532
Iz pesmi Elizabete Bagrjane
Elizabeta Bagrjana je danes poleg N. Liljeva najznamenitejša prikazen v bolgarskem pesništvu. Izdala je zbirke „Večnata i Svjatata" (1927, druga izdaja 1929.) »Zvezda na morjaka" (1932), otroške pesmi „Trkulnata godinka" (1931) in sodelovala v (raznih leposlovnih listih, zlasti v „Zlatorogu". Knjiga „Večnata i Svjatata" je prevedena v češčino, izbori iz njenih pesmi pa v francoščino, angleščino, nemščino, srbohrvaščino. Štirikrat je prejela bolgarsko državno nagrado za pesništvo. Ponovno se je mudila na Slovenskem in je prevedla primere naših najboljših pesnikov v bolgarščino; ti prevodi imajo iziti v sofijskem „Zlatorogu".
Poezijo Elizabete Bagrjane označuje pristnost čustva, organična dograjenost poemov in ritmičnost ter blagoglasje besedne muzike. Kar se tiče forme, pazi Bagrjana zlasti na izraznost ritma, ki ga umetelno prilagodeva vsebini; ogiblje pa se mehaničnega štetja stopic in mnogokrat opušča, se celo otresa ,.čistih" rim, kar je mlajše bolgarsko pesništvo oboje od nje prevzelo.
O slovenskem prevodu je pripomniti, da so pesmi izbrane tako, kakor se je zdelo, da bodo pesnico mogle najbolj vsestransko pokazati. Prevod se ritmično tesno oklepa originala in je skoraj dobeseden; zato so nekatere pesmi ostale v slovenščini nerimane, druge so prevedene le v asonancah — kjerkoli je bilo izbirati med zvestobo smislu, podobi, ritmu originala in med rimo, se je prevod odločil proti rimi. E. Bagrjana je slovenski prevod pregledala in odobrila.
Pripomniti je morda še, da je pesem „Save our souls!" bila najprej natisnjena v prvi številki nekega literarnega tednika in da je bila nekakšna prokla-macija mlajše književnosti. Vse tu prevedene pesmi so vzete iz knjig »Večnata i Svjatata" ter »Zvezda na morjaka". — N. C.
Save our souls I
(1930.) V teim stoletju betona, mašin in radija, vratolomnih razdejanj in blaznih iskanj, kaosa in neizčišcenega „jutri",
v tej deželi — na pragu Vzhoda in Zahoda,
v krogotoku vojska in vsakršne bede —
kjer živijo ljudje za skorjo kruha in ped zemlje,
kaj je ta naša brezkoristna lirika, bratje?
— Žalobni cvillež brezdomnih psov, ki oblajava jo luno...
Tako bomo izdihnili neko noč, prokleti, in zjutraj nas pomete avtomatična metla, ko zgodnji petelini zbude mesto in vas...
Pa kaj smo mi krivi, da nismo rojeni včeraj ali jutri — temveč danes, ne pod sinjimi zahodnimi svetilkami živega srebra, ne pod eksotično svetlobo južnega povratnika — marveč tu, kjer vsi se vetrovi nam zaganjajo v jadra in se križajo raznobarvne zastave?
Smo krivi, da v krvi balkanski nam pol jejo beli atomi slovanskega eentimentalizma in rdeči, primitivnih tatarskih plemen?
Glejte, umi sanjamo milijontonske prekomorske parnike in oceanska polnovodja.
Strmimo pred. stostropnimi njujorškimi nebotičniki. Sanjarimo pod pesmijo aeroplanskih vijakov, plešemo v ritmu vžganih motorjev, navdihnjeni govorimo pred mikrofoni — in se uspavavamo pod pomirljivim „0. K.", ki prihaja iz avstralskih kolonij.
A v ustih čutimo še vedno okus divjačine
in vonj gorskega medu. —
Ob košnji se duša odpira nam v toplih nočeh,
in prazno srce zaželi si muik izgubljene ljubezni,
kadar — potresani sredi neravnih gorskih cest,
sredi jedrih julijskih zvezd,
sredi kresnic in čričkov pojočih,
sredi vonjav zrelih poljskih trav —
odhajamo do šumečih balkanskih dobrav —
da tam, kjer nagnjen vaški plot stoji,
izlijemo v tihi očetovi hiši skrbi
in trudnost v materin naročaj.
