Iv. D.: Študij psihopatične dece, ureditev šolstva in zavodov za njo (S posebnim ozirom na*dr. Ooršičevo knjigo »Soc. zaščita dece in mladine.) Za svojo osebo — bi sicer pridejal tem določbam par pripomb. Že v začetku sem citiral mnenje dr. Lazarja z ozirom na razmerje med zdravnikom in zdravstvenim pedagogom. Zato se mi tudi tu zdi potrebno omeniti, da ne zadošča le zdravniško dokazilo. da je deca nesposobna za šolo, ampak ima ravno pri naše vrste deci pedagog večji vpo- gled in pravičnejšo sodbo razsojati, če bo mogel otrok sploh kaj doseči v šoli ali se naj odda v pomožno šolo. Zato se mi zdi potrebno, da naj bi imelo to dokazilo komisijonelen značaj (sprejemne komisije) in bi te splošne uporabe, ki je že sedaj v praksi. ne prejudicirala zakonita določba — zgolj zdravniškega dokaza. Tudi se mi ne zdi umestno, da se že z zakonom priščipuje obveznost pouka za to deco, ker bi bilo še dovolj prilike to storiti in natančneje definirati v poslov- niku. Pomanjkljivo se mi zdi tudi, da bi posebna pravila govorila samo o trajanju pouka, medtem ko vsa uredba teh šol in pouka zahteva posebnih pravil, ki jih tudi Glavni Prosvetni Svet ne bo mogel nasvetovati ministru. če ne bo zaslišal strokovnjakov. Zato se mi zdi tudi v tem pogledu ta člen pomanjkljiv, posebno še, ker iz načrta ni razvidno. da bi Glavni Prosvetni Svet imel tudi tovrstne stroKovnjake v svoji sredi. Pri nas imaino danes že svoj pravilnik za tozadevno šolstvo, imamo že šole za vse vrste abnormalno deco, imamo predpise glede sprejema, glede strokovnetra izr/ta za učitelistvo na teh šoah, a določbe v načrtu šolskega zakona v marsičeni poslabšujejo naš pravilnik, marsikatere dosedanje odredbe in uredb.e tozadevnega šolstva. Materijalno stanje se ureja s pravilnikom tudi glede pokojnine ,kar načrt zakona izpušča; v pravilniku je urejeno štetje službenih let, kar tudi načrt zakona opušča in tudi dodatek ne odgovarja zahtevam, za katerimi stremimo. — dasi je višji — vendar pravno ne postavlja izpitov v enako vrsto z druidmi strokovndmi izpiti in ne uvršča učiteljstva glede pravic na isto stopnjo. Vendar se mi zdi, da se je s temi členi v načrtu šolskega zakona vsaj odprla pot razvoju šolstva za abnormalno deco in bo ta določba tudi močno opirišče za nas. . Kot tretja važna poteza je dr. Goršičevo 'naziranje glede ustanavljanja internatov za duševno zaostalo in nesposobno deco. () tem govori sicer že tudi načrt novega šolskega zakona, ki pravi, da imajo biti te šole internatsko urejene; ne določa pa, kdo uredi internat. kdo ga otvori in vzdržuje. Dr. Goršič je pa postavil odločno internat v program socialne zaščite dece in mladine državne uprave. Med občnimi zavodi, katerih vzdrževanje bi morala imeti državna zaščita lece in mladine v programu, sicer dr. Goršič izpušča zavod za imbecilno deco-. a na drugih mestih povdarja njega upravičenost in potrebo. Tako n. pr. našteva, da imajo na Norveškem za neozdravljive duševno zaostale dva doma. S tem nam kaže zopet na vnanji svet v tem pogledu. ki ima mnogo takih zavodov. Dr. Goršič se sicer drži splošno načela: «Deco k rednikom, i;e v zavode!« Pravi, da bi bila nevarna metoda, nadomestiti ljudsko milodarnosi z držanvimi krediti. Oskrba v zavodih je predraga. Država mora itak plačevati vzdrževanje specialnih zavodov (za slepe. gluhoneme, itd.), ki so zelo dragi. Proti tem zavodom se pa dr. Gotšičevo geslo ne obrača. Sam pravi: »Teh in takih zavodov, ki morajo biti, nimamo v mislih. Telesno hroma ali pohabljena. duševno bolna (izprijena) deca bi se piemeščala v specijalne zavode (zavode za slepce. za duševno omejeno deco itd.) Še bolj določno se izrazi dr. Goršeč o tetn v sledečih stavkih: »Poleg vzgojevališča za normalne otroke (od 8. do 14. leta mladostni oddelek, a od 14. do 18. leta ev. tudi do 21. leta zaščitni odelek) bi bilo treba še zavodov za malonadarjene (slaboumne) otroke, za psihopate in za telesno pohabljeno in nepolnočutno deco. Toliko zavodov seveda ni mogoče kmalu ustanoviti. Iz-kušnja tudi uči, da se skupaj z normalnimi pokvarienci vzgujejo lahko tudi malonadarienj ali psihopatični eojenci (resoiucije zaščitnih vzgojiteljev v Rostoku 1. 1910 in v Monakovem 1. 1911.) Na vsak način se pa morajo izločiti težje bolni psihopati, ki spadajo v poseben zdravstveno-pedagoški zavpd, ki bi moral bili priključen kakemu zdravilišču ali kliniki. Izrecno pa pokaže potrebo ustanovitve zavoda za psihopatično deco v sledečem odstavku. kjer pravi: »Poleg pomanjkanja dekliškega vzgojevališča občutimo Slovenci naihuie to. da nimamo zavoda niti za pohabljeno, niti za duševno omejeno deco. Za ono obstoji sicer invalidski dom v Nišu, toda oddaljenejši ljudje se mu upirajo; za duševno zaostalo deco pa ni ničesar, kot par posebnih osnovnih razredov na eni od mestnih Ijudskih sol ljubljanskih.« S tem nam dr. Gorsič s svojo knjigo priznava upravičenost tretjega za nas važnega vprašanja — namreč ustanovitve internata. ImamD sicer sedaj že več kot ono pomožno, ki jo dr. Goršič navaja kot oddelke ene od ljubljanskih šol. a to nam kaže le upravičenost po zahtevi internata za vse one otroke. ki se ne morejo posluževati teh pomožnih šo! iin one. ki ostaneio brez pouka, ker sp nesposobni za pouk, da bi se jim dala vsaj vzgoja. Še eno principijelno vprašanje hočem omeniti, ki ga dr. Goršič označuje v sledečih stavkih: »Res je, da celo v bolj razvitih državah obračajo na pohabljenčke oozornost le društva in privatniki. a v Nemčiji ie s 1. ckt. 1 1920 že stopil v moč nruski zakon. ki sra bodo v kratkem gotovo sklenili tudi v drugih nemških državah. Zaščita pohabljene dece je torej tudi stvar, ki se tiče države«. S tem torej dr. Goršič izrecno povdarja, da pripade vzdržavanje teh zavodov državi. Hotel sem opozoriti na tri glavne poteze in smeri. ki jil moramo zasledovati, t. j.: študij psihopatične, dece in izobrazbo učiteljstva za vzgojo iste. ustvarjanje temeljev za razvoj šolstva za to deco in vprašanje internata za to deco. Ko bomo imeli vprašanje internata rešeno, tedaj šele se bomo lahko močno naslonili in uvrstiM tudi v splošni sestav socialne zaščite dece in mladine, ker bo šola v tesni zvezi z zavodom in tudi cbratno, zavod s šolstvom.