Glasilo Zveze sindikatov Slovenije Ljubljana, 29. julija 1988 številka 30, letnik 47, cena 400 dinarjev Popuščanje pred množičnimi protesti Razprava na ponedeljkovi seji predsedstva zveznih sindikatov kaže, da so se sindikalni vodje (ob vsesplošni krizi in čedalje glasnejših delavskih protestih - korakali so po ulicah in vdrli v zvezno skupščino) le premaknili naprej od spoznanja in izgovarjanja, da je samo samoupravljanje pravi način udejanjanja delavskih hotenj in da št raj k vsaj načelno (zaradi načina) ni dopusten. Verjetno je takšno stališče sindikalcev v veliki meri popuščanje iz praktičnih razlogov, ogrožene so možnosti, da delavci z delom zaslužijo za preživetje - kot posledica prevladovanja spoznanja, da samoupravljanje ni idilična oaza odločanja enakopravnih delavcev, ki bo vse skupaj vodila k blaginji v življenju, (ne) glede na delovne in ustvarjalne napore. Zvezno sindikalno vodstvo je zato delavcem le priznalo pravico do stavke (uporabilo je tudi to tradicionalno besedo namesto prej dovoljene prekinitve dela), vendar le v primeru, če svojih zahtev niso mogli uveljaviti po redni samoupravni poti. S tem so verjetno člani zveznega sindikalnega vodstva, ne da bi se opravičili za prejšnji večdesetletni negativni odnos do te pogoste oblike boja za delavske zahteve, pravzaprav samo pritrdili razmišljanjem in političnim kvalifikacijam, ki so se že pred tem oblikovala v slovenskih sindikatih in tudi v slovenski mladinski in partijski organizaciji. Menijo tudi, da kaže stavko kot delavsko pravico, potem ko so izčrpana samoupravna sredstva, vgraditi tudi v ustavne določbe. Raziskovalci in sociologi, ki so najbolj neusmiljeni kritiki družbene ureditve, bodo verjetno zelo kmalu, podobno kot ob stavkovnih pravilih slovenskih sindika- tov, javno povedali, da gre v bistvu za poskus postavljanja stavke pod streho njihove najširše razredne organizacije in ne le za tekanje sindikalnih generalov (funkcionarjev) za vojsko (članstvom), ki jim je pobegnila. Verjetno bodo tudi povedali, da je za bolj jasno oz. radikalno sindikalno stališče potrebno najprej odstreti ideološke koprene, ki pravzaprav samoupravljanje skrivajo pred delavci in omogočajo vsem državnim in birokratsko-teh-nokratskim sestavom, da, skriti za to kopreno, nedemokratično vladajo. Povedali bodo, da stavka ni antipod samoupravljanja, temveč, da je v vsaki, še tako idealno zamišljeni demokratični družbi pač normalen način boja delavcev, ki so prikrajšani za samoupravne pravice in ki z delom ne zaslužijo dovolj za svoje dostojno življenje. Ponovili bodo tudi to, kar so že nič kolikokrat povedali za sindikat, da pač mora ta organizacija delavske zahteve (pravice) postavljati in uveljavljati vsak dan, v vseh odločitvah, in ne šele takrat, ko delavcem prekipi. Sindikalno vodenje stavke (tako so pokazali tudi primeri iz Kopra in Maribora) je mogoče takrat, ko sindikat kot samostojna delavska organizacija ne uspe s svojimi delavcem in javnosti znanimi zahtevami po normalnih plačah in pravicah iz socialnega zavarovanja. Gre torej za drugačno delo in politiko sindikata. Nobena ustavna določba in nobena stavkovna pravila pa ne bodo dosegla glavnega cilja, kije za marsikoga v politiki še vedno enak - preprečiti stavko ali jo vsaj postaviti pod streho sindikata oziroma tako preprečiti konflikt med delavci in tistimi, ki z njimi upravljajo. Franček Kavčič Ljubljana, 29. julija 1988 Prosti spis V še tako demokratični redakciji in ob še tako strpnem in širokem uredniku se zgodi, da dobiš nalogo, podobno šolskemu prostemu spisu - na hitro, na tipkani in pol - razmišljanje o gospodarskem in političnem vsakdanu! Potem si vzameš pač to pravico, da si oseben. Gospodarski vsakdan ? V službo se peljem po Celovški in kolnem, ker v vseh dolgih letih nismo sposobni uskladiti nekaj se-maforov v tako imenovani zeleni val. Kaj to pomeni v svetu, ki dela velikanske tehnološke skoke, jejasno. Potem pridem v službo, ki jo je nekaj socialističnih kavbojev spravilo pod rob obstoja. Zakockali so velikansko družbeno premoženje, se poigrali z življenjsko usodo nekaj deset ljudi, ostali celi in še naprej bodo solili pamet. Sem res oseben ? Menim, da ne in zato segam po teh bhzkih primerih, ki jih občutim vsak dan. So namreč natančna podoba naše stvarnosti - še kar naprej gromke besede, ki zvenijo tako nesramno in cinično ob občutenem in lahko dokazljivem drsenju države v propad. Dokazljivem brez seganja v bogato zakladnico naše že kar osvobojene ekonomske misli - nekaj položnic po dopustu, ki si ga preživel med sicer ne bogatimi tujci, ki pa ti z izborom drobnarij, kijih človek potrebuje vsak dan (od toaletnega papiija, ure, tranzistorja do obeska za ključe), dokazujejo, da si sramotno zadaj. Nekaj kilometrov po cestah, ki jim lahko rečeš le še morišče. Nekaj utrinkov iz lastne organizacije, pa še kup časopisov, ki seje nabral na mizi med dopustom - ekonomski vsakdanje vse bolj noč. Takšna noč, da niti sicer dokaj uspešno blefiranje Mikuhča in njegove vlade, Miloševičeve komisije in kar je še podobnih poskusov zavlačevanja in ohranjanja oblasti, ne zdrži več kot nekaj tednov (sicer pa večina razmi-šljujočih ljudi, žal ali na srečo, tem poskusom tako ali tako že vnaprej ne verjame). Imajo ti naši mogotci sploh še kakšno oporo? Seveda, trg z vsemi njegovimi mehanizmi. Toda kaj, ko je strah, koga vse bodo prav ti mehanizmi odpihnili, tako močan! Da samo slabe, nesposobne? Že res, toda kdo so ti? Smo to mi? V tem je kavelj. Ja, potem politični vsakdan. Prav nič bolj svetel, kar je seveda dialektično logično. Pomagal si bom kar s kopico Jugoslovanskega časopisja, saj je slovensko politiko še dodatno razkrinkalo že dogajanje s četverico obsojenih. Kaj je torej z našo državo? Tudi tu gromovitost, zaklinjanje na svetle tradicije, Titovo pot, enotnost... V resnici pa spor na spopad. Ker prostora zmanjkuje, bo težko izbrati najbolj slikovit primer. Pa vendar - ko v državi vojska ugotovi, da je najuspešnejši izvoznik in si hkrati vzame pravico (kiji še teže oporekaš, ker je res), da ponesnaži zvezo komunistov, delegatski sistem, ustavo in kar je še najvišjih vrednosti ter vrednot, je že vse povedano. Če vojska sama trdi, daje še edina nerazbi-ta, imuna pred nacionahzmi, kolikor toliko tudi pred aferami, padcem morale, zapravljanjem in osebnim izkoriščanjem ...Če je torej edina, potem jejasno, kakšna je država in s tem politični vsakdanjik njenih državljanov. Ciril Brajer S seje predsedstva CK ZKJ Nevarnost ustavne krize? Zbor združenega dela skupščine SFRJ - da ali ne? To je bila osrednja tema seje predsedstva CK ZKJ o ustavnih spremembah 27. julija v Beogradu. Marko Orlandič je menil, da sistemski razlogi opravičujejo uvedbo zbora združenega dela, čeprav je treba razloge »za« in »proti« še enkrat pretehtati. Podobno je menil tudi Abdulah Mutapčič. V skupščino SFRJ je treba uvesti zbor združenega dela, je dejal, če pa o tem ne bi mogli doseči soglasja, bi morah objaviti natančno pojasnilo, zakaj ne. Milanko Renovica je bil še bolj odločen. Glasnim zahtevam ljudstva po uvedbi zbora združenega dela v skupščino SFRJ je treba ugoditi, češ da izhod ni v konferenci samoupravljalcev. »Zame so najpomembnejše tiste ustavne spremembe, ki jih vsebuje družbenogospodarski del«, je dejal Milan Kučan in pripomnil, da za zvezo komunistov ne bi smele biti v ospredju razlike, temveč tisti predlogi, ki odpravljajo nekatere temeljne postavke sistema, denimo tozde in delegatski sistem. Vprašljiva naj bi postala tudi razlaga, da se dohodek ustvarja samo na podlagi tekočega dela; kazalo bi razmisliti o idejnopohtičnih posledicah takšnih predlogov. Z novo ustavo je treba zagotoviti normativne pogoje za sodobno jugoslovansko družbo in njeno gospodarstvo, sem pa spada tudi vprašanje vodenja ob hkratni uveljavitvi človeka in njegovih pravic. Kučan je za odpravo ustavnega določila, po katerem je predsednik predsedstva CK ZKJ član predsedstva SFRJ, vendar ne zunaj okvira celovite obravnave ustavnega položaja ZKJ v ustavi. Člane predsedstva SFRJ bi morali po njegovem mnenju voliti v republikah in pokrajinah. Bil je proti enoletnemu mandatu in dejal, daje treba vprašanje celovito pretehtati. Tudi sestava skupščine SFRJ, je dejal, ni preprosto vprašanje, ker je treba poiskati pravo mero usklajenosti nacionalnih in razrednih interesov in interesov občanov. Raif Dizdarevič je menil, da bi bilo smotrno ohraniti določilo, da je predsednik predsedstva CK ZKJ po položaju član predsedstva SFRJ. Konferenca samoupravljalcev po njegovem ni ustrezna rešitev. Skoraj enakega mnenja so bili tudi Jakov Lazaroski, Milan Sogorov in Stanko Stojčevič; slednji je predlagal, naj bi republiške in pokrajinske skupščine s tajnim glasovanjem določile dva kandidata, dokončne volitve pa naj bi potekale v skupščini SFRJ. Tudi Franc Šetinc je nasprotoval temu, da bi bil predsednik predsedstva CK ZKJ član predsedstva SFRJ. To družbi ne pomaga, celo škoduje ji, je dejal, zlasti zato, ker ni bil sprejet bolj logičen sklep, naj bi bil član državnega predsedstva predsednik zvezne konference SZDLJ... Na podlagi vseh informacij o poteku priprav za spremembo zvezne ustave je Slobodan Miloševič ugotovil, da je nešteto vzrokov za hudo zaskrbljenost. Poglavitni sklep konference ZKJ, daje treba do konca leta speljati gospodarsko reformo, je nedvom- no ogrožen. Zato je treba čim prej odpraviti ustavne podlage, ki zadevajo gospodarsko reformo. To ngj bi bilo v ospredju, je dejal Miloševič, kajti če bomo čakali, da bodo rešena vsa vprašanja, od katerih reforma ni odvisna, bomo zamudili. Prva konferenca sindikatov balkanskih dnov Interesi delavcev balkanskih držav postavljajo pred vse zahtevo po razvijanju vsestranskega sodelovanja in spodbujanju medsebojnega spoštovanja in zaupanja. Pri narodih vseh naših držav mora biti v ospredju prizadevanje, da postane široko in eneko-pravno sodelovanje na vseh področjih stalna skupna vrednota. V medbalkanskih splošnih in sindikalnih odnosih so tudi problemi. Ti izhajajo iz zgodovinskih, podedovanih razlik in nekaterih nerešenih političnih vprašanj v odnosih med državami, pa tudi iz razlik v vlogi in mednarodnem položaju posameznih sindikatov in držav. Vendar to ne bi smelo ovirati krepitve sodelovanja in