276
Iz knjig
Nevarna iluzija
(Nadaljevanje.) Politična ekonomija.
Ista nedoslednost in isti eklekticizem, ki smo ju videli pri dr. Vidmarjevih filozofskih nazorih, sta značilna — le da še v veliko večji meri in drastičnejši obliki — za dr. Vidmarjeve politično-ekonomske poglede na sodobno družbo. Dr. Vidmar pravi: „... Gospodarski sistemi, ki jih človeštvo preskuša in nezadovoljno zametava, so načrti za pravilno pridobivanje in pravilno razdeljevanje dobrin..." („Med Evropo in Ameriko", str. 160.)
„... Razumno gospodarstvo človeka je načrtno pridobivanje dobrin v potrebnih količinah in pravično razdeljevanje pridelkov po resničnih potrebah ..." (Isto-tam, str. 160.)
„... Vsi njegovi (t. j. človeški — op. pis.) spori, vse krvave vojne, vsi upori in vse okrutne revolucije so sami poskusi človeštva, kako bi rešilo tisočletno vprašanje pravilnega pridobivanja in razdeljevanja dobrin, sami nezavedni poskusi, da razreši osrednji usodni problem razumnega gospodarstva..." (Istotam, str. 161.) To je izhodišče dr. Vidmarjevih pogledov na politi čno-ekonomske probleme. Dve dejstvi, ki najdeta potrdilo v vseh nadaljnjih izvajanjih dr. Vidmarja, je tu zlasti treba podčrtati. Prvič, da vidi dr. Vidmar začetek in konec družbenih problemov zgolj v razumskih naporih človeka, kako najti končnoveljavno pravilno družbeno obliko, drugič pa, da mu je jedro socialnega vprašanja vprašanje o razdelitvi dobrin. Prvo je privedlo dr. Vidmarja do tega, da sploh ne upošteva objektivnih pogojev, v katerih okviru se razvija družba, drugo pa mu preprečuje dostop do bistva današnjih družbenih nasprotij.
Bog — naključje — ima pri dr. Vidmarju tudi v družbenih vprašanjih — in tu še celo — glavno besedo. Njegovo delovanje je v tem, da človeški razum več ali manj slepo, po naključju, izbira družbene sisteme med številnimi možnostmi. Slabost človeškega razuma je vodila človeka do napačnih izbir. Toda med slepim naključjem in vedno bolj dozorevajočim človeškim razumom se bije večen boj, ki se mu pravi delo. Plen v tem boju so dobrine. Čim razumnejšo možnost si je izbral človek v tem boju, tem večji je bil tudi plen. Prišel pa bo dan, ko bo našel poslednjo, popolnoma razumsko obliko družbenega življenja, kar bi pomenilo konec socialnih bojev.
Že pri tem začetku se znajdemo v labirintu protislovij. Če razum več ali manj na slepo, po naključju izbira med neštetimi možnostmi, tedaj pomeni to, da so vselej obstajale možnosti za absolutno »pravilni" in »razumski" družbeni sistem. Vedno je na ta način obstajala najboljša in najpravilnejša rešitev, le da je človek ni znal najti. Če pa to ne drži, če je nasprotno res, da imamo opraviti tudi z razvojem materialnih sil družbe (produkcije n. pr.), tedaj je bil razum vzročno vezan na čisto določene oblike družbenega razvoja in naključje je povsem, izgubilo svojo privilegirano pozicijo. Izluščilo se nam bo le kot trenutna človekova nesposobnost, dognati vzročno povezanost pri nekem pojavu.
Stopimo torej na realna tla in si oglejmo povsem razumsko zgradbo, ki jo je orisal dr. Vidmar, ne da bi upošteval ravno — materijalnih možnosti zanjo.
Prvo, kar bi bilo predvsem potrebno, če bi hoteli nakazati temeljno smer družbenega razvoja, bi bila temeljita analiza socialno-ekonomske strukture današnje družbe. Ta analiza bi odkrila najvažnejše gibalne sile, ki so tudi subjektivno sposobne, postati nosilec nove družbe, ali kakor pravi dr. Vidmar, »nove dobe".
Prav tega osnovnega dela dr. Vidmar ni opravil. Dovolj je znanstveno objektiven, da vidi n. pr. progresivnost kapitalizma na njegovi prvi razvojni stopnji. Toda prav hudomušno nastrojenje obide človeka, ko vidi njegovo prizadevanje, kako bi utemeljil svojo trditev, da je kapitalizem postal reakcionaren, »nepravilen" in »nerazumski" sistem. Ker ne vidi notranjega razvoja družbe, zato kajpada ocenjuje kapitalistični in sleherni družbeni sistem kot statično, enkrat za vselej sebi enako obliko. Dr. Vidmar vidi slabe posledice kapitalizma, ne vidi in ne ukvarja se pa z njegovim notranjim razvojem, ki je privedel do njih. Zato je bil dr. Vidmar prisiljen konstruirati bodoče družbene oblike iz svoje lastne glave. Vprašanje je le, če se bo družbeni razvoj ravnal po njih.
