Radan
Bolnik
Zopet je prišia pomlad, zopet je cvetke zbudila,
dušice vaše, otroci, zopet bo s srečo pojila.
V njeno naročje bi tudi
dušica moja hitela, da bi pozabila žalost,
da bi pomlad jo ogrela.
Toda pomlad mi je bridka: rjuha — to moje je cvetje,
lišček mi včasih zapoje, moje ležišče pa svet je.
Kaj bi jaz dal, ko bi mogel zopet zapeti v naravi,
zopet izavriskati v polju, kakor kdaj v dobi sem zdravi!
Blagor mu, tisočkrat blagor, kdor ima zdravje telesa,
in če še dušo nedolžno — tukaj ima že nebesa!