stikov. V tem tudi tiči vsebinska podmena miru, stabilnosti in varnosti vsake naše države in Balkana kot celote. S temi besedami je nagovoril udeležence prve konference sindikatov balkanskih držav predsednik sveta Zveze sindikatov Jugoslavije Marjan Orožen. Konferenca se je sestala na pobudo Jugoslavije, na njej pa so sodelovah predstavniki sindikatov iz Bolgarije, Grčije, Romunije in Turčije. Čeprav predstavnikov Albanije in bilo, bo konferenca po splošnih ocenah pomenila pozitivno spodbudo za razvoj odnosov in sodelovanje balkanskih sindikatov in držav. Obetajoča tuja vlaganja Smernice za pripravo osnutka zakona o tujih vlaganjih, ki jih je te dni obravnavala komisija za reformo gospodarskega sistema, so zasnovane na usklajenem osnutku 12. ustavnega dopolnila, ki predvideva večje in pestrejše možnosti za neposredna vlaganja tujega kapitala v naše gospodarstvo. V nasprotju z dosedanjim naj bi z novim sistemom omogočili več različnih oblik vlaganj. Tako poleg sedanjega modela, ki naj bi ga ohranili, vendar v izpopolnjeni in sodobnejši obliki, predvidevajo uvedbo mešanih podjetij, podjetij v lasti tujcev, pogodbenih ozdov itd. Z vsem tem naj bi omogočih, da bi se tudi pri nas uveljavile mednarodno priznane oblike poslovanja. Razumljivo je, da predstavniki našega zvezi* , izvršnega sveta poudaijajo, da skupni projekti do čih in tujih partneijev ne bi smeli biti usmo^jv v uvoz, temveč nasprotno - čim večji izvoz! Taks ^ i možnosti pa je prav v naši državi še na pretek, drugim tudi v turističnem gospodarstvu. Amenca. ^ Hpnimn ■zatriilipin Ha ip rtri niiVt •zanimanip 73 0® . denimo, zatijujejo, da je pri njih zanimanje za -Jugoslavije tolikšno, da bo zelo težko zagotoviti P voz za toliko turistov. Sicer pa skoraj 1000 ameriških firm nestrpno Pr* kuje, kaj bo prinesla liberalizacija našega ekon°.A skega sistema. In povsem jasno je, kaj pri iiakui^ možnost svobodnih naložb in poroštvo za ,a pri dobičku. Tega doslej seveda ni bilo. Zdi pa smo se naposled spametovali in se otresli ideolog predsodkov. Ves razviti svet ima namreč na st«8?; odprta vrata za tuje naložbe. Te seveda prin^jf • SV'' nova delovna mesta in lep dohodek. Odločitve las (£ kov kapitala so praviloma na moč pretehtane, 23 zgrešenih naložb ni kdove koliko. j/ Stečaj za tozd, ved rite v za časopis* V tem tednu sta najprej skupščina ČGP Dela* ^ tem pa še delavski svet tozda Delavska enotfl0 obravnavala naše pereče gospodarske in likvidno5 _ T_ -1 X 1 _ ■ 1 • v ne razmere. Izguba tozda je po periodičnem obra1 nu za prvo polletje narasla na 2,73 milijarde dinafl6;' žiro račun tozda je od 16. 6. 1988 blokiran, obs« zadolženosti je zaradi obresti in neplačanih račun3 naraselna 5.786 milijarde dinaijev. Ker tozdi v.okvib1 delovne organizacije ne zmorejo prevzeti vloge san toija, so analize in računi, pripravljeni v skupnl službah delovne organizacije, pokazali, da bosta 2, dolženost in izguba tozda še naraščali, in bo to2 verjetno po predhodnih (neuspešnih) sanacijskih P3 stopkih moral v stečaj. Glede na dejavnost posebnega družbenega V0^ na, ki jo opravljamo v tozdu, je seveda glavno vpr^ nje, kako omogočliti normalno izhajanje časnika D lavska enotnost, revij Naša žena, Naš delavec. D®13 vec v samostojnem osebnem delu in izdajanje dru _ boslovnih knjig, torej dejavnosti, ki sta jih t°z , poverila Sindikat in SZDL. Kaže, da se bodo v krj” kem vsi dejavniki dokončno dogovorih o tem, kak ustvariti razmere za opravljanje te dejavnosti, patu£ o prodaji nakopičenih knjižnih in drugih zalog,k'3 bistveni vzrok za brezizhoden položaj tozda. V 0“ dobju od aprila, ko smo izvedeli za preveliko zadol2 nost tozda in ko smo po periodičnem obračunu ^ prvo trimesečje prvič imeli izgubo in ko smo d'', meseca ugotavljali, da se brez denarja in širše PoTn0[. ne moremo izkopati iz zagat, so seje, ki sem jih pib? nil na začetku, prvi znak konkretnega ukrepanja, k mora ločiti zrnje od plev in tako ohraniti dejavno5' v zaradi katere je bil tozd ustanovljen ter ukinit' I tisto, kar nas je po lastni nesposobnosti in »pornoo1' | drugih pripeljalo v sedanje težave. I Delavski svet je za novo vršilko dolžnosti direkt®' , ja imenoval Alenko Mišič, novinarko, kije bila v I njem obdobju sekretarka za informacije na Gosp® ’ darski zbornici, pred tem pa vodila tozd Gospodar513) vestnik. Franček KaV^ I Milan Kučan: odločitev vojaškega sodišča, da postopek teče v srbohrvaškem jeziku, krši ustavo in suverenost slovenskega naroda Boj za socialistične Jugoslavijo, za skupno življenje v SFRJ je bil pri Slovencih vedno tudi boj za lasten jezik Na seji CK ZKS je ob informaciji o uresničevanju stališč in usmeritev tega telesa ob postopkih zoper četverico Milan Kučan seznanil člane centralnega komiteja še z dogodki in dejstvi, ki so nastala po odločitvi vojaškega sodišča v Ljubljani, da postopek teče v srbohrvaškem jeziku, s katerimi je po mnenju članov predsedstva CK ZKS kršena ustava, s tem pa tudi suverenost in enakopravnost slovenskega naroda. Iz obsežnejše razprave Milana Kučana povzemamo poglavitne poudarke iz zadnjega dela. Tretji sklop problemov zadeva politične vidike. Najkrajše rečeno so posledice te odločitve daleko-sežne. Ne utrjujejo prepričanja v javnosti, kije itak dovolj zaskrbljena in vznemirjena, da je postopek voden korektno in zakonito ob še nekaterih nekorektnostih, pri čemer nisem jaz sam kvalificiran, da o njih sodim, je pa nanje opozorila odvetniška zbornica Slovenije v svoji izjavi, kar bo moralo biti predmet strokovne analize po končanem postopku. Poudarjam: po končanem - da ne bi v nasprotju z našim načelnim stališčem vplivali na samostojnost in neodvisnost sodišč v konkretni zadevi, kajti z danes izrečeno sodbo na prvi stopnji postopek še ni končan. In pri tem bi rad poudaril, da je cel postopek bil začet zaradi suma, da obstoji kaznivo dejanje izdaje vojaške skrivnosti. To dejstvo pa je zdaj v javnosti skoraj pozabljeno ali je vsaj drugorazredno. Proces je dobil obeležje političnega procesa. Zakaj in kaj vse je na to vplivalo, to bo moralo biti predmet posebne politične analize. To dejstvo poslabšuje politično razpoloženje v Sloveniji in skupaj z ugotovitvijo, da praktično noben predlog, ne Skupščine, ne Centralnega komiteja, ne Predsedstva SZDL, ne Predsedstva SR Slovenije glede vodenja postopka v okviru - poudarjam - možnosti, kijih daje zakon in tudi glede reševanja celote širšega problema, imenovanega napadi na JLA, ni bil sprejet, zahteva odgovor, zakaj ti predlogi niso bili sprejeti, ker je njihov smisel in cilj bil krepiti zaupanje v vojaška sodišča in v JLA in s tem omogočati in olajšati politično akcijo in deferenciacijo na izhodiščih, ki jih je sprejela Skupščina Slovenije in CK ZK Slovenije. Postavljajo se tudi vprašanja ne le o sposobnosti in avtoriteti slovenskih političnih organov, njihovi legitimnosti, ampak tudi vprašanja, ali je slovenska suverenost v Jugoslaviji res omejena. Ali kot se sedaj lahko v javnosti sliši, kdo jih je dolžan zaščititi in kako se je mogoče postaviti zoper centralistične in unitaristične tendence, ki ob separatističnih evidentno obstojijo in se krepijo. S tega vidika bo to dejstvo imelo vpliv na nadaljevanje ustavne razprave, krepilo bo slovenski nacionalizem in separatizem na tezi, da v SFRJ ni zagotovljena suverenost in enakopravnost slovenskega naroda, da ni zagotovljena samobitnost, kultura in zgodovinska legitimnost slovenskega naroda in njegove države, kot je to sedaj mogoče prebirati v raznih pisanjih v naši republiki. Ta odločitev bo lahko imela tudi posledice za tradicionalno dobre zgodovinsko nastale odnose med Slovenci in JLA skupaj in še z drugimi pojavi in težnjami, ki s tem dogodkom dobivajo novo kvaliteto in o kateri je ta centralni komite že razpravljal in se opredelil. Naše prepričanje in odločnost v zvezi s tem pa je, da je treba tudi s političnim delom storiti vse, da ti odnosi in sodelovanje ostanejo vzorni, kot to pritiče odnosom med narodom in njegovo armado, zakakršno mi JLA tudi smatramo, nastalo tudi iz tradicije slovenske narodne partizanske vojske. Postavlja se problem zaščite suverenosti naroi-. ki so se kot svobodni in suvereni narodi prostovoU odločili, tako kot tudi slovenski narod, da enakopP do'' no z drugimi narodi, s katerimi je izšel kot zmag0 lec iz narodnoosvobodilne vojne in druge sveto? vojne na strani zaveznikov, živi v SFRJ. V tej zveZ!J nam v predsedstvu ne zdi potrebno govoriti o usj5 nem sodišču oziroma sporu pred ustavnim sodiš?" j Jugoslavije, ker se nam zdi povsem nemogoče zab^ vati zaščito ali arbitražo o tem vprašanju pred 1 nim sodiščem, ker je to preprosto pravica naro- daV je del narodove suverenosti, kije zagotovljen z vo Jugoslavije in našo ustavo. f(]. Ne bom govoril o zgodovinskih aspektih tega P , blema, ki pa je po našem mnenju zelo poučen. ^ . ‘o h>v: ne kaže uporabljati velikih besed, ker lahko pel privedejo v položaj, ko človek zapade čustvom- % stvo je, daje stopnja identifikacije jezika in nai° : _ - __ - •i O k&' njegove politične suverenosti, pri Slovencih m«1". 0d v; malna. Slovenski narod seje kot sodoben naroc miral tudi skozi kulturo ali s kulturo, zlasti literata to pa je jezik. Jezik je bil skozi vso zgodovino žen. Od Italijanov, od Nemcev, od Madžarov. N0 ,, nismo imeli lastne države, ki bi ta jezik zavaro'’^-Borba za novo socialistično Jugoslavijo, za skuPj življenje v SFRJ, se pravi, v svoji državi, je Slovencih zato tudi borba za lasten jezik. države, v kateri ni zagotovljena svobodna uP°gicr slovenskega jezika in njegova enakopravnost, ^ venci ne morejo smatrati za svojo državo, je ne jo imeti za državo, v kateri je zagotovljena sv0~l. ji J z. a z. a v KJj v v , suverenost in enakopravnost slovenskega narod < državo, ki ščiti njegovo suverenost. Na vPra^ji vod jezika, njegovega spoštovanja je moč vselej P0'’"etj: in ustvarjati homogenizacijo Slovencev, ta pa se ni vselej, ker je emotivna, na dovolj jasnih in P‘ nih političnih platformah. Ljubljana, 29. julija 1988 zne£a! ------— Sjj u^)Ven'ia sprejela povečanje zveznega proračuna kljub začetnim ipre ino!’’; uje]0, ležt« se,dj ošl«1’ stežal astt"' > za« 4.1/. Tudi zvezni proračun je (DOBER) POSEL sk^so delegati republiške uPščine pred nadalieva- kin' v sred°. 