SPOMINI NA VELIKO NOČ
DR. V. KORUN
Oj, kako smo se otroci razveselili, ko jc zašumelo v Veliki planini, kakor Savinjčani imenujejo Čcm&eniŠko planino! »Jug! Jug!« smo vzkHkali, veseli. da prihaja eas, ki nas resi nerodnih obuval, jn se borao lahko bosi igrali pod sončnim nebom. In res, Čez eno ali dve uri je že prišumelo tudi v dolino. Sneg, ki ga suščevo sonce ni zmoglo, se jugu ni mogel upirati; s streh je začelo teči, po vrtovih so nastajale kopnine, po cestah so glogotali potočki snežnice. V dveh, treh dneh ga je vzelo; le v zasencenih kadunjah in pod kapi se je se držal kak dan dalje.
Hkrati so sc prikazale prve cvetice: vetrnice in zvonoki, trobentice in vijolice. Vrbe in leske so se okrasilc z nežnimi mačicami, dren z rumenimi zvezdicami.
V prcbujeni naravi smo tudi otroci oživeli. Ko smo izpolnili šolske in domaee dolžnosti, smo sc lovili po zelenecih tratah, izpodbijali ikozo in skakali Čez ovire. Mužili smo vrbe in delali pisčali.
Ko sc je pa bližala cvctna ntdelja, smo spletali butare. Narezali smo si dolge, ravne leskovice za njih ogrodje, za krono pa božji les, :ki smo hodili ponj v oddaljeno Tisovo planino, in pa zelenikove vršiče. Oprodjc smo povili z belimi traki, v krono smo pa navezali pisanc pcntlje, jabolka in pomaranče.
Kako smo se ponašali, ko smo, sami v ncvpih oblckah, tako okrašenc nesli v ceifcev! Tekmovali smo, kdo ima najlepšo, kdo največjo. Iz blagoslovljenih leskovic smo nato delali križe, ki smo jih n3 veliko soboto vsajali v njive, da bi setve boljc uspele.
Na veliki teden smo pripravljali »žegen«. Iz voljne ilovice smo gnetli kolačke in potice, gnjati in jajca. Jajca smo pobarvali tudi z barvitom., ki smo ga dobili z omočcnega rdečega papirja. Potem smo žegen dcli v takisto iz gline narcjene košarice, češ, da ga ponesemo v soboto blagoslavljat.
Niti strogi postni dnevi druge polovice velikcga tedna nam spričo tega, ikar smo pričaikovali, niso kvarili dobre volje. Siccr so nam pa tudi dobre mamice omilile postenje, ko so nam že v soboto zjutraj skrivaj potiskale v roko kak štrukelj.
Višek veselja pa nam je bil slovcsni obhod pt> vasi o priliki Vstajenja. Nismo se mogli dovolj nagledati pestre svečanosti, ne dovolj naslišati petja in godbc. Ko so pa po Vstajenju prineslc msitere žegcn na mizo, tedaj smo se oškodovali za ves štiridesetdanski post; in ^ker smo imeli zdrave Želodce, se je to zgodilo brez škode.
Na velilkonoČ-ni poncdcljek so prihajale botre in tcte tja obisk. Prinašale so pokušat lastni žcgen, nas otroke so pa obdarjalc s piruhi: s kolacki, opisa-nimi jajci, jabolki in pomarančami. Kdor jc imel dobre botricc in radodarne tetkc, si je tako nabral Icpo zalojio dobrin.
Zdaj smo sckali. Za sekanje jajcc in jabolk so bili v sili tudi sa.no gumbi dobri; pomaranče smo pa sekali z obrušcnimi novci.
Medtem se je pričela "šola; in k(? so nam tudi piruhi pošli, jc bil koncc lepih velikonotnih praznikov. Sledili so jim pa drujii: saj otrokom je vsak dan praznik.
176                                                                                                         I