nogometno tekmo z moštvom Mozirja. Vse do druge svetovne vojne so nogometaši Ijubnega več ali manj redno igrali nogometne tekme z moštvi iz sosednjih kajev Savinjske doline.
Med drugo vojno je delo v klubu seveda zamrlo, vendar velja predvsem poudariti dejstvo, da sta v septembru leta 1944 moštvi 4. operativne cone in 14. divizije na ljubenskem igrišču odigrali prvo nogometno srečanje na osvobojenem ozemlju. Obletnico tega dogodka smo na Ljubnem pred leti že proslavili, ob letošnjem slavju pa bomo ob igrišču odkrili tudi spominsko obeležje. Nogometne igre ni manjkalo tudi v prvih dneh po osvoboditvi. Med drugim so ljubenski nogometaši leta 1945 odigrali srečanje z nogometaši Voivodinske brigade in tudi slavili zmago.
Športno društvo smo na Ijubnem ustanovili leta 1947. Dali smo mu ime GOZDAR in v njegovem okrilju so poleg smučarjev in smučarskih skakalcev tekmovali tudi nogometaši. Me d največje uspehe v tem času
in tudi sicer sodi uvrstitev v četrtfinale tekmovanja za pokal marša la Titana področju Slovenije. Nogometaši takratnega Gozdaija so klonili šele proti Milicionaiju v Ijubljani, pred tem pa izločili nekaj znanih moštev.
Leta 1964 se je društvo preimenovalo v TVD Partizan in v okviru tega društva so nogometaä kot sekcija delovali dalje do leta 1975. Takrat je nad njimi prevzelo pokroviteljstvo podjetje Gradbenik in pod tem imenom nogometaši nastopamo še danes. Vsa povojna leta smo nastopali v celjski nogometni podzvezi in bili vedno med najboljšimi. V letu 1976 smo osvojili jugoslovanski nogometni pokal na področiu celjske nogometne podzveze, omeniti pa kaže še nekatere druge tradicionalne prireditve.
V splet prireditev ob vsakoletnem Flosarskem balu na Ljubnem sodi tudi nogometna tekma. Ob tej priložnosti so doslej na Ljubnem gostovala' moštva Dinama, Rijeka, Olimpije, Maribora, Mercatoija, velenjskega in trboveljskega Rudarja in nekatera druga, kar je nedvomno velik prispevek k popularnosti nogometne igre na našem področiu. Že pred leti smo navezali športne in prijateljske vezi z zamejskimi Slovenci iz Železne Kaple. Vsako leto odigramo srečanje z njimi na našem in njihovem igrišču. V športnem pogledu smo bili sicer veliko uspešnejši, veliko pomembnejše od tega pa je krepitev in poglabljanje stikov s Slovenci onstran meje.
S spremembami v tekmovalnem sistemu je delo NK Gradbenik nekoliko zastalo, vendar
Smeli načrti v krajevni skupnosti
V krajevni skupnosti z veseljem poudaijajo, da so obsežni srednjeročni načrt uspešno uresničili, pri tem pa velja pohvaliti visoko raven pripravljenosti krajanov, da družno rešujejo vse probleme.
Uspehov in dejavnosti je seveda več, precej pa je tudi nalog in načrtov. Dosedanji uspehi so obveza več in v krajevni skupnosti Ijubno tudi načrtovanja niso prepustih naključju Poleg dokončnega oblikovanja srednjeročnega načrta bodo veliko pozornosti namenili izdelavi prostorskega načrta in urbanistične dokumentacije. Okrepili bi radi delo delegacij ter povezavo med njimi in ostalimi krajevnimi dejavniki. V delo krajevne skupnosti želijo vključiti kar največje število krajanov.in doseči, da bo sleherni med njimi začutil in' prevzel odgovornost za odločitve in uresničevalce nalog.