20- Julija, pre-(j jJene seje skupščine izve-1 v 11 kaj posebnega, da so Nadaljevanj1! seje teden j . . 1 Kasnpip nri n^ihnli <;nnr- h točki ga 0 la, z*; )tnof inos1' ,rat« arieV’ ■asneje pri najbolj spor-rebalansu zvezne-Proračuna - razmeroma !?kno pristali na zahtevo laVezne vlade? Ta je zahteva-J i'; Povečanje proračuna za 4 na 7010 milijard di-‘“tlev. Dan po pretrgani seji . Publiške skupščine, na ka-ri je kazalo, da bodo dele-sati izglasovali zavrnitev “bse< w^loga Zvezne vlade, se je iUno< ®dsednik republiškega iz-kvin1 . Saega sveta Dušan Šinigoj san* s predsedniki občin- ipn*/1 izvršnih svetov, ti pa so ta ^ j^neje informirali delegate ih P* t j^iovalo na delegate, ne ve >0m ]t°’ saj na pogovor nismo bi svojih občin. Kaj je Šini-5°J povedal dodatnega, daje eiovalo na delegate, ne ve- aV* pela-druž' tozd® krat kak« j tud ,kif / oh lor lU«9 , ,mo* [ Povabljeni. Ali pa je na de-[ Sate z zakasnitvijo delova-na zasedanju skupščine j'J- Julija povedano pojasni-l ’ Pa bo velik del slovenske J^ne in predelovalne indu-^ojo, pa tudi raziskovalnih pianov ob lep prihodek, če re bodo zaradi nesprejetega ebalansa zveznega proraču-a. zmanjšala naročila JLA Ph slovenski industriji? Pregledali smo zapiske z obeh zasedanj skupščine, in sicer zbora združenega dela, 20. in 26. julija, pa bistvenih razlik med pojasnjevanji predstavnikov republiškega izvršnega sveta, ki je toplo priporočal sprejetje rebalansa, nismo odkrili. V prid povečanja proračuna je bilo povedano tako rekoč vse, kar se je povedati dalo: da je predlagano povečanje v okviru z IMF dogovorjenega obsega porabe pri nas po 15. maju; da ne bo dodatno obremenilo gospodarstva z novimi davki; da se delež proračuna v družbenem proizvodu iz leta v leto znižuje; da se izdatki za vojsko v njem realno znižujejo celo bolj, kot je bilo dogovorjeno; da bi zavrnitev rebalansa povzročila mnogo več škode kot koristi - češ da bi tudi slovenska podjetja, ki delajo za vojsko, izgubila velik del naročil in zašla v hude težave (TAM, MTT, SLOVENSKE ŽELEZARNE, ISKRA, GORENJE ITD.) in še, da bi zavrnitev povzročila intervencijsko polnjenje proračuna (z intervencijskim zveznim zakonom), s tem pa da bi bilo onemogočeno uveljavljavljanje pripomb na oblikovanje proračuna, ki so se izoblikovale v skupščinski razpravi. In tako naprej. Vse to so delegati izvedeli že 20. julija, pa so bili vseeno proti tolikšnemu povečanju proračuna. Po dodatnem pojasnjevanju podpredsednika slovenskega izvršnega sveta Janeza Bohoriča, zakaj ta organ priporoča skupščini sprejetje rebalansa zveznega proračuna, je eden izmed delegatov na seji 26. julija dejal približno takole: »Če bi že prvikrat izvedeli vse te podatke, bi se že takrat (se pravi, že pri posvetovanjih s svojo bazo) odločali drugače .(za rebalans).« Toda Bohorič, kot smo že zapisali, ni povedal nič novega, če zanemarimo tu in tam kak močnejši poudarek. Pred njim je neki drug delegat, ki je na prvi seji, 20. julija, dokaj ostro protestiral proti povečevanju zveznega proračuna, rebalans tokrat pohlevno podprl... Bohorič pa je uvodoma zadovoljno ugotovil, da njegov nastop, glede na odzive delegatov pred njim, niti ni preveč potreben in je potem seveda le povzel razloge slovenskega izvršnega sveta, da rebalans podpre. Zvezni proračun bo tako povečan na 7010 milijard. Zelo verjetno pa je, da bo proti koncu leta še enkrat re-balansiran, saj maloprodaj- ne cene, po rasti katerih se zvezni proračun ravna (in po nominalnih sidrih iz majskih ukrepov seveda), uspešno rastejo in bodo silile navzgor še nekaj časa. Slovenska skupščina ob tem, ko podpira povečanje zveznega proračuna za dobrih 2000 milijard dinarjev, zavezuje svojo delegacijo v zboru republik in pokrajin, da v razpravi o rebalansu uveljavlja nekaj pripomb. Večino jih je predlagal ravno slovenski izvršni svet, dve pa je dodala skupščina po razpravi. Pripombe slo- venske vlade opozarjajo na to, da zvezna vlada pri oblikovanju sredstev zveznega proračuna uporablja nekatere postopke, ki pravo sliko stanja - skupno bilanco sredstev proračuna federacije - nekoliko zamegljujejo. ZIS si je privoščil, da je v proračun vnesel samo razliko sredstev za dopolnilno finansiranje nerazvitih republik in pokrajine Kosovo. S tem je obseg proračuna za letošnje leto formalno nižji za 167 milijard dinarjev in je tako lahko usklajen z zakonom o omejevanju splošne porabe, ki dopušča 133% rast v primerjavi z lanskim letom. ZIS tudi predvideva, da bi se tista sredstva - gre za 332,4 milijarde dinarjev, ki bi jih JLA letos morala dobiti po srednjeročnem planu in 5,2% deležu v narodnem dohodku, pa jih zaradi 5% zmanjšanja (resolucija 88) s tem rebalansom ne more - pridobila januarja prihodnjega leta. Po mnenju slovenskega izvršnega sveta in skupščine je ta sredstva moč zagotoviti samo v okviru ponovne spremembe zveznega proračuna. Zvezna vlada predvideva drugačen način finansiranja blagovnih rezerv, in sicer izvenproračunskega, s čimer si je v proračunu zagotovila dodaten manevrski prostor za pokrivanje drugih potreb zveznega proračuna, velik 50 milijard dinaijev. Vprašljiv oziroma neznan je tudi vpliv stanja neto denarne aktive uporabnikov sredstev, ki se upošteva pri oblikovanju dovoljenega obsega proračuna federacije in za intervencije v gospodarstvu po zveznem intervencijskem zakonu. Republiški izvršni svet meni, da bi bilo treba poleg rebalansa proračuna hkrati predložiti v obravnavo tudi zagotovitev sredstev za druge namene na ravni federacije. Le takšna skupna bilanca bi bila prava osnova za razpravo o vprašanjih virov in potreb na ravni federacije. Ob tem bi moralo biti jasno, kako se pokrivanje vseh teh obveznosti federacije ujema z limiti, ki jih za te namene določa zvezni intervencijski zakon. Slovenska vlada tudi ponovno opozarja, da v proračunu še niso zagotovljena sredstva za gradnjo mejnega prehoda pri karavanškem predoru. Slovenska skupščina je k pripombam slovenske vlade dodala, da je predvideno gibanje proračunskih odhodkov federacije v skladu z rastjo maloprodajnih cen v nasprotju z nominalnimi sidri omejevanja porabe in sporazuma z IMF. Skupščina tudi zahteva, da je treba takoj izdelati (na ravni federacije) program revizije pravic in racionalizacijo dela in poslovanja zveznih organov in ta program takoj začeti uresničevati. Opremljena s temi pripombami je šla slovenska delegacija usklajevat in potrjevat rebalans zveznega proračuna. Mi pa še vedno uganjujemo, kaj je spremenilo mnenje v skupščini glede rebalansa. Mar dejstvo, da celotni letošnji proračun federacije velja Slovenijo 253,6 milijarde dinaijev, samo zaslužek slovenskega gospodarstva iz dela za vojsko pa bo presegel 500 milijard dinaijev (kot so zatrdili predstavniki IS SRS na sejah skupščine). Ali morda kateri močnejši razlog? Boris Rugelj ^ ^ slovenske skupščine Ogrožena skupščina Ugotavlja ktoj' -za«1' ispo; ars^ ,do'!' ■)¥ jra’ b 'lePubliška skupščina je na torkovi seji obravnavala "°Jijo proti štirim Slovencem, ki ji pravimo tudi postopa pred vojaškim sodiščem. Največ so govorili o tem, ako je z uporabo srbohrvaškega jezika v »postopku« 5r,1jena slovenska suverenost. a zri ePrav je predsednik zbora Južnega dgia Valentin Dvoj-s skušal preprečiti, da bi na .J* sodelovali predstavniki Od-V'za varstvo človeških pra-j^eeš da so takšno zahtevo že (j VlhUi, da po poslovniku ni no-Pot novi*1 razlogov za to, da ni ta lr.fk'na razprava članov odbo-Zaib ki bil to presedan... je olhgal nasprotni predlog Lee ern' Menila je, da glede na • z° Položaja delegati potrebu- Odbora za varstvo človeških pravic in se torej ni ravnalo po načelih, ki jih je utemeljil Kočevski zbor pod omenjenim navedkom Ivana Cankaija. Ovrgla je podtikanja, da Slovenci sovražimo JLA in lepo pojasnila: »Kdo pa je JLA? Ali naši sinovi in možje? Ali samo generali, admirali in polkovniki?« Jejo bo; neposredno informacijo od- E]'ra in delegati so jo skoraj so-,0V'Ž Voki110 Podprli. Tako je sprego-' 0if L,1® Predstavnik odbora Mile ,zj« orih C’ ker pa javnost stališča vj h1;;!0ra že dobro pozna, povze- g; ^ Ji« s$: jst* 0 razpravo Lee Oražem: Spomnila se je leta 1943, ko so v Kočevje prišli izvoljeni poslanci slovenskega naroda. Zborovali so pod napisom, ki še danes stoji, obstreljen s sovražnikovimi kroglami - NAROD SI BO PISAL SODBO SAM! »Mislim, da je dejstvo, da je bil v tistih razmerah izbran za vodilno misel in vsebino zbora ta navedek, dovolj velik vzrok, da ga danes v tem prostoru s polnimi pljuči, iz vseh poštenih slovenskih src enako močno izrečemo in ponovimo!« Zato se Lea Oražem ni strinjala, ker predsedstvo SRS, naslednik Kočevskega zbora, ni dalo potrebne podpore pobudi ZAL Torej, štirje mučeniki so obsojeni. Ker so jih do pravnomočnosti kazni, ki sežejo od pet mesecev do štirih let, spustili na prostost, je bil v sredo zadnji protestni večer Društva pisateljev. Kako je z vso stvarjo, še najbolje rišejo besede Vena Tauferja, da večerov ni konec, da gre le za prekinitev in bodo z večeri po potrebi nadaljevali. Žal, ta potreba je več kot očitna. Na omenjenem večeru je Jaša Zlobec rekel, da je kocka padla, da poti nazaj ni in da je obsodba četverice izziv, ki ga ne moremo prezreti. Minil je čas nedolžnosti in nihče več ne more skomigovati, češ kaj me briga, nič ne vem, to ni moj problem. Da je to stvar nas, ne le Slovencev ampak vseh ljudi, ki jim beseda mir, svoboda, demokracija niso le przna fraza, je dokazala večtisočglava množica na Roški. Čeprav lepa človeška poteza, pa vendar gotovo ni šlo le za sprejem štirih nesrečnikov. Zakaj pa je šlo? Odgovorimo si z besedami Janeza Janše, s katerimi se je le delno otresel zadaha temnice - Ne bom vam tukaj dosti govoril, ker se v tej državi vsaka beseda, ki jo poveš, najprej obrne proti tebi... Ne glede na to, da tale slika, ki jo zdaj gledam, popravlja moj splošen vtis oziroma sodbo, ki sem si jo o vsej zadevi ustvaril v zaporu pa moram reči, da vseeno nisem optimist. Žal. C. B. fa* m ■od1: JiS« i/of flU'®' i#« ip4 rab1 Sl* !V°J JEZIK. P|,ETNESUBpiROr' NA T0' ustaVN0ST I SRPSKOHRVATSKOM JEZIKU, UZ GLAVN0M PRETRESU UPOTREELJA- ....