277
Kapitalizem, pravi dr. Vidmar, je razumski in nepravilen sistem, produkt igre slučaja. Saj je res, da je že v svojem zarodku prinašal vse vzroke današnje bede in nasprotij. Toda, ali ni bil tedaj, ko se je porajal, v tedanjih okoliščinah in pri tedanji stopnji razvoja produkcijskih sil nujna stopnja v razvoju človeške družbe? Nedvomno, in v tem je bila tudi njegova progresivnost. Ce danes dr. Vidmar pravilno ugotavlja reakcionarnost in preživelost kapitalističnega sistema, tedaj bi se moral vprašati tudi po vzrokih takega razvoja. Tega ni napravil, zato tudi ni mogel pravilno oceniti takoimenovanih »avtoritarnih" ali fašističnih režimov.
Nekje pravi dr.  Vidmar:
„... Človeška vojska mora imeti, kakor vsaka vojska, svoj ustroj. Gospodarski sistem. Človeška vojska mora imeti orožje. Roke, orodja, stroje. Zmagovita človeška vojska pa ima tudi skrb za razdeljevanje plena. Ta skrb se izraža v politiki..." („Med Evropo in Ameriko", str. 120).
Na drugem mestu izraža isto misel:
„ ... Lačen potepuh potegne tovarišu kruh Iz žepa, če ga drugod ne najde. Na ta način so nastali notranji boji v krdelih, plemenih, narodih..." (Istotam, str. 122).
Dr. Vidmar torej meni, da je razdelitev vir družbene diferenciacije in socialnih bojev. Nedvomno, razdelitev naposled vidno razdeli družbo v razrede. Toda ta ne more biti temeljni vzrok tega, kajti sama je odvisna od produkcije in menjave.1 Od teh dveh činiteljev pa je v prvi vrsti odvisna družbena struktura Politika torej ne odraža „skrbi za razdeljevanje plena", temveč je ideološki izraz razmerij v produkciji in menjavi, »zgoščeno gospodarstvo", kakor jo včasih pravilno nazivajo in kar so spoznali tudi taki ljudje kot je n. pr. Kari Clausewitz, eden izmed ideologov nemškega imperializma. Spričo tega se nam seveda lepa dr. Vidmarjeva idila — da je gospodarstvo skrb za pridobivanje dobrin, politika pa skrb za njih pravičnost razdelitev — sesuje v prah. Izkaže se, da je razdelitev posledica določenih razmerij v produkciji in menjavi. Spoznamo pa tudi, da vsa dosedanja razredna družba nikdar ni postavila človekovih potreb za namen svojega gospodarskega uveljavljenja, da je bil vsem razrednim sistemom pravi humanizem tuj.
Čemu se nam zdi tako potrebno, zlasti te stvari posebej naglasiti. Zato, ker na izvajanjih, podobnih dr. Vidmarjevim, o razdelitvi kot poglavitnem činitelju v socialnih bojih počiva reakcionarna iluzija, ki se izraža v naslednjem mnenju: ne bo treba spreminjati produkcijskih razmerij današnje družbe, temveč bo treba urediti samo razdelitev, da bodo vsi zadovoljni. Na teh iluzijah gradi fašizem, še več, take iluzije so vsebina fašistične ideologje, program fašizma. Ni težko uganiti zgodovinskih misij takih teorij: z ohranitvijo obstoječih razmerij v produkciji se ohrani kapitalizem v celoti. Po vsem tem je očitno, da avtoritarni režimi niso nikaka „nova doba", da niso likvidatorji kapitalizma, za kar jih proglaša dr. Vidmar, temveč narobe, njegovi zaščitniki. Samo površnega človeka je mogel prevarati zunanji videz. Seveda je zapeljiva misel, da se da z malo truda, z malo žrtev in na tako lahek način, kakor obljubljajo fašistični propagatorji te vrste teorij, mahoma likvidirati obupna beda, v kateri se zvija sodobna družba. Toda takšen up je samo fatamorgana, ki le še bolj demobilizira človeštvo v njegovem iskanju resničnega izhoda iz današnje krize in bede. Pod videzom napredka se skriva najbolj črna reakcija.
