266 O naravstvenej obvezanosti.
O naravstvenej obvezanosti.
Piše dr. Janko Pajk. VII.
Vest in razna čuvstva nagibi k obvezanosti.
Eno stopnjo niže, nego je naravstvena svoboda, stoji obve-zanost po lastni v6sti. Ta ob vezanost nastane v duši po na-mišljenji kake svrhe, pred katero izginejo vse druge pomisli in čuvstva. Kdor je n. pr. obljubil kako plačilo, nima, ako je na-ravstven sploh, ničesar bolj v mislih nego izpolnitev tega obeta. Ta namisel se tako rekoč zasidra v njegovi svesti; a s to svestjo združijo se druge razne in slične misli, katere zopet odrivajo vse onemu obetu nasprotne. Vsled svoje navzočnosti stopa misel obeta vedno bolj v središče pomnjivosti (pozornosti) in vpliva tako tudi na volj o.
Iz delatnosti (poznejšega vpliva) takih obvezanostnih namislij nastane s časoma stanovitost in doslednost v izpolnjevanji dolžnostij. Iz te stanovitosti utrdi se vsled vaje posebna naravstvena umstvenost (logičnost) in značaj-nost osebe. Samo po tej umstvenosti izvršuje se redovita na-ravstvenost; ob enem takd nastaje tanka čutnost (občutljivost, rahločutnost) za vso naravstvenost, katera podaje osebi poseben naravstven nagon (instinkt).
o naravstvenej obvezanosti. 267
Vendar pa ne zadovoljuje vestnost sama brez ostre razumnosti. „Vest" je namreč v naravstvenem oziru omahljiva stvar; tudi neka vrsta krive vesti nahaja se poleg prave, katera je odvisna od predpolaganja (premise) naravstvenega zaključevanja. Ako je to predlaganje krivo, potem tudi vsa umstvenost ne pomaga nič. Tako n pr. imajo tudi tolovaji v Abrucah tanko „vest'', da dajo svojo „častno besedo", da celo molijo za srečno izvršitev napada, in da si očitajo, ako niso dobro izvršili svoje nakane ali pa popustili v važnem trenutku svoj načrt. O raznih vrstah vesti dalo bi se dosti več povedati; obširneje razpravlja o njih Schop enhauer: Die beiden Grund-probleme der Ethik, 1841. Str. 195. nasl.
Izraej čuvstev, na kojih»je osnovana obvezanost, je najmočnejše pošto vanje, katero izvira iz raznih vzrokov. Prva vrsta poštovanja prihaja iz čuvstva lastne vrednosti, druga iz vrednosti inih znamenitih oseb. Iz takih opazovanj nastaja pa čuvstvo obvezanosti. Kdor namreč izpozna svojo vrednost po primerjevanji z drugimi ali po sodbi v naravstvenosti znamenitih oseb, tudi bolje izvršuje svojo dolžnost do drugih. Celo lopov izpolnjuje zaradi sebe, ker se po krivici ima boljšega, svoje obvezanosti, ker mnogo tega želi in doseza, česar brez izpolnjevanja ne bi mogel doseči. Vrednost drugih oseb uriva nam pa šiloma poštovanje do njih tudi tedaj, kadar je razlika mej njimi in nami velika, ali kadar smo si svesti mnogih nedostat-nostij.
Čuvstvo poštovanja prevladuje nas tudi nasproti prirodi, katera je v tolikih ozirih naša učiteljica! Kako majhne so naše moči nasproti neskončnim prirodnim silam, katere gibljejo ves-voljni svet! S poštljivostjo klanjamo se neizprosnim zakonom, ki vladajo povestnico sveta! Kako malenkostno je naše znanje napram modrosti, katera deluje neutajljivo v redu prirodnem! Znano je, s kakimi čuvstvi začujenja se je Newton klanjal čudovitim in redovitim zakonom prirode. In ravno to spoštovanje do za naš um prevelike modrosti prirodne sili nas ob enem k obvezanosti napram tem zakonom, katerih poslušnost nam daje ob enem največo korist. Kant, ki je poln nedoslednosti, nasprotuje si tudi ozirom na spoštljivost napram bližnjiku in prirodi. V nekojih svojih spisih trdi, da „čuvstva pošto-
268 O naravstvenej obvezanosti.
vanja" nam vzbuja „pomišljenje (tuje) vrednosti, Icatera po-manšuje moje samoljubje"; da nadarjenost drugih vzbuja naše „poštovanje" do njih. O Poštovanje prirode: n. pr. ono, koje vzbuja v nas pogled „vulkana", taji Kant;^) da baje samo nasproti „0 se bara" čuvstvujemo „poštovanje". s) Sicer pa Kant ni preziral „poštovanja zakonov", samo da je dovajal njegov vzrok iz „sa.modoločbe volje", „ker si nakladamo to poštovanje sami!"*) Pri svojem „transcendentalizmu" Kantu ni mogoče stopiti izven opazovanja človeške osebe!
Čuvstvo poštovanja gojimo napram človeštvu in vsem človeškim oblastvom, posebno napram onim, koji so tolmači in čuvaji zakonov, tako da svoje poštovanje zakonov prenašamo na osebe, ki so posredniki zakonov. Semkaj spada poštovanje roditeljev, starejših oseb, oblastij, početnikov in prednikov človeškega rodu, deželnih in državnih zakonov, šeg in običajev, celo narodnih navad, javnega mnenja, povestnice, tudi bodočnosti, katera bode enkrat naša sodnica!") — Ali popolnoma se vendar ne smemo udajati čuvstvu poštovanja; svojo sodbo pridrževati moramo si še vedno tudi napram znamenitim osebam, ker so zmotljive, kakor smo sami. Ne bilo bi umestno odobravati vseh presodkov svojega naroda, svojih državnikov, svojih zastopnikov, vsakega gibanja javnega mnenja! Zato čuvstvo poštovanja ni najviši in naj plemenitejši vzrok obvezanosti. Samo človeštvo v svoji vrhovni stopnji je vsega poštovanja vredno. To misel izrazuje lepo Kant rekoč: „Pojedini človek je sicer dosti malo svet, a človeštvo v človeški osebi naj mu je sveto.")
Sorodno poštovanjuje čuvstvo bojazni neugodnostij. Ta bojazen javlja se v kesu, malosrčnosti, zdvojenosti. Iz same bojazni takih čuvstev zavezuje se oseba k dejanjem, po kojih se izogne teh čuvstev. V resnici so ljudje, ki raje pretrpe vsako
') Grundlegung zur Methaphysik der Sittlichkeit, Hartenstein: S. Werke. IV. zv. str. 249. op.
'¦') Kritik der praktischen Vernunft, str. 92. ^) Isto tam.
Grundlegung zur Methaphjsik der Sittlichkeit, isto tam. Prim. o tem, kar razpravlja H. Spencer: Thatsachen der Ethik, 1879. ' str. 127.—128.
«) Kritik der praktischen Vernunft, str. 105.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 269
krivico od drugih, samo da uživajo duševni mir. Zato tudi iz-polnujejo vestno in natanko vse zakone in vse naredbe, samo da nimajo sitnob. A takošni ljudje so tudi v nevarnosti, da so iz bojazni tudi malodušni in da se zapletejo vsled malodušja v krivde drugih ter se pogube z njimi. Tudi ni tako dušno stanje njim zaslužno; strah in bojazen nista naravstvena, nego sebična nagiba k dobremu. Po sami bojazni takih čuvstev, kakoršni so našteti, tudi ne bi mogla okrepčevati se in obstajati družba.
(Konec prihodnjič.)