-■ , ZAKONITOST NA GLAVNOM RED VOJNIM SUD0M U LJUBLJANI NIJE NARUSENA. Sl’ SLovci?0 °A predsednistvo PNIJE o 0VIM STAV0VIMA. rJ^pdnik, °IZ0AREVIC SR SLOVENIJE 0BAVESTI SKUPSTINU V stenogramu seje stoji po teh besedah v oklepaju: ploskanje. Predsednik Raif Dizdarevič je med drugim odgovoril na vprašanje o jeziku in ustavnosti - zgoraj je pisalo »STROGO ZAUPNO« - in Nena Volk se je vprašala, ali se lahko sploh še o čem pogovarjajo, kadar postane ustava strogo zaupna. Vprašanje je bilo kajpak retorično in delegati so na sejah zborov največ govorili prav o jezi- Iz razprav Grobo in očitno Najbolj očitno in grobo je bila zakonitost kršena pri uporabi jezika pred sodiščem. Skoraj vse pa je bilo sporno z vidika legitimnosti: pristojnosti vojaškega sodstva nad civilnimi osebami v mirnem času, pripor brez jasnih razlogov, izgon civilnih odvetnikov, popolna izključitev javnosti ss°jenja - - Mile Šetinc Zbor zahteva Zbor zahteva, da se v vseh državnih organih na območju SR Slovenije, vključno z vojaškim sodiščem in vojaškim tožilstvom, v skladu s prvim odstavkom 246. člena ustave SFRJ in drugim odstavkom 212. člena ustave SR Slovenije zagotovi poslovanje v slovenskem jeziku. Vslerija škerbec Posebna odgovornost Ertla Menim, da brez jasnega odgovora in razkrinkavanja ozadja začetka preiskovalnega in sodnega postopka javnost ne bo pomirjena. Tudi delegati skupščine ne bomo mogli biti zadovoljni. Nasprotno! To bo koristilo le delovanju tako imenovanih protireformnih sil... Tovariš Ertl in izvršni svet nosita posebno odgovornost, ker se glede na članek v Delu organi za notranje zadeve zavedajo zapletenosti in občutljivosti razmer. Moram reči, da me je ta članek vznemiril, in sicer predvsem zato, ker smo iz obrazložitve tovariša Ertla dobili argumentacijo in potrditev ocene o kriminalizaciji mladinske organizacije in dela mlade generacije ter s tem seveda tudi nekaterih drugih delov družbe. Tone Anderlič ku. Zbor občin je sprejel predlog Toneta Urbasa in slovenskim delegatom v skupščini SFRJ naročil, naj dobijo odgovor predsedstva SFRJ, kateri zvezni organi so dah mnenje o slovenskem jeziku na vojaškem sodišču v Ljubljani. Sprožijo naj ugotavljanje odgovornosti za to mnenje, ki ne spoštuje niti jugoslovanske niti slovenske ustave. Družbenopobtični zbor je dal vprašanju jezika pred vojaškim sodiščem širši pomen, saj ne gre samo za konkreten primer oziroma konkretne obtožence, ki so jim vzeli ustavno pravico do materinega jezika, ampak tudi za vprašanje uradne rabe slovenščine na slovenskem ozemlju. To pa je izraz suverenosti slovenskega naroda, ki jo ta uresničuje v repubb-ki in Jugoslaviji, torej tudi pred vojaškimi sodišči in tožilstvi. Ciril Brajer Največja žalitev slovenske suverenosti O neljubih zadevščinah je spregovoril tudi IO predsedstva RK SZDL. Izrazil je osuplost in ogorčenje nad zveznimi in vojaškimi organi, ki so ob omenjenem sojenju ravnali dosledno v škodo obotožencev. Zato zahteva od predsedstva SFRJ, da ponovno prouči svoje stališče, saj bo v nasprotnem primeru treba sprožiti ustavni spor. V razpravi je bilo moč slišati, da primer boleče odmeva med našimi rojaki na tujem, da je izjava predsedstva SFRJ oziroma določeni citat iz ustave in njegova razlaga največja žalitev slovenske suverenosti, da bi se vsaj predsedstvo moralo zavedati poraznih političnih učinkov svoje izjave, ki jo je dalo na predvečer praznika vstaje slovenskega naroda... Najbolj pravo je zadel Jože Šteb, ki je namesto obrambnega predlagal bolj dejaven odnos do teb stvari. PO SLEDEH DOGOVARJANJA Ljubljana, 29. julija 1988 O razvojni preobrazbi slovenskega gospodarstva v luči razprav na 21. seji CK ZK Slovenije STRATEGIJA RAZVOJA JE SE VEDNO MEGLENA... Konec dogmatizma? Na seji CK ZK Slovenije je prišla jasno v ospredje politična opredelitev za nadaljnje uveljavljanje tržnih in ekonomskih zakonitosti, vključno z razvijanjem trga vrednostnih papirjev, ki naj bi prispeval k večji mobilnosti družbenega kapitala. Razbijanje ideoloških blokad na poti uveljavljanja pluralističnih oblik lastnine, razvijanja finančnega trga in odpiranje možnosti za produktivno vlaganje občanov v razvoj podjetij lahko torej štejemo za pomemben prispevek omenjene seje in ZK Slovenije k uresničevanju jugoslovanske gospodarske reforme. V slovenski in jugoslovanski javnosti se vse bolj krepi prepričanje, da smo se znašli v gospodarski krizi zaradi nespoštovanja ekonomskih in tržnih zakonitosti. Jasno je torej, da lahko globoko razvojno krizo postopoma premagamo le tako, da se začnemo bolj tržno vesti in v vsakodnevnem življenju bolj odgovorno in pošteno ravnati. To pa ne sme veljati le za gospodarske subjekte, ampak tudi za soustvarjalce tekoče ekonomske politike. Žal tudi v Sloveniji še nismo začeli delati v skladu s pro-klamirano ekonomsko logiko. Republiški izvršni svet je na primer februarja letos prepričeval delegate republiške skupščine, naj sprejmejo razvojni dokument z načrtovano pozitivno rastjo družbenega proizvoda, pred časom pa je javnosti pojasnjeval, da je bil padec industrijske proizvodnje in družbenega proizvoda pričakovan. Skratka, gre za to, da si moramo odtlej postavljati le takšne razvojne cilje, ki jih lahko dosegamo vsaj na kratek rok. Ključni problem - nizka produktivnost To »pravilo igre« bi morali upoštevati tudi v sedanjih prizadevanjih po razvojni preobrazbi slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva, katerega struktura je že 15 let bolj ali manj nespremenjena. Jasno pa je, da je gospodarska struktura v luči nujne razvojne preobrazbe neustrezna, saj zavira družbeno-gospodarski napredek. Naš ključni probem je nekajkrat nižja družbena produktivnost dela, če jo primeijamo z razvitimi trž- nimi ekonomijami, tako da so domače cene dva- do trikrat višje od primerljivih zahodnoevropskih cen. V takih razmerah so seveda konvertibilni izvozniki na svetovnem trgu nekonkurenčni, carinska in druga zaščita neučinkovitega gospodarjenja domačih podjetij pa v ničemer ne prispeva k razvojni preobrazbi. Zato se upravičeno sprašujemo, kaj bo z nami leta 1992, ko se bodo carine v EGS zmanjšale, uvozne takse odpravile, tehnično-tehnološki standardi pa bodo postali najpomembnejše merilo mednarodne konkurenčnosti podjetij, tudi naših. Če ne bomo takoj ukrepali, se lahko zgodi, da bodo postale naše notranje materialno-finanč-ne razmere neobvladljive. Zdaj je na primer še vedno tako, da nimamo pravih meril za ločevanje uspešnih podjetij od neuspešnih. Na splošno mislimo, daje povečevanje konvertibilnega izvoza merilo za uspešnost, kar je le deloma res. Kaj nam namreč pomaga fizično povečanje konvertibilnega izvoza, če je izvozna proizvodnja surovinsko in energetsko potratna? Tudi regionalna struktura jugoslovanskega izvoza je sad nekakšne narodnogospodarske izvozne »strategije«, v okviru katere zvezna vlada, NBJ in še kdo premalo upoštevajo plačilno (ne)spo-sobnost držav v razvoju, ki nam dolgujejo okoli 5 mi-Ijard dolarjev, da na drugi strani niti ne omenjamo klirinškega dolga v višini 1,5 milijarde dolarjev, ki neposredno vpliva na rast domačih cen. Hkrati pa ne storimo skorajda ničesar, da bi konvetribilne izvoznike spodbudili in prisilili k izboljševanju kakovosti izdelkov, posodabljanju tehnoloških standardov, poenostavljanju normativne interne zakonodaje itd. Tako si seveda sami zapiramo vrata na zahodnoevropski trg. Huda obremenitev gospodarstva Že dalj časa vemo, da je naše gospodarstvo preobremenjeno in da bi morali zmanjšati režijske stroške na podjetniški in širši ravni. V državah z 8000 dolarji narodnega dohodka na prebivalca je namreč gospodarstvo lahko obremenjeno s 40-odstotnim deležem kot zgornjo mejo, pri nas pa bi pri 2500 dolarjih narodnega dohodka na prebivalca lahko obremenili dohodek in čisti dohodek podjetij le s 25-odstotnim deležem. V praksi je ta obremenitev kar 45-odstotna, pa čeprav je gospodarski razvoj v industrijsko razvitem svetu jasno pokazal, da tako ni mogoče učinkovito gospodariti s kapitalom. Jasno bi se morali zavedati tudi tega, kot je dejal na seji CK ZKS Maks Senica, da se nam s sedanjo V Sloveniji vse manj zasebnih gostiln, zato pa toliko več bifejev Naši gostinci imajo promet v glavnem na račun pijač. S prodajo hrane dosegajo le četrtino prometa. Podobno kot na Hrvaškem tudi v Sloveniji pričakujemo, da bomo z novimi predpisi, to je novim obrtnim zakonom, pospešili razvoj gostinsko-tu-ristične dejavnosti v rokah zasebnikov. To ngj bi med drugim prineslo nova delovna mesta, večje zmogljivosti na tem področju in predvsem na račun konkurence tudi boljšo in bolj kakakovostno ponudbo. V Sloveniji imamo sicer razmeroma veliko zasebnih go-stinsko-turističnih objektov oziroma obratov, toda o kakšni izraziti konkurenci, ki bi povprečneže in slabe silila k boljšemu delu, žal ne moremo govoriti. Zato tudi je tako, kot je. In zato v nekaterih primerih celo na dolgi poti po Sloveniji ne moremo sesti za mizo s čistim prtom in si potešiti lakote z jedjo iz domače kuhinje. Sgj ne, da bi imeli ob naših cestah tako malo gostiln; nerodno je le, da večina ne zasluži tega imena. Po zadpjih podatkih imamo v naši republiki skoraj 2300 gostišč v zasebnih rokah, torej za 250 več kot pred dvema letoma oziroma leta 1986. Po številu so takoj za gostilnami bifeji (714), pa okrepčevalnice (156), restavracije (28), premični in začasni obrati (25), planinski domovi (11), penzioni (10), disko-klubi (9), prenočišča (5) in kavarne (2). Vrednost prometa v teh zasebnih objektih je bila leta 1986 dobrih 26 milijard, lani pa že 61 milijard dinarjev. To so seveda podatki našega zavoda za statistiko. Prepad med uradnimi in dejanskimi številkami pa nemalokrat sploh ni tako majhen. Vsekakor je pri tem zanimivo, da se je v preteklih letih zelo zmanjšalo število gostiln in restavracij, število bifejev in okrepčevalnic pa se je več kot podvojilo. V primerjavi z letom 1976 imamo v Sloveniji danes skoraj 500 gostiln manj in prav za toliko več bifejev. Očitno so mnogi gostil- ničarji vrgli puško v koruzo in se odločili za manj naporno delo in s tem za lažji zaslužek. Točenje najrazličnejših pijač res ni tvegan posel, zlasti, ker Slovenci nismo najslabši pivci. Samo lani so zasebniki vnovčili 6500 hektolitrov žganih pijač, približno desetkrat toliko vina in dvajsetkrat toliko piva. V nasprotju s temi velikanskimi številkami pa se je močno zmanjšalo povpraševanje po koncentriranih sadnih sokovih. Lani so jih prodali za 40 