1 S tem pa nočem trditi, da ne izvaja tudi obratnega vpliva na produkcijo in menjavo, toda to je že zopet vprašanje zase.
278
Za analizo današnje družbe sploh in avtoritarnih režimov, ki jih proglaša dr. Vidmar za „novo dobo" še posebej, bi bilo nadalje potrebno čim izčrpnejše raziskovanje in opredelitev takih pojavov, kakor so kapital, denar, trg, blago, vrednost, cena, profit itd. Dr. Vidmar se vsega tega sploh ne dotika, ali pa le mimogrede in sila površno. Vrednost zlata je zanj prazna človeška utvara brez realne vsebine, denar prav tako. Vrednosti sploh ne opredeljuje. Cena je igra slučaja. Gospodarska kriza je čisto psihološkega značaja. Skratka: vsem tem pojmom jemlje dr. Vidmar vsak objektiven značaj in jih prikazuje izključno kot produkte človeškega razuma. Od politične ekonomije kot znanosti itak nič ne preostane. Tega se dr. Vidmar zaveda in si pomaga na ta način, da prenaša na področje družbenih znanosti fizikalne zakone iz vsemirja. Poskus je ostal seveda le včasih manj uspela analogija ali ilustracija, znanstvene kritike pa ne vzdrži, kajti — kakor smo že v prvem delu našega članka naglasili — delujejo v družbi sile, ki jih v slepi prirodi ni.
Ko je na ta način dr. Vidmar likvidiral vse pridobitve politične ekonomije od Pettvja in Smitha do Karla Marxa, je ostal en sam šlager: načrtno gospodarstvo. Pravim šlager, kajti igra s tem pojmom je ali prazna utvara ali pa preračunana demagogija, kakor hitro ni zahteva po načrtnem gospodarstvu tesno povezana s spoznanjem, da se da realizirati samo s spremembo v produkcijskih razmerjih.
Dr. Vidmar ima prav, ko trdi, da vlada v kapitalistični ekonomiki brezna-črtnost, anarhija. Pravilna je tudi trditev, da se prav na tej podlagi razvijajo ciklične gospodarske krize v kapitalističnem sistemu. Toda, če išče izhoda v absolutističnih režimih, je to le ponoven dokaz, da izhaja pri družbenih vprašanjih iz razdelitve, ne pa iz produkcijskih razmer. Seveda, če je kriza v razdelitvi, tedaj si je mogoče zamišljati, da neka politična oblast regulira to razdelitev, onemogoči špekulacijo in na ta način uvede neke vrste „načrtno gospodarstvo". Če pa je bolezen družbe v njenih produkcijskih razmerjih, tedaj ne more nikaka politična oblast rešiti notranjih nasprotij, ne da bi se spremenila produkcijska razmerja. Nasprotje med družbeno proizvodnjo in zasebnim prilaščanjem — to je vir vsega zla v današnji družbi. Naivno je pričakovati od politične oblasti, da bi mogla rešiti to nasprotje. Politična oblast lahko samo varuje obstoječe stanje v gospodarskem sistemu, menjajo ga pa množice. Kakor niso bile absolutistične monarhije ob prehodu iz fevdalizma v kapitalizem nikak „razumski" ali „načrtni" sistem, temveč so le z absolutističnimi merami ohranjevale fevdalni sistem pred razkrajajočimi ga silami,2 prav tako so se sodobni avtoritarni režimi pojavili kot zaščitniki obstoječega. O »načrtnem gospodarstvu" bi mogli govoriti le tedaj, če bi bilo odpravljeno zgoraj omenjeno temeljno nasprotje. To pa se v takih režimih ni zgodilo. Nasprotno, s tem da so dali prosto pot trustom, kartelom in drugim oblikam monopolističnega kapitalizma, <so to nasprotje razvili do skrajnosti. Zato se bo dr. Vidmar prav gotovo izkazal za slabega preroka, ko obeta avtoritarnim režimom, da pri njih ne bo krize. Brez skrbi, prav gotovo bo ta stara znanka kapitalističnega sistema obiskala tudi njih.
Politika.
Na tej politično-ekonomski podlagi so zgrajeni tudi dr. Vidmarjevi politični nazori. In prav tu se opredeljuje dr. Vidmar v smeri, ki je izrazito nasprotna slovenskim narodnim in občim človeškim, socialnim interesom. Prepričanje, da je
2 Seveda je treba upoštevati specifiko prehoda od fevdalizma h kapitalizmu, ki se precej razlikuje od današnjega stanja po vsebini in obliki.
