Slovensko pevsko društvo Krakov o-Trnov o
 ............  milil...  n	n.min iiiiniii niiitiiiiiiiimiiiiiiiiiini
V petek dne 3. aprila 1925. ob 20. uri v dvorani Filharmonične družbe
KONCERT
pod vodstvom pevovodje g. Josipa Miheliča.
SPORED:
1. E. Adamič:
2. O. Dev:
3. O. Dev:
4. I. Ocvirk:
5. F. Gerhič:
Naše geslo.
Na poljani.
Pastirc pa pase ovce tri. Barkarola.
Slovanski brod.
6.	a) A. Lajovic: b> J. Pavčič:
II.
Mesec v izbi. Pred durmi.
III.
7. A. Foerster:	Razbita čaša.
8. J. E. Gasparič:	Kosa.
9. A. Svetek:	Pod noč.
IV.
Poje operni pevec g.
S. Banovec, na klavirju pa ga spremlja g. Svetel.
Poje oktet.
10.	a) Dr. G. Krek: Tam zunaj je sneg. 1 _ p~ie °Perni pmcc g.
'	v	..	I.	S.	Banovec,	na	klavirju
b) J. Prochazka: Zvezde žarijo.	pa	ga spremlja g. Svetel.
11. E. Adamič:
12. E. Adamič:
13. E. Adamič:
14. F. Juvanec:
15. V. Novak:
V.
Trije robci.
Za njo kot riba za vodo. Mara u jezeru.	|
Pastir.	J
Gorski kraj.
Tenor-solo poje operni pevec g.
S. Banovec.
Delniika tiskarna d. d. v Ljubljani.
Naše f/eslo.
Česar srce prekipeva in za kar plamtimo vsi, to naj pesem razodeva in oživlja nam moči.
Na poljani.
Na poljani	javor bel	stoji,	Ona šla je, davno
na poljano	solnce ne	blešči!	in ne vrne se.
Za lesovje,	za pogorje,	Kakor zvezda vrh	neba,
šlo je v sveto morje,	ko utrne se — —	—
in nič več ga ni.	Na poljani javor bel stoji,
na poljano solnce ne blešči!
Pastir c pa pase ovce tri.
Pastirc pa pase ovce tri,	Gor’ na vej’ci se je sukava,
v senčici sedi.	prav lepo je zalcukava:
Tam drobna ptica prileti,	kuku, kuku, kuku, kuku,
na vej’ci obsedi.	saj zapeva je lepu.
To je gvišno tista ptičica, kje moj’ga srca ljubica: kuku, kuku, kuku, kuku, saj zapeva je lepu.
Barkarola.
Tiho, tiho more spava,	Lako, lak o krenut čemo,
djevojčice moja plava.	gdje je mirno, gdje je	niemo
Pripravna je ladja mala,	valovje se uspavalo,
do tihanog dodji zala...	a nad valom zasijalo
More spava djevojčice,	nebo sjajno.
dodji, plava!	Vodji, čedo bajno!
Tamo, tamo, golubice, ljubiti ču tvoje lice. ejelivati tvoje oko.
Sviet daleko, raj visoko.
Slasti l’ sviete, ti si došla, rajsko diete!
Slovanski brod.
Orno, temno je obzorje,	Ladja naša je razpela
megla vlega se nad morje;	jadra rdeča, modra, bela.
strela šviga, vdarja grom,	Al’ orkan ji ljut grozi,
varuj Bog te, mili dom!	da v dnu morja jo zdrobi.
Pa kot sokol sivi v zraku, v bran se stavlja morskem’ clraku, če tud’ zeva dno morja, val se vzpenja do neba.
Votlo jeka krog bregov je,	Ti, ki vladaš na višini,
v gorah se drevi valovje.	čuj nas! Majke Slave sini
Buta ji v jeklen oklep,	k tebi vpijejo v pomoč,
poka, lomi ladji sklep.	daj, razvedri groze noč!
Kje si morska zvezda, kje?	Svet’ Ciril in svef Metod!
Kaj ne vidiš strah, gorje?!	Varujta slovanski rod!
Glej, že vlega se valovje, votlo umolkne krog bregovje, in v daljavi črni mrak, že razganja zorin trak!
Kvišku, bratje, upaj, rode!	Jadra so mu naš razum,
To je zora naše zgode!	krepost, volja in pogum.