odstotkov manj kot leta 1986. Torej imajo naši gostinci promet predvsem na račun pijač. S prodgjo hrane dosegajo samostojni gostinci le dobro četrtino vsega prometa. O tem, da kakovost ponudbe v zasebnem sektorju večinoma ne more biti na kdove kako visoki ravni, govore tudi podatki o številu zaposlenih. V največ obratih dela en sam človek, po dva delavca ima slabih 500 obratov, po tri do pet kakšnih 350, od šest do sedem samo 37, osem ali več zaposlenih pa manj kot 20 obratov. Nikakor ne moremo trditi, da so imeli doslej zasebniki v Sloveniji, ki se ukvarjajo s to ali ono gostinsko dejavnostjo, zvezane roke, vendar pa smo na tem področju vse premalo mislili na potrebne spodbude, da bi podjetni ljudje visoko zavihali rokave in bili pripravljeni vložiti v posel vse svoje prihranke. Sicer pa gostinstvo ne zahteva toliko novih vlaganj, temveč boljše razmere za svobodnejši razvoj. Enkrat za vselej bi morali opraviti z ideološkimi dogmami o nekakšni kapitalistični nevarnosti. Če nas bo strah tega, da bodo sposobni in prizadevni delavci živeli bolje od slabih, zagotovo ne bomo nikoli prišli na zeleno vejo. Sicer pa ne poznamo razvite družbe, ne na tem in ne na onem koncu sveta, v kateri bi imeli zasebniki zvezane roke. Brez podjetnosti, spodbude in poštene plače za dobro delo pa ni razvoja ne v tem ne v onem družbenem sistemu. Skratka, podobno kot na Hrvaškem tudi v Sloveniji pričakujemo, da bomo z novimi predpisi potisnili voz, ki ga vlečejo zasebni gostinci, krepko naprej. To bi bilo dobro, saj je takšno drobno gospodarstvo še vedno slabo izkoriščeno, čeprav ima lepe možnosti za veliko večji dohodek in za zaposlitev številnih ljudi. Temu bi lahko rekli - dve muhi na en mah. . , ' t ti Andrej Ulaga Miran Potrč Raifu Dizdareviču SLOVENŠČINO!!! Predsednik skupščine SR Slovenije Miran Potrč .j, v četrtek poslal predsedniku predsedstva SFRJ Dizdareviču sklepe in stališča zadnjega zasedanja, kis nanašajo na postopek zoper Borštnerja, Janšo in TaSic Hkrati je pismeno zaprosil predsednika zveznega svet.8 :flii' skupščine SFRJ Stjepana Novakoviča, naj to telo razi P< le I I sli o zahtevi slovenske skupščine, da se mora pred svO' jimi državnimi organi, torej tudi pred vojaškim sodiščen1’ dosledno uporabljati slovenski jezik. _ V sklepih zadnjih dveh zasedanj skupščine SRS je bu rečeno, da zbori sprejemajo informacijo predsedstva SF o uresničevanju stališč skupščine SRS z dne 19. t.m. ki5 nanašajo na postopek proti Borštneiju, Janši in Tasicu’ kot tudi dopolnitve družbenopolitičnega zbora in infor' macije predsednika skupščine. »Vprašanje jezika v postopku pred vojaškim sodiščei11 v Ljubljani ni samo vprašanje korektnega postopka; £** za širše dimenzije, zaradi katerih je v skupščini in o8 predsedstvu do teh vprašanj tudi prišlo. Ne gre samo z8 vprašanje pravic posameznikov obtožencev, temveč P uporabo slovenskega jezika na območju SR Slovenije & v zveznih organih kot izraza suverenosti slovenskeg8 naroda, torej tudi na vojaških sodiščih in vojaških tožil' stvih.« V sklepnih besedah je rečeno, da zbori slovensk6 skupščine zahtevajo spoštovanje prvega odstavka 24t>-člena ustave SFRJ in drugega odstavka 212. člena ustav® SRS, ki zagotavlja naši republiki občevanje v slovenskem jeziku. Vprašanja navedenih odredb, menijo zbori’ so obče pomembni za Slovenijo, kakor tudi za enakopravnost narodov in narodnosti v SFRJ. Zato zbori predlagajo zveznemu zboru skupščine SFRJ, naj oceni uresničevanje zakona o vojaških sodiščih skozi prizmo uradne uporabe jezikov. Zbor občin je sprejel še dodatni sklep, ki naj pr®k slovenskih delegatov v skupščini SFRJ zahteva odgovor na vprašanje, poslano predsedstvu SFRJ, kateri zvezni organi so bili proti uporabi slovenskega jezika pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. Od tistih, ki so na tak način kršili prvi odstavek 246. člena ustave SFRJ in drug1 odstavek 212. člena ustave SRS, je treba zahtevati odgovornost. (Tanjug) PrE Pja 1U1: Vr, Hi Poi tel Pie 19; 20( Ve Soj »j? to\ 9V| Pr< Po sej Pl! be de: epi So Pri Sr; |>P o ko kadrovsko sestavo v Sloveniji (le 7 odstotkov delavcev z višjo, visoko izobrazbo in akademskimi nazivi ter dobra tretjina delavcev z nekvalificirano ali polkvalifici-rano usposobljenostjo) ne bo posrečilo narediti izvoznega preboja v razvito Evropo. Zaskrbljujoče je, da na primer nekatera zahodno-nemška podjetja namenjajo za naložbe 200 milijonov mark, 280 milijonov mark pa za kadrovsko prenovo, medtem ko je pri nas to razmerje 1:25 ali celo 1:50. Torej bi morali načelno namenjati največ pozornosti stalnemu usposabljanju vseh zaposlenih delavcev v gospodarstvu, družbenih dejavnostih in širši družbi, če resnično hočemo posodobitiv upravljanje v naši družbi. Že zdavnaj bi morali zmanjšati stroške vseh vrst tudi na podjetniški ravni in širše. Pri nas je na primer transportni strošek v ceni izdelka ponekod več kot 20-odstoten, v razvitem svetu pa je 7 do 8-odsto-ten. Tako je tudi z drugimi stroški, s katerimi se v podjetjih skorajda ne ukvarjajo. Žanimanje ljudi za samo-izobraževanje pa je zelo majhno. Žal marsikje v osnovnih partijskih celicah prevladuje konservativna miselnost, češ pustimo šole, ki nam dajo premalo praktičnih znanj (kar je deloma res), in se rgje učimo bolje delati v praksi, kar pa nam ne gre dobro od rok. V marsikateri slovenski ali jugoslovanski tovarni prav ta čas ugotavljajo, da so se znašli tik pred stečajem predvsem zaradi voluntarizma vodilnih skupin, ki ne obvladajo abecede ekonomije (obrest-no-obrestnega računa npr.), kaj šele, da bi obvladali temeljna ekonomska, organizacijska, marketinška in druga znanja, brez katerih na tujem trgu ne moreš uspeti ali povečati donosnosti gospodarjenja na domačem trgu. Problem zase pa je, da imajo premalo teh znanj tudi delavci-delegati delavskih svetov, tako da so ob skopih in pomanjkljN1 So finančnih in drugih infon*1 (s) cijah o tekočem poslovanj popolnoma nemočni v prlZ devanju, da bi nadzoroval ^ početje vodstvenih ekip- Kaj izvažati? Pri nas že precej doli I drug za drugim ponavljan’, da nas lahko reši iz krize1 ; večji izvoz, ne povemo P da to ne more biti samo b*8 i govni izvoz. Kar 60 odsP kov izvoza ZRN je na prim8 : neblagovnega, v obliki Pr° dgje tehnološkega znanja n licenc, ki jih je mogoče Pr°!. dati petkrat ali desetkra' ^ medtem ko je mogoče les8 ^ ne hlode prodati samo . krat, pa še to po nizki cef. Tudi v Sloveniji bi potem’8 ,:' kem morali narediti anali* naše konkurenčne sposo® nosti in odkrito povedati,881 fe imamo nacionalno razvoj n’ (J£ strategijo ali ne (na seji J va bilo rečeno, da je še nim st mo!?), do kakšnih struktu ju nih sprememb je v zadnJ1 je nekaj letih že prišlo, do kat 2, rih pa bo do leta 1992 še m8 ralo priti, katere tovarne i mo morali zapreti, katere P le posodobiti itd. Težko seJ sa znebiti vtisa, da tudi na za it) nji seji CK ZK SlovenP H, vseh odgovorov na ta in dm ga vprašanja nismo do ko vf ......................OO-1 V( operacionalizirali, v 0 ; v( sežnih pripravah na sejo P v< se je pokazalo, da se v štev ca nih podjetjih ne ukvarjal k z odpravljanjem blokad P1 poti razvojne preobrazo ’ \\ katere se lotevamo. Marsikl. st samozadovoP, tt prevladuje , stvo ali apatija, ki je nikajj . (za zdaj) ni še mogoče r82? ;, <• niti od zgoraj niti od spod f; m ti uci z.guiaj iiibi , naj bi napredni kadri še ta* K želeli, tako zaradi °se_^rj, i a ambicij kot idejnega PreP * Čanja, da je to prava E + za- v bogatejšo prihodnost nimivo bo spremljati, k bodo komunisti v izvrsn , k dje}' svetu, sindikatih in P°L-;0 jih, ki verbalno podp18 »Kučanovo« politiko, u e. ničevali usmeritve centa j, ga komiteja. Kaj bomo s li, če jih ne bodo? _ pji Emi itjUDJE MED LJUDMI Ljubljana, 29. julija 1988 Delavska enotnost i je aifu ise iča-/eta ;V0' ena> bilo :ise iču, for- :eia gre na ,za : za 3 in ega ižil' ske ’46’ ave en- ori. ko- ed- -es- mo rek vot zni )ja- čin ugi go; livil1 •013' anjo riža; ivak alg0 1010' :e 1° pBi bla' ;t°l' 0iOr Pr0' a i° pro-:ral' JJgojna potrditev osnutka sprememb slovenskih razvojnih dokumentov do leta 1990 in leta 2000 lil VEČ VSEENO, Kaj piše na papirjih pr je bilo glede na razita? v P™6111 delu zaseda-iuiii Venske skupščine, 20. j’ moč pričakovati, tudi r,, adaljevanju seje 26. julija .^kalo kritičnih pri-teK i delegatov na osnutek - alansa planskih doku-Slovenije do leta v ^ntov 20on dolgoročnih do leta ve. • Rezultat takšne razpra-So l.e Pričakovan - pogojno ^risje k osnutku spreme-t^h planskih dokumen-^lovenije z zahtevo, da Drl?^. Pred izdelavo in Po 1° rit vij o predloga pri-»ibe upoštevajo ter vne-w ° v predlog sprememb ^skih dokumentov. be„ P.0membnejše pripom- jel so imeli delegati na tisti osnutka, ki se nanaša na j‘‘“rSetske načrte, ni pa mo-U .Ce prezreti tudi njihovih gOPomb na račun načrta v “ditve cestnega omrežja ^oloveniji, ekologije, vode 0 kmetijstva. Ker bomo spremembi planskih do- . rrientov podrobneje poro- 1 k ko bodo izdelani pred- Jr> bomo tokrat, ob obrav-pjri osnutka, nekaj več za-g samo o predlogih dele-; ?v v slovenski skupščini | 26. julija. 