279
pogoj za načrtno gospodarstvo absolutistično stališče „ene same glave", je privedlo dr. Vidmarja na izrazito antidemokratično stališče. „Krizo demokracije" veže dr. Vidmar s krizo kapitalističnega sistema, češ da ustreza gospodarskemu liberalizmu kapitalistične družbe in z njo vred tudi pade.
Dr. Vidmar je mogel priti do takega zaključka samo zato, ker mu je kapitalistični sistem statična celota, ki se ne izpreminja. Dejansko pa kapitalizem v svojem najglobljem bistvu niti ni bil in ni mogel biti resnično demokratičen. Ni dovolj za pravo demokracijo, da so ljudje formalno, juridično enakopravni, pač pa, da imajo tudi materialne možnosti za tako enakopravnost, da imajo sredstva in čas aktivno posegati v politično dogajanje. Saj vemo, kakšna je enakopravnost celo v najbolj demokratičnih zapadnoevropskih državah med industrijskim baronom in brezposelnim posili-potepuhom ali štirinajst ur na dan vpreženim kmetom. Vprašanje demokracije torej ni vprašanje formalne juridične enakopravnosti, temveč je povezano z razvojem materialnih družbenih sil. Čim bolj se dviga produktivnost dela, tembolj se človek osvobaja tlačanstva materialnim silam, tembolj upira svoje oči v družbeno dogajanje, tem več je materialnih pogojev, da se res najširše množice pritegnejo k upravljanju države,  naroda in družbe.
Kapitalizem je zmagal nad fevdalizmom zato, ker je silno dvignil produktivnost dela. S tem je dal nove pobude demokratični misli. Začetek kapitalističnega razdobja je sprožil ogromen val revolucionarne demokracije. Toda tam, kjer je bila demokracija posebno globoko posegla v tedanje družbene razmere (n. pr. ob francoski revoluciji), je bila bolj posledica pritiska demokratičnih ljudskih množic kakor pa potrebe in želje nosilcev kapitalizma. Res je sicer, da je kapitalizem sam proizvedel neke vrste demokracijo kot svojo politično obliko, ker je mogla najbolje povezati razdrobljene in konkurenčne gospodarske sile. Toda ta demokracija je bila prikrojena samo za del družbe, za lastnike produkcijskih sredstev, za meščansko družbeno plast. Pa še to le toliko časa, dokler se niso pokazali prvi pojavi monopolističnega kapitalizma, ki je tej meščanski plasti postavil na čelo majhno, a dejanski vodečo in gospodujočo glavo finančne oligarhije, ki ne prizanaša niti posameznikom v lastnem razredu. Proti demokratičnim težnjam v zgodnjem kapitalizmu se je že od vsega začetka postavil antidemokratičen ele- j ment kapitalizma, ki izhaja iz same njegove narave, iz dejstva da je kapitalizem I razredni  sistem,  sistem  socialne neenakopravnosti,  zatiranja  razreda po  razredu. I
Razumljivo je torej, da je ves razvoj kapitalizma zvezan z bojem med tema I dvema težnjama. Demokratična misel je postala last ljudskih množic, antidemo-1 kratično bistvo kapitalizma pa je dobilo svoj izkristalizirani izraz v avtoritarnih I režimih.
Danes torej ne preživljamo krize demokracije, temveŽI narobe, krizo antidemokratičnih teženj in ustanov, danesl smo na prelomu, ko bo demokracija šele zavzela mesto, kil ji  dejansko  pripada.
To je dejstvo, ki ga dr. Vidmar ni opazil, zato je (ne glede na njegove sub-1 jektivne namere) s svojo knjigo zdrknil v tabor nasprotnikov napredka. S tem je I tudi označeno njegovo povsem napačno stališče do socialne demokracije na eni I in do fašizma na drugi strani.
To dr. Vidmarjevo antidemokratično stališče pa je samo en tak sklep iz na- I pačnih politično-ekonomskih nazorov. Drugi zadeva načelo narodne samoodločbe, I ki se tiče nas Slovencev še prav posebej. Po mnenju dr. Vidmarja bo konec med- I narodnih razrednih bojev tisti hip, ko bodo posamezne države same v sebi imele I dovolj sirovin in delovnih sil, da bodo lahko proizvajale vse, kar jim je potrebno I
280
za lastne potrebe. Tudi tu izhaja dr. Vidmar iz razdelitve, zato seveda tudi tu išče samo politična sredstva za rešitev vprašanja. Ta rešitev pa je zelo zanimiva: svet je treba razdeliti v kakih sedem velikih imperijev, ki jim bo stalo na čelu ravno toliko voditeljev, »kapitanov". Vsak od teh imperijev bi moral biti popolnoma samostojen, moral pa bi biti tako velik in tako sestavljen, da bi v vseh pogledih zadoščal sam sebi in mu ne bi bilo treba hlepeti po ničemer, kar je izven njegovih meja.