In glejte, zato pravim: Umrla bom mirna, brez kesanja,
če se posreči mi — ženi in poetki —
da razkrijem svetu srca svojega sanje,
le toliko, kot ta žolti kanarček v kletki
nad mojo glavo v restoranu, meid presledki,
ko počiva jazz-band!
533
Materina pesem
(1923.)
Več ne bom postil jala ti ob večerih posteljice, bajk ne bom več bajala ti o drugovih na zvezdicah, pesimi ne več pela tiho, da ne slišiš zimske vihre, in te toplo zavijala, sama nad teboj zaspala.
Nikdar več ne bom peljala te po mestu za ročico in na nebu ti kazala lahko vzletelo ptico — ne čutila, kak preliva se v podano zaupljivo majčkeno ročico tvojo čustvo sreče in pokoja.
Po brezčutni jaz tujini brez tolažbe bom blodila, in oe srečam ti vrstnika, v solzah mimo bom stopila. Ti pa se igral boš krotko in boš hodil na sprehode, in le včasi, včasi samo boš povprašal: „Kje je mama?'
*   Bretanja (1925.)
Naj oslepijo mi oči, obe očesi, naj me zadene od Boga prekletstvo, če kdaj pozabim to poletje, Atlantik in bregove Lajtine.
Na širnem pesku poleg morja stopinje najine so ostale vtisnjene, in morda blodita v večernem zlatu še danes tamkaj senci najini.
Bretonke širnokrile se ozirajo za njima,
izpod obrvi, črnih kot pijavke,
s pogledom sinjim, mrkim kot morje.
Gore v zatonu kamenite hiše,
a sred valov — prividne kakor nade
se ladje rešene povračajo.
534
Moja pesem
(1925.)
Le vzemi, čolnar, v lahkotno me ladjico svojo,
ki morju brezšumno reže smolne valove
in kakor do nebesa pot da odtod si orje,
z galebi drznimi, prostimi, zdi se, da plove.
Ko pridemo ven iz zaliva, v odprto širjavo, in kapljice slane ustnice nam oškropijo in veter od juga napolni nam jadra razvita in ladjica bela začarana plane v daljavo —
tedaj, o čolnar, zapojem neslišano pesem, zapojem pesem o svoji neznatni deželi, ki njeno ime kot oblak je, nad mano povešen, in pesem mi njena kot med je in vino.
Ob žetvi pojo dekleta pri nas temnooka, pripevajo fantje, na večer ob durih jih čakajo, po svatbah pojo in na preji, ko noč je globoka, in matere pojejo, ko nad mrtvimi plakajo.
O, pesmi nesrečne tako, zadušene in tihe, čul nisi še — morda enake ne najdeš na sveti, ker naroda ni, ki imel bi usode bolj bridke, in muko bolj težko in voljo le nemo trpeti.
Na naših planinah sneg ne topi se v poletju, in morje je majhno, toda ime mu je Črno, vrh gore je Črn in večno srdit je in mračen in zemlja je črna — plodna, a tožna brezmerno.
Le vzemi, čolnar, v lahkotno me ladjico svojo, ki ljubi, brez straha, zapenjene, smolne valove, na pot se odpravimo, na potovanje brez kraja, do nebesa in do galeba, ki svobodno plove.
Školjke
(1925.)
Čuj, kako ob času plime diha polnovodni ocean,
glej, kako težko dviga neobjemno grud medenosinjo.
Pa prihaja oseka — belogrivo vojstvo zapušča taborno  plan,
da zavoju je, tam v neskončnosti, američansko celino.
535
Ko obrežje utihne ogolelo, zablestela črna mu dlan od vlažnih bo školjk med algami in sipino. In jaz v perišče jih zberem in v niz jih naberem droban, ki za spomin ga ponesem v daljno si domovino.