50 ,aJVeč prostora v razpravi ( Urtele ceste in energetika KuPaj z onesnaževanjem okolja). Jeseničane upravičeno skrbi promet po sedanji magistralni cesti skozi mesto, ko bo zgrajen predor pri Hrušici skozi Karavanke. Pravijo, da bo promet Jesenice zadušil, mesto pa bo dušilo prometni tok, če ne bo v načrte vnešena in hkrati s predorom narejena tudi nova avto cesta Hrušica-Vr-ba. Koprčani se ne strinjajo z zastojem pri graditvi osimskih cest. Štajerci bi spremenili imena bodočih avto cest. Glavne cestne povezave naj ne bi bile Šentilj-Ko-per, ampak Maribor-Koper, namesto Maribor-Maceh pa bi moralo biti zapisano Šen-tilj-Macelj. In tako naprej. Poseben problem je težnja v Beogradu, da bi Slovenija vse svoje, tudi evropske ceste gradila sama. Drug, po pomembnosti pa nemara še hujši problem, je energija v Sloveniji. Delegati v družbenopolitičnem zboru so namreč menili (druga dva zbora sta osnutka planskih sprememb sprejela že na prvem zasedanju skupščine, 20. julija), da osnutek ne upošteva dovolj zahtev tako imenovane ekološke problemske konference, ki je bila tudi eden izmed razlogov za spreminjanje planskih dokumentov repu- blike. Delegati niso mogli »požreti«, da razvojni načrti niti v rebalansu ne predvidevajo realnega zmanjševanja porabe energije v Sloveniji. V osnutku sprememb namreč še vedno piše, da bo proizvodnja energije sledila porabi, namesto da bi bilo narobe. Na ekološki konferenci so jasno sklenili, da bi se poraba energije morala približevati ničelni stopnji rasti, kar pomeni, da bi se realno morala zmanjševati. Usmeritev, kakršna je zapi- sana v osnutku sprememb dolgoročnega plana Slovenije, jasno dokazuje, da bo poraba energije, zlasti električne, ob koncu načrtovanega obdobja (konec stoletja) nedopustno visoka. To bo imelo nekatere posledice, zlasti odtegovanje že tako majhnih naložbenih sredstev za vlaganja in sicer v zmanjševanje energetske porabe in njeno racionalno rabo. Namesto tega naj bi gradili drage nove energetske objekte. Mnogi med njimi, na primer načrtovana toplarna - termoelektrarna v Mariboru, zbujajo pomisleke tudi z ekološkega vidika. Da pri tem niti ne omenjamo jedrske elektrarne v Prevlaki, za katero je priprava na graditev uradno sicer ustavljena, ne pa tudi nekatere raziskave v zvezi z njo. In kaj je z raziskovalnimi deli v rudniku urana - zakaj se nadaljujejo? Delegati so kritizirali tudi to, da med prihodnjimi energetskimi objekti ni bilo opravljene nikakršne selekcije in ker še vedno ni raziskano, kako bi bilo z uvozom energije, če bi bil ta gospodarsko in ekološko bolj smotrn kot graditev lastnih energetskih objektov. Izbor lokacije za jedrske odpadke je mogoč samo v sporazumu s krajani in občino. Skratka, spremembe planskih dokumentov bo treba še temeljito dopolniti, da bodo Slovencem všeč in bodo zanje sprejemljivi. B. B. Načrtovalci razvoja v Vulonu delajo s polno paro Tudi z domačo pametjo Mnogo dosežemo Hj.Res imamo ambiciozne c„?rie, toda kako bomo si-eSn tiw'preživell> če jih ne bomo eni §ovorneSniČili?Hnam je ^ P°; ^tg. Vri0ru mec* drugim dejal liz° ;ob: tai> p« i Jc ''d - - d': ' vodje razvoja Julona f ing. Peter Kadunc. res i ^eta govorimo, pišemo j °lucije in se zaklinjamo, „ --- - --------v----, 'V^°ramo PosPeševati ino-ni3' Prenoviti gospodar- tuHijč?’ Posodobiti tehnologijo ^ib j6 Proizvodnjo; in to, kjer se ate- £ ča.’ z lastnim znanjem. [00' bo- , p2 e]e :ad' mj ,sPreminja ukalupljena iije ^.lenost - strah pred [ril- UVlrr obok Vil' K; -> "-c aj° tta,,to. doseči. Kaže, da je 0a Pot tudi Yulon, ki je be'1 ti 2,? • kr‘z' Pred petimi le-We sti-raj na »zmerno otpimi-oij" ta v1 Poti«, kot je dejal Pe- ^ »vavTc- biv prjn y ulon sem prišel kot la)- rav? avnik pred petimi leti ib0 katp? Za zbor delavcev, na P, djetLem .so izglasovali za po-3i-t- le prisilno upravo.« začetek, banje in strokovnjake ima-■ Resolucije tudi. t> • • ■’ rePočasi, vse prepočasi se 'im. Vene? Pa je tudi, da je v slo-v ‘skem gospodarstvu vse 3 VeLSYetlih izjem, kjer vsaj ■ rač0’, kaJ bi radi in kako mo- p"' Mše]0. n.e.kaj mesecih sem Ža- Jia Hil 7 v, dLA. Ko sem se vr-’ j? bil položaj že veliko 1° Nova, in pokazalo se .e. Pipa; tudi kakovostna sku- ,ri- [Vlila SdtI^Pi?fiŽena-lehnoičs,?' .Izboljšala se je gji Pling °ska ln delovna disci- Delo pri nas je zelo natančno. Če ga delavec, ki upravlja proces, samo malo polomi, če samo hip prepozno pritisne na gumb, gre vsa šarža v nič ali pa je slabše kakovosti. To pa pomeni zelo veliko škodo. Seveda pa slabo plačanemu in nesti-muliranemu delavcu ni do pretirane pazljivosti. To seje dogajalo v času krize, če tistemu obdobju lahko tako rečemo. Da nadaljujem. Po končani pripravniški dobi sem začel delati v razvojnem oddelku, ki ga je ustanovilo novo vodstvo. Sem sicer strojni inženir in čeprav je panoga Yulona kemična oziroma tekstilna, pri prilagajanju vseeno nisem imel posebnih težav. Praktično in teoretično znanje sem pač pridobival pri realizaciji projektov. Takšne fakultete, ki bi ti dala čisto ustrezno znanje, za zdaj v Jugoslaviji še nimamo. Če si zagnan, se ob delu lahko največ naučiš, zlasti, če imaš hude šefe, pa takšne, ki ti dajejo jasne in konkretne naloge. In to takšne naloge, ki so življenjsko pomembne za tovarno, in za katere veš, da moraš dati vse od sebe. Pri nas inženiijem ni dolgčas. Če pa po naključju komu je, se mu to pošteno pozna v denarnici in si kar hitro premisli. Pri nas se mora delati. V razvojnem oddelku nas zdaj dela petnajst. Težko bi ocenili naše dosedanje delo. Ne bi se rad pretirano hvalil, ne morem pa reči, da nismo naredili nič. Kar precej smo izboljšali in posodobili. Nekaj tehnologije imamo namreč, ki smo jo zastarelo že kupili. Izboljšujemo jo in posodabljamo, kolikor le moremo in znamo. Tudi inovacij je bilo že nekaj. Čeprav imamo nekoliko zastarel inovacijski pravilnik, so nagrade še vedno spodbudne; prav zdaj pravilnik usklajujemo, vsaj kar zadeva višine nagrad. V razvojnem oddelku pa v glavnem velja, da je to predvsem delovna dolžnost. Jasne meje med dolžnostjo in inovacijo ni ali pa je stvar subjektivne presoje. Pri naših projektih, tako pri izboljšavah kot pri novih linijah, skušamo uporabiti čim več domačega znanja. Saj moramo, ker je tuje bistveno dražje. Pri projektih sodelujejo tudi strokovnjaki iz širšega slovenskega prostora. Sami vsega ne zmoremo in tudi ne znamo. Tuji dobavitelji niso najbolj navdušeni nad tem, da vlagamo svoje znanje, vendar so se morali sprijazniti s tem, da lahko prodajo le tiste dele linij in tehnologije, ki je še ne znamo narediti doma.« Na vprašanje, koliko tehnološko zaostajajo za zaho- dom, Peter Kadunc ni hotel jasno odgovoriti. »Trudimo se, da bi čim več proizvodnje vodili računalniško. Da bi bilo tako čim manj napak in da bi bila kakovost čim višja. S 76 odstotkov smo zdaj prišli na 86 odstotkov prve kakovosti, razvojna gibanja in predvsem želja pa so takšni, da bi radi presegli 90 odstotkov. Na zahodu, kjer imajo možnost kupovati najnovejše stroje, je odstotek prve kakovosti od 91 do 93 odstotkov. Seveda pa je nova tehnologija zelo draga in še hitro se spreminja; predvsem pa je težko dobiti sredstva zanjo. Idejnih načrtov, pa tudi že izdelanih projektov imajo kar precej. Nekaj jih je tudi že pred uresničitvijo. Od ideje do uresničitve preteče povprečno leto in pol. Se pa zgodi, da včasih kak idejni načrt iz najrazličnejših razlogov ostane ostane tudi v»zamrzovalniku«; navadno zaradi pomanjkanja denaija. »Za razvojnika je prav gotovo najlepše, če projekt zaživi in če je tudi uspešen. To je velika spodbuda tudi za naprej. Pa to ni le fraza; kako je to res, najbolj občutiš takrat, kadar gre projekt v »zamrzovalnik«. Kaj so naredi doslej in kaj načrtujejo? Ne bi imelo smisla naštevati in opisovati tehničnih podatkov projektov, saj jih večina ne bi razumela. Nekaj pa le povejmo. Yulon v osnovi proizvaja granulate (to so zrnca umetne snovi) z več različnimi lastnostmi, iz njih pa filamente ali niti, ki jih kasneje v tekstilni industriji uporabljajo za tkanje, od tkanin do talnih oblog. Njihova proizvodnja je skoraj izključno odvisna od uvoza surovin. Njihov osnovni načrt pa je uvažati le osnovno surovino in je čim več predelati v polizdelke že doma. Toda zdaj se najbolj trudijo, da bi posodobili tehnologijo, zmanjšafi manjvredne izdelke, povečali število izdelkov in pri vsem tem seveda varčevali z drago energijo. Eden njihovih uspešnih projektov z uporabo lastnega znanja, ki ga bodo dokončno speljali prav te dni, je optimizacija porabe pare. Pri tem projektu ne gre za zmanjšanje, ampak za takšno razporeditev porabe, ki bi se čim bolj izognili konicam porabe v toplarni; v konicah je namreč para najdražja. In posrečilo se jim je. Tudi z inovacijami. Pričakujejo, da bodo pri denarju za paro prihranili najmanj 20 odstotkov. Drugi večji projekt, ki ga končujejo, pa je povečanje skladišča granulata. Vsaka sprememba proizvodnje različnih vrst granulata v procesni »posodi« daje z mešanjem (proces se ne ustavlja) izmet oziroma slabšo kakovost med obema »čistima« šaržama. Zaradi premajhnih vmesnih skladišč se zdaj te menjave pogosto ponavljajo. Prav s proizvodnjo na daljšo zalogo pa bodo pri zmanjšanju izmeta zelo veliko prihranili. Toda vsega projekta se le ne da tako preprosto izvesti, kot je morda videti. Kot pričakujejo, se jim bo naložba v novo, izpopolnjeno linijo izplačala že v letu in pol. Povejmo še, da so to naredili z domačim znanjem in v glavnem tudi z domačo opremo. Da ne bomo naštevali vseh projektov, naj omenimo le nekatere. Načrtujejo še proizvodnjo različnih granulatov za brizganje in proizvodnjo lastnega granulata za tehnično proizvodnjo, predvsem granulatov, ki jih zdaj uvažamo. Kaj bi dejali na koncu? Razvoj in načrtovanje razvoja Yulona prav gotovo niso spodbudile resolucije in govori politikov, ampak, o tem smo prepričani, stvarno gledanje vodilnih na sodobne tokove in potrebe pametnega gospodarjenja. Andrej Agnič KRALJEVI FANTJE PO POTREBI TUDI ČARAJO - Jože Gale, Janez Kumše, Jože Križman, Damjan Hvala, Srečko Antonič, Marjan Peklaj in »njegovo veličanstvo« Jože Kralj. (Foto: Damjan Križnik) Gor in dol po prostorih AMZS no Titovi 138 v Ljubljani CE NE GRE, PA TUDI PORINEMO... »Predstavljajte si, da ste se s svojim avtomobilom in plovilom na prikolici iz daljne Švedske pripeljali na dopust na naš sinji Jadran - denimo v Zadar - pa vam je že po nekaj dneh »crknil« motor. Odpeljali ste ga v naj bližjo marino, pa vam ga niso mogli popraviti, ker »tisti hip« niso imeli na zalogi ravno tistega rezervnega dela, ki bi ga potrebovali. Na vprašanje, kdaj ga bodo dobili, vam mehanik ni znal natančno odgovoriti. Vedel vam je povedati le znano jugoslovansko geslo - »znajdite se!« »Kako?« ste povrtali v to rešilno bilko. Skočite v Trst, vam je svetoval, tam ga boste gotovo dobili. Od Zadra do Trsta je pa malo predaleč, ste sklenili po žolčnem družinskem posvetu, in brž jeli pospravljati cok in pok in se vrnili domov. Prijatelji so vas potem v službi hiteli spraševati, kako je bilo na dopustu, vi pa ste jim morali priznati, da hudičevo slabo. »Prihodnje leto bom šel v Italijo ali Španijo, v Jugoslavijo nikoli več,« ste pribili. »Takisto svetujem tudi vam, če po naključju nameravate na jug«. Bravo za »1-2-3« »Sam bog ve, kolikim navti-kom se je pri nas pripetilo kaj takšnega in kohko gostov smo zaradi tega izgubili. Prepričan sem, da zelo veliko,« je med našim poletnim obiskom na Avto-moto zvezi Slovenije ocenil Ciril Komotar, strokovni sodelavec njenega tehničnega sektorja in namestnik vodje. »To nas je toliko časa črvičilo, da smo v sodelovanju z zahodnonemško firmo Intertechnik sklenili napraviti red tudi na tem področju našega delovanja. Dogovorih smo se za skupno akcijo, ki smo jo krstili z zgovornim imenom »1-2-3«. Zakaj tako, sprašujete. Zato, ker smo nabavo vsakega rezervnega dela za motorno vozilo ali plovilo (tuje registracije, op. a.) organizirali v izredno kratkem času. V Sloveniji in Istri mine od naročila do dobave 48 ur, v drugih, tudi najbolj oddaljenih delih Jugoslavije pa največ 72. Torej: en-dva-tri!