------ 214 ------ Narodna pripovedka. Tat, da malo takih. v Živel je svoje dni neki grajšak prav zadovoljen na svojem posestvu. Imel je lepo grajšino in mnogo podlož-nikov, ki so mu obdelovali obširno polje. Hotel je pa zve-diti, koliko podložnikov da ima; razglasil je toraj svojo voljo dalječ okrog, in od vseh krajev so se stekali v grad kmetje t in vsak je naznanil število svoje družine. Nekega dne pride tudi siv starček do grada, da bi sebe in svoje tri sine najavil. Grajšak ga prijazno sprejme in ga popraša za število otrok in kako se mu obnašajo otroci. Starček mu nekako ponosno odgovori: 5?Jaz imam tri sine; j eden je mašnik, da malo takih; drugi je krojač (žnidar), da malo takih; tretji pa je tat, da malo takih." — Grajšak se začudi nad tako različnimi lastnostmi sinov jednega očeta, ter pravi, da bi se rad prepričal o resnici tega, kar je ravno kar slišal. Starček mu poterdi svoje besede in še pristavi: ^Ako nisem govoril resnice, me dajte obesti na svisle moje lastne koče; prepričajte se sami o resnici mojih besed.u Grajšak pravi: „Dobro! poskusimo s tatom; ako mi nocoj ne ukrade najlepšega konja iz hleva, bode ob glavo." Oče se poslovi in gre domii. Ko pride do doma, reče sinu: „Cuješ ti, kradljivec! nocoj moraš iz grajšinskega hleva najlepšega konja ukrasti; če ti ne bo šlo delo dobro spod rok, zgubiš glavo." — „To bi bilo lepo" — odgovori sin — „zavoljo konja ob glavo priti! Ne bojte se, oče! pred ko bo polnoči, bom konja prijahal iz grajšine." „Oho! dragi, polagano, polagano! Grajšak sam je za-povedal to, in jez sem mu obljubil zaupaje v tvojo tatinsko umetnost. Grajšak bo zapovedal hlapcom konje varovati; ako ti spodleti podvzetje, gorje za me in za te!" „Le tiho, oče! ako grajšak dene konja pod sedem ključavnic, vse mu nič pomagalo ne bo; konja dobim, naj velja kar hoče!" ,,Da si srečen!" reče oče, in pusti sina samega. Komaj je solnce zatonilo, se že napravi tat na svoje opravilo. Obleče se ko kramar, si naloži v koš nekoliko steklenic žganjice, ter se vesel poda proti grajšini. Ko tje dospe, je že bilo vse zaperto. Poterka na vrata in kmalo mu pride neki hlapec odpirat. „Kaj bi radi?" — zagromi hlapec nad kramarjem. — ^Slišal sem, da nekega tata pričakujete; prišel sem k vam, da vam pomagam na straži biti.a — „Nam ni treba nobenega pomagača", ga zaverne hlapec in hoče vrata zopet zapreti. „E, ako vam že pomagača treba ni, se vendar ne bote odpovedali kapljici žganjice?" „Kaj z žganjem kupčujete?" ;,Kako pa!" „Te pa le noter; treba nam je okrepčanja. Res pričakujemo nocoj glasovitega tatii, in prepovedano nam je zaspati. Pa le tiho, da Vas gospod ne zapazi!" Tako govori hlapec in pelja tatii v podobi kramarja v hlev, kjer je že na vsakem konju sedel jeden hlapec. Žganje se je prileglo vsem. Mahoma poskačejo raz konj vsi, ter se usedejo na tla okoli koša, in počnejo žuliti vodico rusko* da bi dobili več korajže se tatu zoperstaviti. Pa opekli so se bili; korajža jim je čisto prešla, ko so upijanjeni obležali na tleh ko klada na knalu. Tat si zbere najlepšega konja, ga zajaše in zbeži z njim proti domu. Ko so drugi dan hlapci eden za drugim se zbrihtali, so začudeni eden drugega pogledavali in popraševali, kako jim je konj ušel. Nobeden ni vedil, kako da so prišli ob njega. Posvetovali so* se, kaj bi odgovorili gospodu, kadar jih bo vprašal, kaka so varovali konje. Da so si bili tovarša z žganjem najeli, si niso upali povedati. Rekli so toraj gospodu, ko je bil prišel gledat, kaj se je zgodilo, da so sedeli vsak na svojem konji skoro do polnoči; o polnoči pa je nagloma zginil najlepši konj, in hlapec, ki ga je jahal, je pal na tla, da se je skoro raztrešil. Gospod pomaje glavo in pošlje po starca, očeta tatovega. Ko pride starček v grad, ga hitro popraša grajšak: „Kaj dela vaš sin?" „Ravno je zašel vašega konja in je odjahal v mesto na sejm" — odgovori starček in potegne klobuk z glave. „Kadar pride domii, mu povejte, ako ne ukrade ponoči plahte z moje postelje, zgubi