Največ konkretnih nalog so
si razumljivo zadali na področju komunalnega gospodarstva. Redno vzdrževanje cest, mostov, parkirišč in zelenic je stalna naloga, prav tako kot nenehna skrb za lepo okolje. Veliko naporov je bila deležna gradnja ceste proti Rastkam, letos pa bi radi opravili še vsa pripravljalna dela za izgradnjo avtobusne postaje in spremljajočih prostorov. Precej je tudi' nalog na področju širitve telefonskega in vodovodnega omrežja in še bi jih lahko naštevali. Ob tem ne bi kazalo pozabiti uspehov in načrtov vaškega odbora v Radmirju, ki resnično tehtno dokazuje opravičenost svojega obstoja. Tudi tu jim namreč ne manjka uspehov in nalog, so pa v pretežni meri podobne nalogam celotne krajevne skupnosti. Vsi ti uspehi in delovna zagnanost so zagotovilo dobrega prihodnjega dela in porok lepšega jutrišnjega dne.	j p
Ovčereja drugače
Nogometno moštvo po tekmi jeseni 1944
izključno v tekmovalnem pogledu. Vse prej naštete oblike ■ udejstvovanja smo namreč obdržali in jih tudi okrepili. Člani so vsako leto tekmovali v občinski rekreacijski ligi in bili vedno najboljši, lani so prvo mesto osvojili celo brez poraza. V okviru NK Gradbenik trenutno delujejo članska, mladinska, kadetska in pionirska ekipa. Igralcev za prvo selekcijo ne manjka in so osvojili tudi prvo mesto v občinski ligi. Tretja selekcija, poleg mozirske, zasto-■ pa Gornjo Savinjsko dolino v področni ligi. Oblikovana je tudi mladinska ekipa, najboljši naši mladinci pa tekmujejo za Gomjesavinjsko selekcijo El-kroj. Enaka ugotovitev velja tudi za člane, saj najboljši prav tako tekmujejo za selekcijo. Lepe uspehe dosegamo tudi v letošnjem tekmovanju za jugoslovanski nogometni pokal.
Dejavnosti je torej dovolj, kljub temu pa zanimanje za nogometno igro v naše m kraju in v njegovi okolici močno presega obstoječe oblike. Letos slavimo torej 50-letnico nogometa na Ljubnem. Slavje ob tem jubileju bomo združili z obletnico prve nogometne tekme na osvobojenem ozemlju, praznovanju pa se bodo pridružili tudi vsi prebivalci naše krajevne skupnosti, ki bo ob tej priložnosti proslavila svoj krajevni praznik.	J. P.
Marsikdo je presenečen, ko zagleda v Vologu trop ovac, ki se pasejo v sodobno urejenih čredinkah. Običajno smo bili deležni takšnega pogleda nekoč v planinah. Prav zato je kazalo povpraša ti kaj več. Prijazno je razlagal Franc Zagožen o tem kako je prevzel doma posestvo, pa čeprav se vozi v' službo v Ijubljano. Tako smo zvedeli, da imamo v dolini univerzitetnega profesoija agronomije dr. Franca Zagožena, Id kmetuje na zemlji svojih prednikov. Ker se znanstveno ukvarja z ovčjerejo in populacijsko genetiko, se je tudi odločil za nakup tropa ovac. Uredil je vrsto čredinskih pašnikov in pripravil vse za tovrstno živinorejo. Torej gre za neke vrste preusmeritev posestva, ki meri kakih 9 ha obdelovalnih površin. Namerava imeti okoli 100 ovac, vendar se dobre Živah še težko dobijo. Dva izdelka sta pri tem zanimiva. Gre za meso in pri mlečnih tipih za mleko. Prav zanimivo je bflo poslušati razglabljanje o prednostih jezersko-solčavske pasme, ki da je zelo donosna prav zaradi rednega gonjenja in-tako številnega potomstva. Govor je o mesnem tipu ovce. Ker pa žeh s selekcijo pridobiti takšne živali, ki bodo pretežno dale dvojčke, je dr. Zagožen nabavil ovna ruske pasme Ro-