« Komotar še doda, da so to dosegli z dobro organizirano hitro nabavo rezervnih delov v tujini ter ekspresno dobavo do tujega turista pri nas, pri čemer najraje uporabljajo prevozno kombinacijo letalo-železnica (tudi po- šta), po želji naročnika pa lahko tisti »konec« pripeljejo k njemu tudi z lastnim dostavnim vozilom. »V novi tehnični bazi v Kopru, ki jo bomo vsak čas tudi uradno odprli, že od 1. julija ob telefonu (066) 34-958 vsak dan dežura zastopnik Intertechnika, ki sprejema .reklamacije1 in ukrepa. Prepričan sem, da nam bo kmalu steklo, v zadovoljstvo vseh naših gostov - zdomcev in tujcev...« Kaj pa 9-8-7? Za boljše počutje naših »ta-pravih« gostov smo torej poskrbeli. Kaj pa za naše ljudi, ki si praznim žepom navkljub prav tako želijo spočiti kosti kot njihovi zahodni kolegi, četudi bolj skromno - brez plovila, recimo? To nam je rojilo po glavi, ko smo se iz prvega nadstropja Titove 138 spuščali navzdol proti »bazi«, kjer je prava baza. »Brez skrbi!« nam je dal že uvodoma vedeti Miha Česnik, ki je tu šest let, ki je vodja teh-nično-testirnega centra AMZS, in takole - skrajšano - opisuje »svoje« področje dela. »Tu smo predvsem zato, da vam pomagamo na cesti: če ste na cesti obstali zaradi manjše okvare, vam jo lahko po pozivu na telefonsko številko 987 »pomoč-infor-macije« odpravi eden izmed naših 40 mehanikov; če je okvara takšna, da se je na cesti ne da odpraviti, pa vas lahko z enim izmed šestih tovornjakov »odvlečemo« do najbližje baze AMZS ali pa do vašega servisa. 'To bi bila najosnovnejša informacija za naše, domače »turiste«; če hočete izvedeti podrobnosti, pa izvolite vprašati.« Kaj neki bi vprašali, ko pa naši bralci za vse to najbrž vedo, smo sodili, nato pa razsodili, da bi nas cene njihovih storitev zaradi naraščajoče draginje najbrž utegnile še posebej zanimati. Toda ker bi bralce z njimi najbrž preveč prestrašili, smo si premi-slili. So pa cenejše kot servisi! »Moment, bitte« Dobrih pet korakov od mize v avli AMZS, kjer smo se pogovarjali s Česnikom, je v »luknji« kvadrature manjšega kioska neumorno dvigala slušalke Ivanka Močnik, ki je pri hiši okroglih 15 let, od tega 11 na delovnem mestu dispečerja. »Moment, bitte,« nas je ustavila z dvignjeno roko, še nekaj pokimala, kot da bi se bila videla z občevalcem onkraj žice, nato pa prevezala pogovor in prijazno vprašala: »Koga želite?« Pravzaprav vas, ji odgovorimo, pred tistimi petimi koraki, ki so nas še ločili od mehanikov teh-nično-testiinega centra AMZS Ljubljana. Kaj počnete v tej soparni luknji, jo vprašamo, kolikokrat dvignete slušalko med delovnim časom, koliko jezikov znate, da se lahko tako suvereno pogovaijate s klicateljLOh, nobenega jezika ne znam prav dobro. Lahko pa se skoraj z vsakomer zmenim, kaj ga pravzaprav mori, in ga prevežem na pravi naslov. Če ne gre, pokličem na pomoč koga drugega; imamo namreč ljudi, ki znajo tudi po štiri tuje jezike. Kako se počutim v tejle luknji? Upam, da bom kljub prepihu, ki mi zdajle kar prija, pozimi pa sploh ne, vzdržala do penzije. Na vprašanje, kolikokrat sem že dvignila tele slušalke, pa vam ne bi mogla odgovoriti. Morala bi si delati črtice, pa ne utegnem...« In je že bog ve katerikrat zavonilo. Sprejela je poziv, napisala nalog in ga oddala vodji izmene... Da bi ga na gobec Šli smo za nalogom in prišli do mojstra Jožeta Kralja, vodje današnje (26. VII.) izmene. »Normalno je v ekipi 16 mehanikov, če prištejemo še dva nočna, ki pridete na šiht od sedmih zvečer, in po en vulkanizer; opravili smo vleke od Ljubljane do Brnika, Loga, Ljubnega, Spodnjih Lok... od Trbovelj do Celovca, zraven pa še šest vlek po mestu; poleg tega smo opra-vili deset testov in nastavitev prem, štiri teste motoijev in 20 manjših storitev,« je opoldne kot iz topa izstrelil Kralj, ki je v AMZS začel pred 16 leti kot »čisti začetnik« v službi »po-moč-informacije«, in dal skozi vse, dokler ni pred dvema letoma in pol zamenjal svojega šefa, ki je odšel v pokoj. Se je pripravil za takšen »raport«? »Ne,« je mirno odvrnil. »Poglejte papirje, tam vse natančno piše...« Zunaj je sonce neusmiljeno pripekalo, bližala pa se je tudi 12. ura, ko se njegovi fantje, ki delajo od sedmih zjutraj do osmih zvečer, razpršijo na kosilo. »Saj razumete, brez jela ni dela,« seje opravičeval, ko smo se z njim odpeljali na hladno Gorsko reševanje »TRIGLAV JE BOŽJA POT« Ob lepem vremenu so gore in hribi polni planincev in planink, ki grizejo kolena vse do vrhov. Poleti, če ni prevroče, je planinska sezona na vrhuncu, s tem pa je na žalost povezano tudi več gorskih nesreč. In kadar se zgodi v gorah nesreča, Gorska reševalna služba (GRS) zagotovo ni daleč. Na Gorenjskem je največ postaj GRS, ena izmed mlajših pa je škofjeloška, katere načelnik je Zvone Korenjak. Škofjeloško sredogorje ni posebno nevarno za planince, saj ni visokih gora. Kakšna je torej tu vaša vloga? GRS deluje vse leto. Največ dela imamo poleti, ko se odpravijo v hribe tudi turisti, ki pozimi ne zapustijo toplega zapečka. Naša postaja pokriva škofjeloško sredo-goije: Ratitovec, Porezen, Blegoš in Lubnik. Stenskega reševanja v bistvu nimamo, v glavnem imamo opraviti z zvini in zlomi. Imeli smo tudi smrtne primere, najbolj aktualno pa je iskanje ljudi. Letos smo iskali tri otroke, ki so se izgubili na pohodu na Blegoš. Nekaj časa so hodili s starši, potem pa so jo kar sami ucvrli v dolino, zašli in se izgubili. Lani smo imeli od maja do julija štiri iskalne akcije. Najbolj žalostno pri tem je, da imamo opraviti s takimi primeri, ko se človek napije in izgubi. Takšen primer smo imeli lani. Neki planinec se je napil na Blegošu, ob sestopu s skupino odbez-Ijal po svoje in rekel, da jih bo počakal pri avtomobilu. Avto je seveda zgrešil; prijatelji so ga nekaj časa čakali, nato so ga začeli iskat in ko ponoči niso več zmogli, so poklicali nas. Ponoči ga nismo našli, naslednji dan pa smo akcijo razširili še na sosednje vasi. Na koncu se je pokazalo, da je možakar zavil k drugi babi. Žalostno, a resnično. Ti se matraš, on pa ti švigne k eni drugi. Kako je organizirana Gorska reševalna? V Sloveniji imamo 16 postaj, najbolj pogosto so posejane na Gorenjskem. Naša postaja je bila ustanovljena jeseni 1979, tako da smo naj mlajši. Fantje iz Škofje Loke so si želeli ustanovitev postaje, povabili so me k sodelovanju, izbrali za načelnika in tako delujemo * v pijačo, nato pa vse do gostilne pojasnjeval, da zaradi narave svojega dela zanje pač ne morejo organizirati taprave tople malice. »Fantje se kot kobilice razpršijo na pomoč po terenu, ko pa odpravijo napake na vozilih, se morajo vrniti v bazo in do naslednjega klica na pomoč v delavnici opravljati storitve za naše stranke...« Pravi, da ima čudovito skupino, da pozna - vsaj po imenih - domala vse uslužbence AMZS po Sloveniji, ker je bil njega dni predsednik sindikata v firmi, da... »Pa kaj bi nakladal; čeprav nas kdaj pa kdaj hudo zaboh glava, se imamo kar fajn!« Prav fajn se pa eden izmed njegovih sodelavcev njega dni prav gotovo ni imel. Sredi noči ga je nekdo poklical na pomoč, češ da mu je crknilo kolo in da ga sam nikakor ne more popraviti. Pa se je izkazalo, da je imel le počeno gumo in da je ni znal zamenjati. Svojo rit pa bi iz tople postelje zjutraj brez avtomobila le stežka premaknil v službeni fotelj. Da bi ga na gobec... Damjan Križnik že deveto leto. Pokrivamo pet Planinskih društev (Škofja Loka, Žiri, Železniki, Gorenja vas, Sovodenj), sicer pa spadamo pod PZS. Na postaji imam tri vodnike lavinskih psov, dva letalca - reševalca in tri minerce snežnih plazov. Vsi morajo biti najprej reševalci, preostalo pa je njihova dodatna funkcija. Imamo kar razgibano sestavo, ki omogoča tudi reševanje s helikopterjem. V našem sredogorju ga ne potrebujemo veliko, saj lahko do ponesrečencev v glavnem pridemo z avtomobilom, uporabljamo pa tudi aki in mariner. Temu pravimo pešadijsko reševanje. Letenje helikopterja.^ povezano s precejšnj^i stroški. Kako je s tem VJ vaših reševalnih akcijah’ Pri reševanju s helikopl6* jem krijeta stroške PZS 1 milica, s katero zgledno s delujemo. V bistvu je to vfl9 prej preračunan nekrit str? šek. Pri nas se reševanje ne plačuje, prav tako je z A'" strijci in Italijani. Švicaij1,1’ Francozi pa ne začnejo rese' valne akcije, dokler ne dot11' jo denarja. Pri nas je v ospre' dju človek, ki je v nevarh0. sti,denar pa je postranss8 zadeva. Ponesrečenci so d1' di v glavnem zavarovani, r' ko da dobimo nekaj dčnaiP od zavarovalnic, s kateri111 največkrat kupimo oprern°_ Od centra GRS kupujen10 opremo po zelo znižanih c| nah, nekaj nam doda tu?1 sam center, preostalo pa h/1' jemo iz lastnih žepov. ReSf valna oprema je skupna, za5' čitna pa osebna. Vetrov^1 čevlji, puloverji po dve11' treh letih odslužijo in če 5 Zvone Korenjak Mariner...? To je naprava, podobna čolnu s kolesi, ki se uporablja za prevoz težjih poškodovancev in za reševanja iz stolpnic. Posebej smo namreč izurjeni za reševanje iz stolpnic, pri čemer sodelujemo tudi s civilno zaščito. Kako je s stroški in financiranjem? Žiro račun imamo pri PD Škofja Loka, tako da gredo osnovni posli prek njih. Največ sredstev dobimo od Oddelka za ljudsko obrambo občine Škofja Loka, nekaj pa priteče tudi od zimskih dežurstev na žičnicah Starega vrha in Soriške planine. To so samo dohodki, kako pa je z izdatki? Naša oprema je zelo draga. Reševalne opreme pri nas skoraj ne izdelujemo,zato smo odvisni od uvoza. Pred kratkim je začel Lorbek iz Izole izdelovati vrvi, to pa je tudi vse. V eni akciji lahko kar hitro uničiš dva »štrika«, eden pa stane od 50 do 100 starih milijonov. Največ uporabljamo 40-metrco, debelo 12-mm in ta stane 