France Vodnik I Sveta maša
ki edina bediš
nad drobno zibko mojega srca,
od vseh zapuščenega. ~y
France Vodnik / Sveta maša
Med množico vernih sem klečal v svetem somraku hiše božje kot izobčenec.
Ko je duhovnik pred oltarjem
k darovanju
dvignil kruh in kelih,
sveto Rešnje Telo, sveto Rešnjo Kri, —
se je v nemi grozi razklalo moje srce.
In sem zavpil
s silnim glasom, da je odmevalo
od obokov cerkve mojega srca:
Jaz
verujem, verujem,
verujem!
Jezus sam                               da bi me zatel,
je nad menoj                          to drobno, plaho ptičko,
v ljubezni roke razprostrl:      ki je hotela ubežati mu —
moje srce.
Sklonil se je tik do mojega srca
in je šepetal:
«Kod si blodil, blodil, otrokec moj
(še v blodnjah sem bil jaz s teboj),
ali boš zdaj za zmeraj moj,
jaz sem te ljubil od vekomaj...»
Jaz pa sem le zaihtel v sebi
kot majhno dete
in bilo mi je tako dobro.
Bilo mi je neskončno dobro vedeti:
vsi verni so tako svetli,
med njimi ne tujcev ne zoprnikov ni,
samo bratje in sestre —
nad njimi Jezusova dlan blesti.