manovski. Tako se kažejo že prvi uspehi. Povprečno število jagnedi je pri tem tipu 2,7, kar je seveda glede na veliko povpraševanje po ovčjem mesu na trgu zelo zanimivo. V Rusiji uporabljajo to pasmo za pridelovanje krzna. Pregonske pašnike ima tako urejene, da v njih tudi kosi, kar pomeni, da iz njih dobiva krmo za zimo. Glede
volne pa meni dr. Zagožen, da trenutno še ni urejeno stanje na trgu. Zanimivo je prodajati predeno volno, medtem, ko se prodaja volne po striženju ne izplača. Ko nanese beseda na stanje v ovčjereji pri nas v dolbli, meni dr..Zagožen, da bi jo kazalo pospeševati, saj so zato dani pogoji. Predvsem je škoda, da niso pašniki bolje izkoriščeni. Pa tudi iz razlogov prehrane v izjemnih primerih bo potrebno glede tega kaj več storitL
Mojster poklica, ki že izumira
Nedaleč od Gornjega grada živi v preprosti leseni hiši, nekoč zelo znan tesarski mojster Jakob Štor-gelj. Njegov dom nosi hišno številko Lenart 32. Živahno pripoveduje o svojih mladih letih, ko se je učil pri
Jakob Štoigelj
stricu v Gornjem gradu tesarstva. Pri njem je pozneje tudi delal. Delali so kozolce, mline, žage, mline na turbine, kašče, kozolce, jezove, stope in še marsikaj. Ko je obujal spomine kako so delali, jc povedal, da je delovni dan označila zjutraj jutranja zarja, njegov konec pa večerna, ali bolje — delali so od jutra do noči. Seveda takrat ni bilo strojev, delali so ročno. Laliko si predstavljamo- kako so morali pri
svojem poslu biti spretni, če samo pomislimo na zahtevno opremo mlina. Ta krat so tesarji naredili tudi najbolj zahtevne strojne dele, vse je bilo iz lesa. Kot primer je povedal! mojster Stcrgelj, da so delali prenosna k lesa (kamprad) iz hrastovine, zobci na njem pa so bili iz gabrovega lesa. Običajen mlin je delalo šest tesarjev kakih štirinajst dni. Samo vodno kolo, s tremi metri premera je zahtevalo dvanajst „šihtov”. Ko smo mojstra pobarali kdo jih je zjutraj zbudil na delo, je šegavo dejal: ,,Ko je svit poknil, smo šH delat”. Jakob Storgelj je kot dober mojster svojega poklica znan v Savinjski in Zadrečki dolini, pa tudi na Kranjskem. Takoj po vojni je bilo mnogo domov in gospodarskih poslopij v Zadrečki dolini požganih. Enaka usoda je doletela številne domove v ostalih predelih Savinjske doline. Tesarskega dela je bilo ogromno. Jakob Storgelj se je takoj vključil v obnovitveno zadrugo in s svojim znanjem pomagal, kjer se je le dalo. Tesaril je 36 let, sedaj pa zaradi svojih skoraj osmih križev, ki jih že nosi, dela ne zmore več. Ke r je njegova pripoved bila zelo zanimiva, bomo napisali v prihodnji številki še nekaj o gradnji kašč, premikanju kozolcev in o domačih izrazih, ki so jih takrat tesarji uporabljali. Jakob Storgelj'
.«epozabni sp
Ni mnogo ljudi, ki bi imeli tako neposredne spomine na našega predsednika Tita, kot jih ima Jože Celinšek iz Spodnje Rečice. Globoko se je zamislil, ko je pričel obujati bogate spomine iz časov njegovega službovanja na Brionih. Kpt častnik je bil vključen v gardijski mornariški odred, ki je skrbel za zavarovanje.