'Zopet plava mirno brod,	V slovih zlatih lesketa,
ki 'zročen mu slave rod.	se na njih tja do neba:
Sloga mu krmilo je,	«Z nami Bog in pravde glas!
sloga zmaga vrage vse!	To je prapor, šiit za nash
Operni pevec j JSIeseC V 'izbi. g. S. Banovec \ pred durmi. Razbita čaša.
K studencu dekle zalo gre,	Obspo zdaj slutnje jo bridke:
v kozarec si zajet’ vode.	Morda ne ljubi je srce! — —
Pri viru ljubeč nje sedi,	Sedaj pripogne se do tal,
nem v stran obrača le oči.	da si bežeč zajame val.
JJpre še v ljubljenca oči na kamnu čaša razleti.
Tesno srce je bolj od prej, in ptič tako zapoje z vej:
«Ne vara ne te slut srca, ljubezen je kot čaša ta!»
Kosa.
Koso nekdo kleplje svojo	Jutri rano pa bo trava
čuj, nekje tam sred vasi.	padala pod kosoj to.
Ostro, rezko to klepanje	In cvetov po polju mnogo
skoz večerni zrak zveni.	padlo mrtvih bo pod njo.
Slušam, slušam to klepanje,
Bog ve, kaj da se mi zdi?
Smrt je, ki tam kleplje koso, da z njo mene pokosi.
Pod noč.
Za zvezdico je zvezdica	In zvezdice in pesmice
na nebu zažarela,	so k meni se spustile,
za pesmico je pesmica	sestrice, bratce v prsih vse
iz gozda zazvenela.	iz sanj mi prebudile.
In v duše dnu zdaj zvezdice nje očke mi žarijo in slavčje sladke pesmice nje smehi mi zvenijo.
Operni pevec \ Tam zunaj je sner/. g. s. Banovec | Zvezde žarijo.
Trije robci.
Ljubica, daj mi robce tri,	Tega druzega, ta rdečega,
da bi vsak svoje barve bili!	s tvoj’ga srca gorečega.
Tega prvega, ta plavega,	Tega tretjega pa belega,
s tvoj’ga srca ta pravega.	s tvoj’ga srca celega.
Za njo kot riba za vodo.
Ptica vuga lepo poje po zelenem bukovju: hoja, hoja, hoj, hoja, hoja, hoj!
Mladi kosec koso brusi na zelenem travniku, hoja, hoja, hoj, hoja, hoja, hoj!
Mimo ide lepa Bara, kakor lepi rožmarin, za njo ide mladi kosec kakor riba za vodo .
Vzel jo je za belo roko, peljal jo je pred oltar, hoja, hoja, hoj, hoja, hoja, hoj!
A poglejte, dragi ljudi, kak’ je ovo lepi par. hoja, hoja, hoj, hoja, hoja, hoj!
Mara u ježem.
Biser Mare po jezeru brala, berujuči u jezero pala.
Vice Mare iz jezera:
«Čačko mili, dopelaj mi ladjo/» čačko neče ladjo dovoziti.
Viče Mare iz jezera:
«Majko mila, dopelaj mi ladjo!» Majka neče ladjo dovoziti.
Viče Mara iz jezera:
«Mili dragi, dopelaj mi ladjo!»
Mili dragi, mili dragi dopelal je ladjo, izvodil je, izvodil je Maro iz jezera.
Pastir.
Jaz sem gore sin, bivam vrh planin; ljubim svobodo, dole in goro.
Solnce me budi, Upa me hladi, rožice ljubo meni tud’ cveto.
Bele junčeke pasem semtertje, ptičice z meno pesmice pojo.
Jače vrh gore bije mi srce.
V mirni bajtici spavam brez skrbi.
Jače vrh gore bije mi srce.
Gora je moj dom, zanjo živel bom.
Tukaj dan in noč bivam vriskajoč, jaz sem gore sin, bivam vrh planin.
Gorski kraj.
Oj mili gorski kraju, kol blag je lahor tvoj, kol slasno svuda miri tvog cvieča divni roj!
Tva zelen oku prija, tvoj zrak je vedar tol, milinju tvam se divim, tuj srca jenja bol.
Oj svuda tobom ori, pastira krasni piev, a divna kola vodi cvatuči vienac diev!
Oj sladki gorski kraju, ja ljubim te, ah gorski kraju, ja ljubim te.
Sa visa tvoga kličem razblažen u sav glas: oj možni bože složi slovanski narod sav!