Pustimo ob strani utopijo, da bi bila s takimi imperiji likvidirana imperialistična nasprotja v današnjem svetu, kajti povsem jasno je, kar smo že preje ugotovili, da se samo s političnimi sredstvi ne dado odstraniti pojavi, ki izhajajo iz družbenega sistema, ne da bi se spremenila razmerja v produkciji in menjavi. Nerealnost te njegove teorije je očitna na prvi pogled: dejansko postane sam dr. Vidmar žrtev teh nasprotij, ki jih hoče likvidirati. Teorija sedmih imperijev se namreč čudovito sklada s starimi imperialističnimi težnjami nekaterih velesil, ki pa pri osvajanju novih teritorijev in vplivnih sfer ne streme za tem, da bi zadoščale sebi, temveč da bi uveljavile svojo gospodstvo v svetu. Odkod svetovna vojna? Iz tekmovanja dveh takih velikih imperijev — ki sta brez dvoma, kar se sirovin in delovnih sil tiče, zadoščala sama sebi — iz tekmovanja med Anglijo in Nemčijo za svetovno hegemonijo.
Bistvo osvajalnih teženj imperialističnih velesil torej ni neka sentimentalna želja ali potreba po „zadoščanju samem sebi", temveč težnja, živeti in se razvijati na račun drugih narodov, posaditi imperij kot parazitsko pijavko na vrat številnih zatiranih narodov. In ker smo prav mi Slovenci med tistimi, ki prav gotovo nikoli ne bodo sedeli nikomur na vratu, pač pa imamo vse razloge za strah, da sami ne postanemo brezpravni sluge enega ali drugega teh sedmih imperijev, zaradi tega torej — če bi nas nič drugega ne moglo prepričati — imamo Slovenci dvakraten razlog, da odločno odklonimo take teorije.
In tako moramo tudi v tej zvezi še enkrat ponoviti, kar smo rekli že v začetku: dr. Vidmarjeva knjiga je poskus ideološke priprave na nov poraz slovenskega naroda. Morali se bomo pač vdati pred močjo velikih — to je rdeča nit te knjige, ki demobilizira in je zato škodljiva. Narod, ki se nahaja v takem položaju, v kakršnem smo Slovenci, ne bi smel danes proizvajati takih knjig.
Ne trdim, da nima knjiga tudi dobrih strani. Dr. Vidmar je znanstvenik in ne more molče mimo nekaterih pojavov, ki jih opazi vsak kolikor toliko temeljit človek. Zato so v knjigi nekatere ugotovitve, ki so globoko resnične. Na nekem mestu pravi n. pr.:
„... Socialnih krivic, izkoriščanja poedincev, razrednih bojev in medsebojnih prepirov med ljudmi ne bo konec, dokler nihče ne bo več mogel zaposljevati vrstnika, kupujoč njegovo delo..." („Med Evropo in Ameriko", str. 36).
Ni dvoma, da se je tu dr. Vidmar najbolj približal resnici, kajti tu se je že zazrl v produkcijska razmerja. Prav tako so nekatera mesta, kjer se povsem bliža načelu narodne samoodločbe:
„... Dokler ne bo vsak narod v Evropi svoboden, vsak svoj gospod, vsak v svojem političnem okviru, ne bo miru..." („Med Evropo in Ameriko", str. 36).
Toda take misli so redke in niti najmanj ne menjajo osnovne smeri knjige, ki je nasprotna demokratični in narodni svobodi. Te le še bolj podčrtujejo eklek-tično nedoslednost in raznobarvnost dela, zakaj takim mislim slede zahteve po vdanosti in pokornosti absolutističnemu voditelju, po prisilnih delovnih taboriščih, po omejevanju osebne  svobode, po popolni likvidaciji  demokratičnih pravic,  po
281
vsakoletnem določanju „... dopustnega števila gojencev visokih šol" itd. Prostor nam ne dopušča, da bi se izgubljali v podrobnostih, toda že na podlagi takega površnega pregleda moramo ugotoviti, da si take knjige o tako perečih in naš narodni obstoj zadevajočih vprašanjih nismo želeli.
Treba je omeniti, da je delo pisano v zelo lepem jeziku in popularnem, lahko razumljivem slogu, ki je tudi pripomogel, da je naletela knjiga pri naši publiki na prijaznejši sprejem, kakor se po navadi dogaja pri podobnih delih.
Ivan Potočnik.
282