Njegova zgodba se začne v partizanih, ko je kot mlad borec v zaščitni brigadi Glavnega štaba Slovenije skrbel za varnost Borisa Kidriča. Pq končani vojni je bil poslan v šolo obalnega topništva v Divulje. Nato ga je službena dolžnost vodila po raznih krajih vzdolž obale. Spominja se na težke pogoje, ki so bili predvsem v tem, da je obalno topništvo največkrat postavljeno v oddaljenih predelih Dalmacije. To življenje je terjalo marsikatero odrekanje. Vendar je z dobro voljo in zavestjo, da je vse to nujno, nekako Šlo. Pozneje je Jože Celinšek skužboval na rušilcu Triglav. Tam ga je našlo povelje, da je premeščen v mornariški gardijski odred. Kot se spominja, je bilo to zanj veliko presenečenje in hkrati veselje. Že od nekdaj si je želel videti od blizu maršala Tita. Želja se je uresničila. Pa kljub veselju ni bilo lahko prevzeti tako odgovorne naloge, kot ga je čakala na Brionih. Zpto je prišel tja z mešanimi občutki Po drugi strani pa je büo zanj izkazano zaupanje nekaj velikega. Na Brionih je bilo toliko naravne lepote,
da je vse to vplivalo na Celinska kot balzam. Pisalo se je leto 1963, ko je pričel z nalogami zavarovanja. Ostal je 11 let, kdo bi si mislil, je ob tem dejal Jože Celinšek.
Med opravljanjem dolžnosti je bilo nešteto prilik videti predsednika v zasebnem in uradnem življenju. Predvsem me je prevzel svojstven občutek, da je vse nekako domače, vzdušje v okolju maršala je büo vedno sproščeno. K temu je največ pripomogel on sam. Tako smo nekoč praznovali dan armade. Naša želja je bila, da se udeleži tega slavja tudi vrhovni poveljnik Tito. Nismo se dosti nadejali, da bo utegnü, ker je tistega dne imd mnogo sprejemov in dolžnosti Zato je büo veselje še večje, ko je nenadoma vstopil. Takoj se je v ključü v družbo in v šali dejal, da se ob prazni mizi slabo zabava. Ko smo ga pričakovali, smo namreč pospravüi mizo. Naše zadržano obnašanje je kmalu postalo sproščeno! Maršal je imel tako privlačen in sproščen način občevanja z nami, da je moralo postati vse dobro razpoloženo. „-Nalezli” smo se dobre volje, kot se to rado reče. Prva pesem je že ugasila zbor. Ko smo videli, kako rad poje Tito, smo seveda peli in peli Ob tem je izrazil začudenje, da mi mornarji tako lepo pojemo.. . se spominja Jože Celinšek. S smehom na obrazu je še dodal, da je zanj presenečenje, ko njegovi mornarji pojo tako ubrano,
saj je to sicer znano za naše poklicne pevce... Tito je nadvse ljubil narodno pesem, vedno znova je začel kakšno iz domačih logov. Kljub velikim naporom tega dne, je Tito ostal z nami do pozne ure.
Sreča prevzema Jožeta Celinška, ko nadaljuje s spomini na dni, ko je bü v bližini predsednika Tita. Doživeto pripoveduje, kako se je predsednik zanimal za vse kar se je v okolici dogajalo. Sadovnjaki, vrtovi, živalski vrt in še mnogo tega je büo, za kar je sam skrbel. Vsako spremembo je takoj opazil. Ko so sadna drevesa rodüa je namenü nekaj sadja bolnici otrok na Rijeku Nekoč, ko je nenadoma nastopil mraz, je celo iz Beograda telefoniral, če je poskrbljeno za živali, da ne bodo trpele mraza. Ko je prišla trgatev je sam vodil dela, pomagali pa so njegovi prijatelji Na sploh bi lahko trdü, pravi Jože Celinšek, da Tito ni prenašal odmaknjenega življenja. Se tiste redke proste ure je rad fotografiral, razvijal in kopiral, rad je delal v delavnici in velikokrat sem ga opazoval, ko je pod sončnim dežnikom urejal svoje fotografije.
