List 90.
Ali ima kmetovavec kaj dobička od tega, če bere kmetijske bukve in časnike?
Po dr. Fernandu Stamm-u *).
Časniki in bukve sploh se prebirajo iz čveterega namena: pervič, da se človek po ž lah nuje, drugič da si um svoj bistri, tretjič da se iz njih kaj nauči, kar mu je za njegov stan v prid in dnarni dobiček, in četertič, da si z branjem čas krati.
Jez bom tu le od tretjega namena govoril, ker pri branji kmetijskih bukev in časnikov gre naj bolj le za dobiček, ki ga ima branje pri kmetijstvu in obertništvu donašati.
Čudna reč je res z bukvami in časniki: oni so nič ali pa veliko, kakor kdo ve ž njimi se pečati. Za enega so velik kapital, kteri vsako leto donaša bogate činže, — za druzega so piškav oreh brez vsega prida. Unemu donaša naloženi kapital 1000 od 100, temu še morebiti ne 1; ta je tedaj svoj dnar slabo naložil in bolje bi bilo, ako bi si bil cent gipsa za-nj kupil in ga po svojem de-teljšu potrosil. Morebiti bi pa tudi ne bil vedil z gipsom prav ravnati in bi ga bil morebiti kam potrosil, kjer bi bil zaveržen.
Pri vsaki stvari je pameti potreba, da se vemo vsacega dela prav lotiti, tedaj tudi pri branji. Ne bo tedaj od več, ako mi pisatelji svoje bravce učimo, kako naj bero, da jim bode branje v gotov dobiček, — prav za prav smo pisatelji dolžni, to svojim brav-cem razodeti.
Pervo je, da vsake kmetijske bukve ali kmetijsk časnik od razdelka do razdelka pregledamo, kakor mora gospodar svoje posestvo poznati v vsili razdelkih, preden začenja gospodariti. List za listom naj se prebira; tam pa tam naj se položi znamnjiče noter ali naj se ta ali uni list zaviha, zakaj z bukvami ni ravnati kakor da bi bile iz stekla. Bukve in časniki so orodje, ktere smemo sporaibti,če smo jih že porabili
za svoj prid.
Tako prebiraje bukve ali časnike smo našli na ti strani to, na uni to^ na deseti to, na petnajsti in tako dalje spet kaj druzega, kar nismo vedili, ali kar smo celo napčno ravnali, kar drugod in v ravno tistih okoljšinah z velikim pridom tako in tako delajo.
Ko si je bravec to in uno, kar je bral, v bukvah ali časniku zaznamoval, bere potem vdrugič in tretjič še pazljivo vse od verstice do verstice, da vse prav razume; potem prevdarja in duhta, kar je bral; obrača na vse strani, se vrine in zamisli do dobrega v to, kar je bral, in potem skusi sam, če vidi, da bi utegnilo za njegovo kmetijo pripravno biti. „Lejte! zares je dobro to!" pravi, ko je skusil; prime se potem drugačnega ravnanja v tem in unem, in zmiraj bolj se mu sponaša, zmiraj več mu koristi. Ce pa zadene na kaj, kar se mu ne zdi dobro iu kar ne bo poskusil, mu bo vendar le premišljevanje čez to že v korist,  zakaj pri vsaki reči  bo pregriznil lupino in
*) Iz „Woch. fur Land-, Forst- u. Hauswirtfe."
do jedra segel, v tem pa prišel morebiti na kakošno drugo dobro misel, ki se mu je izbudila med pre-vdarjanjem.
Le prav prebirati, dragi moji, je treba bukve in časnike, versto za versto, list za listom, in ne pred jih iz rok položiti, dokler ni dobiček gotov. In verjemite mi, da bo gotov.
Na vsakem listu leži bankovec; treba ga je le doli sneti z umom in dostojnim trudom!