Kadar ure zadušne samote, praznote bodo spet se prikrale, me vsako bo zrno spominjalo na en tukajšen dan ali gib, na oceansko prostorje, na veter, na črne navpične te skale,
na jambore na obzorju, na galebov ostri krik —
na mojega življenja polnovodini priliv, svoboden in mnogolik,
za katerim so kot drobne školjke te pesmi ostale.
Rekviem (II.)
(1927.)
Ne jokam zato, Iker brezradostno, pusto, razdrto življenje brez tebe mi zgolj še dolžnost bo in breme; zato, ker se dan mi je, komaj začet, že dovršil in čas mi poslej niti prazne tolažbe ne nosi.
Ne jokam nad sabo. — Naj bilo bi trdo in skopo življenje med naju postavilo svoje pregraje in naju sodilo, da večno živiva narazen, celo naj me bil bi razljubil, zapustil, pozabil...
A da bi le vedela, da si še tu, da na zemlji živiš, kjer misli mi morejo k tebi vzleteti; da dihaš in gledaš in slišiš in v poznih večerih da okence sveti, kjer sklonjen nad knjigami čuješ.
Tihi glas
(1929.)
„Čas tvoj se in moj ista raztekla za večno na dvoje.
Po tvojem odplavala tvoja je ladija bela,
a moji so čolni ise ustavili, daleč, negibni,
v megleni širjavi, kjer svetilnik se nikdar ne vžiga.
Le kaj sem jaz tebi? In kaj je ljubezen? Prevara? Popotni vetrovi odveli so misel ti name. Od dnevov, ki težki so kamen na me navalili, bežiš in iščeš tolažbe, miru in pozabe.
586
Saj nič ne očitam. Odpuščali nimam ničesar. Prispel do velikega, bajnega sem oceana, prispel v ravnodušje, (kjer vse se utaplja, vsako vznemirjanje novo in slednje trpljenje."
•
* Večna
(1926.)
Brezkrvna zdaj leži, in skoraj breztelesna,
brezglasna, nepremična in brez diha.
Oči zatismjetne so in upale.
Vseeno, ali je Marija ali Ana,
vseeno, ali molite in jočete —
ne vzdignejo se več te tenke veke,
ne zganejo se ustna stisnjena,
ko zaječala zadnji svoj so vzdih.
In glej, že preširok dn tuj je prstan
na nje rokah, za večno sklenjenih.
A čujte, lam, v sosedni zibelki, nedolžno je zavekal njen otrok! — Tja se je nje brezsimrtna kri prelila, tam se je duša nje nastanila... Minili bodo dnevi, leta in stoletja, in dvoje mladih ust, prižetih, zašepetalo bo „Marija" ali „Ana" nekje, po noči, sred vonjav (pomladi. — In vnučka bo imela vse: ime, oči in ustna in lase — od nje nevidne.
Iz »Življenja, ki je holelo postati pesem" (m.)
(1931.) Tudi jaz bi mogla imeti svoj topli domači kot, nežne skrbi in vsakodnevne radosti. V veselju bi mogla nesli mladost me na mehkih peresih na lagodno pol.
Tudi jaz bila bi mogla prodali dušo hudiču.
Pa ne kol stari Faust: podpisali z mlado krvjo bila
bi mogla pogodbo za vsa čuda sveta.
Kesneje, na starost,
bi mogla brezskrbne, lenive dni živeti,
bi mogla prisojno na solncu jesenskem sedeti,
537
kot gospodar, ki zbral je treh letnih časov sadove, in bi čakala bele zimske snegove.
A odšla sem, da hodim pota neznana in kraje, da privide lovim nedosežne, da se potoma hranim s plodovi, ki dvoje oči jih slučajno ujame, ki dvoje rok jih mojih doseže.
Ta pot je polna kamenja in jam, zablod in iluzij in čudesnih prikazni. A jaz nisem ne farizej in ne jezuit in ne igravec melodram — ne govorim, da „ljubim", če ne ljubim, in da „ne ljubim", kadar ljubim.
Zato, kot da me luna nosi, hodim sredi dneva, in svet zija me, kot gledal bi medveda.
Le hodim, pojem, in svet začuden me posluša.
„— Ah nespametna ti moja glava uporna,
tudi ti sklonila se lepega dne boš uvela, pokorna,
kot solnonica v suši! .. .**
538