glavo." Oče se odpravi domu in pove sinu zapoved grajša-kovo, ter mu reče, da mora plahto izpod grajšaka ukrasti. Sin pravi: „Plahta sicer ni toliko vredna kakor konj, pa vendar hočem poskusiti srečo." Berž se spravi na pot. Vzame v malem piskricu nekoliko vinskih drož seboj, pa se prikrade v grajšakovo sobo. Skrije se pod posteljo. Na večer pride grajšak spat, ter pove gospej, da ga ni volja zaspati, ampak da hoče čuti celo noč, dokler tat ne pride po plahto. Do polnoči je bil grajšak mož beseda, potem ga je pa le siliti začelo, da je zadremal. Sedaj se skobaca tat izpod postelje, ter vlije nekoliko drož v grajšakovo posteljo. Grajšak se kmalo prebudi, pošlata okoli sebe in se jako začudi, ko zapazi, da mu je postelja vma-zana. Kar besedice ne žugne, ampak izvleče plahto izpod se, jo verze pod posteljo in zopet zaspi. Tat pa se pobere in beži s plahto domu. Ko drugi dan grajšak starca popraša, kaj mu sin dela doma, mu ta odgovori: „Neko podripano plahto si pere!" Grajšak se zadere nad nespodobnim odgovorom starca; potem pa reče: „Vidim, da je vaš sin velik obešenjak, ali enkrat mu bo vendar spodletelo. Drevi mora moji gospej zlat perstan z roke ukrasti; ako ne, bo huda." (Konec sledi.) Narodna pripovedka. Tat, da malo takih. (Konec.) Starček se poda domii in pove sinu, kar mu je grajšak veleval. Sin veselja poskoči ter reče: ^Zgodilo se bo, česar želi grajšak; gospa ima drag perstan, vreden je več ko konj in plahta." Prikrade se tedaj proti večeru zopet v grajšakovo sobo in se skrije za omaro; pod posteljo se skriti še enkrat ni varno, si misli, in res je grajšak pogledal pod posteljo, ko je bil prišel spat. Rekel je po dolgem pogovarjanji ženi, naj le dobro pazi na perstan, da ji ga tat ne ukrade. Dolgo je moral čakati tat pripravnega časa. Zaspala sta že bila grajšak in gospa njegova. Kar hipoma se prebudi grajšak in gre ven; tat pav smukne v njegovo posteljo, prebudi gospo in ji reče: „Cuješ ti, draga! daj meni perstan, da ga tat ne najde pri tebi; ne morem zaspati brez njega; tako sem v skerbeh. Gospa potegne naglo perstan s persta, ter ga poda tatu, misleča, da ga je dala možu, pa zopet zaspi. Preden je grajšak zopet nazaj prišel, je bil tat že čez hribe in doline. Zgodaj zjutraj popraša grajšak gospo po perstanu, ali ta pravi, da mu ga je bila dala ponoči. On terdi da ne, ona pa, da, tako dolgo, da se do hudega razpreta. K sreči pride starček v grad, ter ju pomiri, ko jima pove, kako je prišel njegov sin do perstana. wO glej ga glej!" — se začudi grajšak — „kaj takega bi si še jaz mislil ne bil! Pa dobili ga bomo potepuha. Ako juter ne vkrade volov z njive, ko bodo hlapci ------221 ------ orali ž njimi, ga nihče smerti ne reši. Visel bo, kakor je dolg in širok, roparskim ticam v veselje in hudobnežem v poduk." Oče gre domu in pove sinu, s čim mu žuga grajšak, ako ne opravi svoje naloge. Sin se nasmeja in reče očetu, da mu je mala skerb grajšakovo zapoved izpolniti. Drugi dan so orali grajšinski hlapci. Veselili so se že na tihem, nekdanjega pajdaša v stali zopet v pest dobiti. Al spodletelo jim je. Komaj je pri bližnji cerkvici poldne odzvonilo, je začelo že plat zvona biti in ljudi v pomoč klicati. Gorelo je pohištvo grajšinskega lovca. Ko bi trenil, pustijo hlapci na njivi plug in vole, in letijo ogenj gasit. Ko so bili ogenj srečno pogasili, so se vernili nazaj na njivo, pa volov ni bilo več; odšli so bili h konju, plahti in perstanu. Ko je grajšak to zvedil, se je jako razserdil. Ni vedil, kaj mu je početi s takim tatom. flŠe grajšino mi bo ukral, ako ga ne spravim iz pota" — pravi nevoljen svoji ženi. Pa kmalo se vtolaži, ko pomisli, da je vsega tega le sam kriv. Poklical je toraj tata v grad, in mu rečel: „Ker si tako natanko vse moje zapovedi izveršil, je vse tvoje, kar si mi ukral, in še obilno te hočem nadariti, ako mi mojega sovražnika v sramoto spraviš." Tat je storil, kar je grajšak zahteval. Kako pa je zveršil svojo nalogo — nočem povedati. A. K. Cestnikov. ----- 222 -----