Pogovor bi lahko trajal ure in ure, toliko je büo spominov... Ob koncu je dejal Jože Celinšek, da je toliko neizmerno veliko tega kar ga veže v spominu na Tita. Toliko da bi lahko napisali knjigo. Ob vsem tem, pa je büo čutiti, kako globoka zvestoba veje iz vsake besede, iz vsakega stavka...
¥
*
*
¥
*
¥
i
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
$
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
*
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
¥
*
★
★
★
★
★
★
*
★
*
★
★
★
★
S
★
!
i
★
*
★
*
★
★
*
★
i * ★ ★ * ■ ★ * ★ *
Znanost mladini
Vsako leto prirejajo za dijake višjih razredov gimnazij občinska in republiška srečanja mladih literatov. Letos sem na priporočilo prof. Božene Orožen tudi jaz sodelovala. V razgovoru z njo sem se navdušila za nalogo, ki bi osvetlila mozirskega pesnika in publicista Žigo Laykaufa. To sem storila tembolj rada, ker se o njem tako v domačem kraju, kot tudi v širši javnosti malo ve. Najprej sem zaprosila za pomoč Aleksandra Videčnika, ki. je zbral razpoložljivo gradivo o tem zanimivem človeku. Vedela sem torej, da Laykaufova literarna dediščina še ni raziskana. Ob tem sem se zavedala, da je moje znanje prešibko, da bi lahko ovrednotila delo Mozirskega. K sreči imamo v Mozirju že arhiv v okviru kulturne skupnosti, kjer je marsikaj shranjenega. Tako mi je bilo lažje. Pri tem pa so mi pomigali še prof. Vlado Novak iz celjske študijske knjižnice, Terezija Sirko ter Amalija Cajner, ki se Laykaufa še spominjata.
Kdaj hitreje do Velenja?
Z nadaljevanjem gradbenih del na Šaleški magistrali iz Velenja do vasi Gorenje (pozneje do Letuša) so se obeti, da bo cestna povezava med občinama kmalu posodobljena in skrajšana, spet začeli uresničevati. Zamujanju rokov izvajalcev so bili vzroki kar številni. Zmanjkalo je sredstev, teren se je izkazal za zahtevnejšega od predvidevanj, velika ovira je bilo skladišče eksploziv RLV Velenje (sedaj je končno že prestavljeno) ter neizkušenost izvajalcev pri zahtevni gradnji.
Do konca del na trasi je dokončati še kilometrski odsek iz Lokvice do Skomega (lotili so se že tudi tega dela), ter nekaj sto metrov s priključkom na cesto med Šoštanjem in Velenjem v Pesju. Preko 160 miljonov porabljenih sredstev ni zadostovalo za investicijo (z zamujanjem se stroški dvignejo), zato bo potrebno zbrati še dobrih 30 milijonov, da bi do občinskega praznika (8. oktober) občine Velenje predali cesto namenu.
Številni delavci in drugi občani mozirske in žalske občine, ki na „črno” že uporabljajo skrajšano cestišče, so izmerili, da bo pot do delovnih mest krajša za cca 5 km, predvsem pa varnejša in udobna. V času, ko je uradno promet še prepovedan, pa obstaja velika nevarnost za nesreče, ker so na cestišču gradbeni stroji, neurejeni robniki, šoferji pa si dajo duška na plinu. Ce zanemarimo možnost obračuna z zakonom, je gotovo vredno počakati še kakšen mesec, ko bo cesta nudila varno potovanje.
JOŽE MIKLAVC
V nalogi sem poskušala predstaviti Mozirje v času Laykoufovega ustvarjanja. Pestro je bilo njegovo življenje in njegov publicistični ter prevajalski delež v naši literaturi. Ob tem se zavedam, da je ostalo mnogo tega še neobdelanega, vendar menim, da je prvi korak storjen. Laykauf zasluži vsekakor več pozornosti in tako sem spoznala kako je bilo, da smo se ga v Mozirju spomnili vsaj s spominsko ploščo.