500 tisočakov. Pred kratkim smo dobili nove vetrovke, ki stanejo 12 milijonov; seveda jo lahko uničiš v eni sami akciji, pa če še tako paziš nanjo. v hribih enkrat premraziš.;l hitro kupiš kaj novega. Ali je res, da so tudi taK5, ni gorski reševalci, ki ? abonirani na helikopter n sploh ne hodijo ozirou15 plezajo? Ne, ne! To je napačna f formacija. Vsak gorski rese valeč mora vsako leto op?5 j viti zimski in letni tečaj-ša postaja dela letnega 11! Ratitovcu, pri zimskem P sodelujemo z Radovljico1 ga opravljamo pod Vah'5 soijem. Vsi na postaji mori jo imeti oba tečaja, kajti1 koj ko je neki član presta? | ga črtamo s seznama aktu nih in ostane le kot podp°r I ni član. . j Sicer paje ura letenja h6*? kopteija predraga, da tu 5 nekateri vozili samo z nji11? Seveda pa vadimo reševanji s helikopterjem. Pri tem s delujemo z enoto LEM (P\\ talska enota milice), ki m°r j opraviti določeno število n trenažnega letenja, v katf , se vključijo tudi naši re® valci, in takrat obnovin1 vse o helikopterju, se sezA nimo z novostmi in nar jj mo izpite. Letos smo ime izpit na Ratitovcu, poleg n) ga pa še 80-urni tečaj P1*^ pomoči, ki ga mora k11 J vsak gorski reševalec. V na Ljubljana, 29. julija 1988 a \\ i Pfl ah? .ptef' ;S i11 o s0' vn3- stroje $ zAl res6' lob1' spre' irno-nslr« o to-ii, t3' imamo dr. Camleka ?ari raP>evta Jesenovca, ki itj ,eve pokažeta praktično Uhu C^a s helikopterjem je ko tudi zelo učinkovita! dragocena je pomoč h sukopterjem, ko ta pripe-3r.. sevalce v bližino pone-pr7enca- Tam mu takoj dajo ° Pomoč in ga po potrebi ijL^ilizirajo za prevoz s he-t^Pterjem. Če lahko heli-v Mer spet prileti, je vse v n?.11’ sicer pa sestopijo a-no‘ Tnk primer se je ffPil v dveh zaporednih y Srečah na Grintovcu. Pr-ponesrečenca je heli-Pter zvlekel ven, potem f. se je naenkrat spustila JeSla, tako da drugega ni k°,Sel videti. Na srečo je bi-K,sPica grebena nad meglo, sjj° da je nanjo lahko spu-7 reševalce. Ti so prišli do Posrečenega Avstrijca in . °d enajstih zvečer do treh ^Poči nosili do koče. Pre-7S Ponesrečenca je lahko , •; , ava muka in dokler tega nafla „ Pr ne poskusiš, se ti niti ne crir1 ®Pjs, kako težko je. Lani . Ptembra smo z Ratitovca Ošili žensko z zlomljenim linjem. Mariner lahko no-j ^ le dva hkrati, eden varu- em°' jeiP0 hc«; tu^1 jkn- lešf , za^' )vke> Ivek :eS« 2 vrvjo, in moram reči, da jPo imeli jezike do tal, tako Sr0o se preznojili. fiiti gorski reševalec vse- delo. 1 1 ,aH°r ni isto kot nedeljski (Tist. To je naporno d< ^ kod dobivate kadre? vV glavnem so to alpinisti. sti.k°fji Loki imamo alpini-fc*Cni odsek, saj naj bi vsak .sevalec znal plezati. Lah-b Pa je tudi planinec, ki ve-j 0 hodi v hribe, vsaj malo m Se mora spoznati tudi na jy parijo- V postaji imamo ^slavnem vrhunske alpini-“ Plezajo pa tudi drugi. nekaj časa imamo pov-š Pn° okrog 20 gorskih rezalcev. Jeseni bo šest pri-avnikov naredilo še zad-tfp. Izpite in po obveznih bJ? lotih pripravniške dobe Z0 postali člani. Članstva re«*1 ne bomo večali, saj je ovalcem trenutno dovolj. f^časih katerih tudi ne mo-(jj’v službi ga ne moreš do-L1 ali kaj podobnega, ven-I *h Z Irnam ob alarmu na zbir-‘ m mestu v najkrajšem ča- su 12 fantov, drugi pa pridejo kasneje.v Največ reševalcev je iz Škofje Loke, po eden iz Ljubljane in Kranja, nekaj pa jih je še v Žireh, Poljanah, Železnikih in celo iz Sorice. Včasih jih je bilo ob vikendih težko dobiti doma, saj so stalno plezali, zdaj pa so se že umirili, poženili in tudi manj plezajo. Še se spominjam, kako je bilo, ko sem bil še mule; v petek popoldne smo napolnili nahrbtnike, šli v hribe, vrnili pa smo se v nedeljo zvečer ali celo v ponedeljek naravnost na šiht. Veliko nesreč v gorah in hribih se zgodi zaradi slabe pripravljenosti planskih in plezalnih navdušencev. Kako se kot gorski reševalec srečujete s tem? Alpinisti so ponavadi kar dobro kondicijsko pripravljeni, včasih pa se zgodi, da kakšno smer vzamejo prelahko, da so preveč fuijasti. Kdor vzame smer takšno, kot je, se pravilno varuje in je previden, se mu ne more nič zgoditi. Ko sem še učil v alpinistični šoli v Ljubljani, sem vedno ponavljal: »Fantje, čelade, čelade, čelade!« Dva tridesetletna možaka sta si pridno zapisovala, na plezanjih sta bila aktivna in po končni šoli smo se dogovorili, da jeseni nadaljujemo. No, onadva sta začela takoj plezati lažje smeri in kaj se je zgodilo? Čeprav sem jim govoril, naj imajo čelade vselej na glavah, se nista držala nasveta. Smer, ki sta jo plezala, je bila lahka, bilo je vroče, vrv sta dala v šlinke, kot pravimo, in sta počasi lezla drug za drugim. Nenadoma se je prvemu izpod nog odkrušil kamen, ki je padel drugemu na glavo, ta je spustil vrv, padel, potegnil za seboj še prvega in ob sta se ubila. To je začetniška napaka, ki se največkrat ponavlja pri plezalcih, v osnovi pa gre za podcenjevanja plezane smeri. Planice boste verjetno bolj ošteli! Začniva kar s pomanjkljivo opremo. Nekateri prisegajo na hribolazenje v adida-skah, kar je popolna zmota. Bistveno za hribovce je, da imaš nogo oprijeto v glež- nju, trdo gumo in dobre špice. Adidas dela tudi visoke gojzaije, ki dobro varujejo gležnje, z nizkimi pa nimaš kaj početi. To je prva napaka. v Drugo delajo pri obleki. Ženska v kratkih hlačah, moški v kratkih hlačah, zgoraj srajca, v nahrbtniku le lahek pulover, pa hočejo iti v hribe. To ne gre, saj se vreme v hribih spreminja iz ure v uro. S primerom vam lahko postrežem z Grintovca. Trije Nizozemci so šli v lepem vremenu gor, potem pa je nenadoma privršala nevihta in so zmrznili, ker so bili premalo oblečeni. Sam imam tudi ko grem na Lubnik (1025 m), v nahrbtniku vetrovko in nekaj metrov vrvi, pa ne vem zak^j. To mi je prešlo v kri. Največ lahkomiselnosti pa je pri telesni zmogljivosti. Ljudje pravijo, da po ves dan stojijo za strojem, čakajo v vrstah, hodijo z enega konca mesta na drugega, vendar je to premalo. V hribe je treba hoditi s pametjo. Posebno poglavje je Triglav. Reševalci mu pravimo kar božja pot. Vsak rine gor, in to na juriš, potem pa se tisti, ki so nepripravljeni, takoj srečajo z višinsko boleznijo, glavobolom in utrujenostjo. In ne da bi se potem ustavili, spočili, nekaj prigriznili in šele nato šli naprej. Prigriznejo že, prigriznejo, ampak šnops zvečer v Vratih. Najslabše! Namesto da bi se zvečer lepo najedli, zjutraj vstali in s pametnim tempom odšli naprej, počno vse kaj drugega. Kar se zdaj dogaja na teh božjih poteh, je živi obup. V Vratih se napijejo kot žolne, to so ponavadi večje skupine, potem pa flašo ven in: »LJuaaa, gremo na Triglav!« Če mu kaj rečeš, te pošlje nekam v tri... Ljudje mislijo, če je to božja pot in so prišli tudi drugi, bodo tudi oni. Pa res! Treba je imeti solidno opremo, dobro telesno zmogljivost in hoditi s pametnim tempom. Igor Drakulič Letovišče Počitniške skupnosti Murska Sobota na obronku Rovinja je vzorno urejeno in nudi svojim članom prijetne dopustniške dni za razmeroma zelo malo denarja Počitnice v zasebni sobi tretje kategorije bi bile neprimerno bolj zasoljene. V naselju Počitniške skupnosti Murska Sobota v Rovinju je 710 dopustnikov, čeprav je uradna zmogljivost letovišča precej manjša DOBER GLAS SEŽE V DEVETO VAS Počitniška skupnost Murska Sobota ima štiri kilometre od Rovinja v smeri proti Rimskemu kanalu in Vrsarju že 13 let svoje letovišče. Zmogljivost počitniškega naselja, ki vsako leto odpira vrata že pred začetkom poletja in ponuja gostoljubje do začetka jeseni, je postala za 45 članic, kolikor jih ima skupnost, že odločno premajhna. Zato ni naključje, da se te dni mudi v omenjenem počitniškem naselju kar 710 dopustnikov, čeprav je uradna zmogljivost letovišča le 620 ležišč. V apartmajih oziroma posameznih hišicah je prostora za pet ljudi in, kot smo že povedali, še za kakšnega več, če je potrebno. Čeprav je naselje že dodobra zakoračilo v drugo desetletje, se mu leta še ne poznajo. Lastniki svoje dragoceno imetje vestno vzdržujejo, saj je za mnoge to skorajda edina možnost za letovanje. In cene? Člani skupnosti naj bi odrinili po pet tisočakov na iš.s' a Id i S«! rii> jifl3 i i"' eš^ s: n»i Pa d i3 iva-c# i ta’ ;taf> pot' reli’ i s« jiP1' s* V P3 ,er terf jflO p' rdi; reli ,je- rve ieti aši; OD VARDARJA PA DO TRIGLA VA Ce hočeš nasprotniku Pokazati zobe, je najboljši posmeh. »J* kaj lahko ni spet zastaviti, takole po dopustu, ko izgubiš 'k s sceno in se spominjaš stika s tujimi gosti, ki so spet ,J*edli plavi Jadran. Če namreč primerjaš razmere od Atlan-skupd° Paltlka s temi od Triglava do Vardarja, te pač vse ttomogeniziran narod r>niijeva te tu^' ^rez primerjav. Kar od primera do primera. n ktor Iriea Maštruko ugotavlja, da homogenizacija narodov ni H/no negativna stvar. »Včasih ima, če lahko tako rečem, tudi hov *116 integracijske značilnosti. Kot primer naj navedem naj-v0ri,e dogodke v Sloveniji. Zaradi odnosa nekaterih političnih bhk - V drugih republikah do vsega, kar se dogaja v tej repu-ei stva in tujine. Domala nepregledna karavan^ je skozi naše glavno mesto valila 24 (!) m-vrhniški klanec (na sliki) pa jo je začel razteg vati na skoraj osem ur dolgo »kačo«. Med nastopajočimi - eni so vzeli prireditev za dirko, drugi pa »kar tako« - so bila tudi mnoga imena našega družbenopolitičnega življenja,.ki so se na 153 km dolgi progi od učnega centra RSNZ v Tacnu jsrek Vrhnike, Idrije in Cerknega ter Kladja in Škofje Loke nazaj do Ljubljane dobesedno stopila z »navadnimi anonimneži«. Kot so tedaj, 22. julija 1941, začeli jurišati slovenski borci, tako so se zdaj v boj z garaškimi kilometri spustili njihovi pravi nasledniki. »Živeli Slovenci!« je med potjo vzklikal naš stari znanec, sivobradi Hernik Zadel, na cilju pa potegnil iz žepa orglice in zaigral Avsenikovo »Slovenijo«. Pa je bilo... D. K. VIŠINSKI PROFIL PROGE 103 112 117 120 122 ŽEJA, ŽEJA ME MVtt - 153 km niso mačje soV” prek 30 stopinj CeW v senci pa so. Zato so okrep čevalnice Kolinske in W denske (Cerkno), Drog (Kladje), Krke (GoreOl> vas), Podravke (Škofja H* ka) in Jeprce (Lek) prišle & kako prav. Posnetek je z v‘' ha Kladja, najnapornejše^ vzpona na progi. Ja, Droge res ni življenja. ■ ■ Foto: Damjan Krii°^ KLOBUK Z GLA VE - Že bežen pogled na traso tradicionalnega Maratona Franja zbuja spoštovanje... Kladje (kontrolna postaja) TRASA Školia Vo