Nalogo sem javno zagovarjala v okviru dnevov mladih raziskovalcev v Celju. Zanjo sem prejela plaketo in lepo denarno nagrado. Udeležila pa sem se tudi republiškega srečanja znanost mladini v Ljubljani. Sicer pa, morda kdo o Laykaufu še kaj ve, morda so še kje kakšni njegovi zapisi. Vse to spada v mozirski arhiv.
DAMJANA OVSEC
Delavec -
Marsikje v naši občini je opaziti likovna dela samorastnika Antona Veneka iz Spodnje Rečice. Posebno zanimanje je vzbudila skulptura planinca pred osnovno šolo v Gornjem gradu. Venek je mlad delavec, zaposlen v Glinu v Nazarjah. Kako je pravzaprav začel s kiparstvom. Ni se šolal kot pravi sam, pač pa ga je že od malih nog veselilo oblikovanje lesa. Ko je delal v tujini, se je pričel resneje ukvarjati s tem in iz te dobe so tudi njegove prve stvaritve. Takrat je imel priliko nakupa orodja in že prvi poskusi so bÜi obetavni. Prvi začetki že v otroški dobi so bolj slikarski, kot kipar&L Sčasoma se je v njem razvil poseben odnos do kiparskih del v lesu. To je nekaico že v rodu, saj se tudi njegov brat ubada s tem. Ko smo gledali njegova dela na ljubljanski razstavi „Po poteh partizanskih kurirjev”, se nam je nehote porodfla misel in vprašanje zvedeti kaj več o Antonu Veneku.
v svojem domu v Spodnji Rečici ima številne primerke lastnega slikarskega in kiparskega dela. Z dletom v roki smo ga našli ob novo nastajajoči skulpturi. Tudi to delo kaže sledove žalosti in trpljenja. Na vprašanje kaj ponazarjajo njegovi liki, je Anton Venek povedal, da mu izredno leži prikazovanje temačne strani življenja. S svojimi deli želi opozoriti na socialne krivice v svetu. V tujini, pa tudi pri nas se najdejo primeri, ki curecega človeka navdihnejo za take stvaritve.
/-------------------'N
Urednikova
beseda
'it
Kot že mnogokrat, nam je tudi tokrat zmanjkalo prostora za vse kar so nam naši dopisniki napisali. Oproščamo se. V naslednjih novicah bomo skušali nadoknaditi.
Imeli smo tudi namen objaviti vse fotografije osmošolcev, pa jih bomo prihodnjič. Tudi o Ljubnem smo pripravili več. Smo pa pričeli z zapisom Antona Ikovca v nadaljevanjih. Vsem, ki tokrat niso vključeni s svojimi sestavki se oproščamo. Saj je kar razveseljivo, da je odziv med našimi občani takšen. Torej, česar ni danes v novicah, bo pa prihodnjič.
kipar
Istočasno pa pove, da še vedno nekoliko tava in se še ni našel popolnoma v likovni izpovedi. Zanimivo je, da rad slika bolj vesele prizore, medtem koje pri oblikovanju lesa obratno. Najuspešnejši so tisti primerki, ki so spontani po njegovi zamisli, medtem ko se tako imenovanih „naročil” izogiba. V njih pač umevno ne more tako sproščeno izražati sam sebe. Zeli pa kljub vsemu ostati samorastnik in nima veselja do vključevanja v strokovne kroge. Morda bo prav zaradi tega ostal veren svojim podobam o svetu in življenju.
r
„Savinjske novice” izhajajo mesečno — Izdaja SO in delovne organizacije občine Moziije — Urejuje uredniški odbor — Glavni in odgovorni urednik Aleksander Videčnik — Tehnični urednik Niko Kupec — Uredništvo in uprava: Mozirje 175, telefon: (063) 830-017 — Žiro račun pri SDK ekspozitura Mozirje številka 5076-637-56 — Savinjske novice, glasilo SO Mozirje — Rokopise, objave in oglase za vsako številko sprejemamo do 20 .v mesecu — Stavek, filmi in prelom ČZP Dolenjski list Novo mesto — Tisk na rotaciji Ljudske pravice v Ljubljani — Po mnenju IS SRS, Sekretariata za informacije (št. 421 1/72 z dne 9. maja 1973) je časopis oproščen davka na promet proizvodov.
(Po pripovedovanju Alojza Robnika, Kovnika iz Podvolovljeka)
Piše: ANTON I KOVIC
ca pri Zagrebu do Bihača
Bila je sobota, petega aprila 1941, ko sem prispel v Mičevec pri Zagrebu. Zvečer sem dobil uniformo, nato pa odšel na nek hlev, kjer sem prespal še v svoji obleki. Šele zjutraj sem oblekel uniformo.
Ko so istega dne nemški avioni napadli Zagreb in ga bombandirali, smo bili v bližini letališča. Komandant je ukazal premik proti Bosni in transportni vlak nas je okrog štirih popoldne odpeljal. Med vožnjo sta nas napadla dva nemška aviona in ker je bil v bližini gozd, smo poskakali z vlaka ter se umaknili med drevje. Vlak je obstal in ostal nepoškodovan, tako da smo se po napadu lahko zopet odpeljali. Na mostu pri Vinkovcih sta nas zopet napadla dva nemška aviona in uničila dva vagona naložena s hrano. Ker je bil tudi most uničen, se nismo mogli vrniti v Zagreb, zato smo nadaljevali vožnjo do Bihača, kamor smo prispeli v torek proti jutru. V vlaku je bilo precej oficirjev, ki so se takoj, ko je vlak obstal, umaknili iz mesta in pustili
vojsko samo. Vojake je skrbelo, kaj bo z njimi, zato sem sklenil oficirje poiskati. Z menoj sta šla še dva vojaka. Prečkali smo reko Uno in prispeli v hrastov gozd, kjer smo našli oficirje. Ko sem jih vprašal, kaj naj storimo, sem dobil nalog, da naj s petimi vojaki vršim patrolo po mestu.
Vsi smo bili lačni, saj že dva dni nismo jedli, zato smo odšli k vagonoma s hrano. Našli smo samo slanino, vendar smo se tudi brez kruha najedli. $ petimi vojaki sem nato odšel v partolo po mestu. Prišli smo v bližino kasarne v kateri so bili jugoslovanski prostovoljci, ko sta priletela dva nemška izvidni-ška aviona. Aviona nista napadla, vojaki pa so ju kljub temu obstreljevali. Dobro uro potem, ko sta izginila, je priletelo kar osem avionov. Bombandirali so kasamo, zato smo se razkropili in se poskrili. Dva naša sta se dcrila za zid kasarne in tam ostala pod ruševinami. S tremi preživelimi sem se vrnil na železniško postajo. Bila je že noč, zato sem prespal v vagonih dcupaj z ostalo vojsko, ki je
štela tristo do štiristo vojakov. V patrolo pa so šli drugi. Zjutraj sem zopet odšel s štirimi vojaki v mesto in ko smo prišli v središče, smo zaslišali močno brnenje. Ker nisem vedel, kaj naj bi bilo, sem se povzpel po nekih stopnicah in zagledal pred Bihačem kolono motoriziranih nemških enot, ki se je bližala mestu. Stekel sem k vojakom in jim povedal, kaj sem videl. Hitro smo poskrili orožje, nekaj pa smo ga kar odvrgli na vse strani. Vrnili smo se na postajo po prtljago in civilno obleko, nato pa odhiteli čez reko k oficiijem, da jim sporočimo, kakšno je stanje. Oficirji so rekli vojakom, da naj si vsak pomaga kokor ve in zna. Kmalu potem, ko smo se preoblekli, so prišli Nemci. Bili so med nami na cesti, vendar so nas pustili. Bilo nas je od petdeset do šestdeset Slovencev. Odločili smo se, da bomo odšli proti Sloveniji in seveda domov. V gozdu smo še prespali, zjutraj na Velikonočni ponedeljek (14. 4. 1941) pa smo odšli proti Cazinu. Sreče-
vali smo Nemce, ki nam niso delali preglavic, tako, da smo okrog devetih prispeli v Cazin. Pred neko kavarno so fantje lačni in utrujeni od dolgega pešačenja, zahtevali počitek. Polegli smo pod drevesa in prespali noč.
V torek zjutraj sem odšel v kavarno in izvedel, da je do Zagreba še dolga in naporna pot. Prosil sem za konje in vozove, da bi se do Zagreba lahko peljali. Fantje so zbrali denar in najeli dva para konj z vozovi, nato smo se odpeljali iz Cazina.
V NEMŠKO UJETNIŠTVO IN POBEG
Ko je prišla mimo nas nemška kolona, je k nam prijezdil nemški oficir in nam ukazal, da moramo z voza. Morali smo z njimi nazaj proti Bihaču. Okrog devetih zvečer smo prispeli do nekega hleva v bližini Bihača. Strpali so nas vanj med ostale ujetnike. Čez nekaj časa je prišel v hlev nek
žandar in ukazal, da naj redo štirje z njim po seno, na katerem naj bi spalu Odločil sem se, da bom šel z njim, z menoj pa je šel tudi Ropaš Franc iz Solčave. Šli smo na bližnji grič in iz senika pulili seno. Ker je büo še temno, sem Ropasu predlagal, da bi pobegnila. Brez premišljevanja se je strinjal. Skotalüa sva se po strmem bregu navzdd in tako Nemcem pobegnfla. Vso noč sva hodila ob cesti proti Cazinu, kamor sva prispda v sredo zjutraj. Ker sva se bala, da bi naju zopet dobüi Nemci, sva se skrila v hrastovem gozdiču. V bližini je bfla kmetija in odločil sem se, da grem tja in poizvem kakšno je stanje. Kmet je bfl prijazen in mi je svetoval, da naj grem na postajo jugpslovan-sko-nemške žandarmarije. Tako kot mi je svetoval kmet sem tudi storil.
Po dolgem moledovanju so mi napisali potrdflo, da se z Nemci nisem bojeval, pa tudi propustnico za oba sem dobü. Odpravila sva se proti V. Kladuši in zopet zašla med
Nemce. Odpeljali so naju v Kladušo in naju tam zaprli v nek magazin, ker je büo že več ujetnikov. Nemcem sem pokaral propustnico, toda, ker nihče ni znal hrvaško, sva morala ostati med ujetniki. Čez kakšni dve uri je prišel nemški vojak, ki je znal slovensko, z njim pa je bfl tudi oficir. Ko je vojak vprašal: „Kje sta tista dva, ki imata papirje? ” sva se takoj javfla. Pokazal sem mu potrdila, vendar ga ni znal prebrati. Zato sem mu vse sam razložfl. Vse, kar sem mu povedal, je prevedel oficirju, nakar je oficir vzel propustnico, jo žigosal in podpisal. Nato me je prijel za vrat in me porinfl na cesto, da sem padel kakor sem bü ddg in širok. Prav tako se je zgodflo tudi mojemu tovarišu Ropasu. Lačna in izmučena, pa vendar vesela, sva jo mahnfla proti Zagrebu, kjer je imel' Ropaš sestro. Bfla je zelo presenečena, ko naju je zagledala. Pripravila nama je nekaj za pod zob in ko sva si odpočila, sva se poslovila
(se nadaljuje)